Ena najpretresljivejših ironij biologije je avtoimunska bolezen. Telesa ne pokonča zunanji vsiljivec, denimo virus ali bakterija, ampak ga na kolena spravi njegov lastni obrambni aparat. Ko se ta mehanizem iztiri, začne v zdravih celicah prepoznavati grožnjo in v imenu samozaščite poškoduje lastno telo.

Če pogledamo sodobno družbeno in politično resničnost, se zdi ta biološka metafora neprijetno povedna. Še tako suhoparna strokovna ali tehnična razprava se v hipu lahko vname in spremeni v ideološki spopad na življenje in smrt. Javni prostor vse manj spominja na forum, kjer se soočajo različne ideje, in vse bolj na telo v stanju kroničnega vnetja. Nasprotni politični poli se ne dojemajo več kot nujni, čeprav pogosto naporni deli iste celote, temveč drug v drugem prepoznavajo tujek, ki ga je treba odstraniti.

Vendar kompleksna družba lahko dolgoročno dobro deluje le, če je sposobna nevarnosti zaznavati z več strani hkrati. Levi pol tako v biološki metafori deluje kot občutljiv živčni sistem: zaznava družbene krivice, opozarja na bolečino ranljivih in preprečuje, da bi najšibkejši izpadli iz skupnosti. Desni pol pa deluje kot skelet in koža: varuje meje, ohranja strukturo pred razkrojem in predstavlja čvrst okvir, ki skrbi, da se organizem pod težo lastnega idealizma ne razleti. Težava nastane šele takrat, ko se to naporno, a nujno dopolnjevanje spremeni v poskus odstranitve druge strani.

Problem tako ni konflikt sam po sebi. Brez nestrinjanja ni demokracije, preverjanja interesov in prilagajanja novim okoliščinam. Problem nastane, ko konflikt izgubi skupni okvir, v katerem se nasprotnika še prepoznavata kot dela istega političnega telesa. Leve in desne politične logike zato ne smemo enačiti s strankarskimi izkaznicami ali biološko usodo. Ena je pozornejša na krivice, izključenost in trpljenje, druga na red, meje in razkroj skupne strukture; simetrija metafore pa ne pomeni simetrije odgovornosti. Zato lahko »levo« vlogo včasih odigra tudi tradicionalna institucija, denimo papež, kadar opozarja na izključene in ranljive; »desno« pa sindikalni voditelj, kadar predvsem brani obstoječi red in nasprotuje spremembam.

Politični sistem ni zašel v težave sam od sebe in razlogov za razpad ne gre iskati zgolj v algoritmih družbenih medijev, čeprav ti delujejo kot nekakšni endokrini motilci, ki v družbeni krvni obtok nenehno vbrizgavajo sintetični adrenalin in ogorčenje, s čimer sistemsko pospešujejo vnetje. Eno od možnih razlag za specifično krizo sodobnih razvitih demokracij lahko najdemo v drugi, prav tako medicinski metafori. Po higienski hipotezi imunski sistem v pretirano zaščitenem okolju izgubi občutek za razlikovanje med resnično grožnjo in nenevarnim dražljajem.

V nasprotju z družbami, kjer konflikte poganja boj za preživetje, smo v zahodnem svetu po hladni vojni desetletja živeli v stanju varnosti, kakršne prejšnje generacije niso poznale. Brez jasne zunanje grožnje, ki bi levi in desni pol silila v sodelovanje, se je kolektivni obrambni mehanizem družbe obrnil navznoter. Sistem se je začel tudi na minorne dražljaje odzivati kot na eksistencialno grožnjo. A tudi zdaj, ko se iluzija varnosti ob vojnah v bližini in političnih pretresih krha, se reakcija ne umiri. Družba, načeta od notranjih bojev, tudi ob resničnih izzivih išče izdajalce v lastnih vrstah.

Toda ta preobčutljivost ne bi bila tako uničujoča, če ne bi bila tudi politično koristna. Stranke so spoznale, da je kronično ogorčenje najcenejše gorivo za mobilizacijo lastne baze. Strategija je preprosta: nasprotni pol je treba prikazati kot resno grožnjo. Na eni strani se lahko podjetniški uspeh hitro razume predvsem kot dokaz izkoriščanja, na drugi pa javni sistemi kot aparati, ki pod krinko solidarnosti utrjujejo moč nasprotnega tabora.

Pri tem ne gre več za klasičen spopad okoli razdelitve dobrin, kjer je kompromis še mogoč. Z načrtnim vzbujanjem ogorčenja se razprava preseli na minsko polje identitete in moralne večvrednosti. Tam zlate sredine ni. Z nekom, ki je pred lastno bazo označen za grožnjo skupnemu obstoju, ne moreš sklepati kompromisov. Ko cilj ni več popravek razmerij, temveč kapitulacija druge strani, ostanemo ujeti v telesu, ki bije vojno samo s seboj.

V tej anatomiji iztirjenega političnega uma pa pogosto spregledamo tretji organ: pragmatično sredino. Če levi in desni pol delujeta kot živčevje ter skelet, sredina deluje kot ožilje. Njena naloga je omogočati pretok: prenašati hranljive snovi do vseh organov, upravljati omejene vire in iskati dolgočasne, a delujoče rešitve za vsakdanje probleme.

V stanju avtoimunske politične bolezni je prav ožilje prva kolateralna žrtev. Ko družbo zajame identitetna vojna, kompromis ni več orodje sobivanja, ampak sinonim za izdajo. Kdor poskuša umiriti vnetje, obvelja za mlačnega oportunista. Politična sredina se krči, ožilje se maši in vitalni deli družbe začnejo hirati.

Kako ustaviti ta cikel? Pregreta družba verjame, da bo ozdravela šele, ko bo nasprotni pol dokončno utišala. Toda amputacija polovice telesa ne prinese zdravja. V biologiji pomeni invalidnost, v politiki pa pot v totalitarizem. Edino resno zdravilo je zavestno ohlajanje umetno spodbujanega ogorčenja.

Družba bo dolgoročno uspešna le, če političnega nasprotnika neha videti kot patogen in ga znova prepozna kot nujen, čeprav pogosto nadležen organ istega telesa. Zdravljenje se ne začne z dokončno zmago, temveč z odmikom od apokaliptičnih identitetnih bojev k dolgočasnemu, a življenjsko pomembnemu iskanju kompromisov. Začne se s treznim spoznanjem, da si s političnim nasprotnikom neizogibno delimo isti krvni obtok.

https://www.delo.si/mnenja/kolumne/anatomija-politicnega-vnetja

Subscribe now

Eden najbolj razširjenih občutkov v sodobni politiki je, da družba razpada prav zaradi nestrinjanja. Ostri konflikti, nepopustljiv ton in nezmožnost kompromisa se pogosto razumejo kot znak, da sistem ne deluje več. Iz tega hitro sledi intuitiven sklep: če bi bilo nestrinjanja manj, bi bila družba stabilnejša.

Družba je kot velikanska ladja, ki pluje skozi nevihto. Na palubi poteka nenehen, agresiven prepir o tem, kdo bi moral držati krmilo in v katero smer bi morali pluti. Ena stran vpije, da ladja na dnu pušča in da moramo takoj zamenjati kurz, druga stran opozarja, da bo preostra sprememba smeri povzročila prevrnitev celotnega plovila, tretja pa poskuša predvsem umiriti panične potnike. Na prvi pogled deluje kot kaos. Toda ta intuicija je lahko zavajajoča.

Da bi to razumeli, moramo politiko nehati opazovati zgolj kot umazan boj za oblast ali trk zlonamernih ideologij in jo začeti obravnavati kot tisto, kar v resnici je: kot pojav, ki ima tudi globoke biološke korenine.

Biologija prepričanj

Sodobna nevroznanost in politična psihologija vse bolj potrjujeta dejstvo, da naše politične usmeritve niso le plod racionalnega razmisleka, izobrazbe ali prebiranja filozofskih knjig. So globoko zakoreninjene v načinu, kako naši možgani naravno procesirajo strah, empatijo in srečevanje z neznanim. Raziskovalci, ki preučujejo moralne temelje človeka, ugotavljajo, da se ljudje že biološko razlikujemo v tem, na katere dražljaje iz okolja smo najbolj pozorni in občutljivi. A te razlike niso določene enkrat za vselej, temveč se nenehno prepletajo z izkušnjami, kulturo in institucijami.

Levičarski um je na primer nevrološko hiperobčutljiv na škodo, trpljenje in izključenost. Notranji alarm posameznikov s tovrstno usmeritvijo se najmočneje sproži, ko zaznajo, da se nekomu godi krivica ali da je sistem do določene ranljive skupine nepošten. To ni znak naivnosti, temveč močno razvite empatične reakcije in globokega zavedanja, da strukture moči pogosto delujejo izkoriščevalsko, če niso nadzorovane. Njihovi možgani ob pogledu na neenakost nenehno sporočajo, da sistem povzroča bolečino in da ga moramo popraviti, četudi ob tem tvegamo določeno mero trenutne stabilnosti. Za ta profil ljudi je ohranjanje miru nesmiselno, če ta mir temelji na tihem trpljenju marginaliziranih in šibkejših.

Na drugi strani je desničarski um biološko in psihološko naravnan na zaznavanje groženj, kaosa in razpada reda. Študije kažejo, da imajo bolj konservativno usmerjeni ljudje pogosto reaktivnejši center za strah in zaznavanje nevarnosti v možganih. Nanje najmočneje vpliva občutek zunanje nevarnosti, neupoštevanje družbenih pravil ali izguba skupne identitete. Njihov odziv ni utemeljen v zlonamernosti ali pomanjkanju empatije, temveč v starem, intuitivnem zavedanju, da je civilizacija izjemno krhka stvar. Njihovi možgani sporočajo, da je svet poln tveganj, zato moramo skrbno zaščititi tisto, kar imamo in kar zgodovinsko preverjeno deluje, sicer bo sledil uničujoč kaos. Verjamejo, da prehitro rušenje starih struktur v iskanju popolnosti ne vodi v utopijo, temveč v propad celotne skupnosti.

Tretja skupina predstavlja sredinski um, ki je psihološko najbolj alergičen na kognitivno disonanco, močna trenja in ekstremizem. Njihov notranji alarm se ne sproži primarno zaradi socialne neenakosti, kot pri levici, ali zaradi strahu pred izgubo reda, kot pri desnici, temveč zaradi polarizacije in konflikta samega. Možgani ljudi na politični sredini neprestano iščejo predvidljivost in kognitivno ravnovesje. V radikalnih spremembah, naj bodo te leve ali desne, vidijo hudo grožnjo sami stabilnosti vsakdanjega življenja in institucij. Zanje je največja vrednota ohranjanje normalnosti in iskanje pragmatičnih kompromisov, s katerimi bi pomirili skrajnosti in omogočili, da družba kljub razlikam nemoteno deluje naprej.

Vendar je pri vsem tem nujno razumeti ključno dejstvo: te biološke razlike niso naša neizogibna usoda. Predstavljajo zgolj globoke naravne predispozicije in občutljivosti, ki pa jih nato naše okolje, kultura, vzgoja in institucije močno preoblikujejo. Biologija nam v politiki morda res razdeli prve karte, a je naša kultura tista, ki na koncu določa, kako bomo to partijo odigrali.

Družba kot človeško telo

Če te biološke nastavitve prenesemo na raven celotne družbe, nam beseda anatomija razkrije svojo polno moč. Družba ni nič drugega kot velikanski makro-organizem, ki za svoje preživetje potrebuje različne organe z diametralno nasprotnimi funkcijami. Nobeden od teh organov ne more in ne sme delovati sam, prav tako se organi med seboj ne bi smeli obravnavati kot sovražniki, temveč kot nujne protiuteži, ki skozi nenehno sistemsko napetost ohranjajo življenje.

Politična levica v tem organizmu deluje kot živčni sistem in preplet receptorjev za bolečino. Njena primarna naloga je, da je izjemno občutljiva na dražljaje iz okolja. Ko se dotaknete vroče peči ali ko v telesu nastane vnetje, ti receptorji pošljejo oster signal bolečine. Ta bolečina je neprijetna, naporna in pogosto povzroča nelagodje celotnemu telesu, vendar je življenjsko nujna. Če človek izgubi sposobnost čutenja bolečine, se bo hitro in nepopravljivo poškodoval. Levica v družbi opravlja natanko to funkcijo: na ravni sistema zaznava trpljenje tistih na obrobju in nenehno, pogosto zelo glasno opozarja na družbena vnetja, kot so izkoriščanje ranljivih, korupcija, revščina in uničevanje okolja. Mnoge pravice, ki se nam danes zdijo samoumevne, od osemurnega delovnika do prepovedi otroškega dela in javnega zdravstva, so bile v preteklosti obravnavane kot radikalne zahteve tega istega živčnega sistema. Brez njegovih nenehnih krikov in alarmov bi družbeni organizem sčasoma neopazno izkrvavel v apatiji.

Politična desnica na drugi strani predstavlja okostje in imunski sistem tega istega organizma. Okostje daje telesu nujno obliko in strukturno stabilnost. Ne morete ga vsak dan znova reformirati, drastično prestavljati kosti ali poskušati novih arhitekturnih eksperimentov, saj se bo telo dobesedno sesedlo samo vase. Desnica na ta način ščiti tradicijo, institucije in meje. To so tiste strukture, ki so preživele test časa in delujejo po principu tako imenovane Chestertonove ograje. To filozofsko pravilo pravi, da sredi polja nikoli ne smeš podreti stare ograje, dokler natančno ne raziščeš in ne razumeš, s kakšnim razlogom so jo generacije pred tabo sploh postavile. Desnica deluje tudi kot imunski sistem, ki je po naravi previden, nezaupljiv in vsak nenaden zunanji šok ali tujo idejo najprej obravnava kot potencialno grožnjo z namenom zaščite zdravega jedra. Konservativizem je zato ključna zavora pred nepremišljenimi utopičnimi poskusi, ki bi morda zveneli odlično v teoriji, v praksi pa bi organizem pahnili v kaos.

Politična sredina v tej anatomiji prevzema vlogo srca, ožilja in mehanizmov notranjega ravnovesja. Srce ne more biti radikalno, ne more se ustaviti za nekaj dni, da bi premislilo o boljšem načinu utripanja, in ne sme neprestano preskušati novih ritmov. Njegova naloga je, da monotono, zanesljivo in predvidljivo poganja kri po celem telesu ter ohranja presnovo. Sredina v politiki opravlja izjemno zahtevno nalogo prevajalca. Hkrati mora sprejemati ostre bolečinske signale živčnega sistema in neizprosne strukturne omejitve okostja ter te na videz nezdružljive zahteve prevesti v pragmatično in delujočo vsakodnevno zakonodajo. Ta proces je pogosto počasen in poln kompromisov, vendar sredina teh kompromisov nikoli ne bi mogla sprejeti brez predhodnega pritiska ekstremov. S tem ko levica ali desnica postavlja na videz radikalne zahteve, v družbi premika tako imenovano Overtonovo okno oziroma mejo tistega, kar se sploh še dojema kot sprejemljiv politični diskurz. Glasen krik ekstrema tako sredini prvič sploh odpre prostor, da lahko nekoč nesprejemljivo idejo sploh prevede v zmerno in delujočo zakonodajo. Sredina nato s svojo sposobnostjo absorpcije šokov preprečuje, da bi se organizem zaradi prevelikih notranjih napetosti razklal na dvoje.

Temna plat normalnosti

Za razumevanje politične biologije pa ni treba čakati na skrajnosti in nastop totalitarizmov, da bi opazili negativne stranske učinke ideologij. Tudi v povsem normalnem, demokratičnem stanju vsak od teh družbenih organov med svojim vsakodnevnim delovanjem proizvaja določene presnovne toksine. Ti pojavi niso napaka v delovanju organizma, temveč neizogiben stranski produkt njihove primarne funkcije. Ne pojavljajo se vedno in povsod, a so dovolj pogosti, da jih prepoznamo kot tipične stranske učinke posameznih usmeritev.

Zaradi svoje naravne hiperobčutljivosti na krivice levica v vsakdanji politiki pogosto zdrsne v moraliziranje, samovšečnost in kompleks superiornosti. Njena dnevna temna plat je pokroviteljstvo in pretirano razširjanje kategorije žrtve tudi na primere, kjer je ta vprašljiva. V praksi sodobne družbe se to kaže kot kultura izbrisa, pretirana politična korektnost, ki namesto ustvarjanja varnega prostora duši svobodno razpravo, ter nenehno vzbujanje občutka krivde pri tistih, ki naj bi imeli privilegije. Nevrološki alarm živčnega sistema, ki je vseskozi in prepogosto vklopljen, lahko družbo pahne v stanje nekakšne avtoimunske alergije, kjer sistem začne pretirano reagirati na povsem neškodljive dražljaje.

Desnica na drugi strani zaradi svoje usmerjenosti k stabilnosti in zaščiti lastne skupine pogosto kaže izrazito pomanjkanje empatije do tistih, ki ne spadajo v njeno ožje pleme, naj bodo to priseljenci ali manjšine. Njena vsakodnevna temna plat sta hladnost in rigidnost. To se kaže v slepi obrambi tradicij, ki so že zdavnaj preživete (zelo zgovoren primer tega je denimo dolgoletno in trdovratno nasprotovanje pravicam istospolnih), v pretirani in neutemeljeni sumničavosti do vsega novega ter v neizprosnem, ciničnem odnosu do tistih, ki v življenju niso uspešni, pri čemer se strukturne ovire preprosto ignorira. Strukturno okostje družbe lahko s takšnim pristopom postane preveč okostenelo, kar organizmu preprečuje nujno prilagajanje spremenjenemu okolju in času.

Sredina pa ne postane nevarna šele z aroganco tik pred revolucijo, temveč sta njeni vsakodnevni temni plati elitizem in pomanjkanje kakršne koli vizije. Sredinski politiki in birokrati pogosto postanejo tako zaljubljeni v same procese, tabele in domnevno strokovnost, da popolnoma izgubijo stik s čustvi in realnostjo navadnih ljudi. Njihov vsakodnevni greh je brezbarvnost oziroma sposobnost, da se o problemu izjemno vljudno in strokovno pogovarjajo desetletja, ne da bi pri tem karkoli dejansko rešili. V biološkem smislu to predstavlja letargijo organizma, ki sicer preživi dan, a ob tem izgubi vsakršno vitalnost. Prav ti stalni stranski učinki in izločeni toksini posameznih polov so kronski dokaz in dodaten razlog, zakaj je nujno, da so vsi trije poli nenehno vključeni v družbeni dialog, saj drug drugemu lajšajo simptome in sproti čistijo sistem.

Nujnost zdravega javnega prostora

Vendar pa celoten ta zapleten biološki mehanizem popolnoma odpove, če posamezni organi med seboj ne morejo komunicirati. V človeškem telesu to komunikacijo omogočajo živčne poti in ožilje, v makro-organizmu družbe pa to ključno vlogo prevzema javni prostor izmenjave idej, ki obsega predvsem medije, intelektualne elite, univerze in civilno družbo. Da bi sredina sploh lahko uspešno prevajala signale in iskala kompromise ter da bi se posamezni poli sploh zavedali obstoja drugega, mora biti ta družbeni krvni obtok maksimalno pretočen in odprt za vse.

Če pa večinski mediji in intelektualne elite v tem prostoru močno preferirajo le eno politično ideologijo oziroma če ožilje prenaša le signale enega organa, signale ostalih pa sistemsko blokira, ignorira ali namerno popači, celoten organizem dobi lažno sliko o lastnem zdravstvenem stanju. Uradni javni prostor izgubi svojo objektivno nadzorno funkcijo in stik z realnostjo celotne družbe, utišani deli družbenega telesa pa se zaradi globokega občutka izključenosti hitro in instinktivno zatečejo k lastnim, pogosto radikalnim alternativnim kanalom.

V sodobnem času to težavo še dodatno in eksponentno poglabljajo algoritmi družbenih medijev. Ti delujejo kot nevarni umetni stimulansi v krvnem obtoku, ki za ustvarjanje profita načrtno in neprestano dražijo tako receptorje za bolečino (levico) kot center za strah (desnico). Ko algoritem organizmu nenehno pošilja popačene signale, da je telo pod absolutnim in neprestanim napadom, sredina izgubi vsakršen prostor za umiritev in prevajanje, družba pa zdrsne v stanje kroničnega stresa. Brez poštenega in nepristranskega javnega prostora se naravna napetost med organi hitro spremeni v tiho vojno, ki celotno družbo le še hitreje potisne v eno izmed patologij moči.

Patologije moči

Zgodovina nam znova in znova pokaže, da družbe ne propadejo nujno le zaradi zunanjih sovražnikov, temveč najpogosteje zaradi notranjega kolapsa. Ko eden od teh vitalnih sistemov popolnoma prevlada, izgubi naravno protiutež in utiša ostale organe, organizem neizogibno zboli. Zgodovina dvajsetega stoletja in preizkušnje sodobnega časa so polni tragičnih dokazov o tem, kaj prinese porušenje tega občutljivega ravnovesja.

Če živčni sistem v iskanju stanja popolne brezbolečnosti postane tako hiperaktiven in radikalen, da začne v imenu absolutne zaščite paralizirati celotno telo ter ignorirati naravne omejitve okostja, organizem doživi popoln nevrološki šok. To je anatomija ekstremne levice na oblasti. Ko radikalne vizije prevzamejo absolutno moč, poskušajo na silo ustvariti utopijo oziroma družbo popolne enakosti. A ker je človeška narava v svojem bistvu nepredvidljiva in polna razlik, utopije v praksi praviloma ni mogoče vzdrževati brez brutalne prisile. Tu nastopi ključen in tragičen preobrat. Da bi revolucionarji zaščitili svojo utopično vizijo pred trkom z dejanskim stanjem, morajo centralizirati vso moč v rokah peščice ali celo enega samega človeka. Utopični cilj postane priročno in nedotakljivo moralno opravičilo za represijo, ustanovitev tajne policije in celo taborišča. Vsak, ki se ne strinja, namreč ni dojet zgolj kot politični nasprotnik, temveč kot absolutno zlo, ki ogroža raj na zemlji. V svoji skrajnosti se takšna politika ukrivi v obliko podkve in postane ultrakonservativni stražar lastne revolucije. Na tej točki ekstremna levica prevzame metode popolnega nadzora in se funkcionalno zlije z metodami ekstremne desnice.

Če pa na drugi strani imunski sistem postane premočan in preveč paranoičen, začne obsedeno napadati zdrave celice lastnega telesa. Pojavi se smrtonosna avtoimuna bolezen. To je podoba ekstremne desnice, ki v paničnem iskanju popolne varnosti, absolutnega reda in etnične ali kulturne homogenosti uniči svobodo posameznika ter zatre vsakršno naravno družbeno raznolikost. Ko se strah pred zunanjim svetom ali izgubo identitete potencira do skrajnosti, sistem za svoje preživetje ne potrebuje več le zunanjih ograj, temveč nenehno iskanje, preganjanje in uničevanje notranjih sovražnikov. Ta paranoja zahteva popolno militarizacijo družbe in prav tako neizbežno vodi v neizprosen kult vodje, ki se množicam ponuja kot edini pravi rešitelj pred kaosom in propadom. Zanimivo in srhljivo pri tem je, da se ta dva avtoritarna ekstrema pogosto intimno hranita drug z drugim, saj strah pred grozotami enega ekstrema služi kot najboljše in najučinkovitejše gorivo za vzpon in radikalizacijo drugega.

Vendar v tem pogledu ostaja še kako odgovorna in sokriva tudi tako imenovana ekstremna sredina, ki lahko povzroči tiho sistemsko odpoved, nevarno podobno kroničnemu popuščanju srca. Ko v družbi prevlada aroganca statusa quo, ko sredinski tehnokrati in odločevalci v imenu domnevne objektivnosti povsem ignorirajo bolečinske signale živčnega sistema oziroma levice in na drugi strani svarila o krhkosti strukture s strani desnice, se celoten sistem preprosto zamaši. Vztrajanje elit, da je trenutno stanje popolno, edino možno ali da predstavlja edini pravi zdrav razum, je pogosto zgolj nevarna iluzija. Aroganca tistih, ki imajo v rokah privilegije in vzvode moči ter ob tem rutinsko ignorirajo revščino, sistemsko razslojenost ali uničevanje okolja, ustvarja globoko družbeno zamero. Ko množice čutijo, da sistem zanje dejansko ne deluje več in da je sredina postala zgolj nedotakljiv klub za ohranjanje lastnega udobja, jih obup in jeza potisnejo naravnost v roke radikalcem. Ob tem se pogosto sproži tudi psihološki fenomen, znan kot narcizem majhnih razlik. Radikalnejši poli pogosto veliko bolj strastno in uničujoče sovražijo pragmatično sredino, s katero si sicer delijo del ideološkega prostora, kot pa svojega absolutnega ideološkega nasprotnika na drugem koncu spektra. Nasprotni pol je namreč pričakovan in naraven sovražnik organizma, sredina, ki le blaži simptome in brani status quo, pa je dojeta kot nevaren notranji izdajalec. Ekstremna sredina tako s svojim zatiskanjem oči in birokratsko hladnostjo nehote sama tlakuje pot in odpira vrata tistim patološkim ekstremom, pred katerimi je ves čas svarila.

Paradoks končne zmage in nujnost napetosti

Razumevanje politike skozi prizmo biologije družbo osvobaja nevarne iluzije, da je končni cilj političnega procesa popolno soglasje in mir. V zdravem telesu organi namreč nikoli ne dosegajo soglasja. Živčni sistem, imunski sistem in ožilje so med seboj v nenehni, dinamični in pogosto ostri napetosti. Ta napetost pa ni znak, da je organizem bolan, temveč predstavlja temeljni dokaz, da je še vedno živ. Ko politične ideje trkajo med seboj, je to v javnosti pogosto dojeto kot razpad sistema, čeprav v resnici opazujemo povsem naraven mehanizem iskanja družbene homeostaze.

To pomeni, da politični nasprotnik v širši sistemski sliki ne nastopa kot zlonamerni akter, ki želi uničiti svet, temveč kot biološka nujnost. Tisti, ki zahtevajo radikalne spremembe, tisti, ki krčevito branijo stare ograje, in tisti, ki vmes neuspešno ali uspešno iščejo pragmatične kompromise, ne predstavljajo različnih stopenj moralne razvitosti. Predstavljajo zgolj različne senzorje za različne vrste tveganj. Kar se z nasprotnega brega pogosto zdi kot nerazumno, naivno ali ekstremno ravnanje, je običajno le instinktiven odziv tistega dela družbenega telesa, ki je prvi zaznal specifično grožnjo, na katero so ostali deli biološko ali ideološko slepi. Ta pogled deluje kot analitično orodje. Pomaga nam razumeti, zakaj so konflikti neizogibni in zakaj njihovo nasilno utišanje praviloma vodi v hujše oblike nestabilnosti.

Vendar pa to naravoslovno razumevanje politike ne pomeni in ne sme pomeniti absolutne relativizacije, kjer bi bilo naenkrat dovoljeno in upravičeno vse. Dejstvo, da organizem nujno potrebuje različne organe, še ne pomeni, da sme kateri koli organ začeti načrtno uničevati preostalo telo. Strinjanje s tem, da so ideološki trki naravni, ne upravičuje fizičnega nasilja, razčlovečenja nasprotnika ali rušenja samih demokratičnih mehanizmov. Ko neka politična sila odkrito teži k uničenju tistega okvira, ki sploh omogoča sobivanje – ko torej namerno vrta luknje v trup ladje iz naše uvodne prispodobe –, to ni več legitimno opozorilo sistemskega senzorja, temveč patogen, ki ga mora zdrava družba odločno zamejiti.

Največja in najbolj uničujoča past vsake ideologije je zato fantazija o njeni dokončni zmagi. Narava nas znova in znova uči, da organizem, v katerem ena sama funkcija popolnoma prevlada in si podredi vse ostale, ne doseže popolnosti, temveč kolaps. Preživetje, odpornost in napredek družbe niso odvisni od tega, ali nam bo nekoč uspelo doseči utopično stanje brez konfliktov. Odvisni so izključno od tega, ali zmoremo vzdrževati in zaščititi sistem, v katerem noben krik po pravičnosti ni vnaprej preslišan, nobena zavora pred kaosom ni brezglavo uničena in noben kompromis ni takoj označen za izdajo. Popolna prevlada ene same politične resnice namreč nikoli ne prinese raja na zemlji; prinese zgolj tišino, ki vedno sledi koncu organizma. Družba ne razpade, ko se prepiramo. Razpade, ko prepir postane nemogoč.

Subscribe now

Avgusta 2008 je skupina evropskih državljanov skušala s tožbo preprečiti zagon velikega hadronskega trkalnika v CERN-u. Strah jih je bilo, da bo naprava ustvarila črno luknjo in uničila Zemljo. Sodišče je tožbo zavrglo, nekaj tednov pozneje pa so trkalnik prvič zagnali. Konca sveta ni bilo. Strah pa ni izginil.

V ljubljanski uprizoritvi Komarjev Lucy Kirkwood, ki jo je na Velikem odru SNG Drame Ljubljana postavila Maša Pelko, dobi ta strah svojo fizično podobo. Oder je prekrit s tanko plastjo vode. Ko igralci stopijo vanjo, vsak korak sproža valove, vsak stavek pa kot padajoč kamen vzbudi sicer mirno gladino. Občasno z neba prši dež. Čez oder so raztreseni beli plastični stoli, v ozadju stojijo industrijske cisterne in kupi avtomobilskih gum. Scenograf Dorian Šilec Petek je pred premiero opisal eno izmed ekoloških hipotez o postčloveški Zemlji, po kateri bi odvržene in zakopane avtomobilske gume počasi prišle ponovno na površje, zadrževale vodo in postale gojišče za komarje, ki bi prenašali epidemije in dokončno prevzeli planet. Oder Komarjev je tako podoba temačnega sveta, v katerega stopata sestri Alice in Jenny, sveta dežja in plastike, v katerem smo izgubili ločnice med naravnim in umetnim, med dejstvom in blodnjo.

Lucy Kirkwood je napisala dramo, v kateri dve resničnosti, zaupanje v znanost in strah pred njo, živita pod isto streho. Alice je strogo racionalna eksperimentalna fizičarka, ki v Ženevi na detektorju ATLAS išče Higgsov bozon. Jenny je njena mlajša, impulzivna sestra, ki dela v telemarketingu, ne zaupa cepivu in je prepričana, da bo trkalnik povzročil konec sveta. Med njima je mati Karen, briljantna, a zagrenjena upokojena fizičarka, ki so ji v preteklosti po krivici odrekli Nobelovo nagrado v korist njenega moža. Svojo znanstveno avtoriteto danes obupano brani s pokroviteljskim naštevanjem zaslug, a njena aroganca je predvsem ščit pred grozo staranja, demence in spoznanjem, da je fizično vse bolj odvisna od hčere, ki jo intelektualno najbolj zaničuje. Nad vsemi lebdi Bozon, ki ga vidi le občinstvo, poosebljena osnovna sila vesolja, ki dogajanju vsiljuje obliko pripovedi.

V ljubljanski uprizoritvi Alice igra Nika Rozman, Jenny Maruša Majer, Karen Zvezdana Mlakar, Bozona Saša Tabaković, najstnika Luka in Natalie Jure Šimonka in Mina Švajger, Henrija pa Rok Vihar. Prevod Tine Mahkota angleški izvirnik premesti v jezik, ki zveni, kot bi bil napisan v Ljubljani.

Občutek razumevanja

Kirkwood fizike delcev ne razlaga. Higgsov bozon je v drami le ozadje, pred katerim živijo ljudje, ki se imajo radi in se ne znajo sporazumeti. Komarji tako niso drama o znanosti, ampak drama o trkih, pa naj gre za delce, svetovne nazore ali čustva. So drama o tem, kako ljudje drug ob drugem govorijo v različnih jezikih resničnosti.

Naslov drame razloži Henri, Alicin partner, ki je entomolog pri Svetovni zdravstveni organizaciji. Komarji ubijejo več ljudi kot katera koli druga žival. So drobni, nepomembni, nadležni, pa vendar smrtonosni. In so prenašalci: sami ne povzročajo bolezni, ampak jo prenašajo od gostitelja do gostitelja. Dezinformacije delujejo enako. Jenny ni izvor prepričanja, da so cepiva nevarna. Je gostitelj, ki ga je ta ideja okužila.

