Kdor se danes loti pisanja o kateri od velikih, travmatičnih tem našega časa – naj gre za aktualne konflikte ali za domačo medvojno in povojno zgodovino –, hitro opazi, da mora besedilo najprej prestati nekakšen carinski pregled. Bralca pogosto ne zanima najprej, kaj se je pravzaprav zgodilo in kateri viri so na voljo. Najprej preveri potni list besedila: ali je avtor izrekel pričakovano geslo? Je uporabil pravo moralno oznako? Je z ustreznim tonom potrdil pripadnost pravemu taboru? Če geslo manjka, se začne zadržanost hitro brati kot izmikanje, relativizacija ali celo prikrita podpora nasprotniku. Kot da je vstopnica v javno razpravo postala zahteva, da se avtor najprej ritualno »pofočka« na pravi strani.

Moralna sodba sama po sebi seveda ni problem. O vojnih zločinih, pobijanju civilistov in političnem nasilju je treba izreči jasno sodbo. Problem nastane, ko začne sodba opravljati delo razlage, ko se zdi, da smo pojav razumeli že s tem, ko smo ga pravilno poimenovali. Filozofinja Alenka Zupančič je nedavno opozorila na pomenljiv preobrat: vlogo tistega, čemur v teoriji pravijo fetiš, lahko danes prevzame prav razglašanje, da nekaj zelo dobro vemo. Fetiš v tem pomenu ni nič skrivnostnega. Predstavljamo si ga lahko kot talisman, ki se ga posameznik v negotovosti oprime, ker mu pomaga živeti z neprijetno resničnostjo, ne da bi se moral v celoti soočiti z njenimi posledicami.

Nekaj podobnega se lahko zgodi z moralnimi sodbami. Nekaj vemo, o tem govorimo in to iskreno obsojamo, kar v nas vzbuja jezo, žalost ali občutek nemoči. Prav ponavljanje obsodbe pa lahko prinese določeno olajšanje, čeprav dobro vemo, da smo s tem le malo vplivali na sam problem. Ko dovolj odločno izrečemo, da se zavedamo podnebne krize, pobijanja civilistov ali družbenih krivic, lahko javna izjava postane nadomestek za soočenje s silami, ki problem proizvajajo. Jasno smo povedali, na kateri strani stojimo, zato imamo občutek, da smo vsaj nekaj storili. In tak ritual ni nujno le poza. K njegovemu izvajanju prispeva tudi povsem realna nemoč posameznika, ki problem jasno vidi, vendar nima učinkovitega vzvoda, da bi nanj vplival.

Na družbenih omrežjih je ta dinamika še posebno učinkovita. Izrekanje pričakovanih fraz ponuja hitro moralno orientacijo v razmerah, ko se posameznik počuti nemočnega. Od pisca se zato hitro pričakuje, da ne bo predvsem analiziral, ampak tudi potrjeval pripadnost. Posebno ostri odzivi lahko pridejo prav od ljudi, s katerimi si delimo temeljne vrednote. Odkriti nasprotnik notranje koherence skupine večinoma ne ogroža, njegova kritika jo lahko celo utrjuje. Precej bolj neprijeten je nekdo, ki deli iste vrednote, ne sprejme pa tudi vseh razlag in političnih sklepov, ki naj bi iz njih samoumevno sledili.

Tu se srečata dve predstavi o odgovornosti javne besede. Prva poudarja njene politične posledice in upravičeno opozarja, da neskončno problematiziranje in zahtevanje vedno novih dokazov lahko postaneta način odlaganja ukrepanja. Včasih je poziv k »še več razumevanja« res izgovor za pasivnost. Druga poudarja odgovornost do tega, kar dejansko vemo, in zahteva razlikovanje med zanesljivo potrjenimi dejstvi, odprtimi vprašanji, legitimnimi razlagami in politično manipulacijo. Njena naloga ni umetno uravnoteževanje tam, kjer dejstva govorijo jasno, ampak zvestoba stanju vedenja, tudi kadar je to za politično sporočilo neprijetno. Obe zahtevi sta legitimni, vendar nista vedno skladni: politika zahteva odločanje tudi v negotovosti, odgovornost do resnice pa prepoveduje, da bi zaradi želenega učinka negotovost prikazovali kot gotovost.

Razlaga mehanizma zato ni opravičevanje dejanja. Razumeti, kako je prišlo do nekega zgodovinskega dogajanja, ne pomeni vsem razlagam pripisati enake teže. Prav nasprotno: natančna rekonstrukcija okoliščin šele omogoči razlikovati med razlago, izgovorom, propagando in dejstvom. Moralna obsodba nam pove, kako dejanje vrednotimo, ne more pa sama pojasniti, zakaj se je nekaj zgodilo.

To je posebno očitno pri razlagi političnega in zgodovinskega nasilja. Če neko dejanje označimo za zločin, teror ali preganjanje, smo povedali nekaj pomembnega o tem, kako ga vrednotimo, vendar še nismo pojasnili, kako je postalo mogoče. Za razumevanje moramo pogledati, katere predstave o nevarnosti so ljudje sprejeli, kakšni interesi in strahovi so jih vodili, katere institucije so nasilje omogočile in kako so se dejanja, ki bi bila v običajnih okoliščinah nesprejemljiva, postopno začela kazati kot nujna ali samoumevna. Prav tu postane razumevanje neprijetno: dlje ko gremo v razlago, manj nam ostane udobje prepričanja, da je zlo mogoče pojasniti zgolj z zlobo tistih, ki so ga zagrešili.

Dobra analiza je neprijetna prav zato, ker ruši udobje vnaprejšnjih razlag. Lažje je živeti v svetu, v katerem ravnanje druge strani pojasnjuje njena norost ali pokvarjenost. Težje je rekonstruirati preplet interesov, strahov, institucionalnih spodbud in napačnih presoj, ki lahko pripelje do katastrofalnih posledic. Moralna sodba zaradi tega ni nič manj jasna. Izgubimo pa udobje prepričanja, da smo pojav pojasnili že s tem, ko smo ga pravilno obsodili.

Besedilo, ki na carinskem pregledu noče pokazati pričakovanega potnega lista, zato še ne tihotapi moralnega relativizma. Lahko počne nekaj zahtevnejšega: zavrača domnevo, da je pravilna moralna oznaka že tudi razlaga sveta. Zlo je pogosto razmeroma lahko poimenovati. Veliko težje je razumeti dinamiko, zaradi katere nastane, se reproducira in ljudem postane samoumevno.

https://www.delo.si/mnenja/kolumne/lazje-je-obsojati-kot-razumeti

Subscribe now

Na predvečer 12. obletnice oktobrske revolucije, 6. novembra 1929, je na Ljubljanskem gradu zagorela signalna bakla in v nočno nebo je poletelo nekaj raket. Izstrelilo jih je pet mladeničev: Boris Kidrič, Edvard Kardelj, Tone Tomšič, Vilibald Konte in Stane Oswald. Kidrič je hodil še v gimnazijo, Konte pa je imel 21 let. V državi, ki je komunistično partijo prepovedala in je tisto leto postala kraljeva diktatura, je bila to predrznost, ki se ni mogla dobro končati. Kidriča so naslednji dan aretirali kar med poukom.

Na prvi pogled je bila to mladostna politična provokacija, kakršnih je bilo v tistih letih veliko. Toda imena niso naključna. Kardelj in Kidrič bosta čez dobro desetletje vodila odpor in revolucijo, po vojni pa bosta sodila med najvplivnejše može nove Jugoslavije. Tomšič bo eden glavnih organizatorjev Osvobodilne fronte v Ljubljani, italijanski okupator pa ga bo leta 1942 ustrelil. Oswalda bo nova komunistična oblast v politično montiranem procesu obsodila na smrt in pozneje usmrtila. Tudi Vili Konte bo prišel visoko v državni gospodarski upravi, vendar se bo njegova zgodba končala tako, kot si tisto noč na gradu ni mogel predstavljati nihče iz peterice.

Prizor odpre vprašanje, na katero skuša odgovoriti ta sestavek. Kako je iz peščice mladeničev, ki so v kraljevini lahko prižgali kvečjemu nekaj raket, v 16 letih nastala organizacija, ki je prevzela državo? In kaj se je med potjo zgodilo z njimi samimi?

Od ključavničarja do hotela Lux

Ko se je Josip Broz leta 1935 odpravil v Moskvo, ni bil mlad politični začetnik, ampak 42-letni poklicni revolucionar z nenavadno življenjsko potjo. Rodil se je leta 1892 v Kumrovcu, izučil se je za ključavničarja in kot kovinarski delavec potoval po habsburški monarhiji. Med prvo svetovno vojno je služil v avstro-ogrski vojski, bil leta 1915 ranjen in zajet v Rusiji ter tam doživel revolucijo. Po vrnitvi v novo jugoslovansko državo se je leta 1920 pridružil komunistični partiji, deloval v sindikatih in ilegali ter bil leta 1928 na tako imenovanem bombaškem procesu obsojen na pet let zapora. Moskva je bila zato nadaljevanje dolgega političnega vajeništva, v katerem so se prepletali tovarniško delo, vojna, revolucija, konspiracija in zapor.

Na večer pred odhodom v Moskvo je Josip Broz skoraj pristal v rokah dunajske policije. Ilegalno je stanoval pri starejši judovski gospodinji, katere hči se je tisti večer poskušala zastrupiti s plinom. Broz jo je v zadnjem hipu rešil, ob prihodu orožnikov pa se je v zmedi komaj izmuznil skozi vrata. Bilo je konec februarja 1935. Zagrebški tovariši so mu svetovali, naj odpotuje, ker se bodo razmere v Jugoslaviji kmalu zaostrile, v Sovjetski zvezi pa naj bi se pripravil na prihodnje naloge.

V Moskvi mu je sobo priskrbel Vladimir Čopić, eden od ustanoviteljev jugoslovanske partije in njen predstavnik pri Kominterni. V novincu je videl morebitnega tekmeca, vendar mu je kljub temu našel prostor v hotelu Lux. Poslopje je bilo natrpano s tujimi komunisti, ki so v Moskvi iskali zatočišče. Nekateri stanovalci so se pritoževali nad umazanijo in hotelskimi podganami, toda za prišleke iz revnejših delov Evrope so centralno ogrevanje, topla voda, skupne prhe in plinske pečice pomenili skoraj razkošje. Lux je bil hkrati privilegirano zatočišče in prostor nadzora, v katerem so vsi živeli drug ob drugem in nikoli niso mogli vedeti, kdo bo ponoči izginil.

Prva naloga novega stanovalca je bila, da napiše svoj življenjepis, in to večkrat. Kadrovski oddelek je različice primerjal ter v razlikah iskal morebitne laži. Nato sta mu predstavnik sovjetske politične policije Jakubovič in bolgarski komunist Ivan Karaivanov naročila še kadrovske ocene, tako imenovane karakteristike, sedem najpomembnejših članov jugoslovanske partije. Med njimi je bil generalni sekretar Milan Gorkić. To ni bila izjemna naloga, namenjena samo novincu. Vsi uslužbenci Kominterne so morali redno oddajati delovna poročila, samokritične ocene in kompromitirajoče podatke o drugih; kadrovski oddelek, ki je podatke izmenjeval z NKVD, je deloval kot njena notranja tajna služba.

Broz je nalogo opravil vestno ter tovariše hvalil ali kritiziral, kakor je presodil. Enaindvajsetega maja 1935 je Karaivanov zapisal, da si s političnega vidika zasluži zaupanje, kmalu zatem pa je Broz v Kominterni dobil novo konspirativno identiteto Friedrich Walter; vzdevek Tito je uporabljal že od leta 1934. Čez dve leti so Gorkića poklicali v Moskvo, ga aretirali in ustrelili kot britanskega vohuna ter sovražnika ljudstva. Ni mogoče ugotoviti, ali je Brozova karakteristika kakorkoli vplivala na njegovo usodo. Primer pa razkriva nevarnost sistema, v katerem so osebne sodbe o tovariših postajale gradivo za policijske preiskave in so lahko nazadnje pomagale sestaviti obtožnico, ki se je končala z usmrtitvijo.

Jeseni 1938 so Friedrichu Walterju, kakor se je Broz imenoval v Kominterni, naložili, naj s Čopićem in Kamilom Horvatinom uredi srbohrvaški prevod zgodovine sovjetske partije, izdane pod Stalinovim imenom, zato je bila vsaka beseda politično občutljiva. Dela niso dokončali. Tretjega novembra so agenti NKVD aretirali Čopića. Da so ga ponoči odpeljali, je Brozu povedala snažilka hotela Lux, kjer sta oba stanovala. Nič mu ni pomagalo, da je v Španiji poveljeval XV. mednarodni brigadi, v kateri je bil tudi ameriški bataljon Abraham Lincoln.

Broz je v tistih letih počel tisto, kar je bilo v Luxu najpametneje: ostajal je neopazen. Rojakom se je izogibal deloma zaradi samote, ki se je je navadil v zaporu, predvsem pa zato, ker je hitro razumel vrednost molka, zlasti v sobah s telefonom. Prisluškovanje je veljalo za samoumevno. Hodil je od hotela do stavbe Kominterne in nazaj, obiskoval tečaje konspiracije, vodenja in vojaških zadev ter pozneje menil, da ga je prav to rešilo pred Stalinovim nožem. Ruth von Mayenburg, ki je prav tako stanovala v Luxu, se ga je spominjala kot človeka, ki se je po dolgih hodnikih premikal skoraj kakor nevidna miš.

Ko so Horvatina preiskovali zaradi domnevnega trockizma, Broz ni hotel potrditi obtožb, za katere ni imel nobenih dokazov. Toda iz Moskve se je vrnil tudi s stavkom, ki ga je slišal od Dimitrova in ki veliko pove o politični kulturi časa: pri odstranjevanju bolezni je včasih bolje zarezati tudi v zdravo meso, kakor pustiti bolezen pri miru.

To je bila šola, iz katere so prišli nekateri ljudje, ki so leta 1941 organizirali odpor in pozneje prevzeli oblast. Naučili so se živeti pod tujimi imeni, preverjati lojalnost, sestavljati ocene o tovariših, delovati v celicah in molčati. Naučili pa so se tudi nečesa nevarnejšega: da lahko organizacija zasleduje cilj, ob katerem posameznik postane predvsem sredstvo.

Propadla odprava v Španijo

Poleti 1936 je v Španiji izbruhnila državljanska vojna. Sovjetska zveza se je postavila na stran republike, po Evropi pa so se začeli zbirati prostovoljci. Broz je v Moskvi dobil nalogo, naj jih pridobiva med Jugoslovani, Gorkić pa je v tem videl priložnost, da Kominterni pokaže učinkovitost svoje partije. V začetku marca 1937 je iz Marseilla proti jugoslovanski obali poslal parnik La Corse, najet za 750.000 frankov. Ladja naj bi vkrcala prostovoljce z različnih krajev obale in jih odpeljala v Španijo. Akcija bi morala ostati tajna, toda organizatorji so preveč govorili. Policija je izvedela, kaj se pripravlja, in pri Budvi preprečila načrtovano vkrcanje. Namesto pričakovanega organizacijskega uspeha je moral Gorkić Kominterni poročati o polomu.

Sam neuspeh verjetno še ne bi bil usoden. Gorkić pa se je znašel sredi Stalinovih čistk. Njegovo ženo so aretirali že prej in ga je med zasliševanjem obremenila. Ko so v Moskvo poklicali še njega, ni mogel pričakovati nič dobrega: 19. avgusta 1937 so ga aretirali, 1. novembra pa ustrelili. V čistkah je izginil tudi velik del jugoslovanskega partijskega vodstva, ki je bil v Sovjetski zvezi. Partija je bila s tem obglavljena, zato so nekateri člani vodstva Brozu predlagali, naj prevzame njeno vodenje. Gorkićeva smrt mu je tako odprla pot proti vrhu. V naslednjih letih je položaj postopoma utrdil v političnem okolju, v katerem notranji spor ni pomenil le izgube položaja, ampak je lahko pomenil tudi smrt.

Koliko jugoslovanskih komunistov je izginilo v Stalinovih čistkah, ni mogoče natančno ugotoviti. Po približni oceni je šlo za 900 oseb. Broz je mlajše tovariše pred moskovsko nevarnostjo reševal tako, da jih je pošiljal nazaj v ilegalo ali v Španijo. Obe poti sta bili nevarni, vendar pogosto manj kakor čakanje v hotelu Lux. Edvard Kardelj, ki je sredi tridesetih let delal v Moskvi, je bil večkrat postavljen pred nadzorno komisijo Kominterne in si je položaj reševal s samokritiko. Tudi to je bila lekcija političnega okolja, v katerem je moral posameznik priznati zmoto organizaciji, medtem ko organizaciji svojih zmot ni bilo treba priznati nikomur.

Kako je Kardelj takrat razmišljal, vemo iz poznejšega spomina Aleša Beblerja. Na poti iz Moskve v Španijo se je Bebler v Parizu srečal z njim in mu daleč od prisluškovalnih naprav pripovedoval, kaj je videl v Sovjetski zvezi in kaj si misli o zločinih, s katerimi Stalin gradi socializem. Kardelj ga ni prepričeval, da se moti ali pretirava. Govoril je o boju proti fašizmu in o nujnosti, da pri njem podprejo Sovjetsko zvezo. »Morda le ustavimo napad fašistov,« je dejal.

Beblerjev spomin kaže, da vsaj nekateri niso bili nevedni glede Stalinovega nasilja. Presodili so, da ga je treba zaradi boja proti fašizmu začasno sprejeti, zamolčati ali potisniti na stran. Takšna odločitev se lahko v izrednih razmerah zdi razumljiva; nevarna pa postane, ko jo je mogoče vedno znova utemeljiti z naslednjim višjim ciljem.

Kako je bilo živeti v ilegali

Hitro se pozabi, zakaj je bila partija sploh ilegalna. Na volitvah v ustavodajno skupščino novembra 1920 je dobila okoli 200.000 glasov in postala tretja stranka v državi. Le nekaj tednov pozneje, v noči z 29. na 30. december 1920, je notranji minister Milorad Drašković s sklicevanjem na stavko v Trbovljah izdal dekret, imenovan obznana. Z njim je prepovedal komunistično propagando, ker naj bi vlada odkrila boljševiško zaroto in hotela državi prihraniti državljansko vojno po ruskem zgledu. Poleti 1921 je mladi komunist Draškovića ubil, država pa je nato z zakonom o zaščiti države partijo dokončno prepovedala. Od tedaj je nasilje delovalo v obe smeri: partija je v ilegalo zašla tudi zaradi dejanj lastnih pripadnikov, v njej pa so jo dve desetletji ohranjali sistematično preganjanje, zapori in mučenje.

Velik del ilegalnega življenja pa se je odvijal daleč od doma. Kako je bilo videti od blizu, je opisal človek, ki ga danes poznamo predvsem kot pisatelja. Lovro Kuhar, ki se je podpisoval kot Prežihov Voranc, je velik del tridesetih let preživel kot politični emigrant po Evropi. Eden od njegovih zapisov, pozneje objavljenih v knjigi Borba na tujih tleh, se ne začne s politiko, ampak s čakanjem v vrsti.

Oddelek E v petem nadstropju pariške prefekture je začel uradovati ob 9. uri. Voranc je pred vhodom za tujce na Cvetličnem trgu stal že ob 7. uri in pričakoval, da bo na čelu vrste, vendar je pred zaprtimi vrati našel pet ljudi. Deset minut pozneje jih je bilo 25, ob 7.30 že 100, ob 8. uri pa 200. Ko je pločnik postal pretesen in se je vrsta razlila na cestišče, jo je policist s pendrekom spravil v red. Mimoidoči so čakajoče gledali izpod čela in se jim ogibali, kakor da hodijo mimo zbranega podzemskega Pariza.

Pet minut pred 9. uro so se vrata odprla in množica je stekla čez dvorišče proti stopnicam. Voranc je imel hitre noge in je bil med prvimi v petem nadstropju, tam pa ga je čakalo novo razočaranje. Na hodniku je že stala vrsta ljudi s tihimi, vdanimi obrazi; bilo jih je več kot 50 in nihče ni vedel, kako so prišli noter. Postaran mož v oguljenem plašču mu je ob prižiganju smrdljivega čika zaupal skrivnost: šel je okoli vogala in vstopil ob Seni, kjer so pravkar odnašali smeti. Prejšnji dan je zaman čakal od jutra do večera.

Voranc je pred seboj naštel 65 ljudi. Ker so jih dopoldne odpravili 70 ali 80, je lahko računal, da bo prišel na vrsto. Za njim so odšteli še 10 čakajočih, vse druge pa nagnali s hodnika. Nekateri so ugovarjali, drugi jokali, tretji se hudomušno nasmihali. Neki Poljak je rinil nazaj in policistu znova pojasnjeval, da mu je dovoljenje poteklo predvčerajšnjim; če ga najdejo na ulici, ga bodo zaprli in izgnali, tu pa že dva dni čaka zaman. Dovoljenje za bivanje v državi, pripomni Voranc, ni bilo nepomemben dokument. Nekoč za takšne papirje ni nihče spraševal, saj so bile delovne roke najboljša legitimacija. Zdaj je pritiskala brezposelnost, vojna se je naglo bližala, oblasti pa so se skušale znebiti čim več tujcev.

Naslednji Vorančev zapis pokaže drugo stran istega postopka. Nekega jesenskega jutra so ga odpeljali iz dunajskega zapora, kjer je 14 dni čakal na izgon, in ga napotili proti češki meji. Vprašali so ga celo, v katero državo želi, in izbral je Češko, ker se mu je pot zdela najpreprostejša. Spremljala sta ga dva detektiva; drugi je vodil še dva izgnanca, moškega in žensko, ki so jo avstrijske oblasti označile za nezaželeno prostitutko. Skupino je tako sestavljalo pet ljudi, ki so na lep jesenski dan hodili skozi vinograde.

Tik pod vrhom so obstali in eden od detektivov se je začel obnašati kakor tihotapec. Šepnil jim je, da ob tej uri tam ni nikogar, straža pa pride šele ob 4. uri; čez vrh naj ne hodijo, ker bi ji padli naravnost v roke. Izgnanci so nekaj časa strmeli proti severu, nato pa si je vsak izbral svojo smer: Voranc levo pobočje, ki se mu je zdelo najvarnejše, ženska gosto poraščeno desno stran, zadnji naravnost po poti, saj bo, kakor je dejal, že nekam prišel. Vsi trije so se strinjali vsaj v tem: na tej strani so še jetniki, po prestopu meje pa bodo svobodni. Detektiv je dal znak in v hipu so izginili vsi, izgnanci in njihova spremljevalca.

Moskovski hodniki, pariška vrsta in avstrijska meja so pripadali različnim svetovom, vendar je bilo povsod življenje odvisno od dokumenta, gesla, zveze in pravilno izrečenega imena. Kdor je tako preživel desetletje, se aprila 1941, ko se je država razsula in so legalne politične ustanove izginile, ni znašel v povsem neznanih razmerah. Ilegalno življenje ga je nanje že pripravljalo.

Slovensko vprašanje pred vojno

Vprašanje političnega položaja Slovenije se v partiji ni odprlo šele leta 1941. Jugoslovanski komunisti so v prvih letih nove države zagovarjali unitaristično predstavo o enem jugoslovanskem narodu, leta 1923 pa so jo začeli opuščati. V glasilih tedaj legalne Neodvisne delavske stranke Jugoslavije so vse bolj poudarjali večnacionalni značaj države in zagovarjali federativno ureditev. Slovenski komunisti so imeli pri preobratu pomembno vlogo: julija 1923 je njihov pokrajinski svet zahteval politično samostojnost Slovenije in drugih jugoslovanskih narodnih enot.

Najostreje je nastopil inženir Dragotin Gustinčič, eden teoretsko najprodornejših slovenskih komunistov tistega desetletja. Konec leta 1923 in v začetku naslednjega leta je v Glasu svobode objavil Glose k narodnostnemu vprašanju. Slovenski proletarci, je pisal, se ne želijo preprosto utopiti v balkanski federaciji; če že nastane skupna socialistična ureditev, naj gospodarsko in tehnično slabše razviti srbski tovariši raje pridejo k Slovencem v srednjo Evropo. Poziv je bil pokroviteljski, vendar kaže, kako daleč od poznejše predstave o brezpogojnem jugoslovanskem zlitju so lahko segali tedanji komunistični pogledi.

Gustinčičev ton je bil njegov, zamisel o slovenski politični samostojnosti znotraj širše socialistične ureditve pa ni bila osebni odklon. Slovenski komunisti so pomembno sodelovali pri spremembi narodnega programa celotne jugoslovanske partije.

Štirinajst let pozneje je razprava dobila organizacijsko obliko. Aprila 1937 je bila na Čebinah nad Trbovljami ustanovljena Komunistična partija Slovenije kot posebna organizacija znotraj jugoslovanske partije; podobno organizacijo so dobili tudi Hrvati. Zamisel o večnacionalni in federativni Jugoslaviji je bila tako vgrajena že v samo partijsko strukturo.

Narodni program, s katerim je partija nastopila leta 1941, torej ni nastal čez noč ali kot taktična domislica okupacijskega časa. Vprašanje slovenske politične samostojnosti je premlevala skoraj dve desetletji, zato je imela ob razpadu države vsaj del odgovorov pripravljen, medtem ko so jih druge politične skupine še iskale.

Španija kot vojaška šola

Tretjega marca 1937 je jugoslovanski notranji minister Anton Korošec izdal odredbo, ki je prepovedovala in kaznovala vsakršno pomoč španski republiki. Ujetemu prostovoljcu je grozil mesec dni zapora, oblasti pa so sestavljale tudi sezname ljudi, ki jim niso smeli izdati potnega lista. V potne liste so včasih vpisali še opombo, da ne veljajo za Španijo, kdor jo je prezrl, pa je tvegal izgubo državljanstva. Zato se je razmahnila dejavnost, v kateri so bili komunisti zaradi ilegalnega dela že dobro izurjeni: ponarejanje dokumentov.

Pot je bila dolga in je redko uspela v prvem poskusu. Mnogi so se odpravili dvakrat ali trikrat, ker so jih orožniki prestregli in vrnili, marsikdo pa je med počasnim napredovanjem proti Iberskemu polotoku tedne ali mesece preživel v zaporih. Potem ko je Francija avgusta 1936 uradno zaprla mejo s Španijo, so prostovoljci Pireneje prečkali ponoči ter na drugo stran prihajali izmučeni, žejni in prestrašeni.

Prostovoljec ni potoval na slepo. Dobil je gesla, naslove javk, zveze in denar za pot, poseben partijski odbor pa je iskal varne kanale. Javke so bile v Celovcu, Gradcu, na Dunaju, v Pragi in Baslu, na več krajih v Nemčiji ter nazadnje v Parizu in Perpignanu. V gostilnah, restavracijah ali zasebnih stanovanjih so jih pričakali ljudje, ki so jih nahranili ter jim zaupali naslednje geslo in ime. Julija 1937 je Miha Marinko tako prek Avstrije, Švice in Francije pripeljal štiri revirske fante do Pariza, od koder so nadaljevali proti Španiji.

Nekateri so se znašli bolj domiselno. Ko je bila julija 1936 v Barceloni napovedana delavska olimpijada, ki je zaradi Francovega puča odpadla, so nekateri športniki preprosto ostali in se pridružili prvim enotam. Jože Nose si je vozovnico do Pariza zagotovil tako, da se je prijavil na pariško svetovno razstavo.

Iz slovenskega prostora je v Španijo odšlo več kot 500 prostovoljcev. Natančnega števila prav zaradi ilegalnih poti in tujih imen ni mogoče določiti, zato so sezname desetletja pozneje sestavljali s pomočjo časopisnih pozivov in pričevanj nekdanjih borcev. Največ prostovoljcev je prišlo s Primorske in iz Slovenske Istre, iz krajev, kjer fašizem ni bil oddaljena nevarnost, ampak nekaj vsakdanjega. Za 337 prostovoljcev poznamo dovolj rojstnih podatkov, da je mogoče oceniti njihovo starost. Nekaj več kot polovica jih je bilo rojenih med letoma 1901 in 1910, zato so v Španijo večinoma odhajali v poznih 20. in 30. letih.

Jugoslovanska komunistična partija je imela med evropskimi partijami izredno veliko španskih veteranov in številni so pozneje prevzeli vodilna mesta v partizanskem boju. Pri organiziranju poti prostovoljcev iz srednje Evrope je sodeloval tudi Josip Broz. Španija zato ni bila le prizorišče mednarodne solidarnosti, ampak najpomembnejša praktična vojaška in organizacijska šola jugoslovanskega revolucionarnega gibanja pred letom 1941.

Istega leta, ko je Korošec izdal odredbo proti pomoči republiki, je v Domu in svetu izšlo Kocbekovo Premišljevanje o Španiji, ki je vzroke vojne iskalo predvsem v družbenih razmerah in ostro kritiziralo ravnanje španske Cerkve. Predstavnika katoliškega tabora sta tako o isti vojni spregovorila povsem različno: Korošec z državno odredbo, Kocbek z esejem. Razlika pokaže, kako globoko je bila slovenska katoliška javnost razdeljena že pred okupacijo.

Revščina in privlačnost revolucije

Zakaj so ti ljudje odhajali v Španijo in vstopali v partijo, ni mogoče pojasniti samo z Marxom, Stalinom ali organizacijsko disciplino. Pogledati je treba tudi družbo, iz katere so prihajali, in obljubo, ki jim jo je ponujala ideologija.

Slovenski prostor je že pred prvo svetovno vojno tičal v začaranem krogu revščine. Nizki dohodki so dopuščali malo varčevanja, zato se je kapital kopičil počasi, nizka pa je bila tudi produktivnost. Pretežno predmoderna in slabo razčlenjena družba se je na počasno modernizacijo pogosto odzivala z nezaupanjem do individualizma in podjetništva.

Med vojnama se je marsikaj premaknilo. Industrija je ustvarila od 50.000 do 60.000 novih delovnih mest in s tem zagotavljala eksistenco približno 250.000 do 300.000 ljudem. Vendar je bila preobrazba prepočasna, da bi posrkala presežek delovne sile s podeželja. Tedanji izračuni so govorili, da bi lahko glede na produktivnost in strukturo kmetijstva skoraj polovica kmečkega prebivalstva brez težav odšla s kmetij, podatki o zadolženosti pa so kazali, da je bilo na poti v gospodarski propad okoli 250.000 ljudi.

Tu se slovenski primer loči od ruskega in razlika je poučna. V Rusiji je revolucijo leta 1917 v veliki meri poganjala kmečka lakota po zemlji. Kmetje so si posesti vzeli sami, ne zaradi komunizma, ampak zase, in s tem odprli pot boljševikom v mestih, ki so jih pozneje s kolektivizacijo znova podredili državi. V Sloveniji takšnega pogona ni bilo. Kmečkega vprašanja ni bilo mogoče rešiti z agrarno reformo, ker zemlje, primerne za razdelitev, preprosto ni bilo dovolj. Zadolženi kmet ni mogel pričakovati, da mu bo revolucija prinesla posest. To je verjetno eden od razlogov, da je partija ostala majhna in si je morala pot do množic iskati drugače, prek narodnega vprašanja in koalicije z drugimi skupinami.

Veliki gospodarski krizi so sledili padec kupne moči, nižji dohodki, zadolženost in množična brezposelnost. V takšnih razmerah se je velik del izobraženstva, zlasti humanističnega, obrnil proti liberalni demokraciji in kapitalizmu; pripravljenost na omejevanje osebnih, političnih, socialnih in gospodarskih svoboščin se je širila tako v katoliškem kakor v liberalnem okolju.

Radikalizacija zato ni bila lastnost ene strani, ampak značilnost desetletja. O politični poti posameznika so poleg socialnega položaja odločali okolje, društva, učitelji, prijatelji in mreže, v katere je vstopal. Iz podobnih stisk in pogosto celo iz istih šolskih klopi so prišli ljudje, ki so šli v Španijo branit republiko, in ljudje, ki so v Straži v viharju pisali proti komunizmu.

Partija je imela v tem položaju veliko prednost. Ponujala je razlago, ki je gospodarsko krizo, neenakost, fašizem in vojno povezala v eno samo zgodbo, ob njej pa organizacijo, ki je trdila, da ve, kaj je treba storiti. Kdor je bil mlad, brez dela in brez jasnega obeta, je dobil pojasnilo, zakaj je svet takšen, in nalogo za jutri.

Privlačnost te ponudbe ni bila le v obljubi pravičnejše družbe, ampak tudi v njeni celovitosti in nujnosti. Svet naj bi bilo mogoče temeljito preobraziti, odpraviti izkoriščanje in preprečiti nove vojne; če je pot zahtevala žrtve, so jih lahko razložili kot ceno prihodnje pravičnosti. Kritika se je zato hitro ujela v moralno past. Kdor je nasprotoval partiji, je lahko obveljal ne le za človeka z drugačnim političnim pogledom, ampak za zagovornika kapitalizma, veleposestnikov, imperialističnih vojn in vseh krivic, ki naj bi jih revolucija odpravila.

Ideologija je dajala posebno vlogo tudi tistim, ki so verjeli, da razumejo zakonitosti zgodovine. Delavci in kmetje so lahko trpeli zaradi krivic, vendar naj bi bili v jeziku teorije pogosto ujeti v »lažno zavest« in zato še ne bi razumeli lastnega položaja. Ljudje, izurjeni v teoriji, so si lahko pripisali pravico, da v njihovem imenu določijo smer razvoja ter državo uporabijo kot orodje družbenega preoblikovanja. Iskrena želja po odpravi krivic in želja po odločanju o drugih se pri tem nista izključevali; prav nasprotno, druga se je lahko napajala iz prve.

Kako velika je bila partija

Najbolj presenetljive pri tej zgodbi so številke. V času priprav na ustanovni kongres na Čebinah je partijska organizacija na Slovenskem štela okoli 250 članov. Junija 1940 jih je bilo 650, oktobra istega leta med 800 in 900, povezovalo pa jih je 14 okrožnih komitejev. Ob začetku vojne je imela partija več kot 1.200 in verjetno manj kot 1.300 članov. Na Slovenskem je tedaj živelo približno 1,5 milijona ljudi. Partija je bila torej manjša od večje tovarne, njen vpliv pa ni izviral predvsem iz številčnosti.

Kdo so bili ti ljudje, pokaže natančen popis kranjske organizacije jeseni 1943. Med 165 člani je bilo 94 delavcev in revnejših obrtnikov, 14 hlapcev, bajtarjev in malih kmetov, 3 srednji kmetje ter 13 izobražencev; žensk je bilo 34. Partija torej ni bila preprosto organizacija intelektualcev, ki bi govorili v imenu delavstva. Velik del članstva je prihajal iz delavskega in revnejšega okolja, vodilni kadri pa so imeli poleg tega izkušnje ilegale, zaporov, Kominterne, Španije in notranjih partijskih spopadov.

Ob partiji je delovala še Zveza komunistične mladine, SKOJ, v kateri so se oblikovali mlajši kadri in iz katere so prihajali novi člani. Formalno število partijcev zato ne pokaže celotne mreže ljudi, ki so bili povezani z organizacijo in vajeni njenega načina dela.

Zakaj je bila partija pripravljena na okupacijo

Šestega aprila 1941 so sile osi napadle Jugoslavijo in njena vojska se je vdala v enajstih dneh. Za to zgodbo je pomembneje, kaj je tako nagel zlom pomenil za slovensko politiko. Legalne stranke so čez noč izgubile državo, parlament, upravo in politični tisk. Njihova moč je temeljila na ustanovah, teh pa ni bilo več. Vodilni politiki so ostali doma, spoštovani in znani, vendar brez okolja, v katerem so bili vajeni delovati in iz katerega je izviral njihov vpliv.

Partija je izgubila manj, ker je bila že prej izrinjena iz legalnega političnega življenja. Njeni ljudje so bili navajeni delovati brez pisarn, časopisov in pogosto tudi brez pravih imen. Vedeli so, kako se sestane pet ljudi, ne da bi za to izvedel šesti, njihova mreža pa ni bila odvisna od parlamenta ali magistrata. Ilegalnost, ki je bila dve desetletji njihova največja slabost, je v nekaj tednih postala velika organizacijska prednost.

Boris Kidrič je na partijski konferenci v začetku leta 1943 dejal, da je bila partija še tri leta prej majhna sekta, ki se je le stežka prebijala do množic, zdaj pa nastaja nov tip aktivista, ki je hkrati politik, vojak in organizator oblasti. Ker je partija pred vojno dosledno zagovarjala nacionalne pravice, ji je po njegovem pripadla tudi dejanska in moralna pravica, da vodi odpor. V tem sklepu se skriva pomemben preskok. Iz dejstva, da je bila organizacija na okupacijo bolje pripravljena in je pred vojno zagovarjala nacionalne pravice, je nastala trditev, da ji zato pripada posebna politična pravica do vodstva odpora.

Šestindvajsetega aprila 1941, dva tedna po zasedbi, so se v Ljubljani sestali predstavniki partije, krščanskih socialistov, oporečniškega dela sokolov in kulturnih delavcev ter ustanovili Osvobodilno fronto. Nastala je kot koalicija štirih skupin, partija pa je bila sprva samo članica te koalicije. Tudi Kidrič je pozneje poudaril, da brez sokolov in krščanskih socialistov Osvobodilne fronte ne bi bilo. Obe ugotovitvi sta bistveni: partija je bila ključni organizator, odpor pa ni bil samo njen projekt. Napetost med tema dejstvoma je določala nadaljnji razvoj gibanja.

Kaj so prinesli iz Moskve

Poleti 1935 je Broz v Moskvi sedel v dvorani sedmega kongresa Komunistične internacionale. Stalina je videl enkrat ali dvakrat, od daleč in le za hip, ko je stal za marmornim stebrom. Pozneje se je šalil, da se je zdelo, kakor da je hkrati prisoten in odsoten. Pomembnejše od Stalinovega pogleda pa je bilo tisto, kar se je na kongresu sklenilo.

Komunisti so do tedaj veljali za gibanje brez zaveznikov. Socialiste in socialne demokrate, ki so se držali parlamentarne demokracije, so imenovali socialfašiste in jih imeli za skoraj enako nevarne kot fašiste same. Po Hitlerjevem prihodu na oblast je Kominterna to stališče opustila. Komunisti naj ne verjamejo več, da nimajo političnih prijateljev, ampak naj proti fašizmu gradijo široke ljudske fronte s socialisti, liberalci in vsemi, ki so se pripravljeni boriti. V Franciji je leta 1936 nastala vlada ljudske fronte, zato se je vodstvo jugoslovanske partije spomladi 1937 preselilo v Pariz, leto pozneje pa sta tja prišla tudi Kidrič in Voranc. V istem duhu je bila z blagoslovom Moskve leta 1937 ustanovljena posebna slovenska partija, da bi presegla dotedanje sektaštvo in se bolje povezala s svojim okoljem.

Koalicijsko delovanje je bila pomembna ideja, ki so jo prinesli iz Moskve. Osvobodilna fronta aprila 1941 ni nastala v idejnem vakuumu, ampak je bila slovenska različica modela, ki ga je Kominterna priporočala že 6 let: široka koalicija različnih skupin, v kateri ima največ vpliva najbolje organizirana.

Prav tako pomembna je bila metoda. Iz Moskve so prinesli predstavo o partiji kot majhni, disciplinirani avantgardi, ki ve, kam gre zgodovina, in zato sme voditi druge. Prinesli so navado preverjanja kadrov, pisanja karakteristik, delovanja v celicah, konspiracije in samokritike, pa tudi izkušnjo čistk, v katerih so izginjali njihovi tovariši. Oblika in metoda sta se v Osvobodilni fronti srečali. Navzven je bila koalicija, znotraj nje pa je delovala organizacija, odločena, da jo bo politično usmerjala. Zato bi bilo naravno pričakovati, da bi Moskva med vojno revolucijo spodbujala. Zgodilo pa se je ravno nasprotno.

V začetku marca 1942 je Kominterna Titu čestitala za uspehe in hkrati poudarila, da je za zdaj osnovna in neposredna naloga, pomembnejša od vseh drugih, združiti protinacistična gibanja, pregnati zavojevalce in doseči narodno osvoboditev. Georgi Dimitrov, generalni sekretar Kominterne, mu je pisal, naj boja ne presoja samo z narodnega vidika, ampak tudi z vidika britansko-ameriško-sovjetskega zavezništva. Nato je dodal, da iz Titovih poročil nastaja vtis, da imajo privrženci Velike Britanije in jugoslovanske vlade morda prav, ko sumijo, da partizansko gibanje dobiva komunistični značaj in teži k sovjetizaciji Jugoslavije. Vprašal ga je, zakaj je na primer potreboval posebno proletarsko brigado. Opomnil ga je še, da ima Sovjetska zveza pogodbene odnose z jugoslovanskim kraljem in vlado ter da bi odkrit nastop proti njima otežil skupni vojni napor.

Stalin vojne z Nemčijo tedaj ni predstavljal predvsem kot ideološki spopad med nacizmom in boljševizmom, ampak kot domovinsko vojno Sovjetske zveze proti napadalcu. Titova zamisel, da bi osvobodilni boj uporabil tudi kot orodje socialistične revolucije, mu zato ni ustrezala. Govorjenje o svetovni revoluciji, je opozarjal, koristi samo Hitlerju in škodi zavezništvu protifašističnih sil.

Moskva je bila glede Broza tako zaskrbljena, da je isto sporočilo poslala tudi Kardelju v Slovenijo. Prosila ga je, naj brzda Brozove ambicije, da bi postal predsednik narodnoosvobodilnega komiteja, torej nove vlade, ker bi zahodni zavezniki v tem lahko videli dokaz, da v Jugoslaviji ne poteka domovinska vojna, ampak revolucija.

Broz je Kominterni odgovoril, da je njegova poročila napačno razumela. Obenem je prosil za orožje in opazovalce. Moša Pijade je na planoti Durmitor v Črni gori pripravil letališče za sovjetska letala in z ljudmi čakal 37 noči v mrazu in snegu, vendar letalo ni priletelo. Konec maja 1942 je Dimitrov lahko poslal le navodila za izdelavo razstreliva.

Kritika iz Moskve pa je vendarle delovala. Pijade je Titu pisal, da ima Kominterna verjetno prav, ko pravi, da so šli predaleč. Tito mu je ostro odgovoril, naj neha filozofirati o tako imenovanih levih odklonih. Šestega aprila 1942 pa je sam sklical centralni komite in opozoril prav na take odklone, ki so v nekaterih krajih, med drugim tudi v Sloveniji, dobili zaskrbljujoče razsežnosti. Nekateri srbski partijci so celo trdili, da bo treba v drugi fazi revolucije pobiti vse kmete, učitelje, častnike in duhovnike, ki so se pridružili partizanom, ker so potencialni sovražniki delovnega ljudstva.

Centralni komite je nato sklenil, da bo odslej poudarjal narodno osvoboditev namesto razrednega boja, pri čemer moramo biti natančni. Sklep ni pomenil, da so se revoluciji odpovedali. Pomenil je, da je bilo za zdaj bolj smotrno poudarjati domoljubni značaj vstaje. Milovan Đilas je pozneje zapisal, da se od tedaj politična in taktična linija ni več bistveno spreminjala in da je revolucija v boju z okupatorjem našla samo sebe.

Iz tega izhaja odgovor na vprašanje, ki je v slovenski razpravi pogosto postavljeno preozko: ali je bila revolucija načrtovana. Nauk, politična smer in organizacijski model so prišli iz Moskve, hitrost in radikalnost njihovega uresničevanja pa sta bili domači. Revolucija ni bila preprosto uvožena. Jugoslovansko vodstvo jo je med vojno potiskalo dlje in hitreje, kot je ustrezalo tedanji sovjetski zavezniški politiki, zato jo je Moskva poskušala zavirati. V tej razliki so se že nakazovala tudi nesoglasja, ki so leta 1948 prerasla v Titov spor s Stalinom.

Kaj je bilo pri tem posebej slovenskega, se vidi, če pogledamo, s kom je partija delila fronto. V večini drugih delov Jugoslavije v odporu ni imela za partnerje organiziranih nekomunističnih skupin s tolikšnim ugledom. V Sloveniji je bila Osvobodilna fronta vsaj do leta 1943 resnična koalicija, v kateri so sodelovali krščanski socialisti in sokoli z lastnimi ljudmi, ugledom in pogledi. Nasproti ji je stal močan in dobro organiziran katoliški tabor. Zato se je v Ljubljanski pokrajini državljanska vojna začela prej in je bila ostrejša kot marsikje drugje. Slovenska partija je morala biti hkrati bolj odprta za koalicijsko sodelovanje in odločnejša pri vzpostavljanju lastne prevlade; prav ta napetost je leta 1943 pripeljala do Dolomitske izjave.

Vojska je popolnoma v rokah partije

Konec leta 1942, po letu in pol vojne, ustanovitvi Osvobodilne fronte, prvih osvobojenih ozemljih in bojih pri Dražgošah, je partijska organizacija na Slovenskem še vedno štela le okoli 1.200 članov. Približno 560 jih je bilo v vojski: 280 v 4 brigadah, 130 v odredih Ljubljanske pokrajine, 60 na Gorenjskem, 50 na Štajerskem in Koroškem ter 40 na Primorskem. Odporniško gibanje je številčno močno preraslo partijo, ta pa je ostala razmeroma majhna in selektivna. Njene moči zato ne pojasni samo število članov, ampak predvsem položaji, ki so jih zasedali.

Partizanske enote so imele dvojno vojaško-politično vodstvo. Poleg komandanta je imel pomembno vlogo politični komisar, ki ni skrbel le za propagando v današnjem pomenu besede, ampak tudi za politično usmeritev, moralo, zanesljivost enote in njeno povezanost z vodstvom gibanja. Franc Leskošek je julija 1942 poročal, da so bili komisarji praviloma partijci ali skojevci. Partija je bila torej v vojski navzoča predvsem tam, kjer se je oblikovala politična smer.

Posledico takšne ureditve je Kardelj januarja 1943 Titu opisal brez olepševanja: vojska je popolnoma v rokah partije, saj so politični komisarji in njihovi namestniki njeni ljudje. Politično delo je bilo s tem vgrajeno v samo vodstveno strukturo. V hitro rastoči vojski, v katero so prihajali ljudje z zelo različnimi političnimi predstavami, je komisar pomagal določati, kako naj borci razumejo vojno, cilj odpora in svoje nasprotnike. Njegova dejanska vloga se je spreminjala glede na čas, enoto in osebnost, zato ga ni mogoče opisati niti zgolj kot propagandista niti kot prikritega poveljnika.

Kaj je partijsko vodstvo razumelo pod revolucijo, je Kidrič na isti konferenci povedal naravnost. Ker naj bi vladajoči razredi izdali svoje narode, ljudske sile pa prevzele pobudo v osvobodilni vojni, se je po njegovi razlagi narodnoosvobodilni boj povezoval z demokratično revolucijo. Pri narodni osvoboditvi se zato ni smel ustaviti, ampak se je moral nadaljevati z osvobajanjem družbenih plasti, ki so k boju največ prispevale. Revolucija v tej predstavi ni bila naloga za čas po vojni, ampak proces znotraj narodnoosvobodilnega boja. Pred partijskimi aktivisti je bilo to povedano odkrito, iz tega pa še ne sledi, da so cilj poznali ali enako razumeli vsi udeleženci širšega odporniškega gibanja.

Konec leta 1942 je organizacijski sekretar Boris Kraigher Titu poročal, da je revolucionarna zavest partizanov zelo visoka in da se imajo skoraj vsi za komuniste, čeprav je bilo formalnih članov partije v vojski bistveno manj. Med političnim istovetenjem z gibanjem in članstvom v organizaciji je torej zevala velika vrzel. Prav ta je partiji omogočala posebno obliko moči, saj je množično gibanje politično usmerjala organizacija, ki je bila mnogo manjša od njega.

Iz iste logike je izšel nevarnejši sklep. Kidrič je v istem referatu govoril o dveh taborih, taboru slovenskega naroda in taboru bele garde, za drugega pa predvidel eno samo rešitev: »fizično uničenje«. Takšna delitev skoraj ni puščala prostora za legitimnega političnega nasprotnika. Stran, ki se poistoveti z narodom, lahko svojega nasprotnika zlahka spremeni v izdajalca naroda. Do konca vojne sta bili še več kot dve leti, politični jezik za upravičevanje poznejšega nasilja pa je že obstajal.

Ko je partijska disciplina postala nasilje

Avgusta 1941 je centralni komite slovenske partije ustanovil Varnostno-obveščevalno službo, VOS. Formalno je delovala v okviru osvobodilnega gibanja, dejansko pa jo je vodila partija. Ni samo zbirala podatkov in varovala ilegalne mreže, ampak je imela tudi eksekutivo, ki je izvajala atentate in likvidacije. Kardelj je marca 1942 Titu poročal, da aparat sestavljajo komunisti, da ga partija ne namerava izpustiti iz rok in da drugim skupinam Osvobodilne fronte ne dovoljuje nadzora nad njim. VOS je bila tako hkrati obrambna služba odporniškega gibanja in sredstvo izključne partijske oblasti.

Septembra 1941 je vodstvo Osvobodilne fronte naredilo še korak dlje. Razglasilo se je za edinega zakonitega predstavnika slovenskega naroda in sprejelo odlok o njegovi zaščiti, ki je za izdajo, ovaduštvo in dejavno pomoč okupatorju predvideval tudi smrtno kazen. Odporniško gibanje v okupirani deželi je nedvomno potrebovalo zaščito pred ovaduhi in vdori policije, toda odločilno je bilo vprašanje, kdo sme določiti, kaj je izdaja. Ko si je Osvobodilna fronta prisvojila izključno pravico do organiziranja odpora, je lahko tudi politična dejavnost zunaj nje postala sumljiva že zato, ker ni priznavala njenega monopola.

Za razumevanje tega nasilja je pomembna še ena poteza revolucionarnega mišljenja. Sovražnik v njem ni bil samo tisti, ki je odkrito nastopil proti, ampak predvsem tisti, ki se je skrival za izjavami zvestobe in bi se kot izdajalec pokazal šele v odločilnem trenutku. Takega sovražnika ni mogoče prepoznati po dejanjih, ker jih še ni storil, zato je zadoščal sum. Kdor je prepričan, da so skriti sovražniki gotovo med nami, sprejme, da bo pri iskanju prizadel tudi nedolžne, in to razume kot neprijetno, a nujno ceno. V okupirani deželi, kjer so ovaduhi resnično obstajali, je bila takšna logika toliko bolj prepričljiva, ker se je opirala na izkušnje.

To se je pokazalo 4. decembra 1941, ko je eksekutiva VOS ubila Fanouša Emmerja. Organiziral je ilegalno Slovensko narodno gibanje, povezano z vojaškim odporom Draže Mihailovića, in torej ni preprosto deloval kot javni sodelavec okupatorja; zavračal pa je izključno vodstvo Osvobodilne fronte. V naslednjih mesecih sta med odmevnejšimi žrtvami VOS postala industrialec Avgust Praprotnik in duhovnik Lambert Ehrlich. Posamezni primeri so se razlikovali, skupna pa jim je bila oblast, ki si jo je partijski varnostni aparat vzel nad življenjem ljudi brez rednega in neodvisnega sodnega postopka. Poročilo glavnega poveljstva iz začetka maja 1942 je navajalo 250 dotlej usmrčenih ljudi, od tega 65 v Ljubljani, kar kaže, da ni šlo za nekaj osamljenih dejanj.

Nasilje ni bilo omejeno le na Ljubljano in VOS. V partizanskih enotah ter na osvobojenem ozemlju je disciplina lahko segala od politične kritike in izključitve do zapora ali usmrtitve zaradi suma izdaje, dezerterstva, neposlušnosti in drugih dejanj, ki so jih vodstva razumela kot ogrožanje boja. Ponekod so bili med žrtvami tudi ljudje, označeni za razredne sovražnike ali politične nasprotnike, čeprav jim sodelovanje z okupatorjem ni bilo dokazano. Vojna, strah pred ovaduhi, slabe zveze in samovolja posameznih poveljnikov so zabrisovali mejo med nujnim varovanjem gibanja, kaznovanjem dejanskih zločinov in revolucionarnim odstranjevanjem nasprotnikov.

Vodstvo je del takšnega ravnanja pozneje obsodilo kot »leve odklone«. Opozorilo ni prišlo samo iz moralnih razlogov: samovoljne usmrtitve, grožnje in grobo poseganje v življenje prebivalstva so odganjali ljudi od odpora ter krepili protikomunistični tabor. Toda oznaka »odklon« ne pojasni vsega. Nekatera dejanja so bila krajevna samovolja ali maščevanje, druga pa so izhajala iz ustanov, ukazov in predstav o sovražniku, ki jih je oblikovalo partijsko vodstvo samo.