Jenny ni preprosta. Prebira študije, argumentira, celo razlaga. Ko Henri omeni Higgsov bozon, mu odvrne: »Vseeno je to samo hipoteza! Njihove ideje niso delovale, pa so si pač izmislili še en delec, da bi rešili problem.« Njena samozavest ne izvira le iz nevednosti, ampak iz pogoste človeške zmote: prepričanja, da kompleksne pojave razumemo veliko bolje, kot jih v resnici. Če bi jo nekdo prosil, naj svoje trditve razloži korak za korakom, bi samozavest hitro popustila.

Ta iluzija pojasni, zakaj se zdijo napačne razlage pogosto bolj prepričljive od pravilnih. Ko nekdo sliši, da cepiva povzročajo avtizem, se mu zdi pojasnitev preprosta: en vzrok, ena posledica, časovna bližina. Sproži se občutek razumevanja, ki posameznika pomiri. Ko pa je ista oseba seznanjena z dejansko razlago, s kompleksnim prepletanjem genetskih, epigenetskih in okoljskih dejavnikov, ta občutek izostane. Razlaga je pravilna, a je ne občuti kot pravilno. Napačno prepričanje nima prednosti zato, ker bi imelo boljše argumente, ampak ker ponuja osebi boljši občutek, da svet razume.

Jenny je v drami utelešenje tega paradoksa. V prvem dejanju Jenny Alici razlaga, da ultrazvok poškoduje možgane podgan. Alice jo vpraša: »Kako ima lahko podgana disleksijo?« Jenny ne odgovori, samo nadaljuje z naštevanjem. Ni ji treba odgovoriti. Razlika med disleksijo in epilepsijo zanjo ni pomembna. Njen občutek razumevanja je samozadosten. A Kirkwood pri tem ne karikira. Jenny ni bedasta. Je ženska, ki jo je strah. Strah pred porodom, strah pred boleznimi, strah pred svetom, ki ga ne obvladuje. Njena iluzija razumevanja ni intelektualna napaka, ampak oblika zaščite. Preprosta razlaga ji daje občutek nadzora v položaju, v katerem ga dejansko nima.

Vendar bi bilo zmotno Jenny razumeti zgolj kot pasivno žrtev dezinformacij. V svetu, kjer njena sestra v pospeševalnikih preučuje temeljne sile vesolja, Jenny zase v nekem trenutku obupa in jeze reče: »Jaz sem šibka sila tukaj. Ona je pa močna.« A te njene domnevne šibkosti ne smemo podcenjevati. V fiziki osnovnih delcev je šibka jedrska sila tista, ki povzroča radioaktivni razpad; na videz je morda manj opazna, a njene posledice so neizbežne in transformativne. Podobno Jenny v drami deluje kot nepredvidljiv, kaotičen element, ki vztrajno spreminja tirnice vseh okoli sebe. Čeprav jo Alice in Karen nenehno ponižujeta kot manjvredno in »epsko zabito«, prav na Jenny pade glavno breme skrbi za družino. Ona je tista, ki skrbi za ostarelo in inkontinentno mater kljub njenim brutalnim žalitvam, in hkrati edina, ki zmore prizemljiti socialno neprilagojenega nečaka Luka. Ko ta katastrofizira, ker je sošolcem nehote razkril svojo intimno fotografijo, ali ko se po šolskem pretepu zateka k temačnim, asocialnim mislim, mu prav Jenny postreže z brutalno iskrenim nasvetom, ki ga njegova strogo racionalna mama ne bi nikoli zmogla. Njena resnična moč se skriva prav v tej surovi, neizčrpni človeškosti in vztrajnosti.

Prepričanja namreč niso le kognitivne vsebine. So del identitete, odnosov, pripadnosti. Ko Jenny zavrne cepljenje svojega otroka, ne izraža le mnenja o medicini. Izraža, kdo je: ženska, ki misli s svojo glavo, neodvisna od sistema, ki ne poklekne pred starejšo sestro, ki jo je imela mati vedno rajši. Spremeniti mnenje bi pomenilo izdati to identiteto. Drama ta razkorak poudari tudi skozi oster kontrast med abstraktnim umom in fizičnim telesom. Alice deluje v svetu nevidnih delcev in statističnih verjetnosti. Jenny svet presoja predvsem skozi telo, izkušnjo in neposredno ogroženost. Prav ženska telesa, nosečnost, materinstvo, bolezen, postanejo osrednje prizorišče spopada. Ko poskuša v uvodnem prizoru Alice sestro pomiriti z argumentom, da so medicinski posegi statistično varni, ji Jenny preprosto odvrne, da je tisto, kar čuti kot mati, močnejše od »nekega dejstva«. Dejstva nagovarjajo abstraktni um, dezinformacije pa ugrabijo naše telo, naše instinkte in naše strahove.

V isti pisavi

Človeški možgani so evolucijsko prilagojeni za zgodbe. Ob zaznavi zaporedja dogodkov samodejno iščemo vzročno povezavo, akterjem pripisujemo namene. Pripovedi imajo jasno strukturo: protagoniste in antagoniste, povezane vzroke in posledice, razviden smisel. Resničnost te strukture pogosto nima. Bolezni nimajo zlonamernih povzročiteljev, epidemije nimajo čistega začetka in konca, stranski učinki zdravil niso posledica nikogaršnjega namena.

Kirkwood ta razkorak med pripovedjo in resničnostjo uprizori z Bozonom. Njegova vloga je sorodna zboru v antični drami: komentira dogajanje, ki ga liki ne vidijo ali ne razumejo, neposredno ogovarja občinstvo in postavlja posamezne usode v kozmični okvir. A za razliko od antičnega zbora, ki praviloma zastopa glas skupnosti in zdrave pameti, je Bozon ironičen in občasno krut. Ko se sredi monologa o koncu sveta ustavi, pogleda v dvorano in reče, da »zelo verjetno nihče od vas ne razume ničesar od tega«, počne nekaj, česar si antični zbor ne bi privoščil: gledalca postavi v položaj nevednosti. Antični zbor gledalcu pomaga razumeti. Bozon mu pokaže, da ne razume. V postavitvi Maše Pelko Bozona igra Saša Tabaković, ki je to odrsko nalogo opisal kot poskus, da paradoks ne ostane le poetizirano občutje, ampak dobi oprijemljivo telo, gib in glas. Učinek podpira tudi zvočna kompozicija Vala Fürsta in Pavla Panona Raščana, ki ob koncu prvega dejanja, v Bozonovem osrednjem monologu, doseže svoj vrhunec.

Teorije zarote v drami uspešno izrabljajo natanko to človeško potrebo po jasni pripovedi. Medijska pripoved kompleksno fiziko pretvori v zgodbo z jasnimi krivci in jasno grožnjo: znanstveniki gradijo tovarno črnih lukenj, ki bo uničila Zemljo. Natalie, Lukova prijateljica, je to zgodbo prebrala »na spletni od BBC-ja«. Luke ji odvrne z dejstvi, a dejstva nimajo moči zgodbe. Zgodba o koncu sveta je pač boljša pripoved kot razlaga o zanemarljivi verjetnosti mikro črnih lukenj.

Podoben razkorak se pokaže, ko Alice o tveganju trkalnika odgovori, da je »zanemarljivo«. Njenemu sogovorniku to ne zadošča: »Zanemarljivo ni enako nič.« Alice nima odgovora. Ne ker bi se motila, ampak ker razlika med »zanemarljivo« in »nič« v znanstvenem jeziku ni razlika, v jeziku zdrave pameti pa je zgodba. Strokovno znanje postane sumljivo. Laično nezaupanje postane vrlina.

A Kirkwood ne izbira strani tako preprosto, kot bi pričakovali. Alice ima prav glede fizike, a ne zna govoriti z nikomer zunaj svojega strokovnega sveta. Karen znanstveno avtoriteto brani z naštevanjem medalj in doktoratov. Pri tem je tako odbijajoča, da nehote utemeljuje ravno tisto nezaupanje, proti kateremu se bori. »Znanost je ekipni šport,« reče Karen, »in ona zelo dobro razume, kje ji je mesto.« S tem stavkom potrdi natanko tisto, česar se Jenny boji: da je znanost hierarhija, ki te razvršča in ocenjuje, ne pa institucija, ki ti pomaga razumeti svet. Nezaupanje do znanosti ne nastaja samo iz nevednosti. Nastaja tudi iz tega, kako se znanost včasih predstavi.

Ljubljanska postavitev se na to vprašanje odzove s presenetljivo potezo. Med uprizoritvijo se na velikem zaslonu pojavljajo posnetki slovenskih fizikov, ki delajo ali so delali na trkalniku v CERN-u: Marko Mikuž, Borut Paul Kerševan, Lenart Jerala, Tadej Novak in Judita Mamužić. Ne razlagajo teorij in ne naštevajo dosežkov. Povedo, kako je bilo v nadzorni sobi tisti dan, ko se je trkalnik pokvaril. Kaj jim pomeni to, da iščejo osnovne delce. Govorijo tako, kot znanstveniki govorijo, ko imajo pred seboj človeka, ki ni fizik. Tega glasu v drami ni. Alice govori samo s sebi enakimi, Karen govori od zgoraj navzdol, Bozon se iz vsega norčuje. Posnetki pokažejo natanko to, kar v Kirkwoodinem besedilu manjka in v javnem prostoru pogosto tudi sicer pogrešamo: podobo znanosti kot človeške prakse, ki zna pojasniti, kaj v resnici počne, ne da bi sogovornika poniževala. Projekcije tako niso dodatno mnenje za primerjavo, so izpolnitev te praznine.

Najizvirnejša poteza Kirkwood pa je Bozonov monolog ob koncu drugega dejanja. Monolog se začne kot kozmologija, s petimi variantami konca vesolja, a se postopoma prelevi v nekaj povsem drugega. Bozon spregovori o ženski, ki kuha juho za bolnega sina in ugotovi, da je njeno kri zamenjala akumulatorska kislina. Zgodba zdrsne iz kozmičnega v intimno, iz fizike v psihozo. Gledalec ne opazi, kdaj se je to zgodilo, ker ima pripoved o razpadu vesolja enako strukturo kot blodnja o tem, da si zastrupljen od znotraj: oboje se nam ponuja kot dejstvo, oboje prihaja v naše možgane, kot reče Bozon, »v isti pisavi«. Kirkwood je leta 2017 dramatizirala tisti problem, ki ga danes prepoznavamo kot osrednji problem dobe dezinformacij: ne gre za pomanjkanje resnice, ampak za nezmožnost ločevanja med resnico in vsem ostalim.

Ko se eksperiment začne

Zadnji prizor drame se vrne v Anglijo, v november 2008. Trkalnik je okvarjen, Alice ga popravlja, Jenny je znova noseča. Sedita na zabojih za pubom in pijeta pomarančni sok. Jenny je nehala kaditi. Alice ji je prinesla karton cigaret iz brezcarinske, ki jih Jenny ne potrebuje več. Pogovarjata se previdno, kot ljudje, ki so si prizadejali preveč, da bi lahko nadaljevali po starem, a premalo, da bi se nehali pogovarjati.

Jenny vpraša: »Kako pa tvoj trkalnik?« Alice odvrne: »Še vedno ga popravljamo.« Jenny se zasmeje, in v tem smehu je vse: absurdnost, da milijardni stroj ne dela, olajšanje, da sveta ni konec, in morda tudi nekaj nežnosti do sestre. Kirkwood ne ponuja iluzije, da je razlike med sestrama mogoče preprosto razrešiti ali poenotiti. Namesto tega dramo sklene z gesto, ko Jenny položi Aliceine roke na svoj trebuh. To je stičišče dveh nezdružljivih svetov, prostor, kjer lahko kljub intelektualnemu prepadu vzpostavimo stik.

Ko stojita na odru, prekritem z vodo, pod občasnim dežjem, pred cisternami in gumami, ki pripadajo industrijskemu zaledju obeh njunih svetov, postane jasno, kaj počne ljubljanska postavitev s Kirkwoodinim besedilom. Oder je posoda, voda je medij, sestri sta vzorca, mi smo opazovalci. Maša Pelko, dramaturg Rok Andres in scenograf Dorian Šilec Petek drame ne postavijo ne v CERN ne v Luton, ampak v nekakšen laboratorij človeških odnosov, kjer je izid eksperimenta odprt. Režiserka je izhodišče opisala kot poskus ujeti atmosfero našega časa, občutek nemoči in hkrati trdovratno željo po bližini, in prav za ta občutek gre: dve sestri, ki se ne moreta sporazumeti, a se tudi ne moreta nehati iskati.

V drami Karen, ki jo igra Zvezdana Mlakar, izreče repliko, ki je po premieri odmevala bolj kot kateri koli Bozonov monolog. »Vsi mislijo, da je ljubezen največja sila v vesolju, pa ni. Največja sila v vesolju je močna jedrska sila, ljubezen je približno dvanajsta na seznamu, za gravitacijo in sekundnim lepilom. V bistvu sploh ni sila, res ni. Ljubezen je pač nekaj, kar smo izumili, da nam pomaga preživet v kaosu.« Karenina fizika je točna. Močna jedrska sila res drži atomska jedra skupaj, ljubezen je v merljivem vesolju sila samo v prenesenem pomenu. A ta natančnost v njenih ustih ni spoznanje, je obramba. Karen govori o ljubezni kot o iluziji, ker jo je lastno življenje preveč razočaralo, da bi ji še upala zaupati. Drama od Kareninega cinizma ne zahteva preklica, samo pokaže, česar Karen ne vidi. Sestri, ki v zadnjem prizoru stojita druga pred drugo po vseh nesoglasjih, se dotakneta. Jenny vzame Aliceine roke in jih položi na svoj nosečniški trebuh. Nič ne pojasnjuje, nič ne oprošča. Tisto, čemur je Karen rekla dvanajsta sila, se v tem prizoru pokaže kot nekaj, kar ima svojo dramsko težo. Ne odpravi razlik, ne popravi krivic, ne spremeni Jennyjinega odnosa do cepiv ali Alicinega do sestre. Samo obstane, ko je vse drugo že povedano.

Komarji zato niso drama o tem, ali ima znanost prav. So drama o tem, zakaj resnica sama po sebi ne zadostuje. Znanost lahko pokaže, kako deluje vesolje, težje pa razloži, kako živeti drug z drugim, ko sveta ne razumemo enako. In prav to vprašanje ostane odprto tudi v gledališču: kako govoriti resnico v svetu, kjer jo vsak sliši v svoji pisavi.

Besedilo izhaja iz eseja, objavljenega v gledališkem listu SNG Drama Ljubljana ob uprizoritvi drame Komarji. V ljubljanski postavitvi režira Maša Pelko, dramaturg je Rok Andres, scenograf in avtor videa je Dorian Šilec Petek, prevod je delo Tine Mahkota. Premiera je bila 18. aprila 2026 na Velikem odru SNG Drama Ljubljana. drama.si/dogodek/komarji/

Subscribe now

Slovenija je v zadnjih desetletjih izpeljala več zahtevnih projektov, ki so presegali strankarsko logiko. Najbolj izpostavljeni so verjetno osamosvojitev, vstop v Evropsko unijo, prevzem evra in soočanje s pandemijo. Nobeden ni bil lahek in nobeden ni potekal brez sporov, a v ozadju je vsakokrat obstajal skupen cilj, glede katerega je bilo doseženo dokaj veliko soglasje. Ker pa po dosegu teh ciljev nove, enako povezovalne vizije nismo oblikovali, se zdi, da smo vmes nekoliko izgubili smer. Temeljno družbeno vprašanje “kam gremo” je postopoma zbledelo in prepustilo prostor veliko ožjemu in bolj pragmatičnemu vprašanju – “kdo bo vladal”.

Trenutna politična pat pozicija po zadnjih volitvah, ki ne ponuja hitrih in očitnih izhodov, je zato morda ravno prava priložnost, da ta trend obrnemo. To je trenutek, ko si lahko znova zastavimo tista globlja vprašanja, ki sicer v dnevni politiki ne pridejo v ospredje: Kakšno državo si sploh želimo? Kakšno družbeno okolje želimo imeti v Sloveniji? Kaj so naše osrednje vrednote? Kdo so naši vzorniki in česa si ne želimo? Takšna vprašanja seveda nimajo enostavnih odgovorov, vendar prav zato zahtevajo širši razmislek, ki presega vsakokratne politične delitve.

Strankarska politika tovrstnih tem ne bo odpirala, saj se ji v političnem sistemu, kot ga imamo, preprosto ne obrestujejo. Zato moramo takšno debato zagnati sami in z njo ustvariti miselno ter idejno okolje, ki mu bo morala slej ko prej slediti tudi politika, pa naj si to želi ali ne.

Razpad skupne resničnosti

V zadnji predvolilni kampanji je postalo očitno, da je prevladujoči mehanizem slovenske politike postala negativna mobilizacija, pri kateri oba pola svojo energijo črpata iz strahu pred nasprotnikom in ne iz lastnih programov ali vizij. Takšen pristop sicer uspešno proizvaja visoko volilno udeležbo in ognjevite kampanje z občutkom usodnosti, hkrati pa neizogibno poglablja polarizacijo, ki jo akterji nenehno obžalujejo in znova poustvarjajo.

Obe strani nosita breme resnih očitkov, ki segajo od razumevanja države kot lastnine do domnevnih povezav s tujimi obveščevalnimi operacijami, vendar volivci teh prekrškov ne kaznujejo. Vsak tabor namreč vidi afero nasprotne strani v vsej njeni razsežnosti, medtem ko lastne napake relativizira ali celo spregleda. Psihologija ta pojav pojasnjuje z identitetno zaščitno kognicijo, kjer ljudje ne branijo več resnice, ampak zgolj občutek pripadnosti svojemu političnemu taboru, kar vodi do nekritičnosti do lastnih in pretirane histerije do tujih napak. Pri tem seveda ne gre nujno za enakovrstne ali enako težke kršitve, temveč za skupen vzorec selektivnega zaznavanja in presojanja dejstev, ki dolgoročno spodkopava zaupanje v skupni prostor razprave.

Ta dinamika se posebej jasno kaže v starostnem preobratu na zadnjih volitvah, kjer so najstarejši volivci množično podprli eno stran, najmlajši pa drugo. Razlog za to diametralno nasprotje dosedanjim vzorcem ne tiči le v politični vsebini, temveč močno v medijskih kanalih, saj generacija televizije in generacija interneta isto politično realnost doživljata skozi povsem različne filtre. Znotraj najmlajše generacije se hkrati kaže še en razkol, tokrat po spolu, kjer mlada dekleta v povprečju volijo vse bolj levo, mladi fantje pa vse bolj desno. Takšen večplasten razpad skupne resničnosti pomeni globok strukturni premik, ki bo odločilno zaznamoval prihodnje politično desetletje.

Vrednote kot politično orodje

Izhoda iz te situacije ne smemo iskati v lovljenju idealnega razmerja na klasični politični lestvici levo-desno, ampak drugje. Najbolje v globljih vrednotah, ki jih je Evropa razvijala stoletja in predstavljajo preizkušeni temelj za sobivanje različnih ljudi na skupnem ozemlju. Zelo poenostavljeno bi temeljne vrednote lahko strnili v univerzalnost in nedeljivost človekovih pravic, toleranco do različnosti znotraj ustavnih okvirov, temeljit nadzor, delitev oblasti in vladavino prava, kakovostne javne storitve, socialno državo in svobodno podjetniško pobudo.

Te temeljne evropske vrednote v slovenskem parlamentu trenutno nimajo dovolj doslednega zagovornika. Pri tem se selektivnost kaže na različne načine na obeh političnih polih. Levi pol jih na nekaterih področjih širi in poglablja, drugje pa kljub glasnemu poudarjanju strpnosti pogosto izključuje tiste, ki se ne strinjajo z vsako podrobnostjo njihovega prepričanja. Mehanizem, ki ga danes pogosto opisujemo kot kulturo izključevanja, lahko duši svobodno debato učinkoviteje kot katera koli cenzura, ker deluje od znotraj: ljudje sami utihnejo, preden jih kdo utiša. Številni, ki resnico in dialog cenijo višje od političnih parol, se tako hitro znajdejo v položaju, ko so zgolj zaradi drugačnega mnenja označeni za moralno sporne.

Desni politični blok se sooča z zrcalnim problemom. Svobodo posameznika v določenih primerih pogojuje s poslušnostjo in vnaprej določenim pravilnim razmišljanjem. Institucije neodvisnega nadzora oblasti, svobodne medije in preglednost vladanja namesto kot nujno civilizacijsko pridobitev dojema zgolj kot nadležno oviro, ob morebitnem volilnem porazu pa včasih odpira tudi dvome v sam demokratični proces. Takšno ravnanje presega običajne taktične manevre in pomeni neposredno erozijo demokratičnih temeljev. Civilizacijske vrednote so tako postale zgolj instrument, ki ga oba bloka izkoriščata izključno takrat, ko jima to politično ustreza.

Glasovi brez posluha

Slovenija ima hkrati močno tradicijo podjetništva in bogato zgodovino skrbi za pravične delovne pogoje. Za uspešno državo sta oba vidika neprecenljiva in bi morala delovati z roko v roki, saj se med seboj naravno dopolnjujeta. Vendar se zdi, da tudi na področju gospodarstva v zadnjem času prepogosto izgubljamo tisti nujni občutek za sodelovanje in medsebojno razumevanje, namesto iskanja ravnovesja pa se dialog prevečkrat umika enostranskim pogledom.

Direktor slovenske podružnice globalnega farmacevtskega podjetja, ki pri nas ravnokar vlaga milijardo evrov, je investicijo pojasnil s tradicijo znanja, tesno povezanostjo med akademsko sfero in industrijo ter ekosistemom, v katerem se različni deležniki še vedno slišijo. Hkrati pa kot izziv izpostavlja majhnost našega okolja, s čimer dobronamerno opozarja, da je naša prihodnost odvisna predvsem od ohranjanja teh prednosti, ki se lahko hitro izgubijo, če bo namesto iskanja skupnih rešitev znova prevladala politična razdvojenost. Podobno razmišlja fizik, ki s podjetjem razvija programsko opremo za fuzijske reaktorje in sodeluje s CERN-om. Njegovo sporočilo prav tako poudarja nujnost stabilne dolgoročne strategije, ki bi presegala vsakokratne volilne cikle in strokovnjakom omogočala nemoteno delo v dobrobit celotne družbe.

Na nedavnem srečanju gospodarstvenikov s politiki je eden od vodilnih gospodarstvenikov v imenu številnih podjetnikov, kmetovalcev in menedžerjev izpostavil občutek nerazumevanja in pomanjkanja pravega dialoga. Pri tem ni imel v mislih zgolj vprašanj regulacije ali obdavčitve, temveč predvsem splošen odnos, ki ga je mogoče zaznati v javnem prostoru ob naslavljanju tistih, ki ustvarjajo in sprejemajo tveganja. Ta distanca večinoma ne izhaja iz slabih namenov posameznikov, temveč je prej logična posledica politične dinamike, ki svojo retoriko prepogosto gradi na iskanju nasprotij namesto na iskanju stičišč. Takšno pomanjkanje posluha na obeh straneh ustvarja nepotrebne napetosti in krha medsebojno zaupanje.

Čeprav ti glasovi prihajajo iz različnih sfer gospodarstva, se združujejo v iskanju predvidljivosti, zaupanja, spoštovanja do ustvarjalnega dela in dolgoročne usmeritve, ki bi preživela naslednji volilni cikel. Pri tem ne uporabljajo jezika leve ali desne politike, temveč opozarjajo na nujnost nečesa veliko bolj temeljnega, kar prepoznamo vsi, četudi za to nimamo vedno uveljavljenega imena.

Tisto, kar že imamo

Spodbudno pa je, da Slovenija v resnici že premore vse temelje, ki jih potrebuje za uspešen preboj. Odločitve globalnih podjetij za naložbe pri nas ter uspehi domačih inženirjev in raziskovalcev na svetovnem trgu so predvsem odraz družbene kulture, ki iskreno ceni znanje, natančnost in iznajdljivost. Ko slovenski znanstveniki in znanstvenice dosegajo v svetovnem merilu pomembne rezultate, to dokazuje, da naše okolje še vedno zna prepoznati in podpreti talent ter inovativnost. A ta dragoceni ekosistem ni povsem samoumeven; da bi uspeval in rasel še naprej, potrebuje predvsem stabilnost ter skrbno, dolgoročno podporo.

Najprej gre za obnovo zaupanja med državljani in državo, pri čemer naj država deluje predvsem kot zanesljiv in učinkovit partner. Namesto razprav o velikosti državnega aparata se lahko osredotočimo na tisto, kar vsi resnično potrebujemo: kakovostne javne storitve, odzivno upravo in šolstvo, ki spodbuja samostojno razmišljanje. Takšno zaupanje se najbolj naravno gradi v stabilnem sistemu, ki vsem ustvarjalcem omogoča mirno dolgoročno načrtovanje, podprto s predvidljivim ter premišljenim zakonodajnim okvirom.

Nato gre za negovanje resnice kot skupne dobrine. To vključuje univerze kot odprta stičišča argumentirane razprave, kjer iskanje razumevanja prevlada nad enosmernimi prepričanji. Prav tako zajema medijski prostor, ki ob nujni hitrosti informiranja ohranja zavezanost strokovnosti in poštenosti, ter politično kulturo, v kateri sprememba mnenja ob soočenju z novimi dejstvi velja za vrlino in znak osebne zrelosti. Ob tem je pomembno, da kot družba razvijamo odpornost in znanje za prepoznavanje zavajajočih informacij, saj s tem varujemo kakovost našega skupnega odločanja in krepimo medsebojno zaupanje.

In nazadnje gre za spoštovanje do ustvarjalnosti na vseh ravneh, od znanstvenih laboratorijev do kmetij in gledališčnih odrov. Ko se strokovnjaki in ustvarjalci odločajo o svoji prihodnosti, njihova odločitev redko temelji zgolj na finančnih razlogih. Veliko pomembnejši je občutek, da domače okolje razume in ceni njihovo delo ter jim nudi spodbudne pogoje, v katerih lahko svoj potencial polno razvijejo in tako prispevajo k skupnemu napredku.

Izhod iz neskončnega dne

Naslavljanje teh izzivov bi bilo vsekakor preprostejše, če bi obstajala ena sama, idealna politična rešitev. Vendar se moramo zavedati, da naše trenutno medijsko in politično okolje pogosto nehote poudarja razlike namesto iskanja skupnih točk. Narava sodobnih komunikacijskih kanalov hitreje širi čustvene odzive kot poglobljene razmisleke, v javnem prostoru pa nam prepogosto zmanjka prostora za umirjen dialog. Zato trajnih sprememb in rešitev ne moremo pričakovati zgolj od enega samega volilnega dne, temveč so te lahko predvsem plod našega skupnega, potrpežljivega prizadevanja in aktivnega državljanstva.

Izhod iz te zanke verjetno ni v nenehnem iskanju novih političnih obrazov ali ustanavljanju vedno novih strank. To seveda ne pomeni, da so naše temeljne vrednote izginile, temveč le, da potrebujejo trdnejši temelj – takšnega, ki presega zgolj strankarske okvire in postane osnova našega skupnega sobivanja. Potrebujemo prenovljen družbeni dogovor o osnovnem medsebojnem spoštovanju, ki ga ohranjamo ne glede na to, kdo trenutno vodi državo. To vključuje zavedanje, da je oblast predvsem odgovornost, da se do najboljših rešitev pride s sodelovanjem ter da mora biti dobrobit posameznika vedno osrednji cilj vsake politike.

Čeprav evropski razsvetljenski in demokratični projekt ni brez pomanjkljivosti, nam še vedno ponuja najboljši okvir, znotraj katerega lahko izzive rešujemo z razumevanjem in dialogom, ne da bi ob tem prevladali zgolj najglasnejši. V filmu Neskončni dan se protagonist zbuja v isti dan, dokler ne spozna, da ponavljanja ne bo prekinil s čakanjem na drugačne okoliščine, temveč s spremembo lastnega pristopa. Tudi naša družba se pogosto zdi ujeta v podobno časovno zanko. Prekinemo jo lahko takrat, ko uvidimo, da demokracija ni zgolj pasivno čakanje na idealnega zmagovalca volitev, temveč naše skupno, vsakodnevno prizadevanje. Pozitivne vizije za prihodnost namreč ni treba izumljati povsem na novo, saj že tiho živi v marsikaterem posamezniku in institucijah, ki vsak dan dobro opravljajo svoje delo. Treba jo je le prepoznati, jasno ubesediti in vzeti za svojo.

Subscribe now

V samem jedru iranskega režima že desetletja potekajo intelektualne razprave, ki bi po svoji resnosti in zahtevnosti osramotile marsikaterega zahodnega politika. Slavoj Žižek je v nedavnem sestavku osvetlil to nenavadno plast iranske oblasti – in kar je razkril, postavlja pod vprašaj udobno predstavo, da iranski režim preprosto trpi zaradi pomanjkanja zahodnih vrednot. Tisto, kar mu v resnici manjka, je nekaj povsem drugega.

Iranski klerikalni vrh namreč ni zgolj skupina nasilnežev, ki se oklepajo oblasti. Sam nedavno ubiti vrhovni voditelj Hamnei je pisal knjige o islamski ideologiji in duhovnem življenju. Iranski politiki razpravljajo o Kantu, Heideggerju in Habermasu – in to ne kot o intelektualnem okrasju, ampak kot temelju svojega pogleda na svet. Prav ta nenavadna mešanica filozofske sofisticiranosti in brezobzirne represije je ključ do razumevanja iranske tragedije.

Heidegger v službi ajatol

Ključna oseba te zgodbe je Sejed Ahmad Fardid, ugleden profesor filozofije na Teheranski univerzi, ki je umrl leta 1994, a je do sredine devetdesetih let veljal za enega najpomembnejših ideologov režima. Fardid je bil navdušen privrženec nemškega filozofa Martina Heideggerja – kar samo po sebi še ni nenavadno, saj je Heidegger eden najvplivnejših mislecev dvajsetega stoletja. Nenavadno je, kako ga je Fardid uporabil.

Za tiste, ki jim ime Martin Heidegger ne pove veliko, kratka pojasnitev: Heidegger je bil filozof, ki je radikalno kritiziral celotno zahodno filozofsko tradicijo od stare Grčije naprej. Menil je, da je Zahod s tem, ko je v središče vsega postavil človeški razum, izgubil stik z nečim bolj temeljnim – z izkušnjo bivanja samega. Ta kritika je bila filozofsko plodna, a je imela tudi temno stran: Heidegger sam je bil član nacistične stranke in se ni nikoli prepričljivo soočil s svojim razmerjem do nacizma.

Fardid je iz Heideggerjeve kritike zahodnega racionalizma izpeljal radikalen sklep: če je Zahod zašel na napačno pot, ker je avtoriteto Boga in vere nadomestil s človeškim razumom, potem je islamska revolucija – ki to razmerje obrača nazaj – pravzaprav filozofsko upravičena. Za Fardida je bil Heidegger edini zahodni filozof, ki je razumel svet, in edini, katerega spoznanja so se ujemala z načeli islamske republike. In to ne v nekem metaforičnem smislu – Fardid je bil tako prepričan v to sorodnost, da je obsojal celo islamske filozofe, kot je Al-Farabi, ker je sprejel grško filozofijo in s tem – po njegovem – okužil islam z istim racionalističnim strupom.

Prav Fardid je bil eden glavnih teoretikov pojma »zahodnjaške okuženosti« (gharbzadegi), ki je po revoluciji leta 1979 postal pomemben ideološki koncept novega režima. Sporočilo je bilo jasno: zahodni vpliv ni le politična grožnja, ampak civilizacijska zastrupitev, oziroma duhovna bolezen, ki razjeda islamski svet.

Ta heideggerjansko-islamistična linija je režimu ponudila nekaj, česar mu gola represija ni mogla dati: občutek filozofske globine in intelektualne utemeljenosti. Režim ni zatiral ljudi le zato, ker je imel orožje, ampak ker je imel – ali je vsaj trdil, da ima – globlje razumevanje sveta od svojih nasprotnikov.

Reformisti in Habermas na obisku

Nasproti tej trdi liniji se je v devetdesetih letih oblikovala reformistična alternativa z enako resnimi intelektualnimi koreninami. Njena osrednja figura je bil predsednik Mohamad Hatami, ki je na Univerzi v Isfahanu diplomiral iz filozofije in leta 1997 prevzel oblast z obljubo liberalizacije in dialoga.