Revolucionarno nasilje se ni končalo z umirjanjem »levih odklonov«. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 so partizanske enote pri Grčaricah in Turjaku zajele večje število četnikov in pripadnikov vaških straž, ki so dotlej delovali ob podpori italijanskega okupatorja. Številne so pozneje usmrtili brez sojenja ali po naglih procesih pred partizanskimi vojaškimi sodišči; med četniki, zajetimi pri Grčaricah, je bila pobita večina. Vojaški obračun s kolaboracijskimi formacijami se je tako prepletel z revolucionarnim odstranjevanjem oboroženih nasprotnikov prihodnje oblasti.

Zato revolucionarnega nasilja ni mogoče odpraviti niti kot golo posledico okupatorjevega terorja niti kot vrsto nepovezanih ekscesov. Okupacija je ustvarila skrajne razmere in okupatorji so izvajali neprimerno obsežnejše sistematično nasilje, vendar to ne spremeni dejstva, da je partija že med vojno z nasiljem disciplinirala tudi lastno gibanje, odstranjevala tekmece in utrjevala politični monopol. Prav ta dvojnost je bistvena: ista organizacija je vodila odpor proti nasilni okupaciji in hkrati gradila oblast, ki je znala prisilo utemeljiti z višjim zgodovinskim ciljem.

VOS in partizanske enote pa seveda niso bili edini izvajalci političnih umorov. Romanist Franc Šturm, redni profesor ljubljanske univerze, je bil od ustanovitve Osvobodilne fronte član njenega prvega izvršnega odbora in glavni organizator gibanja na univerzi, leta 1942 pa je vstopil v partijo. V noči z 11. na 12. marec 1944 sta ga od doma odpeljala dva moška; za njim se je izgubila sled, poznejši viri pa njegovo ugrabitev in umor pripisujejo tako imenovani Črni roki. Pri tej oznaki je potrebna previdnost, saj ni jasno, ali je šlo za enotno tajno organizacijo ali za ime, pod katerim so ugrabljale in ubijale različne protikomunistične skupine; vsaj ponekod so bili storilci pripadniki rednih domobranskih enot. Natančen kraj in datum Šturmove smrti nista znana, vse pa kaže, da je postal tarča zaradi svoje vodilne vloge v ilegalni mreži Osvobodilne fronte na univerzi.

Kdaj se je začela revolucija

Beseda revolucija ima v današnjih slovenskih razpravah močan politični naboj in pogosto deluje bolj kot obtožba ali identitetna oznaka kakor zgodovinski pojem. Toda izraza niso skovali nasprotniki komunizma. Povojno zgodovinopisje je samo govorilo o ljudski revoluciji, temeljna zbirka virov pa se je imenovala Dokumenti ljudske revolucije. Težje od vprašanja, ali je revolucionarni proces obstajal, je zato vprašanje, kdaj se je začel in kaj vse je obsegal.

Če za prelomnico vzamemo september 1941, ko je Osvobodilna fronta vzpostavljala lastne oblastne pristojnosti, revolucijo razumemo predvsem kot vprašanje politične oblasti. Če izberemo februar 1943 in Dolomitsko izjavo, poudarimo monopolizacijo političnega vodstva; Kočevski zbor jeseni istega leta pomeni nastanek novega predstavniškega sistema. Maj 1945 usmeri pozornost k prevzemu države in obračunu z nasprotniki, leti 1945–1947 pa k političnemu monopolu, nacionalizaciji, agrarni reformi in spremembi družbenega reda.

Dolomitska izjava si zato zasluži več kot omembo v časovnici. Konec februarja 1943 so jo pod pritiskom partije podpisali komunisti, krščanski socialisti in sokoli, z njo pa so nekomunistične ustanovne skupine opustile lastno organizacijo in pravico do samostojnih političnih strank. Njihovi člani so lahko še naprej delovali v Osvobodilni fronti, vendar kot posamezniki, ne več kot enakovredne skupine. Kar je bilo prej neenakopravna koalicija, je s tem tudi formalno dobilo enotno vodstvo pod partijsko prevlado.

Vsaka od teh prelomnic poudari drugo razsežnost istega procesa, zato je najprimerneje govoriti o stopnjah revolucije. Ta se ni zgodila nekega dne, ampak je potekala vzporedno z odporom in skozi njegove institucije. Prav zato je danes težko jasno razmejiti, kdo je med vojno podpiral odpor, kdo politični program Osvobodilne fronte in kdo celoten revolucionarni projekt. Za različne ljudi, ki so sodelovali v istem gibanju, to niso bili nujno le različni vidiki istega projekta.

Anica Ivec in meje samokritike

Kaj je takšna organizacija pomenila ljudem od znotraj, pokaže zgodba Anice Ivec, šivilje iz Bele krajine in predvojne simpatizerke komunizma. Komunista je opisovala skoraj kot moralni ideal: človeka izjemne delavnosti, volje in energije, strogega do nepoštenja ter blagega do trpečih. Ko so ji sporočili, da bo sprejeta v partijo, se je počutila nevredno takšne časti, saj po lastni presoji še ni storila ničesar, s čimer bi si jo zaslužila. Enajstega avgusta 1941 se je udeležila prvega celičnega sestanka in ga pozneje opisala kot najsrečnejši dan svojega življenja.

Beseda čast se v partijskih dokumentih in spominih pojavlja dovolj pogosto, da je ne moremo imeti za naključje. Dolomitska izjava pravi, da je za osvobodilne borce čast, če so sprejeti med aktiviste; Ivec se je čutila nevredno sprejema v partijo. Organizacija torej ni ponujala samo razlage sveta in naloge za jutri, ampak tudi priznanje in status. Ker ga je podeljevala sama, ga je lahko tudi odvzela.

Sprejem v partijo ni pomenil le priznanja. Anici Ivec je dajal občutek, da je njeno življenje postalo del zgodovinskega procesa, ki naj bi odpravil izkoriščanje in vojne. Iz iste vere je izhajala tudi njena senca. Če je partija orodje zgodovine, posameznik proti njej ne more imeti prav, zato se je kritika sekretarja zlahka brala kot napad na partijo, napad na partijo pa kot napad na sam cilj.

Organizacija je Anici Ivec status kmalu odvzela. Najprej je bila izključena iz okrožnega komiteja, novembra 1942 pa še iz partije, vendar ne zaradi svojega odnosa do okupatorja ali Osvobodilne fronte, ampak zaradi spora o notranjih odnosih. Zahtevala je, da lahko člani enakopravno zagovarjajo svoje poglede, odkrito govorijo tudi o napakah sekretarjev in pri presojanju drugih upoštevajo okoliščine. Okrožno vodstvo s samovoljnim sekretarjem je njeno kritiko razumelo kot razbijanje enotnosti in napad na partijo.

Zgodba ima še tretje dejanje. Spomladi 1944 je na pobudo novega okrožnega sekretarja napisala poročilo o porušenih odnosih v prejšnjem vodstvu. Razkrila je tudi, da je nekdanjemu sekretarju v osebnem pogovoru naravnost rekla, da je egoist, materialist, terorist, diktator in absolutist. Centralni komite je nato njeno izključitev ocenil za krivično in jo sprejel nazaj v partijo.

Ironija je očitna. Organizacija je kritiko in samokritiko razglašala za dolžnost vsakega člana ter posebno točko rednih sestankov, Ivec pa je bila kaznovana prav zato, ker je načelo vzela resno tudi pri presojanju nadrejenih. Njena zgodba vendarle ni povsem enosmerna: centralni komite je izključitev razveljavil in jo sprejel nazaj. Toda popravek ni prišel iz okolja, v katerem se je krivica zgodila. Tudi pravica je v njenem primeru prišla od zgoraj.

Od zmage do enopartijske države

Maja 1945 je partija prevzela državo, katere vojska, varnostna služba, politično predstavništvo in del uprave so zrasli že med vojno. V prvih povojnih tednih je nova jugoslovanska oblast brez rednih sodnih postopkov pobila velik del vrnjenih pripadnikov protikomunističnih oboroženih formacij in druge zapornike. Pri tem ni šlo samo za nenadzorovano maščevanje ob koncu krvave vojne, temveč za organizirane transporte, zasliševanja in razvrščanje, pri katerih sta imeli osrednjo vlogo vojska in varnostna služba Ozna.

To je bil najhitrejši in najbolj brutalen obraz prevzema oblasti. Za njim je potekalo manj opazno, vendar trajnejše preurejanje države, pri katerem partiji ni bilo treba šele osvojiti posameznih ustanov od zunaj. V marsikateri je bila že navzoča, zdaj pa je bilo treba njene celice povezati, jim določiti naloge in zagotoviti, da bodo državna uprava, Osvobodilna fronta in politično vodstvo delovali v isti smeri.

Jeseni 1945 se je partija lotila organiziranja oblasti in družbe od spodaj navzgor. Po tovarnah, ustanovah in podjetjih je ustanavljala celice ter postavljala krajevna vodstva. V ljubljanskih četrtih se je zgodilo, da je bil isti človek sekretar četrtnega partijskega komiteja, sekretar četrtnega odbora Osvobodilne fronte in predsednik četrtnega narodnega odbora. Partija, fronta in oblast so se tako v isti četrti srečale v isti osebi.

Največja partijska organizacija v mestu pa ni pripadala nobeni četrti. To je bil komite Komunistične partije Slovenije pri slovenski vladi, ki je povezoval 15 celic in 240 članov. Komite je o članih vodil natančne podatke. Vedel je, da so v celici pri slovenskem javnem tožilstvu 4 tožilci, in vedel je, kdo iz vlade kandidira za sprejem v partijo, med drugim pomočnik ministra za notranje zadeve in pomočnik ministra za gradnje.

Primerjava pokaže, kako močno se je v nekaj letih spremenilo razmerje med partijo in državo. Vseh 240 članov ene same organizacije pri vladi je pomenilo približno petino članstva, ki ga je imela partija na celotnem slovenskem ozemlju ob začetku vojne. Zdaj je toliko partijcev delovalo samo v ljubljanskih vladnih uradih, na mestih, kjer so se pripravljale odločitve in kjer jih je bilo mogoče spreminjati v upravno prakso.

Takšna mreža ni bila namenjena le izmenjavi političnih prepričanj. Na partijskih konferencah so članom pojasnjevali trenutno politično usmeritev in jih učili, kako naj se odzivajo na dogajanje na terenu. Za sekretarje so bili obvezni večerni tečaji, iz vodstva pa so prihajale direktive, katera domača in mednarodna vprašanja morajo obravnavati celice. Organizacija je s tem skrbela, da član na sodišču, ministrstvu ali v mestni četrti dogodkov ni razlagal zgolj po svoje, temveč znotraj skupnega političnega okvira.

Oktobra 1945 je na sestanku komunističnega aktiva v Beethovnovi ulici eden od članov podal zunanjepolitični pregled. Sklenil ga je z opozorilom, da morajo kljub zagotovljeni volilni zmagi ostati budni, kajti zmaga mora biti 100-odstotna. Stavek lepo pokaže, kako je partijsko vodstvo razumelo volitve: ne kot negotov spopad političnih možnosti, temveč kot množično potrditev oblasti, katere izid je bil določen že pred glasovanjem.

Še jasnejša so bila navodila za zbore volivcev. Mestni komite je zahteval, da jih sklicujejo najmanj enkrat na mesec, da ne ostajajo pri preveč splošnih razpravah in da se ne vračajo več predvsem k vprašanju, kaj je kdo počel med vojno. Zbori naj bi postali manifestacija podpore novi oblasti, zato jih je bilo treba vnaprej dobro pripraviti. Na vsakem so morali nastopiti vsaj trije pripravljeni diskutanti, ki bi pogovor usmerili k zaželenim temam.

Ljudje naj bi na teh zborih s kritiko pomagali izboljševati delo uprave, vendar je imela tudi kritika določeno mejo. Sergej Kraigher in notranji minister Zoran Polič sta 4. oktobra na konferenci četrtnih odborov pojasnila, da morajo partijci ostro nastopiti proti »nezdravi kritiki«. Kritika je bila torej dobrodošla, dokler je ostala zdrava, merilo zdravja pa je bilo določeno vnaprej, tako kakor trije diskutanti, ki so se na zbor pripravili še pred prihodom volivcev.

Anica Ivec bi takšno razlikovanje prepoznala. Med vojno je izkusila, da je samokritika dolžnost, dokler ne ogrozi avtoritete sekretarja; jeseni 1945 je isto načelo postajalo način javnega političnega življenja. Kar je nekoč veljalo znotraj majhne ilegalne organizacije, se je zdaj širilo na sestanke, urade in zbore, na katerih so sodelovali vsi državljani.

Politična preobrazba je imela tudi formalnejšo stran. Na volitvah novembra 1945 opozicija ni nastopila z lastno listo, monarhijo je nadomestila republika, nova ustava pa je leta 1946 uzakonila federativno ureditev. Agrarna reforma, zaplembe, nacionalizacija in plansko gospodarstvo so v nekaj letih spremenili lastninska razmerja, nekomunistične stranke, neodvisni časopisi in samostojna društva pa so bili potisnjeni iz javnega življenja. Revolucija se zato ni končala z osvoboditvijo; takrat je dobila možnost, da organizacijska načela ilegalne partije razširi na državo in celotno družbo.

Brata Konte: od Ljubljanskega gradu do Golega otoka

Vili Konte, eden izmed peterice z gradu, je bil v prvi polovici tridesetih let eden najvidnejših komunistov na Slovenskem. Policija ga je imela v evidenci od leta 1929 in je pri njem opravila 9 hišnih preiskav. Z Mihom Marinkom je vodil pokrajinski komite, organiziral stavke od Jesenic do Celja in pošiljal aktiviste po industrijskih krajih. Leta 1935 je bil obtožen skupaj z 28 drugimi, med katerimi so bili tudi Kardelj, Marinko, Leskošek ter Sergej in Boris Kraigher, torej ljudje, ki so pozneje vodili revolucijo in novo državo. Sodišče v Beogradu je ljubljanske oblasti posebej opozorilo nanj, češ da je nevaren, ker bi utegnil poskusiti pobegniti in vplivati na druge obsojence. Dobil je najstrožjo kazen v skupini, štiri leta robije, in jo odsedel v Sremski Mitrovici.

V zaporu se je znašel sredi spora, ki je razklal jugoslovansko partijo. Gorkićeva usmeritev je zagovarjala bolj pluralno partijo in ljudsko fronto, zgrajeno »od zgoraj«, s povezovanjem z drugimi strankami. Zmagovita usmeritev, ki jo je zastopal Tito, je trdila nasprotno: fronto je treba graditi »od spodaj«, z ustanavljanjem tajnih partijskih celic v nekomunističnih organizacijah, partija pa mora v njej ohraniti vodilno vlogo. Gorkićevo stališče so označili za likvidatorstvo, ta izraz pa je skupaj z obtožbami sektaštva in nacionalizma kmalu postal nevarna politična oznaka.

V zmagoviti različici lahko prepoznamo organizacijsko zasnovo poznejše Osvobodilne fronte, Konte pa je stal bližje poraženi strani. Ko je bil Tito januarja 1939 imenovan za generalnega sekretarja, tega ni sprejel. Po poznejšem spominu brata Ivana mu je šlo na živce tudi pomeščanjenje komunistov: letovišča, lov, avtomobili in Titov diamantni prstan, medtem ko so bili ljudje lačni.

Mlajši brat Ivan je bil pod Vilijevim vplivom že pred vojno in ga je redno obiskoval v zaporu. Leta 1941 se je vključil v Osvobodilno fronto, v družinski vili v Ljubljani pa je več mesecev skrival Vita Kraigherja, ki je deloval v Varnostno-obveščevalni službi in pozneje vodil obveščevalni oddelek glavnega štaba. Marca 1942 so Ivana ponoči aretirali Italijani ter ga poslali najprej v Gonars in nato v Padovo. Po kapitulaciji Italije se je prek Zagreba prebil k bratu v Hrvaško Zagorje, kjer je Vili delal kot rudarski inženir. Brata sta se 3. oktobra 1943 skupaj pridružila Zagorskemu partizanskemu odredu, ki ga je vodil Franjo Tuđman.

Po vojni sta oba pristala visoko v novi hierarhiji. Vili je postal generalni direktor glavne direkcije za premog na zveznem ministrstvu za rudarstvo, Ivan pa se je kot letalski strokovnjak udeležil mirovne konference v Parizu in bil 14 dni pred aretacijo še kandidat za vojaškega atašeja v Združenih državah. Nato je prišlo leto 1948.

Vilija so aretirali ponoči, 2. julija 1948, med prvimi. Zakaj natanko, se v družini spominjajo različno. Brat Ivan je pozneje trdil, da se je Vili na partijskem sestanku na ministrstvu izrekel za Informbiro. Hči Jana pa je zapisala, da Stalina ni zagovarjal, da je bil do Sovjetske zveze kritičen in se je strinjal, naj gre Jugoslavija svojo pot. Ivan je medtem vedel, da kot nekdanji častnik kraljeve vojske, letalec pri britanskem letalstvu in človek, ki govori več tujih jezikov, nima popolnega zaupanja nove oblasti. Kmalu so prišli tudi ponj.

Vili je bil poslan na Goli otok, pozneje pa je zbolel za tuberkulozo in septembra 1951 umrl v vojni bolnišnici v Ljubljani. Mrliški list je podpisal družinski znanec, ki družine o tem ni obvestil. Pokopali so ga na delu ljubljanskih Žal, kjer so ležali italijanski vojaki, morda zato, ker so ga v dokumentih z Golega otoka vodili pod imenom Contte. Žena je mesece zaman spraševala politične funkcionarje, kje je mož, dokler ji tega naposled ni povedala neka tajnica. Tako kot je Broz v Moskvi za aretacijo Čopića izvedel od hotelske snažilke, je tudi ona resnico izvedela od nekoga, ki ji tega ne bi smel povedati. Status žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja je Vili dobil leta 2009, v matično knjigo umrlih pa so ga vpisali šele leta 2011, 60 let po smrti.

Ivan je preživel. Zaprt je bil v več zaporih in taboriščih, med drugim v Stari Gradiški in na otoku Sveti Grgur. Tam je moral ob prihodu skozi špalir, med dvema vrstama sojetnikov, ki so ga pretepali, nato je bil dolgo v bojkotu in je delal v kamnolomu. V špalirju je izgubil sodbo, ki jo je imel na vrvici obešeno okoli vratu, zato je moral po osamosvojitvi za rehabilitacijo znova sestaviti kazenski spis. Skupaj je preživel 8 mesecev in 23 dni v samici. »Ven sem prišel skoraj blazen,« je zapisal. Pogojno so ga izpustili decembra 1954. Po vrnitvi je doštudiral angleščino in nemščino, postal univerzitetni lektor ter napisal slovnico Modern English Grammar. Živel je do leta 2008, vendar vnukinji o prestanem ni nikoli govoril. »To je bila tabu tema,« se spominja.

Po poznejšem pričevanju iz najožjega partijskega vodstva je odločitev o taborišču za prosovjetske komuniste jeseni 1948 sprejel Tito, ne da bi se o njej posvetoval s centralnim komitejem ali politbirojem. Po uradnih podatkih je bilo do junija 1951 zaradi »sovražnega dela v duhu Informbiroja« aretiranih 8.403 ljudi, ki so jih po upravnem postopku pošiljali na »družbeno koristno delo«. Sistem je bil zasnovan tako, da neposrednega nasilja navidez niso izvajali stražarji, ampak zaporniški »kolektiv«. Udba je prek skesanih zapornikov organizirala tako imenovano samoupravo, v kateri so jetniki pretepali, izčrpavali in ovajali drug drugega. V zameno so lahko dobili lažje delo, boljšo hrano, nekaj cigaret in predvsem upanje, da bodo po priznanju svoje »zmote« izpuščeni. Najprepričljivejši dokaz spreobrnjenja je bila ovadba prijateljev in sorodnikov, zato so priznanja, resnična ali izmišljena, sprožala tudi nove aretacije.

Zaporniki so tako postajali hkrati žrtve in izvajalci nasilja, oblast pa je lahko trdila, da ima čiste roke. Sistem je do skrajnosti razvil mehanizme, ki smo jih v tej zgodbi že srečali: karakteristike, samokritiko in dokazovanje lastne lojalnosti z obtoževanjem drugega. Obračun leta 1948 obenem ni bil povsem nov pojav, ampak nadaljevanje dolgotrajnih frakcijskih bojev v partiji. Med najbolj sumljivimi so postali prav stari komunisti, ki so bili v vodstvu še pred Titom in so mu nasprotovali že v 30. letih. Okoliščine Gorkićevega padca in Kontejeve aretacije niso bile enake, vendar je bilo v obeh primerih staro politično razhajanje spremenjeno v vprašanje lojalnosti, od katerega je bilo lahko odvisno življenje.

Tako so se razšle življenjske poti peterice z gradu. Kardelj in Kidrič sta sodila med najmočnejše može nove Jugoslavije, Tomšiča pa je leta 1942 ustrelil italijanski okupator. Oswald se je po vojni znašel med 15 obtoženci na Diehl-Oswaldovem procesu, prvem in največjem izmed dachauskih procesov. Obtožencem so brez dokazov pripisali sodelovanje z Gestapom med vojno in z zahodnimi obveščevalnimi službami po njej ter jih z mučenjem prisilili k priznanjem. Oswald je bil obsojen na smrt in pozneje usmrčen. Vili Konte je umrl kot zapornik države, ki jo je pomagal ustvariti. Vsi so začeli na istem kraju in pod istim političnim znamenjem, njihove poti pa so se končale radikalno različno. Na koncu ni odločalo le, kako trdno je kdo verjel, ampak tudi, na kateri strani partijske razločilne črte se je znašel, ko se je ta premaknila. Knjiga, iz katere je zgodba povzeta, ima naslov Slišati tišino, in to ni naključje. O Viliju Konteju sta desetletja molčala tako družinski spomin kot zgodovinopisje, Ivan pa o tem, kar je preživel, ni govoril niti z lastno vnukinjo.

Kaj je torej bila revolucija

Vrnimo se še enkrat v hotel Lux. Josip Broz je tam pisal svoj življenjepis znova in znova, da so lahko kadroviki primerjali različice ter v razlikah iskali laži. Toda najpomembnejše lekcije mu niso dala predavanja ali knjige, temveč življenje v tej stavbi. Spoznal je organizacijo, ki je bila hkrati zatočišče, šola in nevarnost; naučil se je ocenjevati tovariše, molčati v sobah s telefonom in živeti v svetu, v katerem ljudi ponoči odpeljejo. Ko so prijeli človeka, ki mu je priskrbel sobo, je za to izvedel od hotelske snažilke. Tudi to je bil del političnega pouka.

Broz in nekaj sto komunistov s sorodnimi izkušnjami so leta 1941 delovali v državi, ki je razpadla v slabih dveh tednih. Pred drugimi političnimi skupinami so imeli tri odločilne prednosti: ideologijo, ki je brezposelnost, kmečke dolgove, družbeno neenakost, fašizem in okupacijo povezovala v skupno razlago; organizacijo, vajeno delovati brez pisarn, legalnega tiska in pravih imen; ter preizkušene kadre z vojaškimi in konspirativnimi izkušnjami, ki so jih številni pridobili zlasti v španski državljanski vojni.

Kar je sledilo, ni bilo eno samo dejanje. Odpor proti okupatorju je bil resničen in je zajel desettisoče ljudi, med katerimi velika večina ni bila v partiji. Brez krščanskih socialistov, sokolov, kulturnikov in množice drugih ljudi ne bi bilo ne Osvobodilne fronte ne partizanskega gibanja. Hkrati je znotraj odpora potekal ožji in načrtneje voden proces, v katerem je organizacija z nekaj več kot 1.200 člani korak za korakom prevzemala ključne položaje: vodstvo fronte, politično vzgojo vojske, upravo na osvobojenem ozemlju, varnostni aparat, pravico določati, kdo je izdajalec, in nazadnje državo.

Revolucije zato ni mogoče preprosto opisati kot skrivno zaroto. Kidrič je januarja 1943 pred partijskimi aktivisti naravnost povedal, da boj ne sme ostati pri narodni osvoboditvi, povojna oblast pa je lastno zgodovino poimenovala ljudska revolucija. Toda odkritost pred partijskimi kadri ni pomenila, da so vsi udeleženci širšega gibanja poznali isti program ali vedeli, katere odločitve vodstvo že pripravlja. Med javnim programom Osvobodilne fronte in notranjimi partijskimi direktivami je ostajal razmik, v katerem je lahko vodstvo sprejemalo odločitve, o katerih niso odločali vsi, ki so gibanju dajali množično podporo.

Kako se je ta razmik med javnim programom in notranjimi odločitvami prenesel v novo državo, pokažeta dva drobca iz leta 1945. Na eni strani so bili državni organi. Avnoj, Antifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije, je med vojno nastal kot predstavništvo odporniškega gibanja, po osvoboditvi pa je opravljal vlogo začasnega parlamenta; med njegovimi zasedanji je oblast izvajalo predsedstvo. Državni ustroj so sestavljali še vlada z ministrstvi, javno tožilstvo in Ozna, varnostna in obveščevalna služba. Na drugi strani je bil politbiro, ožje vodstvo komunistične partije, ki ga je sestavljala peščica ljudi. Politbiro ni bil državni, ampak strankarski organ. Formalno sta bila partija in država ločena sistema.

Zakonodajna oblast je bila tedaj v rokah predsedstva Avnoja. Interese politbiroja je v njem zastopal Moša Pijade, ki je bil obenem predsednik zakonodajnega odbora vlade. Ko je partijska komisija za izgradnjo ljudske oblasti hotela sklicati sestanek komunistov, zaposlenih v predsedstvu Avnoja, je Pijade pobudo zavrnil z razlago, da politbiro o vseh težavah sproti obvešča sam. Za povezavo med zakonodajnim telesom države in vodstvom partije torej ni bilo treba ustanoviti posebnega organa. Zadostoval je človek, ki je sedel v obeh strukturah.

To ni bila izjema. Osrednji organi nove države so delovali na podlagi zelo pomanjkljive zakonodaje, ministrstva pa so v praksi pogosto usmerjali posamezniki s svojo politično avtoriteto, večinoma člani politbiroja. Ozna, vojaško tožilstvo in ministrstvo za ljudsko obrambo so delovali v popolni tajnosti. Javni tožilec in pristojni minister sta avgusta 1945 predlagala razmejitev pristojnosti in koordinacijo med resorji, saj brez nje nista mogla skrbeti za zakonitost, zlasti v kazenskih postopkih.

V teh dveh primerih se pokaže, kako sta se formalno ločena sistema v resnici prepletala. Partijsko vodstvo je sprejemalo ključne odločitve, državni organi pa so jih izvrševali, ne da bi nujno poznali njihov izvor ali celoten obseg. Takšno odločanje ni bilo skrito le pred ljudmi, ki so prihajali na zbore volivcev, ampak tudi pred deli državnega aparata. Javni tožilec nove Jugoslavije ni mogel nadzorovati zakonitosti, ker ni vedel, kaj počne varnostna služba iste države.

Revolucija zato ni bila dogodek z jasnim začetkom in koncem, temveč proces, ki ni potekal ločeno od odpora, ampak skozenj. Potekal je prek istih ljudi in ustanov ter črpal legitimnost iz boja proti okupatorju. Mnogi so v gibanje vstopili zaradi osvoboditve in pravičnejše družbe, ne da bi poznali politično smer, h kateri ga je usmerjalo partijsko vodstvo; drugi so družbeno revolucijo želeli in jo razumeli kot nujno nadaljevanje odpora. Če uporabimo podobo železnice: večina ljudi se je vkrcala zaradi osvoboditve, maloštevilno vodstvo pa je poznalo tudi smer politične preobrazbe in leta 1945 nadzorovalo ključne kretnice.

To je bila revolucija v Sloveniji: ne trenutek, ko bi majhna skupina nenadoma prevzela državo, niti dogodek, ki bi se zgodil namesto odpora, ampak proces, v katerem je množično odporniško gibanje postajalo tudi infrastruktura nove oblasti. Prav zato je danes odpor tako težko ločiti od revolucije. Veliko ljudi je sodelovalo v istem zgodovinskem procesu, vendar niso poznali istih ciljev in isti boj zanje ni pomenil iste prihodnosti.

Viri in literatura

• Marie-Janine Calic, Tito: večni partizan, prev. Majda Deutsch, Cankarjeva založba, Ljubljana 2024. Izvirnik: Tito: Der ewige Partisan, C. H. Beck, München 2020.

• Zdenko Čepič, »Nekaj stopinj revolucije v pluralni dobi Osvobodilne fronte«, Prispevki za novejšo zgodovino 38, št. 1–2, 1998, str. 89–110.

• Vida Deželak Barič, Komunistična partija Slovenije in revolucionarno gibanje 1941–1943, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2007.

• Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knj. 1–7, Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, Ljubljana 1962–1989.

• Anton Grad, »Šturm, Franc (1881–1944)«, Slovenska biografija, Slovenska akademija znanosti in umetnosti in ZRC SAZU, 2013; prvotno objavljeno v Slovenskem biografskem leksikonu, 1971.

• Damijan Guštin, »Razvoj vojaškega sodstva slovenskega odporniškega gibanja 1941–1945«, Prispevki za novejšo zgodovino 44, št. 1, 2004, str. 49–62.

• Jože Hočevar (ur.), Slovenci v španski državljanski vojni / Eslovenos en la Guerra Civil Española / Slovenians in the Spanish Civil War, Združenje protifašistov in borcev za vrednote NOB Koper, Koper 2010.

• Martin Ivanič (ur.), Dachauski procesi: raziskovalno poročilo z dokumenti, Komunist, Ljubljana 1990.

• Božidar Jezernik, »Goli otok kot zibelka socialističnega samoupravljanja«, Zgodovina za vse 27, št. 1, 2020, str. 73–92.

• Žarko Lazarević, »Družba in gospodarstvo med obema vojnama: vprašanja ravni modernizacij«, Zgodovinski časopis 67, št. 1–2, 2013, str. 110–134.

• Eva Mally, Slovenski odpor: Osvobodilna fronta slovenskega naroda od 1941 do 1945, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2011.

• Eva Mally, »Demokracija in demokratičnost v Osvobodilni fronti«, Prispevki za novejšo zgodovino 51, št. 1, 2011, str. 185–205.

• Bogdana Marinac, »Konte Ivan«, digitalna zbirka Ljudje morja, Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran.

• Jurij Perovšek, »Slovenci in jugoslovanska skupnost 1918–1941«, Zgodovinski časopis 59, št. 3–4, 2005, str. 447–460.

• Jože Pirjevec, Jugoslavija 1918–1992: nastanek, razvoj in razpad Karadjordjevićeve in Titove Jugoslavije, Beletrina, Ljubljana 2025.

• Jože Pirjevec, Kardelj: socialistični utopist na oblasti, Beletrina, Ljubljana 2026.

• Jože Pirjevec, Tito in tovariši, Cankarjeva založba, Ljubljana 2011.

• Jelka Piškurić, »Prispevek k razumevanju organizacije in delovanja Črne roke: primer Franca Fraklja«, Zgodovinski časopis 76, št. 1–2, 2022, str. 160–183.

• Martin Previšić, Zgodovina Golega otoka, prev. Andrej E. Skubic, Mladinska knjiga, Ljubljana 2021. Izvirnik: Povijest Golog otoka, Fraktura, Zaprešić 2019.

• Barbara Vodopivec, Slišati tišino: družine Oblak, Dobovišek in Konte v družbeno-zgodovinskem ogledalu 19. in 20. stoletja, Založba ZRC, Ljubljana 2025.

• Jerca Vodušek Starič, Prevzem oblasti 1944–1946, Cankarjeva založba, Ljubljana 1992.

• Prežihov Voranc, Borba na tujih tleh: evropski potopisi, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1946.

  Subscribe now

Štiriindvajsetega februarja 1943 je izvršni odbor Osvobodilne fronte zasedal okoli ležišča Edvarda Kocbeka. Nogo si je poškodoval pri banalnem padcu po neuspelem poskusu, da bi se prebil v Bihać na prvo zasedanje Avnoja. Pred njimi je bil osnutek okrožnice, s katero naj bi vodstva treh ustanovnih skupin svojim aktivistom sporočila, da se odslej podrejajo izvršnemu odboru.

Osnutek jim ni bil všeč. Zdel se jim je premalo utemeljen v dotedanjem razvoju njihovega sodelovanja, motila sta jih polemični ton in neprijetno pogodbeniški značaj sklepa, do katerega naj bi bili po lastnem občutku prišli postopoma in v ozračju medsebojnega zaupanja. Predvsem pa je besedilo segalo dlje od tega, kar so se dogovorili na prejšnji seji. Kocbek in Josip Rus sta opozorila, da preveč posega v povojno politično ureditev na Slovenskem in prihodnjemu razvoju postavlja prestroge meje. Nato je govoril Kardelj in Kocbek je še isti večer v dnevnik zapisal, da je razgrnil »zakonitost razvoja« ter da so kmalu spoznali »neizprosno logiko njegove analize«.

Toda iz nadaljevanja dnevniškega zapisa je razvidno, da Kocbek dogajanja sam ni doživljal zgolj kot popuščanje pritisku. Sam je namreč opredelil, kakšen položaj naj bi imela njegova skupina odslej. Krščanski socialisti ne bodo ustanovili lastne politične stranke, vendar ne zato, ker bi to od njih kdo zahteval, temveč ker naj bi do takšnega sklepa prišli že leto prej in ga večkrat zapisali v svoji reviji in okrožnicah. Kot povezana skupina bodo kljub temu ostali skupaj, ohranili svoje duhovne in kulturne posebnosti ter med kristjani širili nove politične in družbene poglede.

Najbolj poveden je Kocbekov zapis, da želijo biti »idejno vodstvo prehajanja krščanskih množic na nove pozicije« in zato ostati živo duhovno ognjišče. Formulacije, ki jo je ponujal osnutek, torej ni zgolj sprejel. Nalogo, ki jo je ta pripisoval njegovi skupini, je v dnevniku opisal kot njeno lastno poslanstvo. Tisto noč je bral Biblijo in se ustavil pri Jakobu, ki se je do svita boril z neznancem ter ga ni hotel izpustiti, dokler ga ta ne blagoslovi. Jakob iz tega boja odide ranjen in spremenjen, vendar tudi z blagoslovom.

Štiri dni pozneje, 28. februarja, so na seji izvršnega odbora v Polhograjskih dolomitih sprejeli končno obliko besedila. Popravili so mesta, ki so določala razmerje partije do drugih dveh skupin, in izoblikovali glavno misel okrožnice: vsi aktivisti, tudi nepartijski, naj bi se politično oblikovali v istem revolucionarnem duhu. Ko so končali, je Kocbek v dnevnik zapisal, da so v sebi občutili usedlino nečesa »nepovrnljivega, dokončnega in neizbrisnega«, ter dodal, da so to atributi zgodovine. Zavesti, da se je zgodilo nekaj nepovratnega, jim torej ni bilo treba pripisati šele poznejšim kritikom. Imeli so jo že tisti večer, ko so besedilo dokončali.

Naslednji dan, 1. marca 1943, se je pod Izjavo podpisalo osem predstavnikov treh skupin. Za Komunistično partijo Slovenije Edo Kardelj, Boris Kidrič in Franc Leskovšek, za slovensko Sokolstvo Andrej Hribar in Drejče Jaklič, za krščanskosocialistično skupino pa Edvard Kocbek, Tone Fajfar in Miha Borštnik. Dokument se je imenoval preprosto Izjava in je obsegal dve strani in pol tipkopisa.

Izjava, napisana v jeziku ene same skupine

Iz Dolomitske izjave se skoraj vedno navaja isti stavek: da je Komunistična partija Slovenije »kot stranka prevzela avantgardno vlogo v slovenskem narodnem osvobodilnem gibanju«. Avantgardno je tu pomenilo vodilno. Stavek je res odločilen, vendar je izjava dolga dve strani in pol in morda še bolj kot to, kar izrecno priznava partiji, preseneča jezik, v katerem govori o drugih dveh skupinah.

Izjavo so podpisali predstavniki treh ustanovnih skupin Osvobodilne fronte, napisana pa je skoraj v celoti v političnem besednjaku ene od njih. Sokoli in krščanski socialisti v njej o sebi govorijo v kategorijah, ki jih določa komunistična razlaga družbenega razvoja. Krščanskosocialistična skupina je tako podpisala trditev, da je v interesu slovenstva, »da je in ostane krščansko socialistična skupina izraz prehajanja slovenskih katoliških množic na napredne nacionalne in družbene pozicije«. Njena naloga torej ni več samo zastopati lastnih pogledov, ampak pomagati katoličanom prehajati na nove politične pozicije. Sokoli pa so podpisali trditev, da so »vse do ustanovitve OF priznavali KPS kot edino politično stranko«, ki more voditi politično življenje slovenskega naroda. S tem so svojo predvojno zgodovino opisali na način, ki ga pred aprilom 1941 sami ne bi uporabljali.

Še bolj poveden je del o prihodnjih političnih strankah. Izjava ne pravi preprosto, da se druge skupine odpovedujejo ustanavljanju lastnih političnih organizacij. Pravi, da jih ne potrebujejo, ker so njihova stremljenja »glede vseh temeljnih vprašanj istovetna s stremljenji KPS«, zato »ne čutijo in ne vidijo nobene potrebe« po lastnih strankah. Odpoved je tako zapisana kot odsotnost želje. Če se nečemu odpoveš, obstajajo odločitev, trenutek in razlog, zaradi katerih si to storil, odločitev pa je mogoče nekoč tudi spremeniti. Če nečesa sploh ne potrebuješ, problema ni več. Razmerje med skupinami se pokaže še v enem samem prislovu: »Vsak član Partije kot avantgardne organizacije je že avtomatično aktivist OF.« Obratno ni veljalo. O tem, kdo je aktivist Osvobodilne fronte, je sicer odločalo njeno vodstvo, član partije pa je ta položaj dobil že s članstvom v partiji.

Še jasneje je razmerje zapisano na zadnji strani, med organizacijskimi določili o aktivistih: »Kader KPS je dolžan posvetiti posebno skrb revolucionarni vzgoji vseh aktivistov.« To je pomenilo tudi nekomuniste, ki so v Osvobodilno fronto prišli iz sokolskih ali krščanskosocialističnih vrst. Izjava krščanskosocialistične skupine ni razpustila, ji je pa odvzela samostojno politično prihodnost, za skupno politično oblikovanje aktivistov pa izrecno zadolžila partijski kader. To je ista sprememba, ki jo je Kocbek nekaj dni prej v dnevniku še opisoval kot skupno revolucionarno oblikovanje vseh aktivistov.

Kako je spremembo razložil svojim ljudem, se je prav tako ohranilo. V Okrožnici št. 9, zadnji, ki jo je krščanskosocialistična skupina izdala samostojno, je Kocbek aktivistom pojasnil, da se boj med dobrim in zlim v vsaki zgodovinski dobi uteleša v konkretnih družbenih silah. Silo, ki sodobno družbo razdvaja, je videl v egoizmu kapitalizma in imperializma, prav pri tem pa naj bi se srečala stališča komunistov in tistih kristjanov, ki so se po njegovih besedah iztrgali iz objema reakcije. Okrožnica je bila zadnja zato, ker samostojnega krščanskosocialističnega aktiva po Dolomitski izjavi ni bilo več.

Tudi zadnji stavek Izjave je nenavadno zgovoren: »Za osvobodilne borce pomeni čast biti sprejet med aktiviste OF.« Dokument, ki je pravkar spremenil Osvobodilno fronto iz zveze politično samostojnih skupin v gibanje z enim dejanskim političnim središčem, se ne konča z določbo o pravicah ali obveznostih, ampak s častjo, ki jo pomeni sprejem med izbrane aktiviste.

Kocbek je svoj podpis več kot 30 let pozneje razlagal z mnogo večjim poudarkom na pritisku, vendar njegova poznejša razlaga ni bila povsem nasprotna temu, kar je zapisoval sproti. V intervjuju z Borisom Pahorjem, objavljenem leta 1975 v knjigi Edvard Kocbek – pričevalec našega časa, je povedal, da je Izjavo podpisal, da bi preprečil sovražnosti med skupinami in razdor v lastni skupini, »predvsem pa zato, da bi onemogočil psihično in fizično nasilje nad nami«. Obenem je dejal, da se je sam najlaže odrekel dotedanjemu političnemu značaju krščanskih socialistov in da je podpisal šele, ko je po svojem prepričanju dosegel, da skupina ohrani svoj nazorski in kulturni značaj ter posebne povojne naloge med slovenskimi kristjani. Prav ta del se precej ujema z dnevniki iz februarja 1943. Razlika je predvsem v tem, da Kocbek leta 1975 nevarnosti pritiska in nasilja pripisuje mnogo večjo težo, kot jo imajo v njegovih sprotnih zapisih.

To samo po sebi še ne pove, ali so podpisniki ravnali prav ali napačno. Kocbek je bil prepričan, da bi razkol v tistem trenutku lahko razbil osvobodilno gibanje, in to je treba vzeti kot resno presojo človeka, ki je odločal sredi vojne in okupacije. Josip Vidmar je pozneje priznal, da je Dolomitska izjava za politično dejavne nekomuniste pomenila resignacijo in bolečino, partizanom na terenu pa so jo predstavili predvsem kot potrebno poenotenje vodstva pred nadaljevanjem boja.

Dokument pa zelo jasno pokaže, kako se lahko spremeni razmerje oblasti, ne da bi bilo treba kogarkoli odstaviti z ukazom. Ena stran sprejme jezik druge, z njim na novo opiše svojo preteklost, svoje sedanje mesto in svojo prihodnjo nalogo ter nato to razlago posreduje lastnim ljudem. Dolomitska izjava je bila zato več kot dogovor med tremi skupinami. Bila je trenutek, ko je politična neenakost, ki je v Osvobodilni fronti obstajala že prej, dobila zapisano obliko.

Kako trdovraten je ostal spor o njegovem pomenu, dobro pokaže pripomba zgodovinarja Toneta Ferenca, ki je slovensko zgodovino okupacije raziskoval skoraj vse poklicno življenje. Na posvetu ob šestdesetletnici ustanovitve Osvobodilne fronte leta 2001 je dejal, da bo prej umrl, kot bo doseženo soglasje o značaju Dolomitske izjave, saj ga ni bilo niti med ljudmi, ki so si bili sicer politično blizu.

Med vojno in po njej se je teh pet procesov tesno prepletlo: odpor proti okupatorju, revolucija, kolaboracija, povojni obračun in nato desetletja molka o delu tega, kar se je zgodilo. Štirideset let, ko o delu te zgodovine ni bilo mogoče javno govoriti, je preprečilo, da bi se posamezna vprašanja sproti razčistila in ločila drugo od drugega. Ko se je razprava odprla, so se zato vrnila skupaj. Da bi razumeli, kako je lahko marca 1943 prišlo do Dolomitske izjave, se je zato treba vrniti precej dlje od začetka okupacije, v čas, ko so se ljudje, ki so pozneje podpisovali politične izjave ali drug proti drugemu prijeli za orožje, še spopadali predvsem v časopisih, revijah in študentskih društvih.

Razkol, ki je starejši od okupacije

Štiri leta pred okupacijo se je slovenska katoliška javnost sprla zaradi članka o španski državljanski vojni. Edvard Kocbek je v reviji Dom in svet objavil Premišljevanje o Španiji, dolgo in gosto besedilo, v katerem je s pričevanji španskih katoličanov utemeljeval, da vzroki spopada niso predvsem verski, ampak družbeni, ter da se je španska Cerkev postavila na stran generalov, veleposestnikov in desničarskih političnih sil. Fašizem je presojal ostreje od komunizma in razliko pojasnil z argumentom, ki je zanimiv še danes: komunizem svoj nazor razglaša odkrito, fašizem pa ga prikazuje kot nekaj, kar je mogoče uskladiti z obstoječimi duhovnimi načeli in ustanovami.

Še bolj pomenljiv za to, kar se je v Sloveniji zgodilo nekaj let pozneje, je drug odlomek iz istega besedila. Kocbek je zapisal, da bo prihodnji zgodovinar, če se bo hotel otresti poenostavljanja, moral priznati, da je resnica o španski vojni razdeljena tako kot njeni ljudje, da sta obe strani krvavi in da nobena ni brez krivde za mučenje, ubijanje in požige. Štiri leta pozneje se je znašel v podobnem spopadu doma, le da tokrat kot eden njegovih političnih voditeljev. Hkrati pa že leta 1937 ni zagovarjal enake sodbe o obeh taborih. Posebej je hotel presojati tiste, ki so nastopali kot branilci krščanstva, vendar so pri tem po njegovem ravnali nekrščansko. Njegovo merilo torej ni bilo, da sta strani enaki, ampak da za nobeno ne sme veljati milejši način ugotavljanja dejstev.

Spor zaradi članka je dokončno razkril razkol, ki je v katoliškem taboru nastajal že prej. Kocbek je prišel v konflikt z vodilnimi cerkvenimi krogi, zapustil Dom in svet in ustanovil revijo Dejanje, z njim pa je odšel tudi del dotedanjih sodelavcev. Drugi te meje niso hoteli prestopiti. Katoliška javnost, ki je od zunaj lahko delovala kot enoten politični in kulturni blok, je bila ob koncu tridesetih let v resnici že precej globoko razdeljena.

Posebej izraziti so bili ti spori med katoliškimi izobraženci in študenti. Okoli revije Straža v viharju se je zbirala skupina pod idejnim vodstvom Lamberta Ehrlicha, profesorja etnologije in primerjalnega veroslovja, ki je študiral v Salzburgu, Parizu in Oxfordu ter po prvi svetovni vojni sodeloval tudi kot izvedenec za mejna vprašanja. Drugo skupino, tako imenovane mladce z glasilom Mi mladi borci, je vodil profesor Ernest Tomec. Organizirani so bili precej strogo, v jate in podjate, njihovo delovanje pa je imelo tudi napol vojaške poteze. Obe skupini sta hoteli vzgojiti katoliško intelektualno elito in omejiti vpliv komunizma med mladino, izhajali pa sta iz katoliškega integralizma, predstave, da morajo katoliška načela oblikovati ne le zasebno vero, ampak tudi javno in politično življenje. Med seboj kljub skupnim nasprotnikom nista bili zaveznici; tekmovali sta za vpliv in se pogosto spopadali tudi zaradi osebnega nasprotja med voditeljema.

Ob njiju so delovali krščanski socialisti, povezani z akademskim društvom Zarja in pozneje s Kocbekovim Dejanjem. Bili so demokratično usmerjeni, odklanjali so tako levi kot desni totalitarizem in nasprotovali katoliškemu integralizmu. S tem so se znašli v nenavadnem položaju: politične nasprotnike so imeli tako med komunisti kot znotraj lastnega verskega okolja. Do leta 1941 so se zato znotraj slovenskega katolištva jasno izoblikovali najmanj trije med seboj sprti tokovi. Kocbek je poleti 1941 postal član plenuma in izvršnega odbora Osvobodilne fronte, iz stražarskih in mladčevskih krogov pa je pozneje prišel pomemben del političnega kadra protirevolucionarnega tabora. Ločnice, ki so pred vojno potekale skozi revije, študentska društva in predavalnice, so med okupacijo dobile povsem drugo težo.

Na Primorskem je bil položaj drugačen. Tam narodno vprašanje že dve desetletji ni bilo predvsem predmet političnih polemik, ampak vsakdanja izkušnja. Po rapalski pogodbi leta 1920 so primorski Slovenci ostali v Italiji in bili pod fašizmom izpostavljeni sistematičnemu raznarodovanju: slovenske šole so zaprli, društva razpustili, javno rabo slovenščine omejevali, imena in priimke pa poitalijančevali. Tudi organizirani protifašistični odpor je bil zato starejši od druge svetovne vojne. Iz zgodnjih tajnih skupin okoli tržaške Edinosti sta leta 1927 nastali organizaciji, ki ju danes povezujemo z gibanjem TIGR. Prvi tržaški proces se je leta 1930 končal z ustrelitvijo štirih protifašistov pri Bazovici, drugi leta 1941 pa z novimi smrtnimi obsodbami.

TIGR pri tem ni bil ves primorski protifašizem in tudi sama kratica se je kot skupno ime za različne oblike ilegalnega odpora uveljavila pozneje. Del tega okolja so bili tudi komunisti, ki jih poznejše pripovedi o TIGR-u včasih potisnejo na rob. To je pomembno predvsem zato, ker Osvobodilna fronta leta 1941 na Primorskem ni začela iz nič. Vstopila je v prostor z dolgo tradicijo ilegalnega organiziranja, ljudmi, vajenimi konspiracije, in izkušnjo fašističnega pritiska, ki je bila starejša od okupacije Jugoslavije. Zaradi tega se je tam razmerje med narodnim odporom in revolucionarnim ciljem oblikovalo drugače kot v Ljubljanski pokrajini, kjer so predvojne politične in verske delitve med okupacijo hitreje postale del oboroženega spopada.

Komunistična partija Slovenije je bila ob začetku vojne majhna, ilegalna in preganjana organizacija. Jugoslovanske oblasti so komuniste zapirale, preganjale in silile v ilegalo ali emigracijo, partija pa je zavračala politično in nacionalno ureditev kraljevine ter zagovarjala pravico narodov do samoodločbe in revolucionarno preoblikovanje Jugoslavije v federativno državo. Ob napadu sil osi je vojno še razlagala predvsem v okviru protiimperialističnega spopada, kar se je po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo junija 1941 bistveno spremenilo. Tudi zato je nastanek Osvobodilne fronte nekoliko bolj zapleten, kot ga je pozneje prikazovala preprosta zgodba o organizaciji, ki naj bi aprila nastala kot Protiimperialistična fronta in se junija zgolj preimenovala.

Ob teh političnih delitvah je bila v Sloveniji že pred okupacijo organizirana še ena sila. V okviru Švabsko-nemške kulturne zveze so po zgledu oddelkov SA ustanavljali in vojaško urili enote Volksdeutsche Mannschaft. Jugoslovanska obveščevalna služba je njihovo organiziranje zaznala že leta 1939, posebno hitro pa so rasle leta 1940. Močne so bile v Mariboru, Celju in na Ptuju; na Kočevskem je delovalo petindvajset oddelkov s 1.560 možmi, po lastnih podatkih uniformiranimi, telesno izurjenimi in vzgajanimi v nacionalsocialističnem duhu.

Ko so aprila 1941 čez mejo prišli okupatorji, torej niso vstopili v politično prazno deželo. Katoliški tabor je bil že razdeljen na med seboj sprte tokove, komunisti so delovali v ilegali in računali na revolucionarno preobrazbo, del nemške manjšine pa je bil organiziran v formacije, ki so svojo prihodnost povezovale z nacističnim rajhom. Predvojne delitve še niso določale vsega, kar se bo zgodilo med okupacijo, so pa določile ljudi, organizacije in ideje, iz katerih bodo nastali nekateri najpomembnejši tabori naslednjih štirih let.

Trije okupatorji, trije načini raznarodovanja

Usodo slovenskega ozemlja je Hitler začel določati že s smernicami 3. in 12. aprila 1941, še preden se je jugoslovanska kraljeva vojska vdala. Slovenski prostor je bil razdeljen med Nemčijo, Italijo in Madžarsko, posamezni deli predvojne Dravske banovine pa vključeni v upravne enote, katerih središča so bila večinoma zunaj današnje Slovenije. Zgodovinar Tone Ferenc je razsežnost tega razkosanja opisal z ugotovitvijo, da med drugo svetovno vojno po njegovem nobenega drugega naroda niso razdelili tako natančno.

Največji del slovenskega ozemlja je pripadel Nemčiji, Italija je zasedla Ljubljansko pokrajino, Madžarska pa Prekmurje. Italija je svoje območje formalno priključila že 3. maja 1941, Madžarska Prekmurje decembra istega leta. Nemčija je načrtovano priključitev Spodnje Štajerske in zasedenih delov Kranjske večkrat preložila in je zaradi razvoja vojne ter vse močnejšega odpora nazadnje ni izpeljala. Meje so bile torej postavljene skoraj takoj, načini, kako naj bi prebivalstvo znotraj njih preoblikovali, pa so se med okupatorji precej razlikovali.

Najbolj radikalen je bil nemški načrt. Z nemškega zasedbenega območja naj bi izgnali od 220.000 do 260.000 Slovencev, približno tretjino tamkajšnjega prebivalstva, izpraznjeni prostor pa naselili z Nemci in del preostalega prebivalstva ponemčili. Načrta v predvidenem obsegu niso uresničili. Nemški okupator je izgnal okoli 63.000 Slovencev, še približno 17.000 pa se jih je načrtovanemu izgonu izognilo z begom na italijansko okupacijsko območje oziroma v NDH. Skupaj je bilo tako iz domačega okolja pregnanih okoli 80.000 ljudi. Ferenc je pri tem opozarjal na posebnost slovenskega primera: ljudi niso izganjali zgolj iz njihovih domov, ampak tudi iz lastnega narodnega okolja, predvsem v Srbijo, na Hrvaško in v nemški rajh.