Hatami ni bil le politik, ki bi se občasno okrasil s filozofskimi frazami. Svojo osrednjo idejo – »Dialog med civilizacijami« kot alternativo Huntingtonovi tezi o »Spopadu civilizacij« – je utemeljil na teoriji komunikacijskega delovanja Jürgena Habermasa, enega najvplivnejših evropskih mislecev druge polovice dvajsetega stoletja. Habermasova osnovna ideja je, poenostavljeno povedano, da je racionalen dialog med enakopravnimi sogovorniki najboljši način za reševanje družbenih konfliktov – da je pogovor, ne sila, tisto, kar nas dela civilizacijo. Hatami je to zamisel poskušal prenesti v odnose med islamskim svetom in Zahodom.

Ta prizadevanja niso bila le abstraktna. Maja 2002 je Habermas dejansko obiskal Teheran in se srečal z iranskimi intelektualci in funkcionarji. Združeni narodi pa so na Hatamijev predlog leto 2001 razglasili za leto dialoga med civilizacijami.

Toda ta linija ni preživela. Najprej jo je uničila represija. Po spornih predsedniških volitvah leta 2009, ko je bil Mahmud Ahmadinedžad razglašen za zmagovalca kljub množičnim obtožbam o volilni prevari, je Iran zajel val protestov. Nastalo je tako imenovano zeleno gibanje – najresnejši izziv režimu po revoluciji leta 1979. Hatami je podprl reformistične kandidate in zavrnil priznanje volilnega izida. Režim je odgovoril z vso ostrino: voditelja gibanja, Mir Hosein Musavi in Mehdi Karubi, so zaprli v hišni pripor, v katerem ostajata še danes. Hatamiju so prepovedali odhod iz države, teheranski državni tožilec pa je medijem prepovedal objavljanje njegovih fotografij ali citiranje njegovih izjav. V uradnem jeziku režima je nekdanji predsednik, ki je dvakrat prepričljivo zmagal na volitvah, postal brezimni »vodja reformistov«.

Problem pa ni bil le v represiji, ampak je bil globlji. Habermasovski dialog predpostavlja enakopravne sogovornike, ki so pripravljeni spremeniti mnenje na podlagi boljšega argumenta. V sistemu, kjer ima neizvoljeni vrhovni verski voditelj absolutno moč in kjer velja, da je nasprotovanje božjemu zakonu bogokletstvo, ta predpostavka preprosto ne drži. Ni dovolj, da pokličeš Habermasa na obisk. Pogovor zahteva pripravljenost, da se dejansko spremeniš – in tega teokratski sistem po definiciji ne dovoljuje.

Kantovec na vrhu oblasti

Toda najzanimivejša figura v tej zgodbi je Ali Laridžani – človek, ki v prepletu iranskih kriz in nenehne tranzicije oblasti krmari državo kot eden njenih najvplivnejših sistemskih pragmatikov. Laridžani ni tipičen klerik. Sprva je študiral računalništvo in matematiko, nato pa je na Univerzi v Teheranu doktoriral iz filozofije – in to iz Kanta.

In filozof ni zgolj po izobrazbi in v smislu, da bi napisal neko splošno razpravo. Napisal je tri knjige o izjemno zahtevnih akademskih temah: o matematični metodi v Kantovi filozofiji, o metafiziki in eksaktnih znanostih pri Kantu ter o intuiciji in sintetičnih apriornih sodbah. Objavil je tudi dela o Saulu Kripkeju in Davidu Lewisu, ključnih analitičnih filozofih dvajsetega stoletja. Desetletja je bil znan kot umirjen pragmatik, glavni pogajalec z Zahodom o jedrskem programu in poosebljenje preživetvenega instinkta režima.

Na vrhu iranske oblasti torej sedi filozof, ki je poglobljeno študiral osrednjega misleca evropskega razsvetljenstva. Toda kaj Kant pravzaprav pravi – in ali je mogoče biti kantovec in hkrati upravljati sistem brezpogojne pokorščine?

Dolžnost kot izgovor

Immanuel Kant velja za ključnega misleca (zahodne) filozofije. Njegova etika je zgrajena na pojmu dolžnosti – toda ne tako, kot si večina ljudi predstavlja. Površno gledano se zdi kantovska etika stroga in preprosta: spoznaj svojo dolžnost in jo izpolni, ne glede na posledice. Natanko tako so jo razumeli nacistični zločinci – ko je Adolf Eichmann poskušal opravičiti svojo vlogo pri holokavstu, se je skliceval prav na Kanta: on je le izpolnjeval svojo dolžnost in se pokoraval ukazom.

Toda kot poudarja Žižek, je Eichmann Kanta razumel povsem narobe. Kantovska etika namreč ne pravi: »Poišči nekoga, ki ti bo povedal, kaj je tvoja dolžnost, in potem to stori.« Pravi ravno nasprotno. Pogosta kritika Kanta je, da je njegov moralni zakon formalno nedoločen, saj pove le, da moraš izpolniti svojo dolžnost, ne pa tudi, kaj ta dolžnost je. A prav v tem je jedro kantovske etike, ne njena slabost: ker ti noben zunanji zakon, noben voditelj, noben bog ne more povedati, kaj konkretno je tvoja dolžnost v dani situaciji, si za to v celoti odgovoren sam.

Posledice so daljnosežne. Standardni moto etične strogosti se glasi: »Ni opravičila za neizpolnjevanje lastne dolžnosti!« Toda kot opozori Žižek, Kant ta moto dopolnjuje z njegovo še bolj intrigantno inverzijo: »Ni opravičila za izpolnjevanje lastne dolžnosti!« Že samo sklicevanje na dolžnost kot izgovor za lastna dejanja je treba zavrniti kot hinavsko. Omenimo lahko denimo sadističnega učitelja, ki učence podvrže neusmiljeni disciplini, pri čemer se njegov izgovor glasi: »Tudi meni je težko, ampak kaj morem – vzgoja je moja dolžnost!« Kantovska etika natanko takšno utemeljevanje prepoveduje: po njej sem sam popolnoma odgovoren ne samo za izpolnjevanje svoje dolžnosti, ampak tudi za določanje tega, kaj moja dolžnost sploh je. Stavek »jaz samo izpolnjujem ukaze« po Kantu nikogar ne razbremeni odgovornosti — ne Eichmanna, ne iranske moralne policije, ne nikogar.

Tisto, kar Iranu v resnici manjka

Tisto, kar iranski misli v bližini režima v resnici manjka, ni zahodni liberalizem – ne Locke, ne Adam Smith, ne John Stuart Mill, ne zahodna tradicija individualne svobode in prostega trga. Žižek trdi, da manjka nekaj bolj temeljnega: radikalna kantovska avtonomija subjekta.

V sistemu, ki temelji na brezpogojni pokorščini – bodisi Bogu, bodisi vrhovnemu voditelju, bodisi ideologiji – posameznik nikoli ni zares odgovoren za svoja dejanja. Vedno se lahko sklicuje na višjo avtoriteto: »To je božja volja. To zahteva revolucija. To je moja dolžnost pred islamom.« V kantovski etiki pa se ta izhod zapre. Nobena zunanja avtoriteta te ne more razbremeniti odgovornosti za to, kaj počneš. Posameznik je sam svoj zakonodajalec in sam svoj sodnik. In prav zato – ne kljub temu, ampak zato – je ta etika tako stroga in zahtevna. To ni razkošje zahodnega individualizma. To je najtežje možno breme, ki ga lahko nosi posameznik.

Prav ta nezdružljivost Kantove etike s kakršnokoli omejitvijo avtonomije subjekta je, kot domeva Žižek, razlog, zakaj je vsaka kantovska religiozna etika v sebi protislovna. In prav zato je značilno, da je Laridžani pisal o Kantovi spoznavni teoriji – o matematični metodi, o eksaktnih znanostih, o sintetičnih apriornih sodbah – nikoli pa o Kantovi praktični filozofiji. Spoznavna teorija je varna: o njej lahko pišeš, ne da bi se soočil s tistim, kar je v Kantu resnično nevarno. Praktična filozofija – etika avtonomije – pa bi zahtevala, da se celoten sistem brezpogojne pokorščine sesede.

Ironija ironij

Na koncu ostane vprašanje, ki ga Žižek pušča odprto: ali je visoka intelektualna raven razprav v iranskem vodstvu dobra ali slaba stvar? Ali prehod v brutalni avtoritarizem olajšuje ali otežuje?

Odgovor je verjetno: oboje hkrati. Filozofska sofisticiranost lahko avtoritarizem utrdi, ker mu daje občutek globine in utemeljenosti, ki ga gola sila ne more ponuditi. Fardidov heideggerjanizem je režimu dal intelektualno dostojanstvo; Laridžanijevo kantovstvo mu daje videz racionalnosti. Toda nobena filozofija ne more nadomestiti tistega, kar je bilo iranskim državljanom ukradeno.

In to, kar jim je bilo ukradeno, niso zahodne politične institucije, zahodni način življenja ali zahodna potrošniška kultura. Ukradena jim je bila možnost, da bi bili v polnem, kantovskem smislu odgovorni za lastno življenje – da bi sami določali svojo dolžnost, namesto da jim jo predpisuje nekdo drug. Ko mladi Iranci na ulicah skandirajo »Ženska, življenje, svoboda«, ko zahtevajo »moje življenje za Iran« namesto večne vojne za izvoz revolucije, ne prosijo za zahodni liberalizem. Zahtevajo nekaj bolj temeljnega: pravico, da so avtonomni subjekti lastnega življenja.

To je v svojem bistvu kantovska zahteva – čeprav se tisti, ki jo postavljajo, najverjetneje niso nikoli ukvarjali s Kritiko praktičnega uma. In to je zahteva, ki je iranski režim ne more izpolniti, ne da bi prenehal biti to, kar je. Sistem, ki temelji na brezpogojni pokorščini, ne more preživeti trenutka, ko posameznik zares sprejme, da je sam – in samo sam – odgovoren za to, kaj počne.

Laridžani kot strokovnjak za Kanta to v principu ve. V praksi pa ravna, kot da ne ve.

Seveda razcep med vednostjo in ravnanjem ni izključno iranski. Tudi nacistični in komunistični režimi so imeli izobražene ideologe, ki so pisali sofisticirane teoretske razprave in hkrati soustvarjali teror. Toda iranski primer je poseben v dveh pogledih. Prvič, filozofija tu ni le prisotna v ozadju – je tkivo, iz katerega je režim sešit: Fardid oblikuje temeljno ideologijo, Hatami gradi reformizem na Habermasu, Laridžani piše monografije o Kantu. In drugič, za razliko od marksizma, ki je vsaj v teoriji zahteval emancipacijo posameznika, iranski režim zahteva pokorščino – in to pokorščino utemeljuje s filozofijo, ki v svojem jedru zahteva ravno nasprotno.

Primerjava s komunističnimi režimi pa je poučna še v enem pogledu. Islamska republika ni navadna diktatura, ampak je ideološki sistem, po svoji zgradbi bližji nekdanjim komunističnim vladam vzhodne Evrope kot klasičnim avtokracijam. Poleg institucij, ki jih je podedovala od šahove države, si je zgradila vzporedne strukture in ustvarila lasten družbeni sloj: družine revolucionarne garde, basidže, državne funkcionarje, upravljalce fundacij, mošej in svetišč — ljudi, ki imajo od sistema politične in materialne koristi in ga bodo branili z vsemi sredstvi. V takšnem sistemu filozofija ni razkošje, ampak strukturna nujnost. Režim, ki vlada v imenu ideologije, ne more vladati brez ideologov.

Primerjava s kakim Trumpom, ki verjetno ne bi znal našteti niti imen petih filozofov, zato ni pomirjujoča. Brutalnost brez intelektualne samorefleksije je sicer grozljiva, a je vsaj prozorna — vidiš, s čim imaš opravka. Brutalnost, zavita v filozofsko globino, pa je nekaj drugega: ustvari legitimnost, ki jo gola sila ne more, in laž, ki jo je težje prepoznati. Režim, ki ne le zatira, ampak tudi razloži, zakaj je zatiranje filozofsko upravičeno, pušča na družbi globlje brazgotine.

Subscribe now

Leta 1971 je iranski šah Mohamed Reza Pahlavi v starodavnem Perzepolisu priredil eno najbolj razkošnih in dekadentnih zabav v moderni zgodovini. Ob praznovanju 2500-letnice perzijskega imperija je za tuje voditelje zgradil prestižno šotorsko mesto, kamor so hrano dovažali iz znamenite pariške restavracije Maxim’s in kjer se je v potokih točil najdražji šampanjec. Medtem ko se je elita kopala v ekstremnem bogastvu in poskušala svetu prikazati podobo moderne in močne države, je velik del iranskega prebivalstva živel v globoki revščini in zaostalosti. Ta popolna odtujenost dvora od realnosti lastnega naroda je pospešila nezadovoljstvo, ki je kmalu preraslo v enega največjih političnih potresov 20. stoletja.

Kljub tlečemu besu na ulicah in naraščajoči neenakosti je Zahod živel v iluziji popolnega nadzora in varnosti. Na silvestrovo leta 1977 je ameriški predsednik Jimmy Carter ob obisku v Teheranu dvignil kozarec in Iran samozavestno označil za “otok stabilnosti v enem najbolj nemirnih delov sveta”. Ta izjava se je v zgodovino zapisala kot vrhunec politične in obveščevalne slepote. Le nekaj dni po tej zdravici so v državi izbruhnili prvi protesti, ki so v dobrem letu dni zrušili na videz trdno monarhijo in vzpostavili povsem nov geopolitični red. Združene države Amerike niso razumele globine lokalnih zamer in moči, ki jo je imela tradicionalna šiitska duhovščina.

Vendar pa padec šaha na začetku ni bil izključno projekt radikalnega islama. Monarhijo je strmoglavila izjemno široka in raznolika koalicija, v kateri so z ramo ob rami protestirali študenti, marksisti, liberalni intelektualci in tradicionalni trgovci z bazarjev. Združeval jih je zgolj en cilj: zrušiti korumpirano diktaturo. A ko je bil skupni sovražnik enkrat premagan, je zmagoviti klerikalni tabor pod vodstvom ajatole Homeinija hitro in brutalno obračunal s svojimi nekdanjimi zavezniki. Levica, intelektualci in študenti, ki so upali na svobodno in demokratično družbo, so postali prve žrtve novega režima. Kot že večkrat v zgodovini se je izkazalo, da revolucija neusmiljeno požre svoje otroke, upanje na svobodo pa je zamenjala stroga teokratska diktatura.

Megalomanija, nafta in hladnovojna slepota

Skokovita rast cen nafte po naftnem šoku leta 1973 je Iranu prinesla nepredstavljivo bogastvo, šahu pa občutek vsemogočnosti. Državne blagajne so se polnile z milijardami dolarjev, ki jih je vladar brezglavo zapravljal za najsodobnejše ameriško in britansko orožje ter megalomanske infrastrukturne projekte. Njegov ego in odtujenost sta vrhunec dosegla leta 1976, ko je ukinil tradicionalni islamski koledar in ga zamenjal z “imperialnim”, ki je leta štel od začetka vladavine Kira Velikega. Ta simbolna poteza je bila za verno ljudstvo in šiitsko duhovščino nezaslišana provokacija ter ultimativen dokaz, da poskuša vladar izbrisati islamsko identiteto države.

Gospodarski razcvet pa ni prinesel politične svobode ali boljše porazdelitve bogastva. Šah je državo vodil z železno roko in vsako kritiko zatrl z brutalno silo. Njegova zloglasna tajna policija SAVAK, ki so jo pomagali usposabljati ameriški in izraelski obveščevalci, je bila odgovorna za cenzuro, množična zapiranja, mučenja in izvensodne poboje političnih disidentov. Z vzpostavitvijo enostrankarskega sistema in prepovedjo vseh oblik legalne opozicije je režim ustvaril izjemno nestabilno situacijo. Ljudje niso imeli druge izbire, kot da svoje frustracije – bodisi zaradi inflacije in korupcije bodisi zaradi pomanjkanja človekovih pravic – kanalizirajo v edini preostali prostor svobode: na ulice in v mošeje. V odporu so se tako združili vsi, od radikalnih levičarjev in študentov do skrajnih islamistov.

K temu vrelišču je ključno prispevala tudi demografska in socialna slika. Hkrati z naftnim razcvetom je namreč Teheran doživel populacijsko eksplozijo. Stotisoče mladih in revnih s podeželja se je v upanju na delo zgrnilo v hitro rastoče slume na obrobju prestolnice. Tam so bili odrinjeni od naftnega bogastva ter iskreno zgroženi nad zahodnjaško dekadenco in pregrehami metropolitanskih elit. Prav ti podeželski migranti, ki so varnost in red iskali v mošejah, so postali idealna baza in glavna pehota Homeinijeve revolucije.

Medtem ko je v Iranu vrelo, so Združene države Amerike dogajanje spremljale z osupljivo slepoto za dejansko nezadovoljstvo ljudi. Washington je situacijo v državi presojal izključno skozi prizmo hladne vojne. Že leta 1953 sta namreč ameriška Cia in britanski MI6 v operaciji Ajax strmoglavila demokratično izvoljenega iranskega predsednika vlade Mohameda Mosadeka. Njegov “greh” je bil, da je želel nacionalizirati iransko naftno industrijo, Zahod pa se je ob tem zbal, da bo strateško pomembna država padla pod sovjetski vpliv. Za Američane je bil šah odtlej nepogrešljiv zaveznik in zanesljiv varuh naftnih poti. Predstavljal je tudi varovalo pred širjenjem sovjetskega vpliva na Bližnjem vzhodu. Ameriški obveščevalci in diplomati so zaradi ozkega fokusa hladne vojne povsem spregledali vpliv islamske tradicije. Niso razumeli, kako globoka je bila nakopičena zamera Irancev zaradi vsiljevanja zahodnih vrednot in življenjskega sloga, ki ga je v Iran prineslo 50.000 ameriških priseljencev. Bali so se le komunistične grožnje in niso niti pomislili, da bi lahko upor vodila in prevzela tradicionalna duhovščina.

Iskra in spirala krvavih 40 dni

V začetku leta 1978 je šahov režim storil usodno napako, ki je sprožila neustavljiv plaz dogodkov. V enem od osrednjih časopisov so objavili sramotilen in žaljiv članek o ajatoli Homeiniju, v katerem so ga označili za tuje politično orodje in ga osebno diskreditirali. Ta nepremišljena provokacija je takoj izzvala buren odziv v svetem mestu Kom, kjer so se na ulice podali ogorčeni bogoslovci in študenti. Policija je proteste skušala zatreti s silo in pri tem ubila več demonstrantov. S tem se je prebudila moč šiitskega islama, ki je v osrčje upora prinesla specifičen ritem in močno ukoreninjeno kulturo mučeništva.

Smrt protestnikov v Komu je sprožila zaporedje dogodkov, ki so popolnoma ohromili državo. Po šiitski tradiciji se namreč sorodniki in verniki zberejo na žalni slovesnosti natanko štirideseti dan po smrti pokojnika. Ko je napočil ta dan za žrtve iz Koma, so v več iranskih mestih organizirali množične žalne slovesnosti, ki so hitro prerasle v nove in še večje protirežimske proteste. Vojska in policija sta znova posredovali s strelnim orožjem, kar je zahtevalo nove žrtve in s tem avtomatsko sprožilo nov štiridesetdnevni cikel. Ta neusmiljena spirala nasilja, žalovanja in novih protestov je iz meseca v mesec pridobivala na moči ter počasi, a nezadržno rušila temelje monarhije.

Vrelišče je dogajanje doseglo v pozni poletni in jesenski vročici istega leta. Avgusta 1978 je v mestu Abadan pogorel kino Rex, pri čemer je v grozljivih mukah umrlo približno 500 ljudi. Čeprav odgovornost za požar ni bila nikoli dokončno pojasnjena, je javnost za tragedijo – v duhu vsesplošnega nezaupanja – nemudoma obtožila šahovo tajno policijo SAVAK. Prelomna točka, po kateri za vladarja ni bilo več rešitve, pa se je zgodila septembra na tako imenovani “črni petek”. Na teheranskem trgu Jaleh je vojska neusmiljeno streljala v množico demonstrantov in ubila okoli sto ljudi. Pokol je preprečil vse možnosti za mirno rešitev; sledile so vsesplošne stavke, ki so zaustavile celo iransko naftno industrijo, s čimer je bila šahova moč dokončno zlomljena.

Iranski “Gandhi” in radikalna inovacija

Ko so protesti v Iranu dosegli vrhunec, se je ključna politična bitka odvijala tisoče kilometrov stran, v mirnem pariškem predmestju Neauphle-le-Château. Jeseni 1978 je tam zatočišče našel ajatola Ruholah Homeini, ki ga je pred tem iraški diktator Sadam Husein izgnal iz države. Homeini se je na Zahodu mojstrsko prelevil v globalno medijsko zvezdo. Izpod jablane na svojem vrtu je dal na desetine intervjujev in s pomočjo sekularnih iranskih disidentov skrbno zgradil podobo miroljubnega, prodemokratičnega duhovnika. Zahodnim novinarjem in iranski levici se je predstavljal kot nekakšen islamski Gandhi, ki nima nobenih političnih ambicij in si želi zgolj svoboden Iran, v katerem bo ljudstvo samo izbiralo svojo usodo.

Tej skrbno zrežirani iluziji so naivno nasedli številni zahodni in zlasti francoski levičarski intelektualci – med njimi tudi sloviti filozof Michel Foucault, ki je celo osebno odpotoval v Iran in nato v uglednih zahodnih časopisih z velikim navdušenjem pisal o “duhovnosti v politiki”, ne da bi sprevidel, kakšen režim se v resnici rojeva. Pri tem uspešnem zavajanju je Homeiniju pomagalo tudi naslanjanje na tradicionalno šiitsko doktrino, ki verniku v obrambo vere ali višjega cilja dopušča prikrivanje resničnih prepričanj in namer.

A Homeinijeva inovacija ni nastala v vakuumu. Ideologija, ki jo je gradil, se je rada predstavljala kot starodavna in izpeljana naravnost iz islamskih izročil, v resnici pa je bila presenetljivo sodobna. V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so začeli bližnjevzhodni radikalni misleci sistematično združevati zahodne revolucionarne ideje z vero in ustvarili nekaj povsem novega. Iz kitajskega modela so prevzeli zamisel, da cilj spopada ni hitra zmaga, temveč počasno izčrpavanje tehnološko močnejšega sovražnika – v prepričanju, da se bo nepotrpežljivi Zahod sčasoma utrudil in umaknil. Iz alžirskega boja za neodvisnost od Francije so se naučili, kako izzivati nesorazmerne vojaške povračilne ukrepe, ki radikalizirajo domače prebivalstvo in pritegnejo mednarodne simpatije. Od Frantza Fanona, martiniškega filozofa in enega najvplivnejših mislecev protikolonialnega gibanja, so podedovali tezo, da nasilje nad zatiralcem deluje kot očiščujoča katarza, oziroma dejanje, ki zatiranemu posamezniku povrne dostojanstvo.

K vsemu temu so dodali koncept, ki ostaja izjemno vpliven še danes: idejo o globalnem imperialističnem organizmu, v katerem so vse zahodne države, institucije in zavezniki del enega samega telesa. V tej logiki je udarec proti kateremu koli delu sistema – naj bo to Izrael, ameriška baza ali celo lastni državljani z zahodnimi nazori – udarec proti celoti.

Te v osnovi levičarske in sekularne koncepte so radikalni verski ideologi – med njimi ključni Homeinijevi predhodniki in mentorji – preoblekli v sakralno obleko. Pri tem so izvedli radikalen preobrat znotraj same šiitske vere. Tradicionalno religioznost, ki je stoletja poudarjala pasivno duhovnost, umik iz politike in žalovanje, so preoblikovali v tako imenovani rdeči šiizem – ideologijo aktivnega upora in krvi. Zgodovinske verske osebnosti so bile reinterpretirane kot socialni revolucionarji, primerljivi z marksističnimi ikonami. Mučeništvo je iz osebne duhovne tragedije postalo hladnokrvno taktično orodje. Rezultat je bil črno-bel pogled na svet, ki človeštvo razcepi v dva nezdružljiva tabora: na eni strani “arogantni” Zahod in njegovi zavezniki, na drugi “zatirani”, katerih glavna prednost je domnevna duhovna čistost. V takšnem sistemu revščina ni znak slabega upravljanja države, temveč dokaz moralne superiornosti. In smrt ni strošek, ki bi ga moralo vodstvo minimizirati, ampak je mehanizem za doseganje zmage.

Homeini je iz tega ideološkega arzenala potegnil specifično politično orodje. Prvič v večstoletni zgodovini šiitskega islama je predlagal, da bi morali najvišji verski učenjaki neposredno prevzeti nadzor nad državo in vsemi vejami oblasti. Ta koncept je v svojem jedru negiral posvetno demokracijo, saj je vrhovno avtoriteto prenesel v roke neizvoljenega klerika, katerega beseda je veljala za božji zakon, vsako nasprotovanje pa je bilo bogokletno. Homeini je to vizijo absolutne teokracije pred širšo javnostjo taktično skrival, dokler ni bil njegov položaj neomajen.

Medtem ko je Homeinijeva priljubljenost nezadržno rasla, se je šahov režim dokončno sesedel vase. Fizično izčrpan zaradi dolgo zamolčane bitke z levkemijo in psihično zlomljen zaradi spoznanja, da so ga zapustili celo ameriški zavezniki, ki niso imeli nobenega pravega reševalnega načrta, je Mohamed Reza Pahlavi 16. januarja 1979 s solzami v očeh sedel na letalo in za vedno zapustil domovino.

Dva tedna kasneje, 1. februarja 1979, se je Homeini z letalom, najetim pri Air France, triumfalno vrnil v Teheran. Na ulicah ga je pričakala nepregledna, večmilijonska množica v popolni ekstazi, sam pa je na novinarjevo vprašanje, kaj ob vrnitvi čuti, hladnokrvno in brez kančka čustev odgovoril z eno samo besedo: “Nič.”

Monarhije je bilo nepreklicno konec, s tem pa se je takoj začel neizprosen boj za to, kdo bo obvladoval novo državo. Med prvimi, ki so občutili resnično naravo nove oblasti, so bile iranske ženske. V mesecih pred padcem šaha so bile namreč prav one množično prisotne na ulicah, pogosto brez tradicionalnih čadorjev, saj so se borile za demokracijo in svobodo. A že marca 1979, ironično le dan pred mednarodnim dnevom žensk, je Homeini prvič izdal dekret o obvezni nošnji hidžaba. To je na ulice Teherana pognalo stotisoče ogorčenih žensk, vendar je nova oblast njihove demonstracije in upor brutalno zatrla. To je bil prvi jasen pokazatelj, da svobode, o kateri so sanjali številni revolucionarji, ne bo.

Rojstvo “Velikega satana” in agonija talcev

Jeseni leta 1979 je novo iransko oblast in njene podpornike zajela globoka paranoja. Zaradi preteklih izkušenj z državnim udarom iz leta 1953 so se bali, da Washington pripravlja novo zaroto za vrnitev monarhije. Ta strah je dosegel vrelišče, ko je ameriški predsednik Jimmy Carter pod hudim domačim pritiskom nejevoljno dovolil, da hudo bolni šah vstopi v Združene države Amerike zaradi zdravljenja raka. Za radikalne iranske študente je bila to kaplja čez rob. 4. novembra 1979 so preplezali zidove ameriškega veleposlaništva v Teheranu, ki so ga preimenovali v “brlog vohunov”.

Kar je bilo sprva načrtovano le kot nekajdnevni simbolični protest, se je hitro prelevilo v eno najhujših mednarodnih kriz, saj so študenti zajeli več kot petdeset ameriških diplomatov in uslužbencev, ki so v ujetništvu ostali dolgih 444 dni. Da bi svetovni javnosti dokazali ameriško “vohunjenje” in vmešavanje, so študenti šli celo tako daleč, da so mesece in mesece fanatično, košček za koščkom, ročno sestavljali tajne dokumente Cie, ki so jih ameriški uslužbenci tik pred vdorom v paniki spustili skozi uničevalnike papirja.

Ajatola Homeini za načrt študentov sprva ni vedel in je bil celo pripravljen ukazati, naj se umaknejo. Vendar pa je takoj, ko je videl navdušenje večmilijonskih množic na ulicah, prepoznal izjemno politično priložnost. Ugrabitev veleposlaništva je cinično izkoristil za popolno odstranitev zmernih in sekularnih sil znotraj lastne države. Zmerni premier Mehdi Bazargan, ki je nasprotoval ugrabitvi, je bil prisiljen k odstopu, s tem pa je bila pot do popolne klerikalne prevlade odprta. Ameriški talci za Homeinija niso bili orodje zunanje politike, s katerim bi izsiljeval koncesije od Washingtona, temveč predvsem neprecenljivo sredstvo za utrjevanje notranje moči. Pod krinko izrednih razmer in boja proti zunanjemu sovražniku je nemoteno utrdil teokratsko ustavo in dokončno izrinil vse nekdanje zaveznike iz časa revolucije.

Da bi geopolitični spopad dvignil na raven apokaliptične vojne med dobrim in zlom, je Homeini skoval nov, izjemno močan izraz: Združene države Amerike je označil za “Velikega satana”. Medtem ko je Iran slavil, je bila Amerika spravljena na kolena. Kriza s talci je postala vsakodnevni televizijski spektakel, ki je poniževal in paraliziral velesilo. Predsednik Jimmy Carter je deloval popolnoma nemočno, k čemur so pripomogli tudi huda gospodarska recesija, visoka inflacija in pomanjkanje goriva zaradi novega naftnega šoka. Njegov ugled je bil uničen; javnost je z zgražanjem sprejela njegov t. i. govor o malodušju, v katerem je Američanom očital pretirano potrošništvo, podobo šibkega voditelja pa so zapečatile še bizarne medijske zgodbe, kot je bil incident, ko se je med ribolovom iz čolna panično branil pred napadalnim zajcem. ZDA so obtičale v globoki krizi samozavesti, medtem ko je Iran diktiral pogoje.

Ognjena puščava in konec neke dobe

V obupu zaradi neuspešne diplomacije in bližajočih se predsedniških volitev se je ameriški predsednik Jimmy Carter pomladi leta 1980 odločil za izjemno tvegano potezo. Kljub ostremu nasprotovanju in posledičnemu odstopu zunanjega ministra Cyrusa Vanca je prižgal zeleno luč strogo tajni vojaški reševalni misiji, ki so jo poimenovali Operacija Orlov krempelj (Eagle Claw). Načrt je predvideval, da bodo pripadniki novoustanovljene elitne enote Delta Force s helikopterji poleteli z letalonosilke v osrčje iranske puščave na točko, imenovano “Desert One”. Tam naj bi se srečali s transportnimi letali iz Egipta, napolnili gorivo, se pod krinko prebili do Teherana, vdrli v veleposlaništvo in spektakularno rešili talce.

Vendar se je misija že na samem začetku spremenila v popolno katastrofo. Helikopterji so na poti naleteli na nepričakovan in silovit peščeni vihar, zaradi katerega je na točko srečanja prispelo le šest plovil, kar je bil absolutni minimum za nadaljevanje operacije. Ko se je na enem od preostalih helikopterjev pokvarila hidravlična črpalka, je moral Carter iz Washingtona ukazati takojšnjo prekinitev akcije. Med kaotično nočno evakuacijo v gostem prahu je nato helikopter trčil v transportno letalo. Odjeknila je silovita eksplozija, v kateri je umrlo osem ameriških vojakov. Preživeli so v paniki zbežali v preostala letala in v puščavi za seboj pustili trupla soborcev, helikopterje ter strogo tajne načrte operacije.

Ponižanje Združenih držav je bilo popolno. Iranski radikalci so posmrtne ostanke ameriških vojakov z zmagoslavjem razkazovali na nacionalni televiziji, s čimer so velesili zadali še hud psihološki udarec. Ta puščavski fiasko, združen s slabo gospodarsko sliko in splošnim občutkom ameriške nemoči na globalnem odru, je dokončno zapečatil Carterjevo politično usodo. Na novembrskih predsedniških volitvah leta 1980 ga je prepričljivo premagal Ronald Reagan. Približno v istem času pa je svoj klavrni konec dočakal tudi nekdanji vladar Irana. Mohamed Reza Pahlavi je po izgnanstvu v Panami končno zatočišče našel v Egiptu, kjer je julija 1980 umrl za rakom, zapuščen s strani zaveznikov in osovražen v lastni domovini.