Za tem ni stala samo običajna okupacijska politika. Nacistični režim je prebivalstvo razvrščal po rasnih in narodnostnih merilih ter velik del vzhodne Evrope razumel kot prostor prihodnjega nemškega naseljevanja. Slovensko prebivalstvo je bilo v tem načrtu razdeljeno na tiste, ki naj bi jih bilo mogoče ponemčiti, in tiste, ki naj bi jih odstranili. Posebej zgovoren je rok. Ferenc ugotavlja, da sta bili Spodnja Štajerska in Gorenjska med tistimi zasedenimi pokrajinami, kjer so nacistični načrtovalci za odpravo obstoječe narodne identitete predvideli najkrajši čas. Slovenstvo naj bi tam izginilo v štirih ali petih letih.

Ferenc je po desetletjih dela z okupacijskimi viri svoj sklep izrazil brez posebnih zadržkov: če bi okupatorji zmagali, bi slovenski narod kot samostojna etnična skupnost po njihovih načrtih postopoma postal »le še zgodovinski pojem«. V tem smislu je videl skupno točko vseh treh okupacijskih sistemov: slovenska narodna identiteta v njihovi dolgoročni ureditvi prostora ni imela prihodnosti. Razlikovali so se predvsem v hitrosti in sredstvih, s katerimi naj bi jo odpravili.

Italijanski sistem je bil sprva manj nasilen. Ljubljanska pokrajina je ohranila univerzo, slovensko šolstvo, gledališče, del sodstva in nižjo upravo, italijanizacija pa naj bi potekala postopneje, z dvojezičnostjo, šolstvom in vključevanjem prebivalstva v fašistične organizacije. To je bilo dovolj drugače od nemškega sistema, da je v prvih mesecih lahko nastal vtis znosnejše okupacije.

Ta razlika se je pokazala tudi v ravnanju dela predvojne slovenske elite. Ob razglasitvi priključitve 3. maja so nekdanji ban Dravske banovine in ena osrednjih osebnosti SLS Marko Natlačen ter predstavniki več političnih, kulturnih in gospodarskih krogov v adresi visokemu komisarju zapisali, da priključitev »lojalno jemljejo na znanje«, ter izrazili vdanost italijanskemu kralju in spoštovanje Mussoliniju. Natlačen je bil nato imenovan v štirinajstčlanski sosvet oziroma konzulto pri visokem komisarju, ki je imel le posvetovalno vlogo, njegovi člani pa so junija obiskali Mussolinija v Rimu. To še ni bila oborožena kolaboracija, ki se je razvila pozneje, je pa pomenilo politično sodelovanje dela predvojne elite z okupacijsko oblastjo že spomladi 1941.

Toda razmeroma milejši način vladanja ni trajal dolgo. Februarja 1942 so italijanske oblasti Ljubljano obdale z obročem bodeče žice, bunkerjev in nadzorovanih prehodov, s katerim so nadzorovale gibanje ljudi in skušale prekiniti povezave mesta z njegovim zaledjem. Ko se je partizansko gibanje spomladi 1942 močno razširilo, se je represija še zaostrila. Vojska je prevzela več oblasti, sledile so množične racije, požigi vasi, streljanje talcev in interniranje civilnega prebivalstva. Do konca oktobra 1942 je bilo v italijanskih taboriščih že med 25.000 in 30.000 ljudi iz Ljubljanske pokrajine, med drugim na Rabu in v Gonarsu. Med interniranci so bile cele družine, razmere pa so bile zlasti za otroke, starejše in podhranjene pogosto smrtonosne. Po kapitulaciji Italije je obroč okoli Ljubljane prevzela nemška vojska in mesto je ostalo za žico vse do konca vojne.

V manj kot letu se je italijanska okupacija tako premaknila od poskusa postopne asimilacije ob delnem ohranjanju slovenskih ustanov k množični represiji. Del protikomunističnega tabora je italijanskemu nasilju očital, da z njim sam povečuje podporo partizanom, nato pa se je prav pri isti okupacijski oblasti začel oboroževati za boj proti njim. Protislovje, ki bo pozneje postalo eno osrednjih vprašanj slovenske vojne, je bilo s tem že postavljeno.

Tretji režim je nastal v Prekmurju. Madžarske oblasti so ozemlje obravnavale kot nekdanji del države, ki se po dveh desetletjih vrača pod madžarsko oblast. Slovensko šolstvo so odpravile, prebivalce pa niso priznavale kot del enotnega slovenskega naroda, ampak jih obravnavale kot Vende, posebno skupino, zgodovinsko vezano na Madžarsko. Preganjanje je posebej prizadelo ljudi, ki so se v Prekmurje priselili po letu 1919, med njimi učitelje, duhovnike in primorske begunce pred fašizmom. Okoli šeststo slovenskih kolonistov iz okolice Dolnje Lendave so spomladi 1942 odpeljali v taborišče Sárvár.

Povsem drugačno usodo je doživela prekmurska judovska skupnost. Potem ko je Nemčija marca 1944 zasedla Madžarsko, so se deportacije začele v nekaj tednih. Največja skupina prekmurskih Judov je bila 26. aprila 1944 deportirana prek Čakovca in Nagykanizse v Auschwitz-Birkenau. Med holokavstom je bilo po sedanjih podatkih ubitih 392 Judov iz Prekmurja; Auschwitz jih je preživela le peščica. Skupnost, ki je bila pred vojno pomemben del življenja Lendave in Murske Sobote, je v nekaj mesecih skoraj izginila. Pri tem je pomenljiva tudi usoda obeh sinagog. Lendavska in murskosoboška sta vojno preživeli, skupnosti, ki sta ju uporabljali, pa ne. Lendavska sinagoga se je ohranila do danes, murskosoboško pa je mestna oblast leta 1954 porušila in na njenem mestu zgradila stanovanjski blok. Tudi zgodovina prekmurskih Judov je dolgo ostajala na robu slovenskega spomina na vojno; resnejše raziskovanje njihovega holokavsta se je razvilo šele desetletja pozneje.

Nemški, italijanski in madžarski sistem torej niso bili enaki. Razlikovali so se po upravi, hitrosti, metodah in stopnji nasilja, vsi pa so slovensko narodno identiteto razumeli kot nekaj, kar je treba prej ali slej podrediti drugi. Iz tega je Ferenc izpeljal tudi svoj najbolj neposreden sklep: glede upravičenosti odpora proti okupaciji po njegovem ni bilo mogoče imeti resnih političnih, narodnopreživetvenih ali moralnih pomislekov. Razlike med okupacijskimi območji pa pomagajo razumeti, zakaj vojna po Sloveniji ni dobila povsod iste oblike. Kjer je bil pritisk na narodni obstoj najbolj neposreden, je bil odpor od začetka drugače umeščen kot v Ljubljanski pokrajini, kjer so slovenske ustanove sprva še delovale in je bilo zato več prostora tudi za politično organiziranje, tekmovanje in nazadnje notranji spopad.

Fronta, ki je bila odpor in orodje oblasti hkrati

Vprašanje, kdo bo vodil odpor in kdo bo po vojni politično odločal, se je odprlo že v prvih mesecih okupacije. V Ljubljani so se 26. aprila 1941 sestali predstavniki komunistov, krščanskih socialistov, sokolov in kulturnih delavcev. Zapisnik sestanka se ni ohranil, zato niti prvo ime nastajajočega gibanja ni povsem jasno. V letaku Centralnega komiteja KPS se že konec aprila pojavlja izraz »osvobodilna fronta slovenskega naroda«, medtem ko je »protiimperialistična fronta slovenskega naroda« v ohranjenih sočasnih virih izpričana 22. junija. Pozneje se je uveljavila preprostejša pripoved, da je bila aprila ustanovljena Protiimperialistična fronta in se po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo samo preimenovala v Osvobodilno fronto. Zagotovo pa se je junija zgodila pomembnejša vsebinska sprememba. Komunisti so vojno dotlej razumeli predvsem kot imperialistični spopad med velikimi silami, nemški napad na Sovjetsko zvezo 22. junija pa je oboroženi narodnoosvobodilni boj postavil v središče njihove politike.

Tudi razmerje med ustanovnimi skupinami sprva ni bilo takšno, kot bi ga lahko sklepali iz poznejše podobe Osvobodilne fronte. V prvih mesecih so večino organizacijskega in političnega dela opravili komunisti, pogosto še v imenu lastne stranke. Kidrič je to pojasnjeval s tem, da je nova fronta prebivalstvu še neznana in jo je mogoče uveljaviti predvsem z avtoriteto že obstoječe partijske organizacije. Nekomunistični partnerji nad tem niso bili vedno navdušeni; Josip Rus je svoje nezadovoljstvo zabeležil tudi pozneje. Spor o imenu zato ni bil samo terminološki. V ozadju je bilo vprašanje, katera od skupin bo novemu gibanju dejansko dajala politično smer.

Odgovor je postal precej jasnejši 16. septembra 1941. Vrhovni plenum Osvobodilne fronte se je tedaj preoblikoval v Slovenski narodnoosvobodilni odbor in se razglasil za edinega predstavnika slovenskega naroda, ki med osvobodilnim bojem predstavlja, organizira in vodi Slovence na vsem njihovem ozemlju. Organiziranje zunaj Osvobodilne fronte je označil za škodljivo boju za narodno svobodo. Na istem zasedanju je sprejel tudi Odlok o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev. Ta je za izdajo, kaznovano s smrtjo, štel ne le ovaduštvo in sodelovanje z okupatorjem, ampak tudi ravnanje tistih, ki bi zaradi »svoje ali sebične skupinske koristi« zbirali ali odvajali ljudi od boja za osvoboditev. Določilo je tako segalo dlje od običajnega pojma sodelovanja z okupatorjem in je omogočalo, da se kot vprašanje izdaje obravnava tudi politično organiziranje zunaj fronte. Za odločanje o takih dejanjih je odlok predvidel posebna sodišča in hiter, ustni in tajni postopek.

Še pred tem je Centralni komite KPS avgusta 1941 ustanovil Varnostnoobveščevalno službo, VOS. Navzven je delovala v okviru osvobodilnega gibanja, organizacijsko pa je ostala v rokah partije. Njena naloga ni bila samo zbiranje podatkov. Imela je tudi tako imenovano eksekutivo, ki je izvajala likvidacije. Kako pomemben je bil partijski nadzor nad njo, je Kardelj marca 1942 v poročilu Titu povedal brez olepševanja: aparat sestavljajo člani partije, komunisti ga ne nameravajo izpustiti iz rok in ne dopuščajo nadzora drugih skupin. VOS je bila zato nekaj drugega kot običajna obveščevalna služba odporniškega gibanja. Bila je tudi instrument, nad katerim ustanovne skupine Osvobodilne fronte niso imele skupnega nadzora.

Prav v teh prvih mesecih se pokaže dvojnost, ki bo Osvobodilno fronto spremljala do konca vojne. Bila je resnično odporniško gibanje, ki je organiziralo boj proti okupatorjem in okoli tega cilja povezalo zelo različne ljudi. Hkrati pa je znotraj nje Komunistična partija že leta 1941 vzpostavljala institucije, ki niso bile namenjene samo odporu: organ, ki je zahteval izključno politično predstavništvo naroda, pravni okvir, ki je lahko politično organiziranje zunaj fronte obravnaval kot izdajo, in varnostni aparat pod lastnim nadzorom. Odpor proti okupaciji in gradnja nove oblasti zato nista bila dva zaporedna procesa, od katerih bi se drugi začel šele ob koncu vojne. V vodstvu osvobodilnega gibanja sta se začela prepletati že leta 1941.

Dražgoše: med dogodkom in mitom

Zadnji dan leta 1941 je v Dražgoše, vas nad Selško dolino na nemškem zasedbenem območju, prispel Cankarjev bataljon z okoli 200 borci. Vaščani so se bali nemškega povračila in so v dogovoru s partizanskim vodstvom Nemce o navzočnosti bataljona celo sami obvestili. Upali so, da bodo s tem zmanjšali nevarnost, če pride do spopada. Partizani so se kljub temu odločili ostati, tudi potem ko so jih domačini prosili, naj vas zapustijo.

Nemške sile so napadle 9. januarja 1942. Po treh dneh boja, v katerem so uporabile tudi topništvo, se je Cankarjev bataljon 11. januarja umaknil. Padlo je 9 partizanov, 11 jih je bilo ranjenih. Nemci so nato zavzeli Dražgoše, pobili 41 domačinov, druge zaprli ali izgnali, vas pa februarja sistematično porušili in zminirali skupaj s cerkvijo. Dva dni po umiku so na Mošenjski planini dohitele še dva voda istega bataljona; v spopadu je padlo še 12 njegovih pripadnikov. Cankarjev bataljon je bil s tem kot operativna enota za nekaj časa razbit.

O osnovnem poteku dogodkov danes ni večjih sporov. Precej bolj zanimivo je, kaj se je pozneje zgodilo s številkami. Prvo poročilo, ki ga je glavni štab slovenskih partizanskih odredov maja 1942 poslal vrhovnemu štabu, je navajalo 203 mrtve in 400 ranjenih Nemcev. Ivan Jan, sam gorenjski partizan in pozneje najplodovitejši pisec o Dražgošah, je še desetletja pozneje pisal o 182 ali več nemških mrtvih in najmanj 10 bataljonih napadalcev. Ker je bilo na vojaškem pokopališču v Kranju pokopanih bistveno manj nemških vojakov, je razliko pojasnjeval s pričevanji, da so trupla odvažali v Gradec in jih tam sežigali.

Konec sedemdesetih let je Tone Ferenc začel preverjati nemške vire. V kranjski pokopališki knjigi je našel 26 oziroma 27 padlih nemških policistov, dokumenti nemških oblasti pa so prav tako govorili o 27 mrtvih in 42 ranjenih. Poznejše raziskave so odkrile še enega padlega gestapovca, tako da je danes znanih 28 nemških mrtvih. Tudi 10 bataljonov ni bilo; Ferenc je ugotovil, da so sodelovali pripadniki 4 rezervnih policijskih bataljonov, skupno pa je bilo v operacijo vključenih okoli 2.500 mož. Razlago, da so večino padlih skrivaj odpeljali v Gradec, so nemški evidenčni viri o pokopih postavili pod velik vprašaj.

Prve partizanske navedbe o več kot 200 nemških mrtvih so arhivske raziskave nazadnje zmanjšale na 28 poimensko oziroma evidenčno potrjenih žrtev. Pri tem pa se ni spremenilo nič od tistega, kar je za samo tragedijo Dražgoš bistveno: partizani so se tri dni upirali številčno močnejšemu nasprotniku, 9 jih je padlo, nemške sile pa so po njihovem umiku pobile 41 domačinov in uničile vas. Popravki števil niso zmanjšali nemškega zločina niti izbrisali partizanskega odpora. Spremenili so predvsem podobo bitke, ki se je okoli dogodka oblikovala pozneje.

Do takrat je ta podoba že živela svoje življenje. Ob odkritju dražgoškega spomenika leta 1976 je predsednik predsedstva Socialistične republike Slovenije Sergej Kraigher ponovil podatek o najmanj 10 nemških bataljonih in govoril o razmerju 30 napadalcev na enega branilca. Še leta 1997 je bilo na proslavi mogoče slišati zgodbo o 40 Luksemburžanih, ki naj bi v Dražgošah padli na nemški strani, čeprav je Ferenc že prej pokazal, da v bitki niso sodelovali. Resnična zgodba je drugačna in sama po sebi dovolj zanimiva: 27 Luksemburžanov je nekaj dni pred bitko v Škofji Loki zavrnilo policijsko službo in bilo zato aretiranih. Dogodek je obstajal, le s samo bitko ni imel zveze.

Še bolj zgovorno je, da so dvomi nastajali znotraj samega partizanskega izročila. Jan je v svoji zadnji knjigi opisal, kako so ga veterani nagovarjali, naj navaja 200 nemških mrtvih in 400 ranjenih, čeprav se mu je kot šolanemu častniku takšno pretiravanje upiralo. Ko je leta 1979 pripravljal novo knjigo, so ga predstavniki občinskega komiteja Zveze komunistov in Zveze borcev prepričevali, naj nekatere ugotovitve izpusti ali zapiše drugače. Sam je pozneje to opisal kot pritisk, ki ga je silil k ponarejanju. Popravek zgodbe o Dražgošah torej ni prišel od nasprotnikov partizanstva, ampak od Toneta Ferenca in Ivana Jana, ljudi, ki sta izhajala iz istega zgodovinskega okolja in sta bila pripravljena popravljati tudi trditve lastne strani.

Ferenc je zato pozival, naj se o Dražgošah govori bolj kritično in manj evforično, vendar obenem ni zanikal pomena gorenjskega upora pozimi 1941–1942. Manjše številke nemških izgub ne pomenijo, da bitka ni bila pomembna. Zgodovinsko raziskovanje pa je pokazalo, kateri deli zgodbe izvirajo iz januarja 1942 in kateri so bili dodani v desetletjih pozneje.

Drugo vprašanje je, zakaj se je Cankarjev bataljon sploh odločil ostati v Dražgošah. Partizanske enote so bile tedaj primerne predvsem za gverilski način bojevanja: za napad, umik in izogibanje spopadu, v katerem bi lahko Nemci izkoristili veliko premoč v ljudeh in orožju. V Dražgošah pa je bataljon sprejel nekaj drugega – večdnevno obrambo določenega kraja. Takšen način bojevanja je imel veliko politično privlačnost, saj je nazorno kazal, da se je mogoče nemškim silam odkrito postaviti po robu. V tednih pred Dražgošami je gorenjska vstaja v partizanske vrste pritegnila več sto novih ljudi, vodstvo pa je poskušalo pridobljeni zagon ohraniti tudi z nadzorom ozemlja.

Vojaški izid je pokazal slabost takšne taktike. Nemci so lahko proti enoti, vezani na določen kraj, zbrali veliko več ljudi in težko orožje, po bitki pa so z obsežnimi zasledovalnimi operacijami do pomladi 1942 odkrili in napadli skoraj vse partizanske skupine, ki so prezimovale na Gorenjskem. Cankarjev bataljon je bil kot operativna enota za nekaj časa razbit, partizansko delovanje pa močno oslabljeno. Vprašanje Dražgoš zato ni, ali je bil odpor proti okupatorju smiseln, ampak ali je bilo za gverilsko gibanje smiselno braniti določen kraj in s tem sprejeti vrsto spopada, v kateri je imel nasprotnik odločilno vojaško prednost. Prav v tem smislu so Dražgoše pokazale mejo frontalnega bojevanja v zgodnji fazi partizanskega odpora.

Vojna brez fronte

Dražgoše dobro ponazarjajo obliko, ki jo je imel velik del vojne v Sloveniji. Stalne fronte praviloma ni bilo, kar pa ne pomeni, da ni bilo tudi velikih vojaških operacij. Nadzor nad posameznimi območji se je nenehno spreminjal, oborožene enote so prihajale in odhajale, ljudje pa so ostajali v vaseh. Partizansko gibanje je za preživetje in širjenje potrebovalo navzočnost med prebivalstvom, okupator pa je skušal prav to povezavo prekiniti z aretacijami, talci, požigi, internacijami in drugimi oblikami represije. Med tema dvema logikama so bile vasi.

Posebej jasno se je to pokazalo v Ljubljanski pokrajini spomladi 1942. Italijanske enote so se iz številnih manjših krajev na Dolenjskem in Notranjskem umaknile, ker niso imele dovolj moštva, da bi nadzorovale celotno ozemlje. Izpraznjeni prostor so zasedli partizani in do junija so tako imenovana osvobojena ozemlja obsegala velik del pokrajine. Osvobodilna fronta je tam vzpostavila narodnoosvobodilne odbore, ki so urejali preskrbo, zbirali podatke in prevzemali vse več nalog lokalne oblasti. Nato se je razmerje sil znova obrnilo. Julija se je začela velika italijanska ofenziva, ki je do jeseni večino območja ponovno spravila pod okupacijski nadzor ter za seboj pustila požgane vasi, množične internacije in druge oblike represije.

Takšno menjavanje nadzora je spreminjalo tudi pomen same besede oblast. Kdor je obvladoval določeno dolino ali vas, je lahko odločal o preskrbi, mobilizaciji, zbiranju podatkov in lokalnih sporih ter določal, katere politične organizacije lahko tam delujejo. Osvobodilno gibanje je zato skupaj z vojaško organizacijo gradilo tudi svojo upravo. Ko se je okupator vrnil, so morali njeni organi nazaj v ilegalo; ko so partizani ozemlje znova pridobili, so se ponovno pojavili. Iz začasnih vaških odborov je tako sredi vojne postopoma nastajala oblast, ki je začela nastopati v imenu celotnega slovenskega prebivalstva.

Kako daleč je ta razvoj prišel do jeseni 1943, je pokazal Zbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju. Mesec dni po kapitulaciji Italije se je tam od 1. do 3. oktobra zbralo več kot 500 odposlancev, izvoljenih na javnih zborovanjih na območjih pod nadzorom osvobodilnega gibanja in v partizanskih enotah. Volitve niso bile tajne in niso potekale v običajnem večstrankarskem političnem okolju, vendar je bil njihov politični pomen velik. Gibanje, ki je spomladi 1941 nastalo kot zveza odporniških skupin, je imelo jeseni 1943 že lastno vojsko, terensko upravo in predstavniško telo. Od vaških odborov do oblasti leta 1945 zato ni bilo treba napraviti nenadnega preskoka. Pot je bila zgrajena že med vojno.

Koliko je takšna vojna stala, danes vemo natančneje kot marsikje drugje. Inštitut za novejšo zgodovino je poimensko evidentiral več kot 100.000 ljudi s prebivališčem na območju današnje Slovenije, ki so izgubili življenje med vojno in neposredno po njej. Pri približno 1,5 milijona prebivalcev je to okoli 6,7 odstotka prebivalstva oziroma približno vsak 15. človek. Za številko stojijo imena, letnice rojstva, kraji in okoliščine smrti, zato ne gre za statistično oceno, ampak za seštevek posameznih življenj.

Prav ta razsežnost pomaga razumeti, zakaj se slovenska vojna tako vztrajno vrača skozi družinske in krajevne zgodbe. Fronta je bila premična in pogosto nevidna, vojna pa je bila ljudem ves čas blizu. Prihajala je z vojaki v vas, z aretacijo ponoči, z odhodom sina v partizane ali domobrance, z izgonom družine in z novico, da se nekdo ne bo vrnil. Pri več kot 100.000 mrtvih je bilo malo okolij, ki bi jo lahko opazovala od daleč.

Od vaških straž do domobranske prisege

Četrtega decembra 1941 je VOS v Šiški ubila mladega inženirja Fanouša Emmerja, ki je sodeloval pri organiziranju ilegalnega Slovenskega narodnega gibanja. To se je povezovalo z Dražo Mihailovićem, polkovnikom nekdanje kraljeve vojske, ki po kapitulaciji Jugoslavije ni priznal poraza in je začel organizirati Jugoslovansko vojsko v domovini. V Sloveniji je tako poleg Osvobodilne fronte nastajala tudi druga ilegalna mreža, ki se je imela za del odpora proti okupaciji, vendar ni priznavala političnega monopola OF. Emmer je bil ena njenih prvih vidnejših osebnosti.

Pet dni po njegovi smrti je Slovenski poročevalec objavil komunike, ki ga je razglasil za agenta gestapa ter mu pripisal pripravljanje atentatov na več ljudi. Poznejše zgodovinopisje teh obtožb ne navaja kot dokazanih dejstev. V istem komunikeju se je prvič pojavil tudi izraz bela garda. To je bilo decembra 1941, več kot pol leta pred nastankom prvih vaških straž. Beseda je bila torej v uporabi, še preden so nastale oborožene formacije, ki jih je pozneje najpogosteje označevala.

V naslednjih mesecih so sledili novi atentati na vidne nasprotnike Osvobodilne fronte. Februarja 1942 je VOS ubila Avgusta Praprotnika, predsednika Zveze industrijcev, maja Lamberta Ehrlicha, enega vodilnih predstavnikov predvojnega katoliškega protikomunističnega tabora, oktobra pa še Marka Natlačena, nekdanjega bana in vodilnega politika SLS. Partizansko nasilje je v Ljubljanski pokrajini do jeseni 1942 terjalo več sto življenj in je skupaj z že obstoječimi ideološkimi delitvami ter italijanskim nasiljem prispevalo k nastajanju samoobrambnih in protirevolucionarnih oboroženih skupin.

Poleti 1942 se je v Šentjoštu nad Vrhniko organizirala prva vaška straža, konec julija ji je sledila še v Begunjah nad Cerknico. Italijanske oblasti nad oboroževanjem Slovencev sprva niso bile navdušene, saj je bilo vzdrževanje reda stvar njihove oblasti in prestiža. Stališče so spremenile po širjenju partizanskega gibanja spomladi 1942 in po tem, ko so se nekatere vasi začele organizirati same. General Mario Robotti je v začetku avgusta dovolil vključevanje vaških straž v Prostovoljno protikomunistično milico, italijanski MVAC, formalno soglasje iz Rima pa je prišlo decembra. Vaške straže so s tem postale oborožene protikomunistične enote pod okriljem italijanske okupacijske vojske.

Razlog za to odločitev je vseboval protislovje, ki bo spremljalo protirevolucionarni tabor do konca vojne. Njegovo vodstvo je ugotavljalo, da italijanska oblast partizanskega gibanja ne zna zatreti in da s svojim grobim ravnanjem, uničevanjem premoženja in nasiljem nad prebivalstvom sama ustvarja nove simpatizerje partizanov. Iz te presoje je izšel sklep, da se je treba za boj proti partizanom oborožiti prav pri oblasti, katere ravnanje naj bi bilo eden od vzrokov za njihovo krepitev. Kako resno so nekateri predstavniki tega tabora presojali italijansko nasilje, pokaže Ehrlichova spomenica italijanskim oblastem iz aprila 1942, v kateri je ostro kritiziral razmere v Ljubljanski pokrajini.

Ko se je takšen spopad enkrat razvil, ga niso več določala samo predvojna politična prepričanja. Politolog Stathis Kalyvas je na primerih državljanskih vojn pokazal, da je za ravnanje civilnega prebivalstva zelo pomembno, kdo v nekem trenutku dejansko obvladuje njihov kraj. Največ možnosti za ovadbe, povračila in medsebojno nasilje nastane tam, kjer ima ena stran premoč, vendar lahko na istem območju še vedno deluje tudi druga. Domačini vedo, kdo komu pomaga, kdo kaj skriva in kdo je s kom v sporu, oborožene skupine pa te informacije uporabljajo pri izbiri svojih tarč. Politični spopad se zato lahko hitro preplete s starimi lokalnimi in osebnimi zamerami.

Kalyvas opozarja tudi, da se ljudje med državljansko vojno pogosto prilagodijo strani, ki dejansko obvladuje njihov kraj. Odločitev zato ni odvisna samo od predvojnega političnega prepričanja, ampak tudi od tega, kdo jih lahko zaščiti, kdo jih lahko kaznuje in kdo ponoči pride v vas. To ne zmanjšuje odgovornosti za konkretna dejanja, pomaga pa razumeti, zakaj politični zemljevid med vojno ni bil preprosta preslikava predvojnega. Ločnice so se oblikovale po vaseh in dolinah, včasih pa so se na nasprotnih straneh znašli tudi člani iste družine.

Kapitulacija Italije septembra 1943 je dotedanjo ureditev podrla. Vaške straže so izgubile okupacijsko zaščito, več njihovih postojank je bilo hitro poraženih, protirevolucionarni tabor pa je moral svojo vojaško organizacijo postaviti na novo. Nastalo je Slovensko domobranstvo, tokrat v okviru nemškega okupacijskega sistema. Vojaško je bilo podrejeno nemškemu višjemu vodji SS in policije Erwinu Rösenerju, medtem ko je Leon Rupnik vodil pokrajinsko upravo. S tem se je povezava med protikomunističnimi slovenskimi enotami in okupacijsko oblastjo iz italijanskega obdobja nadaljevala v novi, strožje organizirani obliki.

Najbolj znan dokument tega razmerja je prisega domobrancev 20. aprila 1944 na ljubljanskem stadionu. Prisegli so, da bodo »zvesti, hrabri in svojim nadrejenim pokorni« ter da bodo v skupnem boju z nemško oboroženo silo, ki stoji »pod poveljstvom vodje Velike Nemčije«, skupaj s četami SS in policijo izpolnjevali svoje dolžnosti v boju proti partizanom in komunizmu. Prisega se je končala z obljubo, da so za ta boj pripravljeni žrtvovati tudi življenje. Datum ni bil izbran naključno: 20. april je bil Hitlerjev rojstni dan, na stadionu pa sta bila med osrednjimi predstavniki slovenskega in nemškega vodstva Rupnik in Rösener.

Prav besedilo prisege pokaže, zakaj je vprašanje sodelovanja z okupatorjem ostalo tako sporno. Nemški okvir je v njem izrecen, hkrati pa prisega govori o izpolnjevanju dolžnosti »za svojo slovensko domovino«. Domobranska stran je poudarjala drugi del in prisego razlagala predvsem kot zavezo protikomunističnemu boju za Slovenijo; njeni nasprotniki so poudarjali skupni boj z nemško vojsko pod Hitlerjevim poveljstvom. Tudi del domobranskega vodstva je imel s prisego težave, zato so med moštvom krožile razlage, da prisega, dana pod prisilo, moralno ne zavezuje. Spor torej ni nastal šele po vojni. Obstajal je že aprila 1944 med ljudmi, ki so pri istem obredu izgovarjali iste besede.

Prisega je zaradi tega nenavadno uporaben zgodovinski dokument. Besedilo je ohranjeno in njegovih besed ni treba rekonstruirati iz poznejših spominov. Sporno ostaja, kaj so te besede pomenile ljudem, ki so jih izrekli, in kako pri presoji njihovega dejanja upoštevati njihove namene ter politični in vojaški okvir, v katerem so prisegli. Prav razlika med besedilom, namenom in okoliščinami bo po vojni postala ena od osrednjih ločnic slovenskega spomina.

Vetrinje 1945 in laž o Palmanovi

Trinajstega maja 1945 je kanadski major Paul Barre dobil nalogo, naj gre v Vetrinje pri Celovcu in ugotovi, kdo so ljudje, ki so se tam zbrali. Britanski 5. korpus, ki je ob koncu vojne prevzel nadzor nad Koroško, je bil bojna enota z malo izkušnjami z množicami beguncev. Na njegovem območju so se znašli vojaki in civilisti različnih narodnosti, med njimi Slovenci, Hrvati, Srbi, kozaki in Nemci. Razločiti je bilo treba vojne ujetnike, pripadnike poraženih vojsk in civiliste, ki so se umikali skupaj z njimi.

Barre je na Vetrinjskem polju našel okoli 17.000 Slovencev. Domobranci, civilisti, vozovi in konji so bili sprva pomešani med seboj. Zavetišč skoraj ni bilo, sanitarnih naprav prav tako ne, hrane je primanjkovalo in nato je začelo še deževati. Ljudje so si postavljali zasilna bivališča iz vrečevine in lubja ter spali pod vozovi. Britanska bolničarka Jane Balding je prizor v dnevniku primerjala s fantastičnim filmom. Barre se je lotil organizacije taborišča: uredili so stranišča, preskrbo s hrano in pitno vodo ter predvsem ločili vojake od civilistov. Takrat je bilo to videti kot običajen ukrep za obvladovanje množice.

V britanskem poveljstvu pa medtem ni bilo enotnega odgovora, kaj storiti z njimi. Dogovor iz Jalte o obveznem vračanju je veljal za sovjetske državljane in sam po sebi ni določal usode Jugoslovanov. Britanski načrti so sprva predvidevali, da se protititovske jugoslovanske enote razoroži in zadrži. General Brian Robertson je nato 14. maja ukazal, naj se pripadnike jugoslovanske narodnosti, ki so služili v nemških silah, preda jugoslovanski vojski. Tri dni pozneje je načelnik štaba 5. korpusa Toby Low odredil, naj se jugoslovanske državljane čim prej preda Titovim silam, pri čemer jim cilj transporta ne sme biti povedan. Istega dne je iz vrhovnega zavezniškega poveljstva prišel še drugačen ukaz o premestitvi spornih jugoslovanskih ujetnikov v britansko območje v Italiji. Poveljstva so tako dobivala nasprotujoča si navodila, vračanje pa se je kljub temu začelo.

Britanci so 18. maja začeli predajati jugoslovanskim silam hrvaške in srbske enote. Slovenski domobranci so prišli na vrsto 27. maja. Povedali so jim, da jih selijo v bolje urejeno taborišče v Palmanovi v Italiji. Mnogi so zato na tovornjake odhajali prostovoljno in v prepričanju, da se vozijo proti zahodu. V resnici so transporte usmerili proti jugoslovanski meji. Prva opozorila beguncev, ki jim je uspelo pobegniti in se vrniti v Vetrinje, so se pojavila že zelo hitro, vendar jim domobransko vodstvo sprva ni verjelo. Mitja Ferenc navaja, da so informacije o predaji jugoslovanskim oblastem prihajale že v noči s 26. na 27. maj.

Transporti so v Slovenijo prihajali po različnih poteh. Velik del domobrancev, pripeljanih skozi Karavanke, je šel prek Kranja v Šentvid pri Ljubljani, od tam pa so številne odpeljali proti Kočevskemu Rogu. Drugi so bili prek Pliberka in Slovenj Gradca prepeljani v Teharje, od koder so pozneje odhajali transporti predvsem proti moriščem na območju Starega Hrastnika. V zbirnih taboriščih so jih popisovali, zasliševali in razvrščali, ob tem pa pretepali, ropali in poniževali. Del mladoletnih domobrancev in nekaterih civilistov so po nekaj tednih izpustili. Med njimi je bil Tine Velikonja, poznejši zdravnik, ki se je domov vrnil 8. avgusta, po približno 70 dneh ujetništva v Teharjah.

Za velik del vrnjenih se je pot končala v Kočevskem Rogu na jugu ali na območju Starega Hrastnika na vzhodu. Zapornike so iz taborišč ponoči vozili na kraje pobijanja, jih v skupinah vodili do jam in brez sodnega postopka pobijali. Iz enega od brezen v Kočevskem Rogu so se rešili trije vrnjeni domobranci: France Kozina, France Dejak in Milan Zajec. Preživeli so streljanje v jami, nato pa jim je uspelo priti na površje in se skriti pred iskalnimi skupinami. Njihova pričevanja so pozneje postala eden redkih neposrednih opisov pobijanja v Kočevskem Rogu. Zgodovinarji jih uporabljajo kot pomembne osebne vire, novejše arheološke raziskave Jame pod Macesnovo gorico pa so potrdile več ključnih podrobnosti njihovih opisov.

Posebej dragoceno je Zajčevo pričevanje. Po pobegu iz brezna se je dolgo skrival, spomladi 1946 pa mu je uspelo priti v Italijo. Leta 1947 je v begunskem taborišču v Senigallii napisal obsežen opis poti od Vetrinja do Kočevskega Roga, pobijanja in šestih dni, ki jih je preživel v jami med mrtvimi in ranjenimi. Besedilo je bilo prvič objavljeno leta 1949 v Argentini, pozneje pa skupaj s pričevanjema Kozine in Dejaka v knjigi Ušli so smrti. Ker je nastalo že dve leti po dogodku in mnogo pred poznejšimi javnimi razpravami o Kočevskem Rogu, ima posebno dokumentarno vrednost.

Barre pri vsem tem ni vedel, kaj bo sledilo. Ko je v Vetrinju ločil vojake od civilistov, je reševal zelo konkreten problem prenatrpanega begunskega taborišča. Toda prav ta razdelitev je nekaj tednov pozneje pomagala določiti, kdo bo ostal pod britanskim nadzorom in kdo bo odpeljan proti Jugoslaviji. Okoli 6.000 slovenskih civilnih beguncev je ostalo na Koroškem, večino domobrancev pa so Britanci predali jugoslovanskim silam.

Vetrinje zato najbolj jasno pokaže zaporedje majhnih administrativnih dejanj, iz katerih je nastala katastrofa: ljudi so najprej popisali, nato ločili na vojake in civiliste, sestavili transporte ter jim povedali, da odhajajo v Italijo. Vlaki pa niso šli v Palmanovo. Peljali so jih nazaj čez mejo in jih predali oblasti, pred katero so nekaj tednov prej pobegnili.

Tri vrste števil, ki ne pomenijo istega

Koliko ljudi je bilo v povojnih pobojih dejansko ubitih, je na videz preprosto vprašanje, vendar se odgovor hitro zaplete. Različni viri namreč štejejo različne skupine ljudi. Poimenski popis pove nekaj drugega kot izkopi prikritih grobišč, ocena vseh pobitih na slovenskem ozemlju pa zajema še ljudi, ki v Sloveniji sploh niso živeli. Zato se v razpravah pojavljajo številke od približno 14.000 do nekaj deset tisoč, ne da bi morale biti med seboj v nasprotju.

Najtrdnejša je poimenska številka. Inštitut za novejšo zgodovino je v večletnem projektu popisal smrtne žrtve med ljudmi, ki so imeli stalno bivališče na ozemlju današnje Slovenije. Baza vsebuje več kot 100.000 imen žrtev vojne in neposrednega povojnega časa, pri filtru »Žrtev povojnih pobojev« pa jih je trenutno 13.967. Za vsakim vnosom so ime, priimek in drugi identifikacijski podatki ter podatki o okoliščinah smrti. Gre torej za približno 14.000 prebivalcev Slovenije, pobitih po vojni, večinoma izvensodno in v kratkem obdobju po njenem koncu.

Druga vrsta podatkov prihaja iz prikritih grobišč. V uradni evidenci je bilo leta 2025 zabeleženih 675 lokacij po vsej državi, od manjših jam do velikih množičnih grobišč. Doslej so raziskali le del evidentiranih grobišč, pri izkopih pa so odkrili posmrtne ostanke več tisoč ljudi. Tu ne štejemo iste skupine kot v poimenskem popisu. Med izkopanimi so prebivalci Slovenije, pa tudi vojni ujetniki in civilisti iz drugih delov Jugoslavije, njihova identiteta pa pogosto ni znana. Evidenca prikritih vojnih grobišč je uradna državna zbirka, raziskovanje teh lokacij pa še ni končano.

Kako malo lahko doslej izkopani del pove o velikosti celotnega grobišča, pokaže Tezno pri Mariboru. Pri gradnji avtoceste so leta 1999 iz 70 metrov nekdanjega protitankovskega jarka izkopali posmrtne ostanke 1.179 ljudi. Poznejše sondiranje je pokazalo, da se je območje s človeškimi ostanki nadaljevalo še več sto metrov. Že en sam tak primer pojasni, zakaj števila izkopanih okostij ni mogoče preprosto enačiti s številom vseh žrtev povojnih pobojev.

Največ negotovosti je pri ljudeh iz drugih delov Jugoslavije, ki so bili maja in junija 1945 pobiti na slovenskem ozemlju. Med njimi so bili predvsem pripadniki poraženih oboroženih sil Neodvisne države Hrvaške in drugih formacij ter civilisti, ki so se umikali skupaj z njimi. Slovenski poimenski popis jih praviloma ne zajema, saj tu niso imeli stalnega bivališča. Zanesljivega skupnega seznama ni, velik del grobišč pa še ni raziskan. Mitja Ferenc zato govori previdno o nekaj deset tisoč pripadnikih drugih vojsk in civilistih, pri čemer opozarja, da gre za oceno, ki je zaradi pomanjkanja dokumentacije ni mogoče določiti z enako natančnostjo kot število poimensko evidentiranih slovenskih žrtev.

Tako pridemo do dveh številk, ki se v javnih razpravah pogosto postavljata druga proti drugi. Približno 14.000 pomeni poimensko evidentirane prebivalce Slovenije, pobite po vojni. Nekaj deset tisoč več pomeni še vojne ujetnike in civiliste iz drugih delov Jugoslavije, ki so bili pobiti na slovenskem ozemlju. Med obema skupinama so tudi ljudje, katerih posmrtni ostanki so bili doslej izkopani iz prikritih grobišč. To niso trije različni odgovori na isto vprašanje, ampak trije načini, kako se približujemo dogodku, za katerega popolnega seznama žrtev verjetno nikoli ne bomo imeli.

Prav zato pri številkah o povojnih pobojih ni dovolj vprašati, koliko jih je bilo. Vedno je treba dodati še: koga štejemo, po kakšni metodi in na katerem ozemlju.

Prevzem oblasti, objavljen v uradnem listu

Enajstega novembra 1945 so v Jugoslaviji volili ustavodajno skupščino. Volivec je na volišču dobil gumijasto kroglico, jo stisnil v pest in z roko segel v volilne skrinjice; ko je končal, je moral pokazati prazno dlan. Ker je velik del legalne nekomunistične opozicije volitve bojkotiral, je na njih dejansko ostala samo lista Ljudske fronte z Josipom Brozom Titom na čelu. Z izrazom opozicija so bili tedaj mišljeni predvsem nekomunistični politiki in obnovljene predvojne stranke zunaj Ljudske fronte, med katerimi je bila najpomembnejša Demokratska stranka Milana Grola. V Sloveniji se samostojna opozicijska lista sploh ni oblikovala.

Prav zaradi bojkota je oblast tik pred volitvami uvedla še skrinjico brez liste, ki so ji hitro začeli praviti črna skrinjica. Kdor ni hotel glasovati za Ljudsko fronto, je lahko kroglico spustil vanjo. Oblast je s tem dobila argument, da tudi volitve z eno samo kandidatno listo ponujajo možnost zavrnitve. V radgonskem volilnem okraju je denimo skrinjica brez liste dobila 57,9 odstotka glasov, kandidat Ljudske fronte pa 42,1 odstotka. Poslanec je kljub temu postal kandidat Ljudske fronte. Podobno se je zgodilo v Dolnji Lendavi.

Tudi tajnost takšnega glasovanja je bila negotova. Skrinjice bi morale biti oblazinjene, da se ne bi slišalo, kam je padla kroglica, vendar črna skrinjica ponekod ni bila obložena. Padec kroglice na pločevino so lahko slišali člani volilnega odbora in ljudje v prostoru. Dokumentirani so tudi primeri presipavanja kroglic iz skrinjice brez liste v skrinjico Ljudske fronte. Možnost glasovati proti je torej obstajala, vendar se je lahko volivec pri tem zelo konkretno zavedal, da njegovo nasprotovanje morda ne bo ostalo neopaženo.

Kljub temu je črna skrinjica v Sloveniji dobila več glasov kot v večini drugih delov Jugoslavije. Za zvezni zbor je bilo proti listi Ljudske fronte 16,75 odstotka glasov, za zbor narodov pa 17,77 odstotka. Približno vsak šesti volivec je torej izbral skrinjico brez liste. Teh odstotkov ni mogoče brati kot natančno meritev političnega razpoloženja: opozicija ni imela svoje liste, komunistična partija je nadzorovala ključne vzvode države in volilnega postopka, pri glasovanju pa so bile dokumentirane nepravilnosti. Vseeno kažejo, da nasprotovanje novi oblasti novembra 1945 ni bilo zanemarljivo.

Volitve so bile zadnja stopnja procesa, ki se je začel že med vojno. Organi nove oblasti, varnostna služba in mehanizmi za ravnanje s političnimi nasprotniki so obstajali precej pred majem 1945. Posebej nazoren je Odlok o izrednih ukrepih proti pomagačem okupatorjev, domobrancem in veleizdajalcem, ki ga je predsedstvo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta sprejelo 19. julija 1944 in objavilo mesec dni pozneje. Ozni je omogočil izgon javno znanih nasprotnikov narodnoosvobodilnega boja skupaj z njihovimi družinami in zaplembo njihovega premoženja.

Izvršni odbor Osvobodilne fronte je nato svojim odborom poslal navodilo, naj Ozni pomagajo pri izvajanju odloka. Vsi organi oblasti, odbori in aktivisti OF so morali zbirati in posredovati podatke o »belogardističnih družinah in posameznikih«, skupaj z opisi njihovega prejšnjega ravnanja in trenutnega delovanja. Pri zbiranju podatkov zato niso sodelovali samo poklicni pripadniki varnostne službe. Informacije so prihajale tudi iz mreže lokalnih aktivistov, ki so ljudi, o katerih so poročali, pogosto osebno poznali. Do 24. septembra 1944 je Ozna z osvobojenega ozemlja izgnala 178 družin.

Prav vključitev družin pokaže, kako široko je bilo zastavljeno represivno pooblastilo. Ukrep je lahko poleg posameznika prizadel tudi njegove svojce. Lokalni organi OF pri tem niso imeli odločilne besede. Ko se je okrožni odbor v Ribnici pritožil, da Ozna izganja družine brez njegove vednosti, je spor pokazal, katera institucija ima v takih primerih dejansko zadnjo besedo. Ozna je bila del nastajajoče oblasti, hkrati pa je imela pooblastila, ki so močno presegala pristojnosti običajnih lokalnih odborov.

Po koncu vojne so se ti mehanizmi razširili na državo, ki je bila zdaj pod nadzorom zmagovitega gibanja. Agrarna reforma in zaplembe so v nekaj mesecih temeljito posegle v lastninska razmerja, politični prostor za nasprotnike nove oblasti se je hitro ožil, odnosi s Katoliško cerkvijo pa so postajali vse ostrejši. Jugoslovanski škofje so septembra 1945 v pastirskem pismu zahtevali med drugim svobodo katoliškega tiska, šolstva in združevanja. Pismo je izšlo sredi volilne kampanje in oblast ga je razumela kot neposreden politični poseg proti novemu redu.

Posebnost tega procesa je, koliko njegovih ključnih korakov je mogoče spremljati v dokumentih nove oblasti. Odloki o izgonih in zaplembah, predpisi o agrarni reformi, omejevanje političnega organiziranja in nazadnje tudi volilna pravila niso bili skrivni. Velik del spremembe političnega sistema se je izvajal z odloki, zakoni, okrožnicami in odločbami, objavljenimi ali razposlanimi po uradni poti. Revolucija je imela svojo administracijo.

Manj vidna je bila druga stran istega sistema: od kod so prihajale informacije o posameznikih. Za izgonom neke družine je lahko stal uradno objavljen odlok, odločitev pa je temeljila tudi na podatkih, ki so jih lokalni aktivisti zbirali o ljudeh iz svojega okolja. V majhni vasi je to pomenilo, da oblast ni bila samo nekaj oddaljenega v Ljubljani. Njene oči in ušesa so bili lahko ljudje, ki si jih srečeval vsak dan.

Modernizacija: tovarna in človek

Med izidi vojne je eden, ki v slovenskih sporih o njej nastopa presenetljivo redko. Zedinjena Slovenija je bila ena temeljnih zahtev Osvobodilne fronte. Mirovna pogodba z Italijo, podpisana v Parizu 10. februarja 1947 in veljavna od 15. septembra istega leta, je večji del nekdanje Julijske krajine priključila Jugoslaviji, območje Trsta in severozahodne Istre pa uredila kot Svobodno tržaško ozemlje. Za Slovenijo je to pomenilo priključitev večine Primorske, medtem ko vprašanje Trsta in dela obale še ni bilo rešeno. Za slovensko prebivalstvo, ki je tam več kot dve desetletji živelo pod fašizmom, je bil to eden najpomembnejših rezultatov vojne.

Na Primorskem so tudi politične ločnice tekle drugače kot v osrednji Sloveniji. Pri vprašanju prihodnje meje se niso preprosto prekrivale z delitvijo na komuniste in protikomuniste ali celo na nekdanje protifašiste in njihove nasprotnike. Ključno vprašanje je bilo, kateri državi bo pripadel posamezen kraj. Ljudje, ki so se glede prihodnje politične ureditve lahko močno razhajali, so si glede priključitve Jugoslaviji pogosto želeli isti izid. Morda je prav zato ta del zgodbe v poznejših slovenskih sporih manj navzoč: pušča precej manj prostora za dve nasprotni pripovedi.

Precej bolj sporno je tisto, kar se je začelo graditi po vojni. Jugoslavija je bila pretežno kmečka država, novo vodstvo pa jo je hotelo v kratkem času spremeniti v industrijsko. Pri pripravi povojne gospodarske politike so se znotraj vodstva pokazale tudi razlike glede tega, čemu naj industrializacija predvsem služi. Andrija Hebrang, ki je vodil pomemben del gospodarske politike in sodeloval pri pripravi prvega petletnega načrta, je po poznejšem pričevanju Milovana Đilasa dajal večjo težo razvoju kmetijstva in izboljšanju položaja kmečkega prebivalstva. Đilas, Kardelj in drugi v vodstvu so močneje zagovarjali hitro industrializacijo in nastanek številnega delavskega razreda. Hebrang je kljub tem razlikam ostal eden ključnih pripravljavcev prvega petletnega načrta, sprejetega spomladi 1947.

Jedro spora je bilo v namenu razvoja. Hebrangova usmeritev je dajala večjo težo modernizaciji kmetijstva in izboljšanju položaja ljudi, ki so takrat večinoma še živeli na podeželju. Druga smer je želela hitreje spremeniti tudi družbeno sestavo države. Kmečka Jugoslavija naj bi postala dežela tovarn, mest in industrijskih delavcev. Industrializacija je bila gospodarski program in hkrati načrt družbene preobrazbe.

Takšna usmeritev je bila vgrajena že v obnovo. Obnovo porušene države so od začetka povezali z industrializacijo in elektrifikacijo po sovjetskem zgledu. Prednost so dobivali energetika, rudarstvo, težka industrija in veliki infrastrukturni projekti. Prvi petletni načrt iz leta 1947 je zastavil izredno visoke cilje in velik del razpoložljivih sredstev usmeril v nove proizvodne zmogljivosti. Življenjski standard je v prvih povojnih letih ostajal nizek.

Kaj se je ob tem pričakovalo od ljudi, je najjasneje povedal Boris Kidrič. Zavestno in požrtvovalno prizadevanje za višjo storilnost naj bi postalo moralna in patriotska dolžnost državljana ter njegova čast in ponos; zahteve po večji proizvodnji so imele prednost pred zahtevami po višjih plačah in boljših delovnih pogojih. Beseda čast se v tej zgodbi pojavi še enkrat. V zadnjem stavku Dolomitske izjave je bila podeljena aktivistom, nekaj let pozneje jo je kot nagrado za odpovedovanje dobil delavec.

Povojna preobrazba je bila resnična. Zgradile so se tovarne in elektrarne, podeželje je dobilo elektriko, širile so se šole, otroci kajžarjev so postajali tehniki, zdravniki in inženirji. Slovenija je v nekaj desetletjih postala precej bolj urbana, industrijska in izobražena družba. Spreminjanje njene socialne sestave je bilo hkrati zavesten cilj politike. Na stotisoče ljudi je zapuščalo kmetijstvo, vstopalo v industrijo in se selilo v mesta ali industrijska središča. Spreminjali so se poklici, način življenja, socialne vezi in predstava o tem, kakšna naj bo sodobna družba. Industrializacija je gradila tovarne in obenem preoblikovala družbo, ki naj bi jih napolnila z delavci, tehniki in inženirji.

Tu se odpira vprašanje, ki nima enostavnega odgovora: ali bi Slovenija brez socialistične revolucije napredovala počasneje, podobno hitro ali hitreje? Avstrija, Italija in druge evropske države pokažejo, katere razvojne poti so bile mogoče, nobena pa ne pove, kaj bi se po letu 1945 dejansko zgodilo tukaj. Zato ima ta spor drugačen status kot vprašanje, ali je bil neki odlok izdan ali koliko ljudi je bilo izkopanih iz grobišča. Primerjave lahko pokažejo, kaj bi bilo mogoče, ne morejo pa povedati, kaj bi se v drugačni Sloveniji zares zgodilo.

Sredi petdesetih let je postajalo vse bolj očitno, da velikanske naložbe same še ne prinašajo primerljivega izboljšanja vsakdanjega življenja. Vodstvo je začelo večjo pozornost namenjati plačam, stanovanjskim razmeram in osebni porabi, življenjski standard pa je postopoma postal eden glavnih gospodarskih ciljev. Jeseni 1956, po madžarski vstaji, je Tito pred člani partije priznal, da dotedanja praksa graditve socializma s pospešeno industrializacijo ni pridobila podpore ljudskih množic, in to strnil v očitek, da se gleda samo tovarna, človeka pa se ne vidi. Napovedal je, da je treba zdaj dvigniti življenjski standard.

V istem govoru je povedal še nekaj. Ko je pomirjal člane, da reakcionarne sile v Jugoslaviji niso nevarne, je to utemeljil s tem, da so revolucijo izvršili v krvi in da so med njo dobro počistili svojo hišo, zato zanje nevarnosti ni. Poboji, o katerih se javno ni govorilo, so se v tem stavku pojavili kot zagotovilo, da organizirana opozicija novi oblasti ne predstavlja nevarnosti.

Obračuni tudi drugod, organiziranost in molk doma

Ko se je maja 1945 vojna v Evropi končala, se nasilje ni končalo z njo. V Franciji so tedne osvoboditve spremljale izvensodne usmrtitve domnevnih sodelavcev okupatorja, javna ponižanja in obračuni, za katere se je uveljavil izraz épuration sauvage, divje očiščenje. Podobno nasilje je spremljalo konec vojne v Italiji in drugod. Na Češkoslovaškem je parlament maja 1946 sprejel zakon, ki je za nazaj določil, da dejanja, sicer kazniva po zakonu, niso protipravna, če so bila med 30. septembrom 1938 in 28. oktobrom 1945 storjena v boju za osvoboditev ali kot »pravično povračilo« okupatorjem in njihovim pomagačem. Povojni obračun s poraženci je bil evropski pojav, njegove oblike in razsežnost pa so se od države do države močno razlikovale.

Slovenija se je torej znašla v širšem dogajanju. Leta okupacije so skoraj povsod pustila za seboj vprašanje, kaj storiti s sodelavci okupatorja, ovaduhi, pripadniki poraženih režimov in ljudmi, ki so med vojno stali na drugi strani notranjih spopadov. Odgovori so segali od linčev in izvensodnih pobojev do množičnih aretacij, posebnih sodišč, odvzema političnih pravic in poznejših pomilostitev. Tudi v zahodni Evropi meja med maščevanjem in pravico v prvih mesecih po osvoboditvi pogosto ni bila jasna. V Franciji in Italiji naj bi bilo izvensodno pobitih po več tisoč ljudi, sodni in politični obračun s kolaboracijo pa se je nato nadaljeval še leta.

Jugoslovanski primer je imel drugačno obliko. Množični poboji vrnjenih protikomunističnih enot maja in junija 1945 niso bili zgolj vrsta krajevnih maščevanj, ki bi jih oblast nekaj časa dopuščala. Odločitev o množični likvidaciji vrnjenih pripadnikov protipartizanskih formacij je bila sprejeta v jugoslovanskem komunističnem vodstvu, izvedbo pa sta prevzeli jugoslovanska vojska in Ozna. Pot od Vetrinja do morišč je zato vodila skozi organiziran sistem transportov, zbirnih taborišč, zasliševanj in razvrščanja. Vlaki, ki smo jih spremljali v prejšnjem poglavju, niso bili obrobni pojav kaotičnih dni ob koncu vojne. Bili so del organiziranega povojnega obračuna.

Razlika postane še izrazitejša pri vprašanju, kaj se je zgodilo pozneje. Povojni obračuni so bili tudi drugod politično občutljivi, njihova razlaga se je spreminjala, številne kazni so bile pozneje omiljene ali odpravljene. V Sloveniji pa so bila množična izvensodna pobijanja za več desetletij izrinjena iz javnega govora. Grobišča so ostala neoznačena, okoliščin smrti ni bilo mogoče javno raziskovati, sistematično evidentiranje in odpiranje prikritih grobišč pa se je začelo šele ob koncu socialističnega obdobja in se v večjem obsegu nadaljevalo po osamosvojitvi. Takrat se je pokazalo tudi, koliko krajev pobijanja je ostalo zunaj uradnega zgodovinskega spomina.

Za svojce je imel takšen molk zelo konkretne posledice. Mnogi niso vedeli, kje so njihovi bližnji umrli in kje so pokopani. Na krajih množičnih grobišč ni bilo imen ali znamenj, o pobojih se ni pisalo v učbenikih in časopisih, javno spominjanje žrtev pa je bilo politično nezaželeno. Človek je lahko izginil brez groba, na katerega bi družina lahko položila rože, in brez javnega pojasnila, kaj se mu je zgodilo.

Zasebno vedenje je kljub temu obstajalo. Po vaseh so krožile zgodbe, svojci so iskali informacije, begunski tisk je o pobojih pisal že kmalu po vojni, posamezne lokacije grobišč pa so ljudje v okolici poznali ali vsaj slutili. Obstajala je zato nenavadna razlika med tem, kar se je vedelo v družinah in lokalnih okoljih, ter tem, o čemer je bilo mogoče govoriti javno. Ko je vprašanje povojnih pobojev sredi sedemdesetih let prvič močneje prodrlo v slovenski javni prostor, se je prvič resneje odprla tema, ki je bila dotlej iz javnega govora skoraj povsem izrinjena.

Kako močno je bilo to pravilo, pokaže pogovor med povsem običajno zakusko.

Štirideset let molka

Leta 1977 so v vili Podrožnik pripravili praznovanje ob 70-letnici Vlada Kozaka, predvojnega komunista, partizana in povojnega publicista, ki je dolgo pripadal partijskemu krogu. Slavnostni govornik je bil Edvard Kardelj. Po pričevanju enega od navzočih, ki ga navaja Jože Pirjevec, je Kardelj med zakusko slavljencu dejal, da so po vojni »še premalo pospravili tega gnoja, ki sedaj dela zgago po Argentini«. Eden najvplivnejših ljudi jugoslovanskega vodstva je torej o pobitih govoril kot o nečem, kar bi bilo treba pospraviti, o političnih emigrantih v Argentini pa kot o nadlogi. Molk o povojnih pobojih ni pomenil nevednosti. Znotraj oblasti in v zasebnih pogovorih so informacije krožile, meja pa je bila precej jasna pri javnem govoru.

To mejo je dve leti prej prestopil Edvard Kocbek. Ob njegovi 70-letnici je v Trstu izšla knjiga Edvard Kocbek – pričevalec našega časa, ki sta jo pripravila Boris Pahor in Alojz Rebula, njen osrednji del pa je bil obsežen Kocbekov intervju. V njem je odkrito spregovoril o povojnem poboju vrnjenih domobrancev in o lastnih poskusih, da bi po vojni izvedel, kaj se je zgodilo. Vendar to ni bil njegov prvi spor z oblastjo zaradi načina, kako je pisal o partizanski vojni. Leta 1951 je izdal zbirko novel Strah in pogum, v kateri vojne ni prikazal kot preproste junaške zgodbe, ampak skozi moralne dileme, strah, krivdo in vprašanje nasilja v imenu revolucije. Po izidu je sledila organizirana politična kampanja. Kocbek je v intervjuju leta 1975 povedal, da so približno dva meseca po izidu v slovenskih časnikih sprožili napade nanj, od organizacij po Sloveniji pa zahtevali pozive k njegovemu odstopu. V začetku leta 1952 se je moral odpovedati političnim funkcijam, približno desetletje pa njegovih del niso objavljali. V šestdesetih letih se je kot pesnik in pisatelj postopoma vrnil v kulturni prostor, politično pa je ostal ob strani.

V istem intervjuju je podrobno opisal tudi, kdaj in kako je izvedel za usodo domobrancev, vrnjenih s Koroške. Povedal je, da je za pokol prvič slišal poleti 1946. Novici sprva ni verjel in jo je začel preverjati; nekdo mu je nato v nabiralnik vrgel kopijo pričevanja enega od rešencev iz Kočevskega Roga. Dne 4. oktobra je zahteval sestanek s predstavniki CK KPS, ki se je nadaljeval še naslednji dan. Ko jih je vprašal o usodi vrnjenih domobrancev, so ga prepričevali, da je napačno obveščen in da so zaprti v prevzgajališčih. Pozneje je dobil še več pričevanj ljudi, ki so pobijanje preživeli, in sklenil odstopiti, vendar je ob sporu z Informbirojem leta 1948 odločitev odložil. Ko ga je Pahor leta 1975 vprašal, kaj bi bilo treba storiti glede usode domobrancev, je Kocbek odgovoril: »Predvsem si jo moramo vzdigniti iz zanikanja v javno priznanje.«

Odziv oblasti je pokazal, kako občutljiva je bila razlika med zasebnim vedenjem in javnim govorom. Proti Kocbeku se je začela politična in medijska kampanja, Boris Pahor nekaj časa ni smel v Jugoslavijo, Viktor Blažič in Franc Miklavčič pa sta bila zaradi besedil, objavljenih v tržaškem Zalivu, aretirana in obsojena. Miklavčič, sodnik in nekdanji udeleženec odporniškega gibanja, je bil sprva obsojen na 5 let in 8 mesecev zapora; vrhovno sodišče mu je kazen pozneje zmanjšalo na 2 leti in 6 mesecev. Amnesty International ga je leta 1976 obravnavala kot zapornika vesti, januarja 1977 pa je njegov primer predstavila v kampanji Prisoners of the Month. Skoraj tri desetletja po pobojih je bil tako na zaporno kazen obsojen človek, ki je javno zagovarjal resničnost dogodkov, o katerih so ljudje iz takratnega političnega vrha med seboj govorili brez posebnih zadržkov.

Ko sta bila Blažič in Miklavčič zaprta, je Kocbek pisal Kardelju. Pisma ni naslovil na »Edvarda Kardelja«, ampak na »Krištofa«, sam pa se je podpisal »Pavle«. To sta bili njuni partizanski imeni. Nekdanjega političnega tovariša je tako nagovoril v jeziku časa, ko sta še skupaj sedela v vodstvu osvobodilnega gibanja, in ga prosil, naj pomaga Blažiču in Miklavčiču. Kardelj mu je odgovoril z dolgim pismom, v katerem mu je očital, da se je oddaljil od nekdanjih tovarišev in zašel pod vpliv političnih nasprotnikov jugoslovanske poti; posebnega posega v korist obsojenih ni hotel narediti, omenil pa je možnost amnestije ob državnem prazniku.

Kocbek leta 1975 vodstvu ni razkril dogodka, za katerega ne bi vedelo. Prestopil je drugo mejo: o njem je spregovoril javno, ga povezal z odgovornostjo konkretnih ljudi in zahteval, da se o njem govori kot o dejanju, ki ga je treba priznati in obžalovati. Informacije, ki so desetletja obstajale v spominih svojcev, emigrantskem tisku, zasebnih pogovorih in znotraj same oblasti, so s tem postale predmet javne razprave.

Če naj ima beseda sprava v takšnem položaju uporaben pomen, se začne pri skupni vednosti o osnovnih dejstvih. Ni dovolj, da so dokumenti, imena žrtev, podatki o pobojih in kraji grobišč dostopni v arhivih ali strokovnih knjigah; postati morajo del javne zavesti. Šele ko lahko razumno predpostavimo, da drugi pozna osnovne dogodke in njihovega obstoja ne zanika, se lahko začne resnična razprava o njihovem pomenu in odgovornosti zanje.

Za to vojno ni nevtralne besede

Že imena strani v slovenski vojni imajo svojo zgodovino. Jedro protirevolucionarnega vojaškega tabora se je poleti 1942 organiziralo v vaških stražah, italijanska okupacijska oblast jih je vključila v Prostovoljno protikomunistično milico oziroma MVAC, po kapitulaciji Italije pa je iz istega političnega in vojaškega okolja nastalo Slovensko domobranstvo pod nemškim nadzorom. V zadnjih dneh vojne se je znova pojavilo ime Slovenska narodna vojska. V partizanskem jeziku so bili medtem belogardisti, izdajalci in sodelavci okupatorja. Nobena od teh besed ni bila samo opis. Vsaka je povedala tudi, kako naj se na ljudi, ki jih označuje, gleda.

Nič drugače ni bilo na drugi strani. Že vprašanje, ali je bilo aprila 1941 ustanovljeno gibanje Osvobodilna ali Protiimperialistična fronta, je pozneje postalo del spora o njegovi naravi. Še več povedo izrazi, s katerimi se opisuje celotno gibanje: narodnoosvobodilni boj, partizanski odpor, revolucija, komunistični prevzem oblasti. To niso sopomenke. Vsaka beseda osvetli drug del dogajanja in nekaj drugega pusti v ozadju. Težava nastane, kadar izraz, ki že vsebuje razlago dogodka, uporabljamo, kot da zgolj opisuje, kaj se je zgodilo.

Besede so imele med vojno tudi neposredne posledice. Odlok o zaščiti slovenskega naroda iz septembra 1941 je opredelitev izdaje razširil tudi na ljudi, ki naj bi zaradi »sebične skupinske koristi« odvračali narodne sile od osvobodilnega boja. Beseda izdajalec je s tem dobila pravne posledice, ki so lahko segale do smrtne kazni. Nekaj let pozneje se je izraz belogardistična družina pojavljal v navodilih za zbiranje podatkov o ljudeh, ki jih je bilo mogoče izgnati in jim zapleniti premoženje. Tudi poimenovanje lastne strani je imelo političen pomen: vrnitev k imenu Slovenska narodna vojska maja 1945 je protikomunističnemu taboru tik pred koncem vojne dajala podobo slovenske vojske, ki se predaja zahodnim zaveznikom, namesto pomožne formacije, ki je med okupacijo delovala pod nemškim poveljstvom.

Zato so besede iz tistega časa same postale zgodovinski vir. Povedo, kako so se strani videle, kako so razumele nasprotnike in kakšno prihodnost so si predstavljale. Zaplet nastane, ker velik del tega slovarja uporabljamo še danes. Kdor reče narodnoosvobodilni boj, revolucija, kolaboracija, domobranstvo, belogardisti ali izdajalci, pogosto že z izbiro besede nakaže tudi svojo razlago. Poslušalec jo lahko zazna, še preden pride govorec do argumenta.

Rešitve ni v iskanju popolnoma nevtralnega slovarja. Pomembneje je vedeti, od kod posamezna beseda prihaja, kaj je pomenila v času, ko je nastala, in kaj z njo trdimo danes. Tu se znova pokaže razlika med dejstvom in interpretacijo. O besedilu Dolomitske izjave, domobranski prisegi, britanskih navodilih za vračanje iz Vetrinja, odlokih nove oblasti, številu evidentiranih žrtev in krajih prikritih grobišč je mogoče ugotavljati preverljiva dejstva. O njihovi teži, vzrokih in moralnem pomenu se lahko ljudje še dolgo razhajajo.

Na koncu se zgodba zato lahko vrne k prizoru z začetka. Marca 1943 je Kocbek v Polhograjskih dolomitih podpisal Dolomitsko izjavo, s katero je Komunistična partija dobila politično vodilno vlogo v odporniškem gibanju, sam pa je v dnevniku iste dni skušal razumeti, kaj ta odločitev pomeni zanj in za krščanske socialiste. Več kot 30 let pozneje je Kardelju pisal o posledicah revolucije in ga nagovoril »Krištof«, sam pa se je podpisal »Pavle«. Z izbiro partizanskih imen je v njun spor priklical čas, ko sta bila še sodelavca v istem odporniškem gibanju.

Odpor proti okupatorju je bil resničen, prav tako kolaboracija z okupatorjem. Znotraj odpora je potekala revolucija in boj za politično oblast, po zmagi pa je sledil povojni obračun z množičnimi izvensodnimi poboji. O delu tega dogajanja se nato desetletja ni smelo normalno javno govoriti. Nobenega od teh procesov ni treba zmanjšati, da bi lahko priznali drugega.

Težava torej ni, da za vojno še nismo našli pravega imena. Eno samo ime je zanjo preozko. Razprava postane zgodovinsko zanimiva šele takrat, ko odpor ni argument za zamolčanje revolucije, kolaboracija ne opravičilo za povojne poboje, ti pa ne razlog za zanikanje odpora proti okupaciji. Šele takrat lahko iste dogodke različno presojamo, ne da bi se morali razhajati tudi o tem, kaj se je dejansko zgodilo.

Kronologija 1920–1947

• 1920 Rapalska pogodba: Primorska pripade Italiji.

• 1927 Nastanek organizacije TIGR.

• 1930 Prvi tržaški proces in ustrelitev štirih obsojencev pri Bazovici.

• 1937 Kocbek objavi Premišljevanje o Španiji, ki povzroči razkol v slovenskem katoliškem okolju.

• 6. april 1941 Napad sil osi na Jugoslavijo; slovensko ozemlje si razdelijo Nemčija, Italija in Madžarska.

• 26. april 1941 Sestanek komunistov, krščanskih socialistov, sokolov in kulturnih delavcev v Vidmarjevi vili, iz katerega nastane Osvobodilna fronta. Prvotno ime gibanja je predmet zgodovinopisne razprave.

• 22. junij 1941 Nemčija napade Sovjetsko zvezo; oboroženi narodnoosvobodilni boj stopi v ospredje politike KPS.

• avgust–september 1941 KPS ustanovi Varnostnoobveščevalno službo; Osvobodilna fronta sprejme Odlok o zaščiti slovenskega naroda, Slovenski narodnoosvobodilni odbor pa se razglasi za predstavnika slovenskega naroda.

• januar 1942 Bitka v Dražgošah, umik Cankarjevega bataljona, poboj domačinov in poznejše uničenje vasi.

• pomlad–jesen 1942 Na Dolenjskem in Notranjskem nastanejo obsežna osvobojena ozemlja; Italijani jih med veliko poletno in jesensko ofenzivo ponovno zavzamejo.

• 26. maj 1942 VOS v Ljubljani ubije Lamberta Ehrlicha.

• poletje 1942 Nastanejo prve vaške straže, ki jih italijanska oblast vključi v Prostovoljno protikomunistično milico (MVAC).

• 28. februar–1. marec 1943 Sprejem in podpis Dolomitske izjave, s katero Komunistična partija utrdi vodilni položaj v Osvobodilni fronti.

• september 1943 Kapitulacija Italije; vaške straže so poražene, med drugim pri Turjaku, kmalu zatem nastane Slovensko domobranstvo pod nemškim nadzorom.

• 1.–3. oktober 1943 Zbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju.

• 20. april 1944 Domobranska prisega na ljubljanskem stadionu ob Hitlerjevem rojstnem dnevu.

• april 1944 Deportacija večine prekmurskih Judov v Auschwitz.

• julij–avgust 1944 Sprejet in objavljen Odlok o izrednih ukrepih proti pomagačem okupatorjev, domobrancem in veleizdajalcem, ki omogoča tudi izgon njihovih družin in zaplembo premoženja.

• maj 1945 Konec vojne v Sloveniji; slovenski domobranci in civilisti se umaknejo na Koroško, Britanci pa konec maja začnejo domobrance vračati jugoslovanskim oblastem.

• maj–junij 1945 Množični izvensodni poboji v Kočevskem Rogu, pri Hrastniku, na Teznem in drugih krajih.

• 11. november 1945 Volitve v ustavodajno skupščino; ob listi Ljudske fronte je mogoče glasovati tudi v skrinjico brez liste.

• 1947 Pariška mirovna pogodba: Jugoslaviji pripade večji del nekdanje Julijske krajine, za Trst in severozahodno Istro pa je predvideno Svobodno tržaško ozemlje.

Viri in literatura

• John Corsellis in Marcus Ferrar, Slovenia 1945: Memories of Death and Survival after World War II, I. B. Tauris, 2005.

• István Deák, Europe on Trial: The Story of Collaboration, Resistance, and Retribution during World War II, Westview Press, 2015.

• Vida Deželak Barič, Komunistična partija Slovenije in revolucionarno gibanje 1941–1943, Inštitut za novejšo zgodovino, 2007.

• Mitja Ferenc, Prikrito in očem zakrito, Muzej novejše zgodovine Celje, 2005.

• Tone Ferenc, Okupacijski sistemi med drugo svetovno vojno 1: Razkosanje in aneksionizem, ur. Mitja Ferenc, Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2006. Uporabljeni razpravi »Okupacijski sistemi v Evropi in Sloveniji 1941« ter »Okupacijski sistemi na Slovenskem 1941–1945«.

• Bojan Godeša, Kdor ni z nami, je proti nam: slovenski izobraženci med okupatorji, Osvobodilno fronto in protirevolucionarnim taborom, Cankarjeva založba, 1995.

• Tamara Griesser-Pečar, Razdvojeni narod: Slovenija 1941–1945, Mladinska knjiga, 2004. Izvirnik Das zerrissene Volk, Böhlau Verlag, Dunaj, Köln, Gradec.

• Izjava (Dolomitska izjava), tipkopis, 1. marec 1943, faksimile.

• Stathis N. Kalyvas, The Logic of Violence in Civil War, Cambridge University Press, 2006.

• Edvard Kocbek, Partizanski dnevnik 1938–1945, prva knjiga, ur. Rok Zavrtanik. Uporabljeni zapisi z 20., 24., 27. in 28. februarja 1943 ter Okrožnica št. 9 aktivistom krščanske skupine v Osvobodilni fronti.

• Edvard Kocbek, »Premišljevanje o Španiji«, Dom in svet, 1937, št. 1–2; ponatis v Svoboda in nujnost, 1974.

• Klemen Kocjančič, »Med mitom in resnico: razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše«, Kronika 72, 2024, št. 3, str. 567–578.

• Komisija Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč 1990–2025, zbornik posveta, ur. Jože Dežman, Državni svet Republike Slovenije in Ministrstvo za obrambo, 2025.

• Keith Lowe, Podivjana celina: Evropa po drugi svetovni vojni, prev. Breda Biščak, Modrijan, 2014. Izvirnik Savage Continent: Europe in the Aftermath of World War II, Viking, 2012.

• Boris Mlakar, Slovensko domobranstvo 1943–1945, Slovenska matica, 2003.

• Boris Pahor in Alojz Rebula, Edvard Kocbek – pričevalec našega časa, Zaliv, Trst, 1975.

• Jože Pirjevec, Kardelj: socialistični utopist na oblasti, Beletrina, 2026.

• Jože Pirjevec, Partizani, Cankarjeva založba, 2020.

• Slovenija v letu 1945, zbornik referatov, ur. Aleš Gabrič, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1996. Uporabljena prispevka Nevenke Trohe o Primorski in Trstu ter Jožeta Prinčiča o obnovi in začetku gospodarske preobrazbe.

• Slovenski Judje: zgodovina in holokavst. Pregled raziskovalnih tematik, ur. Irena Šumi in Hannah Starman, Maribor, 2012.

• Slovenski odpor: Osvobodilna fronta slovenskega naroda od 1941 do 1945, Inštitut za novejšo zgodovino, 2011.

• Smrtne žrtve med prebivalstvom na območju Republike Slovenije med drugo svetovno vojno in neposredno po njej, poimenski popis Inštituta za novejšo zgodovino, dostopen na portalu Sistory.

• TIGR v zgodovini in zgodovinopisju, zbornik, 2017.

• Jera Vodušek Starič, Prevzem oblasti 1944–1946, Cankarjeva založba, 1992.

• Milan Zajec, France Kozina in France Dejak, Ušli so smrti: poročila treh rešencev iz množičnega groba v Kočevskem Rogu, Mohorjeva založba, 1998.

Subscribe now

Dobra polovica slovenskih petnajstletnikov meni, da je treba informacije preverjati pri več zanesljivih virih, hkrati pa pri presojanju bolj zaupa zdravi pameti kot znanstvenim študijam. Kombinacija je nenavadna, saj bi pričakovali, da bo tisti, ki vire preverja, pri presoji bolj zaupal znanstvenim dokazom kot lastnemu občutku. Takšen rezultat odpira eno zanimivejših vprašanj raziskave Pisa, ki je Sloveniji sicer prinesla predvsem slabe novice.

Raziskava, ki jo OECD izvaja vsaka tri leta, poleg preizkusa znanja z vprašalnikom zbira tudi podatke o tem, kako učenci razmišljajo o učenju in znanju. Tokrat jih je zanimalo, kako mladi presojajo, čemu je pri ugotavljanju resnice smiselno zaupati. Iz odgovorov na omenjeni vprašanji je OECD sestavil štiri epistemološke profile. V najbolj »znanstvenega« sodijo učenci, ki vire preverjajo in hkrati znanstvenim raziskavam pripisujejo večjo težo kot zdravi pameti. V povprečju OECD je takih 46 odstotkov, v Sloveniji pa le približno tretjina, kar nas uvršča povsem na dno primerjave.

Pri tem je pomembno, da razlika ne izvira iz same pripravljenosti na preverjanje virov. S trditvijo, da je treba informacije preveriti pri več virih, se slovenski učenci strinjajo približno enako pogosto kot vrstniki drugod. Razhajanje se pokaže šele pri vprašanju, čemu dati večjo težo, ko različni viri ponujajo različne odgovore.

Preverjanje virov je podobno zbiranju prič na sojenju: izid je odvisen od tega, katerim pričam sodnik verjame. Kdor poišče pet mnenj in na koncu izbere tistega, ki se mu zdi najbolj domače, je vire sicer preveril, razsodil pa je po občutku. Brez merila za težo dokazov lahko takšno preverjanje napačno prepričanje celo utrdi, saj se med petimi viri skoraj vedno najde kakšen, ki potrjuje, kar smo mislili že prej.

Iz dveh vprašanj seveda ne moremo sklepati, da slovenski mladostniki ne verjamejo znanosti. Gre za samoocene, pri mednarodnih primerjavah stališč pa šteje tudi to, kako posamezni izrazi zvenijo v različnih jezikih in kulturnih okoljih. »Zdrava pamet« ima v slovenščini prizvok vrline, kar je na odgovore lahko vplivalo. A tudi s tem zadržkom rezultat opozarja na nekaj, čemur v razpravah o šoli namenjamo razmeroma malo pozornosti: kako učenci razumejo, zakaj je neka trditev bolje utemeljena od druge.

Sicer glavne slabe novice iz raziskave niso nove. Povprečni dosežki slovenskih petnajstletnikov so se glede na leto 2022 še znižali, daljši trend pa je še bolj skrb vzbujajoč: v zadnjih desetih letih so slovenski dosežki upadali dva- do štirikrat hitreje od povprečja OECD. Pri matematiki in branju več kot tretjina slovenskih petnajstletnikov ne doseže niti osnovne ravni znanja, njihov delež pa se je od leta 2015 več kot podvojil. Slovenija je pri matematiki in branju zdrsnila pod povprečje OECD, pri naravoslovju pa ostaja približno na njegovi ravni.

Padec leta 2022 so večinoma povezovali z zaprtjem šol med pandemijo, vendar je tri leta pozneje taka razlaga vse manj zadovoljiva. Pandemija je prizadela skoraj vse šolske sisteme, toda po njej se niso razvijali enako. V nekaterih državah se je padanje ustavilo, ponekod so se rezultati začeli tudi izboljševati. V Sloveniji se zdrs nadaljuje.

Vprašalnik ponuja še en namig. Le 51 odstotkov slovenskih petnajstletnikov pravi, da vloži dodaten trud, ko postane delo zahtevno, v povprečju OECD pa 60 odstotkov. Še pred tremi leti je bil ta delež pri nas za devet odstotnih točk višji. Ta podatek sam ne pojasni padca dosežkov, kaže pa na šibkejšo pripravljenost na napor.

Podatki Pise kažejo tudi, da odnos do dokazov ni ločen od znanja. Učenci z izrazitejšim znanstvenim epistemološkim profilom imajo v povprečju precej višje rezultate pri naravoslovju in branju. Iz tega ne sledi, da tak odnos sam povzroča boljše dosežke. Verjetneje je, da se znanje, kritična presoja in razumevanje tega, kako nastaja zanesljivo znanje, razvijajo skupaj.

Za Slovenijo je zato posebej zanimiv kontrast. Pri naravoslovnem znanju so naši petnajstletniki še vedno približno na ravni povprečja OECD, pri odnosu do znanstvenih dokazov pa so povsem pri dnu. Razmeroma solidnega znanja torej ne spremlja enako močno zaupanje v znanstvene dokaze.

To je pomembna razlika. Znanje o ugotovitvah znanosti še ne pomeni tudi razumevanja, zakaj imajo znanstveni dokazi pri presojanju posebno težo. Šola lahko učenca nauči, kakšen je pravilen odgovor, precej težje pa je doseči, da razume, zakaj je ta odgovor bolje utemeljen od drugih. Pri tem ne gre samo za poznavanje dejstev, ampak tudi za razumevanje, kako so bila ugotovljena, kako zanesljivi so dokazi zanje in kaj bi nas lahko prepričalo, da smo se zmotili.

Šolsko preverjanje znanja te razlike ne zazna nujno. Učenec, ki pravilno odgovori na testu, ker se mu odgovor zdi smiseln ali ker se ga je naučil na pamet, in učenec, ki zna pojasniti, na katerih dokazih temelji, dobita enako število točk. Dokler vprašanje zahteva le izbiro pravilnega odgovora, sta videti enako uspešna.

Razlika se pokaže šele, ko odgovor ni več vnaprej znan. Ko se pojavita dve nasprotujoči si razlagi, ko samozavesten sogovornik zatrdi nekaj drugega ali ko umetna inteligenca na zaslonu ponudi prepričljiv odgovor, mora posameznik sam presoditi, čemu verjeti. Takrat ni več dovolj vedeti, kaj piše v učbeniku. Treba je znati razlikovati med mnenjem in dokazom, med posameznim primerom in sistematično raziskavo ter med razlago, ki zveni prepričljivo, in tisto, ki je dejansko bolje utemeljena.

Morda je zato pomembnejše vprašanje od tega, koliko pravilnih odgovorov poznajo učenci ob koncu šolanja, kaj naredijo takrat, ko pravilnega odgovora še ne poznajo. Prav v takih okoliščinah bodo morali zunaj šole največkrat presojati, kateremu odgovoru je vredno zaupati.

https://www.delo.si/mnenja/kolumne/kaj-pisa-razkriva-o-slovenskem-odnosu-do-znanja

Subscribe now

Marca 1899 je nekdanji jeruzalemski župan Jusuf Dija al Halidi sedel k pisanju pisma, ki ga ni nameraval poslati naslovniku neposredno. Sedem strani dolgo pismo je poslal pariškemu vrhovnemu rabinu Zadocu Kahnu s prošnjo, naj ga posreduje Theodorju Herzlu, dunajskemu novinarju in pravniku, ki je tri leta prej objavil delo Judovska država in nato v Baslu sklical prvi sionistični kongres. Jusuf Dija je izhajal iz ugledne jeruzalemske družine islamskih pravnikov, vendar je bil vse prej kot provincialen človek. Pri osemnajstih letih je odšel študirat na Malto, nato v Istanbul, bral dunajske in londonske časopise in nekaj časa predaval na Dunaju. Vedel je, kaj se v Evropi dogaja Judom, in dobro je poznal tudi novo politično gibanje, ki ga je poosebljal Herzl.

Pismo se je začelo spoštljivo. Herzla je imenoval »nadarjenega pisca in resničnega judovskega domoljuba«, Jude pa »naše bratrance«. Zapisal je, da je sionizem načeloma »naraven, lep in pravičen«, in dodal stavek, ki ga danes na spletu pogosto srečamo iztrganega iz konteksta: »Kdo bi mogel oporekati pravicam Judov v Palestini? Moj Bog, zgodovinsko je to vaša dežela.« Nato je prišel do svojega pravega namena. Opozoril je, da je treba upoštevati »brutalno silo okoliščin«: Palestina je del Osmanskega cesarstva in, kar je še pomembneje, »naseljena je z drugimi«. Zaključil je s prošnjo, ki je bila pozneje neštetokrat citirana: »V imenu božjem, pustite Palestino pri miru.«

Herzl je odgovoril hitro, že 19. marca. Osrednjega pomisleka, da v deželi že živijo ljudje, ki imajo o njeni prihodnosti lastne predstave, ni zares obravnaval. Namesto tega je ponudil argument, ki se bo v naslednjem stoletju ponavljal v različnih oblikah: priseljevanje bo domačinom koristilo, saj bo prineslo kapital in povečalo vrednost njihovega premoženja. »Ali verjamete,« je zapisal, »da bo Arabec, ki ima v Palestini hišo ali zemljo, obžaloval, če njena vrednost naraste pet- ali desetkrat?« Nato je dodal nenavaden stavek, saj je odgovoril na vprašanje, ki ga Jusuf Dija pravzaprav ni postavil: »Vidite težavo v obstoju nejudovskega prebivalstva v Palestini. A komu bi sploh prišlo na misel, da bi jih pošiljal proč?«

Štiri leta prej je Herzl v dnevnik zapisal nekaj precej drugačnega, kar takrat ni bilo namenjeno nikomur razen njemu samemu. »Razlastiti bo treba nežno,« je pisal, in predlagal, da bi revno prebivalstvo postopoma spravili čez mejo tako, da bi mu delo našli drugje, doma pa ga ne bi več dobilo. Razlastitev in odstranitev revnih naj bi se izvedli »diskretno in previdno«. V teh nekaj straneh iz konca 19. stoletja je že mogoče prepoznati skoraj vse, kar bo izraelsko-palestinski spor naredilo tako težko razumljiv: resnično judovsko potrebo po varnosti in samoodločbi, resničen palestinski strah pred izgubo domovine ter veliko razliko med tem, kako isti projekt vidijo tisti, ki prihajajo, in tisti, ki tam že živijo.

Spor, ki ni star tri tisoč let

Isto gradivo zgodovinarji berejo različno. Za Rašida Halidija, potomca iste jeruzalemske rodbine in avtorja ene najvplivnejših palestinskih zgodovin, je izmenjava dokaz, da je bila kolonialna razsežnost sionističnega projekta vidna že na začetku in da palestinska zavrnitev ni izvirala iz nerazumnega sovraštva. Za Iana Blacka, dolgoletnega bližnjevzhodnega dopisnika Guardiana in avtorja obsežne zgodovine odnosov med Arabci in Judi v Palestini in Izraelu, kaže predvsem, kako malo je Herzl vedel o deželi, o kateri je pisal. Za Bennyja Morrisa, izraelskega zgodovinarja, ki je z arhivskim delom močno zamajal izraelsko uradno pripoved o nastanku države, pa je Herzlova misel o preselitvi zgodnji primer zamisli, ki je bila v sionizmu dolgo obrobna, večjo politično težo pa je dobila šele v tridesetih letih 20. stoletja. Trije avtorji, isto gradivo, tri branja. Razlikujejo se ne le v sodbi o dogodkih, temveč že v tem, katere dogodke imajo za odločilne in kje zgodbo sploh začnejo.

Ena najbolj razširjenih predstav o izraelsko-palestinskem konfliktu pravi, da gre za starodavno versko sovraštvo, ki se vleče od biblijskih časov in ga zato ni mogoče rešiti. Takšna razlaga je udobna, ker odvezuje odgovornosti. Če spor traja tri tisoč let, potem nihče od živih ni ničesar zakrivil in nihče ne more ničesar spremeniti. Zgodovinsko to ne drži. Judje in Arabci so v Palestini pod osmansko oblastjo stoletja živeli z vsemi hierarhijami, diskriminacijo in občasnimi napetostmi, značilnimi za predmoderne verske družbe, vendar brez organiziranega nacionalnega spora o tem, kateremu ljudstvu mora pripadati dežela. Konflikt v obliki, kot ga poznamo danes, je star nekaj več kot stoletje.

Oba nacionalizma, ki se v njem spopadata, sta moderna. Judovski nacionalizem je del širšega evropskega nacionalnega prebujenja 19. stoletja in odgovor na antisemitizem, palestinska nacionalna zavest pa se jasneje oblikuje v poznem osmanskem in britanskem obdobju, deloma tudi kot odziv na sionistično priseljevanje. To ni nič nenavadnega. Moderni nacionalizmi pogosto nastajajo drug ob drugem in se oblikujejo tudi v razmerju do sosedov in tekmecev. Posebnost tega konflikta je predvsem v tem, da imata obe strani na voljo zelo stare verske in zgodovinske pripovedi, s katerimi lahko moderno politično zahtevo predstavita kot nadaljevanje nečesa mnogo starejšega. In da je o usodi dežele v odločilnem obdobju odločala še tretja stran, britanski imperij.

Evropski odgovor, bližnjevzhodni problem

Sionizem se ni rodil v Palestini, ampak v Evropi, kot odgovor na evropski problem. Po atentatu na ruskega carja Aleksandra II. leta 1881 so po Ruskem imperiju izbruhnili pogromi nad judovskimi skupnostmi. Oblasti so nasilje pogosto dopuščale, ponekod tudi spodbujale. Eden najbolj razvpitih je bil pogrom v Kišinjevu leta 1903, kjer je bilo v dveh dneh ubitih 49 Judov, več sto pa ranjenih ali posiljenih. Za številne vzhodnoevropske Jude je takšno nasilje pomenilo dokončno razočaranje nad upanjem, da bo asimilacija prinesla varnost. Začel se je velik val izseljevanja, predvsem v ZDA, manjši del pa tudi v Palestino.

Herzlov sionizem je nastal v nekoliko drugačnem okolju. Bil je asimiliran srednjeevropski Jud, prepričan, da bo judovska emancipacija postopoma odpravila antisemitizem. Dogajanje ob Dreyfusovi aferi v Franciji je pozneje postalo simbol trenutka, ko naj bi v to prepričanje izgubil vero, čeprav zgodovinarji opozarjajo, da so zametki njegovih sionističnih zamisli starejši. Bistveno je nekaj drugega: antisemitizem po judovski emancipaciji ni izginil. V poznem 19. stoletju je dobil celo novo, rasno obliko, ki je človeka razglasila za Juda ne glede na njegovo vero, jezik ali stopnjo asimilacije. Prvi sionistični kongres je leta 1897 v Baslu zato za cilj razglasil vzpostavitev javno priznane in pravno zavarovane domovine za judovsko ljudstvo.

Tu je treba nekaj jasno povedati, saj je za razumevanje nadaljevanja bistveno. Sionizem je bil gibanje za narodno samoodločbo ljudstva, ki tudi po politični emancipaciji v Evropi ni bilo varno pred antisemitizmom in nasiljem. Hkrati je bil naselitveni projekt v deželi, kjer je že živelo drugo prebivalstvo, ki pri odločanju o njeni prihodnosti ni imelo besede. Ti dve razsežnosti si ne nasprotujeta: sionizem je bil hkrati nacionalni in naselitveni projekt.

Zgodnji sionisti sami so bili pri poimenovanju svojega početja pogosto neposrednejši od svojih poznejših zagovornikov. Herzl je govoril o kolonizaciji, prihodnjo judovsko državo pa opisal tudi kot del evropskega obrambnega zidu v Aziji, »postojanko civilizacije nasproti barbarstvu«. Obstajalo je Judovsko kolonizacijsko združenje, ki je kupovalo zemljo in ustanavljalo naselbine. Beseda kolonizacija tedaj še ni imela enakega političnega prizvoka kot danes in se je uporabljala tudi kot tehnični izraz za organizirano naseljevanje. Zato je poznejši spor o tem, ali je bil sionizem »kolonialen«, deloma spor o zgodovinskih dejstvih, deloma pa o tem, kaj vse danes razumemo pod besedo kolonializem.

Kdo je že živel v Palestini

Palestina okoli leta 1900 ni bila neposeljena in ni bila puščava. Šlo je za območje Osmanskega cesarstva, upravno razdeljeno med več enot, na katerem je živelo približno pol milijona ljudi, velika večina arabsko govorečih muslimanov in kristjanov. Obstajale so tudi stare judovske skupnosti, predvsem v Jeruzalemu, Safedu, Tiberiji in Hebronu. Dežela je imela mesta, pristanišča, sodišča, časopise, trgovino, verske ustanove in zemljiške knjige. Imela je tudi številne kmete, ki so generacije obdelovali zemljo, katere formalni lastniki so včasih živeli daleč proč, denimo v Bejrutu ali Damasku.

Prav razlika med formalnim lastništvom in dejanskim življenjem na zemlji je postala pomembna. Sionistične organizacije so zemljo praviloma kupovale zakonito, vendar so nakupi v nekaterih primerih pomenili, da so družine, ki so jo dolgo obdelovale kot najemniki ali zakupniki, izgubile svoj vir preživetja in se morale izseliti. Vzporedno se je razvijala zamisel hebrejskega dela, avoda ivrit, po kateri naj bi judovska gospodarstva zaposlovala predvsem Jude. Deloma je šlo za poskus ustvariti samostojno judovsko družbo in zagotoviti delo novim priseljencem, ki so težko konkurirali cenejši domači delovni sili, posledica pa je bila postopno nastajanje dveh vse bolj ločenih gospodarstev.

Da lahko iz tega nastane spopad, je bilo nekaterim jasno zelo zgodaj. Hebrejski pisec Ašer Ginzberg, bolj znan kot Ahad ha Am, je po obisku Palestine leta 1891 opozoril, da se Judje v tujini radi tolažijo z mislijo, da so Arabci »divji puščavski ljudje, ki ne vidijo in ne razumejo, kaj se dogaja okoli njih«. To je označil za »hudo zmoto«. Arabci, je zapisal, dobro vidijo, kaj se dogaja, in se ne bodo preprosto umaknili, če bo judovsko naseljevanje začelo ogrožati njihov položaj.

Palestinska nacionalna zavest se je v naslednjih desetletjih oblikovala iz več virov: lokalne pripadnosti, arabskega kulturnega in političnega preporoda, poznoosmanskih političnih sprememb ter vse močnejšega nasprotovanja sionističnemu priseljevanju. Zgodovinarji se razhajajo predvsem v tem, kakšno težo pripisujejo posameznemu dejavniku. Za razumevanje konflikta pa vprašanje, ali je neka nacionalna identiteta dovolj »stara«, pravzaprav ni koristno. Moderni nacionalizmi so nastajali iz zgodovine, jezika, vere, institucij, politične mobilizacije in konfliktov. Palestinski pri tem ni izjema.

Obljuba, ki je ni bilo mogoče izpolniti

Britanski zunanji minister Arthur Balfour je novembra 1917 lordu Rothschildu poslal kratko pismo, v katerem je zapisal, da britanska vlada »blagohotno gleda na vzpostavitev narodnega doma za judovsko ljudstvo v Palestini« in si bo prizadevala ta cilj olajšati, pri čemer se ne sme zgoditi nič, kar bi škodovalo »civilnim in verskim pravicam obstoječih nejudovskih skupnosti v Palestini«. V tej formulaciji je že nakazano protislovje prihodnjih desetletij. Ena skupnost je poimenovana kot ljudstvo in dobi obljubo narodnega doma, druga, ki je takrat predstavljala približno devet desetin prebivalstva, pa nastopi kot skupek »obstoječih nejudovskih skupnosti«. Obljubljene so ji civilne in verske pravice, ne pa politične.

Britanci so med prvo svetovno vojno različnim akterjem dajali obljube, ki jih ni bilo lahko uskladiti. V dopisovanju s šerifom Meke Huseinom so nakazovali podporo arabski neodvisnosti, s Francijo so v sporazumu Sykes-Picot razdelili interesne sfere na Bližnjem vzhodu, z Balfourjevo deklaracijo pa podprli še judovski narodni dom v Palestini. Ni šlo za skrivnostno zaroto, ampak za precej običajen način delovanja imperija, ki je z ozemlji razpolagal kot s kartami na mizi, za katero ljudje, ki so na teh ozemljih živeli, niso sedeli.

Ko je Palestina po vojni postala britanski mandat, je bila Balfourjeva deklaracija vključena v mandatno ureditev. Britanci so tako prevzeli nalogo, ki je vsebovala temeljno protislovje: spodbujati vzpostavljanje judovskega narodnega doma, ne da bi pri tem prizadeli večinsko arabsko prebivalstvo, ki tega projekta ni sprejemalo. Naslednja desetletja so pokazala, da tega protislovja ni bilo mogoče preprosto administrirati.

Ko je delitev postala politična možnost

Med letoma 1936 in 1939 je Palestino pretresel arabski upor, najprej splošna stavka, nato oborožen boj proti britanski oblasti in judovskemu priseljevanju. Britanci so ga zatrli z desettisoči vojakov, množičnimi pridržanji, rušenjem hiš in drugimi vojaškimi ukrepi. Palestinsko politično vodstvo je bilo razbito, številni njegovi člani ubiti, zaprti ali pregnani. Ko je desetletje pozneje prišel odločilni spopad, je bila palestinska družba zato politično in vojaško precej slabše organizirana od judovske.

Sredi upora je Peelova komisija leta 1937 prvič uradno predlagala delitev Palestine na judovsko in arabsko državo. Predlagala je tudi preselitev dela arabskega prebivalstva z območja prihodnje judovske države. Ta podrobnost je pomembna, ker je zamisel o preselitvi, ki je bila v sionističnem gibanju dotlej obrobna in redko javno izrečena, s priporočilom britanske kraljeve komisije dobila novo politično legitimnost. Obe strani sta načrt nazadnje zavrnili.

Vodja palestinskega nacionalnega gibanja in jeruzalemski mufti Hadž Amin al Huseini je po zatrtju upora pobegnil in med drugo svetovno vojno pristal v nacistični Nemčiji. Tam se je srečal s Hitlerjem in Himmlerjem, sodeloval v protijudovski in protibritanski propagandi ter pomagal pri novačenju bosanskih muslimanov za nemške enote. Njegovo ravnanje je palestinski stvari povzročilo trajno politično škodo in pozneje omogočilo, da so njegovi nasprotniki njegovo sodelovanje z nacisti predstavljali kot značilnost palestinskega gibanja nasploh, kar ni bilo.

Leta 1939 so Britanci z Belo knjigo močno omejili judovsko priseljevanje. Nekaj let pozneje je ta odločitev dobila tragičen pomen, ki ga njeni avtorji niso mogli v celoti predvideti. Nacistična Nemčija je med drugo svetovno vojno sistematično umorila približno šest milijonov evropskih Judov, ob njih pa množično pobijala tudi Rome, invalide, sovjetske vojne ujetnike in druge skupine, ki jih je razglasila za manjvredne ali nevarne. Judovska ogroženost tudi ni bila omejena na Evropo, kar sta med drugim pokazala pogrom v Hebronu leta 1929 in Farhud v Bagdadu leta 1941. Holokavst ni povzročil sionizma, saj je sionistično gibanje nastalo že konec 19. stoletja. Je pa odločilno spremenil njegov politični položaj. Trditev, da Judje potrebujejo državo, v kateri njihova varnost ne bo odvisna od dobre volje drugih, je po uničenju evropskega judovstva dobila težo, ki je prej ni imela.

To po vojni ni bilo več le abstraktno vprašanje politične varnosti. V zavezniških okupacijskih conah Nemčije, Avstrije in Italije je bilo na vrhuncu leta 1947 okoli četrt milijona judovskih razseljenih oseb. Med njimi so bili preživeli koncentracijskih taborišč, pa tudi številni poljski Judje, ki so vojno preživeli v Sovjetski zvezi in se po njej najprej vrnili domov. Antisemitsko nasilje, posebej pogrom v Kielcah julija 1946, v katerem je bilo ubitih 42 Judov, je močno pospešilo njihov odhod proti zahodu. Možnosti, kam bi lahko odšli, so bile omejene: Združene države so še vedno uporabljale restriktivne priseljenske kvote, Britanci pa so omejevali priseljevanje v Palestino. Za velik del teh ljudi je zato vprašanje judovske države dobilo zelo konkreten pomen: ne le, kje bodo Judje nekoč politično varni, ampak kam lahko odidejo zdaj. Po ustanovitvi Izraela jih je precejšen del odšel tja, številni preživeli pa so se vključili tudi v izraelsko vojsko v vojni leta 1948–49.

Palestinci so na isto zgodovinsko zaporedje gledali z druge strani: zločin je zagrešila Evropa, posledice pa naj bi nosili oni. Tudi tega občutka ni težko razumeti.

Leto 1948: vojna in nakba

Generalna skupščina Združenih narodov je konec novembra 1947 s 33 glasovi za, 13 proti in 10 vzdržanimi sprejela načrt delitve Palestine. Judovski državi je namenila približno 55 % ozemlja, skoraj polovico te površine pa je zavzemal redko poseljeni in pretežno puščavski Negev. Judje so takrat predstavljali približno tretjino prebivalstva Palestine in imeli v lasti okoli 6–7 % zemljišč. Vendar preostalega ozemlja ni mogoče preprosto enačiti z zasebno arabsko lastnino, saj so mandatne evidence precejšen del zemljišč, zlasti v Negevu, vodile v kategoriji javnih in drugih zemljišč. Po ocenah Posebnega odbora OZN za Palestino (UNSCOP) bi v predvideni judovski državi živelo 498.000 Judov in 407.000 Arabcev ter drugih stalno naseljenih prebivalcev, poleg njih pa še okoli 90.000 beduinov. Judovsko in arabsko prebivalstvo bi bilo tako številčno skoraj izenačeno. Sionistično vodstvo je načrt sprejelo, arabsko pa ga je zavrnilo kot krivičnega.

Takoj zatem so izbruhnili spopadi, ki so prerasli v državljansko vojno med obema skupnostma. Maja 1948 so Britanci odšli in David Ben Gurion je razglasil državo Izrael. Dan po razglasitvi so v nekdanjo mandatno Palestino vstopile vojske Egipta, Transjordanije, Sirije, Libanona in Iraka ter se spopadle z novo izraelsko državo. Ko se je vojna končala, je Izrael nadzoroval več ozemlja, kot mu ga je namenil načrt OZN, velika večina arabskega prebivalstva pa je z območja nove države pobegnila ali bila pregnana. Kako je do tega množičnega razseljevanja prišlo in v kolikšni meri je bilo, če sploh, načrtovano, je eno najbolj spornih vprašanj te zgodovine, zato je koristno ločiti med dejstvi in njihovimi razlagami.

Okoli 700.000 Palestincev je postalo beguncev. Del jih je ostal na Zahodnem bregu in v Gazi, torej znotraj nekdanje mandatne Palestine, drugi so pobegnili v Libanon, Sirijo, Jordanijo in drugam. Več sto palestinskih vasi je bilo izpraznjenih, številne so bile pozneje porušene. Prihajalo je do prisilnih izgonov in pokolov, med najbolj znanimi je Deir Jasin aprila 1948. Po vojni Izrael beguncem ni dovolil vrnitve. Hkrati je bila vojna za judovsko prebivalstvo resnična vojna za preživetje. Izrael je izgubil okoli 5.700 ljudi, skoraj odstotek svojega takratnega judovskega prebivalstva, in napad sosednjih držav ni bil izmišljena grožnja.

Prav leto 1948 je od osemdesetih let v središču raziskav tako imenovanih izraelskih »novih zgodovinarjev«. Ko so se odprli izraelski državni in vojaški arhivi, so Benny Morris, Ilan Pappe in drugi začeli preverjati nekatere temeljne trditve uradne izraelske pripovedi o nastanku države, zlasti o palestinskem begunstvu in ravnanju judovskih enot med vojno. Na podlagi arhivov so razkrili vrsto dejstev, ki jih uradna izraelska pripoved ni poudarjala, vendar iz njih niso izpeljali enakih sklepov.

Spor se zato ne vrti okoli vprašanja, ali je med vojno prišlo do množičnega razseljevanja palestinskega prebivalstva. To je nesporno. Spor je v vprašanju, ali je bilo to razseljevanje posledica vnaprej načrtovane osrednje politike sionističnega vodstva ali pa je nastalo iz kombinacije vojne, lokalnih vojaških odločitev, neposrednih izgonov, strahu, razpada palestinske družbe in poznejše izraelske odločitve, da beguncem prepreči vrnitev. Načrt Dalet iz marca 1948 palestinsko zgodovinopisje pogosto bere kot krovni načrt za izgon. Benny Morris, ki je z arhivskim delom dokumentiral številne izgone, poboje in rušenje palestinskih vasi, takšno razlago kljub temu zavrača. Po njegovem je šlo predvsem za vojaški načrt za zavarovanje območij prihodnje države pred pričakovano vojno, vendar je njegova izvedba v številnih krajih dejansko pomenila izgon prebivalcev, rušenje vasi in preprečevanje njihove vrnitve.

Morris zato pride do sklepa, ki ga je težko spraviti v preprosto politično geslo: splošna, uradno razglašena politika izgona po njegovem ni obstajala, vendar so bili izgoni številni, odločilni meseci vojne pa so ustvarili razmere, ki bi jih danes lahko opisovali z izrazom etnično čiščenje. Kdor išče samo potrditev svojega že izdelanega mnenja, lahko iz tega izbere polovico. Ena stran poudari odsotnost splošnega ukaza za izgon, druga dejanske izgone in uničenje palestinske družbe. Oboje je del istega zgodovinskega gradiva.

Ilan Pappe, prav tako predstavnik generacije izraelskih »novih zgodovinarjev«, isto obdobje bere bistveno drugače. Zanj zaporedje vojaških načrtov, lokalnih izgonov in sistematičnega preprečevanja vrnitve kaže na načrtovano etnično čiščenje. Svojo knjigo je zato naslovil Etnično čiščenje Palestine. Dva zgodovinarja z dostopom do velikega dela istega arhivskega gradiva lahko tako napišeta dve zelo različni zgodbi. Razlika med njima ni v tem, da eden pozna dejstva in drugi ne. Razlikujeta se v tem, kako posamezna dejstva povežeta v vzročno celoto in kakšno stopnjo namena zahtevata, preden nek proces poimenujeta kot načrtovano politiko.