Iranska teokracija pa je imela za Carterja pripravljeno še zadnjo, skrbno zrežirano kazen. Čeprav so bila pogajanja za izpustitev 52 ameriških talcev že zaključena in je bil dosežen dogovor o deblokadi osmih milijard dolarjev iranskega premoženja, so Iranci iz želje po ultimativnem ponižanju zavlačevali do zadnje sekunde. Talci, ki so v težkih pogojih iranskega ujetništva preživeli mučnih 444 dni, so dočakali svobodo šele 20. januarja 1981. Izpuščeni so bili natanko v istem trenutku, ko je Ronald Reagan v Washingtonu prisegel kot novi predsednik Združenih držav Amerike. Klerikalni režim je s to potezo Carterju načrtno odrekel čast, da bi svobodo ujetih rojakov in konec nočne more naznanil v času svojega mandata.

Zapuščina, ki kroji 21. stoletje

Septembra leta 1980, le nekaj mesecev po neuspeli ameriški reševalni misiji, je iraški diktator Sadam Husein napadel Iran. Upal je, da bo izkoristil povolilni kaos in oslabljeno iransko vojsko, a se je močno uštel. Osemletna, izjemno krvava iransko-iraška vojna ni zlomila novega režima, temveč mu je paradoksalno omogočila dokončno preživetje in utrditev absolutne moči. Ajatola Homeini in njegovi radikalni privrženci so zunanjo grožnjo spretno izkoristili za mobilizacijo ljudstva pod zastavo vojnega patriotizma in obrambe islama.

Pod krinko izrednih razmer so neusmiljeno in sistematično obračunali z vsemi preostalimi notranjimi nasprotniki. Sledile so množične usmrtitve, zapiranja in pregoni tistih, ki so še nedolgo tega z ramo ob rami rušili šaha in nosili velik del bremena upora proti monarhiji. Med izdanimi zavezniki so se prvi znašli člani komunistične stranke Tudeh, marksistični gverilci iz vrst Fadajinov, radikalni levičarski intelektualci ter napredni študenti. Vse te skupine, ki so upale na svobodno in pravično družbo, so bile razglašene za sovražnike islama in brutalno zdesetkane. Iranska revolucija je tako v svoji najhujši obliki potrdila staro zgodovinsko pravilo in dobesedno požrla svoje lastne otroke.

Današnja Islamska republika Iran kot neposredna dediščina tistih turbulentnih let ostaja dežela globokih in na videz nezdružljivih nasprotij. Na eni strani gre za strogo teokracijo, kjer ima neizvoljeni vrhovni verski voditelj absolutno moč in veto nad vsemi državnimi odločitvami, po drugi strani pa država redno izvaja posvetne predsedniške in parlamentarne volitve. Še očitnejši je družbeni paradoks: kljub nazadnjaškemu pravnemu sistemu, ki sistematično krati pravice žensk in jih pod grožnjo nasilja sili v nošnjo hidžaba, je iranska družba izjemno izobražena. Iran se danes ponaša z enim najvišjih deležev visokošolsko izobraženih žensk in inženirk na svetu. Ta neprestana napetost med rigidnim klerikalnim vodstvom in moderno, napredka željno civilno družbo ustvarja permanentno stanje notranjega trenja, ki občasno izbruhne v obliki množičnih protestov. A razpoke so se začele pojavljati na veliko globlji ravni, kot so ulice.

Kljub navidezni neprebojnosti ideološkega oklopa pa se je ta začel krhati že dolgo nazaj – in prelomnica ni bil spopad z Zahodom. Bil je vstop iranskih milic v sirsko državljansko vojno pred več kot desetletjem. Ko so te sile posredovale v zaščito Asadovega diktatorskega režima in pri tem izvajale nasilje nad civilnim prebivalstvom, se je mit o zaščitnikih zatiranih nepovratno zrušil. Gibanje, ki je celotno legitimnost gradilo na boju proti tiraniji, se je v očeh širše regije samo prelevilo v tiranijo. To ni bil le propagandni poraz, temveč strukturni zlom pripovedi, na kateri je temeljil celoten sistem.

Vzporedno se je povečeval notranji pritisk. Desetletja podrejanja celotne državne ekonomije viziji večne vojne so Iran pripeljala na rob gospodarskega zloma. Državljani, ki se soočajo s hiperinflacijo, pomanjkanjem osnovnih dobrin in mednarodno izolacijo, vse jasneje prepoznavajo, da so astronomska sredstva za financiranje tujih milic in oboroževalnih programov neposredno odvzeta njihovi lastni prihodnosti. Najzgovornejši dokaz tega preloma so besede, ki odmevajo na iranskih ulicah: “Ne Gaza, ne Libanon – moje življenje za Iran!” To geslo zariše naravnost v jedro državne doktrine. Ni le protest, ampak eksplicitna zavrnitev ideologije, ki briše nacionalne interese v korist izvoza revolucije. In je zahteva, ki je ta sistem ne more izpolniti, ne da bi prenehal biti to, kar je: zahteva po običajnem, normalnem življenju.

V tem je jedro paradoksa. Ko se mladi in ženske na ulicah borijo za pravico do prihodnosti, se soočajo z režimom, ki svojo legitimnost črpa iz slavljenja smrti. Gibanja, ki v ospredje postavljajo življenje in osebno svobodo, so najgloblje možno nasprotje takšnemu sistemu. Ko mora država za ohranjanje nadzora izklapljati internet, zapirati državljane in uporabljati brutalno silo proti lastnem prebivalstvu, dokončno izgubi pravico, da se predstavlja kot zaščitnica zatiranih.

K temu se pridružuje še razkrinkanje gole hinavščine. Medtem ko režimska propaganda od navadnih državljanov in borcev zahteva askezo, požrtvovalnost in pripravljenost na smrt, politične in vojaške elite s svojimi družinami pogosto uživajo v izjemnem bogastvu. Najmočnejše orožje proti kultu mučeništva je preprosto resnica o tistih, ki ga pridigajo.

A pripoved režima se ni začela krušiti šele danes, v senci zunanjih vojaških posredovanj. Kruši se že dolgo, od spodaj – v vsakodnevnih pogovorih, v katerih ljudje odkrivajo, koliko imajo v resnici skupnega. Stik z mladimi iranskimi akademiki in profesorji razkriva popolno ločenost uradne doktrine od realnosti civilne družbe, ki gleda zahodne serije in razpravlja o dilemah sodobne znanosti. Ko nad to isto družbo divja vojna, je morda bolj kot kadarkoli prej pomembno razumeti, da ti ljudje niso le figure na tuji šahovnici. Njihova tragedija je dvojna: čez noč so postali tarče vojne, ki je niso izbrali, medtem ko živijo pod režimom, ki ga ne podpirajo in ki je že zdavnaj požrl lastne otroke.

Subscribe now

Predstavljajte si sproščeno srečanje ob kavi. Pogovor teče o cenah nepremičnin ali gneči v mestu. Mnenja se krešejo, a vzdušje ostaja prijetno. Potem pa nekdo omeni Gazo, evtanazijo, migracije ali podnebno krizo. V tistem trenutku se zrak v prostoru spremeni. Telesa se napnejo, nasmeški izginejo. Nestrinjanje nenadoma ni več napaka v izračunu, ampak napaka v značaju. Zaznamo ogorčenost – čustvo, ki izvira iz svetoskrunstva.

Ta razlika v odnosu do obravnavane teme je bistvo pojava, ki ga lahko zasledimo vedno pogosteje. Politične razprave so prenehale biti zgolj intelektualne izmenjave mnenj o upravljanju skupnega. Postale so obračun med verniki in heretiki. Ko nekdo izrazi napačno stališče, reakcija ni več sorazmerna s težo mnenja, ampak je bližje ekskomunikaciji in moralni diskreditaciji, ki ji sledi izgon. Priča smo sakralizaciji javnega, ko nekatera politična stališča postajajo nove verske zapovedi.

Da bi razumeli, kako smo se znašli v tem stanju, se moramo vrniti presenetljivo daleč v preteklost. Klasična krščanska misel je temeljila na strogi delitvi: tostranstvo je nepopolno in bo takšno tudi ostalo, medtem ko je odrešitev mogoča le v onostranstvu. S to interpretacijo je Zahod shajal skoraj tisoč let, dokler dvanajsto stoletje ni prineslo usodnega obrata. Ko se je Evropa začela zavedati svoje naraščajoče moči, ni več sprejemala pasivnega čakanja. Stara resignacija se je umaknila novi ambiciji.

Kalabrijski menih Joahim iz Fioreja je naredil odločilen miselni obrat. Vzel je krščansko obljubo odrešitve in jo preselil iz onostranstva v potek posvetne zgodovine. Nebesa niso več čakala na koncu časov, ampak jih lahko zgradimo na zemlji, s čimer je posejal idejo, da je raj mogoče doseči s politično akcijo.

Zamisel je skozi stoletja postajala vedno bolj posvetna, dokler ni z idejo civilizacijskega napredka postala popolnoma človeška: raj ne bo prišel po božji milosti, ampak zaradi našega delovanja. A ko politika prevzame obljubo odrešitve, politični nasprotnik naenkrat ni več nekdo, ki se zgolj moti. Je nekdo, ki preprečuje prihod raja. S takšnim nasprotnikom pa se ne moreš pogajati, saj je vsakršen kompromis greh.

Zakaj smo ljudje za tovrstna prepričanja tako dovzetni? Ker evolucija ne optimizira za resnico, ampak za preživetje skupine. Opremila nas je s potrebo, da nekatere vrednote zavijemo v sveto, jih naredimo nedotakljive in izvzamemo iz debate. Brez te sposobnosti bi naše predniške skupnosti najverjetneje razpadle v boju sebičnih posameznikov. Čeprav smo boga izgnali iz javnega življenja, oltarja v naših glavah nismo porušili. Ostal je tam, lačen vsebine. Potreba po pripadnosti in absolutni resnici ni izginila skupaj z religijo, le iskala je novo domovanje. In ker je politika postala osrednji prostor iskanja kolektivnega smisla, se je vsa ta brezdomna religiozna energija preselila vanjo.

To selitev svetega v politiko so močno pospešile nove tehnologije. Družbena omrežja so postala digitalne katedrale, kjer se rituali zgražanja, javnega sramotenja in izobčenja dogajajo z bliskovito hitrostjo. Algoritmi namreč ne nagrajujejo kompromisa, ampak fanatizem. V tem digitalnem okolju zmernost ni le dolgočasna, ampak postaja nevidna.

Posledice so uničujoče, mehanizem pa srhljivo simetričen. Progresivni pol je razvil svojo dogmo o brezmadežnosti, kjer vsak odklon kaznuje inkvizicija, odrešitev pa je mogoča le z javnim kesanjem. Konservativni pol odgovarja s svojo mitologijo zlate dobe, kultom vodje in obsesijo z apokalipso (izumrtje naroda). Struktura je zrcalna: obe strani imata svoje heretike in obe sta prepričani, da ne gre za boj proti političnemu tekmecu, temveč za vojno proti samemu Zlu. To seveda ne pomeni, da so cilji ali posledice enaki, temveč da imajo isto moralno strukturo konflikta.

Največja žrtev verske gorečnosti pa ni le naše medsebojno spoštovanje, ampak delovanje države same. Ko politika postane boj med Dobrim in Zlim, postanejo banalna vprašanja – kako skrajšati čakalne vrste, kako izboljšati javni promet, kako urediti dolgotrajno oskrbo – drugorazredna. Kdo bi se ukvarjal s kanalizacijo ali davčnimi tabelami, ko pa bijemo bitko za tisto, kar nam je najbolj sveto? Posledica verske politike je zato paradoksalna: imamo ogromno velikih besed o odrešitvi in vedno manj delujočih sistemov.

Je iz tega sploh mogoč izhod? Poziv »bodimo racionalni« je naiven, ker ignorira globino človeške narave. Ljudje bomo vedno iskali nekaj svetega, ne glede na to, ali si to priznamo ali ne. Rešitev se ne skriva v izbrisu te potrebe, temveč v njeni razpršitvi. Če imamo na voljo druge prostore – močne skupnosti, umetnost ali ustvarjalno delo – ki nam ponujajo občutek smisla brez fanatičnih testov pravovernosti, lahko politiko razbremenimo teološkega bremena, ki ga ne more nositi.

Zato potrebujemo novo ločitev cerkve od države, a tokrat na psihološki ravni. Politiko moramo desakralizirati. Jo vzeti z oltarja in jo vrniti tja, kamor spada: med urejanje davkov, javnega prometa in iskanje kompromisov. Postati mora zgolj sredstvo za urejanje skupnega bivanja, ki je dolgočasno, nepopolno in profano.

To zahteva tudi osebno disciplino. Naslednjič, ko boste ob politični izjavi znanca ali znanke začutili tisti znani, sladki naval moralnega ogorčenja, se ustavite. To ni trenutek vaše moralne superiornosti. To je trenutek, ko vaši možgani preklapljajo iz razuma v versko gorečnost. V takšnih trenutkih se začne obramba demokracije: v zavrnitvi občutka, da smo mi odrešeniki, drugi pa poosebljeno Zlo.

Subscribe now

https://www.delo.si/mnenja/kolumne/ko-politika-postane-vera

Povzetek - Prispevek analizira sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani iz leta 2025, ki je ustavila postopek zoper protestnico, ki je leta 2021 vdrla v prostore RTV Slovenija. Sodba in spremljajoči sodnikov komentar artikulirata koherentno protiznanstveno epistemologijo: enačenje znanstvenega konsenza z dogmo, romantizacijo disidenta, poveličevanje »zdrave pameti« nad strokovno vednostjo in zahtevo po lažni medijski uravnoteženosti. Analiza z vidika teorije metanovinarskega diskurza pokaže, kako sodba izvede inverzijo čuvajske vloge – medije postavi v vlogo oblasti, laike pa v vlogo nadzornikov. Prispevek osvetljuje implikacije, ko pravni sistem legitimira način razmišljanja, značilen za teorije zarote.

Ključne besede - metanovinarski diskurz, komuniciranje znanosti, čuvajsko novinarstvo, protiznanstveni diskurz, sodna praksa

1. Uvod

Redko se zgodi, da se prekrškovna sodba bere kot esej o epistemologiji. A prav to se je zgodilo avgusta 2025, ko je Okrajno sodišče v Ljubljani izdalo sodbo v zadevi ZSV 440/2023, ki namesto o vdoru v prostore RTV Slovenija razpravlja o naravi znanosti, vlogi medijev v družbi in legitimnosti različnih virov vednosti.

Primer sega v september 2021, ko je skupina protestnikov med uradno prijavljenim shodom pred stavbo RTV Slovenija nenapovedano in nepooblaščeno vstopila v prostore televizije. Od urednikov so zahtevali, naj javnost obvestijo o domnevnih nevarnostih cepiv proti covidu-19, o katerih naj bi RTV molčala. Policija je protestnike odstranila in vodjem shoda izrekla globe za več prekrškov po Zakonu o javnih zbiranjih in Zakonu o javnem redu in miru.

Ena od protestnic je zoper odločbo o prekršku vložila zahtevo zoper sodno varstvo, ki ji je Okrajno sodišče v Ljubljani ugodilo in štiri leta po vdoru na RTV Slovenija postopek zoper njo ustavilo (Švajncer 2025). Sodnik Jurij Švajncer je namreč presodil, da je ravnala v »upravičljivi skrajni sili« (Okrajno sodišče v Ljubljani 2025). Kršitev zakona naj bi bila opravičljiva, ker naj bi protestnica z državljansko nepokorščino skušala odvrniti večje zlo, tj. neobveščenost javnosti o stranskih učinkih cepiv. Svojo odločitev je pospremil z obširno obrazložitvijo, ki presega okvir konkretnega primera in artikulira celostno stališče o tem, kaj je znanost, kakšna je vloga medijev in kdo ima legitimno pravico nadzorovati nosilce družbene moči.

Sodba bi morda ostala razmeroma obskuren dokument, če je sodnik ne bi sam predstavil širši javnosti. Decembra 2025 je v reviji Pravna praksa objavil komentar, v katerem razlaga svoje razumevanje primera in eksplicitno formulira stališča, ki so v sodbi prisotna implicitno (Švajncer 2025). S tem je sodba prestopila mejo posamične pravne odločitve in vstopila v širši javni diskurz o znanosti, medijih in resnici.

Namen tega prispevka je analizirati sodbo in sodnikov komentar kot primer prodora protiznanstvene epistemologije v institucionalni pravni diskurz, torej kot odklon od epistemično legitimnega sodnega argumentiranja v znanstvenih sporih (prim. Sulyok 2024), in s tem osvetliti, kako takšen diskurz deluje kot mehanizem normalizacije. Pri tem ne gre zgolj za pravno kvalifikacijo dejstev, temveč za širšo diskurzivno prakso, ki oblikuje meje sprejemljivega znanja, racionalnosti in legitimnega ravnanja. V Foucaultevem smislu se normalizacija kaže kot učinek disciplinirajoče moči, ki vzpostavlja določene vednosti in modele ravnanja kot samoumevno pravilne oziroma legitimne, druge pa potiska na rob ali izključuje (Foucault 2007, 57). V tem okviru sodna argumentacija in spremljajoči komentar nista zgolj refleksija prava, temveč tudi prostor, kjer se proizvaja in utrjuje specifična predstava o normalnosti, v katero se institucionalno vpisujejo tudi protiznanstvene epistemološke predpostavke. Takšna normalizacija presega zakonsko določene kategorije, saj vzpostavlja širše oblike normalnosti, ki jim se posamezniki, družbena gibanja in institucije prilagajajo, s čimer se zagotavlja koherentnost in povezanost družbenega reda, hkrati pa se zožuje prostor za pluralnost interpretacij in epistemoloških meril.

Pri pričujoči analizi sodne odločitve torej ne gre za presojo pravne pravilnosti odločitve, temveč za premislek o tem, kako se v javnih institucijah odraža širši družbeni odnos do znanosti in strokovnega znanja, pa tudi kakšne so implikacije, ko pravni sistem legitimira način razmišljanja, ki je sicer značilen za teorije zarote in proticepilska gibanja. Prispevek se umešča na presečišče treh raziskovalnih področij: teorije metanovinarskega diskurza, ki proučuje, kako različni družbeni akterji sooblikujejo razumevanje novinarstva in njegovih vlog; študij komuniciranja znanosti, ki se ukvarjajo z načini posredovanja znanstvenega vedenja javnosti; ter epistemologije, ki naslavlja temeljna vprašanja o virih in legitimnosti vednosti. Sodba ponuja redko priložnost za analizo, kako se ti tokovi prepletajo v konkretnem institucionalnem kontekstu.

2. Teoretski okvir

2.1 Metanovinarski diskurz in sodišča kot njegovo prizorišče

Razmejitve novinarstva se skozi čas premikajo; po mnenju nekaterih avtorjev novinarstvo nikoli ni predstavljalo trdno opredeljene in stabilne entitete (Carlson in Lewis 2019). Zanj je značilno mejno delo, saj gre za spremenljivo, kontekstualno in relacijsko kulturno prakso, katere identitete in družbene funkcije so rezultat nenehnih procesov pogajanj in rekonstrukcij (Carlson 2015). V teh procesih, ki se oblikujejo v različnih institucionalnih in javnih kontekstih ter vključujejo raznolike družbene akterje, se stalno redefinira, kaj sploh šteje kot novinarstvo in katera ravnanja so profesionalno ustrezna, kar pomeni, da so nekatere prakse priznane kot legitimne, druge pa zavrnjene kot neveljavne (Carlson 2015; Carlson 2016a). Novinarstvo tako ni zaprta profesionalna skupnost, temveč rezultat interakcij med notranjimi profesionalnimi normami (Singer 2015) in zunanjimi intervencijami (Carlson 2016b; Carlson in Usher 2016).

Konceptualni okvir za to ponuja metanovinarski diskurz, ki vključuje interpretativne prakse definicij, razmejevanja in legitimacije (Carlson 2016b) in se ne odvija le znotraj profesije, temveč predstavlja širšo areno simbolnih bojev, v kateri se oblikujejo meje med legitimnim in nelegitimnim govorom ter med profesionalnim delovanjem in njegovimi alternativami. Takšni procesi razmejevanja imajo posledice za priznanje epistemološke avtoritete, torej za vprašanje, kdo je priznan kot zanesljiv vir vednosti in kdo ne (Gieryn 1983).

Če so pomen, meje in legitimnost novinarstva rezultat stalnih diskurzivnih pogajanj, to utemeljuje proučevanje, kako ga različni družbeni akterji, tudi pravne institucije, opredeljujejo, vrednotijo in normativno umeščajo. Pomembno, a premalo raziskano prizorišče metanovinarskega diskurza, so sodišča (Poler in Kerševan 2024). Analiza slovenske sodne prakse v obdobju od 1. januarja 2013 do 31. decembra 2022 je pokazala, da prevladujoča stališča višjih sodišč načeloma podpirajo kritično-nadzorno funkcijo novinarstva. V teh analiziranih sodnih pisanjih se pojavlja pomen, po katerem imajo mediji v demokratični družbi »ključno vlogo javnih čuvajev in s tem dolžnost širjenja informacij o zadevah v javnem interesu« (prav tam). Tipična sodna praksa torej priznava medijem privilegiran položaj pri opravljanju nadzorne funkcije nad oblastjo.

2.2 Komuniciranje znanosti v kriznih razmerah

Simbolni in epistemološki spori se posebej izrazito pokažejo v kriznih situacijah, kjer se prekrivajo vprašanja znanstvene negotovosti, medijske reprezentacije in pravne presoje legitimnosti javnega govora. Pandemija covida-19 je postavila pred izjemne izzive tako znanstveno skupnost kot medije, ki posredujejo znanstvene informacije javnosti. Gre za situacijo, ki jo zaznamujejo tri značilnosti: visoka stopnja negotovosti, hitra evolucija vedenja in potreba po takojšnjih odločitvah z neposrednimi posledicami za javno zdravje (Lorenzoni idr. 2025).

Znanost v normalnih okoliščinah deluje počasi in iterativno. Hipoteze se postavljajo, preskušajo, revidirajo; rezultati se objavljajo, recenzirajo, replicirajo. Znanstveni konsenz se oblikuje postopoma, skozi proces, ki lahko traja leta ali desetletja. Pandemija je ta proces drastično pospešila (Fraser idr. 2021). Znanstveniki so morali oblikovati priporočila na podlagi nepopolnih podatkov, jih sproti revidirati ob novih dognanjih in hkrati komunicirati z javnostjo, ki je pričakovala jasne odgovore.

Ta dinamika je ustvarila plodna tla za nesporazume in manipulacije. Spreminjanje znanstvenih priporočil, ki je prej znak delovanja znanstvene metode kot njene odpovedi, je bilo mogoče predstaviti kot dokaz nesposobnosti ali celo zarote. Priznavanje negotovosti, ki je temeljna znanstvena vrlina, je bilo mogoče interpretirati kot znak, da »uradna stroka« ne ve, kaj dela (Islam idr. 2020; Roozenbeek idr. 2020).

V teh razmerah so se mediji znašli v dvojni zadregi. Po eni strani so morali poročati o znanstvenih dognanjih, ki so se hitro spreminjala, in pojasnjevati javnosti, zakaj so spremembe znak zdravega delovanja znanosti, ne njene odpovedi. Po drugi strani so bili soočeni s konkurenco alternativnih virov informacij: družbenih omrežij, samooklicanih strokovnjakov, organiziranih gibanj, ki so ponujali preproste in nespremenljive odgovore na kompleksna vprašanja. Svetovna zdravstvena organizacija je ta pojav označila kot »infodemijo« – preplavljenost z informacijami, med katerimi so bile tako točne kot napačne, kar je oviralo dostop do zanesljivih virov in ogrožalo javno zdravje (WHO 2020; Islam idr. 2020).

V tem kontekstu je treba razumeti tudi vprašanje t. i. informiranega soglasja za cepljenje, ki ga sodba postavlja v ospredje. Informirano soglasje je temeljno načelo medicinske etike, ki zahteva, da pacient pred posegom prejme ustrezne informacije o koristih, tveganjih in alternativah (Beauchamp in Childress 2019). Vprašanje je, kaj »ustrezne informacije« pomenijo v kontekstu novega cepiva, kjer dolgoročni učinki po definiciji še niso znani, in kako komunicirati tveganje na način, ki je hkrati točen in razumljiv.

Sodba, ki jo analiziramo, se dotika vseh teh vprašanj, a jih obravnava na način, ki zahteva kritično presojo. Sodnikova predpostavka je, da RTV Slovenija ni poročala o stranskih učinkih cepiv in da je s tem onemogočila informirano soglasje (Okrajno sodišče v Ljubljani 2025). To je empirično preverljiva trditev, ki bi jo bilo treba soočiti z dejanskim medijskim poročanjem v tistem obdobju. Nadalje sodnik predpostavlja, da bi »celovito obveščanje« pomenilo enakovredno predstavitev »obeh strani« – uradne stroke in njenih kritikov (prav tam). S tem implicira model medijskega poročanja, ki je v teoriji komuniciranja znanosti znan kot »lažna uravnoteženost« (false balance) in ki ga stroka odsvetuje ravno zato, ker ustvarja popačeno sliko znanstvenega konsenza (Boykoff in Boykoff 2004; Dixon in Clarke 2013; Brüggemann in Engesser 2017).

3. Metodologija

Analiza temelji na kvalitativnem raziskovalnem pristopu, usmerjenem v poglobljeno razumevanje diskurzivnih praks v specifičnem institucionalnem kontekstu. Osrednji predmet analize so trije dokumenti: sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani (ZSV 440/2023) z dne 25. avgusta 2025, sodnikov komentar z naslovom »Sodba o vdoru protestnikov v prostore RTVS z vidika prekrškov, skrajne sile in pravice javnosti do obveščenosti o stranskih učinkih cepiv«, objavljen v reviji Pravna praksa decembra 2025 (Švajncer 2025), ter medijsko poročanje o primeru.

Izbor dokumentov sledi logiki primera kot analitične enote. Sodba predstavlja primarni pravni dokument, ki artikulira institucionalno stališče sodišča. Sodnikov komentar je neobičajen, a za našo analizo ključen dodatek – sodniki redko javno komentirajo svoje odločitve, ko pa to storijo, s tem vstopajo v širši javni diskurz in eksplicirajo predpostavke, ki so v sodbi morda prisotne le implicitno. Tretji sklop dokumentov – medijsko poročanje – omogoča triangulacijo in umestitev primera v širši družbeni kontekst.

Analitični pristop združuje elemente analize diskurza in analize argumentacije. Iz teorije metanovinarskega diskurza (Carlson 2015) prevzemamo analitični okvir treh interpretativnih procesov: definiranja (kako sodba opredeljuje ključne pojme, kot so znanost, čuvajska vloga, javni interes), razmejevanja (kako postavlja meje med legitimnimi in nelegitimnimi akterji, praksami, viri vednosti) in legitimiranja (kako utemeljuje pravico določenih akterjev do opravljanja določenih vlog).

Hkrati nas zanima epistemološka struktura sodnikove argumentacije – torej implicitne in eksplicitne predpostavke o tem, kaj šteje kot vednost, kako se vednost pridobiva in kdo ima avtoriteto vednosti. Pri tem se opiramo na literaturo o komuniciranju znanosti, ki je identificirala značilne vzorce protiznanstvenega diskurza: enačenje znanstvenega konsenza z dogmo, romantizacijo osamljenega disidenta, poveličevanje »zdrave pameti« nad strokovno izobrazbo in zahtevo po »lažni uravnoteženosti« (false balance) pri medijskem poročanju.

Analiza poteka v treh fazah. V prvi fazi smo opravili podrobno branje dokumentov in identifikacijo ključnih tematskih sklopov. V drugi fazi smo analizirali posamezne sklope z vidika treh interpretativnih procesov metanovinarskega diskurza. V tretji fazi smo identificirane vzorce primerjali z značilnostmi protiznanstvenega diskurza, kot jih opisuje literatura, ter z značilnostmi tipične sodne prakse pri obravnavi čuvajske novinarske vloge.

Raziskava ima več omejitev. Prvič, analiziramo posamezen primer, kar omejuje možnost posploševanja. Primer je bil izbran zaradi svoje izjemnosti – ravno zato, ker odstopa od tipične sodne prakse, je analitično zanimiv, a to hkrati pomeni, da ne moremo trditi, da predstavlja širši trend. Drugič, nimamo dostopa do celotnega sodnega spisa, temveč le do javno objavljenih dokumentov. Tretjič, nismo opravili sistematične analize medijskega poročanja RTV Slovenija o cepivih v relevantnem obdobju, ki bi omogočila empirično presojo sodnikove trditve o »enostranskem poročanju«. To ostaja smer za nadaljnje raziskovanje.

Poudariti je treba tudi, da namen analize ni pravna presoja sodbe – za to nismo kvalificirani in to tudi ni cilj tega prispevka. Zanima nas sodba kot diskurzivni dogodek, kot primer institucionalne artikulacije določenega razumevanja znanosti, medijev in vednosti.

4. Analiza primera

4.1 Dejstva primera

Dogodek, ki je predmet sodbe, sega v 3. september 2021, v obdobje intenzivne razprave o cepljenju proti covidu-19 v Sloveniji. Pred vhodom v RTV Slovenija na Kolodvorski ulici v Ljubljani se je tistega dne odvijal uradno prijavljen javni shod, eden v nizu protestov, ki so od maja 2021 potekali pred stavbo javne radiotelevizije. Protestniki so nasprotovali vladnim ukrepom za obvladovanje pandemije in kritizirali poročanje RTV o cepljenju.

Med shodom je skupina protestnikov, med njimi tudi kršiteljica kot ena od vodij, ob 20.45 nenapovedano vstopila v prostore RTV. Med iskanjem novinarskih urednikov so se znašli v snemalnem studiu 3, kjer so se po prihodu policistov, ki so zahtevali njihov odhod, usedli na tla in sklenili roke. Zahtevali so, da novinarji javnost obvestijo o domnevnih hudih stranskih učinkih cepiv, kot naj bi izhajali iz uradnega vladnega dokumenta o nabavi cepiv.

Policisti so protestnike postopoma odstranili iz studia. Kot izhaja iz sodbe, so pri tem ravnali strokovno in zadržano, niso uporabili nesorazmerne sile, protestniki pa niso bili poškodovani. Kršiteljici je bila izrečena globa v skupni višini približno 1.500 evrov za prekrške po Zakonu o javnih zbiranjih in Zakonu o javnem redu in miru.

Kršiteljica je vložila zahtevo za sodno varstvo. Branila se je, da je z vstopom v prostore RTV ravnala v skrajni sili – da je skušala odvrniti večje zlo (neobveščenost javnosti o nevarnostih cepiv) s povzročitvijo manjšega zla (kršitvijo predpisov o javnem zbiranju in javnem redu).

Sodišče je avgusta 2025 – torej skoraj štiri leta po dogodku – zahtevi ugodilo in postopek ustavilo. Sodnik je presodil, da je kršiteljica ravnala v »upravičljivi skrajni sili, ki izključuje protipravnost njenega ravnanja«. S tem je sodba presegla vprašanje konkretnega prekrška in vstopila na teren širokih družbenih vprašanj o znanosti, medijih in pravici javnosti do obveščenosti.

4.2 Sodnikova konstrukcija akterjev

Sodba (Okrajno sodišče v Ljubljani 2025) izvede značilno prerazporeditev vlog v dramaturgiji čuvajskega novinarstva. V tipični konfiguraciji, kot jo prepoznava teorija metanovinarskega diskurza in kot jo potrjuje slovenska sodna praksa (Poler in Kerševan 2024), mediji nastopajo kot »javni čuvaji« (public watchdog), ki nadzorujejo oblast – vlado, državne institucije, nosilce politične in ekonomske moči. Njihova kritično-nadzorna funkcija je legitimirana z javnim interesom, zaščitena pa s svobodo izražanja.

V sodnikovi konstrukciji se ta konfiguracija obrne. RTV Slovenija v njej ne nastopa kot medij, ki opravlja čuvajsko funkcijo, temveč sama postane del oblasti, ki jo je treba nadzorovati. Sodnik RTV označi za »enostranski propagandni stroj za reproduciranje vladnih sporočil brez vsake mere kritičnosti« (Okrajno sodišče v Ljubljani 2025, str. 11). Novinarji niso več posredniki med oblastjo in javnostjo, temveč podaljšek oblasti same.

V tej inverziji pa je nekdo moral prevzeti vlogo čuvaja. To vlogo sodnik pripiše protestnikom – »zaskrbljenim državljanom«, ki so se z »državljansko nepokorščino« uprli nedelujočemu sistemu. Kršiteljica v sodbi nastopa kot »razgledana, altruistična, empatična in občutljiva ter zaskrbljena državljanka«, ki ji »v danih razmerah iskreno ni bilo vseeno ne zase in ne za druge ljudi« (prav tam, str. 6).