Leto 1948 ima še eno posledico, ki v evropskih razpravah pogosto ostane v ozadju. V naslednjih letih so se hitro praznile tudi stoletja stare judovske skupnosti v Iraku, Jemnu, Egiptu, Libiji, Maroku in drugih arabskih oziroma muslimanskih državah. Okoliščine niso bile povsod enake: ponekod je šlo za neposredno preganjanje in odvzem premoženja, drugod za strah pred vse bolj sovražnim okoljem, politični pritisk ali organizirano izseljevanje v novo judovsko državo. Izrael je samo med letoma 1948 in 1951 sprejel približno 700.000 judovskih priseljencev iz Evrope, Bližnjega vzhoda in severne Afrike, več, kot je ob ustanovitvi države štelo njegovo judovsko prebivalstvo. Palestinska nakba in izginotje starih judovskih skupnosti iz velikega dela arabskega sveta nista enak dogodek in nimata enakega vzroka, skupaj pa kažeta, kako temeljito je konflikt v nekaj letih preoblikoval demografski zemljevid Bližnjega vzhoda.

Isti arhiv, dve zgodbi

Na tem mestu se je smiselno ustaviti in pogledati, kako je mogoče iz istega stoletja sestaviti dve zelo različni zgodbi, ki izhajata iz velikega dela istega zgodovinskega gradiva, vendar se med seboj skoraj ne prepoznata. Rašid Halidi in Benny Morris sta uveljavljena zgodovinarja, ki isto stoletje razlagata zelo različno. Oba delata z zgodovinskimi dokumenti, oba objavljata pri uglednih založbah in oba sta bila deležna ostrih napadov tudi z lastne politične strani. Halidi stoletje bere predvsem kot kolonialni spopad, v katerem je organizirano gibanje, podprto najprej z evropskim imperijem in pozneje z državno močjo, postopoma prevzelo nadzor nad deželo, v kateri je že živelo domorodno arabsko prebivalstvo. Morris isto obdobje bere predvsem kot tragičen spopad dveh nacionalnih gibanj, ki sta hoteli isto ozemlje in sta v različnih trenutkih obe dopuščali tudi odstranitev drugega. Zmagalo je gibanje, ki je bilo bolje organizirano, vojaško uspešnejše in ga je po evropskem uničenju Judov gnal tudi izjemno močan občutek eksistenčne nuje.

Zanimivo pri njunem razhajanju ni samo, da dogodke moralno ocenjujeta drugače. Razlikujeta se že prej, pri najmanj treh odločitvah, ki jih mora sprejeti vsak, ki pripoveduje zgodovino. Prva je začetno leto. Če zgodbo začnemo leta 1881 ali 1897, dobimo pripoved o evropskem nacionalnem gibanju, ki se začne naseljevati v že naseljeni deželi. Če jo začnemo leta 1917, dobimo pripoved o imperialni obljubi. Če jo začnemo maja 1948, dobimo zgodbo novoustanovljene države, ki jo napadejo sosednje vojske. Če jo začnemo leta 1967, dobimo zgodbo okupacije. Če jo začnemo z napadom leta 1973 ali s 7. oktobrom 2023, dobimo zgodbo napada. Vsa ta izhodišča so dejanska, nobeno pa ni nevtralno. Izbira prvega prizora že vpliva na to, kdo se bralcu pokaže kot tisti, ki izziva, in kdo kot tisti, ki se odziva.

Druga odločitev je enota, ki jo opazujemo. Če opazujemo judovsko ljudstvo skozi čas, je v ospredju vprašanje, kako lahko po stoletjih diskriminacije, pogromov in nazadnje holokavsta zagotovi politično varnost. Če pa opazujemo prebivalstvo nekega ozemlja, pride v ospredje drugo vprašanje: katere pravice imajo ljudje, ki tam živijo, in kdo sme odločati o njihovi politični prihodnosti.

Tretja odločitev je beseda. Nakba, terorizem, samoobramba, okupacija, apartheid, genocid, etnično čiščenje. Nekateri od teh izrazov imajo natančen pravni pomen, drugi zgodovinskega, vsi pa imajo tudi politično uporabo. V tako odmevnem sporu se zato razprava pogosto preseli z obravnave dogodkov na analizo besed. Namesto vprašanja, kaj se je zgodilo, začnemo razpravljati, kateri izraz sme biti uporabljen in kdo z njegovo uporabo pripada kateremu taboru. Tu je mogoče uporabiti preprosto merilo: če v nekem besedilu ni mogoče najti niti enega pomembnega dejstva, ki bi bilo neprijetno za stran, ki ji je avtor naklonjen, zelo verjetno ne beremo zgodovine, ampak zagovor ene strani.

Ko se je narava spora spremenila

Leta 1956 je po Naserjevi nacionalizaciji Sueškega prekopa Izrael v tajnem dogovoru z Veliko Britanijo in Francijo napadel Egipt ter zasedel Sinaj in Gazo. Med izraelskimi cilji sta bila odprava egiptovske zapore Tiranskega preliva in preprečevanje napadov fedajinov z območja Gaze, Britanija in Francija pa sta želeli ponovno prevzeti nadzor nad Sueškim prekopom. Pod mednarodnim pritiskom so se napadalci umaknili, na Sinaju in ob Gazi pa so bile nameščene mirovne sile OZN.

Spomladi 1967 je Sovjetska zveza Egiptu sporočila, da Izrael kopiči vojsko ob sirski meji. Informacija je bila napačna, vendar je egiptovski predsednik Gamal Abdel Naser na Sinaj poslal vojsko, zahteval odhod mirovnih sil Združenih narodov in zaprl Tiranski preliv za izraelsko ladjevje. Jordanija se je tik pred vojno povezala z Egiptom. V Izraelu so tri tedne pričakovanja doživljali kot eksistenčno krizo. Spomin na holokavst je bil star komaj dve desetletji, arabska retorika o uničenju Izraela pa zelo resnična. Izraelsko vodstvo se je kljub temu več tednov prepiralo, ali je preventivni napad nujen.

V začetku junija je Izrael napadel prvi in v nekaj urah uničil večino egiptovskega letalstva. V šestih dneh je porazil Egipt, Jordanijo in Sirijo ter zasedel Sinaj, Gazo, Zahodni breg, vzhodni Jeruzalem in Golansko planoto. Izraelska pripoved vojno razume predvsem kot preventivni udarec države, ki je bila obdana z vojskami in se je upravičeno bala napada. Ilan Pappe in nekateri drugi zgodovinarji poudarjajo, da so v delu izraelskega političnega in vojaškega vodstva že prej obstajale želje po prevzemu Zahodnega brega ter da zato ozemeljske pridobitve iz leta 1967 niso bile zgolj nepričakovana posledica obrambne vojne.

Za razumevanje tega dogajanja je posebej uporaben Michael Oren, izraelsko-ameriški zgodovinar in avtor ene najpodrobnejših vojaško-diplomatskih zgodovin šestdnevne vojne. Njegovo gradivo pokaže, da je bilo tritedensko obdobje napetega čakanja pred vojno, ki so ga Izraelci pozneje poimenovali ha-hamtana, resnično obdobje strahu, ne zgolj propagandna priprava na napad. Izraelsko vojaško vodstvo je arabsko kopičenje sil dojemalo kot resno grožnjo, prvotni izraelski načrt pa je bil zamišljen kot omejena operacija proti egiptovskemu letalstvu in obrambnim položajem na Sinaju, ne kot načrt za zavzetje Zahodnega brega, vzhodnega Jeruzalema in Golana. Hkrati Oren pokaže, da izraelsko vodstvo glede nadaljnjega poteka vojne in osvojenih ozemelj ni bilo enotno ter da so nekateri njegovi člani v nepričakovanem vojaškem uspehu videli tudi zgodovinsko priložnost. Prav zato njegovo delo dobro dopolnjuje Pappejevo razlago: kaže, da so ozemeljske ambicije v delu izraelskega vodstva obstajale, ne podpira pa teze, da je bila vojna preprosto izvedba vnaprej pripravljenega načrta za širitev.

Kaj storiti z osvojenimi ozemlji, sprva ni bilo jasno niti Izraelcem samim. Že devet dni po koncu vojne je izraelska vlada v tajnem sklepu izrazila pripravljenost skleniti mir z Egiptom in Sirijo na podlagi predvojnih mednarodnih meja, kar je pomenilo vrnitev Sinaja in Golanske planote v zameno za mirovni pogodbi; glede Zahodnega brega in Gaze podobnega sklepa ni sprejela. Septembra je Arabska liga v Kartumu sprejela znamenito deklaracijo treh ne – ne miru z Izraelom, ne njegovega priznanja, ne pogajanj z njim –, izraelska vlada pa je oktobra svoj junijski sklep razveljavila. Hkrati je zmaga med delom verskih sionistov dobila mesijanski pomen, iz tega okolja pa je po jomkipurski vojni zraslo gibanje Guš Emunim, ki je postalo eden glavnih nosilcev naseljevanja Zahodnega brega. Naselja sicer niso bila zgolj verski projekt, saj so jih iz strateških in varnostnih razlogov ustanavljale tudi laburistične vlade. Po letu 1967 so tako v izraelski politiki hkrati obstajale različne predstave o prihodnosti osvojenih ozemelj: pogajalska, ki je v njih videla predvsem sredstvo za dosego miru, ter strateška in versko-mesijanska, ki sta iz različnih razlogov zagovarjali ohranitev vsaj dela teh ozemelj pod izraelskim nadzorom.

Ne glede na različne predstave o prihodnosti osvojenih ozemelj je vojna leta 1967 temeljito spremenila naravo konflikta. Do tedaj je bil ta predvsem spopad Izraela z arabskimi državami, palestinsko vprašanje pa se je v veliki meri obravnavalo kot vprašanje beguncev, o katerih so odločale arabske države in mednarodna diplomacija. Po vojni je Izrael začel neposredno upravljati Zahodni breg, Gazo in vzhodni Jeruzalem z obsežnim palestinskim prebivalstvom, ki v veliki večini ni dobilo ne lastne države ne izraelskega državljanstva. Kar je bilo sprva lahko razumljeno kot začasna posledica vojne ali pogajalski položaj, se je postopoma spremenilo v dolgotrajno okupacijo. Na Zahodnem bregu in v vzhodnem Jeruzalemu so začela nastajati izraelska naselja, ki so se v naslednjih desetletjih razširila v obsežen sistem mest, cest in infrastrukture.

Resolucija Varnostnega sveta OZN 242 iz novembra 1967 je postavila formulo, pozneje povzeto kot »zemlja za mir«. Njeno angleško besedilo namenoma ni povsem določilo obsega izraelskega umika, kar je omogočilo različne razlage in desetletja diplomatskih sporov. Glede pravnega statusa naselij je mednarodni položaj danes precej manj dvoumen. Izrael je dolgo zagovarjal razlago, da Zahodnega brega ni mogoče obravnavati kot običajno zasedeno ozemlje, ker pred letom 1967 ni pripadal mednarodno priznani palestinski državi. Večina mednarodnopravnih institucij je to razlago zavračala, Meddržavno sodišče pa je leta 2024 v svetovalnem mnenju presodilo, da so izraelska naselitvena politika in drugi ukrepi v nasprotju z mednarodnim pravom ter da mora Izrael svojo nezakonito prisotnost na okupiranem palestinskem ozemlju čim prej končati. Izrael takšno pravno presojo zavrača.

Poseben problem je Jeruzalem. Izrael je vzhodni del mesta priključil in Jeruzalem razglasil za svojo združeno prestolnico, česar večina mednarodne skupnosti ne priznava. Na manj kot kvadratnem kilometru starega mesta se pri tem prekrivajo kraji izjemnega pomena za tri vere. Zahodni zid je del podpornega zidu ploščadi, na kateri sta nekoč stala judovska templja; Tempeljski grič je najsvetejši kraj judovstva. Na isti ploščadi stojita Kupola na skali in mošeja Al Aksa, zaradi katerih je Jeruzalem tretje najsvetejše mesto islama, nekaj sto metrov stran pa bazilika Božjega groba, eden najpomembnejših krajev krščanstva. Politični nadzor nad Jeruzalemom zato ni samo vprašanje črte na zemljevidu. Kompromis, ki je pri navadni meji lahko geometrijski, tu poseže tudi v zgodovinski spomin, versko avtoriteto in simbolni status.

Leta 1973 sta Egipt in Sirija na judovski praznik jom kipur napadla izraelske položaje na Sinaju in Golanski planoti. Izrael je bil presenečen in je v prvih dneh utrpel hude izgube, nato pa po mobilizaciji rezervistov in ob vse obsežnejši ameriški dobavi orožja prevzel vojaško pobudo. Varnostni svet OZN je 22. oktobra zahteval prekinitev ognja, spopadi pa so se povsem umirili šele v naslednjih dneh. Izrael je vojno vojaško preživel, vendar je izgubil občutek nepremagljivosti. Egipt pa je kljub velikim izgubam dosegel pomemben politični cilj: pokazal je, da status quo po letu 1967 ni trajen. Predsednik Anvar Sadat je nekaj let pozneje odšel v Jeruzalem, nato pa z izraelskim premierjem Menahemom Beginom dosegel dogovor, ki je privedel do prve mirovne pogodbe med Izraelom in arabsko državo. Palestinsko vprašanje pri tem ni bilo rešeno.

Ko so Palestinci znova postali glavni akterji

Decembra 1987 je v Gazi in na Zahodnem bregu izbruhnila prva intifada. Povod je bila prometna nesreča, v kateri je izraelski tovornjak ubil štiri palestinske delavce, vzrok pa dvajset let življenja pod okupacijo. Najbolj prepoznavna sredstva upora so bili kamni, goreče gume, demonstracije, bojkoti in splošne stavke; oboroženo nasilje je bilo v primerjavi s poznejšo drugo intifado precej manj izrazito. Podoba palestinskih mladostnikov, ki mečejo kamne na izraelske vojake, je pred televizijskimi kamerami obrnila staro predstavo o majhnem Izraelu, ki se brani pred mnogo večjim arabskim svetom.

V istem obdobju je nastal Hamas, palestinska veja Muslimanske bratovščine pod vodstvom šejka Ahmeda Jasina. Medtem ko je PLO ostajal predvsem sekularno nacionalistično gibanje, je Hamas odpor utemeljil tudi versko in začel tekmovati z Arafatovim vodstvom za politično podporo Palestincev. Ta razdelitev bo pozneje odločilno vplivala na usodo Gaze.

Kako je propadel mirovni proces

Septembra 1993 sta si Jicak Rabin in Jaser Arafat na vrtu Bele hiše segla v roke. Dogovor iz Osla je bil videti kot začetek konca konflikta, vendar ni bil mirovni sporazum, ampak dogovor o postopku. PLO je priznal Izrael, Izrael pa PLO kot predstavnika Palestincev. V Gazi in na Zahodnem bregu se je začela vzpostavljati palestinska samouprava, najtežja vprašanja – meje, Jeruzalem, begunci in izraelska naselja – pa so bila odložena na poznejša pogajanja o končnem statusu.

Oslo 2 je Zahodni breg razdelil na območja A, B in C z različnimi stopnjami palestinskega in izraelskega nadzora. Ureditev je bila mišljena kot prehodna in naj bi trajala pet let. Njena začasnost je postala ena njenih največjih slabosti: vsaka stran se je začela bati, da bo tisto, kar je bilo na terenu začasno, postalo dokončno. Čas je delal proti sporazumu. Novembra 1995 je izraelski skrajnež umoril Rabina. Palestinski napadi na izraelske civiliste so v Izraelu spodkopavali zaupanje v mirovni proces, nadaljnja širitev izraelskih naselij pa je med Palestinci ustvarjala nasproten vtis: da se med pogajanji ozemlje, o katerem naj bi se nekoč pogajali, še naprej spreminja.

Poleti 2000 je ameriški predsednik Bill Clinton v Camp Davidu zbral izraelskega premierja Ehuda Baraka in Arafata v poskusu, da bi dosegli končni dogovor. Pogajanja so propadla, nekaj tednov pozneje pa se je začela druga intifada, bistveno bolj oborožena in krvava od prve. Tudi pri vprašanju, kdo je bil kriv za neuspeh Camp Davida, sta se hitro oblikovali dve skoraj nezdružljivi razlagi. Barakovi zagovorniki so trdili, da je Arafat zavrnil zgodovinsko ponudbo. Palestinska stran je odgovarjala, da ponudba ni zagotavljala resnično suverene in povezane države. Nekateri ameriški pogajalci so odgovornost pripisovali predvsem Arafatu, drugi so pozneje poudarjali napake obeh strani.

James Gelvin ponuja zanimivejšo, bolj strukturno razlago. Barak je potreboval hiter končni dogovor, ker je doma izgubljal politično podporo, Arafat pa si je težko privoščil, da bi v enem samem sporazumu dokončno opustil več desetletij stare zahteve glede beguncev, Jeruzalema in ozemlja. Oba sta bila omejena z družbo, ki naj bi jo zastopala. Pogajalci so se januarja 2001 v Tabi še enkrat sestali in po ocenah številnih udeležencev prišli bliže kompromisu kot kdaj prej, vendar so izraelske volitve proces prekinile. Tudi poznejši poskusi, med njimi Olmertova ponudba Mahmudu Abasu leta 2008, niso pripeljali do sporazuma.

Pomembnejši od posameznega neuspeha je mehanizem, ki se je pri tem ponavljal. Vsak propad pogajanj je na obeh straneh okrepil tiste, ki so že prej trdili, da pogajanja nimajo smisla, in oslabil tiste, ki so nanje stavili svoj politični obstoj. Po drugi intifadi je velik del izraelske javnosti sklenil, da na palestinski strani ni partnerja. Velik del Palestincev je prišel do nasprotnega sklepa: da pogajanja ne prinesejo države, naselja pa se medtem širijo. Izrael je leta 2005 enostransko odstranil naselja in stalno vojaško prisotnost iz notranjosti Gaze, naslednje leto je na palestinskih parlamentarnih volitvah zmagal Hamas, leta 2007 pa po oboroženem spopadu s Fatahom prevzel nadzor nad Gazo. Izrael je območje podvrgel strogi blokadi, Egipt pa prav tako močno omejil prehod čez svojo mejo. Palestinska politika se je razcepila na Fatahovo oblast na Zahodnem bregu in Hamasovo v Gazi. Vsak naslednji korak je bil razložen kot odgovor na prejšnjega in je hkrati zmanjšal prostor za prihodnji kompromis.

Ko je konflikt postal tudi vojna podob

Napad Hamasa in drugih palestinskih oboroženih skupin 7. oktobra 2023 je bil brez primere v zgodovini Izraela. Borci so prebili mejne ovire in napadli vojaške položaje, kibuce, mesta in glasbeni festival Nova, medtem ko je bilo proti Izraelu izstreljenih na tisoče raket. V enem dnevu je bilo ubitih približno 1.200 ljudi, večinoma civilistov, 251 pa so napadalci odpeljali v Gazo kot talce. Za izraelsko družbo je bil šok toliko večji, ker država, zgrajena tudi na obljubi, da Judje nikoli več ne bodo tako nezaščiteni, svojim prebivalcem prav na meji z Gazo ni mogla zagotoviti niti najosnovnejše varnosti.

Izrael je odgovoril z eno najobsežnejših vojaških operacij v svoji zgodovini. Cilja sta bila uničenje vojaških in političnih zmogljivosti Hamasa ter vrnitev talcev. Sledila sta skoraj dve leti bombardiranja in kopenskih operacij, ki so velik del Gaze spremenile v ruševine in večino prebivalstva večkrat prisilile k begu. Koliko ljudi je bilo ubitih, je že samo po sebi postalo predmet političnega spora. Ministrstvo za zdravje v Gazi je objavljalo sprotne sezname umrlih, Izrael in njegovi zagovorniki pa so opozarjali, da institucijo upravlja Hamas.

Populacijska raziskava, objavljena leta 2026 v reviji The Lancet Global Health, je ocenila, da je bilo že med 7. oktobrom 2023 in začetkom januarja 2025 nasilno ubitih okoli 75.000 prebivalcev Gaze; zaradi statistične negotovosti je možna dejanska vrednost med 64.000 in 87.000. Več kot polovico ocenjenih nasilnih smrti so predstavljali otroci, ženske in starejši. Ocena je bila pozneje deležna metodološke kritike zaradi vprašanja reprezentativnosti vzorca, avtorji raziskave pa so odgovorili, da tudi ob izločitvi najbolj odstopajočih anketnih ekip njihovi glavni sklepi ostajajo nespremenjeni. Poleti 2025 je mednarodni sistem za ocenjevanje prehranske varnosti IPC v delu Gaze potrdil lakoto. Oktobra istega leta je po ameriškem posredovanju začel veljati sporazum o prekinitvi ognja, ki je ustavil glavno fazo vojne, ne pa vsega nasilja.

Tudi vprašanje, kako poimenovati izraelsko ravnanje v Gazi, je postalo del konflikta. Južna Afrika je Izrael pred Meddržavnim sodiščem obtožila kršitve Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida. Sodišče o vsebini obtožbe še ni dokončno razsodilo, je pa leta 2024 odredilo več začasnih ukrepov za zaščito pravic Palestincev po konvenciji. Mednarodno kazensko sodišče je istega leta izdalo nalog za prijetje izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja in takratnega obrambnega ministra Joava Galanta zaradi suma vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti. Amnesty International je leta 2024 izraelsko ravnanje v Gazi označil za genocid, do enakega sklepa pa je leta 2025 prišla tudi neodvisna preiskovalna komisija OZN. Izrael te ugotovitve kategorično zavrača in vztraja, da vodi vojno proti Hamasu v samoobrambi po napadu 7. oktobra.

Razlikovanje med temi pravnimi in političnimi ravnmi je pomembno. V javnih razpravah se beseda genocid pogosto uporablja tudi kot najmočnejša moralna oznaka za množično nasilje. V mednarodnem pravu pa ima ožji pomen: zahteva dokaz dejanj, kot so ubijanje pripadnikov skupine, povzročanje hudih telesnih ali duševnih poškodb ali ustvarjanje življenjskih razmer, ki vodijo v njeno fizično uničenje, ter poseben namen, da se narodna, etnična, rasna ali verska skupina v celoti ali delno uniči kot taka. Zato je smiselno razlikovati med opisom dogodkov, strokovnimi in institucionalnimi presojami ter dokončno sodno odločitvijo.

Več informacij, manj razumevanja

Prav obdobje po 7. oktobru pokaže še nekaj drugega: zakaj imamo danes o izraelsko-palestinskem konfliktu več informacij kot kadar koli prej in ga kljub temu razumemo zelo slabo. Nikoli prej ni bilo na voljo toliko posnetkov, pričevanj in dokumentov. Velik del jih pride neposredno do nas prek družbenih medijev, brez posredovanja urednikov. Posamezni posnetek je lahko popolnoma resničen, pa vendar se iz izbora resničnih posnetkov lahko sestavita dve skoraj nezdružljivi podobi iste vojne, ne da bi bilo treba karkoli ponarediti.

Algoritem del izbire opravi namesto nas. Ponuja nam več tistega, ob čemer se ustavimo, kar nas razjezi ali potrdi naše prejšnje prepričanje. Čez čas dobimo občutek, da smo videli vse dokaze, čeprav smo v resnici videli predvsem tisti njihov del, ki se ujema s tem, kar smo že domnevali. Količina informacij je narasla, gotovost ljudi še bolj, razumevanje pa se gradi precej počasneje. To ne pomeni, da sta obe strani vedno enako odgovorni ali da imajo vse razlage enako težo. Če dejstva v konkretnem primeru govorijo jasneje v prid eni razlagi, jih ni treba umetno uravnoteževati. Pomeni le, da naša prepričanja o konfliktu pogosto niso odvisna samo od tega, koliko o njem vemo, ampak tudi od vrednot in skupin, s katerimi se poistovetimo.

V Sloveniji je ta mehanizem še posebej dobro viden, ker konflikt večine ljudi ne zadeva neposredno. Zato se zlahka spremeni v površino, na katero preslikamo domače politične delitve. Kdor se že sicer vidi na strani zatiranih proti močnim, tu hitro prepozna svojo stran. Kdor se vidi na strani reda proti kaosu, svojo. Stališče je pogosto oblikovano, še preden se človek začne resneje ukvarjati z zgodovino, zato ga nova informacija tako težko premakne.

Jusuf Dija je Herzlu leta 1899 očital, da o deželi, o kateri piše, ne ve dovolj. Herzl mu je odgovoril, ne da bi zares odgovoril na njegovo glavno vprašanje. Več kot stoletje pozneje imamo na voljo obe pismi, dnevnike, arhive in posledice odločitev, ki jih njuna avtorja še nista mogla poznati. Imamo torej bistveno več informacij – in zato tudi manj razlogov, da bi konflikt razumeli samo skozi eno pripoved.

Literatura

• Ian Black, Enemies and Neighbours: Arabs and Jews in Palestine and Israel, 1917–2017 (Allen Lane, 2017)

• James L. Gelvin, The Israel-Palestine Conflict: A History, 4. izdaja (Cambridge University Press, 2021)

• Rashid Khalidi, The Hundred Years’ War on Palestine: A History of Settler Colonialism and Resistance, 1917–2017 (Metropolitan Books, 2020)

• Benny Morris, 1948: A History of the First Arab-Israeli War (Yale University Press, 2008)

• Michael B. Oren, Six Days of War: June 1967 and the Making of the Modern Middle East (Oxford University Press, 2002)

• Ilan Pappé, A History of Modern Palestine: One Land, Two Peoples, 3. izdaja (Cambridge University Press, 2022); slov. prev. Zgodovina moderne Palestine, prev. Irena Trenc-Frelih (Cankarjeva založba, 2025)

• Ilan Pappé, The Ethnic Cleansing of Palestine (Oneworld Publications, 2006); slov. prev. Etnično čiščenje Palestine, 1948, prev. Andrej Poznič (Ciceron, 2025)

Subscribe now

Slovenija je glede na število prebivalcev presenetljivo uspešna v vrhunskem športu. Običajno to pojasnjujemo s tradicijo, dobrimi trenerji, množico klubov, naravnimi danostmi in zgledi uspešnih športnikov. Vse to drži. Toda šport ima še eno lastnost, ki je za majhno družbo morda posebej pomembna: uspeh posameznika se začne razmeroma hitro meriti v okolju, ki je veliko večje od domačega.

Prav ta širši prostor primerjanja je zanimiv. Kaj se zgodi na področjih, kjer ostane domače okolje veliko dlje glavno merilo uspeha? Raziskave majhnih držav že dolgo opozarjajo, da majhna država ni zgolj pomanjšana različica velike. Ker je ljudi malo, se osebne in poklicne vloge prekrivajo. Ista oseba je danes kandidatka na razpisu, jutri članica komisije, pojutrišnjem sodelavka nekoga, ki ga je nekoč ocenjevala.

Poznanstva pri tem delujejo v obe smeri. Na presojo vplivajo naklonjenost, zaupanje in občutek pripadnosti, pa tudi zamere, tekmovalnost, stari spori in vtis, da nekdo pripada napačnemu krogu. Človeka presojamo tudi po tem, kam ga umeščamo: v institucijo, lokalno okolje, strokovni krog, interesno mrežo, politični tabor. Te oznake se nalagajo druga na drugo. Vpliv je največkrat neopazen: pri enem kandidatu lažje prepoznamo kvalitete, pri drugem pomanjkljivosti, enemu pripišemo dobro namero, do drugega smo sumničavi. Enak argument se zdi prepričljiv ali problematičen glede na to, kdo ga izreče.

Zato v majhni družbi tudi formalna pravila pogosto ne delujejo tako, kot so zamišljena. Izločitev zaradi nasprotja interesov predpostavlja, da obstaja nekdo drug, ki je enako usposobljen in ni vpleten. V stroki, kjer se vsi poznajo, je takšnega človeka težko najti. Pravilo je zapisano, komisijo pa bi ob doslednem izvajanju težko oblikovali, zato se uporablja selektivno ali pa nikoli.

Poznanstva sama po sebi niso težava in so lahko tudi velika prednost. V majhni družbi so poti kratke, informacije hitro krožijo, osebni stik nadomesti marsikatero birokratsko oviro. Zaplete pa se, ko na vsebinsko presojo premočno vplivajo odnosi, ki z vsebino nimajo neposredne zveze. Takšno okolje olajša klientelizem. Politik in volivec, direktor in kandidat, razdeljevalec sredstev in prosilec se ne srečujejo kot anonimni udeleženci sistema, ampak kot ljudje s skupno zgodovino, ki se bodo še srečevali. Usluge so vidnejše, pričakovanja neposrednejša, vzajemnost pa lažje nadzorovana. Kdor v takšno mrežo ni vključen, pogosto niti ne zazna, kako deluje; opazi le posledice.

Logika »prej ste delili vi, zdaj bomo delili mi« je najizrazitejša v politiki, vendar še zdaleč ni omejena nanjo. S tem se spremeni pojmovanje pravičnosti, saj postane sporno, da je druga stran predolgo delila, sistem naših in vaših pa se ohranja in občasno zgolj zamenja gospodarja. Vsaka nova oblast tako svoje posege opravičuje s posegi prejšnje, politična pripadnost pa postane racionalna karierna strategija: če ljudje vidijo, da strokovnost sama po sebi ne zadošča, začnejo vlagati tudi v pripadnost.

Najhujše pri tem ni zgolj to, da kdaj na položaj pride slabši kandidat. Huje je, če ljudje sčasoma prenehajo verjeti, da lahko obstaja nekdo, ki ni ne naš ne njihov.

Majhnost ima še drugo past: zmanjšuje lahko pripravljenost na odkrito nasprotovanje. V tesno povezanih okoljih ima nestrinjanje socialno ceno. Človek, čigar argument ali predlog danes odkrito zavrneš, bo jutri morda sedel v komisiji, ki bo ocenjevala tvoje delo, zato postane kritika osebno tveganje. Ljudje se poznajo, si zaupajo, imajo podobne izkušnje in postopoma začnejo deliti tudi podobne predstave o tem, kaj je mogoče, pomembno ali sprejemljivo. Povezanost, zaupanje in kratke poti, sicer prednosti majhne družbe, zmanjšajo intelektualno razdaljo, ki jo dobra presoja potrebuje.

Država je lahko majhna, ne da bi bil majhen tudi prostor, v katerem njeni ljudje delujejo. Znanstvenica pripada mednarodni strokovni skupnosti, podjetje najde večino kupcev v tujini, umetnik občinstvo zunaj Slovenije. Dveh milijonov prebivalcev ne moremo povečati, prostor, v katerem se primerjamo, zaposlujemo in ocenjujemo, pa lahko.

Tu postane šport zanimiv kot družbeni model, a ga je težje posnemati, kot se zdi. Tudi športnik gre skozi domači filter. Do največjih dirk kolesarja pripelje sistem klubov, selektorjev in financerjev, kjer so v igri enaka naklonjenost in enake zamere kot drugod. Razlika je v tem, kaj se zgodi ob napaki. Kdor ne izbere najboljšega športnika, bo javno in nedvoumno soočen s posledicami. Komisija, ki izbere slab projekt ali kandidata, pa jasne povratne informacije pogosto sploh ne dobi. Učinkovito zunanje merilo domačih mrež ne odpravi, lahko pa jih disciplinira.

Prav zato športnega recepta ni mogoče preprosto prenesti drugam. V športu so posledice napačne presoje razmeroma hitro vidne, na drugih področjih pa so merila manj neposredna in povratna informacija počasnejša. Tudi zunanji ocenjevalec sam po sebi ni rešitev: lokalno mrežo lahko zgolj zamenja druga, ki je ne vidimo.

Majhna družba zato potrebuje odprte postopke, jasna merila, več neodvisnih ocenjevalcev in predvsem več različnih poti do uspeha. Tujci pri tem niso nujno pametnejši ali pravičnejši; njihova prednost je, da niso vpeti v iste odnose, zamere in vzajemne obveznosti.

Pri tem se je vredno zavarovati pred še eno pastjo. Če domače hierarhije zgolj zamenjamo z globalnimi lestvicami, faktorji vpliva in modnimi temami, nismo rešili veliko. Dobili smo samo večji krog. Kakovost presoje ne izhaja iz velikosti kroga, ampak iz raznolikosti krogov. Če jih je več in segajo čez meje države, postane posamezno omrežje manj odločilno.

Majhna država ni nujno tudi majhna družba. Majhna postane predvsem takrat, ko se prostor primerjanja, presoje in odločanja skrči na nekaj tesno prepletenih krogov.

https://www.delo.si/mnenja/kolumne/zakaj-smo-v-sportu-tako-uspesni

Subscribe now

Ena najpretresljivejših ironij biologije je avtoimunska bolezen. Telesa ne pokonča zunanji vsiljivec, denimo virus ali bakterija, ampak ga na kolena spravi njegov lastni obrambni aparat. Ko se ta mehanizem iztiri, začne v zdravih celicah prepoznavati grožnjo in v imenu samozaščite poškoduje lastno telo.

Če pogledamo sodobno družbeno in politično resničnost, se zdi ta biološka metafora neprijetno povedna. Še tako suhoparna strokovna ali tehnična razprava se v hipu lahko vname in spremeni v ideološki spopad na življenje in smrt. Javni prostor vse manj spominja na forum, kjer se soočajo različne ideje, in vse bolj na telo v stanju kroničnega vnetja. Nasprotni politični poli se ne dojemajo več kot nujni, čeprav pogosto naporni deli iste celote, temveč drug v drugem prepoznavajo tujek, ki ga je treba odstraniti.

Vendar kompleksna družba lahko dolgoročno dobro deluje le, če je sposobna nevarnosti zaznavati z več strani hkrati. Levi pol tako v biološki metafori deluje kot občutljiv živčni sistem: zaznava družbene krivice, opozarja na bolečino ranljivih in preprečuje, da bi najšibkejši izpadli iz skupnosti. Desni pol pa deluje kot skelet in koža: varuje meje, ohranja strukturo pred razkrojem in predstavlja čvrst okvir, ki skrbi, da se organizem pod težo lastnega idealizma ne razleti. Težava nastane šele takrat, ko se to naporno, a nujno dopolnjevanje spremeni v poskus odstranitve druge strani.

Problem tako ni konflikt sam po sebi. Brez nestrinjanja ni demokracije, preverjanja interesov in prilagajanja novim okoliščinam. Problem nastane, ko konflikt izgubi skupni okvir, v katerem se nasprotnika še prepoznavata kot dela istega političnega telesa. Leve in desne politične logike zato ne smemo enačiti s strankarskimi izkaznicami ali biološko usodo. Ena je pozornejša na krivice, izključenost in trpljenje, druga na red, meje in razkroj skupne strukture; simetrija metafore pa ne pomeni simetrije odgovornosti. Zato lahko »levo« vlogo včasih odigra tudi tradicionalna institucija, denimo papež, kadar opozarja na izključene in ranljive; »desno« pa sindikalni voditelj, kadar predvsem brani obstoječi red in nasprotuje spremembam.

Politični sistem ni zašel v težave sam od sebe in razlogov za razpad ne gre iskati zgolj v algoritmih družbenih medijev, čeprav ti delujejo kot nekakšni endokrini motilci, ki v družbeni krvni obtok nenehno vbrizgavajo sintetični adrenalin in ogorčenje, s čimer sistemsko pospešujejo vnetje. Eno od možnih razlag za specifično krizo sodobnih razvitih demokracij lahko najdemo v drugi, prav tako medicinski metafori. Po higienski hipotezi imunski sistem v pretirano zaščitenem okolju izgubi občutek za razlikovanje med resnično grožnjo in nenevarnim dražljajem.

V nasprotju z družbami, kjer konflikte poganja boj za preživetje, smo v zahodnem svetu po hladni vojni desetletja živeli v stanju varnosti, kakršne prejšnje generacije niso poznale. Brez jasne zunanje grožnje, ki bi levi in desni pol silila v sodelovanje, se je kolektivni obrambni mehanizem družbe obrnil navznoter. Sistem se je začel tudi na minorne dražljaje odzivati kot na eksistencialno grožnjo. A tudi zdaj, ko se iluzija varnosti ob vojnah v bližini in političnih pretresih krha, se reakcija ne umiri. Družba, načeta od notranjih bojev, tudi ob resničnih izzivih išče izdajalce v lastnih vrstah.

Toda ta preobčutljivost ne bi bila tako uničujoča, če ne bi bila tudi politično koristna. Stranke so spoznale, da je kronično ogorčenje najcenejše gorivo za mobilizacijo lastne baze. Strategija je preprosta: nasprotni pol je treba prikazati kot resno grožnjo. Na eni strani se lahko podjetniški uspeh hitro razume predvsem kot dokaz izkoriščanja, na drugi pa javni sistemi kot aparati, ki pod krinko solidarnosti utrjujejo moč nasprotnega tabora.

Pri tem ne gre več za klasičen spopad okoli razdelitve dobrin, kjer je kompromis še mogoč. Z načrtnim vzbujanjem ogorčenja se razprava preseli na minsko polje identitete in moralne večvrednosti. Tam zlate sredine ni. Z nekom, ki je pred lastno bazo označen za grožnjo skupnemu obstoju, ne moreš sklepati kompromisov. Ko cilj ni več popravek razmerij, temveč kapitulacija druge strani, ostanemo ujeti v telesu, ki bije vojno samo s seboj.

V tej anatomiji iztirjenega političnega uma pa pogosto spregledamo tretji organ: pragmatično sredino. Če levi in desni pol delujeta kot živčevje ter skelet, sredina deluje kot ožilje. Njena naloga je omogočati pretok: prenašati hranljive snovi do vseh organov, upravljati omejene vire in iskati dolgočasne, a delujoče rešitve za vsakdanje probleme.

V stanju avtoimunske politične bolezni je prav ožilje prva kolateralna žrtev. Ko družbo zajame identitetna vojna, kompromis ni več orodje sobivanja, ampak sinonim za izdajo. Kdor poskuša umiriti vnetje, obvelja za mlačnega oportunista. Politična sredina se krči, ožilje se maši in vitalni deli družbe začnejo hirati.

Kako ustaviti ta cikel? Pregreta družba verjame, da bo ozdravela šele, ko bo nasprotni pol dokončno utišala. Toda amputacija polovice telesa ne prinese zdravja. V biologiji pomeni invalidnost, v politiki pa pot v totalitarizem. Edino resno zdravilo je zavestno ohlajanje umetno spodbujanega ogorčenja.

Družba bo dolgoročno uspešna le, če političnega nasprotnika neha videti kot patogen in ga znova prepozna kot nujen, čeprav pogosto nadležen organ istega telesa. Zdravljenje se ne začne z dokončno zmago, temveč z odmikom od apokaliptičnih identitetnih bojev k dolgočasnemu, a življenjsko pomembnemu iskanju kompromisov. Začne se s treznim spoznanjem, da si s političnim nasprotnikom neizogibno delimo isti krvni obtok.

https://www.delo.si/mnenja/kolumne/anatomija-politicnega-vnetja

Subscribe now

Eden najbolj razširjenih občutkov v sodobni politiki je, da družba razpada prav zaradi nestrinjanja. Ostri konflikti, nepopustljiv ton in nezmožnost kompromisa se pogosto razumejo kot znak, da sistem ne deluje več. Iz tega hitro sledi intuitiven sklep: če bi bilo nestrinjanja manj, bi bila družba stabilnejša.

Družba je kot velikanska ladja, ki pluje skozi nevihto. Na palubi poteka nenehen, agresiven prepir o tem, kdo bi moral držati krmilo in v katero smer bi morali pluti. Ena stran vpije, da ladja na dnu pušča in da moramo takoj zamenjati kurz, druga stran opozarja, da bo preostra sprememba smeri povzročila prevrnitev celotnega plovila, tretja pa poskuša predvsem umiriti panične potnike. Na prvi pogled deluje kot kaos. Toda ta intuicija je lahko zavajajoča.

Da bi to razumeli, moramo politiko nehati opazovati zgolj kot umazan boj za oblast ali trk zlonamernih ideologij in jo začeti obravnavati kot tisto, kar v resnici je: kot pojav, ki ima tudi globoke biološke korenine.

Biologija prepričanj

Sodobna nevroznanost in politična psihologija vse bolj potrjujeta dejstvo, da naše politične usmeritve niso le plod racionalnega razmisleka, izobrazbe ali prebiranja filozofskih knjig. So globoko zakoreninjene v načinu, kako naši možgani naravno procesirajo strah, empatijo in srečevanje z neznanim. Raziskovalci, ki preučujejo moralne temelje človeka, ugotavljajo, da se ljudje že biološko razlikujemo v tem, na katere dražljaje iz okolja smo najbolj pozorni in občutljivi. A te razlike niso določene enkrat za vselej, temveč se nenehno prepletajo z izkušnjami, kulturo in institucijami.

Levičarski um je na primer nevrološko hiperobčutljiv na škodo, trpljenje in izključenost. Notranji alarm posameznikov s tovrstno usmeritvijo se najmočneje sproži, ko zaznajo, da se nekomu godi krivica ali da je sistem do določene ranljive skupine nepošten. To ni znak naivnosti, temveč močno razvite empatične reakcije in globokega zavedanja, da strukture moči pogosto delujejo izkoriščevalsko, če niso nadzorovane. Njihovi možgani ob pogledu na neenakost nenehno sporočajo, da sistem povzroča bolečino in da ga moramo popraviti, četudi ob tem tvegamo določeno mero trenutne stabilnosti. Za ta profil ljudi je ohranjanje miru nesmiselno, če ta mir temelji na tihem trpljenju marginaliziranih in šibkejših.

Na drugi strani je desničarski um biološko in psihološko naravnan na zaznavanje groženj, kaosa in razpada reda. Študije kažejo, da imajo bolj konservativno usmerjeni ljudje pogosto reaktivnejši center za strah in zaznavanje nevarnosti v možganih. Nanje najmočneje vpliva občutek zunanje nevarnosti, neupoštevanje družbenih pravil ali izguba skupne identitete. Njihov odziv ni utemeljen v zlonamernosti ali pomanjkanju empatije, temveč v starem, intuitivnem zavedanju, da je civilizacija izjemno krhka stvar. Njihovi možgani sporočajo, da je svet poln tveganj, zato moramo skrbno zaščititi tisto, kar imamo in kar zgodovinsko preverjeno deluje, sicer bo sledil uničujoč kaos. Verjamejo, da prehitro rušenje starih struktur v iskanju popolnosti ne vodi v utopijo, temveč v propad celotne skupnosti.

Tretja skupina predstavlja sredinski um, ki je psihološko najbolj alergičen na kognitivno disonanco, močna trenja in ekstremizem. Njihov notranji alarm se ne sproži primarno zaradi socialne neenakosti, kot pri levici, ali zaradi strahu pred izgubo reda, kot pri desnici, temveč zaradi polarizacije in konflikta samega. Možgani ljudi na politični sredini neprestano iščejo predvidljivost in kognitivno ravnovesje. V radikalnih spremembah, naj bodo te leve ali desne, vidijo hudo grožnjo sami stabilnosti vsakdanjega življenja in institucij. Zanje je največja vrednota ohranjanje normalnosti in iskanje pragmatičnih kompromisov, s katerimi bi pomirili skrajnosti in omogočili, da družba kljub razlikam nemoteno deluje naprej.

Vendar je pri vsem tem nujno razumeti ključno dejstvo: te biološke razlike niso naša neizogibna usoda. Predstavljajo zgolj globoke naravne predispozicije in občutljivosti, ki pa jih nato naše okolje, kultura, vzgoja in institucije močno preoblikujejo. Biologija nam v politiki morda res razdeli prve karte, a je naša kultura tista, ki na koncu določa, kako bomo to partijo odigrali.

Družba kot človeško telo

Če te biološke nastavitve prenesemo na raven celotne družbe, nam beseda anatomija razkrije svojo polno moč. Družba ni nič drugega kot velikanski makro-organizem, ki za svoje preživetje potrebuje različne organe z diametralno nasprotnimi funkcijami. Nobeden od teh organov ne more in ne sme delovati sam, prav tako se organi med seboj ne bi smeli obravnavati kot sovražniki, temveč kot nujne protiuteži, ki skozi nenehno sistemsko napetost ohranjajo življenje.

Politična levica v tem organizmu deluje kot živčni sistem in preplet receptorjev za bolečino. Njena primarna naloga je, da je izjemno občutljiva na dražljaje iz okolja. Ko se dotaknete vroče peči ali ko v telesu nastane vnetje, ti receptorji pošljejo oster signal bolečine. Ta bolečina je neprijetna, naporna in pogosto povzroča nelagodje celotnemu telesu, vendar je življenjsko nujna. Če človek izgubi sposobnost čutenja bolečine, se bo hitro in nepopravljivo poškodoval. Levica v družbi opravlja natanko to funkcijo: na ravni sistema zaznava trpljenje tistih na obrobju in nenehno, pogosto zelo glasno opozarja na družbena vnetja, kot so izkoriščanje ranljivih, korupcija, revščina in uničevanje okolja. Mnoge pravice, ki se nam danes zdijo samoumevne, od osemurnega delovnika do prepovedi otroškega dela in javnega zdravstva, so bile v preteklosti obravnavane kot radikalne zahteve tega istega živčnega sistema. Brez njegovih nenehnih krikov in alarmov bi družbeni organizem sčasoma neopazno izkrvavel v apatiji.

Politična desnica na drugi strani predstavlja okostje in imunski sistem tega istega organizma. Okostje daje telesu nujno obliko in strukturno stabilnost. Ne morete ga vsak dan znova reformirati, drastično prestavljati kosti ali poskušati novih arhitekturnih eksperimentov, saj se bo telo dobesedno sesedlo samo vase. Desnica na ta način ščiti tradicijo, institucije in meje. To so tiste strukture, ki so preživele test časa in delujejo po principu tako imenovane Chestertonove ograje. To filozofsko pravilo pravi, da sredi polja nikoli ne smeš podreti stare ograje, dokler natančno ne raziščeš in ne razumeš, s kakšnim razlogom so jo generacije pred tabo sploh postavile. Desnica deluje tudi kot imunski sistem, ki je po naravi previden, nezaupljiv in vsak nenaden zunanji šok ali tujo idejo najprej obravnava kot potencialno grožnjo z namenom zaščite zdravega jedra. Konservativizem je zato ključna zavora pred nepremišljenimi utopičnimi poskusi, ki bi morda zveneli odlično v teoriji, v praksi pa bi organizem pahnili v kaos.

Politična sredina v tej anatomiji prevzema vlogo srca, ožilja in mehanizmov notranjega ravnovesja. Srce ne more biti radikalno, ne more se ustaviti za nekaj dni, da bi premislilo o boljšem načinu utripanja, in ne sme neprestano preskušati novih ritmov. Njegova naloga je, da monotono, zanesljivo in predvidljivo poganja kri po celem telesu ter ohranja presnovo. Sredina v politiki opravlja izjemno zahtevno nalogo prevajalca. Hkrati mora sprejemati ostre bolečinske signale živčnega sistema in neizprosne strukturne omejitve okostja ter te na videz nezdružljive zahteve prevesti v pragmatično in delujočo vsakodnevno zakonodajo. Ta proces je pogosto počasen in poln kompromisov, vendar sredina teh kompromisov nikoli ne bi mogla sprejeti brez predhodnega pritiska ekstremov. S tem ko levica ali desnica postavlja na videz radikalne zahteve, v družbi premika tako imenovano Overtonovo okno oziroma mejo tistega, kar se sploh še dojema kot sprejemljiv politični diskurz. Glasen krik ekstrema tako sredini prvič sploh odpre prostor, da lahko nekoč nesprejemljivo idejo sploh prevede v zmerno in delujočo zakonodajo. Sredina nato s svojo sposobnostjo absorpcije šokov preprečuje, da bi se organizem zaradi prevelikih notranjih napetosti razklal na dvoje.

Temna plat normalnosti

Za razumevanje politične biologije pa ni treba čakati na skrajnosti in nastop totalitarizmov, da bi opazili negativne stranske učinke ideologij. Tudi v povsem normalnem, demokratičnem stanju vsak od teh družbenih organov med svojim vsakodnevnim delovanjem proizvaja določene presnovne toksine. Ti pojavi niso napaka v delovanju organizma, temveč neizogiben stranski produkt njihove primarne funkcije. Ne pojavljajo se vedno in povsod, a so dovolj pogosti, da jih prepoznamo kot tipične stranske učinke posameznih usmeritev.

Zaradi svoje naravne hiperobčutljivosti na krivice levica v vsakdanji politiki pogosto zdrsne v moraliziranje, samovšečnost in kompleks superiornosti. Njena dnevna temna plat je pokroviteljstvo in pretirano razširjanje kategorije žrtve tudi na primere, kjer je ta vprašljiva. V praksi sodobne družbe se to kaže kot kultura izbrisa, pretirana politična korektnost, ki namesto ustvarjanja varnega prostora duši svobodno razpravo, ter nenehno vzbujanje občutka krivde pri tistih, ki naj bi imeli privilegije. Nevrološki alarm živčnega sistema, ki je vseskozi in prepogosto vklopljen, lahko družbo pahne v stanje nekakšne avtoimunske alergije, kjer sistem začne pretirano reagirati na povsem neškodljive dražljaje.

Desnica na drugi strani zaradi svoje usmerjenosti k stabilnosti in zaščiti lastne skupine pogosto kaže izrazito pomanjkanje empatije do tistih, ki ne spadajo v njeno ožje pleme, naj bodo to priseljenci ali manjšine. Njena vsakodnevna temna plat sta hladnost in rigidnost. To se kaže v slepi obrambi tradicij, ki so že zdavnaj preživete (zelo zgovoren primer tega je denimo dolgoletno in trdovratno nasprotovanje pravicam istospolnih), v pretirani in neutemeljeni sumničavosti do vsega novega ter v neizprosnem, ciničnem odnosu do tistih, ki v življenju niso uspešni, pri čemer se strukturne ovire preprosto ignorira. Strukturno okostje družbe lahko s takšnim pristopom postane preveč okostenelo, kar organizmu preprečuje nujno prilagajanje spremenjenemu okolju in času.

Sredina pa ne postane nevarna šele z aroganco tik pred revolucijo, temveč sta njeni vsakodnevni temni plati elitizem in pomanjkanje kakršne koli vizije. Sredinski politiki in birokrati pogosto postanejo tako zaljubljeni v same procese, tabele in domnevno strokovnost, da popolnoma izgubijo stik s čustvi in realnostjo navadnih ljudi. Njihov vsakodnevni greh je brezbarvnost oziroma sposobnost, da se o problemu izjemno vljudno in strokovno pogovarjajo desetletja, ne da bi pri tem karkoli dejansko rešili. V biološkem smislu to predstavlja letargijo organizma, ki sicer preživi dan, a ob tem izgubi vsakršno vitalnost. Prav ti stalni stranski učinki in izločeni toksini posameznih polov so kronski dokaz in dodaten razlog, zakaj je nujno, da so vsi trije poli nenehno vključeni v družbeni dialog, saj drug drugemu lajšajo simptome in sproti čistijo sistem.

Nujnost zdravega javnega prostora

Vendar pa celoten ta zapleten biološki mehanizem popolnoma odpove, če posamezni organi med seboj ne morejo komunicirati. V človeškem telesu to komunikacijo omogočajo živčne poti in ožilje, v makro-organizmu družbe pa to ključno vlogo prevzema javni prostor izmenjave idej, ki obsega predvsem medije, intelektualne elite, univerze in civilno družbo. Da bi sredina sploh lahko uspešno prevajala signale in iskala kompromise ter da bi se posamezni poli sploh zavedali obstoja drugega, mora biti ta družbeni krvni obtok maksimalno pretočen in odprt za vse.

Če pa večinski mediji in intelektualne elite v tem prostoru močno preferirajo le eno politično ideologijo oziroma če ožilje prenaša le signale enega organa, signale ostalih pa sistemsko blokira, ignorira ali namerno popači, celoten organizem dobi lažno sliko o lastnem zdravstvenem stanju. Uradni javni prostor izgubi svojo objektivno nadzorno funkcijo in stik z realnostjo celotne družbe, utišani deli družbenega telesa pa se zaradi globokega občutka izključenosti hitro in instinktivno zatečejo k lastnim, pogosto radikalnim alternativnim kanalom.