Ta karakterizacija je vredna pozornosti. Sodnik pripiše kršiteljici vrline, ki jih teorija novinarstva pripisuje idealnemu novinarju-čuvaju: skrb za javni interes, pripravljenost postaviti se oblasti, zavezanost resnici. Hkrati pa novinarjem RTV pripiše lastnosti, ki jih teorija pripisuje propagandistom: nekritičnost, enostranskost, služenje oblasti.

Inverzija vlog se razteza tudi na vprašanje strokovnosti. V tipični konfiguraciji so novinarji tisti, ki posredujejo strokovno vednost javnosti – ki prevajajo kompleksne znanstvene informacije v razumljiv jezik in javnosti pomagajo razumeti, kaj stroka ve in česa ne ve. V sodnikovi konstrukciji pa postanejo strokovnost in institucionalna vednost sumljivi. Sodnik govori o »dovoljeni uradni stroki« in »licenciranih monopolistih z javnimi pooblastili kot cenzorjih«, kar implicira, da institucionalna avtoriteta ni vir legitimnosti, temveč znak korupcije.

Na drugi strani pa sodnik legitimira laično vednost. Kršiteljica je imela po njegovem prav, čeprav ni bila ne zdravnica ne novinarka ne znanstvenica. Imela je prav, ker je imela »odprte oči in ušesa« – ker se je zanašala na zdravo pamet namesto na strokovno izobrazbo.

4.3 Epistemologija v sodbi

Sodba in sodnikov komentar artikulirata koherentno epistemologijo – sklop med seboj povezanih predpostavk o tem, kaj je vednost, kako se pridobiva in kdo ima avtoriteto vednosti. Ta epistemologija ni izvirna; Diethelm in McKee (2009) sta identificirala pet značilnih taktik znanstvenega zanikovalstva, Kata (2012) pa je pokazala, kako proticepilska gibanja sistematično uporabljajo retorične strategije, ki spodkopavajo zaupanje v strokovno vednost. Sodba reproducira več teh vzorcev. Nenavaden ni njihov obstoj – razširjeni so na družbenih omrežjih in v organiziranih gibanjih –, temveč kontekst, v katerem se pojavljajo: sodni dokument z institucionalno avtoriteto.

Enačenje znanstvenega konsenza z dogmo. Osrednja retorična poteza, ki jo sodnik izvede v 24. točki obrazložitve, je vzpostavitev lažne ekvivalence med »religijo« in »znanostjo«. Sodnik najprej postavi jasno ločnico: religija »temelji na dogmah kot neovrgljivih božjih resnicah«, znanost pa je v svojem bistvu »v preizkušanju, spremembah, napredku, rasti, novih dognanjih in vsem drugem dinamičnem ter antidogmatičnem« (Okrajno sodišče v Ljubljani 2025, str. 13).

Nato pa izvede ključni preskok. Trdi, da je »argument stroke in znanosti« v primeru pandemije »postal religijski argument, vezan na določenega strokovnega oligarha« (prav tam, str. 13). S tem enači znanstveni konsenz z dogmo – oba sta oblika nekritično sprejete avtoritete, ki jo je legitimno izpodbijati.

To je temeljna spoznavna napaka. Dogma je stališče, ki se ga posameznik oklepa brez dokazov ali kljub nasprotnim dokazom. Temelji na avtoriteti, razodetju ali tradiciji in ni odprta za preizpraševanje. Znanstveni konsenz je njeno nasprotje. Je stališče, ki izhaja iz pretehtane celote razpoložljivih dokazov. Oblikuje se skozi proces, ki vključuje na tisoče neodvisnih študij, strokovnih pregledov, ponovitev poskusov in nenehne medsebojne kritike. Ni »neovrgljiva resnica«, temveč najboljša razpoložljiva razlaga, vedno odprta za revizijo ob novih, močnejših dokazih.

Sklicevanje na preganjane heretike. Ko je sodnik znanstveni konsenz označil za dogmo, potrebuje protagonista za svojo zgodbo: junaškega disidenta, ki si dogmo upa izpodbijati. Tega najde v kršiteljici. Da bi podprl to dramaturško vlogo, uporabi retorično figuro, ki jo Diethelm in McKee (2009) v svoji taksonomiji zanikovalskih strategij prepoznavata kot značilno: zanikovalce »običajno ne odvrne ekstremna izolacija njihovih teorij, temveč jo vidijo kot znak svoje intelektualne pogumnosti proti prevladujoči ortodoksiji«.

Sodnik zapiše, da mora biti znanost odprta za različna stališča, »kot dokazuje zgodovina na primerih mnogih posameznikov (Galileo, Kopernik, Marie Curie itd.)« (Okrajno sodišče v Ljubljani 2025, str. 12). Logika je preprosta: meni nasprotujejo, a tudi Galileju so nasprotovali – torej obstaja možnost, da imam prav tako kot on.

Težava s to argumentacijo je dvojna. Prvič, pozablja na tisoče »disidentov« v zgodovini, ki so jim prav tako nasprotovali, a so se preprosto motili. Biti v manjšini ni nikakršen dokaz ali celo indic, da imaš prav. Drugič, primerja neprimerljivo. Galileo in Kopernik nista nasprotovala znanstvenemu konsenzu, temelječemu na podatkih, temveč teološko-politični dogmi Cerkve. Njuna situacija je strukturno nasprotna situaciji, ki jo sodnik opisuje.

Epistemologija zdrave pameti. Ko je sodnik enkrat postavil temelje – da je »uradna stroka« dogmatična, disidenti pa pravi junaki – potrebuje še orodje, s katerim lahko laik presodi, da se stroka moti. To orodje najde v »zdravi pameti«.

V 25. točki obrazložitve sodnik našteje vrsto domnevnih »neuspehov« uradne stroke: da je najprej trdila, da cepivo prepreči prenos, pa ni; da sta potrebna dva odmerka, dokler ni prišlo do treh. Zaključi s ključnim stavkom: »Opisana neskladja je bilo mogoče zaznati brez vsake izobrazbe, z le odprtimi očmi in ušesi.« (Okrajno sodišče v Ljubljani 2025, str. 13).

To je jedro populistične epistemologije. Sodnik trdi, da za presojo kompleksnih vprašanj virologije, imunologije in epidemiologije ne potrebujemo strokovnega znanja – zadostuje laični zdrav razum. Toda laik lahko res opazi, da se je priporočilo spremenilo. Ne more pa razumeti, zakaj se je spremenilo – ker nima znanja o pojavu novih različic virusa, o upadanju imunske zaščite skozi čas, o kompleksni analizi podatkov iz kliničnih preskušanj.

Spreminjanje priporočil ni bilo znak nevednosti ali prevare. Bilo je znak, da znanost deluje – da se priporočila prilagajajo novim podatkom. A brez strokovnega znanja je to spreminjanje mogoče videti le kot nekonsistentnost, ki jo lahko »z odprtimi očmi« razkrinka vsakdo.

Zahteva po lažni uravnoteženosti. Končno, ko je sodnik vzpostavil »dogmatično stroko« in »junaškega laika«, svojo epistemologijo usmeri še proti medijem. V 22. točki RTV označi za »enostranski propagandni stroj« (prav tam, str. 11), ker ni dala glasu drugi strani.

S tem sodnik ne kritizira le posameznega novinarskega prispevka. Njegova kritika je globlja: medijem očita, da so »kritičen del stroke cenzurirali« in preprečili, da bi se »različna mnenja soočila« (prav tam, str. 12).

To je zahteva po t. i. lažni uravnoteženosti (false balance). Model predpostavlja, da je pot do resnice preprosto soočenje dveh mnenj, javnost pa naj se potem odloči. Toda v znanosti ne gre za mnenja, temveč za dokaze. Ne moremo uravnotežiti stališča, ki temelji na tisočih kliničnih študij, s stališčem, ki temelji na alternativni interpretaciji ene pogodbe.

Ko medij da enak čas in težo znanstvenemu konsenzu (ki ga podpira 99 % teže dokazov) in obrobni trditvi (ki jo podpira 1 % teže dokazov), pri gledalcu ne ustvari obveščenosti. Ustvari iluzijo, da v stroki poteka resna debata o vprašanjih, o katerih je v resnici že davno dosežen konsenz.

4.4 Sodnikov komentar kot avtorizacija

Sodbe praviloma ostanejo v okvirih pravnega diskurza. Berejo jih stranke v postopku, odvetniki, morda raziskovalci sodne prakse. Sodnik Švajncer pa je s komentarjem v Pravni praksi (Švajncer 2025) svojo sodbo aktivno posredoval širši javnosti in s tem storil nekaj neobičajnega: sodno odločitev je prestavil iz okvira konkretnega primera v okvir splošne razprave o znanosti, medijih in resnici.

Komentar je pomemben iz več razlogov. Prvič, eksplicira predpostavke, ki so v sodbi morda prisotne le implicitno. Ko sodnik v komentarju zapiše, da »argument ‘stroke’ in ‘znanosti’ ne sme postati religijski argument, vezan na določenega strokovnega oligarha«; da je »človekov preživetveni razmislek v zasnovi zdravorazumski, njemu lasten in kot tak neodvisen od licenc ali izobrazbe«; da je »prazen argument o enotnosti stroke, če najprej kritičen del stroke cenzuriraš, ga ignoriraš, diskvalificiraš«; in da je bilo »opisana neskladja mogoče zaznati brez vsake izobrazbe, z le odprtimi očmi in ušesi« (Švajncer 2025) – to niso več le deli obrazložitve konkretne odločitve, temveč stališča, ki jih sodnik aktivno zagovarja in sistematično utemeljuje.

Drugič, komentar uokvirja sodbo kot prispevek k širši družbeni razpravi. Sodnik ne pojasnjuje le, zakaj je odločil, kot je odločil, temveč razvija tezo o vlogi medijev, znanosti in državljanske nepokorščine. S tem sodba ni več le pravni dokument – postane intelektualni manifest.

Tretjič, objava v strokovni pravni reviji daje sodnikovim stališčem dodatno institucionalno težo. Pravna praksa je ugledna revija, ki jo berejo pravniki po vsej Sloveniji. Objava v njej implicira, da gre za stališča, ki so vredna strokovne pozornosti – ne za obrobno mnenje, temveč za prispevek k pravni misli.

Zanimivo je tudi, česa v komentarju ni. Sodnik ne problematizira svoje epistemologije, ne priznava možnosti, da bi se motil, ne omenja protiargumentov. Komentar je, v terminologiji teorije komuniciranja, monološki – usmerjen v prepričevanje, ne v dialog.

5. Razprava

5.1 Inverzija čuvajske vloge

Analiza sodbe razkriva strukturno inverzijo, ki presega konkreten primer in zadeva temeljno vprašanje metanovinarskega diskurza: kdo ima legitimno pravico opravljati nadzorno funkcijo nad oblastjo?

V tipični konfiguraciji, kot jo opisuje literatura in kot jo potrjuje slovenska sodna praksa, imajo mediji v demokratični družbi »ključno vlogo javnih čuvajev in s tem dolžnost širjenja informacij o zadevah v javnem interesu« (Poler in Kerševan, 2024). Sodišča to vlogo praviloma priznavajo in ščitijo – celo kadar novinarji pri njenem opravljanju posežejo v osebnostne pravice posameznikov, jim sodna praksa priznava široko svobodo, če gre za poročanje v javnem interesu.

Sodba, ki jo analiziramo, to konfiguracijo postavi na glavo. RTV Slovenija v njej ne nastopa kot medij, ki opravlja čuvajsko funkcijo, temveč kot del oblasti same – kot »enostranski propagandni stroj«, ki reproducira vladna sporočila. Vlogo čuvajev prevzamejo protestniki, ki se z državljansko nepokorščino uprejo nedelujočemu sistemu.

Ta inverzija ima daljnosežne implikacije. Če mediji niso več čuvaji, temveč del oblasti, potem tradicionalni mehanizmi demokratičnega nadzora ne delujejo več. Potreben je nov akter, ki bo opravljal funkcijo, ki je mediji ne opravljajo več. V sodnikovi konstrukciji so ta akter »zaskrbljeni državljani« – laiki, ki se zanašajo na zdravo pamet namesto na strokovno vednost.

Primerjava s tipično sodno prakso pokaže, kako neobičajna je ta konstrukcija. V analiziranih primerih (Poler in Kerševan, 2024) sodišča medijem priznavajo pravico do ostre kritike nosilcev moči, do objave nepreverjenih govoric (če jih označijo kot take), celo do senzacionalističnega poročanja (če prispeva k razpravi v javnem interesu). Vse to v luči priznane kritično-nadzorstvene vloge novinarstva.

V sodbi Švajncerja pa so mediji tisti, ki so kritizirani – ne zato, ker bi presegli meje dopustnega pri opravljanju čuvajske vloge, temveč zato, ker te vloge sploh niso opravljali. Sodnik novinarjem ne očita pretirane kritičnosti, temveč premajhno kritičnost do oblasti.

Paradoks je očiten: sodnik uporabi kategorije metanovinarskega diskurza (čuvajska vloga, javni interes, obveščenost javnosti), a jih aplicira na način, ki dejansko spodkopava položaj novinarstva. Če lahko vsakdo z »odprtimi očmi in ušesi« opravlja funkcijo, ki so jo tradicionalno opravljali novinarji, potem novinarstvo kot profesija izgubi svojo posebno legitimnost.

5.2 Pravni diskurz kot legitimator protiznanstvene epistemologije

Epistemologija, ki jo artikulirata sodba in sodnikov komentar, ni nova ali izvirna. Gre za vzorec razmišljanja, ki ga literatura prepoznava kot značilnega za proticepilska gibanja, gibanja za zanikanje podnebnih sprememb in teorije zarote nasploh. Nenavaden ni obstoj takšnega razmišljanja, temveč kontekst, v katerem se pojavlja.

Sodba je akt sodne veje oblasti. Njen učinek ni le v tem, da razreši konkreten spor med strankama, temveč v tem, da vzpostavlja precedens – vzorec razmišljanja, ki se lahko ponovi v prihodnjih primerih. Ko sodišče določeno epistemologijo uporabi kot podlago za svojo odločitev, ji s tem podeli institucionalno legitimnost.

To je ključna razlika med sodbo in, recimo, objavo na družbenih omrežjih. Kdorkoli lahko na Facebooku trdi, da je znanost dogma, da so mediji propagandni stroji in da ima laična zdrava pamet več teže kot strokovna izobrazba. Toda takšna trditev nima institucionalne avtoritete – je preprosto mnenje med mnogimi.

Sodba ni mnenje. Je akt državne oblasti, ki ga podpisuje sodnik v imenu ljudstva in ki ima neposredne pravne posledice. Ko sodba artikulira določeno razumevanje znanosti, to razumevanje ni več le stališče posameznika – postane del pravnega diskurza, del institucionalne vednosti.

Sulyok (2024) je v svoji analizi opredelila epistemično legitimen argumentacijski prostor sodnikov v znanstvenih sporih. Ključna zahteva epistemične legitimnosti je, da sodne ugotovitve ne smejo nasprotovati utemeljenim znanstvenim spoznanjem – sicer bodo videti arbitrarne in bodo izgubile prepričljivost. Sodba, ki jo analiziramo, ravna točno nasprotno: znanstveni konsenz razvrednoti kot dogmo, laični presoji pa pripiše epistemično avtoriteto. S tem sodba ne le odstopa od norm epistemično legitimnega argumentiranja, temveč jih aktivno obrača – kar ji daje značaj protiznanstvenega diskurza.

Hanitzsch in Vos (2018) opozarjata, da se prevladujoča stališča v metanovinarskem diskurzu sčasoma udejanjijo vinstitucionalnih normah in praksah«. Sodba, ki jo analiziramo, predstavlja poskus, da bi se določeno razumevanje znanosti in medijev ustalilo v pravnem redu.

Ob tem velja omeniti, da je tožilstvo že napovedalo preskus zakonitosti sodbe. Pravnomočnost sodbe torej še ni dokončna. A tudi če bo višje sodišče sodbo razveljavilo, bo sam dokument ostal – kot pričevanje o tem, da je takšno razmišljanje mogoče artikulirati v pravnem diskurzu in da obstajajo sodniki, ki so ga pripravljeni podpisati v imenu ljudstva.

5.3 Implikacije za komuniciranje znanosti

Sodba ima potencialne implikacije, ki presegajo konkreten primer in zadevajo širše vprašanje komuniciranja znanosti v družbi.

Prvič, sodba legitimira epistemologijo, ki razvrednoti strokovno vednost. Sodnikova teza, da je neskladja v znanstvenih priporočilih »mogoče zaznati brez vsake izobrazbe, z le odprtimi očmi in ušesi«, implicira, da laična presoja ni le enakovredna strokovni – temveč ji je morda celo nadrejena, ker ni kontaminirana z institucionalno pripadnostjo.

To ima praktične posledice. Če sodišče prizna, da lahko državljan brez strokovne izobrazbe legitimno presoja o kompleksnih vprašanjih virologije in epidemiologije, kakšen je potem še status strokovnega mnenja? Zakaj bi sploh potrebovali strokovnjake, če lahko vsak z odprtimi očmi pride do enakih ali boljših sklepov?

Drugič, sodba legitimira model medijskega poročanja, ki ga stroka odsvetuje. Sodnikova implicitna zahteva, da bi morali mediji dati enak glas obema stranema – uradni stroki in njenim kritikom – je v teoriji komuniciranja znanosti znana kot lažna uravnoteženost (false balance). Boykoff in Boykoff (2004) sta v svoji vplivni analizi poročanja ameriških časnikov o podnebnih spremembah pokazala, kako novinarska norma uravnoteženega poročanja sistematično popači javno razumevanje znanstvenega konsenza, ko stališčem, ki jih podpira zanemarljiv del stroke, nameni enak prostor kot stališčem, ki jih podpira njena velika večina.

Učinek ni omejen na podnebne spremembe. Dixon in Clarke (2013) sta eksperimentalno pokazala, da izpostavljenost uravnoteženemu poročanju o varnosti cepiv – kjer sta enakovredno predstavljena tako strokovno stališče kot stališče kritikov – pri bralcih poveča zaznano negotovost in zmanjša namero za cepljenje, čeprav se dejanski znanstveni konsenz ni spremenil. Lažna uravnoteženost torej ni le teoretski problem, temveč ima merljive posledice za javno zdravje. Kata (2012) je pokazala, kako proticepilska gibanja strateško izkoriščajo prav to logiko: pozivajo k odprti razpravi in obeh straneh zgodbe, s čimer ustvarjajo vtis, da je vprašanje varnosti cepiv znanstveno odprto, čeprav konsenz obstaja. Hotez (2020) opozarja, da je takšen protiznanstveni ekstremizem postal ena osrednjih groženj javnemu zdravju v 21. stoletju.

Tretjič, sodba ima potencialni zastraševalni učinek – vendar ne takšnega, kot ga običajno opisuje literatura. Tipični zastraševalni učinek (chilling effect), kot ga je konceptualiziral Schauer (1978), novinarje zaradi strahu pred tožbami odvrne od kritičnega poročanja o nosilcih moči, tudi kadar bi bilo takšno poročanje pravno dopustno. Sodba, ki jo analiziramo, pa implicira drugačen zastraševalni učinek: ne usmerjen proti politični oblasti, temveč proti samemu načinu, kako mediji posredujejo znanstveno vednost.

Če lahko sodišče novinarje označi za »propagandni stroj«, ker so poročali v skladu z znanstvenim konsenzom, namesto da bi dali enak glas alternativnim stališčem, kakšna je sporočilna vrednost za novinarje? Možen sklep je, da je varneje dati glas »obema stranema« – ne zato, ker bi to bilo novinarsko pravilno, temveč zato, ker ščiti pred obtožbami o enostranskosti.

To pa bi bilo ironično: sodba, ki očita medijem, da niso opravljali čuvajske vloge, bi dejansko oslabila njihovo zmožnost, da to vlogo opravljajo. Čuvajska vloga namreč vključuje tudi presojo, katera stališča so vredna pozornosti in katera ne – in ta presoja nujno temelji na strokovni vednosti, ne na lažni uravnoteženosti.

6. Sklep

Sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani (2025) je nenavaden dokument. Formalno gre za prekrškovno sodbo, ki razrešuje vprašanje, ali je protestnica storila prekršek, ko je vstopila v prostore RTV Slovenija. Vsebinsko pa gre za nekaj drugega: za sodno artikulacijo celostne epistemologije o znanosti, medijih in legitimnosti različnih virov vednosti.

Naša analiza je identificirala štiri med seboj povezane elemente te epistemologije: enačenje znanstvenega konsenza z dogmo, ki omogoča, da se celotna teža zbranega znanstvenega vedenja zavrže brez soočenja z dejanskimi podatki; romantizacijo osamljenega disidenta s sklicevanjem na preganjane heretike, ki preoblikuje odnos med znanostjo in njenimi kritiki; poveličevanje zdrave pameti nad strokovno izobrazbo, ki delegitimira institucionalno vednost; zahtevo po lažni uravnoteženosti pri medijskem poročanju, ki ustvarja iluzijo debate tam, kjer konsenz obstaja.

Ti elementi niso izvirni – gre za vzorce razmišljanja, ki jih literatura prepoznava kot značilne za proticepilska gibanja in teorije zarote (Kata 2012). Nenavadno je, da se pojavljajo v sodnem dokumentu. Sodba ni mnenje na družbenih omrežjih, temveč akt sodne veje oblasti, ki nosi pečat institucije in ki lahko vpliva na prihodnje odločitve.

Analiza je pokazala tudi, kako sodba izvede inverzijo čuvajske vloge. V tipični konfiguraciji, kot jo prepoznava teorija metanovinarskega diskurza, mediji nastopajo kot čuvaji, ki nadzorujejo oblast. V sodnikovi konstrukciji pa mediji sami postanejo del oblasti, vlogo čuvajev pa prevzamejo laiki – »zaskrbljeni državljani« (Okrajno sodišče v Ljubljani 2025, str. 6), ki se zanašajo na zdravo pamet namesto na strokovno vednost.

Ta inverzija je paradoksna. Sodnik uporabi kategorije, ki jih povezujemo z legitimiranjem novinarstva (čuvajska vloga, javni interes, pravica do obveščenosti), a jih aplicira na način, ki novinarstvo delegitimira. Če lahko vsakdo z »odprtimi očmi« (prav tam, str. 13) opravlja nadzorno funkcijo, ki so jo tradicionalno opravljali novinarji, novinarstvo kot profesija izgubi svojo posebno legitimnost.

Iz analize izhaja več odprtih vprašanj, ki presegajo obseg tega prispevka in ki nakazujejo smeri za nadaljnje raziskovanje.

Prvič, vprašanje pravne vzdržnosti. Ali je sodnikova uporaba instituta skrajne sile pravno ustrezna? Ali je mogoče kršitev predpisov o javnem zbiranju opravičiti s sklicevanjem na domnevno neobveščenost javnosti? Tožilstvo je napovedalo preskus zakonitosti sodbe, kar nakazuje, da je pravna ustreznost odločitve pod vprašajem. Pravna analiza primera bi dopolnila našo diskurzivno analizo.

Drugič, vprašanje empirične utemeljenosti. Sodba temelji na predpostavki, da RTV Slovenija ni poročala o stranskih učinkih cepiv. Ali to drži? Sistematična analiza medijskega poročanja RTV v relevantnem obdobju bi omogočila presojo, ali sodnikova trditev o »enostranskem poročanju« vzdrži empirični preskus. Če ne vzdrži, to krepi tezo, da sodba ne temelji le na napačni epistemologiji, temveč tudi na napačnih dejstvih.

Tretjič, vprašanje sistemskih vzorcev. Ali je analizirana sodba osamljen primer ali del širšega trenda? Ali obstajajo podobni primeri v Sloveniji ali drugod, kjer so sodišča legitimirala protiznanstveno retoriko? Primerjalna analiza bi pomagala umestiti primer – ali gre za idiosinkrazijo posameznega sodnika ali za simptom globljih družbenih procesov.

Četrtič, vprašanje učinkov. Kakšen bo dejanski vpliv sodbe na novinarsko prakso, na javno razumevanje znanosti, na prihodnje sodne odločitve? To so empirična vprašanja, na katera bo mogoče odgovoriti šele z zamikom. A že sama možnost, da bi takšna sodba imela zastraševalni učinek na medijsko poročanje o znanstvenih temah, je vredna pozornosti.

Naš prispevek se končuje s premislekom, ki presega konkreten primer. Sodba je simptom širše družbene krize razumevanja znanosti. Epistemologija, ki jo artikulira, ni nastala v sodni dvorani – prihaja od drugod, iz družbenih omrežij, iz organiziranih gibanj, iz političnega diskurza. Sodba je le ena od točk, kjer ta epistemologija prodre v institucionalni prostor.

To je razlog za zaskrbljenost, a morda tudi za upanje. Zaskrbljenost, ker institucije, ki bi morale varovati razumno presojo – med njimi sodišča –, očitno niso imune na širše družbene tokove. Upanje, ker je sama vidnost takšnih primerov priložnost za refleksijo: za premislek o tem, kako družba razume znanost, kako jo komunicira in kako jo varuje.

Komuniciranje znanosti ni le stvar znanstvenikov in novinarjev. Zadeva celotno družbeno tkivo – vključno s pravnim sistemom, ki v imenu ljudstva presoja o tem, kaj je resnično, kaj je legitimno in kaj je v javnem interesu. Sodba, ki smo jo analizirali, kaže, kaj se zgodi, ko ta presoja odpove. Naloga prihodnjih raziskav je razumeti, zakaj odpove – in kako to preprečiti.

7. Literatura

• Beauchamp, T. L. in Childress, J. F. (2019). Principles of Biomedical Ethics (8. izd.). Oxford University Press.

• Bennett, W. Lance, in William Serrin. 2005. The Watchdog Role. V The Press, ur. Geneva Overholser in Kathleen Hall Jamieson, 169–188. Oxford: Oxford University Press.

• Boykoff, Maxwell T., in Jules M. Boykoff. 2004. Balance as Bias: Global Warming and the US Prestige Press. Global Environmental Change 14 (2): 125–136.

• Brüggemann, M. in Engesser, S. (2017). Beyond false balance: How interpretive journalism shapes media coverage of climate change. Global Environmental Change, 42, 58–67.

• Carlson, M. 2015. Introduction: The Many Boundaries of Journalism. V Matt Carlson and S. C. Lewis (eds.), Boundaries of Journalism: Professionalism, Practices and Participation, 1–18. London, New York: Routledge.

• Carlson, M. 2016a. Establishing the boundaries of journalism’s public mandate. V C. P. & M. Broersma (eds.), Rethinking Journalism Again: Societal Role and Public Relevance in a Digital Age, 49–63. London: Routledge.

• Carlson, M.. 2016b. Metajournalistic Discourse and the Meanings of Journalism: Definitional Control, Boundary Work, and Legitimation. Communication Theory, 26, 349–68.

• Carlson, M., in N. Usher. 2016. News Startups as Agents of Innovation. Digital Journalism 4 (5): 563–581.

• Carlson, M., in S. C. Lewis. 2019. Boundary work. The handbook of journalism studies, 123-135. Routledge.

• Diethelm, P, in M. McKee. 2009. Denialism: What Is It and How Should Scientists Respond? European Journal of Public Health 19 (1): 2–4.

• Dixon, G. N., in C. E. Clarke. 2013. Heightening Uncertainty Around Certain Science: Media Coverage, False Balance, and the Autism-Vaccine Controversy. Science Communication 35 (3): 358–382.

• Foucault, M. (2007). Security, Territory, Population: Lectures at the Collège de France, 1977–1978. Basingstoke: Palgrave Macmillan.

• Fraser, N., Brierley, L., Dey, G., Polka, J. K., Pálfy, M., Nanni, F., & Coates, J. A. (2021). The evolving role of preprints in the dissemination of COVID-19 research and their impact on the science communication landscape. PLOS Biology, 19(4), https://doi.org/10.1371/journal.pbio.3000959

• Gieryn, T. F. 1983. Boundary-Work and the Demarcation of Science from Non-Science: Strains and Interests in Professional Ideologies of Scientists. American Sociological Review, 48(6), 781–795.

• Hanitzsch, T., in T. P. Vos. 2018. Journalism Beyond Democracy. Journalism 19 (2): 146–164.

• Hotez, P. J. 2020. Anti-Science Extremism in America: Escalating and Globalizing. Microbes and Infection 22 (10): 505–507.

• Islam, M. S., Sarkar, T., Khan, S. H., Mostofa Kamal, A.-H., Hasan, S. M. M., Kabir, A., ... in Seale, H. (2020). COVID-19–related infodemic and its impact on public health: A global social media analysis. The American Journal of Tropical Medicine and Hygiene, 103(4), 1621–1629.

• Kata, A. 2012. Anti-Vaccine Activists, Web 2.0, and the Postmodern Paradigm – An Overview of Tactics and Tropes Used Online by the Anti-Vaccination Movement. Vaccine 30 (25): 3778–3789.

• Lorenzoni, N., Hallsson, L. R., Förster, L., & Schusterschitz, C. (2025). Science communication during the COVID-19 pandemic: Experiences, challenges and expectations from the perspective of scientists in Austria. Frontiers in Communication, 10, 1519438. https://doi.org/10.3389/fcomm.2025.1519438

• Okrajno sodišče v Ljubljani. 2025. Sodba ZSV 440/2023 z dne 25. avgusta 2025.

• Poler, M., in T. Kerševan. 2024. Čuvajsko novinarstvo na sodišču: metanovinarski diskurz v slovenski sodni praksi. Javnost - The Public, 31(sup1), S67–S84. https://doi.org/10.1080/13183222.2024.2443869

• Roozenbeek, J., Schneider, C. R., Dryhurst, S., Kerr, J., Freeman, A. L. J., Recchia, G., ... in van der Linden, S. (2020). Susceptibility to misinformation about COVID-19 around the world. Royal Society Open Science, 7(10), 201199.

• Schauer, F. 1978. Fear, Risk and the First Amendment: Unraveling the Chilling Effect. Boston University Law Review 58 (5): 685–732.

• Singer, J. B. 2015. Out of Bounds: Professional Norms as Boundary Markers. V Boundaries of Journalism: Professionalism, Practices and Participation, ur. Matt Carlson in Seth C. Lewis, 21–38. London, New York: Routledge.

• Sulyok, K. (2024). Science, epistemology and legitimacy in environmental disputes – The epistemically legitimate judicial argumentative space. Leiden Journal of International Law, 37(1), 139–166.

• Švajncer, J. 2025. Sodba o vdoru protestnikov v prostore RTVS z vidika prekrškov, skrajne sile in pravice javnosti do obveščenosti o stranskih učinkih cepiv. Pravna praksa 48/2025: 25.

• World Health Organization. (2020). Managing the infodemic: A critical condition for an effective global response to the COVID-19 pandemic. WHO. https://www.who.int/health-topics/infodemic

Subscribe now

V javnem diskurzu smo navajeni, da debato o splavu dojemamo binarno: na eni strani so konservativni nasprotniki, ki bi splav prepovedali, na drugi pa liberalni zagovorniki, ki ga podpirajo. V zadnjih letih pa postaja vse bolj očitno, da obstaja globok, skoraj nepremostljiv razkol tudi znotraj samega tabora zagovornikov. Gre za spopad med dvema različnima filozofijama: klasičnim etičnim liberalizmom in absolutizmom telesne avtonomije.

Tradicionalna »pro-choice« pozicija, ki je prevladovala v zahodni politiki in pravu zadnjih petdeset let, je temeljila na konceptu zasebnosti in manjšega zla. Njen najbolj znan politični odraz je v devetdesetih letih predstavljal ameriški predsednik Bill Clinton s sloganom, da mora biti splav »varen, legalen in redek« (safe, legal, and rare). Ta struja, kamor sodi večina starejših pravnikov, zdravnikov in klasičnih liberalcev, meni, da država nima pravice siliti ženske v nosečnost. Hkrati pa priznavajo, da splav ni povsem moralno nevtralno dejanje – gre za trčenje dveh vrednot: pravice ženske do svobode in interesa ploda kot potencialnega življenja. Zanje je splav pogosto »tragična nujnost« ali težka etična odločitev, ki pa mora ostati v sferi intimne presoje posameznice, ne pa kazenskega zakonika.