V sodobnem času to težavo še dodatno in eksponentno poglabljajo algoritmi družbenih medijev. Ti delujejo kot nevarni umetni stimulansi v krvnem obtoku, ki za ustvarjanje profita načrtno in neprestano dražijo tako receptorje za bolečino (levico) kot center za strah (desnico). Ko algoritem organizmu nenehno pošilja popačene signale, da je telo pod absolutnim in neprestanim napadom, sredina izgubi vsakršen prostor za umiritev in prevajanje, družba pa zdrsne v stanje kroničnega stresa. Brez poštenega in nepristranskega javnega prostora se naravna napetost med organi hitro spremeni v tiho vojno, ki celotno družbo le še hitreje potisne v eno izmed patologij moči.

Patologije moči

Zgodovina nam znova in znova pokaže, da družbe ne propadejo nujno le zaradi zunanjih sovražnikov, temveč najpogosteje zaradi notranjega kolapsa. Ko eden od teh vitalnih sistemov popolnoma prevlada, izgubi naravno protiutež in utiša ostale organe, organizem neizogibno zboli. Zgodovina dvajsetega stoletja in preizkušnje sodobnega časa so polni tragičnih dokazov o tem, kaj prinese porušenje tega občutljivega ravnovesja.

Če živčni sistem v iskanju stanja popolne brezbolečnosti postane tako hiperaktiven in radikalen, da začne v imenu absolutne zaščite paralizirati celotno telo ter ignorirati naravne omejitve okostja, organizem doživi popoln nevrološki šok. To je anatomija ekstremne levice na oblasti. Ko radikalne vizije prevzamejo absolutno moč, poskušajo na silo ustvariti utopijo oziroma družbo popolne enakosti. A ker je človeška narava v svojem bistvu nepredvidljiva in polna razlik, utopije v praksi praviloma ni mogoče vzdrževati brez brutalne prisile. Tu nastopi ključen in tragičen preobrat. Da bi revolucionarji zaščitili svojo utopično vizijo pred trkom z dejanskim stanjem, morajo centralizirati vso moč v rokah peščice ali celo enega samega človeka. Utopični cilj postane priročno in nedotakljivo moralno opravičilo za represijo, ustanovitev tajne policije in celo taborišča. Vsak, ki se ne strinja, namreč ni dojet zgolj kot politični nasprotnik, temveč kot absolutno zlo, ki ogroža raj na zemlji. V svoji skrajnosti se takšna politika ukrivi v obliko podkve in postane ultrakonservativni stražar lastne revolucije. Na tej točki ekstremna levica prevzame metode popolnega nadzora in se funkcionalno zlije z metodami ekstremne desnice.

Če pa na drugi strani imunski sistem postane premočan in preveč paranoičen, začne obsedeno napadati zdrave celice lastnega telesa. Pojavi se smrtonosna avtoimuna bolezen. To je podoba ekstremne desnice, ki v paničnem iskanju popolne varnosti, absolutnega reda in etnične ali kulturne homogenosti uniči svobodo posameznika ter zatre vsakršno naravno družbeno raznolikost. Ko se strah pred zunanjim svetom ali izgubo identitete potencira do skrajnosti, sistem za svoje preživetje ne potrebuje več le zunanjih ograj, temveč nenehno iskanje, preganjanje in uničevanje notranjih sovražnikov. Ta paranoja zahteva popolno militarizacijo družbe in prav tako neizbežno vodi v neizprosen kult vodje, ki se množicam ponuja kot edini pravi rešitelj pred kaosom in propadom. Zanimivo in srhljivo pri tem je, da se ta dva avtoritarna ekstrema pogosto intimno hranita drug z drugim, saj strah pred grozotami enega ekstrema služi kot najboljše in najučinkovitejše gorivo za vzpon in radikalizacijo drugega.

Vendar v tem pogledu ostaja še kako odgovorna in sokriva tudi tako imenovana ekstremna sredina, ki lahko povzroči tiho sistemsko odpoved, nevarno podobno kroničnemu popuščanju srca. Ko v družbi prevlada aroganca statusa quo, ko sredinski tehnokrati in odločevalci v imenu domnevne objektivnosti povsem ignorirajo bolečinske signale živčnega sistema oziroma levice in na drugi strani svarila o krhkosti strukture s strani desnice, se celoten sistem preprosto zamaši. Vztrajanje elit, da je trenutno stanje popolno, edino možno ali da predstavlja edini pravi zdrav razum, je pogosto zgolj nevarna iluzija. Aroganca tistih, ki imajo v rokah privilegije in vzvode moči ter ob tem rutinsko ignorirajo revščino, sistemsko razslojenost ali uničevanje okolja, ustvarja globoko družbeno zamero. Ko množice čutijo, da sistem zanje dejansko ne deluje več in da je sredina postala zgolj nedotakljiv klub za ohranjanje lastnega udobja, jih obup in jeza potisnejo naravnost v roke radikalcem. Ob tem se pogosto sproži tudi psihološki fenomen, znan kot narcizem majhnih razlik. Radikalnejši poli pogosto veliko bolj strastno in uničujoče sovražijo pragmatično sredino, s katero si sicer delijo del ideološkega prostora, kot pa svojega absolutnega ideološkega nasprotnika na drugem koncu spektra. Nasprotni pol je namreč pričakovan in naraven sovražnik organizma, sredina, ki le blaži simptome in brani status quo, pa je dojeta kot nevaren notranji izdajalec. Ekstremna sredina tako s svojim zatiskanjem oči in birokratsko hladnostjo nehote sama tlakuje pot in odpira vrata tistim patološkim ekstremom, pred katerimi je ves čas svarila.

Paradoks končne zmage in nujnost napetosti

Razumevanje politike skozi prizmo biologije družbo osvobaja nevarne iluzije, da je končni cilj političnega procesa popolno soglasje in mir. V zdravem telesu organi namreč nikoli ne dosegajo soglasja. Živčni sistem, imunski sistem in ožilje so med seboj v nenehni, dinamični in pogosto ostri napetosti. Ta napetost pa ni znak, da je organizem bolan, temveč predstavlja temeljni dokaz, da je še vedno živ. Ko politične ideje trkajo med seboj, je to v javnosti pogosto dojeto kot razpad sistema, čeprav v resnici opazujemo povsem naraven mehanizem iskanja družbene homeostaze.

To pomeni, da politični nasprotnik v širši sistemski sliki ne nastopa kot zlonamerni akter, ki želi uničiti svet, temveč kot biološka nujnost. Tisti, ki zahtevajo radikalne spremembe, tisti, ki krčevito branijo stare ograje, in tisti, ki vmes neuspešno ali uspešno iščejo pragmatične kompromise, ne predstavljajo različnih stopenj moralne razvitosti. Predstavljajo zgolj različne senzorje za različne vrste tveganj. Kar se z nasprotnega brega pogosto zdi kot nerazumno, naivno ali ekstremno ravnanje, je običajno le instinktiven odziv tistega dela družbenega telesa, ki je prvi zaznal specifično grožnjo, na katero so ostali deli biološko ali ideološko slepi. Ta pogled deluje kot analitično orodje. Pomaga nam razumeti, zakaj so konflikti neizogibni in zakaj njihovo nasilno utišanje praviloma vodi v hujše oblike nestabilnosti.

Vendar pa to naravoslovno razumevanje politike ne pomeni in ne sme pomeniti absolutne relativizacije, kjer bi bilo naenkrat dovoljeno in upravičeno vse. Dejstvo, da organizem nujno potrebuje različne organe, še ne pomeni, da sme kateri koli organ začeti načrtno uničevati preostalo telo. Strinjanje s tem, da so ideološki trki naravni, ne upravičuje fizičnega nasilja, razčlovečenja nasprotnika ali rušenja samih demokratičnih mehanizmov. Ko neka politična sila odkrito teži k uničenju tistega okvira, ki sploh omogoča sobivanje – ko torej namerno vrta luknje v trup ladje iz naše uvodne prispodobe –, to ni več legitimno opozorilo sistemskega senzorja, temveč patogen, ki ga mora zdrava družba odločno zamejiti.

Največja in najbolj uničujoča past vsake ideologije je zato fantazija o njeni dokončni zmagi. Narava nas znova in znova uči, da organizem, v katerem ena sama funkcija popolnoma prevlada in si podredi vse ostale, ne doseže popolnosti, temveč kolaps. Preživetje, odpornost in napredek družbe niso odvisni od tega, ali nam bo nekoč uspelo doseči utopično stanje brez konfliktov. Odvisni so izključno od tega, ali zmoremo vzdrževati in zaščititi sistem, v katerem noben krik po pravičnosti ni vnaprej preslišan, nobena zavora pred kaosom ni brezglavo uničena in noben kompromis ni takoj označen za izdajo. Popolna prevlada ene same politične resnice namreč nikoli ne prinese raja na zemlji; prinese zgolj tišino, ki vedno sledi koncu organizma. Družba ne razpade, ko se prepiramo. Razpade, ko prepir postane nemogoč.

Subscribe now

Avgusta 2008 je skupina evropskih državljanov skušala s tožbo preprečiti zagon velikega hadronskega trkalnika v CERN-u. Strah jih je bilo, da bo naprava ustvarila črno luknjo in uničila Zemljo. Sodišče je tožbo zavrglo, nekaj tednov pozneje pa so trkalnik prvič zagnali. Konca sveta ni bilo. Strah pa ni izginil.

V ljubljanski uprizoritvi Komarjev Lucy Kirkwood, ki jo je na Velikem odru SNG Drame Ljubljana postavila Maša Pelko, dobi ta strah svojo fizično podobo. Oder je prekrit s tanko plastjo vode. Ko igralci stopijo vanjo, vsak korak sproža valove, vsak stavek pa kot padajoč kamen vzbudi sicer mirno gladino. Občasno z neba prši dež. Čez oder so raztreseni beli plastični stoli, v ozadju stojijo industrijske cisterne in kupi avtomobilskih gum. Scenograf Dorian Šilec Petek je pred premiero opisal eno izmed ekoloških hipotez o postčloveški Zemlji, po kateri bi odvržene in zakopane avtomobilske gume počasi prišle ponovno na površje, zadrževale vodo in postale gojišče za komarje, ki bi prenašali epidemije in dokončno prevzeli planet. Oder Komarjev je tako podoba temačnega sveta, v katerega stopata sestri Alice in Jenny, sveta dežja in plastike, v katerem smo izgubili ločnice med naravnim in umetnim, med dejstvom in blodnjo.

Lucy Kirkwood je napisala dramo, v kateri dve resničnosti, zaupanje v znanost in strah pred njo, živita pod isto streho. Alice je strogo racionalna eksperimentalna fizičarka, ki v Ženevi na detektorju ATLAS išče Higgsov bozon. Jenny je njena mlajša, impulzivna sestra, ki dela v telemarketingu, ne zaupa cepivu in je prepričana, da bo trkalnik povzročil konec sveta. Med njima je mati Karen, briljantna, a zagrenjena upokojena fizičarka, ki so ji v preteklosti po krivici odrekli Nobelovo nagrado v korist njenega moža. Svojo znanstveno avtoriteto danes obupano brani s pokroviteljskim naštevanjem zaslug, a njena aroganca je predvsem ščit pred grozo staranja, demence in spoznanjem, da je fizično vse bolj odvisna od hčere, ki jo intelektualno najbolj zaničuje. Nad vsemi lebdi Bozon, ki ga vidi le občinstvo, poosebljena osnovna sila vesolja, ki dogajanju vsiljuje obliko pripovedi.

V ljubljanski uprizoritvi Alice igra Nika Rozman, Jenny Maruša Majer, Karen Zvezdana Mlakar, Bozona Saša Tabaković, najstnika Luka in Natalie Jure Šimonka in Mina Švajger, Henrija pa Rok Vihar. Prevod Tine Mahkota angleški izvirnik premesti v jezik, ki zveni, kot bi bil napisan v Ljubljani.

Občutek razumevanja

Kirkwood fizike delcev ne razlaga. Higgsov bozon je v drami le ozadje, pred katerim živijo ljudje, ki se imajo radi in se ne znajo sporazumeti. Komarji tako niso drama o znanosti, ampak drama o trkih, pa naj gre za delce, svetovne nazore ali čustva. So drama o tem, kako ljudje drug ob drugem govorijo v različnih jezikih resničnosti.

Naslov drame razloži Henri, Alicin partner, ki je entomolog pri Svetovni zdravstveni organizaciji. Komarji ubijejo več ljudi kot katera koli druga žival. So drobni, nepomembni, nadležni, pa vendar smrtonosni. In so prenašalci: sami ne povzročajo bolezni, ampak jo prenašajo od gostitelja do gostitelja. Dezinformacije delujejo enako. Jenny ni izvor prepričanja, da so cepiva nevarna. Je gostitelj, ki ga je ta ideja okužila.

Jenny ni preprosta. Prebira študije, argumentira, celo razlaga. Ko Henri omeni Higgsov bozon, mu odvrne: »Vseeno je to samo hipoteza! Njihove ideje niso delovale, pa so si pač izmislili še en delec, da bi rešili problem.« Njena samozavest ne izvira le iz nevednosti, ampak iz pogoste človeške zmote: prepričanja, da kompleksne pojave razumemo veliko bolje, kot jih v resnici. Če bi jo nekdo prosil, naj svoje trditve razloži korak za korakom, bi samozavest hitro popustila.

Ta iluzija pojasni, zakaj se zdijo napačne razlage pogosto bolj prepričljive od pravilnih. Ko nekdo sliši, da cepiva povzročajo avtizem, se mu zdi pojasnitev preprosta: en vzrok, ena posledica, časovna bližina. Sproži se občutek razumevanja, ki posameznika pomiri. Ko pa je ista oseba seznanjena z dejansko razlago, s kompleksnim prepletanjem genetskih, epigenetskih in okoljskih dejavnikov, ta občutek izostane. Razlaga je pravilna, a je ne občuti kot pravilno. Napačno prepričanje nima prednosti zato, ker bi imelo boljše argumente, ampak ker ponuja osebi boljši občutek, da svet razume.

Jenny je v drami utelešenje tega paradoksa. V prvem dejanju Jenny Alici razlaga, da ultrazvok poškoduje možgane podgan. Alice jo vpraša: »Kako ima lahko podgana disleksijo?« Jenny ne odgovori, samo nadaljuje z naštevanjem. Ni ji treba odgovoriti. Razlika med disleksijo in epilepsijo zanjo ni pomembna. Njen občutek razumevanja je samozadosten. A Kirkwood pri tem ne karikira. Jenny ni bedasta. Je ženska, ki jo je strah. Strah pred porodom, strah pred boleznimi, strah pred svetom, ki ga ne obvladuje. Njena iluzija razumevanja ni intelektualna napaka, ampak oblika zaščite. Preprosta razlaga ji daje občutek nadzora v položaju, v katerem ga dejansko nima.

Vendar bi bilo zmotno Jenny razumeti zgolj kot pasivno žrtev dezinformacij. V svetu, kjer njena sestra v pospeševalnikih preučuje temeljne sile vesolja, Jenny zase v nekem trenutku obupa in jeze reče: »Jaz sem šibka sila tukaj. Ona je pa močna.« A te njene domnevne šibkosti ne smemo podcenjevati. V fiziki osnovnih delcev je šibka jedrska sila tista, ki povzroča radioaktivni razpad; na videz je morda manj opazna, a njene posledice so neizbežne in transformativne. Podobno Jenny v drami deluje kot nepredvidljiv, kaotičen element, ki vztrajno spreminja tirnice vseh okoli sebe. Čeprav jo Alice in Karen nenehno ponižujeta kot manjvredno in »epsko zabito«, prav na Jenny pade glavno breme skrbi za družino. Ona je tista, ki skrbi za ostarelo in inkontinentno mater kljub njenim brutalnim žalitvam, in hkrati edina, ki zmore prizemljiti socialno neprilagojenega nečaka Luka. Ko ta katastrofizira, ker je sošolcem nehote razkril svojo intimno fotografijo, ali ko se po šolskem pretepu zateka k temačnim, asocialnim mislim, mu prav Jenny postreže z brutalno iskrenim nasvetom, ki ga njegova strogo racionalna mama ne bi nikoli zmogla. Njena resnična moč se skriva prav v tej surovi, neizčrpni človeškosti in vztrajnosti.

Prepričanja namreč niso le kognitivne vsebine. So del identitete, odnosov, pripadnosti. Ko Jenny zavrne cepljenje svojega otroka, ne izraža le mnenja o medicini. Izraža, kdo je: ženska, ki misli s svojo glavo, neodvisna od sistema, ki ne poklekne pred starejšo sestro, ki jo je imela mati vedno rajši. Spremeniti mnenje bi pomenilo izdati to identiteto. Drama ta razkorak poudari tudi skozi oster kontrast med abstraktnim umom in fizičnim telesom. Alice deluje v svetu nevidnih delcev in statističnih verjetnosti. Jenny svet presoja predvsem skozi telo, izkušnjo in neposredno ogroženost. Prav ženska telesa, nosečnost, materinstvo, bolezen, postanejo osrednje prizorišče spopada. Ko poskuša v uvodnem prizoru Alice sestro pomiriti z argumentom, da so medicinski posegi statistično varni, ji Jenny preprosto odvrne, da je tisto, kar čuti kot mati, močnejše od »nekega dejstva«. Dejstva nagovarjajo abstraktni um, dezinformacije pa ugrabijo naše telo, naše instinkte in naše strahove.

V isti pisavi

Človeški možgani so evolucijsko prilagojeni za zgodbe. Ob zaznavi zaporedja dogodkov samodejno iščemo vzročno povezavo, akterjem pripisujemo namene. Pripovedi imajo jasno strukturo: protagoniste in antagoniste, povezane vzroke in posledice, razviden smisel. Resničnost te strukture pogosto nima. Bolezni nimajo zlonamernih povzročiteljev, epidemije nimajo čistega začetka in konca, stranski učinki zdravil niso posledica nikogaršnjega namena.

Kirkwood ta razkorak med pripovedjo in resničnostjo uprizori z Bozonom. Njegova vloga je sorodna zboru v antični drami: komentira dogajanje, ki ga liki ne vidijo ali ne razumejo, neposredno ogovarja občinstvo in postavlja posamezne usode v kozmični okvir. A za razliko od antičnega zbora, ki praviloma zastopa glas skupnosti in zdrave pameti, je Bozon ironičen in občasno krut. Ko se sredi monologa o koncu sveta ustavi, pogleda v dvorano in reče, da »zelo verjetno nihče od vas ne razume ničesar od tega«, počne nekaj, česar si antični zbor ne bi privoščil: gledalca postavi v položaj nevednosti. Antični zbor gledalcu pomaga razumeti. Bozon mu pokaže, da ne razume. V postavitvi Maše Pelko Bozona igra Saša Tabaković, ki je to odrsko nalogo opisal kot poskus, da paradoks ne ostane le poetizirano občutje, ampak dobi oprijemljivo telo, gib in glas. Učinek podpira tudi zvočna kompozicija Vala Fürsta in Pavla Panona Raščana, ki ob koncu prvega dejanja, v Bozonovem osrednjem monologu, doseže svoj vrhunec.

Teorije zarote v drami uspešno izrabljajo natanko to človeško potrebo po jasni pripovedi. Medijska pripoved kompleksno fiziko pretvori v zgodbo z jasnimi krivci in jasno grožnjo: znanstveniki gradijo tovarno črnih lukenj, ki bo uničila Zemljo. Natalie, Lukova prijateljica, je to zgodbo prebrala »na spletni od BBC-ja«. Luke ji odvrne z dejstvi, a dejstva nimajo moči zgodbe. Zgodba o koncu sveta je pač boljša pripoved kot razlaga o zanemarljivi verjetnosti mikro črnih lukenj.

Podoben razkorak se pokaže, ko Alice o tveganju trkalnika odgovori, da je »zanemarljivo«. Njenemu sogovorniku to ne zadošča: »Zanemarljivo ni enako nič.« Alice nima odgovora. Ne ker bi se motila, ampak ker razlika med »zanemarljivo« in »nič« v znanstvenem jeziku ni razlika, v jeziku zdrave pameti pa je zgodba. Strokovno znanje postane sumljivo. Laično nezaupanje postane vrlina.

A Kirkwood ne izbira strani tako preprosto, kot bi pričakovali. Alice ima prav glede fizike, a ne zna govoriti z nikomer zunaj svojega strokovnega sveta. Karen znanstveno avtoriteto brani z naštevanjem medalj in doktoratov. Pri tem je tako odbijajoča, da nehote utemeljuje ravno tisto nezaupanje, proti kateremu se bori. »Znanost je ekipni šport,« reče Karen, »in ona zelo dobro razume, kje ji je mesto.« S tem stavkom potrdi natanko tisto, česar se Jenny boji: da je znanost hierarhija, ki te razvršča in ocenjuje, ne pa institucija, ki ti pomaga razumeti svet. Nezaupanje do znanosti ne nastaja samo iz nevednosti. Nastaja tudi iz tega, kako se znanost včasih predstavi.

Ljubljanska postavitev se na to vprašanje odzove s presenetljivo potezo. Med uprizoritvijo se na velikem zaslonu pojavljajo posnetki slovenskih fizikov, ki delajo ali so delali na trkalniku v CERN-u: Marko Mikuž, Borut Paul Kerševan, Lenart Jerala, Tadej Novak in Judita Mamužić. Ne razlagajo teorij in ne naštevajo dosežkov. Povedo, kako je bilo v nadzorni sobi tisti dan, ko se je trkalnik pokvaril. Kaj jim pomeni to, da iščejo osnovne delce. Govorijo tako, kot znanstveniki govorijo, ko imajo pred seboj človeka, ki ni fizik. Tega glasu v drami ni. Alice govori samo s sebi enakimi, Karen govori od zgoraj navzdol, Bozon se iz vsega norčuje. Posnetki pokažejo natanko to, kar v Kirkwoodinem besedilu manjka in v javnem prostoru pogosto tudi sicer pogrešamo: podobo znanosti kot človeške prakse, ki zna pojasniti, kaj v resnici počne, ne da bi sogovornika poniževala. Projekcije tako niso dodatno mnenje za primerjavo, so izpolnitev te praznine.

Najizvirnejša poteza Kirkwood pa je Bozonov monolog ob koncu drugega dejanja. Monolog se začne kot kozmologija, s petimi variantami konca vesolja, a se postopoma prelevi v nekaj povsem drugega. Bozon spregovori o ženski, ki kuha juho za bolnega sina in ugotovi, da je njeno kri zamenjala akumulatorska kislina. Zgodba zdrsne iz kozmičnega v intimno, iz fizike v psihozo. Gledalec ne opazi, kdaj se je to zgodilo, ker ima pripoved o razpadu vesolja enako strukturo kot blodnja o tem, da si zastrupljen od znotraj: oboje se nam ponuja kot dejstvo, oboje prihaja v naše možgane, kot reče Bozon, »v isti pisavi«. Kirkwood je leta 2017 dramatizirala tisti problem, ki ga danes prepoznavamo kot osrednji problem dobe dezinformacij: ne gre za pomanjkanje resnice, ampak za nezmožnost ločevanja med resnico in vsem ostalim.

Ko se eksperiment začne

Zadnji prizor drame se vrne v Anglijo, v november 2008. Trkalnik je okvarjen, Alice ga popravlja, Jenny je znova noseča. Sedita na zabojih za pubom in pijeta pomarančni sok. Jenny je nehala kaditi. Alice ji je prinesla karton cigaret iz brezcarinske, ki jih Jenny ne potrebuje več. Pogovarjata se previdno, kot ljudje, ki so si prizadejali preveč, da bi lahko nadaljevali po starem, a premalo, da bi se nehali pogovarjati.

Jenny vpraša: »Kako pa tvoj trkalnik?« Alice odvrne: »Še vedno ga popravljamo.« Jenny se zasmeje, in v tem smehu je vse: absurdnost, da milijardni stroj ne dela, olajšanje, da sveta ni konec, in morda tudi nekaj nežnosti do sestre. Kirkwood ne ponuja iluzije, da je razlike med sestrama mogoče preprosto razrešiti ali poenotiti. Namesto tega dramo sklene z gesto, ko Jenny položi Aliceine roke na svoj trebuh. To je stičišče dveh nezdružljivih svetov, prostor, kjer lahko kljub intelektualnemu prepadu vzpostavimo stik.

Ko stojita na odru, prekritem z vodo, pod občasnim dežjem, pred cisternami in gumami, ki pripadajo industrijskemu zaledju obeh njunih svetov, postane jasno, kaj počne ljubljanska postavitev s Kirkwoodinim besedilom. Oder je posoda, voda je medij, sestri sta vzorca, mi smo opazovalci. Maša Pelko, dramaturg Rok Andres in scenograf Dorian Šilec Petek drame ne postavijo ne v CERN ne v Luton, ampak v nekakšen laboratorij človeških odnosov, kjer je izid eksperimenta odprt. Režiserka je izhodišče opisala kot poskus ujeti atmosfero našega časa, občutek nemoči in hkrati trdovratno željo po bližini, in prav za ta občutek gre: dve sestri, ki se ne moreta sporazumeti, a se tudi ne moreta nehati iskati.

V drami Karen, ki jo igra Zvezdana Mlakar, izreče repliko, ki je po premieri odmevala bolj kot kateri koli Bozonov monolog. »Vsi mislijo, da je ljubezen največja sila v vesolju, pa ni. Največja sila v vesolju je močna jedrska sila, ljubezen je približno dvanajsta na seznamu, za gravitacijo in sekundnim lepilom. V bistvu sploh ni sila, res ni. Ljubezen je pač nekaj, kar smo izumili, da nam pomaga preživet v kaosu.« Karenina fizika je točna. Močna jedrska sila res drži atomska jedra skupaj, ljubezen je v merljivem vesolju sila samo v prenesenem pomenu. A ta natančnost v njenih ustih ni spoznanje, je obramba. Karen govori o ljubezni kot o iluziji, ker jo je lastno življenje preveč razočaralo, da bi ji še upala zaupati. Drama od Kareninega cinizma ne zahteva preklica, samo pokaže, česar Karen ne vidi. Sestri, ki v zadnjem prizoru stojita druga pred drugo po vseh nesoglasjih, se dotakneta. Jenny vzame Aliceine roke in jih položi na svoj nosečniški trebuh. Nič ne pojasnjuje, nič ne oprošča. Tisto, čemur je Karen rekla dvanajsta sila, se v tem prizoru pokaže kot nekaj, kar ima svojo dramsko težo. Ne odpravi razlik, ne popravi krivic, ne spremeni Jennyjinega odnosa do cepiv ali Alicinega do sestre. Samo obstane, ko je vse drugo že povedano.

Komarji zato niso drama o tem, ali ima znanost prav. So drama o tem, zakaj resnica sama po sebi ne zadostuje. Znanost lahko pokaže, kako deluje vesolje, težje pa razloži, kako živeti drug z drugim, ko sveta ne razumemo enako. In prav to vprašanje ostane odprto tudi v gledališču: kako govoriti resnico v svetu, kjer jo vsak sliši v svoji pisavi.

Besedilo izhaja iz eseja, objavljenega v gledališkem listu SNG Drama Ljubljana ob uprizoritvi drame Komarji. V ljubljanski postavitvi režira Maša Pelko, dramaturg je Rok Andres, scenograf in avtor videa je Dorian Šilec Petek, prevod je delo Tine Mahkota. Premiera je bila 18. aprila 2026 na Velikem odru SNG Drama Ljubljana. drama.si/dogodek/komarji/

Subscribe now

Slovenija je v zadnjih desetletjih izpeljala več zahtevnih projektov, ki so presegali strankarsko logiko. Najbolj izpostavljeni so verjetno osamosvojitev, vstop v Evropsko unijo, prevzem evra in soočanje s pandemijo. Nobeden ni bil lahek in nobeden ni potekal brez sporov, a v ozadju je vsakokrat obstajal skupen cilj, glede katerega je bilo doseženo dokaj veliko soglasje. Ker pa po dosegu teh ciljev nove, enako povezovalne vizije nismo oblikovali, se zdi, da smo vmes nekoliko izgubili smer. Temeljno družbeno vprašanje “kam gremo” je postopoma zbledelo in prepustilo prostor veliko ožjemu in bolj pragmatičnemu vprašanju – “kdo bo vladal”.

Trenutna politična pat pozicija po zadnjih volitvah, ki ne ponuja hitrih in očitnih izhodov, je zato morda ravno prava priložnost, da ta trend obrnemo. To je trenutek, ko si lahko znova zastavimo tista globlja vprašanja, ki sicer v dnevni politiki ne pridejo v ospredje: Kakšno državo si sploh želimo? Kakšno družbeno okolje želimo imeti v Sloveniji? Kaj so naše osrednje vrednote? Kdo so naši vzorniki in česa si ne želimo? Takšna vprašanja seveda nimajo enostavnih odgovorov, vendar prav zato zahtevajo širši razmislek, ki presega vsakokratne politične delitve.

Strankarska politika tovrstnih tem ne bo odpirala, saj se ji v političnem sistemu, kot ga imamo, preprosto ne obrestujejo. Zato moramo takšno debato zagnati sami in z njo ustvariti miselno ter idejno okolje, ki mu bo morala slej ko prej slediti tudi politika, pa naj si to želi ali ne.

Razpad skupne resničnosti

V zadnji predvolilni kampanji je postalo očitno, da je prevladujoči mehanizem slovenske politike postala negativna mobilizacija, pri kateri oba pola svojo energijo črpata iz strahu pred nasprotnikom in ne iz lastnih programov ali vizij. Takšen pristop sicer uspešno proizvaja visoko volilno udeležbo in ognjevite kampanje z občutkom usodnosti, hkrati pa neizogibno poglablja polarizacijo, ki jo akterji nenehno obžalujejo in znova poustvarjajo.

Obe strani nosita breme resnih očitkov, ki segajo od razumevanja države kot lastnine do domnevnih povezav s tujimi obveščevalnimi operacijami, vendar volivci teh prekrškov ne kaznujejo. Vsak tabor namreč vidi afero nasprotne strani v vsej njeni razsežnosti, medtem ko lastne napake relativizira ali celo spregleda. Psihologija ta pojav pojasnjuje z identitetno zaščitno kognicijo, kjer ljudje ne branijo več resnice, ampak zgolj občutek pripadnosti svojemu političnemu taboru, kar vodi do nekritičnosti do lastnih in pretirane histerije do tujih napak. Pri tem seveda ne gre nujno za enakovrstne ali enako težke kršitve, temveč za skupen vzorec selektivnega zaznavanja in presojanja dejstev, ki dolgoročno spodkopava zaupanje v skupni prostor razprave.

Ta dinamika se posebej jasno kaže v starostnem preobratu na zadnjih volitvah, kjer so najstarejši volivci množično podprli eno stran, najmlajši pa drugo. Razlog za to diametralno nasprotje dosedanjim vzorcem ne tiči le v politični vsebini, temveč močno v medijskih kanalih, saj generacija televizije in generacija interneta isto politično realnost doživljata skozi povsem različne filtre. Znotraj najmlajše generacije se hkrati kaže še en razkol, tokrat po spolu, kjer mlada dekleta v povprečju volijo vse bolj levo, mladi fantje pa vse bolj desno. Takšen večplasten razpad skupne resničnosti pomeni globok strukturni premik, ki bo odločilno zaznamoval prihodnje politično desetletje.

Vrednote kot politično orodje

Izhoda iz te situacije ne smemo iskati v lovljenju idealnega razmerja na klasični politični lestvici levo-desno, ampak drugje. Najbolje v globljih vrednotah, ki jih je Evropa razvijala stoletja in predstavljajo preizkušeni temelj za sobivanje različnih ljudi na skupnem ozemlju. Zelo poenostavljeno bi temeljne vrednote lahko strnili v univerzalnost in nedeljivost človekovih pravic, toleranco do različnosti znotraj ustavnih okvirov, temeljit nadzor, delitev oblasti in vladavino prava, kakovostne javne storitve, socialno državo in svobodno podjetniško pobudo.

Te temeljne evropske vrednote v slovenskem parlamentu trenutno nimajo dovolj doslednega zagovornika. Pri tem se selektivnost kaže na različne načine na obeh političnih polih. Levi pol jih na nekaterih področjih širi in poglablja, drugje pa kljub glasnemu poudarjanju strpnosti pogosto izključuje tiste, ki se ne strinjajo z vsako podrobnostjo njihovega prepričanja. Mehanizem, ki ga danes pogosto opisujemo kot kulturo izključevanja, lahko duši svobodno debato učinkoviteje kot katera koli cenzura, ker deluje od znotraj: ljudje sami utihnejo, preden jih kdo utiša. Številni, ki resnico in dialog cenijo višje od političnih parol, se tako hitro znajdejo v položaju, ko so zgolj zaradi drugačnega mnenja označeni za moralno sporne.

Desni politični blok se sooča z zrcalnim problemom. Svobodo posameznika v določenih primerih pogojuje s poslušnostjo in vnaprej določenim pravilnim razmišljanjem. Institucije neodvisnega nadzora oblasti, svobodne medije in preglednost vladanja namesto kot nujno civilizacijsko pridobitev dojema zgolj kot nadležno oviro, ob morebitnem volilnem porazu pa včasih odpira tudi dvome v sam demokratični proces. Takšno ravnanje presega običajne taktične manevre in pomeni neposredno erozijo demokratičnih temeljev. Civilizacijske vrednote so tako postale zgolj instrument, ki ga oba bloka izkoriščata izključno takrat, ko jima to politično ustreza.

Glasovi brez posluha

Slovenija ima hkrati močno tradicijo podjetništva in bogato zgodovino skrbi za pravične delovne pogoje. Za uspešno državo sta oba vidika neprecenljiva in bi morala delovati z roko v roki, saj se med seboj naravno dopolnjujeta. Vendar se zdi, da tudi na področju gospodarstva v zadnjem času prepogosto izgubljamo tisti nujni občutek za sodelovanje in medsebojno razumevanje, namesto iskanja ravnovesja pa se dialog prevečkrat umika enostranskim pogledom.

Direktor slovenske podružnice globalnega farmacevtskega podjetja, ki pri nas ravnokar vlaga milijardo evrov, je investicijo pojasnil s tradicijo znanja, tesno povezanostjo med akademsko sfero in industrijo ter ekosistemom, v katerem se različni deležniki še vedno slišijo. Hkrati pa kot izziv izpostavlja majhnost našega okolja, s čimer dobronamerno opozarja, da je naša prihodnost odvisna predvsem od ohranjanja teh prednosti, ki se lahko hitro izgubijo, če bo namesto iskanja skupnih rešitev znova prevladala politična razdvojenost. Podobno razmišlja fizik, ki s podjetjem razvija programsko opremo za fuzijske reaktorje in sodeluje s CERN-om. Njegovo sporočilo prav tako poudarja nujnost stabilne dolgoročne strategije, ki bi presegala vsakokratne volilne cikle in strokovnjakom omogočala nemoteno delo v dobrobit celotne družbe.

Na nedavnem srečanju gospodarstvenikov s politiki je eden od vodilnih gospodarstvenikov v imenu številnih podjetnikov, kmetovalcev in menedžerjev izpostavil občutek nerazumevanja in pomanjkanja pravega dialoga. Pri tem ni imel v mislih zgolj vprašanj regulacije ali obdavčitve, temveč predvsem splošen odnos, ki ga je mogoče zaznati v javnem prostoru ob naslavljanju tistih, ki ustvarjajo in sprejemajo tveganja. Ta distanca večinoma ne izhaja iz slabih namenov posameznikov, temveč je prej logična posledica politične dinamike, ki svojo retoriko prepogosto gradi na iskanju nasprotij namesto na iskanju stičišč. Takšno pomanjkanje posluha na obeh straneh ustvarja nepotrebne napetosti in krha medsebojno zaupanje.

Čeprav ti glasovi prihajajo iz različnih sfer gospodarstva, se združujejo v iskanju predvidljivosti, zaupanja, spoštovanja do ustvarjalnega dela in dolgoročne usmeritve, ki bi preživela naslednji volilni cikel. Pri tem ne uporabljajo jezika leve ali desne politike, temveč opozarjajo na nujnost nečesa veliko bolj temeljnega, kar prepoznamo vsi, četudi za to nimamo vedno uveljavljenega imena.

Tisto, kar že imamo

Spodbudno pa je, da Slovenija v resnici že premore vse temelje, ki jih potrebuje za uspešen preboj. Odločitve globalnih podjetij za naložbe pri nas ter uspehi domačih inženirjev in raziskovalcev na svetovnem trgu so predvsem odraz družbene kulture, ki iskreno ceni znanje, natančnost in iznajdljivost. Ko slovenski znanstveniki in znanstvenice dosegajo v svetovnem merilu pomembne rezultate, to dokazuje, da naše okolje še vedno zna prepoznati in podpreti talent ter inovativnost. A ta dragoceni ekosistem ni povsem samoumeven; da bi uspeval in rasel še naprej, potrebuje predvsem stabilnost ter skrbno, dolgoročno podporo.

Najprej gre za obnovo zaupanja med državljani in državo, pri čemer naj država deluje predvsem kot zanesljiv in učinkovit partner. Namesto razprav o velikosti državnega aparata se lahko osredotočimo na tisto, kar vsi resnično potrebujemo: kakovostne javne storitve, odzivno upravo in šolstvo, ki spodbuja samostojno razmišljanje. Takšno zaupanje se najbolj naravno gradi v stabilnem sistemu, ki vsem ustvarjalcem omogoča mirno dolgoročno načrtovanje, podprto s predvidljivim ter premišljenim zakonodajnim okvirom.

Nato gre za negovanje resnice kot skupne dobrine. To vključuje univerze kot odprta stičišča argumentirane razprave, kjer iskanje razumevanja prevlada nad enosmernimi prepričanji. Prav tako zajema medijski prostor, ki ob nujni hitrosti informiranja ohranja zavezanost strokovnosti in poštenosti, ter politično kulturo, v kateri sprememba mnenja ob soočenju z novimi dejstvi velja za vrlino in znak osebne zrelosti. Ob tem je pomembno, da kot družba razvijamo odpornost in znanje za prepoznavanje zavajajočih informacij, saj s tem varujemo kakovost našega skupnega odločanja in krepimo medsebojno zaupanje.

In nazadnje gre za spoštovanje do ustvarjalnosti na vseh ravneh, od znanstvenih laboratorijev do kmetij in gledališčnih odrov. Ko se strokovnjaki in ustvarjalci odločajo o svoji prihodnosti, njihova odločitev redko temelji zgolj na finančnih razlogih. Veliko pomembnejši je občutek, da domače okolje razume in ceni njihovo delo ter jim nudi spodbudne pogoje, v katerih lahko svoj potencial polno razvijejo in tako prispevajo k skupnemu napredku.

Izhod iz neskončnega dne

Naslavljanje teh izzivov bi bilo vsekakor preprostejše, če bi obstajala ena sama, idealna politična rešitev. Vendar se moramo zavedati, da naše trenutno medijsko in politično okolje pogosto nehote poudarja razlike namesto iskanja skupnih točk. Narava sodobnih komunikacijskih kanalov hitreje širi čustvene odzive kot poglobljene razmisleke, v javnem prostoru pa nam prepogosto zmanjka prostora za umirjen dialog. Zato trajnih sprememb in rešitev ne moremo pričakovati zgolj od enega samega volilnega dne, temveč so te lahko predvsem plod našega skupnega, potrpežljivega prizadevanja in aktivnega državljanstva.

Izhod iz te zanke verjetno ni v nenehnem iskanju novih političnih obrazov ali ustanavljanju vedno novih strank. To seveda ne pomeni, da so naše temeljne vrednote izginile, temveč le, da potrebujejo trdnejši temelj – takšnega, ki presega zgolj strankarske okvire in postane osnova našega skupnega sobivanja. Potrebujemo prenovljen družbeni dogovor o osnovnem medsebojnem spoštovanju, ki ga ohranjamo ne glede na to, kdo trenutno vodi državo. To vključuje zavedanje, da je oblast predvsem odgovornost, da se do najboljših rešitev pride s sodelovanjem ter da mora biti dobrobit posameznika vedno osrednji cilj vsake politike.

Čeprav evropski razsvetljenski in demokratični projekt ni brez pomanjkljivosti, nam še vedno ponuja najboljši okvir, znotraj katerega lahko izzive rešujemo z razumevanjem in dialogom, ne da bi ob tem prevladali zgolj najglasnejši. V filmu Neskončni dan se protagonist zbuja v isti dan, dokler ne spozna, da ponavljanja ne bo prekinil s čakanjem na drugačne okoliščine, temveč s spremembo lastnega pristopa. Tudi naša družba se pogosto zdi ujeta v podobno časovno zanko. Prekinemo jo lahko takrat, ko uvidimo, da demokracija ni zgolj pasivno čakanje na idealnega zmagovalca volitev, temveč naše skupno, vsakodnevno prizadevanje. Pozitivne vizije za prihodnost namreč ni treba izumljati povsem na novo, saj že tiho živi v marsikaterem posamezniku in institucijah, ki vsak dan dobro opravljajo svoje delo. Treba jo je le prepoznati, jasno ubesediti in vzeti za svojo.

Subscribe now

V samem jedru iranskega režima že desetletja potekajo intelektualne razprave, ki bi po svoji resnosti in zahtevnosti osramotile marsikaterega zahodnega politika. Slavoj Žižek je v nedavnem sestavku osvetlil to nenavadno plast iranske oblasti – in kar je razkril, postavlja pod vprašaj udobno predstavo, da iranski režim preprosto trpi zaradi pomanjkanja zahodnih vrednot. Tisto, kar mu v resnici manjka, je nekaj povsem drugega.

Iranski klerikalni vrh namreč ni zgolj skupina nasilnežev, ki se oklepajo oblasti. Sam nedavno ubiti vrhovni voditelj Hamnei je pisal knjige o islamski ideologiji in duhovnem življenju. Iranski politiki razpravljajo o Kantu, Heideggerju in Habermasu – in to ne kot o intelektualnem okrasju, ampak kot temelju svojega pogleda na svet. Prav ta nenavadna mešanica filozofske sofisticiranosti in brezobzirne represije je ključ do razumevanja iranske tragedije.

Heidegger v službi ajatol

Ključna oseba te zgodbe je Sejed Ahmad Fardid, ugleden profesor filozofije na Teheranski univerzi, ki je umrl leta 1994, a je do sredine devetdesetih let veljal za enega najpomembnejših ideologov režima. Fardid je bil navdušen privrženec nemškega filozofa Martina Heideggerja – kar samo po sebi še ni nenavadno, saj je Heidegger eden najvplivnejših mislecev dvajsetega stoletja. Nenavadno je, kako ga je Fardid uporabil.

Za tiste, ki jim ime Martin Heidegger ne pove veliko, kratka pojasnitev: Heidegger je bil filozof, ki je radikalno kritiziral celotno zahodno filozofsko tradicijo od stare Grčije naprej. Menil je, da je Zahod s tem, ko je v središče vsega postavil človeški razum, izgubil stik z nečim bolj temeljnim – z izkušnjo bivanja samega. Ta kritika je bila filozofsko plodna, a je imela tudi temno stran: Heidegger sam je bil član nacistične stranke in se ni nikoli prepričljivo soočil s svojim razmerjem do nacizma.

Fardid je iz Heideggerjeve kritike zahodnega racionalizma izpeljal radikalen sklep: če je Zahod zašel na napačno pot, ker je avtoriteto Boga in vere nadomestil s človeškim razumom, potem je islamska revolucija – ki to razmerje obrača nazaj – pravzaprav filozofsko upravičena. Za Fardida je bil Heidegger edini zahodni filozof, ki je razumel svet, in edini, katerega spoznanja so se ujemala z načeli islamske republike. In to ne v nekem metaforičnem smislu – Fardid je bil tako prepričan v to sorodnost, da je obsojal celo islamske filozofe, kot je Al-Farabi, ker je sprejel grško filozofijo in s tem – po njegovem – okužil islam z istim racionalističnim strupom.

Prav Fardid je bil eden glavnih teoretikov pojma »zahodnjaške okuženosti« (gharbzadegi), ki je po revoluciji leta 1979 postal pomemben ideološki koncept novega režima. Sporočilo je bilo jasno: zahodni vpliv ni le politična grožnja, ampak civilizacijska zastrupitev, oziroma duhovna bolezen, ki razjeda islamski svet.

Ta heideggerjansko-islamistična linija je režimu ponudila nekaj, česar mu gola represija ni mogla dati: občutek filozofske globine in intelektualne utemeljenosti. Režim ni zatiral ljudi le zato, ker je imel orožje, ampak ker je imel – ali je vsaj trdil, da ima – globlje razumevanje sveta od svojih nasprotnikov.

Reformisti in Habermas na obisku

Nasproti tej trdi liniji se je v devetdesetih letih oblikovala reformistična alternativa z enako resnimi intelektualnimi koreninami. Njena osrednja figura je bil predsednik Mohamad Hatami, ki je na Univerzi v Isfahanu diplomiral iz filozofije in leta 1997 prevzel oblast z obljubo liberalizacije in dialoga.

Hatami ni bil le politik, ki bi se občasno okrasil s filozofskimi frazami. Svojo osrednjo idejo – »Dialog med civilizacijami« kot alternativo Huntingtonovi tezi o »Spopadu civilizacij« – je utemeljil na teoriji komunikacijskega delovanja Jürgena Habermasa, enega najvplivnejših evropskih mislecev druge polovice dvajsetega stoletja. Habermasova osnovna ideja je, poenostavljeno povedano, da je racionalen dialog med enakopravnimi sogovorniki najboljši način za reševanje družbenih konfliktov – da je pogovor, ne sila, tisto, kar nas dela civilizacijo. Hatami je to zamisel poskušal prenesti v odnose med islamskim svetom in Zahodom.

Ta prizadevanja niso bila le abstraktna. Maja 2002 je Habermas dejansko obiskal Teheran in se srečal z iranskimi intelektualci in funkcionarji. Združeni narodi pa so na Hatamijev predlog leto 2001 razglasili za leto dialoga med civilizacijami.

Toda ta linija ni preživela. Najprej jo je uničila represija. Po spornih predsedniških volitvah leta 2009, ko je bil Mahmud Ahmadinedžad razglašen za zmagovalca kljub množičnim obtožbam o volilni prevari, je Iran zajel val protestov. Nastalo je tako imenovano zeleno gibanje – najresnejši izziv režimu po revoluciji leta 1979. Hatami je podprl reformistične kandidate in zavrnil priznanje volilnega izida. Režim je odgovoril z vso ostrino: voditelja gibanja, Mir Hosein Musavi in Mehdi Karubi, so zaprli v hišni pripor, v katerem ostajata še danes. Hatamiju so prepovedali odhod iz države, teheranski državni tožilec pa je medijem prepovedal objavljanje njegovih fotografij ali citiranje njegovih izjav. V uradnem jeziku režima je nekdanji predsednik, ki je dvakrat prepričljivo zmagal na volitvah, postal brezimni »vodja reformistov«.

Problem pa ni bil le v represiji, ampak je bil globlji. Habermasovski dialog predpostavlja enakopravne sogovornike, ki so pripravljeni spremeniti mnenje na podlagi boljšega argumenta. V sistemu, kjer ima neizvoljeni vrhovni verski voditelj absolutno moč in kjer velja, da je nasprotovanje božjemu zakonu bogokletstvo, ta predpostavka preprosto ne drži. Ni dovolj, da pokličeš Habermasa na obisk. Pogovor zahteva pripravljenost, da se dejansko spremeniš – in tega teokratski sistem po definiciji ne dovoljuje.

Kantovec na vrhu oblasti

Toda najzanimivejša figura v tej zgodbi je Ali Laridžani – človek, ki v prepletu iranskih kriz in nenehne tranzicije oblasti krmari državo kot eden njenih najvplivnejših sistemskih pragmatikov. Laridžani ni tipičen klerik. Sprva je študiral računalništvo in matematiko, nato pa je na Univerzi v Teheranu doktoriral iz filozofije – in to iz Kanta.

In filozof ni zgolj po izobrazbi in v smislu, da bi napisal neko splošno razpravo. Napisal je tri knjige o izjemno zahtevnih akademskih temah: o matematični metodi v Kantovi filozofiji, o metafiziki in eksaktnih znanostih pri Kantu ter o intuiciji in sintetičnih apriornih sodbah. Objavil je tudi dela o Saulu Kripkeju in Davidu Lewisu, ključnih analitičnih filozofih dvajsetega stoletja. Desetletja je bil znan kot umirjen pragmatik, glavni pogajalec z Zahodom o jedrskem programu in poosebljenje preživetvenega instinkta režima.

Na vrhu iranske oblasti torej sedi filozof, ki je poglobljeno študiral osrednjega misleca evropskega razsvetljenstva. Toda kaj Kant pravzaprav pravi – in ali je mogoče biti kantovec in hkrati upravljati sistem brezpogojne pokorščine?

Dolžnost kot izgovor

Immanuel Kant velja za ključnega misleca (zahodne) filozofije. Njegova etika je zgrajena na pojmu dolžnosti – toda ne tako, kot si večina ljudi predstavlja. Površno gledano se zdi kantovska etika stroga in preprosta: spoznaj svojo dolžnost in jo izpolni, ne glede na posledice. Natanko tako so jo razumeli nacistični zločinci – ko je Adolf Eichmann poskušal opravičiti svojo vlogo pri holokavstu, se je skliceval prav na Kanta: on je le izpolnjeval svojo dolžnost in se pokoraval ukazom.

Toda kot poudarja Žižek, je Eichmann Kanta razumel povsem narobe. Kantovska etika namreč ne pravi: »Poišči nekoga, ki ti bo povedal, kaj je tvoja dolžnost, in potem to stori.« Pravi ravno nasprotno. Pogosta kritika Kanta je, da je njegov moralni zakon formalno nedoločen, saj pove le, da moraš izpolniti svojo dolžnost, ne pa tudi, kaj ta dolžnost je. A prav v tem je jedro kantovske etike, ne njena slabost: ker ti noben zunanji zakon, noben voditelj, noben bog ne more povedati, kaj konkretno je tvoja dolžnost v dani situaciji, si za to v celoti odgovoren sam.

Posledice so daljnosežne. Standardni moto etične strogosti se glasi: »Ni opravičila za neizpolnjevanje lastne dolžnosti!« Toda kot opozori Žižek, Kant ta moto dopolnjuje z njegovo še bolj intrigantno inverzijo: »Ni opravičila za izpolnjevanje lastne dolžnosti!« Že samo sklicevanje na dolžnost kot izgovor za lastna dejanja je treba zavrniti kot hinavsko. Omenimo lahko denimo sadističnega učitelja, ki učence podvrže neusmiljeni disciplini, pri čemer se njegov izgovor glasi: »Tudi meni je težko, ampak kaj morem – vzgoja je moja dolžnost!« Kantovska etika natanko takšno utemeljevanje prepoveduje: po njej sem sam popolnoma odgovoren ne samo za izpolnjevanje svoje dolžnosti, ampak tudi za določanje tega, kaj moja dolžnost sploh je. Stavek »jaz samo izpolnjujem ukaze« po Kantu nikogar ne razbremeni odgovornosti — ne Eichmanna, ne iranske moralne policije, ne nikogar.

Tisto, kar Iranu v resnici manjka

Tisto, kar iranski misli v bližini režima v resnici manjka, ni zahodni liberalizem – ne Locke, ne Adam Smith, ne John Stuart Mill, ne zahodna tradicija individualne svobode in prostega trga. Žižek trdi, da manjka nekaj bolj temeljnega: radikalna kantovska avtonomija subjekta.

V sistemu, ki temelji na brezpogojni pokorščini – bodisi Bogu, bodisi vrhovnemu voditelju, bodisi ideologiji – posameznik nikoli ni zares odgovoren za svoja dejanja. Vedno se lahko sklicuje na višjo avtoriteto: »To je božja volja. To zahteva revolucija. To je moja dolžnost pred islamom.« V kantovski etiki pa se ta izhod zapre. Nobena zunanja avtoriteta te ne more razbremeniti odgovornosti za to, kaj počneš. Posameznik je sam svoj zakonodajalec in sam svoj sodnik. In prav zato – ne kljub temu, ampak zato – je ta etika tako stroga in zahtevna. To ni razkošje zahodnega individualizma. To je najtežje možno breme, ki ga lahko nosi posameznik.

Prav ta nezdružljivost Kantove etike s kakršnokoli omejitvijo avtonomije subjekta je, kot domeva Žižek, razlog, zakaj je vsaka kantovska religiozna etika v sebi protislovna. In prav zato je značilno, da je Laridžani pisal o Kantovi spoznavni teoriji – o matematični metodi, o eksaktnih znanostih, o sintetičnih apriornih sodbah – nikoli pa o Kantovi praktični filozofiji. Spoznavna teorija je varna: o njej lahko pišeš, ne da bi se soočil s tistim, kar je v Kantu resnično nevarno. Praktična filozofija – etika avtonomije – pa bi zahtevala, da se celoten sistem brezpogojne pokorščine sesede.