Filozofske temelje za premik k radikalnejšemu dojemanju je že leta 1949 postavila Simone de Beauvoir v svojem prelomnem delu Drugi spol. Njena teza je bila jasna: ženska ne more biti svobodna in enakopravna moškemu, dokler je ujetnica svoje biološke usode. Prisilno materinstvo je zanjo pomenilo obliko suženjstva vrsti. Da bi ženska postala subjekt lastnega življenja (in ne le objekt reprodukcije), mora imeti absoluten nadzor nad svojim telesom, vključno z možnostjo prekinitve nosečnosti. S tem je splav iz medicinskega ali socialnega vprašanja povzdignila v vprašanje eksistencialne svobode.

To misel je kasneje, leta 1971, s slavnim miselnim eksperimentom nadgradila Judith Jarvis Thomson. Bralce je pozvala, naj si predstavljajo, da se zbudijo v bolnišnici, s cevmi priklopljeni na slavnega violinista, ki za preživetje nujno potrebuje njihove ledvice. Čeprav ima violinist nedvomno pravico do življenja, je trdila, to ne vključuje pravice do uporabe tujega telesa proti volji lastnika. S tem je fokus premaknila s statusa ploda na pravico ženske, da ne posoja svojega telesa.

Sodobni aktivizem je to misel pripeljal do skrajnosti: zavračajo vsakršno moralno vrednotenje ploda ali dejanja samega. Zanje splav ni »tragedija« in ne »nujno zlo«, ampak zgolj medicinski postopek, enakovreden kateremukoli drugemu posegu na telesu. Gibanja, kot je »Shout Your Abortion« (kar bi lahko prevedli kot »Brez sramu o splavu« ali »Splav na glas«), poskušajo dejanje popolnoma destigmatizirati in ga prikazati kot opolnomočenje, ne kot stisko. Beseda »redek« je zanje žaljivka, saj implicira, da je s splavom nekaj narobe. Seveda to ne velja za vse aktiviste enako, a gre za vplivno in glasno smer znotraj gibanja.

Tu nastane problem. Za sodobne aktiviste je vsako priznanje, da ima plod kakršnokoli vrednost ali da je splav etična dilema, nesprejemljivo popuščanje patriarhatu. Če nekdo reče, da mora biti splav zakonit, a da gre hkrati za žalostno dejanje, s tem po njihovem mnenju že stigmatizira ženske. Zanje je moralna enačba preprosta: edini relevanten subjekt je ženska, plod je do rojstva zgolj del njenega telesa. Vsako odstopanje od te trditve vidijo kot »odpiranje vrat« konservativni ideologiji.

Sam osebno trdno zagovarjam pravico ženske do izbire in njeno telesno avtonomijo, ki je temelj svobodne družbe. Vendar pa se zavedam, da pravica ni absolutna v časovnem smislu in da z razvojem ploda raste tudi etična dilema, kar je pri nas ustrezno zakonsko opredeljeno. Prav tako menim, da je nesprejemljiva demonizacija tistih, ki imajo o tem vprašanju bolj niansirane, morda bolj tradicionalne etične pomisleke, a še vedno trdno branijo zakonsko pravico do izbire. Označevati vsebinske zaveznike, ki bi pravico do splava branili do zadnjega diha, za sovražnike zgolj zato, ker priznavajo moralno kompleksnost situacije, je nesmiselno in kontraproduktivno. V želji po ideološki čistosti se tako po nepotrebnem ustvarja navidezne sovražnike, ki zagovarjajo enaka stališča, a z malo drugačnimi argumenti, kar pa koristi predvsem taboru nasprotnikov, ki bi splav dejansko močno omejili ali v celoti prepovedali.

Subscribe now

Slovenija ni le opazovalka geopolitičnih napetosti – je strateško izbrana tarča sistematičnega tujega vmešavanja. To je ključna ugotovitev nove analize z naslovom Tuje manipuliranje z informacijami in vmešavanje v Sloveniji, ki jo je pripravil Trivelis Inštitut. Avtorja Katja Geršak in Matthew Jacobs opozarjata, da v Sloveniji ne gre za posamične primere lažnih novic. Vzpostavljena je stabilna infrastruktura za širjenje informacij z jasno razdeljenimi vlogami in ponavljajočimi se vzorci. Slovenski primer deluje kot lokalno vozlišče širše arhitekture tujih vplivnih operacij, katerih glavni izvor avtorja identificirata v Rusiji.

Analiza opisuje celoten ekosistem njihove proizvodnje, prilagajanja in distribucije v slovenskem prostoru. Posebna nevarnost, na katero opozarja dokument, je visoka stopnja lokalizacije teh vsebin. Tuji narativi so kulturno prilagojeni in normalizirani do te mere, da zvenijo kot avtentična domača stališča. Končni cilj? Erozija zaupanja v demokratične institucije in paraliza procesov odločanja.

Kako deluje manipulacija: od resnice do laži in nazaj

Operacije tujega manipuliranja z informacijami in vmešavanja – v strokovni terminologiji FIMI – ne delujejo s čistimi izmišljotinami. Pogosto uporabljajo resnične dogodke in verodostojne zapise, ki pa so predstavljeni na zavajajoč način. Ključno je izpuščanje konteksta. Ko iz zgodbe odstranite pomembne dele, lahko iz običajnega dogajanja naredite skandal, iz legitimne politike grožnjo, iz pomoči zavezniku izdajo.

Gre za agresivno delovanje proti demokratičnim procesom, katerega cilj je spodkopavanje zaupanja v razločevanje med resnico in lažjo. Po analitičnem okviru, ki ga uporabljajo institucije EU in NATO, gre za namerne, sistematične in usklajene akcije. Namesto odkritega napada se manipulacija osredotoča na kognitivni okvir družbe. Izkorišča čustveno nabite zgodbe in obstoječe družbene razpoke, da bi dolgoročno spremenila dojemanje realnosti pri državljanih.

Ključni trik delovanja je “pranje informacij”. Tuje sile ne širijo svojih vsebin neposredno – vedo, da bi jih javnost takoj prepoznala kot sumljive. Namesto tega delujejo prek domačih posrednikov: medijev, vplivnežev, organizacij civilne družbe. Ko slovenski akter prevzame tujo vsebino in jo prilagodi lokalnemu jeziku ter kontekstu, postane izvorno tuje sporočilo videti kot pristna domača razprava. To se lahko zgodi zavestno ali nezavedno. Tako se tuja manipulacija skrije, sporočilo pa dobi videz legitimnega izraza javnega interesa.

Za zagotavljanje dosega teh “opranih” informacij se uporablja usklajena amplifikacija. Operacije se opirajo na skrito tehnično infrastrukturo in omrežja sintetičnih računov. Po podatkih Evropske službe za zunanje delovanje predstavljajo ti računi skoraj tri četrtine vseh kanalov v identificiranih operacijah FIMI. Večina ne ustvarja lastne vsebine. Delujejo kot distribucijska vozlišča, ki z usklajenim navzkrižnim objavljanjem in hitrim zasejanjem istega gradiva v več skupin umetno povečujejo vidnost izbranih narativov.

Ko državljan na družbenem omrežju v kratkem času prebere dvajset zelo podobnih objav proti NATO ali EU, to ni naključje. Je rezultat usklajenega delovanja, ki ustvarja lažen vtis široke javne podpore. Končni rezultat je zameglitev ločnice med organsko javno razpravo in umetno generiranim hrupom. Uporabniki postopno zaidejo v odmevne mehurčke, kjer se polarizacija družbe samo še poglablja.

Zakaj prav Slovenija? Strateška vrednost majhne države

Slovenija je za tuje akterje, predvsem Rusko federacijo, priložnost za doseganje nesorazmerno velikih strateških učinkov z relativno omejenimi vložki. Kot država članica Evropske unije in zveze NATO predstavlja potencialno vstopno točko za spodkopavanje teh zavezništv od znotraj. Ruski interes je usmerjen v slabljenje domače podpore tema institucijama. To se manifestira v spodbujanju institucionalnega skepticizma in nasprotovanju konkretnim zavezam – od vojaških vaj do pomoči Ukrajini.

Cilj ni le vplivati na stališča, temveč zagotoviti, da so ta stališča med seboj tako nezdružljiva, da onemogočajo produktiven kompromis. Tako nastane notranji pritisk, ki slovenske odločevalce prisili bodisi v blokado skupnih evropskih politik bodisi v destruktivno sodelovanje, ki omejuje učinkovitost mednarodnega odziva.

Poleg neposrednega vpliva na evropske procese ima Slovenija specifično težo zaradi svoje vloge na Zahodnem Balkanu. Država se tradicionalno pozicionira kot most med evroatlantskimi integracijami in regijo. To je v neposrednem nasprotju z ruskimi interesi, ki širitev EU in NATO na to območje dojemajo kot varnostno grožnjo in izgubo vpliva. Destabilizacija slovenske zunanje politike bi tako neposredno koristila ohranjanju ruske prisotnosti v regiji in zaviranju integracijskih procesov držav kandidatk.

Slovenija pa pomeni tudi potencialni precedenčni model. Uspešen odmik Slovenije od jedrnih politik EU ali NATO bi lahko sprožil širši regionalni trend in služil kot precedenčni primer za nekatere primerljive manjše države. Te so tarče prav zato, ker so zunaj trdnih institucionalnih okvirov bolj ranljive za pritiske. Morebitni izstopi ali pasivizacija bi resno načeli kohezijo zahodnih zavezništev. Ruske operacije v Sloveniji so zato strateško premišljene: ciljajo na izkoriščanje strukturne ranljivosti majhne države za povzročanje sistemskih motenj v širšem evropskem varnostnem prostoru.

Štirje stebri manipulacije v slovenskem prostoru

Analiza prepoznava štiri prevladujoče skupine narativov, ki delujejo usklajeno in se medsebojno krepijo.

Prva je protizahodno in prorusko geopolitično okvirjanje. Evropska unija, NATO in ZDA so prikazani kot glavni povzročitelji globalne nestabilnosti. V tem izkrivljenem pogledu je Rusija razumna obrambna sila, ki odgovarja na zahodne provokacije. Slovenija je predstavljena kot država, ki jo zahodne velesile vojaško in gospodarsko izkoriščajo za svoje interese. Odgovornost za politično, gospodarsko in humanitarno ceno konfliktov se prenaša na zahodne institucije. Dejanski agresor ostane neviden.

Druga skupina uporablja “pranje miru” in moralno inverzijo. Agresorji so predstavljeni kot žrtve, zahodne obrambne politike kot neodgovorno hujskanje k vojni. Rusija in njeni podporniki so edini resnični zagovorniki miru in stabilnosti. Zahodni pozivi k diplomaciji so označeni za dvolično retoriko, ki prikriva ekspanzionistične težnje. Z uporabo pacifističnega jezika in humanitarnega uokvirjanja se proruska stališča humanizirajo, kar zmanjšuje odpor pri občinstvih, ki bi sicer zavrnila odkrito geopolitično propagando. Pozivi k “miru” v tem kontekstu ne pomenijo konca agresije, temveč zahtevo po prekinitvi zahodne pomoči napadeni državi.

Tretji steber cilja neposredno na delegitimizacijo domačih institucij in elit. Ta narativ sistematično spodkopava zaupanje v slovensko politično vodstvo, medije in strokovnjake. Ti so prikazani kot lojalni tujim interesom – Bruslju ali Washingtonu – in ne interesom lastnih državljanov. Državne institucije so uokvirjene kot zgolj izvrševalke zunanjih direktiv brez lastne suverenosti. To krepi prepričanje, da demokratični procesi ne delujejo v korist “navadnih ljudi”. V zadnjem obdobju se ta narativ vse pogosteje osredotoča na Evropsko unijo, ki je predstavljena kot glavni krivec za gospodarske težave in izgubo nacionalne identitete. S tem se pripravlja teren za pozive k izstopu iz zveze.

Četrta kategorija je konspirativni protiglobalizem. Mednarodno sodelovanje in multilateralne institucije so interpretirane kot zarota globalnih elit za nadzor prebivalstva. Pobude, kot sta Agenda 2030 Združenih narodov ali zeleni prehod, so preoblikovane v mehanizme za razgradnjo nacionalne avtonomije in omejevanje svobode. Slovenski politiki so prikazani kot sostorilci v tem domnevnem projektu, ki naj bi služil bogatim elitam na škodo blaginje državljanov. Z vzbujanjem strahu in iskanjem grešnih kozlov v abstraktnih “globalistih” se sistematično zmanjšuje zaupanje v kakršnokoli obliko mednarodnega povezovanja in kolektivnega reševanja kriz.

Kako teorija postane praksa: primer iz oktobra 2025

Oprijemljiv dokaz, kako manipulacija deluje v praksi, ponuja podrobna analiza dogajanja po zasedanju Parlamentarne skupščine NATO v Ljubljani oktobra 2025. Dan po zaključku zasedanja je zapis znanega slovenskega komentatorja Uroša Lipuščka na Facebooku postal osrednja točka za hitro širjenje protinatovskih in proruskih narativov.

Objava je vsebovala mešanico selektivnih dejstev in nepreverjenih trditev o neučinkovitosti zahodnega orožja ter domnevnem trošenju pokojninskega denarja za tuje vojne. Vsebina se je tesno ujemala z narativi ruskih državnih medijev, a je bila preoblikovana v domačo državljansko kritiko. Čeprav je avtor zapisa javna osebnost, analiza distribucije kaže, da izjemnega dosega ni mogoče pripisati zgolj organskemu zanimanju javnosti.

Večina delitev objave je bila izvedena v zelo kratkem časovnem oknu v jutranjih urah. Ključno vlogo so odigrali profili, ki so delovali kot distribucijska vozlišča. Nekateri so objavo delili tudi petkrat v nekaj minutah v različne, pogosto povsem nepolitične skupine – od kulinaričnih do nostalgičnih. Takšen vzorec vedenja je značilen za usklajeno neavtentično delovanje, kjer omrežje profilov umetno povečuje vidnost določene vsebine, da bi ustvarilo vtis splošnega družbenega konsenza.

Primer iz objavljene analize nazorno prikazuje, kako se tuji narativi “operejo” prek zaupanja vrednih lokalnih glasov in nato s pomočjo tehnične infrastrukture preplavijo slovenski spletni prostor kot navidezno pristno javno mnenje. Takšen hibridni model vplivanja je še posebej nevaren, ker zabriše izvor manipulacije. Uporabniki na družbenih omrežjih nimajo občutka, da berejo tujo propagando, temveč legitimen zapis zaskrbljenega sodržavljana, ki ga podpira množica drugih.

Ko je porušeno zaupanje v skupno resnico

Analiza Trivelis Inštituta jasno pokaže, da tuje manipuliranje z informacijami ni zgolj komunikacijski ali medijski problem, temveč prvorazredno vprašanje nacionalne varnosti. Medtem ko klasični vojaški napadi ciljajo na fizično infrastrukturo, delujejo operacije FIMI sistematično na kognitivni ravni družbe. Njihov učinek je manj viden, a dolgoročno bistveno bolj destruktiven: razgradnja zaupanja, erozija skupne realnosti in oslabitev sposobnosti demokratične skupnosti za usklajeno delovanje.

Takšne operacije ne težijo nujno k temu, da bi prebivalstvo prepričale v eno samo alternativno resnico. Njihov dejanski cilj je fragmentacija – ustvariti okolje, v katerem so interpretacije dogodkov tako razcepljene, da postane vsak družbeni konsenz nemogoč. V takšnem prostoru se vsaka politična odločitev razume kot sumljiva, vsaka institucija kot podaljšek tujih interesov, vsako dejstvo pa kot stvar osebne izbire ali ideološke pripadnosti. Demokracija v takem stanju formalno obstaja, a funkcionalno ohromi.

Posebna nevarnost operacij FIMI je v njihovi navidezni banalnosti. Ne delujejo prek spektakularnih laži, temveč prek ponavljanja, selektivnega uokvirjanja in čustvenega nagovarjanja. Ko se enaki narativi pojavljajo hkrati v različnih kanalih, podprti z videzom množične podpore, postopno preoblikujejo meje sprejemljivega. Kar je bilo včeraj obrobno, danes postane legitimna razprava, jutri pa prevladujoč okvir razumevanja.

Hkrati pa prav ta sistematičnost predstavlja njihovo ključno ranljivost. Ker morajo biti manipulativne taktike množične in javne, puščajo sledove: ponavljajoče se vzorce, usklajene časovne ritme, identične pomenske strukture v navidezno nepovezanih virih. Razumevanje teh mehanizmov – od informacijskega pranja do avtomatizirane amplifikacije – omogoča razlikovanje med avtentično javno razpravo in umetno ustvarjenim hrupom. Informacijska manipulacija je uspešna takrat, ko je večina ne prepozna kot manipulacijo. Informacijska manipulacija je uspešna, dokler ostaja nevidna.

Celotno poročilo (pdf): Tuje manipuliranje z informacijami in vmešavanje v Sloveniji.

Subscribe now

Finski predsednik Alexander Stubb je svojo novo knjigo The Triangle of Power: Rebalancing the New World Order (Biteback Publishing, 2026) napisal kot »učenjak‑državnik«, ki združuje teoretično širino z realnostjo visoke politike. Njegova pripoved se ne začne v knjižnici, temveč z obupanim SMS sporočilom Sergeju Lavrovu na začetku invazije na Ukrajino in z igro golfa z Donaldom Trumpom. Ta kombinacija osebne izkušnje in neposrednega dostopa do centrov moči mu daje posebno kredibilnost pri diagnosticiranju stanja sveta. Knjiga postavlja 24. februar 2022 za prelomni trenutek, enakovreden letom 1918, 1945 ali 1989: dan, ko se je obdobje po hladni vojni nepreklicno končalo in se je iluzija o večnem miru razblinila.

Stubb neusmiljeno razgalja zmotno prepričanje Zahoda, ki je desetletja verjel v »konec zgodovine« – idejo, da bosta liberalna demokracija in tržno gospodarstvo postala univerzalna standarda, ki ju bodo slej ko prej sprejeli vsi. Priznava lastno zmoto, da se bo Rusija razvila v normalno demokracijo, in s tem ponazarja širšo slepoto zahodnih elit. Izkazalo se je, da ekonomska soodvisnost ne zagotavlja miru in da si vsi ne želijo zahodnega načina življenja.

Svet je tako prešel iz relativno urejene strukture v fazo nevarnega »nereda« oziroma interregnuma – medvladja, kjer stara pravila ne veljajo več, nova pa še niso napisana. Zaupanje, ki je bilo temelj mednarodnega sistema, je zlomljeno, institucije so ohromljene, moč pa se je razpršila. Stubbova diagnoza je jasna: ne živimo v prehodnem obdobju, ki bo minilo samo od sebe, temveč v odprtem boju za obliko prihodnjega svetovnega reda, v katerem Zahod ni več edini arhitekt, temveč le eden izmed tekmecev.

Trikotnik moči

Stubbova osrednja analitična inovacija je v identifikaciji nevarne asimetrije med tremi polji moči, ujetimi v nestabilno ravnotežje. Namesto urejene bipolarnosti hladne vojne ali ameriške hegemonije, ki je sledila, se svet sooča s »trikotnikom moči«, v katerem so pravila igre stvar nenehnih pogajanj in konfliktov. Osnovni problem tega novega reda je, da nobena od treh sfer – globalni zahod, globalni vzhod in globalni jug – nima dovolj moči, da bi sama diktirala potek zgodovine, imajo pa dovolj moči, da druga drugo blokirajo ali destabilizirajo.

Globalni zahod, ki ga sestavljajo ZDA, Evropska unija in njihovi zavezniki, se sooča z eksistencialnim paradoksom. Čeprav še vedno predstavlja več kot polovico svetovnega gospodarstva in ohranja vojaško premoč, je njegova politična in moralna avtoriteta resno načeta. Zahod je storil »dvojno napako«: po 11. septembru je varnost postavil pred svobodo, hkrati pa drugim narodom ni dal ustreznega glasu pri upravljanju sveta. Ta kombinacija arogance in zaznane dvoličnosti – kjer se demokracija pridiga, geopolitični interesi pa pogosto prevladajo – je ustvarila vakuum, ki ga zdaj izkoriščajo tekmeci. Zahodna težava ni v pomanjkanju moči, temveč v nezmožnosti prepričati preostali svet, da je liberalni red v interesu vseh, ne le najbogatejših.

Na drugi strani je globalni vzhod, v katerem ima Kitajska vlogo sistemskega oblikovalca novega reda, Rusija pa vlogo destruktivnega motilca obstoječih pravil. Obe državi zavračata zahodno dominacijo in zagovarjata prerazporeditev moči, vendar z različnima strategijama. Rusija deluje kot agresivni rušilec, ki poskuša z vojaško silo in ustvarjanjem kaosa obnoviti imperij 19. stoletja. Kitajska pa vodi potrpežljivo, dolgoročno igro: obstoječi red želi preoblikovati od znotraj in ga prilagoditi svojim avtoritarnim interesom, pri čemer uporablja gospodarsko odvisnost kot glavni vzvod vpliva. Njuno zavezništvo je izrazito transakcijsko in asimetrično – Rusija Kitajsko potrebuje bistveno bolj, kot Kitajska potrebuje Rusijo.

Jeziček na tehtnici v tem spopadu drži globalni jug – raznolika skupina držav od Indije in Brazilije do Savdske Arabije in Južne Afrike. Te države niso več pasivni opazovalci ali zgolj dediči kolonialne preteklosti, ampak samozavestni igralci, ki se zavedajo svoje nove pogajalske moči. Njihov pristop je izrazito pragmatičen in transakcijski: ne zavračajo vrednot kot takih, zavračajo pa moraliziranje brez politične in materialne kredibilnosti. Namesto zvestobe enemu bloku izvajajo taktično neuvrščenost ter sklepajo posle tam, kjer jim to najbolj koristi – kitajska infrastruktura, ruska energija ali zahodna tehnologija. Za zahod je izziv v tem, da globalni jug ne zanima več normativni diskurz sam po sebi, temveč konkretne rešitve za podnebne spremembe, dolgove in gospodarski razvoj.

Ko soodvisnost postane orožje

Največja nevarnost novega svetovnega reda ni vrnitev klasične hladne vojne, temveč spoznanje, da so zadeve, ki so nas nekoč povezovale – trgovina, tehnologija, internet in odprte meje – postale orožje. Stubb to poimenuje »doba nemiru« (Age of Unpeace), v kateri je soodvisnost postala strateška ranljivost. Ločnica med vojno in mirom se je zabrisala: države se ne borijo več le s tanki in raketami, ampak s hibridnim vojskovanjem, kjer se kot strelivo uporabljajo energenti, valute, informacije in celo migracije. Konflikt se je preselil v bančne sisteme, na družbena omrežja in v kritično infrastrukturo.

V tem okolju poteka tekmovanje med demokracijo in avtokracijo, ki ni več zgolj ideološko, temveč sistemsko. Vprašanje ni, katera ideja je lepša, temveč kateri model je sposoben dolgoročno zagotavljati stabilnost, blaginjo in legitimnost. Stubb priznava, da so avtokracije kratkoročno lahko učinkovitejše, a opozarja na njihovo usodno krhkost: nimajo mehanizmov za samopopravek in miren prenos oblasti. Glavno bojišče tega tekmovanja je tehnologija. Kdor nadzoruje podatke, nadzoruje prihodnost. Tu se soočajo trije modeli: kitajski (državni nadzor), ameriški (korporativni nadzor) in evropski (varstvo posameznika), ki je etično najbolj ambiciozen, a politično in tehnološko najšibkejši.

Paradoks trenutnega položaja je, da sodelovanje kljub globokemu nezaupanju ni izbira, temveč nuja. Podnebne spremembe, pandemije in tveganja novih tehnologij ne poznajo meja. Sodelovanje pa ne more več temeljiti na iluziji skupnih vrednot, ampak na jasno opredeljenih skupnih interesih – vendar brez odpovedi temeljnim normam liberalne demokracije. Če želi Zahod preprečiti jedrsko katastrofo ali zlom podnebnega sistema, bo moral sodelovati tudi z režimi, ki jih prezira, ne da bi pri tem spodkopal lastno identiteto.

Od Jalte do Helsinkov

Da bi se izognili scenariju, v katerem tekmovanje preraste v odprt globalni konflikt, Stubb predlaga koncept »na vrednotah temelječega realizma«. Gre za zavrnitev naivnega idealizma devetdesetih let in hkrati za zavrnitev ciničnega realizma, v katerem šteje le moč. Bistvo tega pristopa je v tem, da mora zahod ostati zvest svojim temeljnim vrednotam, hkrati pa sprejeti dejstvo, da jih večina sveta ne deli in jih morda nikoli ne bo.

Ta filozofija zahteva tudi spremembo diplomatskega sloga, ki ga Stubb imenuje »dostojanstvena zunanja politika«. Namesto moralne vzvišenosti je potreben spoštljiv dialog; namesto pridiganja poslušanje; namesto vsiljevanja rešitev vodenje z zgledom. Priznanje preteklih napak in dvojnih meril – od Iraka do selektivne rabe mednarodnega prava – ni znak šibkosti, temveč pogoj za povrnitev zaupanja.

Na sistemski ravni Stubb postavlja izbiro med dvema zgodovinskima modeloma: Jalto in Helsinki. Jalta simbolizira svet interesnih sfer in odločanja velikih sil nad glavami manjših držav. Helsinki pa predstavljajo multilateralizem, enakopravnost in skupna pravila. Vrnitev k logiki Jalte bi pomenila kaos; zato Stubb zagovarja »Helsinke 2.0« – prenovljen, bolj vključujoč mednarodni red.

Ključni del te vizije je reforma Združenih narodov. Stubb zagovarja razširitev Varnostnega sveta z novimi stalnimi članicami iz Latinske Amerike, Afrike in Azije ter omejitev pravice veta. Ne gre za njeno popolno odpravo, temveč za uvedbo mehanizma, ki bi v primeru grobih kršitev Ustanovne listine ZN omogočil suspenz glasovalnih pravic države kršiteljice. Brez takšne prerazporeditve moči bo globalni jug preprosto ustvaril vzporedne institucije, kar bi svet dokončno fragmentiralo.

Optimizem človeške volje

Kljub mračni diagnozi Stubb knjigo zaključi z zadržanim optimizmom. Zavrača determinizem, po katerem je spopad med ZDA in Kitajsko neizogiben, ter poudarja, da mednarodni red ni naravni pojav, temveč človeška stvaritev. Nered je lahko priložnost za prenovo, ne nujno uvod v katastrofo.

Sporočilo Zahodu je jasno: odprta družba, svoboda in demokracija so kljub vsem napakam še vedno najboljši okvir za človeško blaginjo. Vendar ne bodo preživele same od sebe. Treba jih je aktivno braniti, reformirati in predvsem ponuditi svetu brez neokolonialne arogance. Prihodnost ne bo enostavna izbira med Washingtonom in Pekingom, temveč zapletena mreža odnosov, v kateri bo uspešen tisti, ki bo znal najbolje sodelovati. Če bo Zahodu uspelo preseči lastne notranje delitve in vzpostaviti nov, spoštljiv odnos z globalnim jugom, ima še vedno možnost sooblikovati stabilnejši in pravičnejši svetovni red.

Subscribe now

Kolikokrat smo v zadnjih desetletjih slišali napoved, da so dnevi Islamske republike šteti? Vsakič, ko se iransko ljudstvo poda na ulice, in vsakič, ko ekonomski kazalci strmoglavijo, Zahod znova in znova predvideva, da je točka preloma blizu. Logika se zdi neizpodbitna: nobena oblast ne more dolgoročno preživeti popolnega zloma gospodarstva in množičnega gneva ljudstva. A ta logika ima usodno napako – predvideva, da iranski režim deluje po pravilih, ki jih razumemo. Novinar in dober poznavalec Bližnjega vzhoda Haviv Rettig Gur v svojem podkastu razbija to iluzijo in razkriva, zakaj se Zahod pri Iranu moti.

Kot izpostavlja Gur, moramo za razumevanje trdoživosti iranskega režima prepoznati njegovo glavno strukturno prednost. Gre za specifično politično tehnologijo vladanja, ki ne le da je drugačna od naše, temveč deluje po povsem obrnjeni logiki. V zahodnih demokracijah vlade delujejo kot upravljalci storitev: ljudje plačujejo davke, v zameno pa pričakujejo varnost, urejene ceste in gospodarsko rast. Če vlada pri tem odpove – če nastopi recesija ali pade standard – izgubi legitimnost in oblast.

Revolucionarni režimi, kakršen je iranski, pa ne tekmujejo v kategoriji “kompetentnega upravljanja”. Ne vidijo se kot ponudniki javnih storitev, temveč kot voditelji v večnem, kozmičnem boju med dobrim in zlim. Njihova legitimnost ne izvira iz BDP-ja ali polnih polic v trgovinah, temveč iz “svetega odpora” proti Zahodu in ohranjanja islamske revolucije. V tej ideološki zanki se gospodarski propad ne dojema kot dokaz nesposobnosti oblasti, ampak kot dokaz zlobe sovražnika. Bolj kot ljudstvo trpi pod sankcijami, bolj to potrjuje režimsko pravljico, da se ves svet bojuje proti njim, ker so edini pravični. Uničenje v tej logiki ni neuspeh; je dokaz pravilnosti poti. Je žrtev, ki posvečuje njihov boj.

Režim je sposoben absorbirati ekstremno škodo in jo preživeti, ker je pripravljen žrtvovati lastne ljudi. Gospodarski zlom in trpljenje prebivalstva zanje nista strateški napaki, ampak orodje. Svoje prebivalstvo so spremenili v politične talce. Logika je preprosta in brutalna: če je režim pripravljen požgati lastno hišo in zavestno uničiti lastno ekonomijo, postanejo stroški njegove odstranitve za zunanji svet in notranje upornike previsoki. Zahod ne more groziti nekomu z uničenjem, če ta isti akter uničenje sprejema kot ceno za ideološko preživetje.

Zaradi te specifične miselnosti tradicionalni vzvodi pritiska pogosto dosežejo nasproten učinek. Zahodna strategija se zanaša na splošne ekonomske sankcije v upanju, da bo obubožano ljudstvo strmoglavilo oblast. V praksi pa revščina in pomanjkanje takšen režim pogosto ne oslabita, temveč ga dodatno utrdita. Ko ljudje postanejo obupani in odvisni od državnih subvencij za preživetje, ima država še večji nadzor. Pomanjkanje postane orožje za discipliniranje množic.

Še večja napaka bi bila neposredna vojaška intervencija ali bombardiranje. Avtoritarni režimi v času krize nujno potrebujejo zunanjega sovražnika. Če bi Zahod napadel Iran, bi s tem režimu podaril najboljše možno darilo: priložnost, da zatrtje notranjega upora prekvalificira v “narodno obrambo”. Režim, ki temelji na narativu odpora proti “imperializmu”, bi s tem dobil potrditev svojega obstoja, protestniki pa bi izgubili moralno prednost.

Če torej splošne sankcije in vojaški posegi ne delujejo na režim, ki je na bolečino toleranten, mora biti strategija drugačna. Cilj, kot pravi Gur, ne sme biti kaznovanje Irana kot države, ampak kirurško razstavljanje “stroja represije”.

Prvi korak je personalizacija pritiska. Namesto splošnih sankcij je treba ciljati posameznike v varnostnem aparatu – poveljnike, zasliševalce, sodnike. Mnogi med njimi imajo premoženje in družine na varnem na Zahodu. Sporočilo mora biti osebno: “Vemo, kdo ste. Vaš denar v Dubaju ni varen. Vaši otroci ne bodo študirali v Evropi, če boste streljali na protestnike.” S tem se ustvari razkol med interesi posameznika in interesi režima.

Drugi ključni element je tehnologija. Revolucije niso le moralne drame; v svojem jedru so predvsem problem koordinacije. Režim zmaguje, ker mu uspeva atomizirati družbo – z ukinjanjem interneta in nadzorom komunikacij poskrbi, da se vsak posameznik počuti samega. Najboljša pomoč Zahoda ni v izrazih podpore, ampak v zagotavljanju robustne povezljivosti: satelitski internet, VPN in varna komunikacijska orodja, ki delujejo tudi med mrki. Če ljudje vedo, da niso sami in se lahko organizirajo, represivni aparat izgubi svojo največjo prednost.

Poleg palice je treba ponuditi tudi korenček, vendar ne voditeljem, temveč tistim, ki držijo orožje. Režimi padejo takrat, ko varnostne sile zavrnejo ukaz za streljanje. Da bi se to zgodilo, morajo vojaki in nižji poveljniki verjeti, da obstaja življenje po režimu. Zahod mora jasno komunicirati in ponuditi izhodne strategije – azil, amnestijo ali varnost za tiste, ki prestopijo ali vsaj odložijo orožje. Če varnostne sile verjamejo, da jih ob padcu režima čaka neizogibna smrt, se bodo borile do zadnjega diha.