Ironija ironij

Na koncu ostane vprašanje, ki ga Žižek pušča odprto: ali je visoka intelektualna raven razprav v iranskem vodstvu dobra ali slaba stvar? Ali prehod v brutalni avtoritarizem olajšuje ali otežuje?

Odgovor je verjetno: oboje hkrati. Filozofska sofisticiranost lahko avtoritarizem utrdi, ker mu daje občutek globine in utemeljenosti, ki ga gola sila ne more ponuditi. Fardidov heideggerjanizem je režimu dal intelektualno dostojanstvo; Laridžanijevo kantovstvo mu daje videz racionalnosti. Toda nobena filozofija ne more nadomestiti tistega, kar je bilo iranskim državljanom ukradeno.

In to, kar jim je bilo ukradeno, niso zahodne politične institucije, zahodni način življenja ali zahodna potrošniška kultura. Ukradena jim je bila možnost, da bi bili v polnem, kantovskem smislu odgovorni za lastno življenje – da bi sami določali svojo dolžnost, namesto da jim jo predpisuje nekdo drug. Ko mladi Iranci na ulicah skandirajo »Ženska, življenje, svoboda«, ko zahtevajo »moje življenje za Iran« namesto večne vojne za izvoz revolucije, ne prosijo za zahodni liberalizem. Zahtevajo nekaj bolj temeljnega: pravico, da so avtonomni subjekti lastnega življenja.

To je v svojem bistvu kantovska zahteva – čeprav se tisti, ki jo postavljajo, najverjetneje niso nikoli ukvarjali s Kritiko praktičnega uma. In to je zahteva, ki je iranski režim ne more izpolniti, ne da bi prenehal biti to, kar je. Sistem, ki temelji na brezpogojni pokorščini, ne more preživeti trenutka, ko posameznik zares sprejme, da je sam – in samo sam – odgovoren za to, kaj počne.

Laridžani kot strokovnjak za Kanta to v principu ve. V praksi pa ravna, kot da ne ve.

Seveda razcep med vednostjo in ravnanjem ni izključno iranski. Tudi nacistični in komunistični režimi so imeli izobražene ideologe, ki so pisali sofisticirane teoretske razprave in hkrati soustvarjali teror. Toda iranski primer je poseben v dveh pogledih. Prvič, filozofija tu ni le prisotna v ozadju – je tkivo, iz katerega je režim sešit: Fardid oblikuje temeljno ideologijo, Hatami gradi reformizem na Habermasu, Laridžani piše monografije o Kantu. In drugič, za razliko od marksizma, ki je vsaj v teoriji zahteval emancipacijo posameznika, iranski režim zahteva pokorščino – in to pokorščino utemeljuje s filozofijo, ki v svojem jedru zahteva ravno nasprotno.

Primerjava s komunističnimi režimi pa je poučna še v enem pogledu. Islamska republika ni navadna diktatura, ampak je ideološki sistem, po svoji zgradbi bližji nekdanjim komunističnim vladam vzhodne Evrope kot klasičnim avtokracijam. Poleg institucij, ki jih je podedovala od šahove države, si je zgradila vzporedne strukture in ustvarila lasten družbeni sloj: družine revolucionarne garde, basidže, državne funkcionarje, upravljalce fundacij, mošej in svetišč — ljudi, ki imajo od sistema politične in materialne koristi in ga bodo branili z vsemi sredstvi. V takšnem sistemu filozofija ni razkošje, ampak strukturna nujnost. Režim, ki vlada v imenu ideologije, ne more vladati brez ideologov.

Primerjava s kakim Trumpom, ki verjetno ne bi znal našteti niti imen petih filozofov, zato ni pomirjujoča. Brutalnost brez intelektualne samorefleksije je sicer grozljiva, a je vsaj prozorna — vidiš, s čim imaš opravka. Brutalnost, zavita v filozofsko globino, pa je nekaj drugega: ustvari legitimnost, ki jo gola sila ne more, in laž, ki jo je težje prepoznati. Režim, ki ne le zatira, ampak tudi razloži, zakaj je zatiranje filozofsko upravičeno, pušča na družbi globlje brazgotine.

Subscribe now

Leta 1971 je iranski šah Mohamed Reza Pahlavi v starodavnem Perzepolisu priredil eno najbolj razkošnih in dekadentnih zabav v moderni zgodovini. Ob praznovanju 2500-letnice perzijskega imperija je za tuje voditelje zgradil prestižno šotorsko mesto, kamor so hrano dovažali iz znamenite pariške restavracije Maxim’s in kjer se je v potokih točil najdražji šampanjec. Medtem ko se je elita kopala v ekstremnem bogastvu in poskušala svetu prikazati podobo moderne in močne države, je velik del iranskega prebivalstva živel v globoki revščini in zaostalosti. Ta popolna odtujenost dvora od realnosti lastnega naroda je pospešila nezadovoljstvo, ki je kmalu preraslo v enega največjih političnih potresov 20. stoletja.

Kljub tlečemu besu na ulicah in naraščajoči neenakosti je Zahod živel v iluziji popolnega nadzora in varnosti. Na silvestrovo leta 1977 je ameriški predsednik Jimmy Carter ob obisku v Teheranu dvignil kozarec in Iran samozavestno označil za “otok stabilnosti v enem najbolj nemirnih delov sveta”. Ta izjava se je v zgodovino zapisala kot vrhunec politične in obveščevalne slepote. Le nekaj dni po tej zdravici so v državi izbruhnili prvi protesti, ki so v dobrem letu dni zrušili na videz trdno monarhijo in vzpostavili povsem nov geopolitični red. Združene države Amerike niso razumele globine lokalnih zamer in moči, ki jo je imela tradicionalna šiitska duhovščina.

Vendar pa padec šaha na začetku ni bil izključno projekt radikalnega islama. Monarhijo je strmoglavila izjemno široka in raznolika koalicija, v kateri so z ramo ob rami protestirali študenti, marksisti, liberalni intelektualci in tradicionalni trgovci z bazarjev. Združeval jih je zgolj en cilj: zrušiti korumpirano diktaturo. A ko je bil skupni sovražnik enkrat premagan, je zmagoviti klerikalni tabor pod vodstvom ajatole Homeinija hitro in brutalno obračunal s svojimi nekdanjimi zavezniki. Levica, intelektualci in študenti, ki so upali na svobodno in demokratično družbo, so postali prve žrtve novega režima. Kot že večkrat v zgodovini se je izkazalo, da revolucija neusmiljeno požre svoje otroke, upanje na svobodo pa je zamenjala stroga teokratska diktatura.

Megalomanija, nafta in hladnovojna slepota

Skokovita rast cen nafte po naftnem šoku leta 1973 je Iranu prinesla nepredstavljivo bogastvo, šahu pa občutek vsemogočnosti. Državne blagajne so se polnile z milijardami dolarjev, ki jih je vladar brezglavo zapravljal za najsodobnejše ameriško in britansko orožje ter megalomanske infrastrukturne projekte. Njegov ego in odtujenost sta vrhunec dosegla leta 1976, ko je ukinil tradicionalni islamski koledar in ga zamenjal z “imperialnim”, ki je leta štel od začetka vladavine Kira Velikega. Ta simbolna poteza je bila za verno ljudstvo in šiitsko duhovščino nezaslišana provokacija ter ultimativen dokaz, da poskuša vladar izbrisati islamsko identiteto države.

Gospodarski razcvet pa ni prinesel politične svobode ali boljše porazdelitve bogastva. Šah je državo vodil z železno roko in vsako kritiko zatrl z brutalno silo. Njegova zloglasna tajna policija SAVAK, ki so jo pomagali usposabljati ameriški in izraelski obveščevalci, je bila odgovorna za cenzuro, množična zapiranja, mučenja in izvensodne poboje političnih disidentov. Z vzpostavitvijo enostrankarskega sistema in prepovedjo vseh oblik legalne opozicije je režim ustvaril izjemno nestabilno situacijo. Ljudje niso imeli druge izbire, kot da svoje frustracije – bodisi zaradi inflacije in korupcije bodisi zaradi pomanjkanja človekovih pravic – kanalizirajo v edini preostali prostor svobode: na ulice in v mošeje. V odporu so se tako združili vsi, od radikalnih levičarjev in študentov do skrajnih islamistov.

K temu vrelišču je ključno prispevala tudi demografska in socialna slika. Hkrati z naftnim razcvetom je namreč Teheran doživel populacijsko eksplozijo. Stotisoče mladih in revnih s podeželja se je v upanju na delo zgrnilo v hitro rastoče slume na obrobju prestolnice. Tam so bili odrinjeni od naftnega bogastva ter iskreno zgroženi nad zahodnjaško dekadenco in pregrehami metropolitanskih elit. Prav ti podeželski migranti, ki so varnost in red iskali v mošejah, so postali idealna baza in glavna pehota Homeinijeve revolucije.

Medtem ko je v Iranu vrelo, so Združene države Amerike dogajanje spremljale z osupljivo slepoto za dejansko nezadovoljstvo ljudi. Washington je situacijo v državi presojal izključno skozi prizmo hladne vojne. Že leta 1953 sta namreč ameriška Cia in britanski MI6 v operaciji Ajax strmoglavila demokratično izvoljenega iranskega predsednika vlade Mohameda Mosadeka. Njegov “greh” je bil, da je želel nacionalizirati iransko naftno industrijo, Zahod pa se je ob tem zbal, da bo strateško pomembna država padla pod sovjetski vpliv. Za Američane je bil šah odtlej nepogrešljiv zaveznik in zanesljiv varuh naftnih poti. Predstavljal je tudi varovalo pred širjenjem sovjetskega vpliva na Bližnjem vzhodu. Ameriški obveščevalci in diplomati so zaradi ozkega fokusa hladne vojne povsem spregledali vpliv islamske tradicije. Niso razumeli, kako globoka je bila nakopičena zamera Irancev zaradi vsiljevanja zahodnih vrednot in življenjskega sloga, ki ga je v Iran prineslo 50.000 ameriških priseljencev. Bali so se le komunistične grožnje in niso niti pomislili, da bi lahko upor vodila in prevzela tradicionalna duhovščina.

Iskra in spirala krvavih 40 dni

V začetku leta 1978 je šahov režim storil usodno napako, ki je sprožila neustavljiv plaz dogodkov. V enem od osrednjih časopisov so objavili sramotilen in žaljiv članek o ajatoli Homeiniju, v katerem so ga označili za tuje politično orodje in ga osebno diskreditirali. Ta nepremišljena provokacija je takoj izzvala buren odziv v svetem mestu Kom, kjer so se na ulice podali ogorčeni bogoslovci in študenti. Policija je proteste skušala zatreti s silo in pri tem ubila več demonstrantov. S tem se je prebudila moč šiitskega islama, ki je v osrčje upora prinesla specifičen ritem in močno ukoreninjeno kulturo mučeništva.

Smrt protestnikov v Komu je sprožila zaporedje dogodkov, ki so popolnoma ohromili državo. Po šiitski tradiciji se namreč sorodniki in verniki zberejo na žalni slovesnosti natanko štirideseti dan po smrti pokojnika. Ko je napočil ta dan za žrtve iz Koma, so v več iranskih mestih organizirali množične žalne slovesnosti, ki so hitro prerasle v nove in še večje protirežimske proteste. Vojska in policija sta znova posredovali s strelnim orožjem, kar je zahtevalo nove žrtve in s tem avtomatsko sprožilo nov štiridesetdnevni cikel. Ta neusmiljena spirala nasilja, žalovanja in novih protestov je iz meseca v mesec pridobivala na moči ter počasi, a nezadržno rušila temelje monarhije.

Vrelišče je dogajanje doseglo v pozni poletni in jesenski vročici istega leta. Avgusta 1978 je v mestu Abadan pogorel kino Rex, pri čemer je v grozljivih mukah umrlo približno 500 ljudi. Čeprav odgovornost za požar ni bila nikoli dokončno pojasnjena, je javnost za tragedijo – v duhu vsesplošnega nezaupanja – nemudoma obtožila šahovo tajno policijo SAVAK. Prelomna točka, po kateri za vladarja ni bilo več rešitve, pa se je zgodila septembra na tako imenovani “črni petek”. Na teheranskem trgu Jaleh je vojska neusmiljeno streljala v množico demonstrantov in ubila okoli sto ljudi. Pokol je preprečil vse možnosti za mirno rešitev; sledile so vsesplošne stavke, ki so zaustavile celo iransko naftno industrijo, s čimer je bila šahova moč dokončno zlomljena.

Iranski “Gandhi” in radikalna inovacija

Ko so protesti v Iranu dosegli vrhunec, se je ključna politična bitka odvijala tisoče kilometrov stran, v mirnem pariškem predmestju Neauphle-le-Château. Jeseni 1978 je tam zatočišče našel ajatola Ruholah Homeini, ki ga je pred tem iraški diktator Sadam Husein izgnal iz države. Homeini se je na Zahodu mojstrsko prelevil v globalno medijsko zvezdo. Izpod jablane na svojem vrtu je dal na desetine intervjujev in s pomočjo sekularnih iranskih disidentov skrbno zgradil podobo miroljubnega, prodemokratičnega duhovnika. Zahodnim novinarjem in iranski levici se je predstavljal kot nekakšen islamski Gandhi, ki nima nobenih političnih ambicij in si želi zgolj svoboden Iran, v katerem bo ljudstvo samo izbiralo svojo usodo.

Tej skrbno zrežirani iluziji so naivno nasedli številni zahodni in zlasti francoski levičarski intelektualci – med njimi tudi sloviti filozof Michel Foucault, ki je celo osebno odpotoval v Iran in nato v uglednih zahodnih časopisih z velikim navdušenjem pisal o “duhovnosti v politiki”, ne da bi sprevidel, kakšen režim se v resnici rojeva. Pri tem uspešnem zavajanju je Homeiniju pomagalo tudi naslanjanje na tradicionalno šiitsko doktrino, ki verniku v obrambo vere ali višjega cilja dopušča prikrivanje resničnih prepričanj in namer.

A Homeinijeva inovacija ni nastala v vakuumu. Ideologija, ki jo je gradil, se je rada predstavljala kot starodavna in izpeljana naravnost iz islamskih izročil, v resnici pa je bila presenetljivo sodobna. V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so začeli bližnjevzhodni radikalni misleci sistematično združevati zahodne revolucionarne ideje z vero in ustvarili nekaj povsem novega. Iz kitajskega modela so prevzeli zamisel, da cilj spopada ni hitra zmaga, temveč počasno izčrpavanje tehnološko močnejšega sovražnika – v prepričanju, da se bo nepotrpežljivi Zahod sčasoma utrudil in umaknil. Iz alžirskega boja za neodvisnost od Francije so se naučili, kako izzivati nesorazmerne vojaške povračilne ukrepe, ki radikalizirajo domače prebivalstvo in pritegnejo mednarodne simpatije. Od Frantza Fanona, martiniškega filozofa in enega najvplivnejših mislecev protikolonialnega gibanja, so podedovali tezo, da nasilje nad zatiralcem deluje kot očiščujoča katarza, oziroma dejanje, ki zatiranemu posamezniku povrne dostojanstvo.

K vsemu temu so dodali koncept, ki ostaja izjemno vpliven še danes: idejo o globalnem imperialističnem organizmu, v katerem so vse zahodne države, institucije in zavezniki del enega samega telesa. V tej logiki je udarec proti kateremu koli delu sistema – naj bo to Izrael, ameriška baza ali celo lastni državljani z zahodnimi nazori – udarec proti celoti.

Te v osnovi levičarske in sekularne koncepte so radikalni verski ideologi – med njimi ključni Homeinijevi predhodniki in mentorji – preoblekli v sakralno obleko. Pri tem so izvedli radikalen preobrat znotraj same šiitske vere. Tradicionalno religioznost, ki je stoletja poudarjala pasivno duhovnost, umik iz politike in žalovanje, so preoblikovali v tako imenovani rdeči šiizem – ideologijo aktivnega upora in krvi. Zgodovinske verske osebnosti so bile reinterpretirane kot socialni revolucionarji, primerljivi z marksističnimi ikonami. Mučeništvo je iz osebne duhovne tragedije postalo hladnokrvno taktično orodje. Rezultat je bil črno-bel pogled na svet, ki človeštvo razcepi v dva nezdružljiva tabora: na eni strani “arogantni” Zahod in njegovi zavezniki, na drugi “zatirani”, katerih glavna prednost je domnevna duhovna čistost. V takšnem sistemu revščina ni znak slabega upravljanja države, temveč dokaz moralne superiornosti. In smrt ni strošek, ki bi ga moralo vodstvo minimizirati, ampak je mehanizem za doseganje zmage.

Homeini je iz tega ideološkega arzenala potegnil specifično politično orodje. Prvič v večstoletni zgodovini šiitskega islama je predlagal, da bi morali najvišji verski učenjaki neposredno prevzeti nadzor nad državo in vsemi vejami oblasti. Ta koncept je v svojem jedru negiral posvetno demokracijo, saj je vrhovno avtoriteto prenesel v roke neizvoljenega klerika, katerega beseda je veljala za božji zakon, vsako nasprotovanje pa je bilo bogokletno. Homeini je to vizijo absolutne teokracije pred širšo javnostjo taktično skrival, dokler ni bil njegov položaj neomajen.

Medtem ko je Homeinijeva priljubljenost nezadržno rasla, se je šahov režim dokončno sesedel vase. Fizično izčrpan zaradi dolgo zamolčane bitke z levkemijo in psihično zlomljen zaradi spoznanja, da so ga zapustili celo ameriški zavezniki, ki niso imeli nobenega pravega reševalnega načrta, je Mohamed Reza Pahlavi 16. januarja 1979 s solzami v očeh sedel na letalo in za vedno zapustil domovino.

Dva tedna kasneje, 1. februarja 1979, se je Homeini z letalom, najetim pri Air France, triumfalno vrnil v Teheran. Na ulicah ga je pričakala nepregledna, večmilijonska množica v popolni ekstazi, sam pa je na novinarjevo vprašanje, kaj ob vrnitvi čuti, hladnokrvno in brez kančka čustev odgovoril z eno samo besedo: “Nič.”

Monarhije je bilo nepreklicno konec, s tem pa se je takoj začel neizprosen boj za to, kdo bo obvladoval novo državo. Med prvimi, ki so občutili resnično naravo nove oblasti, so bile iranske ženske. V mesecih pred padcem šaha so bile namreč prav one množično prisotne na ulicah, pogosto brez tradicionalnih čadorjev, saj so se borile za demokracijo in svobodo. A že marca 1979, ironično le dan pred mednarodnim dnevom žensk, je Homeini prvič izdal dekret o obvezni nošnji hidžaba. To je na ulice Teherana pognalo stotisoče ogorčenih žensk, vendar je nova oblast njihove demonstracije in upor brutalno zatrla. To je bil prvi jasen pokazatelj, da svobode, o kateri so sanjali številni revolucionarji, ne bo.

Rojstvo “Velikega satana” in agonija talcev

Jeseni leta 1979 je novo iransko oblast in njene podpornike zajela globoka paranoja. Zaradi preteklih izkušenj z državnim udarom iz leta 1953 so se bali, da Washington pripravlja novo zaroto za vrnitev monarhije. Ta strah je dosegel vrelišče, ko je ameriški predsednik Jimmy Carter pod hudim domačim pritiskom nejevoljno dovolil, da hudo bolni šah vstopi v Združene države Amerike zaradi zdravljenja raka. Za radikalne iranske študente je bila to kaplja čez rob. 4. novembra 1979 so preplezali zidove ameriškega veleposlaništva v Teheranu, ki so ga preimenovali v “brlog vohunov”.

Kar je bilo sprva načrtovano le kot nekajdnevni simbolični protest, se je hitro prelevilo v eno najhujših mednarodnih kriz, saj so študenti zajeli več kot petdeset ameriških diplomatov in uslužbencev, ki so v ujetništvu ostali dolgih 444 dni. Da bi svetovni javnosti dokazali ameriško “vohunjenje” in vmešavanje, so študenti šli celo tako daleč, da so mesece in mesece fanatično, košček za koščkom, ročno sestavljali tajne dokumente Cie, ki so jih ameriški uslužbenci tik pred vdorom v paniki spustili skozi uničevalnike papirja.

Ajatola Homeini za načrt študentov sprva ni vedel in je bil celo pripravljen ukazati, naj se umaknejo. Vendar pa je takoj, ko je videl navdušenje večmilijonskih množic na ulicah, prepoznal izjemno politično priložnost. Ugrabitev veleposlaništva je cinično izkoristil za popolno odstranitev zmernih in sekularnih sil znotraj lastne države. Zmerni premier Mehdi Bazargan, ki je nasprotoval ugrabitvi, je bil prisiljen k odstopu, s tem pa je bila pot do popolne klerikalne prevlade odprta. Ameriški talci za Homeinija niso bili orodje zunanje politike, s katerim bi izsiljeval koncesije od Washingtona, temveč predvsem neprecenljivo sredstvo za utrjevanje notranje moči. Pod krinko izrednih razmer in boja proti zunanjemu sovražniku je nemoteno utrdil teokratsko ustavo in dokončno izrinil vse nekdanje zaveznike iz časa revolucije.

Da bi geopolitični spopad dvignil na raven apokaliptične vojne med dobrim in zlom, je Homeini skoval nov, izjemno močan izraz: Združene države Amerike je označil za “Velikega satana”. Medtem ko je Iran slavil, je bila Amerika spravljena na kolena. Kriza s talci je postala vsakodnevni televizijski spektakel, ki je poniževal in paraliziral velesilo. Predsednik Jimmy Carter je deloval popolnoma nemočno, k čemur so pripomogli tudi huda gospodarska recesija, visoka inflacija in pomanjkanje goriva zaradi novega naftnega šoka. Njegov ugled je bil uničen; javnost je z zgražanjem sprejela njegov t. i. govor o malodušju, v katerem je Američanom očital pretirano potrošništvo, podobo šibkega voditelja pa so zapečatile še bizarne medijske zgodbe, kot je bil incident, ko se je med ribolovom iz čolna panično branil pred napadalnim zajcem. ZDA so obtičale v globoki krizi samozavesti, medtem ko je Iran diktiral pogoje.

Ognjena puščava in konec neke dobe

V obupu zaradi neuspešne diplomacije in bližajočih se predsedniških volitev se je ameriški predsednik Jimmy Carter pomladi leta 1980 odločil za izjemno tvegano potezo. Kljub ostremu nasprotovanju in posledičnemu odstopu zunanjega ministra Cyrusa Vanca je prižgal zeleno luč strogo tajni vojaški reševalni misiji, ki so jo poimenovali Operacija Orlov krempelj (Eagle Claw). Načrt je predvideval, da bodo pripadniki novoustanovljene elitne enote Delta Force s helikopterji poleteli z letalonosilke v osrčje iranske puščave na točko, imenovano “Desert One”. Tam naj bi se srečali s transportnimi letali iz Egipta, napolnili gorivo, se pod krinko prebili do Teherana, vdrli v veleposlaništvo in spektakularno rešili talce.

Vendar se je misija že na samem začetku spremenila v popolno katastrofo. Helikopterji so na poti naleteli na nepričakovan in silovit peščeni vihar, zaradi katerega je na točko srečanja prispelo le šest plovil, kar je bil absolutni minimum za nadaljevanje operacije. Ko se je na enem od preostalih helikopterjev pokvarila hidravlična črpalka, je moral Carter iz Washingtona ukazati takojšnjo prekinitev akcije. Med kaotično nočno evakuacijo v gostem prahu je nato helikopter trčil v transportno letalo. Odjeknila je silovita eksplozija, v kateri je umrlo osem ameriških vojakov. Preživeli so v paniki zbežali v preostala letala in v puščavi za seboj pustili trupla soborcev, helikopterje ter strogo tajne načrte operacije.

Ponižanje Združenih držav je bilo popolno. Iranski radikalci so posmrtne ostanke ameriških vojakov z zmagoslavjem razkazovali na nacionalni televiziji, s čimer so velesili zadali še hud psihološki udarec. Ta puščavski fiasko, združen s slabo gospodarsko sliko in splošnim občutkom ameriške nemoči na globalnem odru, je dokončno zapečatil Carterjevo politično usodo. Na novembrskih predsedniških volitvah leta 1980 ga je prepričljivo premagal Ronald Reagan. Približno v istem času pa je svoj klavrni konec dočakal tudi nekdanji vladar Irana. Mohamed Reza Pahlavi je po izgnanstvu v Panami končno zatočišče našel v Egiptu, kjer je julija 1980 umrl za rakom, zapuščen s strani zaveznikov in osovražen v lastni domovini.

Iranska teokracija pa je imela za Carterja pripravljeno še zadnjo, skrbno zrežirano kazen. Čeprav so bila pogajanja za izpustitev 52 ameriških talcev že zaključena in je bil dosežen dogovor o deblokadi osmih milijard dolarjev iranskega premoženja, so Iranci iz želje po ultimativnem ponižanju zavlačevali do zadnje sekunde. Talci, ki so v težkih pogojih iranskega ujetništva preživeli mučnih 444 dni, so dočakali svobodo šele 20. januarja 1981. Izpuščeni so bili natanko v istem trenutku, ko je Ronald Reagan v Washingtonu prisegel kot novi predsednik Združenih držav Amerike. Klerikalni režim je s to potezo Carterju načrtno odrekel čast, da bi svobodo ujetih rojakov in konec nočne more naznanil v času svojega mandata.

Zapuščina, ki kroji 21. stoletje

Septembra leta 1980, le nekaj mesecev po neuspeli ameriški reševalni misiji, je iraški diktator Sadam Husein napadel Iran. Upal je, da bo izkoristil povolilni kaos in oslabljeno iransko vojsko, a se je močno uštel. Osemletna, izjemno krvava iransko-iraška vojna ni zlomila novega režima, temveč mu je paradoksalno omogočila dokončno preživetje in utrditev absolutne moči. Ajatola Homeini in njegovi radikalni privrženci so zunanjo grožnjo spretno izkoristili za mobilizacijo ljudstva pod zastavo vojnega patriotizma in obrambe islama.

Pod krinko izrednih razmer so neusmiljeno in sistematično obračunali z vsemi preostalimi notranjimi nasprotniki. Sledile so množične usmrtitve, zapiranja in pregoni tistih, ki so še nedolgo tega z ramo ob rami rušili šaha in nosili velik del bremena upora proti monarhiji. Med izdanimi zavezniki so se prvi znašli člani komunistične stranke Tudeh, marksistični gverilci iz vrst Fadajinov, radikalni levičarski intelektualci ter napredni študenti. Vse te skupine, ki so upale na svobodno in pravično družbo, so bile razglašene za sovražnike islama in brutalno zdesetkane. Iranska revolucija je tako v svoji najhujši obliki potrdila staro zgodovinsko pravilo in dobesedno požrla svoje lastne otroke.

Današnja Islamska republika Iran kot neposredna dediščina tistih turbulentnih let ostaja dežela globokih in na videz nezdružljivih nasprotij. Na eni strani gre za strogo teokracijo, kjer ima neizvoljeni vrhovni verski voditelj absolutno moč in veto nad vsemi državnimi odločitvami, po drugi strani pa država redno izvaja posvetne predsedniške in parlamentarne volitve. Še očitnejši je družbeni paradoks: kljub nazadnjaškemu pravnemu sistemu, ki sistematično krati pravice žensk in jih pod grožnjo nasilja sili v nošnjo hidžaba, je iranska družba izjemno izobražena. Iran se danes ponaša z enim najvišjih deležev visokošolsko izobraženih žensk in inženirk na svetu. Ta neprestana napetost med rigidnim klerikalnim vodstvom in moderno, napredka željno civilno družbo ustvarja permanentno stanje notranjega trenja, ki občasno izbruhne v obliki množičnih protestov. A razpoke so se začele pojavljati na veliko globlji ravni, kot so ulice.

Kljub navidezni neprebojnosti ideološkega oklopa pa se je ta začel krhati že dolgo nazaj – in prelomnica ni bil spopad z Zahodom. Bil je vstop iranskih milic v sirsko državljansko vojno pred več kot desetletjem. Ko so te sile posredovale v zaščito Asadovega diktatorskega režima in pri tem izvajale nasilje nad civilnim prebivalstvom, se je mit o zaščitnikih zatiranih nepovratno zrušil. Gibanje, ki je celotno legitimnost gradilo na boju proti tiraniji, se je v očeh širše regije samo prelevilo v tiranijo. To ni bil le propagandni poraz, temveč strukturni zlom pripovedi, na kateri je temeljil celoten sistem.

Vzporedno se je povečeval notranji pritisk. Desetletja podrejanja celotne državne ekonomije viziji večne vojne so Iran pripeljala na rob gospodarskega zloma. Državljani, ki se soočajo s hiperinflacijo, pomanjkanjem osnovnih dobrin in mednarodno izolacijo, vse jasneje prepoznavajo, da so astronomska sredstva za financiranje tujih milic in oboroževalnih programov neposredno odvzeta njihovi lastni prihodnosti. Najzgovornejši dokaz tega preloma so besede, ki odmevajo na iranskih ulicah: “Ne Gaza, ne Libanon – moje življenje za Iran!” To geslo zariše naravnost v jedro državne doktrine. Ni le protest, ampak eksplicitna zavrnitev ideologije, ki briše nacionalne interese v korist izvoza revolucije. In je zahteva, ki je ta sistem ne more izpolniti, ne da bi prenehal biti to, kar je: zahteva po običajnem, normalnem življenju.

V tem je jedro paradoksa. Ko se mladi in ženske na ulicah borijo za pravico do prihodnosti, se soočajo z režimom, ki svojo legitimnost črpa iz slavljenja smrti. Gibanja, ki v ospredje postavljajo življenje in osebno svobodo, so najgloblje možno nasprotje takšnemu sistemu. Ko mora država za ohranjanje nadzora izklapljati internet, zapirati državljane in uporabljati brutalno silo proti lastnem prebivalstvu, dokončno izgubi pravico, da se predstavlja kot zaščitnica zatiranih.

K temu se pridružuje še razkrinkanje gole hinavščine. Medtem ko režimska propaganda od navadnih državljanov in borcev zahteva askezo, požrtvovalnost in pripravljenost na smrt, politične in vojaške elite s svojimi družinami pogosto uživajo v izjemnem bogastvu. Najmočnejše orožje proti kultu mučeništva je preprosto resnica o tistih, ki ga pridigajo.

A pripoved režima se ni začela krušiti šele danes, v senci zunanjih vojaških posredovanj. Kruši se že dolgo, od spodaj – v vsakodnevnih pogovorih, v katerih ljudje odkrivajo, koliko imajo v resnici skupnega. Stik z mladimi iranskimi akademiki in profesorji razkriva popolno ločenost uradne doktrine od realnosti civilne družbe, ki gleda zahodne serije in razpravlja o dilemah sodobne znanosti. Ko nad to isto družbo divja vojna, je morda bolj kot kadarkoli prej pomembno razumeti, da ti ljudje niso le figure na tuji šahovnici. Njihova tragedija je dvojna: čez noč so postali tarče vojne, ki je niso izbrali, medtem ko živijo pod režimom, ki ga ne podpirajo in ki je že zdavnaj požrl lastne otroke.

Subscribe now

Predstavljajte si sproščeno srečanje ob kavi. Pogovor teče o cenah nepremičnin ali gneči v mestu. Mnenja se krešejo, a vzdušje ostaja prijetno. Potem pa nekdo omeni Gazo, evtanazijo, migracije ali podnebno krizo. V tistem trenutku se zrak v prostoru spremeni. Telesa se napnejo, nasmeški izginejo. Nestrinjanje nenadoma ni več napaka v izračunu, ampak napaka v značaju. Zaznamo ogorčenost – čustvo, ki izvira iz svetoskrunstva.

Ta razlika v odnosu do obravnavane teme je bistvo pojava, ki ga lahko zasledimo vedno pogosteje. Politične razprave so prenehale biti zgolj intelektualne izmenjave mnenj o upravljanju skupnega. Postale so obračun med verniki in heretiki. Ko nekdo izrazi napačno stališče, reakcija ni več sorazmerna s težo mnenja, ampak je bližje ekskomunikaciji in moralni diskreditaciji, ki ji sledi izgon. Priča smo sakralizaciji javnega, ko nekatera politična stališča postajajo nove verske zapovedi.

Da bi razumeli, kako smo se znašli v tem stanju, se moramo vrniti presenetljivo daleč v preteklost. Klasična krščanska misel je temeljila na strogi delitvi: tostranstvo je nepopolno in bo takšno tudi ostalo, medtem ko je odrešitev mogoča le v onostranstvu. S to interpretacijo je Zahod shajal skoraj tisoč let, dokler dvanajsto stoletje ni prineslo usodnega obrata. Ko se je Evropa začela zavedati svoje naraščajoče moči, ni več sprejemala pasivnega čakanja. Stara resignacija se je umaknila novi ambiciji.

Kalabrijski menih Joahim iz Fioreja je naredil odločilen miselni obrat. Vzel je krščansko obljubo odrešitve in jo preselil iz onostranstva v potek posvetne zgodovine. Nebesa niso več čakala na koncu časov, ampak jih lahko zgradimo na zemlji, s čimer je posejal idejo, da je raj mogoče doseči s politično akcijo.

Zamisel je skozi stoletja postajala vedno bolj posvetna, dokler ni z idejo civilizacijskega napredka postala popolnoma človeška: raj ne bo prišel po božji milosti, ampak zaradi našega delovanja. A ko politika prevzame obljubo odrešitve, politični nasprotnik naenkrat ni več nekdo, ki se zgolj moti. Je nekdo, ki preprečuje prihod raja. S takšnim nasprotnikom pa se ne moreš pogajati, saj je vsakršen kompromis greh.

Zakaj smo ljudje za tovrstna prepričanja tako dovzetni? Ker evolucija ne optimizira za resnico, ampak za preživetje skupine. Opremila nas je s potrebo, da nekatere vrednote zavijemo v sveto, jih naredimo nedotakljive in izvzamemo iz debate. Brez te sposobnosti bi naše predniške skupnosti najverjetneje razpadle v boju sebičnih posameznikov. Čeprav smo boga izgnali iz javnega življenja, oltarja v naših glavah nismo porušili. Ostal je tam, lačen vsebine. Potreba po pripadnosti in absolutni resnici ni izginila skupaj z religijo, le iskala je novo domovanje. In ker je politika postala osrednji prostor iskanja kolektivnega smisla, se je vsa ta brezdomna religiozna energija preselila vanjo.

To selitev svetega v politiko so močno pospešile nove tehnologije. Družbena omrežja so postala digitalne katedrale, kjer se rituali zgražanja, javnega sramotenja in izobčenja dogajajo z bliskovito hitrostjo. Algoritmi namreč ne nagrajujejo kompromisa, ampak fanatizem. V tem digitalnem okolju zmernost ni le dolgočasna, ampak postaja nevidna.

Posledice so uničujoče, mehanizem pa srhljivo simetričen. Progresivni pol je razvil svojo dogmo o brezmadežnosti, kjer vsak odklon kaznuje inkvizicija, odrešitev pa je mogoča le z javnim kesanjem. Konservativni pol odgovarja s svojo mitologijo zlate dobe, kultom vodje in obsesijo z apokalipso (izumrtje naroda). Struktura je zrcalna: obe strani imata svoje heretike in obe sta prepričani, da ne gre za boj proti političnemu tekmecu, temveč za vojno proti samemu Zlu. To seveda ne pomeni, da so cilji ali posledice enaki, temveč da imajo isto moralno strukturo konflikta.

Največja žrtev verske gorečnosti pa ni le naše medsebojno spoštovanje, ampak delovanje države same. Ko politika postane boj med Dobrim in Zlim, postanejo banalna vprašanja – kako skrajšati čakalne vrste, kako izboljšati javni promet, kako urediti dolgotrajno oskrbo – drugorazredna. Kdo bi se ukvarjal s kanalizacijo ali davčnimi tabelami, ko pa bijemo bitko za tisto, kar nam je najbolj sveto? Posledica verske politike je zato paradoksalna: imamo ogromno velikih besed o odrešitvi in vedno manj delujočih sistemov.

Je iz tega sploh mogoč izhod? Poziv »bodimo racionalni« je naiven, ker ignorira globino človeške narave. Ljudje bomo vedno iskali nekaj svetega, ne glede na to, ali si to priznamo ali ne. Rešitev se ne skriva v izbrisu te potrebe, temveč v njeni razpršitvi. Če imamo na voljo druge prostore – močne skupnosti, umetnost ali ustvarjalno delo – ki nam ponujajo občutek smisla brez fanatičnih testov pravovernosti, lahko politiko razbremenimo teološkega bremena, ki ga ne more nositi.

Zato potrebujemo novo ločitev cerkve od države, a tokrat na psihološki ravni. Politiko moramo desakralizirati. Jo vzeti z oltarja in jo vrniti tja, kamor spada: med urejanje davkov, javnega prometa in iskanje kompromisov. Postati mora zgolj sredstvo za urejanje skupnega bivanja, ki je dolgočasno, nepopolno in profano.

To zahteva tudi osebno disciplino. Naslednjič, ko boste ob politični izjavi znanca ali znanke začutili tisti znani, sladki naval moralnega ogorčenja, se ustavite. To ni trenutek vaše moralne superiornosti. To je trenutek, ko vaši možgani preklapljajo iz razuma v versko gorečnost. V takšnih trenutkih se začne obramba demokracije: v zavrnitvi občutka, da smo mi odrešeniki, drugi pa poosebljeno Zlo.

Subscribe now

https://www.delo.si/mnenja/kolumne/ko-politika-postane-vera

Povzetek - Prispevek analizira sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani iz leta 2025, ki je ustavila postopek zoper protestnico, ki je leta 2021 vdrla v prostore RTV Slovenija. Sodba in spremljajoči sodnikov komentar artikulirata koherentno protiznanstveno epistemologijo: enačenje znanstvenega konsenza z dogmo, romantizacijo disidenta, poveličevanje »zdrave pameti« nad strokovno vednostjo in zahtevo po lažni medijski uravnoteženosti. Analiza z vidika teorije metanovinarskega diskurza pokaže, kako sodba izvede inverzijo čuvajske vloge – medije postavi v vlogo oblasti, laike pa v vlogo nadzornikov. Prispevek osvetljuje implikacije, ko pravni sistem legitimira način razmišljanja, značilen za teorije zarote.

Ključne besede - metanovinarski diskurz, komuniciranje znanosti, čuvajsko novinarstvo, protiznanstveni diskurz, sodna praksa

1. Uvod

Redko se zgodi, da se prekrškovna sodba bere kot esej o epistemologiji. A prav to se je zgodilo avgusta 2025, ko je Okrajno sodišče v Ljubljani izdalo sodbo v zadevi ZSV 440/2023, ki namesto o vdoru v prostore RTV Slovenija razpravlja o naravi znanosti, vlogi medijev v družbi in legitimnosti različnih virov vednosti.

Primer sega v september 2021, ko je skupina protestnikov med uradno prijavljenim shodom pred stavbo RTV Slovenija nenapovedano in nepooblaščeno vstopila v prostore televizije. Od urednikov so zahtevali, naj javnost obvestijo o domnevnih nevarnostih cepiv proti covidu-19, o katerih naj bi RTV molčala. Policija je protestnike odstranila in vodjem shoda izrekla globe za več prekrškov po Zakonu o javnih zbiranjih in Zakonu o javnem redu in miru.

Ena od protestnic je zoper odločbo o prekršku vložila zahtevo zoper sodno varstvo, ki ji je Okrajno sodišče v Ljubljani ugodilo in štiri leta po vdoru na RTV Slovenija postopek zoper njo ustavilo (Švajncer 2025). Sodnik Jurij Švajncer je namreč presodil, da je ravnala v »upravičljivi skrajni sili« (Okrajno sodišče v Ljubljani 2025). Kršitev zakona naj bi bila opravičljiva, ker naj bi protestnica z državljansko nepokorščino skušala odvrniti večje zlo, tj. neobveščenost javnosti o stranskih učinkih cepiv. Svojo odločitev je pospremil z obširno obrazložitvijo, ki presega okvir konkretnega primera in artikulira celostno stališče o tem, kaj je znanost, kakšna je vloga medijev in kdo ima legitimno pravico nadzorovati nosilce družbene moči.

Sodba bi morda ostala razmeroma obskuren dokument, če je sodnik ne bi sam predstavil širši javnosti. Decembra 2025 je v reviji Pravna praksa objavil komentar, v katerem razlaga svoje razumevanje primera in eksplicitno formulira stališča, ki so v sodbi prisotna implicitno (Švajncer 2025). S tem je sodba prestopila mejo posamične pravne odločitve in vstopila v širši javni diskurz o znanosti, medijih in resnici.

Namen tega prispevka je analizirati sodbo in sodnikov komentar kot primer prodora protiznanstvene epistemologije v institucionalni pravni diskurz, torej kot odklon od epistemično legitimnega sodnega argumentiranja v znanstvenih sporih (prim. Sulyok 2024), in s tem osvetliti, kako takšen diskurz deluje kot mehanizem normalizacije. Pri tem ne gre zgolj za pravno kvalifikacijo dejstev, temveč za širšo diskurzivno prakso, ki oblikuje meje sprejemljivega znanja, racionalnosti in legitimnega ravnanja. V Foucaultevem smislu se normalizacija kaže kot učinek disciplinirajoče moči, ki vzpostavlja določene vednosti in modele ravnanja kot samoumevno pravilne oziroma legitimne, druge pa potiska na rob ali izključuje (Foucault 2007, 57). V tem okviru sodna argumentacija in spremljajoči komentar nista zgolj refleksija prava, temveč tudi prostor, kjer se proizvaja in utrjuje specifična predstava o normalnosti, v katero se institucionalno vpisujejo tudi protiznanstvene epistemološke predpostavke. Takšna normalizacija presega zakonsko določene kategorije, saj vzpostavlja širše oblike normalnosti, ki jim se posamezniki, družbena gibanja in institucije prilagajajo, s čimer se zagotavlja koherentnost in povezanost družbenega reda, hkrati pa se zožuje prostor za pluralnost interpretacij in epistemoloških meril.

Pri pričujoči analizi sodne odločitve torej ne gre za presojo pravne pravilnosti odločitve, temveč za premislek o tem, kako se v javnih institucijah odraža širši družbeni odnos do znanosti in strokovnega znanja, pa tudi kakšne so implikacije, ko pravni sistem legitimira način razmišljanja, ki je sicer značilen za teorije zarote in proticepilska gibanja. Prispevek se umešča na presečišče treh raziskovalnih področij: teorije metanovinarskega diskurza, ki proučuje, kako različni družbeni akterji sooblikujejo razumevanje novinarstva in njegovih vlog; študij komuniciranja znanosti, ki se ukvarjajo z načini posredovanja znanstvenega vedenja javnosti; ter epistemologije, ki naslavlja temeljna vprašanja o virih in legitimnosti vednosti. Sodba ponuja redko priložnost za analizo, kako se ti tokovi prepletajo v konkretnem institucionalnem kontekstu.

2. Teoretski okvir

2.1 Metanovinarski diskurz in sodišča kot njegovo prizorišče

Razmejitve novinarstva se skozi čas premikajo; po mnenju nekaterih avtorjev novinarstvo nikoli ni predstavljalo trdno opredeljene in stabilne entitete (Carlson in Lewis 2019). Zanj je značilno mejno delo, saj gre za spremenljivo, kontekstualno in relacijsko kulturno prakso, katere identitete in družbene funkcije so rezultat nenehnih procesov pogajanj in rekonstrukcij (Carlson 2015). V teh procesih, ki se oblikujejo v različnih institucionalnih in javnih kontekstih ter vključujejo raznolike družbene akterje, se stalno redefinira, kaj sploh šteje kot novinarstvo in katera ravnanja so profesionalno ustrezna, kar pomeni, da so nekatere prakse priznane kot legitimne, druge pa zavrnjene kot neveljavne (Carlson 2015; Carlson 2016a). Novinarstvo tako ni zaprta profesionalna skupnost, temveč rezultat interakcij med notranjimi profesionalnimi normami (Singer 2015) in zunanjimi intervencijami (Carlson 2016b; Carlson in Usher 2016).

Konceptualni okvir za to ponuja metanovinarski diskurz, ki vključuje interpretativne prakse definicij, razmejevanja in legitimacije (Carlson 2016b) in se ne odvija le znotraj profesije, temveč predstavlja širšo areno simbolnih bojev, v kateri se oblikujejo meje med legitimnim in nelegitimnim govorom ter med profesionalnim delovanjem in njegovimi alternativami. Takšni procesi razmejevanja imajo posledice za priznanje epistemološke avtoritete, torej za vprašanje, kdo je priznan kot zanesljiv vir vednosti in kdo ne (Gieryn 1983).

Če so pomen, meje in legitimnost novinarstva rezultat stalnih diskurzivnih pogajanj, to utemeljuje proučevanje, kako ga različni družbeni akterji, tudi pravne institucije, opredeljujejo, vrednotijo in normativno umeščajo. Pomembno, a premalo raziskano prizorišče metanovinarskega diskurza, so sodišča (Poler in Kerševan 2024). Analiza slovenske sodne prakse v obdobju od 1. januarja 2013 do 31. decembra 2022 je pokazala, da prevladujoča stališča višjih sodišč načeloma podpirajo kritično-nadzorno funkcijo novinarstva. V teh analiziranih sodnih pisanjih se pojavlja pomen, po katerem imajo mediji v demokratični družbi »ključno vlogo javnih čuvajev in s tem dolžnost širjenja informacij o zadevah v javnem interesu« (prav tam). Tipična sodna praksa torej priznava medijem privilegiran položaj pri opravljanju nadzorne funkcije nad oblastjo.

2.2 Komuniciranje znanosti v kriznih razmerah

Simbolni in epistemološki spori se posebej izrazito pokažejo v kriznih situacijah, kjer se prekrivajo vprašanja znanstvene negotovosti, medijske reprezentacije in pravne presoje legitimnosti javnega govora. Pandemija covida-19 je postavila pred izjemne izzive tako znanstveno skupnost kot medije, ki posredujejo znanstvene informacije javnosti. Gre za situacijo, ki jo zaznamujejo tri značilnosti: visoka stopnja negotovosti, hitra evolucija vedenja in potreba po takojšnjih odločitvah z neposrednimi posledicami za javno zdravje (Lorenzoni idr. 2025).

Znanost v normalnih okoliščinah deluje počasi in iterativno. Hipoteze se postavljajo, preskušajo, revidirajo; rezultati se objavljajo, recenzirajo, replicirajo. Znanstveni konsenz se oblikuje postopoma, skozi proces, ki lahko traja leta ali desetletja. Pandemija je ta proces drastično pospešila (Fraser idr. 2021). Znanstveniki so morali oblikovati priporočila na podlagi nepopolnih podatkov, jih sproti revidirati ob novih dognanjih in hkrati komunicirati z javnostjo, ki je pričakovala jasne odgovore.

Ta dinamika je ustvarila plodna tla za nesporazume in manipulacije. Spreminjanje znanstvenih priporočil, ki je prej znak delovanja znanstvene metode kot njene odpovedi, je bilo mogoče predstaviti kot dokaz nesposobnosti ali celo zarote. Priznavanje negotovosti, ki je temeljna znanstvena vrlina, je bilo mogoče interpretirati kot znak, da »uradna stroka« ne ve, kaj dela (Islam idr. 2020; Roozenbeek idr. 2020).

V teh razmerah so se mediji znašli v dvojni zadregi. Po eni strani so morali poročati o znanstvenih dognanjih, ki so se hitro spreminjala, in pojasnjevati javnosti, zakaj so spremembe znak zdravega delovanja znanosti, ne njene odpovedi. Po drugi strani so bili soočeni s konkurenco alternativnih virov informacij: družbenih omrežij, samooklicanih strokovnjakov, organiziranih gibanj, ki so ponujali preproste in nespremenljive odgovore na kompleksna vprašanja. Svetovna zdravstvena organizacija je ta pojav označila kot »infodemijo« – preplavljenost z informacijami, med katerimi so bile tako točne kot napačne, kar je oviralo dostop do zanesljivih virov in ogrožalo javno zdravje (WHO 2020; Islam idr. 2020).

V tem kontekstu je treba razumeti tudi vprašanje t. i. informiranega soglasja za cepljenje, ki ga sodba postavlja v ospredje. Informirano soglasje je temeljno načelo medicinske etike, ki zahteva, da pacient pred posegom prejme ustrezne informacije o koristih, tveganjih in alternativah (Beauchamp in Childress 2019). Vprašanje je, kaj »ustrezne informacije« pomenijo v kontekstu novega cepiva, kjer dolgoročni učinki po definiciji še niso znani, in kako komunicirati tveganje na način, ki je hkrati točen in razumljiv.

Sodba, ki jo analiziramo, se dotika vseh teh vprašanj, a jih obravnava na način, ki zahteva kritično presojo. Sodnikova predpostavka je, da RTV Slovenija ni poročala o stranskih učinkih cepiv in da je s tem onemogočila informirano soglasje (Okrajno sodišče v Ljubljani 2025). To je empirično preverljiva trditev, ki bi jo bilo treba soočiti z dejanskim medijskim poročanjem v tistem obdobju. Nadalje sodnik predpostavlja, da bi »celovito obveščanje« pomenilo enakovredno predstavitev »obeh strani« – uradne stroke in njenih kritikov (prav tam). S tem implicira model medijskega poročanja, ki je v teoriji komuniciranja znanosti znan kot »lažna uravnoteženost« (false balance) in ki ga stroka odsvetuje ravno zato, ker ustvarja popačeno sliko znanstvenega konsenza (Boykoff in Boykoff 2004; Dixon in Clarke 2013; Brüggemann in Engesser 2017).

3. Metodologija

Analiza temelji na kvalitativnem raziskovalnem pristopu, usmerjenem v poglobljeno razumevanje diskurzivnih praks v specifičnem institucionalnem kontekstu. Osrednji predmet analize so trije dokumenti: sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani (ZSV 440/2023) z dne 25. avgusta 2025, sodnikov komentar z naslovom »Sodba o vdoru protestnikov v prostore RTVS z vidika prekrškov, skrajne sile in pravice javnosti do obveščenosti o stranskih učinkih cepiv«, objavljen v reviji Pravna praksa decembra 2025 (Švajncer 2025), ter medijsko poročanje o primeru.

Izbor dokumentov sledi logiki primera kot analitične enote. Sodba predstavlja primarni pravni dokument, ki artikulira institucionalno stališče sodišča. Sodnikov komentar je neobičajen, a za našo analizo ključen dodatek – sodniki redko javno komentirajo svoje odločitve, ko pa to storijo, s tem vstopajo v širši javni diskurz in eksplicirajo predpostavke, ki so v sodbi morda prisotne le implicitno. Tretji sklop dokumentov – medijsko poročanje – omogoča triangulacijo in umestitev primera v širši družbeni kontekst.

Analitični pristop združuje elemente analize diskurza in analize argumentacije. Iz teorije metanovinarskega diskurza (Carlson 2015) prevzemamo analitični okvir treh interpretativnih procesov: definiranja (kako sodba opredeljuje ključne pojme, kot so znanost, čuvajska vloga, javni interes), razmejevanja (kako postavlja meje med legitimnimi in nelegitimnimi akterji, praksami, viri vednosti) in legitimiranja (kako utemeljuje pravico določenih akterjev do opravljanja določenih vlog).

Hkrati nas zanima epistemološka struktura sodnikove argumentacije – torej implicitne in eksplicitne predpostavke o tem, kaj šteje kot vednost, kako se vednost pridobiva in kdo ima avtoriteto vednosti. Pri tem se opiramo na literaturo o komuniciranju znanosti, ki je identificirala značilne vzorce protiznanstvenega diskurza: enačenje znanstvenega konsenza z dogmo, romantizacijo osamljenega disidenta, poveličevanje »zdrave pameti« nad strokovno izobrazbo in zahtevo po »lažni uravnoteženosti« (false balance) pri medijskem poročanju.

Analiza poteka v treh fazah. V prvi fazi smo opravili podrobno branje dokumentov in identifikacijo ključnih tematskih sklopov. V drugi fazi smo analizirali posamezne sklope z vidika treh interpretativnih procesov metanovinarskega diskurza. V tretji fazi smo identificirane vzorce primerjali z značilnostmi protiznanstvenega diskurza, kot jih opisuje literatura, ter z značilnostmi tipične sodne prakse pri obravnavi čuvajske novinarske vloge.

Raziskava ima več omejitev. Prvič, analiziramo posamezen primer, kar omejuje možnost posploševanja. Primer je bil izbran zaradi svoje izjemnosti – ravno zato, ker odstopa od tipične sodne prakse, je analitično zanimiv, a to hkrati pomeni, da ne moremo trditi, da predstavlja širši trend. Drugič, nimamo dostopa do celotnega sodnega spisa, temveč le do javno objavljenih dokumentov. Tretjič, nismo opravili sistematične analize medijskega poročanja RTV Slovenija o cepivih v relevantnem obdobju, ki bi omogočila empirično presojo sodnikove trditve o »enostranskem poročanju«. To ostaja smer za nadaljnje raziskovanje.