Hkrati pa je treba presekati specifične finančne žile, ki napajajo represijo. Ne gre za ustavitev celotne ekonomije, temveč za agresivno preganjanje mrež za pranje denarja in tihotapljenje nafte, ki so v izključni lasti Revolucionarne garde. Ta denar ne hrani iranskih otrok; hrani milice in kupuje opremo za nadzor. Z odvzemom teh sredstev se neposredno zmanjša operativna sposobnost varnostnega aparata, ne da bi pri tem stradali običajni ljudje.

Vendar pa tehnična rešitev ni dovolj, če ni politične volje. In tukaj trčimo ob oviro znotraj naših lastnih družb. Ob debatah o Iranu se namreč pogosto razkrije boleča moralna slepota dela zahodne, tudi slovenske, levice. Kar pa seveda ne zanika številnih legitimnih kritik zahodne zunanje politike.

Za mnoge je iranski režim, kljub svoji teokratski in brutalni naravi, nekakšen “naravni zaveznik” zgolj zato, ker nastopa s pozicije anti-zahodnega “odpora”. Ta ideološka opredelitev nekaterim žal služi kot odpustek za grozote brutalne diktature. Največja ironija je v tem, da ti komentatorji govorijo in pišejo iz varnega zavetja Zahoda. Kot samoumevne uživajo natanko tiste pravice, za katere Iranke in Iranci zdaj – in so v podobnih vstajah v preteklosti – umirajo na ulicah: svobodo govora, pravno državo, enakost spolov, pravico do protesta.

A ko iransko ljudstvo zahteva te iste “zahodne” standarde zase, niso deležni solidarnosti. Nasprotno – pogosto so deležni sumničenja, da so “prozahodne lutke”, ali pa se njihovo trpljenje odpravi z zamahom roke kot kolateralna škoda v neki višji zgodbi boja proti imperializmu. To je definicija dvojnih meril: trenutek, ko lastno ideološko sovraštvo do Zahoda postane pomembnejše od empatije do človeka, ki ga na ulici pretepa verska policija.

Svoboda ni “zahodni konstrukt”, je univerzalna vrednota. Iranski protestniki izkazujejo neverjeten pogum, toda pogum sam po sebi ne more premagati stroja, ki je zasnovan za industrijo represije. Zahod mora prenehati z zunanjepolitičnim teatrom in se usmeriti v hladnokrvno demontažo režimskih vzvodov moči. Kot zaključuje Gur: ne moreš premagati požigalca tako, da mu groziš, da bo hiša zgorela – to on že ve in sprejema. Premagaš ga tako, da mu vzameš vžigalice, stanovalcem pa daš v roke gasilni aparat in ključ od vhodnih vrat. Režimi, ki temeljijo na kultu žrtvovanja, ne propadejo zaradi bolečine – propadejo, ko bolečina preneha služiti kot vir moči. Le tako se lahko pretrga krog, v katerem režim svojo moč črpa prav iz ruševin, ki jih ustvarja sam.

Subscribe now

Zadnji dogodki v Venezueli so dokončno razblinili še zadnje iluzije o “na pravilih temelječem mednarodnem redu”. To, kar gledamo, ni širjenje demokracije in to ni diplomacija. Ko velesila odkrito prizna, da bo “vodila” drugo državo in si prilaščala njene naravne vire kot kompenzacijo za “osvoboditev”, so maske padle. Metode Washingtona so postale nevarno podobne metodam Moskve.

V tem novem, brutalnem svetu, kjer so ZDA pod Trumpom prevzele logiko transakcijskega izsiljevanja, se je Slovenija znašla v nezavidljivem položaju. In prav v tem trenutku se je v domači javnosti pojavilo pismo skupine intelektualcev, ki zahteva izstop iz Nata, zamrznitev odnosov z ZDA in razglasitev slovenske nevtralnosti.

Na prvi pogled to zveni moralno vzvišeno. Kdo si ne bi želel živeti v državi, ki ponosno zavrne sodelovanje z imperialisti? A če pogledamo hladno in racionalno, je ta poziv dejansko navodilo za geopolitični in ekonomski samomor. Namesto da bi razumeli, da je svet postal džungla, v kateri preživijo le tisti, ki so povezani in močni, predlagajo, da se Slovenija prostovoljno spremeni v osamljeno gazelo.

Podpisniki pisma se radi sklicujejo na “tradicijo neuvrščenosti” ali na modele, kot sta Švica in Avstrija. Pri tem pa namenoma ali iz nevednosti spregledajo ključno dejstvo: prava nevtralnost je najdražja oblika varnosti.

Švica ni varna zato, ker je “prijazna”, ampak ker je oborožena trdnjava z enim najvišjih vojaških proračunov na prebivalca in obveznim služenjem vojaškega roka. Avstrija se medtem v tišini vse bolj naslanja na varnostne garancije sosedov, ker ve, da je njena nevtralnost v letu 2026 varnostno tveganje. Zahtevati izstop iz Nata in hkrati nasprotovati vlaganjem v obrambo je norost. V svetu, kjer si velesile jemljejo ozemlja in nafto s silo, “miroljubna narava naroda” ni nikakršno zagotovilo za karkoli.

Še usodnejša zmota avtorjev je, da varnost razumejo zgolj skozi zastarelo prizmo tankov in jarkov 20. stoletja. Danes bojišča nimajo več jasnih meja, saj se je vojskovanje preselilo tudi v kibernetski prostor. Ne govorimo le o teoriji, ampak o realnih hibridnih grožnjah: od uničujočih napadov na kritično infrastrukturo (bolnišnice, elektrarne, bančni sistem) do sistematičnega širjenja dezinformacij, ki z namenom destabilizacije krojijo volitve in rušijo ekonomijo.

Proti takšnim asimetričnim grožnjam se majhna, izolirana država ne more boriti sama. Nujno potrebuje dostop do obveščevalnih podatkov in “digitalnih ščitov”, ki jih nudi le močno zavezništvo. Izstop iz varnostnih struktur v letu 2026 bi pomenil, da prostovoljno postanemo slepi in gluhi, medtem ko so napadalci verjetno že v naših sistemih.

Še bolj absurden je predlog o “zamrznitvi diplomatskih odnosov z ZDA”. Slovenija je majhno, odprto, izvozno gospodarstvo. Takšna poteza ne bi niti opraskala Washingtona, bi pa takoj in brutalno prizadela slovenska podjetja, delovna mesta in blaginjo. Šlo bi za ekonomski samomor iz moralne vzvišenosti, katerega ceno bi plačali delavci, ne podpisniki pisma.

Kaj je torej rešitev? Ali moramo zaradi Trumpove norosti postati njegovi hlapci? Nikakor. A odgovor ni v izolaciji in moralnem purizmu, ampak v evropski avtonomiji.

Edina smiselna politika za Slovenijo je maksimalni pragmatizem. To pomeni, da znotraj Evropske unije agresivno gradimo skupno evropsko varnostno arhitekturo, ki bo manj odvisna od muhavosti ZDA. Pomeni, da gradimo zavezništva s tistimi državami, ki razumejo, da gresta socialna država in realistično razumevanje varnosti z roko v roki.

Miru ne zagotavljajo pisma z lepimi željami, ampak odvračalna moč in zanesljivi zavezniki. Kdor v letu 2026 predlaga, da Slovenija prereže svoje varnostne vezi in se “moralno vzvišeno” izolira, ne dela usluge miru. Dela uslugo tistim, ki komaj čakajo, da nas “osvobodijo”.

Subscribe now

Z uradnim razpisom parlamentarnih volitev za marec 2026 slovenski politični prostor vstopa v novo fazo, ki bo bistveno drugačna od tiste izpred štirih let. Na volitvah leta 2022 se volilno telo ni toliko odločalo na podlagi podrobnih programskih točk, ampak je šlo bolj za glasovanje “proti” določenemu načinu vladanja. Volivca je bolj motiviral odpor do nasprotne strani kot pa navdušenje nad lastno izbiro. Ta strategija je bila takrat izjemno učinkovita in je mobilizirala rekordno število ljudi.

Vendar pa ima ta pristop omejen rok trajanja. Mobilizacijski potencial “glasovanja proti” s časom upada, sploh ko “nevarnost”, ki je volivce motivirala, ni več neposredno na oblasti. Po štirih letih vladanja koalicija ne more več zmagati zgolj z opozarjanjem na preteklo vlado, saj volivci naravno ocenjujejo trenutno stanje države. Vprašanje “Koga ne maramo?” zamenja bolj pragmatično vprašanje: “Ali sistem deluje?”

Pomen klasične “zgodbe o obnovi”

Da bi razumeli dinamiko prihajajočih volitev, moramo najprej razumeti psihologijo političnega odločanja. Ljudje primarno nismo bitja, ki racionalno preračunavajo osebne koristi in volijo tistega, ki jim ponudi boljši “paket” uslug, ampak smo bitja zgodb. Svet si razlagamo skozi pripovedi, ki nam pomagajo osmisliti kompleksnost družbe in okolja. V bitki med suhoparnim dejstvom in čustveno nabito zgodbo bo slednja skoraj vedno prevladala, saj nagovarja našo identiteto in vrednote, ne le naše denarnice.

Na tem področju ima sodobna desnica, tako v globalnem merilu kot v Sloveniji, precejšnjo strateško prednost. Njen komunikacijski model pogosto temelji na klasični strukturi “zgodbe o obnovi” (restoration story). Ta narativ je izjemno močan, ker je preprost in intuitiven. Sestavljen je iz treh dejanj: najprej je obstajal red in varnost (idealizirana preteklost); nato je prišlo do motnje in kaosa, ki so ga povzročili zunanji elementi ali notranji sovražniki (migranti, aktivisti, liberalne elite ...); na koncu pa pride politična sila, ki obljublja vrnitev reda in “normalnosti”. Ta “zgodba” deluje kot mitološka struktura, ki volivcu ponuja jasnega krivca za njegove težave in, kar je še pomembneje, občutek varnosti v hitro spreminjajočem se svetu.

Neoliberalizem zadnjih štirideset let ni dominiral zgolj zaradi ekonomskih argumentov, ampak ker je ponudil variacijo te močne pripovedne strukture. Njegova zgodba je preprosta, a obenem izjemno učinkovita: nekoč je obstajal naravni red svobode, nato pa se je pojavilo “Zlo” v obliki vsiljive države, birokracije in sindikatov, ki so zadušili posameznika. Rešitev oziroma “obnovo” v tej pravljici prinaša “Junak” – podjetnik in svobodni trg – ki mora premagati te spone, da se vrne harmonija, v kateri bomo vsi bogati. To je ep o svobodi proti zatiranju, ki čustveno zmaga, še preden se debata o davkih sploh začne.

V časih geopolitičnih napetosti, inflacije in hitrih družbenih sprememb ljudje naravno hrepenijo po stabilnosti. Desna pripoved o “trdi roki” in “redu” neposredno nagovarja primarni strah pred kaosom. Ko volivec sliši besede o ogroženi tradiciji ali varnosti, to aktivira njegove obrambne mehanizme. Leva sredina in liberalni pol se na drugi strani pogosto ujameta v past kompleksnosti. Ker poskušajo razlagati svet v vseh njegovih odtenkih in ponujati tehnične, postopne rešitve (”upravljanje”), ne uspejo ustvariti tako močne čustvene resonance.

Slovenska realnost

Abstraktna pomanjkljivost leve in levosredinske zgodbe postane najbolj očitna, ko trči ob konkretne probleme na terenu. Varnost je tista točka, kjer se najhitreje pokažejo težave, če realnost ni ustrezno naslovljena.

Najprej je tu vprašanje fizične varnosti in občutka reda. Nedavni tragični dogodki so razgalili nemoč države pri zagotavljanju varnosti v lokalnih okoljih. Ko ljudje na obrobju zahtevajo red in zaščito pred nasiljem, se leva politika iz centra pogosto zateče v sociološka pojasnila ali molk, kar ustvarja nevaren vtis, da je “politična korektnost” pomembnejša od varnosti državljana. Tudi pri vprašanju upravljanja z naravo in zvermi gre ponavadi za simptom globljega razkola: podeželje to vidi kot dokaz, da Ljubljana ne razume njihove realnosti in nanje gleda zviška. Desni populizem tu uspešno izpostavi s preprostim sporočilom: “Mi vas spoštujemo, oni vas podučujejo.”

Še bolj boleča točka je zdravstvena varnost. Tu se dogaja tihi razpad družbene pogodbe. Državljan, ki vse življenje plačuje prispevke, upravičeno pričakuje, da bo sistem poskrbel zanj. Ko je prisiljen plačati zasebniku, da pride do diagnoze ali posega, to ne povzroči le jeze, ampak občutek temeljne izdaje s strani države. V tem kontekstu je treba omeniti tudi sistemsko ureditev dolgotrajne oskrbe, kar je nedvomno eden večjih zakonodajnih dosežkov te vlade. A bodimo iskreni: ta premik se je zgodil predvsem zaradi zunanjega pritiska in zavez do EU v zameno za finančna sredstva. Dokler ljudje oskrbe ne bodo konkretno začutili tudi v praksi, ne bo pomirila strahu pred starostjo.

Temu se pridružuje še eksistencialna stiska glede bivanja. Za celotno generacijo mladih in delavskih družin varnost pomeni tudi vednost, da si bodo lahko privoščili dom. Levica je na tem področju v preteklosti veliko obljubljala, a se je pogosto izgubila v birokratskih labirintih. Če nekdo pri tridesetih letih ne more oditi na svoje, ne čuti “svobode”, ampak ujetost. Tudi to je vprašanje varnosti, ki ga desnica naslavlja s poudarjanjem lastništva in družine, levica pa mora nanj odgovoriti z učinkovito stanovanjsko politiko, ne le s študijami.

Nenazadnje pa v sobi stoji še slon, ki ga ne moremo ignorirati: geopolitična varnost. Živimo v obdobju, ko se je iluzija večnega miru v Evropi razblinila. V tem kontekstu se vztrajanje dela levice pri retoriki izstopa iz Nata ali pri relativiziranju zavezništev povprečnemu volivcu ne kaže več kot načelno mirovništvo, ampak kot nevarna strateška naivnost. Za majhno državo na prepihu varnostna arhitektura transatlantskih povezav ni stvar ideološke izbire, ampak eksistencialne nujnosti. V letu 2026 je zagovarjanje “nevtralnosti” brez močne vojske zaradi všečnosti določeni bazi dojeto kot hazardiranje z državo. Vsako omahovanje tu desnica upravičeno izkoristi kot kronski dokaz, da levica ni dovolj zrela za vodenje države v kriznih časih.

Kako torej nasloviti ta razkol med deklariranimi vrednotami in zaznano realnostjo? Odgovor morda leži zunaj slovenskih meja.

Lekcija iz Danske in boj proti polarizaciji

Pri iskanju izhoda iz te strateške zagate lahko pogled usmerimo proti severu, natančneje na Dansko. Tamkajšnji socialni demokrati so pod vodstvom Mette Frederiksen v zadnjem desetletju izvedli enega najuspešnejših političnih preobratov v sodobni Evropi, ki bi lahko služil kot zgled tudi za slovenski prostor. Razumeli so namreč ključno psihološko dejstvo, ki ga levosredinske stranke drugod pogosto spregledajo: delavski razred in srednji sloj ne ločujeta ekonomske varnosti od fizične in kulturne varnosti. Za povprečnega volivca sta urejena plača in varna soseska dve plati istega kovanca. Dokler levica ni bila sposobna zagotoviti reda in varnosti, so se volivci zatekali k desnici, tudi če je to pomenilo glasovanje proti lastnim ekonomskim interesom.

Danski model temelji na tako imenovanem “radikalnem pragmatizmu”. Stranka je zavestno in drastično spremenila svojo retoriko in politiko na področju migracij ter javnega reda in miru, s čimer je zavzela stališča, ki so bila tradicionalno domena desnice. S tem manevrom so desnici učinkovito “izbili iz rok” njeno najmočnejše orožje – strah. Ko so volivci dobili zagotovilo, da bo tudi leva vlada strogo varovala meje in zagotavljala red, se je osrednja tema volilne kampanje lahko premaknila nazaj na področja, kjer je levica tradicionalno močnejša: socialna država, zdravstvo in delavske pravice. Sporočilo je bilo jasno: socialne države ni mogoče graditi brez urejene in varne skupnosti.

Strogi migracijski zakoni so sicer sprožili kritike tudi znotraj evropske socialdemokracije. A ključna lekcija ni v specifičnih ukrepih, temveč v komunikacijski logiki: levica ne more zmagovati na terenu, ki ga prepušča nasprotniku. To ne pomeni prevzemanja desničarske vsebine, ampak zavrnitev predpostavke, da je skrb za varnost inherentno desničarska tema.

Prenos te logike v slovenski kontekst leta 2026 bi zahteval nujen miselni preskok vsaj za del vladajoče koalicije. Če želi leva sredina zmagati, mora postati verodostojna zagovornica reda. To v praksi pomeni neposredno naslavljanje tistih tem, ki se jim tradicionalno morda raje izogiba. Pomeni denimo priznanje, da je upravljanje z zvermi pomembno vprašanje varnosti podeželja. Pomeni jasno stališče, da pravna država velja za vse enako, da se nasilja v nobeni skupnosti ne bo toleriralo ali opravičevalo s socialnimi okoliščinami in da so mednarodna zavezništva pomemben temelj naše varnosti.

S takšnim pristopom levica ne bi postala desnica, ampak bi nevtralizirala njeno ključno prednost. Če bi leva sredina volivcem verodostojno sporočila: “Razumemo vašo skrb za varnost in jo bomo zagotovili z delujočimi institucijami,” bi s tem odvzela kisik populističnim narativom o kaosu. Kampanja bi se takrat prenehala vrteti okoli vprašanj identitete in strahu ter se vrnila k vprašanju, kdo ima boljši načrt za reševanje zdravstva in socialnih vprašanj. To pa je teren, na katerem desnica težje zmaguje, saj so njeni odgovori (privatizacija) za večino volivcev manj privlačni. Ključ do zmage torej ni v zanikanju strahov volivcev, temveč v njihovem naslavljanju z avtoriteto države, ki dejansko deluje.

Od abstraktne svobode do konkretne varnosti

Če povzamemo: ključna strateška napaka, ki jo leva sredina lahko stori v prihajajoči kampanji, je vztrajanje pri konceptih, ki so delovali leta 2022. Takrat je bila osrednja parola “svoboda”. Toda leta 2026, v svetu geopolitične nestabilnosti in lokalnih konfliktov, je pojem svobode za mnoge postal preveč abstrakten, morda celo nevaren. Za nekoga, ki se boji za svojo službo ali varnost, “svoboda” lahko zveni kot “prepuščenost samemu sebi”. Zmagovalna zgodba marčevskih volitev se zato ne bo vrtela okoli svobode, ampak okoli varnosti in skrbi.

Nova progresivna zgodba mora pojem varnosti redefinirati in ga vzeti iz rok desnice. Varnost ne pomeni le policista na meji ali ograje okoli hiše, kar je narativ desnice. Progresivna definicija varnosti mora temeljiti na delujočih institucijah. Zgodba se mora glasiti: “Varna prihodnost pomeni, da država deluje.” Varnost je to, da vem, da bom prišel do zdravnika pravočasno (zdravstvena varnost). Varnost je to, da vem, da bo nasilnež ali lokalni veljak procesiran, ne glede na to, kdo je (pravna varnost). Varnost je to, da vem, da država upravlja z okoljem tako, da ščiti ljudi (fizična varnost). S tem se težišče premakne od moraliziranja k učinkovitosti. Junak te zgodbe ni karizmatični voditelj, ki bo “rešil narod”, ampak robustna javna mreža, ki posameznika ujame, če slučajno pade.

Zmagovalec pomladnih volitev bo zato najverjetneje tisti, ki bo znal tesnobo povprečnega človeka v teh kaotičnih časih najbolje ubesediti in zanjo ponuditi verodostojno rešitev oziroma zgodbo. Če bo leva stran ignorirala pomen čustev in političnih zgodb, bo neizbežno izgubila proti tistim, ki že imajo preizkušene in učinkovite pripovedi, ki jim velik del volivcev verjame. Ljudje ne volijo tistega, ki jim obljublja najboljše številke, ampak tistega, ob katerem se počutijo najbolj varne. Bistveno je, da tudi leva stran napiše zgodbo, v kateri je varnost temelj prijazne in odprte družbe.

Vprašanje volitev 2026 ni, ali si volivci želijo varnosti – želimo si je vsi. Vprašanje je, komu bomo verjeli, da jo lahko zagotovi. Če levica na to vprašanje ne bo imela prepričljivega odgovora, ga bo zagotovo imela desnica.

Subscribe now

Moja želja za leto 2026 je preprosta, a verjetno težko uresničljiva: ustaviti spiralo družbene polarizacije. Vse preveč drsimo v stanje, kjer se skupine podobnomislečih zapirajo v samozadostne mehurčke, neprepustne za zunanje argumente. Nedavna referendumska kampanja je zelo slaba popotnica za volilno leto, ki nas čaka. Izhod iz tega pa ni enostaven, saj zahteva kolektivno disciplino vsaj pri tistih osebah, katerih mnenja in dejanja imajo velik doseg.

Seveda polarizacija ni le stvar osebnih izbir. Algoritmi družbenih omrežij nas hranijo z vsebinami, ki vzbujajo močne čustvene odzive – ogorčenje, posmeh, strah – saj ti prinašajo klike in delitve. Medijska ekonomija pozornosti nagrajuje konfrontacijo, ne premisleka. V takšnem okolju zapiranje v mnenjske mehurčke ni zgolj človeška šibkost, temveč sistemska posledica infrastrukture, ki jo vsakodnevno uporabljamo. A prav zato je zavestno upiranje tej dinamiki toliko pomembnejše.

Zelo udobno se je zgražati nad drugače mislečimi. S cinizmom in posmehom sicer hitro požanjemo odobravanje v lastnem krogu in si potrdimo navidezno moralno vzvišenost, a s tem družbeno tkivo le še dodatno trgamo. Veliko večji izziv je ostati spoštljiv in z močjo argumentov – ne žaljivk – pokazati, kje se sogovornik moti. To sicer ni enostavno in tudi ne vedno dobro sprejeto, a treba je vztrajati.

Koristen preizkus, s katerim lahko morda delno ozavestimo svojo čustveno vpetost, je, da si predstavljamo, da isto vsebino enkrat izreče nekdo iz našega mnenjskega mehurčka, ki nam je politično in osebnostno blizu, drugič pa nekdo, s katerim se nikakor ne strinjamo. Če naša reakcija ni podobna, to pove več o nas kot o argumentu samem. Priznam pa, da je takšne miselne eksperimente težko izvajati v praksi, še posebej, ko smo jezni, prestrašeni ali tudi izjemno veseli. Zato je še bistveno bolje, če takšne preizkuse dejansko izvedemo skozi pogovore z znanci, ki niso del našega vrednostnega in političnega mehurčka. Tak dialog zahteva pogum in ponižnost, a brez njega ostajamo ujeti v iluziji lastne nepristranskosti.

Tudi sam sem se v preteklosti kdaj zatekel k zgražanju, zlasti ko so osebe na položajih moči in avtoritete trosile neumnosti ali manipulirale. Kritika takšnih dejanj je nujna, a mora biti kirurško natančna: napadati je treba zavajajočo vsebino, ne pa a priori dehumanizirati človeka, ki jo izreka. Nekdo, ki je prepričan podpornik politične stranke, s katero se zelo ne strinjamo, zaradi tega ni slab človek, pa čeprav bi nas algoritemska logika in plemenski instinkti radi prepričali v nasprotno. Seveda obstajajo izjeme; pri toksičnih in zlonamernih akterjih, kjer dialog ni mogoč, sta ignoriranje in blokiranje edina smiselna obramba.

Želim vam srečno, mirno in predvsem spoštljivo leto 2026!

Subscribe now

Septembra 2025 je revija Journal of Medical Ethics objavila nenavaden članek. Petindvajset raziskovalcev z različnih univerz po svetu – antropologov, sociologov, pravnikov, zdravnikov in bioetikov – je podpisalo skupni manifest z naslovom »Škodljive posledice sedanje globalne kampanje proti ženskem genitalnem pohabljenju« (Harms of the current global anti-FGM campaign). V njem trdijo, da ima mednarodna kampanja nenamerne negativne učinke: stigmatizira migrantske skupnosti, spodkopava zaupanje v zdravstveni sistem, prispeva k utišanju alternativnih glasov in temelji na stereotipih. Članek je takoj sprožil pestre odzive od ogorčenja do odobravanja in na novo odprl vprašanja, ki zadevajo temelje medicinske etike, človekovih pravic in odnosa med posameznimi kulturnimi običaji in univerzalnimi normami.

Že samo vprašanje poimenovanja razkrije, kako zapletena je ta debata. Svetovna zdravstvena organizacija uporablja izraz »female genital mutilation« – žensko genitalno pohabljenje –, ki je bil uveden v osemdesetih letih prejšnjega stoletja prav z namenom, da izrazi neodobravanje. Avtorji članka v JME predlagajo nevtralnejši izraz »female genital practices« – ženske genitalne prakse –, ki naj bi omogočil razpravo brez vnaprejšnje sodbe. Tretji uporabljajo »cutting« (rezanje) ali celo »circumcision« (obrezovanje), s čimer želijo poudariti vzporednico z moškim obrezovanjem. Terminologija seveda ni zgolj akademska zadeva, saj z njo izbiramo tudi etični okvir, v katerem bomo razmišljali.

Kaj pravzaprav trdi članek

Avtorji članka v JME izhajajo iz opažanja, da je med vsemi genitalnimi praksami po svetu – od moškega obrezovanja, tako imenovanih interseks kirurgij, do kozmetične labiaplastike – posebne obsodbe deležna le ena: tista, ki zadeva ženske iz Afrike. Ta nesorazmernost, trdijo, kaže na etnocentrizem in rasno profiliranje. Kampanja naj bi temeljila na »standardni pripovedi«, ki ekstremne primere infibulacije (to je zašitje vaginalne odprtine, ki predstavlja približno 15 odstotkov primerov) posploši na vse oblike praks, od simboličnega vboda do delne odstranitve klitoralne kapuce.

Članek navaja tudi konkretne škodljive posledice kampanje. Zdravstveno osebje, ki je po zakonu dolžno prijavljati primere, pogosto postavlja vprašanja, ki niso povezana z razlogom obiska, kar pri pacientkah vzbuja občutek zasliševanja namesto oskrbe. Družine iz prizadetih skupnosti postanejo predmet sumničenja in nadzora, otroci so včasih odvzeti na podlagi nizkega dokaznega standarda. Ženske, ki so v svojem kulturnem okolju doživljale obred kot prehod v odraslost in vir družbenega ugleda, v novem okolju prejmejo sporočilo, da so pohabljenke in žrtve – kar lahko samo po sebi povzroči psihološko škodo.

Glasovi, ki jih redko slišimo

Prva avtorica članka je Fuambai Sia Ahmadu, sierra-leonska antropologinja z doktoratom z London School of Economics, ki je leta 1991 kot odrasla ženska prostovoljno opravila iniciacijski obred bondo, ki vključuje ekscizijo. V intervjuju iz leta 2009, objavljenem v Anthropology Today, je pojasnila kulturni kontekst: pri ljudstvu Kono ženski iniciacijski obred ni znak podrejenosti, temveč nasprotno – izraz ženske moči, povezan z mitologijo primordialne matere, iz katere izhaja vsa stvaritev. Obrezovanje fantkov in deklic je vzporedno in komplementarno; oboje označuje prehod iz narave v kulturo, iz otroštva v odraslost.

Ahmadu se sklicuje tudi na starejše raziskave o spolnosti. Navaja pregled Carle Obermeyer, takratne svetovalke Svetovne zdravstvene organizacije, ki je leta 1999 ugotovila, da takratna literatura ni vsebovala »neizpodbitnih dokazov« o povečani smrtnosti in da so bili medicinski zapleti prej izjema kot pravilo. Omenja tudi študijo z infibuliranimi somalskimi ženskami v Italiji, ki so poročale o zadovoljivi spolnosti.

Toda ravno tu se začnejo težave s člankom. Ahmadu govori kot odrasla ženska, ki se je sama odločila za poseg, ki ga razume kot kulturno vrednoto. Večina primerov pa zadeva otroke – običajno med četrtim in štirinajstim letom –, ki ne morejo privoliti v poseg. Ahmadujino pričevanje je lahko dragocen etnografski vir, ne more pa biti podlaga za politiko, ki zadeva nedoletne. Poleg tega je Ahmadu v svoji domovini Sierra Leone znana kot nasprotnica prepovedi – kar je legitimno stališče, a ga je treba upoštevati pri presoji njene vloge kot soavtorice znanstvenega članka.

Kaj pravi sodobna medicina

Svetovna zdravstvena organizacija je leta 2025 izdala nove smernice za preprečevanje in zdravljenje posledic ženskega genitalnega pohabljenja. Dokument navaja, da je prizadetih več kot 230 milijonov žensk in deklic v 31 državah. Sistematični pregledi in metaanalize ugotavljajo statistično značilne povezave med različnimi tipi posegov in vrsto zdravstvenih zapletov: podaljšanim ali oviranim porodom, porodnimi raztrganinami, carskim rezom, poporodno krvavitvijo, fetalno stisko, podaljšano hospitalizacijo matere, asfiksijo novorojenčka ter mrtvorojenostjo in smrtjo novorojenčka. Med ginekološkimi zapleti navajajo poškodbe tkiv, okužbe sečil in rodil ter menstrualne težave. Dodatne posledice vključujejo urološke zaplete (okužbe sečil in težave z uriniranjem), spolne težave (bolečine pri spolnem odnosu in spolno disfunkcijo) ter duševne motnje (tesnobo, depresijo, posttravmatsko stresno motnjo in somatoformne motnje). Dokument tudi opozarja, da velik delež deklic doživi takojšnje zaplete po posegu, kot so huda krvavitev, težave z uriniranjem, okužbe in težave s celjenjem ran.

Avtorji članka v JME ugovarjajo, da so takšna poročila pretirana. Toda za to trditev ne navajajo virov. Obermeyrski pregled, na katerega se sklicujejo, je star četrt stoletja; od takrat je bilo objavljenih več obsežnih metaanaliz z drugačnimi ugotovitvami. Ocen dejanske smrtnosti ni mogoče zanesljivo preveriti, ker v številnih prizadetih državah ni delujočega zdravstvenega sistema niti statistike prebivalstva.

Dvojni standardi: resnični in namišljeni

Članek v JME opozarja na nedoslednosti, ki jih je vredno premisliti. Kozmetična labiaplastika je v zahodnih državah legalna in jo ponujajo zasebne klinike; v ZDA jo vsako leto opravi več deset tisoč žensk, nekatere mlajše od osemnajst let. Po klasifikaciji Svetovne zdravstvene organizacije bi nekatere oblike labiaplastike sodile v kategorijo genitalnega pohabljenja tipa II. Moško obrezovanje novorojenčkov je v številnih državah rutinsko, čeprav ni medicinsko indicirano in čeprav otrok ne more privoliti. Interseks otroke so do nedavnega rutinsko operirali, da bi njihova telesa ustrezala binarni spolni normi – praksa, ki jo danes mnogi označujejo za kršitev človekovih pravic.

Toda primerjava med kozmetično labiaplastiko in infibulacijo je metodološko sporna. Pri prvi gre praviloma za poseg na odrasli ženski, ki se zanj odloči sama in ga opravi usposobljen kirurg v sterilnih razmerah; pri drugi za poseg na otroku, ki ga opravi neusposobljena oseba z nerazkuženim orodjem. Primerjava bi bila ustreznejša med blažjimi oblikami ženskih genitalnih posegov in moškim obrezovanjem – a tudi tu ostajajo razlike v obsegu tkivne izgube, zdravstvenih posledicah in kulturnem kontekstu.

Članek v JME trdi, da bi morali enaka merila uporabiti za vse otroke, ne glede na spol. Avtorji menijo, da če prepovemo genitalne posege na deklicah, bi jih morali prepovedati tudi na dečkih in interseks otrocih. To je dosledno stališče, ki ga zastopa del bioetikov. Drugi pa ugovarjajo, da moško obrezovanje običajno ne povzroči primerljivih zdravstvenih posledic in da primerjava med odstranitvijo kožice in odstranitvijo klitorisa ni ustrezna. Vprašanje ostaja odprto in ga članek v JME ne razreši, temveč predpostavlja odgovor, ki ni splošno sprejet.

Kaj se da narediti drugače

Študija iz Ženeve, ki jo je vodila ginekologinja Jasmine Abdulcadir, ponuja vpogled v to, kako lahko zdravstveni sistem pristopi k tej problematiki. Med letoma 2010 in 2014 je njena ekipa spremljala 196 žensk s posledicami genitalnih posegov. Osem jih je po porodu zahtevalo reinfibulacijo – to je ponovno zašitje. Zdravnica jim ni preprosto odrekla ali dovolila posega; namesto tega je organizirala dolgotrajno svetovanje, ki je vključevalo partnerje, razlago anatomije in pogovor o kulturnih prepričanjih. Po tem procesu nobena od osmih ni več vztrajala pri zahtevi. Ena ženska, ki ni prišla na kontrolne preglede, se je tri leta pozneje vrnila s krvavitvijo po spolnem odnosu – reinfibulacijo je v vmesnem času opravila v domovini.

Model iz Ženeve kaže, da je sprememba mogoča brez prisile in kriminalizacije, a zahteva kulturno kompetentno oskrbo, čas in spoštovanje avtonomije. Abdulcadir poudarja, da ne gre le za zdravljenje telesnih posledic – treba je nasloviti prepričanja, strahove, partnerske odnose. Ženska, ki je vse življenje urinirala po kapljicah in to doživljala kot znak ženstvenosti, potrebuje čas, da sprejme spremembo. Prav tako potrebuje zdravnika, ki bo prepoznal, kaj sploh gleda – po Abdulcadirjevih raziskavah mnogi ginekologi blažjih oblik sploh ne prepoznajo.

Nove smernice Svetovne zdravstvene organizacije iz leta 2025 poudarjajo prav to: potrebo po usposabljanju zdravstvenega osebja, po izobraževalnih intervencijah za ženske in njihove družine, po psihološki podpori za tiste s simptomi tesnobe, depresije ali posttravmatske stresne motnje ter po defibulaciji (odprtju zašitega tkiva) za ženske z najhujšo obliko posega. Priporočajo tudi svetovalno-terapevtske in kirurške intervencije za ženske s spolnimi težavami – vključno z rekonstrukcijo klitorisa, ki lahko nekaterim ženskam povrne del izgubljenega občutka.

Vprašanje, ki ostane

Članek v JME opozarja na resnične probleme: na pomanjkljivo usposobljenost zdravstvenega osebja, na nevarnost, da kampanja stigmatizira namesto da pomaga, na dvojne standarde pri obravnavi različnih genitalnih praks, na glasove žensk iz prizadetih skupnosti, ki jih nihče ne vpraša za mnenje. Te pomisleke je vredno vzeti resno.

Toda članek tudi zamolči ali minimizira dejstva, ki ne ustrezajo njegovi tezi. Ne omeni novejših metaanaliz o zdravstvenih posledicah. Ne razlikuje med izkušnjo odrasle ženske, ki se prostovoljno odloči za obred, in izkušnjo otroka, ki ne more privoliti. Ne razlikuje med aseptičnim kirurškim posegom in ritualom z nerazkuženo žiletko.

Osrednje etično vprašanje ni, ali imajo posamezne kulture pravico do lastnih praks, niti ni, ali so zahodne kampanje obremenjene s kolonialno dediščino – oboje je vsaj delno res. Vprašanje je, ali ima otrok pravico do telesne nedotakljivosti, dokler ni dovolj star, da sam privoli v poseg, ki ni medicinsko nujen. Na to vprašanje članek v JME ne odgovori.

Ahmadujina zgodba je pomembna prav zato, ker kaže, da se odrasla ženska lahko zavestno odloči za poseg, ki ga njena kultura ceni. To je njena pravica. Ni pa pravica staršev, da to odločitev sprejmejo namesto otroka, preden ta sploh ve, kaj izgublja. Kulturna tradicija ni razlog za izjemo – je pa razlog za kulturno kompetentno oskrbo, za pogovor namesto obsodbe, za vključevanje namesto izključevanja. Ženevski primer dokazuje moč dialoga: ženske niso spremenile odločitve zaradi grožnje s kaznijo, temveč zato, ker so bile prvič v procesu obravnavane s spoštovanjem.

Subscribe now

Generativna umetna inteligenca ne trka več na vrata, ampak je že vstopila v naša življenja in predstavlja tehnološko prelomnico, primerljivo zgolj z nastankom interneta. A medtem ko je internet potreboval desetletja, da je preoblikoval družbo, se tokratna transformacija dogaja z vratolomno hitrostjo. Ta tehnologija že danes korenito spreminja naravo dela, ustvarjalnosti in učenja, od programiranja in analize podatkov do pisanja besedil in kompleksnega odločanja. Vendar pa se v tej naglici izrisuje nevarna ločnica: razlika med tistimi, ki imajo dostop do vrhunskih, plačljivih orodij, in tistimi, ki so obsojeni na uporabo omejenih brezplačnih različic. Ta razkorak postaja ključen, saj razlika v kakovosti orodij neposredno vpliva na uspešnost posameznika in konkurenčnost gospodarstva.

Prav v tem kontekstu je treba razumeti pobudo za vzpostavitev nacionalne platforme umetne inteligence. Gre za poskus države, da bi s sistemskim pristopom preprečila nastajajočo “kognitivno neenakost”. Brezplačna orodja, ki so trenutno na voljo večini, so sicer solidna za spoznavanje z novo tehnologijo, niso pa primerna za resno delo. Profesionalna raba zahteva napredne modele z večjo kapaciteto, boljšim razumevanjem konteksta in manj napakami. Ker so ti modeli plačljivi (strošek za posameznika znaša približno 20 evrov mesečno), bi ta vrhunska orodja ostala privilegij le tistih posameznikov in podjetij, ki si jih lahko privoščijo, to pa bi dolgoročno poglobilo družbeno razslojenost. Nacionalna platforma, ki bi vsem državljanom – od dijakov in učiteljev do uradnikov, podjetnikov in raziskovalcev – omogočila dostop do najzmogljivejših svetovnih modelov, je zato v svojem bistvu ukrep za zagotavljanje enakih možnosti v 21. stoletju.

Vendar pa vsaka takšna pobuda upravičeno odpira vprašanja digitalne suverenosti in varnosti. Kritični del javnosti in civilne družbe opozarja na tveganja vezave na tuje tehnološke gigante, vprašanja zasebnosti podatkov in umanjkanje vlaganj v lasten, slovenski odprtokodni razvoj. Ti pomisleki so legitimni in terjajo resne odgovore. Resnica pa je, da Evropa na področju razvoja temeljnih modelov trenutno zaostaja za ZDA in Kitajsko. Vztrajanje pri izključno lastnem razvoju modela v tem trenutku bi bilo, slikovito rečeno, kot da bi v času industrijske revolucije zavračali parni stroj, dokler ne izumimo svojega, in medtem še naprej uporabljali ročno orodje. Pragmatizem narekuje, da moramo za ohranitev konkurenčnosti uporabljati najboljša orodja, ki so na voljo danes, ne tista, ki bodo morda na voljo čez desetletje.

Ključ do rešitve te dileme je v načinu implementacije. Namen nacionalne platforme ni zgolj nakup licenc, temveč vzpostavitev “suverenega oblaka” oziroma varnega okolja, kjer se uporabljajo tuji modeli pod našimi pogoji. Danes, ko posamezniki stihijsko uporabljajo brezplačne spletne storitve, njihovi podatki pogosto nenadzorovano odtekajo v tujino in nimamo vpliva na to, kako se uporabljajo. Centralizirana državna rešitev bi ta tok lahko obrnila: z uporabo varnih različic modelov, ki tečejo na evropskih strežnikih in skladno z evropsko zakonodajo, bi država dejansko povečala varnost podatkov v primerjavi s trenutnim stanjem. Podatki bi ostali v lasti uporabnika in ne bi služili interesom multinacionalk. To je tista nevidna, a ključna razlika med komercialno in infrastrukturno rabo tehnologije.

Slovenija ima prav zaradi svoje majhnosti edinstveno priložnost, da postane evropski referenčni model za hitro in učinkovito vpeljavo te tehnologije. Zaradi obvladljivega obsega sistema lahko z relativno zmernim vložkom “pametno infrastrukturo” pripeljemo v vsako šolo, pisarno in stanovanje hitreje kot velike države. Vendar pa moramo razumeti, da zgolj dostop do orodja ni vse. Čeprav je generativna UI intuitivna, njena napredna raba zahteva visoko stopnjo nove pismenosti. Dobro bi bilo, če bi uveljavitev takšne nacionalne platforme spremljala serija izobraževalnih vsebin na nacionalni televiziji in v drugih medijih, kjer bi se državljani lahko seznanili s tem, kako ta orodja uporabljati učinkovito in varno. Ključno je razumevanje, da UI ni nezmotljiva avtoriteta, temveč močan pomočnik, ki včasih “halucinira” in nujno potrebuje človeški nadzor, kritično presojo in etični kompas.

Prava pot naprej torej ni izbira med digitalno suverenostjo in tehnološkim napredkom, temveč strateški pragmatizem, ki združuje oboje. Gre za hibridni pristop: uporaba najboljše svetovne tehnologije za takojšen dvig produktivnosti in kompetenc prebivalstva, vendar pod pogoji, ki strogo varujejo naše podatke in pravice. S tem ne pristajamo na trajno odvisnost, temveč kupujemo čas in gradimo znanje, da bomo lahko v prihodnosti razvijali tudi lastne rešitve. Če bo pobuda izpeljana dovolj skrbno in premišljeno, lahko investicija v nacionalno platformo predstavlja pomemben vložek v intelektualni kapital naroda. Gre namreč za infrastrukturo in veščine, brez katerih v ekonomiji 21. stoletja ne bo mogoče učinkovito delovati.

Subscribe now

Slovenija se sooča z resnim in vse bolj perečim problemom na področju informacijske varnosti, saj za razliko od številnih evropskih držav nima vzpostavljenega sistemskega boja proti dezinformacijam. Medtem ko so države, kot sta Francija in Španija, razvile posebne agencije in mreže za preverjanje dejstev ter izobraževanje javnosti, je v Sloveniji ta boj prepuščen stihiji in omejenim prizadevanjem posameznikov. Posledice te strateške praznine so že vidne v nizkem zaupanju v znanost, kar nas uvršča na rep evropskih lestvic, denimo pri zaupanju v cepljenje. Vendar pa je nedavna referendumska kampanja razgalila še nevarnejši trend: dezinformacije ne prihajajo več le z obrobja, temveč iz samega centra družbene avtoritete.

Tokratna kampanja je pokazala, da so ključni vir zavajanj postali posamezniki z najvišjimi akademskimi nazivi in institucije, ki sicer uživajo visoko stopnjo javnega zaupanja. Primeri nastopov razkrivajo, da ni šlo le za izražanje etičnih pomislekov, ampak za sistematično širjenje preverljivih neresnic. Javnosti so bili predstavljeni popačeni statistični podatki iz tujine, na primer neresnične trditve o trajanju in poteku smrti. Ko strokovna avtoriteta, denimo profesorica na medicinski fakulteti, zlorabi svoj položaj za to, da postopek, pri katerem nastopi nezavest v nekaj sekundah ali minutah, smrt pa sledi kmalu zatem, opiše kot “dušenje kot pri utapljanju”, ki “nikoli ne traja pod eno uro”, laična javnost nima orodij, da bi takšne trditve prepoznala kot manipulacijo. (vir)

Medijski prostor se je v tem okolju izkazal za nezadostnega, saj novinarska soočenja niso zmogla sprotno preverjati in zavračati navedb, ki so bile predstavljene kot strokovna dejstva. Namesto argumentirane razprave o vsebini zakona je prevladala retorika strahu, podprta z grafičnimi opisi trpljenja, ki nimajo podlage v uradnih statistikah držav, kjer je pomoč pri končanju življenja že uveljavljena. Ker algoritmi družbenih omrežij nagrajujejo prav takšne čustveno nabite in šokantne vsebine, so se laži širile hitreje od demantijev, kar je ustvarilo atmosfero moralne panike, v kateri so dejstva postala drugotnega pomena.

Brez vzpostavitve sistemskega modela, ki bi vključeval tako preventivno razkrinkavanje (”pre-bunking”) kot hitro in strokovno preverjanje navedb javnih osebnosti, ostaja slovenska družba izjemno ranljiva. Zanašanje na “zdravo pamet” ni več dovolj, ko so manipulatorji lahko opremljeni z akademskimi nazivi in govorijo s pozicije stroke. Kampanja pred referendumom je jasen signal tudi, da se v Sloveniji takšne metode politično izplačajo. To pa predstavlja dolgoročno grožnjo ne le za pravice pacientov, temveč za demokratične procese, ki za svojo legitimnost nujno potrebujejo informirane volivce, ne pa prestrašene javnosti.

Subscribe now

Redko se zgodi, da se prekrškovna sodba bere kot esej o znanosti. A prav to se je zgodilo v primeru, ko je sodišče namesto o vdoru v RTV razpravljalo o resnici, znanosti in vlogi medijev v družbi.

Sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani (ZSV 440/2023) obravnava dogodek iz septembra 2021, ko je skupina protestnikov vstopila v prostore RTV Slovenija. Od urednikov so zahtevali, naj javnost obvestijo o domnevnih nevarnostih cepiv proti covidu-19, o katerih naj bi RTV molčala.

Štiri leta pozneje je sodišče dejanje razglasilo za odziv v “upravičljivi skrajni sili”. Kršitev zakona naj bi bila opravičljiva, ker so udeleženci verjeli, da rešujejo življenja. Postopek je bil ustavljen, sodnik pa je svojo odločitev pospremil z obširno in presenetljivo ostro razpravo o medijih, znanosti in družbeni vlogi resnice.

Namen te analize ni presoja pravne pravilnosti sodbe ali osebna kritika sodnika, temveč premislek o tem, kako se v javnih institucijah odraža širši družbeni odnos do znanosti in resnice.

Sodba predstavlja natančen prikaz specifičnega načina razmišljanja, ki je v svojem jedru globoko zmotno. Gre za epistemologijo, ki jo sicer redko vidimo formalizirano v sodni praksi, a jo vsakodnevno prepoznavamo kot temeljno značilnost proticepilskih gibanj in retorike teorij zarot.

Ker so takšna prepričanja v družbi nevarno razširjena, hkrati pa jih je težko nasloviti, je sodba idealna priložnost za analizo tovrstnega diskurza. Dokument namreč ni obskuren spletni zapis, ampak uradno dejanje sodne veje oblasti, ki tem zmotnim prepričanjem podeljuje legitimnost.

Dekonstrukcija sodnikovega pogleda na znanost

A. Zmotno enačenje znanstvenega konsenza in religiozne dogme

Osrednja retorična poteza, ki jo sodnik izvede v 24. točki obrazložitve, je temeljni kamen, na katerem sloni celotna protiznanstvena epistemologija. Sodnik najprej postavi jasno ločnico med “religijo”, ki po njegovem “temelji na dogmah, kot neovrgljivih božjih resnicah”, in “znanostjo”, katere bistvo je “v preizkušanju, spremembah, napredku, rasti, novih dognanjih in vsem drugem dinamičnem, ter (tudi) antidogmatičnem”.

Nato pa stori ključni miselni preskok: trdi, da je “Argument ‘stroke’ in ‘znanosti’” v primeru pandemije “postal religijski argument, vezan na določenega strokovnega oligarha”.

To je temeljna spoznavna napaka in srž zmotnega razumevanja, ki ga analiziramo. Sodnik namerno in napačno enači dva popolnoma različna koncepta: dogmo in znanstveni konsenz.

• Dogma je stališče, ki se ga posameznik oklepa brez dokazov ali celo kljub nasprotnim dokazom. Temelji na avtoriteti, razodetju ali tradiciji in ni odprta za preizpraševanje.

• Znanstveni konsenz je njeno natančno nasprotje. Je stališče, ki izhaja iz pretehtane celote vseh razpoložljivih dokazov. Oblikuje se skozi proces, ki vključuje na tisoče neodvisnih študij, strokovnih pregledov, ponovitev poskusov in nenehno medsebojno kritiko. Konsenz ni “neovrgljiva resnica”, temveč preprosto predstavlja najbolj robustno razlago podatkov, ki jo znanost v danem trenutku premore, in je vedno odprt za spremembe ob novih, močnejših dokazih.

S tem, ko je sodnik konsenz preprosto označil za “dogmo”, je ponovil enega najbolj obrabljenih tropov proticepilskega in konspiracionističnega diskurza. Ta retorični prijem omogoča, da se celotna teža zbranega znanstvenega védenja (mnenja regulatornih agencij, epidemioloških inštitutov, tisočih raziskav) zavrže en bloc, brez potrebe po soočenju z dejanskimi podatki.

Sodnik tako obrne resničnost na glavo: skupnost, ki svoja stališča gradi na ogromni količini empiričnih podatkov (znanstvena stroka), je zanj “dogmatična”, medtem ko posamezniki, ki se oklepajo stališč na podlagi ene same, po možnosti napačno interpretirane pogodbe, postanejo “pravi” znanstveniki, ki “preizkušajo” domnevno “dogmo”.

B. “Galilejev gambit” kot dramatizacija osamljenega disidenta

Ko je sodnik znanstveni konsenz že označil za “dogmo”, potrebuje še drugega protagonista za svojo zgodbo: junaškega disidenta, ki si to dogmo upa izpodbijati. Tega najde v kršiteljici in njeni skupini. Da bi podprl to dramaturško vlogo, v 24. točki uporabi eno najpogostejših retoričnih figur iz arzenala teoretikov zarote: t. i. “Galilejev gambit”.

Sodnik zapiše, da mora biti znanost odprta za različna stališča, “kot dokazuje zgodovina na primerih mnogih posameznikov (Galileo, Kopernik, Marie Curie itd.)”.

Ta argumentacija je v svojem bistvu globoko zavajajoča in zgodovinsko netočna. Logika “Galilejevega gambita” je preprosta: “Meni nasprotujejo in me zatirajo, a tudi Galileju so nasprotovali in ga zatirali. Torej obstaja možnost, da imam prav tako kot on.”

Zakaj je to epistemološka napaka:

1. Ignorira statistiko zmot: Sodnik s tem pozabi na tisoče “disidentov” v zgodovini znanosti, ki so jim prav tako nasprotovali, a so se preprosto motili. Zgodovina ni preprosta parada osamljenih genijev. Biti v manjšini ali biti zatiran ni nikakršen dokaz ali celo indic, da imaš prav.

2. Primerja neprimerljivo: Sodnik potegne absurdno vzporednico med sodobno, globalno, na podatkih temelječo medicinsko znanostjo in stanjem pred več kot tremi stoletji. Galileo in Kopernik nista nasprotovala znanstvenemu konsenzu, temveč teološko-politični dogmi Cerkve, ki je temeljila na avtoriteti in veri, ne pa na empiričnih podatkih v sodobnem pomenu besede.

3. Ustvarja lažno žrtev: Ta retorika služi preoblikovanju odnosa med akterji. Znanstvena skupnost, ki zgolj sledi podatkom in zavrača neutemeljene trditve, je preoblikovana v “zatiralsko” avtoriteto (inkvizicijo). Skupina posameznikov, ki nima ne podatkov ne ustrezne izobrazbe za njihovo tolmačenje, pa je povzdignjena v vlogo junaškega, zatiranega “Galileja”.

S tem ko sodnik uporabi ta prijem, ne kaže le pomanjkljivega razumevanja zgodovine znanosti, ampak aktivno uporablja isto metodologijo razvrednotenja stroke, kot jo uporabljajo tisti, ki trdijo, da so odkrili “resnico”, ki jo “uradna znanost” skriva pred nami.

C. Epistemologija “zdrave pameti” proti strokovnemu znanju

Ko je sodnik enkrat postavil temelje, da je “uradna stroka” dogmatična (sklop A) in da so disidenti pravi junaki (sklop B), potrebuje še orodje, s katerim lahko laik-disident presodi, da se stroka moti. To orodje najde v t. i. “zdravi pameti”.

V 25. točki sodnik našteje vrsto domnevnih “neuspehov” uradne stroke: “Dovoljena uradna stroka je najprej zagotavljala, da cepivo prepreči prenos virusa na druge, a ga ni. Pa da se cepljeni posameznik [...] ne more več okužiti, a se je lahko. Pa da sta potrebna največ dva odmerka cepiva, dokler ni prišlo do treh...”

Svoj premislek nato zaključi s ključnim, epistemološko razkrivajočim stavkom: “Opisana neskladja je bilo mogoče zaznati brez vsake izobrazbe, z le odprtimi očmi in ušesi.”

To je jedro populistične epistemologije. Sodnik trdi, da za presojo kompleksnih vprašanj virologije, imunologije in epidemiologije ne potrebujemo strokovnega znanja, pač pa zadostuje laični “zdrav razum”. Njegovo stališče je, da je sposobnost opazovanja spremembe enaka sposobnosti razumevanja njenega vzroka.

To je fundamentalna zmota:

• Laik (”brez vsake izobrazbe”) lahko res opazi, da se je priporočilo stroke spremenilo (npr. iz “dva odmerka” v “poživitveni odmerek”).

• Vendar pa ta isti laik ne more razumeti, zakaj se je priporočilo spremenilo – ker nima znanja o pojavu novih sevov (npr. Delta ali Omikron), o upadanju imunske zaščite po določenem času ali o kompleksni analizi podatkov varnosti in učinkovitosti iz četrte faze kliničnih testiranj.

Podobno velja za ključni “dokaz”, na katerega se opirajo tako kršiteljica kot sodnik – domnevni “uradni vladni dokument”. Laično “zdravorazumsko” branje je v tem dokumentu (pogodbi) videlo dokaz prevare, ker proizvajalec “ni prevzel odgovornosti” ali “ni vedel” za vse stranske učinke. Strokovno, kontekstualno razumevanje, ki ga sodnik zavrača, pa ve, da so takšne klavzule o omejitvi odgovornosti in naštevanje vseh možnih tveganj (tudi teoretičnih) standardna pravna in farmacevtska praksa. Ne gre za “skrivni dokaz”, ampak za napačno interpretacijo, ki jo omogoči prav odsotnost strokovnega znanja – tista ista odsotnost, ki jo sodnik poveličuje kot prednost.

Sodnik to svojo vero v “zdravo pamet” potrdi že v 24. točki, ko zapiše, da je “človekov preživetveni razmislek v zasnovi zdravorazumski... in kot tak neodvisen od licenc ali izobrazbe.”

S tem ustvari lažno dihotomijo med avtentično “zdravo pametjo” ljudstva (ki ga predstavlja kršiteljica) in domnevno koruptivno, odtujeno “stroko” (ki jo predstavljajo “licence” in “oligarhi”). Sodnik dejansko sporoča, da je za presojo najzahtevnejših znanstvenih vprašanj pandemije izobrazba ovira, ne pa prednost.

Ironično je, da sodnik sam prizna, da so se “podatki sproti spreminjali”. A namesto da bi to razumel kot razlog, zakaj so se morale znanstvene razlage in priporočila prilagajati – kar je znanstvena metoda na delu – to vidi kot dokaz prevare ali nesposobnosti. Spreminjanje stališč ob novih dokazih zanj ni znak delovanja znanosti, temveč znak njene “zmotnosti”, ki jo lahko “z odprtimi očmi” razkrinka vsak laik.

D. Zahteva po “lažni uravnoteženosti” kot pot do resnice

Končno, ko je sodnik vzpostavil “dogmatično stroko” in “junaškega laika”, svojo epistemologijo usmeri še proti zadnjemu akterju: medijem. V 22. točki RTV označi za “enostranski propagandni stroj”, ker je v prispevku o dogodku protestnike predstavila kot “nevarne zanikovalce”, ni pa “z besedo [...] omenila, zakaj so ti ljudje sploh vstopili v RTV” in da so imeli uradni dokument.

S tem sodnik ne kritizira zgolj enega novinarskega prispevka. Njegova kritika je globlja in je razvidna iz 24. točke: očita jim, da so “kritičen del stroke cenzurira[li]” in preprečili, da bi se “različna mnenja sooči[la]”.

S tem sodnik razkrije svojo predstavo o tem, kako naj mediji posredujejo znanje: javnosti naj bi kot v boksarskem ringu predstavili “obe strani”, javnost pa naj bi se potem odločila. To je klasična zahteva po t.i. “lažni uravnoteženosti” (false balance).

Epistemološka težava tega modela je očitna:

1. Enači mnenja in dokaze: Model predpostavlja, da je pot do resnice preprosto soočenje dveh “mnenj”. Toda v znanosti ne gre za mnenja, pač pa za dokaze. Ne moremo “uravnotežiti” stališča, ki temelji na številnih kliničnih študijah in globalnem konsenzu regulatornih agencij, s stališčem, ki temelji na alternativni interpretaciji ene pogodbe in nekaj spletnih videih.

2. Ustvarja iluzijo debate 50/50: Ko medij da enak čas in težo znanstvenemu konsenzu (99.9 % teže dokazov) in obrobni, neutemeljeni trditvi (0.1 % teže dokazov), pri gledalcu ne ustvari “obveščenosti”. Nasprotno, ustvari popolnoma lažno sliko realnosti – iluzijo, da v stroki poteka resna debata “50/50” o temeljnih vprašanjih, o katerih je v resnici že davno dosežen konsenz.

3. Zamenjuje vlogo medija: Sodnikovo razumevanje je, da bi moral javni medij delovati kot odprt forum za vsakogar, ki ima neko trditev. Toda v javnozdravstveni krizi je vloga odgovornega medija (še posebej javnega) posredovati najboljše razpoložljivo znanje in preverjene informacije, ne pa gostiti spektakla, kjer lahko vsakdo brez dokazov trdi karkoli in s tem neposredno ogroža javno zdravje.

Zahteva po “soočenju mnenj” je tako še en del zmotne epistemologije, ki jo sodnik deli s teoretiki zarot: prepričanje, da “uradni mediji” skrivajo resnico s tem, ko ne dajo glasu “drugi strani”. Sodnik s tem ne zagovarja “pravice do obveščenosti”, temveč pravico do dezinformiranja pod krinko uravnoteženosti.

Posledice zmotne epistemologije

Analizirani sklopi – od enačenja konsenza z dogmo do zahteve po lažni uravnoteženosti – razkrivajo, da v sodbi ne gre za posamične, naključne miselne napake. Nasprotno, sodnikova obrazložitev predstavlja popoln in notranje koherenten alternativni spoznavni sistem.

To je sistem, ki za svoje delovanje nujno potrebuje vse štiri identificirane elemente: sistematično razvrednoti strokovno znanje (kot “dogmo”), poveliča laični dvom (kot “zdravo pamet”), dramatizira vlogo disidenta (kot “Galileja”) in zahteva enako medijsko obravnavo za znanost in psevdoznanost (kot “uravnoteženost”). To je natančen opis epistemologije, ki poganja ne le proticepilska gibanja, ampak tudi zanikanje podnebnih sprememb in večino drugih sodobnih teorij zarot.

Najbolj problematičen vidik sodbe zato ni v tem, da takšno razumevanje znanosti obstaja; na družbenih omrežjih in forumih je vseprisotno. Ključni problem je, da je sodna veja oblasti to zmotno epistemologijo uradno legitimizirala.

S tem, ko je sodišče ta način razmišljanja uporabilo kot temelj za svojo odločitev, ga je prestavilo z družbenega obrobja (kjer velja za mnenje) v samo jedro formalnega pravnega odločanja (kjer postane podlaga za dejstva).

Sodba ZSV 440/2023 tako ni le dokument o prekršku. Je predvsem opozorilo, kako globoko je tovrstno protiznanstveno razmišljanje pri nas prodrlo v družbene institucije in kako nevarno je, ko dobi glas formalne avtoritete. Namesto da bi sodišče delovalo kot branik razuma, je v tem primeru prispevalo k spoznavnemu kaosu, v katerem “odprte oči” laika veljajo več kot leta strokovnega izobraževanja in tisoči ur empiričnih raziskav.

Javna objava sodbe je dostopna tukaj.

Subscribe now

V razpravah o položaju Romov v slovenski družbi se pogosto razkrijeta dva vzorca mišljenja, ki ju lahko razumemo kot levi in desni populizem. Oba temeljita na poenostavitvi zapletenih družbenih procesov, pri čemer prvi gradi na moralni skrbi za žrtev, drugi pa na moralni paniki pred domnevno grožnjo. Čeprav se zdita diametralno nasprotna, sta v resnici zrcalni sliki istega mehanizma: vsak na svoj način odpravlja potrebo po resni analizi in dolgoročni politiki.

Levi populizem v središče postavlja državo in večinsko družbo kot glavna krivca za socialno izključenost. Romi so v tem okviru razumljeni predvsem kot žrtve sistemskih krivic – getoizacije, diskriminacije, zgodovinskega zanemarjanja. Takšna razlaga ima svojo utemeljitev, saj opozarja na realne neenakosti in institucionalne napake, a težava nastane, ko postane samoumevna in totalna. Popoln prenos odgovornosti na sistem iz posameznikov odvzame vsakršno agencijo in ustvarja vtis, da spremembe niso mogoče brez celostne preobrazbe družbe. Tako se razprava premakne iz polja politike v polje morale, kjer šteje predvsem pravilna drža, ne pa izvedljivost ukrepov. Problem se razume kot simptom krivičnega sveta, ne pa kot konkreten izziv, ki zahteva prilagojene in merljive rešitve.

Na drugi strani desni populizem deluje na nasproten, a podobno poenostavljen način. V ospredje postavi kulturo, red in odgovornost ter iz problematike naredi vprašanje volje in značaja. Romi so tu pogosto predstavljeni kot nosilci “drugačne kulture”, ki se ne želi vključiti, zato naj bi bila rešitev v nadzoru, pogojevanju pomoči ali celo v izključitvi. Tak pristop gradi na občutku ogroženosti večine in ignorira dejstvo, da so številni romski problemi posledica strukturne revščine, šibke infrastrukture in pomanjkljivega dostopa do izobraževanja. Tako ustvarja vtis, da bi bila družba zdrava, če bi “problematične” skupine preprosto disciplinirali. Rezultat je moralna gotovost brez empirične podlage – tokrat v imenu reda in zaslug, ne pa pravičnosti.

Skupni imenovalec obeh pristopov je nezmožnost, da bi družbene pojave razumeli kot večplastne in spreminjajoče. Levi populizem vidi ljudi kot žrtve sistema, desni kot nosilce moralne napake; v obeh primerih pa izgine posameznik s svojimi konkretnimi okoliščinami, ambicijami in protislovji. Oboje ohranja obstoječe stanje, ker se namesto iskanja pragmatičnih poti zateka k simbolnemu obračunavanju: eni z “nepravično državo” in “večinsko družbo”, drugi z “neprilagojeno manjšino”.

Če naj bi politika dosegla kaj več od moralnega zgražanja ali samoopravičevanja, se mora vrniti k izhodišču: kako v konkretnih krajih, s konkretnimi ljudmi in omejenimi viri doseči spremembo, ki jo je mogoče izmeriti in vzdrževati. To pomeni sprejeti, da ni enega vzroka in ene rešitve, temveč zapleten preplet zgodovine, ekonomije, kulture in osebnih izbir. Takšen pristop ni spektakularen in ne prinaša takojšnje moralne satisfakcije, a je edini, ki presega logiko populizma – na levi ali na desni.

Dober zgled, kako se takšne kompleksnosti lotiti strokovno in preudarno, ponuja priročnik Romske družine: Priročnik za razumevanje etične prakse v socialnem delu in drugih pomagajočih poklicih v podporo slovenskim Rominjam in Romom (Zaviršek idr., 2019), dostopen na dLib.si. Delo izhaja iz dolgoletnega terenskega in interdisciplinarnega dela z romskimi družinami ter razgrinja, kako se lahko etično, strokovno in človeško presežejo stereotipi, institucionalni predsodki in poenostavitve, ki jih hranita tako levi kot desni populizem.

Priročnik na primer izrecno poudarja, da strokovnjaki ne smejo sprejeti “kulture” kot izgovora za kršenje človekovih pravic. Ko so socialni delavci dovolili otroško poroko, ker so menili, da gre za “kulturno navado”, so ravnali neetično in v nasprotju z zakonodajo. Obenem pa knjiga, ob polnem priznanju zunanje diskriminacije, zahteva tudi etično in strokovno intervencijo znotraj skupnosti – spremembo škodljivih norm in praks, ki jih ni mogoče opravičiti s sistemsko izključenostjo.

Razprava o romski skupnosti nas tako opominja, da družbene težave ne zahtevajo več moralnih stališč, ampak več znanja, potrpežljivosti in natančnega razumevanja konkretnih razmer.

Subscribe now