Poudariti je treba tudi, da namen analize ni pravna presoja sodbe – za to nismo kvalificirani in to tudi ni cilj tega prispevka. Zanima nas sodba kot diskurzivni dogodek, kot primer institucionalne artikulacije določenega razumevanja znanosti, medijev in vednosti.

4. Analiza primera

4.1 Dejstva primera

Dogodek, ki je predmet sodbe, sega v 3. september 2021, v obdobje intenzivne razprave o cepljenju proti covidu-19 v Sloveniji. Pred vhodom v RTV Slovenija na Kolodvorski ulici v Ljubljani se je tistega dne odvijal uradno prijavljen javni shod, eden v nizu protestov, ki so od maja 2021 potekali pred stavbo javne radiotelevizije. Protestniki so nasprotovali vladnim ukrepom za obvladovanje pandemije in kritizirali poročanje RTV o cepljenju.

Med shodom je skupina protestnikov, med njimi tudi kršiteljica kot ena od vodij, ob 20.45 nenapovedano vstopila v prostore RTV. Med iskanjem novinarskih urednikov so se znašli v snemalnem studiu 3, kjer so se po prihodu policistov, ki so zahtevali njihov odhod, usedli na tla in sklenili roke. Zahtevali so, da novinarji javnost obvestijo o domnevnih hudih stranskih učinkih cepiv, kot naj bi izhajali iz uradnega vladnega dokumenta o nabavi cepiv.

Policisti so protestnike postopoma odstranili iz studia. Kot izhaja iz sodbe, so pri tem ravnali strokovno in zadržano, niso uporabili nesorazmerne sile, protestniki pa niso bili poškodovani. Kršiteljici je bila izrečena globa v skupni višini približno 1.500 evrov za prekrške po Zakonu o javnih zbiranjih in Zakonu o javnem redu in miru.

Kršiteljica je vložila zahtevo za sodno varstvo. Branila se je, da je z vstopom v prostore RTV ravnala v skrajni sili – da je skušala odvrniti večje zlo (neobveščenost javnosti o nevarnostih cepiv) s povzročitvijo manjšega zla (kršitvijo predpisov o javnem zbiranju in javnem redu).

Sodišče je avgusta 2025 – torej skoraj štiri leta po dogodku – zahtevi ugodilo in postopek ustavilo. Sodnik je presodil, da je kršiteljica ravnala v »upravičljivi skrajni sili, ki izključuje protipravnost njenega ravnanja«. S tem je sodba presegla vprašanje konkretnega prekrška in vstopila na teren širokih družbenih vprašanj o znanosti, medijih in pravici javnosti do obveščenosti.

4.2 Sodnikova konstrukcija akterjev

Sodba (Okrajno sodišče v Ljubljani 2025) izvede značilno prerazporeditev vlog v dramaturgiji čuvajskega novinarstva. V tipični konfiguraciji, kot jo prepoznava teorija metanovinarskega diskurza in kot jo potrjuje slovenska sodna praksa (Poler in Kerševan 2024), mediji nastopajo kot »javni čuvaji« (public watchdog), ki nadzorujejo oblast – vlado, državne institucije, nosilce politične in ekonomske moči. Njihova kritično-nadzorna funkcija je legitimirana z javnim interesom, zaščitena pa s svobodo izražanja.

V sodnikovi konstrukciji se ta konfiguracija obrne. RTV Slovenija v njej ne nastopa kot medij, ki opravlja čuvajsko funkcijo, temveč sama postane del oblasti, ki jo je treba nadzorovati. Sodnik RTV označi za »enostranski propagandni stroj za reproduciranje vladnih sporočil brez vsake mere kritičnosti« (Okrajno sodišče v Ljubljani 2025, str. 11). Novinarji niso več posredniki med oblastjo in javnostjo, temveč podaljšek oblasti same.

V tej inverziji pa je nekdo moral prevzeti vlogo čuvaja. To vlogo sodnik pripiše protestnikom – »zaskrbljenim državljanom«, ki so se z »državljansko nepokorščino« uprli nedelujočemu sistemu. Kršiteljica v sodbi nastopa kot »razgledana, altruistična, empatična in občutljiva ter zaskrbljena državljanka«, ki ji »v danih razmerah iskreno ni bilo vseeno ne zase in ne za druge ljudi« (prav tam, str. 6).

Ta karakterizacija je vredna pozornosti. Sodnik pripiše kršiteljici vrline, ki jih teorija novinarstva pripisuje idealnemu novinarju-čuvaju: skrb za javni interes, pripravljenost postaviti se oblasti, zavezanost resnici. Hkrati pa novinarjem RTV pripiše lastnosti, ki jih teorija pripisuje propagandistom: nekritičnost, enostranskost, služenje oblasti.

Inverzija vlog se razteza tudi na vprašanje strokovnosti. V tipični konfiguraciji so novinarji tisti, ki posredujejo strokovno vednost javnosti – ki prevajajo kompleksne znanstvene informacije v razumljiv jezik in javnosti pomagajo razumeti, kaj stroka ve in česa ne ve. V sodnikovi konstrukciji pa postanejo strokovnost in institucionalna vednost sumljivi. Sodnik govori o »dovoljeni uradni stroki« in »licenciranih monopolistih z javnimi pooblastili kot cenzorjih«, kar implicira, da institucionalna avtoriteta ni vir legitimnosti, temveč znak korupcije.

Na drugi strani pa sodnik legitimira laično vednost. Kršiteljica je imela po njegovem prav, čeprav ni bila ne zdravnica ne novinarka ne znanstvenica. Imela je prav, ker je imela »odprte oči in ušesa« – ker se je zanašala na zdravo pamet namesto na strokovno izobrazbo.

4.3 Epistemologija v sodbi

Sodba in sodnikov komentar artikulirata koherentno epistemologijo – sklop med seboj povezanih predpostavk o tem, kaj je vednost, kako se pridobiva in kdo ima avtoriteto vednosti. Ta epistemologija ni izvirna; Diethelm in McKee (2009) sta identificirala pet značilnih taktik znanstvenega zanikovalstva, Kata (2012) pa je pokazala, kako proticepilska gibanja sistematično uporabljajo retorične strategije, ki spodkopavajo zaupanje v strokovno vednost. Sodba reproducira več teh vzorcev. Nenavaden ni njihov obstoj – razširjeni so na družbenih omrežjih in v organiziranih gibanjih –, temveč kontekst, v katerem se pojavljajo: sodni dokument z institucionalno avtoriteto.

Enačenje znanstvenega konsenza z dogmo. Osrednja retorična poteza, ki jo sodnik izvede v 24. točki obrazložitve, je vzpostavitev lažne ekvivalence med »religijo« in »znanostjo«. Sodnik najprej postavi jasno ločnico: religija »temelji na dogmah kot neovrgljivih božjih resnicah«, znanost pa je v svojem bistvu »v preizkušanju, spremembah, napredku, rasti, novih dognanjih in vsem drugem dinamičnem ter antidogmatičnem« (Okrajno sodišče v Ljubljani 2025, str. 13).

Nato pa izvede ključni preskok. Trdi, da je »argument stroke in znanosti« v primeru pandemije »postal religijski argument, vezan na določenega strokovnega oligarha« (prav tam, str. 13). S tem enači znanstveni konsenz z dogmo – oba sta oblika nekritično sprejete avtoritete, ki jo je legitimno izpodbijati.

To je temeljna spoznavna napaka. Dogma je stališče, ki se ga posameznik oklepa brez dokazov ali kljub nasprotnim dokazom. Temelji na avtoriteti, razodetju ali tradiciji in ni odprta za preizpraševanje. Znanstveni konsenz je njeno nasprotje. Je stališče, ki izhaja iz pretehtane celote razpoložljivih dokazov. Oblikuje se skozi proces, ki vključuje na tisoče neodvisnih študij, strokovnih pregledov, ponovitev poskusov in nenehne medsebojne kritike. Ni »neovrgljiva resnica«, temveč najboljša razpoložljiva razlaga, vedno odprta za revizijo ob novih, močnejših dokazih.

Sklicevanje na preganjane heretike. Ko je sodnik znanstveni konsenz označil za dogmo, potrebuje protagonista za svojo zgodbo: junaškega disidenta, ki si dogmo upa izpodbijati. Tega najde v kršiteljici. Da bi podprl to dramaturško vlogo, uporabi retorično figuro, ki jo Diethelm in McKee (2009) v svoji taksonomiji zanikovalskih strategij prepoznavata kot značilno: zanikovalce »običajno ne odvrne ekstremna izolacija njihovih teorij, temveč jo vidijo kot znak svoje intelektualne pogumnosti proti prevladujoči ortodoksiji«.

Sodnik zapiše, da mora biti znanost odprta za različna stališča, »kot dokazuje zgodovina na primerih mnogih posameznikov (Galileo, Kopernik, Marie Curie itd.)« (Okrajno sodišče v Ljubljani 2025, str. 12). Logika je preprosta: meni nasprotujejo, a tudi Galileju so nasprotovali – torej obstaja možnost, da imam prav tako kot on.

Težava s to argumentacijo je dvojna. Prvič, pozablja na tisoče »disidentov« v zgodovini, ki so jim prav tako nasprotovali, a so se preprosto motili. Biti v manjšini ni nikakršen dokaz ali celo indic, da imaš prav. Drugič, primerja neprimerljivo. Galileo in Kopernik nista nasprotovala znanstvenemu konsenzu, temelječemu na podatkih, temveč teološko-politični dogmi Cerkve. Njuna situacija je strukturno nasprotna situaciji, ki jo sodnik opisuje.

Epistemologija zdrave pameti. Ko je sodnik enkrat postavil temelje – da je »uradna stroka« dogmatična, disidenti pa pravi junaki – potrebuje še orodje, s katerim lahko laik presodi, da se stroka moti. To orodje najde v »zdravi pameti«.

V 25. točki obrazložitve sodnik našteje vrsto domnevnih »neuspehov« uradne stroke: da je najprej trdila, da cepivo prepreči prenos, pa ni; da sta potrebna dva odmerka, dokler ni prišlo do treh. Zaključi s ključnim stavkom: »Opisana neskladja je bilo mogoče zaznati brez vsake izobrazbe, z le odprtimi očmi in ušesi.« (Okrajno sodišče v Ljubljani 2025, str. 13).

To je jedro populistične epistemologije. Sodnik trdi, da za presojo kompleksnih vprašanj virologije, imunologije in epidemiologije ne potrebujemo strokovnega znanja – zadostuje laični zdrav razum. Toda laik lahko res opazi, da se je priporočilo spremenilo. Ne more pa razumeti, zakaj se je spremenilo – ker nima znanja o pojavu novih različic virusa, o upadanju imunske zaščite skozi čas, o kompleksni analizi podatkov iz kliničnih preskušanj.

Spreminjanje priporočil ni bilo znak nevednosti ali prevare. Bilo je znak, da znanost deluje – da se priporočila prilagajajo novim podatkom. A brez strokovnega znanja je to spreminjanje mogoče videti le kot nekonsistentnost, ki jo lahko »z odprtimi očmi« razkrinka vsakdo.

Zahteva po lažni uravnoteženosti. Končno, ko je sodnik vzpostavil »dogmatično stroko« in »junaškega laika«, svojo epistemologijo usmeri še proti medijem. V 22. točki RTV označi za »enostranski propagandni stroj« (prav tam, str. 11), ker ni dala glasu drugi strani.

S tem sodnik ne kritizira le posameznega novinarskega prispevka. Njegova kritika je globlja: medijem očita, da so »kritičen del stroke cenzurirali« in preprečili, da bi se »različna mnenja soočila« (prav tam, str. 12).

To je zahteva po t. i. lažni uravnoteženosti (false balance). Model predpostavlja, da je pot do resnice preprosto soočenje dveh mnenj, javnost pa naj se potem odloči. Toda v znanosti ne gre za mnenja, temveč za dokaze. Ne moremo uravnotežiti stališča, ki temelji na tisočih kliničnih študij, s stališčem, ki temelji na alternativni interpretaciji ene pogodbe.

Ko medij da enak čas in težo znanstvenemu konsenzu (ki ga podpira 99 % teže dokazov) in obrobni trditvi (ki jo podpira 1 % teže dokazov), pri gledalcu ne ustvari obveščenosti. Ustvari iluzijo, da v stroki poteka resna debata o vprašanjih, o katerih je v resnici že davno dosežen konsenz.

4.4 Sodnikov komentar kot avtorizacija

Sodbe praviloma ostanejo v okvirih pravnega diskurza. Berejo jih stranke v postopku, odvetniki, morda raziskovalci sodne prakse. Sodnik Švajncer pa je s komentarjem v Pravni praksi (Švajncer 2025) svojo sodbo aktivno posredoval širši javnosti in s tem storil nekaj neobičajnega: sodno odločitev je prestavil iz okvira konkretnega primera v okvir splošne razprave o znanosti, medijih in resnici.

Komentar je pomemben iz več razlogov. Prvič, eksplicira predpostavke, ki so v sodbi morda prisotne le implicitno. Ko sodnik v komentarju zapiše, da »argument ‘stroke’ in ‘znanosti’ ne sme postati religijski argument, vezan na določenega strokovnega oligarha«; da je »človekov preživetveni razmislek v zasnovi zdravorazumski, njemu lasten in kot tak neodvisen od licenc ali izobrazbe«; da je »prazen argument o enotnosti stroke, če najprej kritičen del stroke cenzuriraš, ga ignoriraš, diskvalificiraš«; in da je bilo »opisana neskladja mogoče zaznati brez vsake izobrazbe, z le odprtimi očmi in ušesi« (Švajncer 2025) – to niso več le deli obrazložitve konkretne odločitve, temveč stališča, ki jih sodnik aktivno zagovarja in sistematično utemeljuje.

Drugič, komentar uokvirja sodbo kot prispevek k širši družbeni razpravi. Sodnik ne pojasnjuje le, zakaj je odločil, kot je odločil, temveč razvija tezo o vlogi medijev, znanosti in državljanske nepokorščine. S tem sodba ni več le pravni dokument – postane intelektualni manifest.

Tretjič, objava v strokovni pravni reviji daje sodnikovim stališčem dodatno institucionalno težo. Pravna praksa je ugledna revija, ki jo berejo pravniki po vsej Sloveniji. Objava v njej implicira, da gre za stališča, ki so vredna strokovne pozornosti – ne za obrobno mnenje, temveč za prispevek k pravni misli.

Zanimivo je tudi, česa v komentarju ni. Sodnik ne problematizira svoje epistemologije, ne priznava možnosti, da bi se motil, ne omenja protiargumentov. Komentar je, v terminologiji teorije komuniciranja, monološki – usmerjen v prepričevanje, ne v dialog.

5. Razprava

5.1 Inverzija čuvajske vloge

Analiza sodbe razkriva strukturno inverzijo, ki presega konkreten primer in zadeva temeljno vprašanje metanovinarskega diskurza: kdo ima legitimno pravico opravljati nadzorno funkcijo nad oblastjo?

V tipični konfiguraciji, kot jo opisuje literatura in kot jo potrjuje slovenska sodna praksa, imajo mediji v demokratični družbi »ključno vlogo javnih čuvajev in s tem dolžnost širjenja informacij o zadevah v javnem interesu« (Poler in Kerševan, 2024). Sodišča to vlogo praviloma priznavajo in ščitijo – celo kadar novinarji pri njenem opravljanju posežejo v osebnostne pravice posameznikov, jim sodna praksa priznava široko svobodo, če gre za poročanje v javnem interesu.

Sodba, ki jo analiziramo, to konfiguracijo postavi na glavo. RTV Slovenija v njej ne nastopa kot medij, ki opravlja čuvajsko funkcijo, temveč kot del oblasti same – kot »enostranski propagandni stroj«, ki reproducira vladna sporočila. Vlogo čuvajev prevzamejo protestniki, ki se z državljansko nepokorščino uprejo nedelujočemu sistemu.

Ta inverzija ima daljnosežne implikacije. Če mediji niso več čuvaji, temveč del oblasti, potem tradicionalni mehanizmi demokratičnega nadzora ne delujejo več. Potreben je nov akter, ki bo opravljal funkcijo, ki je mediji ne opravljajo več. V sodnikovi konstrukciji so ta akter »zaskrbljeni državljani« – laiki, ki se zanašajo na zdravo pamet namesto na strokovno vednost.

Primerjava s tipično sodno prakso pokaže, kako neobičajna je ta konstrukcija. V analiziranih primerih (Poler in Kerševan, 2024) sodišča medijem priznavajo pravico do ostre kritike nosilcev moči, do objave nepreverjenih govoric (če jih označijo kot take), celo do senzacionalističnega poročanja (če prispeva k razpravi v javnem interesu). Vse to v luči priznane kritično-nadzorstvene vloge novinarstva.

V sodbi Švajncerja pa so mediji tisti, ki so kritizirani – ne zato, ker bi presegli meje dopustnega pri opravljanju čuvajske vloge, temveč zato, ker te vloge sploh niso opravljali. Sodnik novinarjem ne očita pretirane kritičnosti, temveč premajhno kritičnost do oblasti.

Paradoks je očiten: sodnik uporabi kategorije metanovinarskega diskurza (čuvajska vloga, javni interes, obveščenost javnosti), a jih aplicira na način, ki dejansko spodkopava položaj novinarstva. Če lahko vsakdo z »odprtimi očmi in ušesi« opravlja funkcijo, ki so jo tradicionalno opravljali novinarji, potem novinarstvo kot profesija izgubi svojo posebno legitimnost.

5.2 Pravni diskurz kot legitimator protiznanstvene epistemologije

Epistemologija, ki jo artikulirata sodba in sodnikov komentar, ni nova ali izvirna. Gre za vzorec razmišljanja, ki ga literatura prepoznava kot značilnega za proticepilska gibanja, gibanja za zanikanje podnebnih sprememb in teorije zarote nasploh. Nenavaden ni obstoj takšnega razmišljanja, temveč kontekst, v katerem se pojavlja.

Sodba je akt sodne veje oblasti. Njen učinek ni le v tem, da razreši konkreten spor med strankama, temveč v tem, da vzpostavlja precedens – vzorec razmišljanja, ki se lahko ponovi v prihodnjih primerih. Ko sodišče določeno epistemologijo uporabi kot podlago za svojo odločitev, ji s tem podeli institucionalno legitimnost.

To je ključna razlika med sodbo in, recimo, objavo na družbenih omrežjih. Kdorkoli lahko na Facebooku trdi, da je znanost dogma, da so mediji propagandni stroji in da ima laična zdrava pamet več teže kot strokovna izobrazba. Toda takšna trditev nima institucionalne avtoritete – je preprosto mnenje med mnogimi.

Sodba ni mnenje. Je akt državne oblasti, ki ga podpisuje sodnik v imenu ljudstva in ki ima neposredne pravne posledice. Ko sodba artikulira določeno razumevanje znanosti, to razumevanje ni več le stališče posameznika – postane del pravnega diskurza, del institucionalne vednosti.

Sulyok (2024) je v svoji analizi opredelila epistemično legitimen argumentacijski prostor sodnikov v znanstvenih sporih. Ključna zahteva epistemične legitimnosti je, da sodne ugotovitve ne smejo nasprotovati utemeljenim znanstvenim spoznanjem – sicer bodo videti arbitrarne in bodo izgubile prepričljivost. Sodba, ki jo analiziramo, ravna točno nasprotno: znanstveni konsenz razvrednoti kot dogmo, laični presoji pa pripiše epistemično avtoriteto. S tem sodba ne le odstopa od norm epistemično legitimnega argumentiranja, temveč jih aktivno obrača – kar ji daje značaj protiznanstvenega diskurza.

Hanitzsch in Vos (2018) opozarjata, da se prevladujoča stališča v metanovinarskem diskurzu sčasoma udejanjijo vinstitucionalnih normah in praksah«. Sodba, ki jo analiziramo, predstavlja poskus, da bi se določeno razumevanje znanosti in medijev ustalilo v pravnem redu.

Ob tem velja omeniti, da je tožilstvo že napovedalo preskus zakonitosti sodbe. Pravnomočnost sodbe torej še ni dokončna. A tudi če bo višje sodišče sodbo razveljavilo, bo sam dokument ostal – kot pričevanje o tem, da je takšno razmišljanje mogoče artikulirati v pravnem diskurzu in da obstajajo sodniki, ki so ga pripravljeni podpisati v imenu ljudstva.

5.3 Implikacije za komuniciranje znanosti

Sodba ima potencialne implikacije, ki presegajo konkreten primer in zadevajo širše vprašanje komuniciranja znanosti v družbi.

Prvič, sodba legitimira epistemologijo, ki razvrednoti strokovno vednost. Sodnikova teza, da je neskladja v znanstvenih priporočilih »mogoče zaznati brez vsake izobrazbe, z le odprtimi očmi in ušesi«, implicira, da laična presoja ni le enakovredna strokovni – temveč ji je morda celo nadrejena, ker ni kontaminirana z institucionalno pripadnostjo.

To ima praktične posledice. Če sodišče prizna, da lahko državljan brez strokovne izobrazbe legitimno presoja o kompleksnih vprašanjih virologije in epidemiologije, kakšen je potem še status strokovnega mnenja? Zakaj bi sploh potrebovali strokovnjake, če lahko vsak z odprtimi očmi pride do enakih ali boljših sklepov?

Drugič, sodba legitimira model medijskega poročanja, ki ga stroka odsvetuje. Sodnikova implicitna zahteva, da bi morali mediji dati enak glas obema stranema – uradni stroki in njenim kritikom – je v teoriji komuniciranja znanosti znana kot lažna uravnoteženost (false balance). Boykoff in Boykoff (2004) sta v svoji vplivni analizi poročanja ameriških časnikov o podnebnih spremembah pokazala, kako novinarska norma uravnoteženega poročanja sistematično popači javno razumevanje znanstvenega konsenza, ko stališčem, ki jih podpira zanemarljiv del stroke, nameni enak prostor kot stališčem, ki jih podpira njena velika večina.

Učinek ni omejen na podnebne spremembe. Dixon in Clarke (2013) sta eksperimentalno pokazala, da izpostavljenost uravnoteženemu poročanju o varnosti cepiv – kjer sta enakovredno predstavljena tako strokovno stališče kot stališče kritikov – pri bralcih poveča zaznano negotovost in zmanjša namero za cepljenje, čeprav se dejanski znanstveni konsenz ni spremenil. Lažna uravnoteženost torej ni le teoretski problem, temveč ima merljive posledice za javno zdravje. Kata (2012) je pokazala, kako proticepilska gibanja strateško izkoriščajo prav to logiko: pozivajo k odprti razpravi in obeh straneh zgodbe, s čimer ustvarjajo vtis, da je vprašanje varnosti cepiv znanstveno odprto, čeprav konsenz obstaja. Hotez (2020) opozarja, da je takšen protiznanstveni ekstremizem postal ena osrednjih groženj javnemu zdravju v 21. stoletju.

Tretjič, sodba ima potencialni zastraševalni učinek – vendar ne takšnega, kot ga običajno opisuje literatura. Tipični zastraševalni učinek (chilling effect), kot ga je konceptualiziral Schauer (1978), novinarje zaradi strahu pred tožbami odvrne od kritičnega poročanja o nosilcih moči, tudi kadar bi bilo takšno poročanje pravno dopustno. Sodba, ki jo analiziramo, pa implicira drugačen zastraševalni učinek: ne usmerjen proti politični oblasti, temveč proti samemu načinu, kako mediji posredujejo znanstveno vednost.

Če lahko sodišče novinarje označi za »propagandni stroj«, ker so poročali v skladu z znanstvenim konsenzom, namesto da bi dali enak glas alternativnim stališčem, kakšna je sporočilna vrednost za novinarje? Možen sklep je, da je varneje dati glas »obema stranema« – ne zato, ker bi to bilo novinarsko pravilno, temveč zato, ker ščiti pred obtožbami o enostranskosti.

To pa bi bilo ironično: sodba, ki očita medijem, da niso opravljali čuvajske vloge, bi dejansko oslabila njihovo zmožnost, da to vlogo opravljajo. Čuvajska vloga namreč vključuje tudi presojo, katera stališča so vredna pozornosti in katera ne – in ta presoja nujno temelji na strokovni vednosti, ne na lažni uravnoteženosti.

6. Sklep

Sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani (2025) je nenavaden dokument. Formalno gre za prekrškovno sodbo, ki razrešuje vprašanje, ali je protestnica storila prekršek, ko je vstopila v prostore RTV Slovenija. Vsebinsko pa gre za nekaj drugega: za sodno artikulacijo celostne epistemologije o znanosti, medijih in legitimnosti različnih virov vednosti.

Naša analiza je identificirala štiri med seboj povezane elemente te epistemologije: enačenje znanstvenega konsenza z dogmo, ki omogoča, da se celotna teža zbranega znanstvenega vedenja zavrže brez soočenja z dejanskimi podatki; romantizacijo osamljenega disidenta s sklicevanjem na preganjane heretike, ki preoblikuje odnos med znanostjo in njenimi kritiki; poveličevanje zdrave pameti nad strokovno izobrazbo, ki delegitimira institucionalno vednost; zahtevo po lažni uravnoteženosti pri medijskem poročanju, ki ustvarja iluzijo debate tam, kjer konsenz obstaja.

Ti elementi niso izvirni – gre za vzorce razmišljanja, ki jih literatura prepoznava kot značilne za proticepilska gibanja in teorije zarote (Kata 2012). Nenavadno je, da se pojavljajo v sodnem dokumentu. Sodba ni mnenje na družbenih omrežjih, temveč akt sodne veje oblasti, ki nosi pečat institucije in ki lahko vpliva na prihodnje odločitve.

Analiza je pokazala tudi, kako sodba izvede inverzijo čuvajske vloge. V tipični konfiguraciji, kot jo prepoznava teorija metanovinarskega diskurza, mediji nastopajo kot čuvaji, ki nadzorujejo oblast. V sodnikovi konstrukciji pa mediji sami postanejo del oblasti, vlogo čuvajev pa prevzamejo laiki – »zaskrbljeni državljani« (Okrajno sodišče v Ljubljani 2025, str. 6), ki se zanašajo na zdravo pamet namesto na strokovno vednost.

Ta inverzija je paradoksna. Sodnik uporabi kategorije, ki jih povezujemo z legitimiranjem novinarstva (čuvajska vloga, javni interes, pravica do obveščenosti), a jih aplicira na način, ki novinarstvo delegitimira. Če lahko vsakdo z »odprtimi očmi« (prav tam, str. 13) opravlja nadzorno funkcijo, ki so jo tradicionalno opravljali novinarji, novinarstvo kot profesija izgubi svojo posebno legitimnost.

Iz analize izhaja več odprtih vprašanj, ki presegajo obseg tega prispevka in ki nakazujejo smeri za nadaljnje raziskovanje.

Prvič, vprašanje pravne vzdržnosti. Ali je sodnikova uporaba instituta skrajne sile pravno ustrezna? Ali je mogoče kršitev predpisov o javnem zbiranju opravičiti s sklicevanjem na domnevno neobveščenost javnosti? Tožilstvo je napovedalo preskus zakonitosti sodbe, kar nakazuje, da je pravna ustreznost odločitve pod vprašajem. Pravna analiza primera bi dopolnila našo diskurzivno analizo.

Drugič, vprašanje empirične utemeljenosti. Sodba temelji na predpostavki, da RTV Slovenija ni poročala o stranskih učinkih cepiv. Ali to drži? Sistematična analiza medijskega poročanja RTV v relevantnem obdobju bi omogočila presojo, ali sodnikova trditev o »enostranskem poročanju« vzdrži empirični preskus. Če ne vzdrži, to krepi tezo, da sodba ne temelji le na napačni epistemologiji, temveč tudi na napačnih dejstvih.

Tretjič, vprašanje sistemskih vzorcev. Ali je analizirana sodba osamljen primer ali del širšega trenda? Ali obstajajo podobni primeri v Sloveniji ali drugod, kjer so sodišča legitimirala protiznanstveno retoriko? Primerjalna analiza bi pomagala umestiti primer – ali gre za idiosinkrazijo posameznega sodnika ali za simptom globljih družbenih procesov.

Četrtič, vprašanje učinkov. Kakšen bo dejanski vpliv sodbe na novinarsko prakso, na javno razumevanje znanosti, na prihodnje sodne odločitve? To so empirična vprašanja, na katera bo mogoče odgovoriti šele z zamikom. A že sama možnost, da bi takšna sodba imela zastraševalni učinek na medijsko poročanje o znanstvenih temah, je vredna pozornosti.

Naš prispevek se končuje s premislekom, ki presega konkreten primer. Sodba je simptom širše družbene krize razumevanja znanosti. Epistemologija, ki jo artikulira, ni nastala v sodni dvorani – prihaja od drugod, iz družbenih omrežij, iz organiziranih gibanj, iz političnega diskurza. Sodba je le ena od točk, kjer ta epistemologija prodre v institucionalni prostor.

To je razlog za zaskrbljenost, a morda tudi za upanje. Zaskrbljenost, ker institucije, ki bi morale varovati razumno presojo – med njimi sodišča –, očitno niso imune na širše družbene tokove. Upanje, ker je sama vidnost takšnih primerov priložnost za refleksijo: za premislek o tem, kako družba razume znanost, kako jo komunicira in kako jo varuje.

Komuniciranje znanosti ni le stvar znanstvenikov in novinarjev. Zadeva celotno družbeno tkivo – vključno s pravnim sistemom, ki v imenu ljudstva presoja o tem, kaj je resnično, kaj je legitimno in kaj je v javnem interesu. Sodba, ki smo jo analizirali, kaže, kaj se zgodi, ko ta presoja odpove. Naloga prihodnjih raziskav je razumeti, zakaj odpove – in kako to preprečiti.

7. Literatura

• Beauchamp, T. L. in Childress, J. F. (2019). Principles of Biomedical Ethics (8. izd.). Oxford University Press.

• Bennett, W. Lance, in William Serrin. 2005. The Watchdog Role. V The Press, ur. Geneva Overholser in Kathleen Hall Jamieson, 169–188. Oxford: Oxford University Press.

• Boykoff, Maxwell T., in Jules M. Boykoff. 2004. Balance as Bias: Global Warming and the US Prestige Press. Global Environmental Change 14 (2): 125–136.

• Brüggemann, M. in Engesser, S. (2017). Beyond false balance: How interpretive journalism shapes media coverage of climate change. Global Environmental Change, 42, 58–67.

• Carlson, M. 2015. Introduction: The Many Boundaries of Journalism. V Matt Carlson and S. C. Lewis (eds.), Boundaries of Journalism: Professionalism, Practices and Participation, 1–18. London, New York: Routledge.

• Carlson, M. 2016a. Establishing the boundaries of journalism’s public mandate. V C. P. & M. Broersma (eds.), Rethinking Journalism Again: Societal Role and Public Relevance in a Digital Age, 49–63. London: Routledge.

• Carlson, M.. 2016b. Metajournalistic Discourse and the Meanings of Journalism: Definitional Control, Boundary Work, and Legitimation. Communication Theory, 26, 349–68.

• Carlson, M., in N. Usher. 2016. News Startups as Agents of Innovation. Digital Journalism 4 (5): 563–581.

• Carlson, M., in S. C. Lewis. 2019. Boundary work. The handbook of journalism studies, 123-135. Routledge.

• Diethelm, P, in M. McKee. 2009. Denialism: What Is It and How Should Scientists Respond? European Journal of Public Health 19 (1): 2–4.

• Dixon, G. N., in C. E. Clarke. 2013. Heightening Uncertainty Around Certain Science: Media Coverage, False Balance, and the Autism-Vaccine Controversy. Science Communication 35 (3): 358–382.

• Foucault, M. (2007). Security, Territory, Population: Lectures at the Collège de France, 1977–1978. Basingstoke: Palgrave Macmillan.

• Fraser, N., Brierley, L., Dey, G., Polka, J. K., Pálfy, M., Nanni, F., & Coates, J. A. (2021). The evolving role of preprints in the dissemination of COVID-19 research and their impact on the science communication landscape. PLOS Biology, 19(4), https://doi.org/10.1371/journal.pbio.3000959

• Gieryn, T. F. 1983. Boundary-Work and the Demarcation of Science from Non-Science: Strains and Interests in Professional Ideologies of Scientists. American Sociological Review, 48(6), 781–795.

• Hanitzsch, T., in T. P. Vos. 2018. Journalism Beyond Democracy. Journalism 19 (2): 146–164.

• Hotez, P. J. 2020. Anti-Science Extremism in America: Escalating and Globalizing. Microbes and Infection 22 (10): 505–507.

• Islam, M. S., Sarkar, T., Khan, S. H., Mostofa Kamal, A.-H., Hasan, S. M. M., Kabir, A., ... in Seale, H. (2020). COVID-19–related infodemic and its impact on public health: A global social media analysis. The American Journal of Tropical Medicine and Hygiene, 103(4), 1621–1629.

• Kata, A. 2012. Anti-Vaccine Activists, Web 2.0, and the Postmodern Paradigm – An Overview of Tactics and Tropes Used Online by the Anti-Vaccination Movement. Vaccine 30 (25): 3778–3789.

• Lorenzoni, N., Hallsson, L. R., Förster, L., & Schusterschitz, C. (2025). Science communication during the COVID-19 pandemic: Experiences, challenges and expectations from the perspective of scientists in Austria. Frontiers in Communication, 10, 1519438. https://doi.org/10.3389/fcomm.2025.1519438

• Okrajno sodišče v Ljubljani. 2025. Sodba ZSV 440/2023 z dne 25. avgusta 2025.

• Poler, M., in T. Kerševan. 2024. Čuvajsko novinarstvo na sodišču: metanovinarski diskurz v slovenski sodni praksi. Javnost - The Public, 31(sup1), S67–S84. https://doi.org/10.1080/13183222.2024.2443869

• Roozenbeek, J., Schneider, C. R., Dryhurst, S., Kerr, J., Freeman, A. L. J., Recchia, G., ... in van der Linden, S. (2020). Susceptibility to misinformation about COVID-19 around the world. Royal Society Open Science, 7(10), 201199.

• Schauer, F. 1978. Fear, Risk and the First Amendment: Unraveling the Chilling Effect. Boston University Law Review 58 (5): 685–732.

• Singer, J. B. 2015. Out of Bounds: Professional Norms as Boundary Markers. V Boundaries of Journalism: Professionalism, Practices and Participation, ur. Matt Carlson in Seth C. Lewis, 21–38. London, New York: Routledge.

• Sulyok, K. (2024). Science, epistemology and legitimacy in environmental disputes – The epistemically legitimate judicial argumentative space. Leiden Journal of International Law, 37(1), 139–166.

• Švajncer, J. 2025. Sodba o vdoru protestnikov v prostore RTVS z vidika prekrškov, skrajne sile in pravice javnosti do obveščenosti o stranskih učinkih cepiv. Pravna praksa 48/2025: 25.

• World Health Organization. (2020). Managing the infodemic: A critical condition for an effective global response to the COVID-19 pandemic. WHO. https://www.who.int/health-topics/infodemic

Subscribe now

V javnem diskurzu smo navajeni, da debato o splavu dojemamo binarno: na eni strani so konservativni nasprotniki, ki bi splav prepovedali, na drugi pa liberalni zagovorniki, ki ga podpirajo. V zadnjih letih pa postaja vse bolj očitno, da obstaja globok, skoraj nepremostljiv razkol tudi znotraj samega tabora zagovornikov. Gre za spopad med dvema različnima filozofijama: klasičnim etičnim liberalizmom in absolutizmom telesne avtonomije.

Tradicionalna »pro-choice« pozicija, ki je prevladovala v zahodni politiki in pravu zadnjih petdeset let, je temeljila na konceptu zasebnosti in manjšega zla. Njen najbolj znan politični odraz je v devetdesetih letih predstavljal ameriški predsednik Bill Clinton s sloganom, da mora biti splav »varen, legalen in redek« (safe, legal, and rare). Ta struja, kamor sodi večina starejših pravnikov, zdravnikov in klasičnih liberalcev, meni, da država nima pravice siliti ženske v nosečnost. Hkrati pa priznavajo, da splav ni povsem moralno nevtralno dejanje – gre za trčenje dveh vrednot: pravice ženske do svobode in interesa ploda kot potencialnega življenja. Zanje je splav pogosto »tragična nujnost« ali težka etična odločitev, ki pa mora ostati v sferi intimne presoje posameznice, ne pa kazenskega zakonika.

Filozofske temelje za premik k radikalnejšemu dojemanju je že leta 1949 postavila Simone de Beauvoir v svojem prelomnem delu Drugi spol. Njena teza je bila jasna: ženska ne more biti svobodna in enakopravna moškemu, dokler je ujetnica svoje biološke usode. Prisilno materinstvo je zanjo pomenilo obliko suženjstva vrsti. Da bi ženska postala subjekt lastnega življenja (in ne le objekt reprodukcije), mora imeti absoluten nadzor nad svojim telesom, vključno z možnostjo prekinitve nosečnosti. S tem je splav iz medicinskega ali socialnega vprašanja povzdignila v vprašanje eksistencialne svobode.

To misel je kasneje, leta 1971, s slavnim miselnim eksperimentom nadgradila Judith Jarvis Thomson. Bralce je pozvala, naj si predstavljajo, da se zbudijo v bolnišnici, s cevmi priklopljeni na slavnega violinista, ki za preživetje nujno potrebuje njihove ledvice. Čeprav ima violinist nedvomno pravico do življenja, je trdila, to ne vključuje pravice do uporabe tujega telesa proti volji lastnika. S tem je fokus premaknila s statusa ploda na pravico ženske, da ne posoja svojega telesa.

Sodobni aktivizem je to misel pripeljal do skrajnosti: zavračajo vsakršno moralno vrednotenje ploda ali dejanja samega. Zanje splav ni »tragedija« in ne »nujno zlo«, ampak zgolj medicinski postopek, enakovreden kateremukoli drugemu posegu na telesu. Gibanja, kot je »Shout Your Abortion« (kar bi lahko prevedli kot »Brez sramu o splavu« ali »Splav na glas«), poskušajo dejanje popolnoma destigmatizirati in ga prikazati kot opolnomočenje, ne kot stisko. Beseda »redek« je zanje žaljivka, saj implicira, da je s splavom nekaj narobe. Seveda to ne velja za vse aktiviste enako, a gre za vplivno in glasno smer znotraj gibanja.

Tu nastane problem. Za sodobne aktiviste je vsako priznanje, da ima plod kakršnokoli vrednost ali da je splav etična dilema, nesprejemljivo popuščanje patriarhatu. Če nekdo reče, da mora biti splav zakonit, a da gre hkrati za žalostno dejanje, s tem po njihovem mnenju že stigmatizira ženske. Zanje je moralna enačba preprosta: edini relevanten subjekt je ženska, plod je do rojstva zgolj del njenega telesa. Vsako odstopanje od te trditve vidijo kot »odpiranje vrat« konservativni ideologiji.

Sam osebno trdno zagovarjam pravico ženske do izbire in njeno telesno avtonomijo, ki je temelj svobodne družbe. Vendar pa se zavedam, da pravica ni absolutna v časovnem smislu in da z razvojem ploda raste tudi etična dilema, kar je pri nas ustrezno zakonsko opredeljeno. Prav tako menim, da je nesprejemljiva demonizacija tistih, ki imajo o tem vprašanju bolj niansirane, morda bolj tradicionalne etične pomisleke, a še vedno trdno branijo zakonsko pravico do izbire. Označevati vsebinske zaveznike, ki bi pravico do splava branili do zadnjega diha, za sovražnike zgolj zato, ker priznavajo moralno kompleksnost situacije, je nesmiselno in kontraproduktivno. V želji po ideološki čistosti se tako po nepotrebnem ustvarja navidezne sovražnike, ki zagovarjajo enaka stališča, a z malo drugačnimi argumenti, kar pa koristi predvsem taboru nasprotnikov, ki bi splav dejansko močno omejili ali v celoti prepovedali.

Subscribe now

Slovenija ni le opazovalka geopolitičnih napetosti – je strateško izbrana tarča sistematičnega tujega vmešavanja. To je ključna ugotovitev nove analize z naslovom Tuje manipuliranje z informacijami in vmešavanje v Sloveniji, ki jo je pripravil Trivelis Inštitut. Avtorja Katja Geršak in Matthew Jacobs opozarjata, da v Sloveniji ne gre za posamične primere lažnih novic. Vzpostavljena je stabilna infrastruktura za širjenje informacij z jasno razdeljenimi vlogami in ponavljajočimi se vzorci. Slovenski primer deluje kot lokalno vozlišče širše arhitekture tujih vplivnih operacij, katerih glavni izvor avtorja identificirata v Rusiji.

Analiza opisuje celoten ekosistem njihove proizvodnje, prilagajanja in distribucije v slovenskem prostoru. Posebna nevarnost, na katero opozarja dokument, je visoka stopnja lokalizacije teh vsebin. Tuji narativi so kulturno prilagojeni in normalizirani do te mere, da zvenijo kot avtentična domača stališča. Končni cilj? Erozija zaupanja v demokratične institucije in paraliza procesov odločanja.

Kako deluje manipulacija: od resnice do laži in nazaj

Operacije tujega manipuliranja z informacijami in vmešavanja – v strokovni terminologiji FIMI – ne delujejo s čistimi izmišljotinami. Pogosto uporabljajo resnične dogodke in verodostojne zapise, ki pa so predstavljeni na zavajajoč način. Ključno je izpuščanje konteksta. Ko iz zgodbe odstranite pomembne dele, lahko iz običajnega dogajanja naredite skandal, iz legitimne politike grožnjo, iz pomoči zavezniku izdajo.

Gre za agresivno delovanje proti demokratičnim procesom, katerega cilj je spodkopavanje zaupanja v razločevanje med resnico in lažjo. Po analitičnem okviru, ki ga uporabljajo institucije EU in NATO, gre za namerne, sistematične in usklajene akcije. Namesto odkritega napada se manipulacija osredotoča na kognitivni okvir družbe. Izkorišča čustveno nabite zgodbe in obstoječe družbene razpoke, da bi dolgoročno spremenila dojemanje realnosti pri državljanih.

Ključni trik delovanja je “pranje informacij”. Tuje sile ne širijo svojih vsebin neposredno – vedo, da bi jih javnost takoj prepoznala kot sumljive. Namesto tega delujejo prek domačih posrednikov: medijev, vplivnežev, organizacij civilne družbe. Ko slovenski akter prevzame tujo vsebino in jo prilagodi lokalnemu jeziku ter kontekstu, postane izvorno tuje sporočilo videti kot pristna domača razprava. To se lahko zgodi zavestno ali nezavedno. Tako se tuja manipulacija skrije, sporočilo pa dobi videz legitimnega izraza javnega interesa.

Za zagotavljanje dosega teh “opranih” informacij se uporablja usklajena amplifikacija. Operacije se opirajo na skrito tehnično infrastrukturo in omrežja sintetičnih računov. Po podatkih Evropske službe za zunanje delovanje predstavljajo ti računi skoraj tri četrtine vseh kanalov v identificiranih operacijah FIMI. Večina ne ustvarja lastne vsebine. Delujejo kot distribucijska vozlišča, ki z usklajenim navzkrižnim objavljanjem in hitrim zasejanjem istega gradiva v več skupin umetno povečujejo vidnost izbranih narativov.

Ko državljan na družbenem omrežju v kratkem času prebere dvajset zelo podobnih objav proti NATO ali EU, to ni naključje. Je rezultat usklajenega delovanja, ki ustvarja lažen vtis široke javne podpore. Končni rezultat je zameglitev ločnice med organsko javno razpravo in umetno generiranim hrupom. Uporabniki postopno zaidejo v odmevne mehurčke, kjer se polarizacija družbe samo še poglablja.

Zakaj prav Slovenija? Strateška vrednost majhne države

Slovenija je za tuje akterje, predvsem Rusko federacijo, priložnost za doseganje nesorazmerno velikih strateških učinkov z relativno omejenimi vložki. Kot država članica Evropske unije in zveze NATO predstavlja potencialno vstopno točko za spodkopavanje teh zavezništv od znotraj. Ruski interes je usmerjen v slabljenje domače podpore tema institucijama. To se manifestira v spodbujanju institucionalnega skepticizma in nasprotovanju konkretnim zavezam – od vojaških vaj do pomoči Ukrajini.

Cilj ni le vplivati na stališča, temveč zagotoviti, da so ta stališča med seboj tako nezdružljiva, da onemogočajo produktiven kompromis. Tako nastane notranji pritisk, ki slovenske odločevalce prisili bodisi v blokado skupnih evropskih politik bodisi v destruktivno sodelovanje, ki omejuje učinkovitost mednarodnega odziva.

Poleg neposrednega vpliva na evropske procese ima Slovenija specifično težo zaradi svoje vloge na Zahodnem Balkanu. Država se tradicionalno pozicionira kot most med evroatlantskimi integracijami in regijo. To je v neposrednem nasprotju z ruskimi interesi, ki širitev EU in NATO na to območje dojemajo kot varnostno grožnjo in izgubo vpliva. Destabilizacija slovenske zunanje politike bi tako neposredno koristila ohranjanju ruske prisotnosti v regiji in zaviranju integracijskih procesov držav kandidatk.

Slovenija pa pomeni tudi potencialni precedenčni model. Uspešen odmik Slovenije od jedrnih politik EU ali NATO bi lahko sprožil širši regionalni trend in služil kot precedenčni primer za nekatere primerljive manjše države. Te so tarče prav zato, ker so zunaj trdnih institucionalnih okvirov bolj ranljive za pritiske. Morebitni izstopi ali pasivizacija bi resno načeli kohezijo zahodnih zavezništev. Ruske operacije v Sloveniji so zato strateško premišljene: ciljajo na izkoriščanje strukturne ranljivosti majhne države za povzročanje sistemskih motenj v širšem evropskem varnostnem prostoru.

Štirje stebri manipulacije v slovenskem prostoru

Analiza prepoznava štiri prevladujoče skupine narativov, ki delujejo usklajeno in se medsebojno krepijo.

Prva je protizahodno in prorusko geopolitično okvirjanje. Evropska unija, NATO in ZDA so prikazani kot glavni povzročitelji globalne nestabilnosti. V tem izkrivljenem pogledu je Rusija razumna obrambna sila, ki odgovarja na zahodne provokacije. Slovenija je predstavljena kot država, ki jo zahodne velesile vojaško in gospodarsko izkoriščajo za svoje interese. Odgovornost za politično, gospodarsko in humanitarno ceno konfliktov se prenaša na zahodne institucije. Dejanski agresor ostane neviden.

Druga skupina uporablja “pranje miru” in moralno inverzijo. Agresorji so predstavljeni kot žrtve, zahodne obrambne politike kot neodgovorno hujskanje k vojni. Rusija in njeni podporniki so edini resnični zagovorniki miru in stabilnosti. Zahodni pozivi k diplomaciji so označeni za dvolično retoriko, ki prikriva ekspanzionistične težnje. Z uporabo pacifističnega jezika in humanitarnega uokvirjanja se proruska stališča humanizirajo, kar zmanjšuje odpor pri občinstvih, ki bi sicer zavrnila odkrito geopolitično propagando. Pozivi k “miru” v tem kontekstu ne pomenijo konca agresije, temveč zahtevo po prekinitvi zahodne pomoči napadeni državi.

Tretji steber cilja neposredno na delegitimizacijo domačih institucij in elit. Ta narativ sistematično spodkopava zaupanje v slovensko politično vodstvo, medije in strokovnjake. Ti so prikazani kot lojalni tujim interesom – Bruslju ali Washingtonu – in ne interesom lastnih državljanov. Državne institucije so uokvirjene kot zgolj izvrševalke zunanjih direktiv brez lastne suverenosti. To krepi prepričanje, da demokratični procesi ne delujejo v korist “navadnih ljudi”. V zadnjem obdobju se ta narativ vse pogosteje osredotoča na Evropsko unijo, ki je predstavljena kot glavni krivec za gospodarske težave in izgubo nacionalne identitete. S tem se pripravlja teren za pozive k izstopu iz zveze.

Četrta kategorija je konspirativni protiglobalizem. Mednarodno sodelovanje in multilateralne institucije so interpretirane kot zarota globalnih elit za nadzor prebivalstva. Pobude, kot sta Agenda 2030 Združenih narodov ali zeleni prehod, so preoblikovane v mehanizme za razgradnjo nacionalne avtonomije in omejevanje svobode. Slovenski politiki so prikazani kot sostorilci v tem domnevnem projektu, ki naj bi služil bogatim elitam na škodo blaginje državljanov. Z vzbujanjem strahu in iskanjem grešnih kozlov v abstraktnih “globalistih” se sistematično zmanjšuje zaupanje v kakršnokoli obliko mednarodnega povezovanja in kolektivnega reševanja kriz.

Kako teorija postane praksa: primer iz oktobra 2025

Oprijemljiv dokaz, kako manipulacija deluje v praksi, ponuja podrobna analiza dogajanja po zasedanju Parlamentarne skupščine NATO v Ljubljani oktobra 2025. Dan po zaključku zasedanja je zapis znanega slovenskega komentatorja Uroša Lipuščka na Facebooku postal osrednja točka za hitro širjenje protinatovskih in proruskih narativov.

Objava je vsebovala mešanico selektivnih dejstev in nepreverjenih trditev o neučinkovitosti zahodnega orožja ter domnevnem trošenju pokojninskega denarja za tuje vojne. Vsebina se je tesno ujemala z narativi ruskih državnih medijev, a je bila preoblikovana v domačo državljansko kritiko. Čeprav je avtor zapisa javna osebnost, analiza distribucije kaže, da izjemnega dosega ni mogoče pripisati zgolj organskemu zanimanju javnosti.

Večina delitev objave je bila izvedena v zelo kratkem časovnem oknu v jutranjih urah. Ključno vlogo so odigrali profili, ki so delovali kot distribucijska vozlišča. Nekateri so objavo delili tudi petkrat v nekaj minutah v različne, pogosto povsem nepolitične skupine – od kulinaričnih do nostalgičnih. Takšen vzorec vedenja je značilen za usklajeno neavtentično delovanje, kjer omrežje profilov umetno povečuje vidnost določene vsebine, da bi ustvarilo vtis splošnega družbenega konsenza.

Primer iz objavljene analize nazorno prikazuje, kako se tuji narativi “operejo” prek zaupanja vrednih lokalnih glasov in nato s pomočjo tehnične infrastrukture preplavijo slovenski spletni prostor kot navidezno pristno javno mnenje. Takšen hibridni model vplivanja je še posebej nevaren, ker zabriše izvor manipulacije. Uporabniki na družbenih omrežjih nimajo občutka, da berejo tujo propagando, temveč legitimen zapis zaskrbljenega sodržavljana, ki ga podpira množica drugih.

Ko je porušeno zaupanje v skupno resnico

Analiza Trivelis Inštituta jasno pokaže, da tuje manipuliranje z informacijami ni zgolj komunikacijski ali medijski problem, temveč prvorazredno vprašanje nacionalne varnosti. Medtem ko klasični vojaški napadi ciljajo na fizično infrastrukturo, delujejo operacije FIMI sistematično na kognitivni ravni družbe. Njihov učinek je manj viden, a dolgoročno bistveno bolj destruktiven: razgradnja zaupanja, erozija skupne realnosti in oslabitev sposobnosti demokratične skupnosti za usklajeno delovanje.

Takšne operacije ne težijo nujno k temu, da bi prebivalstvo prepričale v eno samo alternativno resnico. Njihov dejanski cilj je fragmentacija – ustvariti okolje, v katerem so interpretacije dogodkov tako razcepljene, da postane vsak družbeni konsenz nemogoč. V takšnem prostoru se vsaka politična odločitev razume kot sumljiva, vsaka institucija kot podaljšek tujih interesov, vsako dejstvo pa kot stvar osebne izbire ali ideološke pripadnosti. Demokracija v takem stanju formalno obstaja, a funkcionalno ohromi.

Posebna nevarnost operacij FIMI je v njihovi navidezni banalnosti. Ne delujejo prek spektakularnih laži, temveč prek ponavljanja, selektivnega uokvirjanja in čustvenega nagovarjanja. Ko se enaki narativi pojavljajo hkrati v različnih kanalih, podprti z videzom množične podpore, postopno preoblikujejo meje sprejemljivega. Kar je bilo včeraj obrobno, danes postane legitimna razprava, jutri pa prevladujoč okvir razumevanja.

Hkrati pa prav ta sistematičnost predstavlja njihovo ključno ranljivost. Ker morajo biti manipulativne taktike množične in javne, puščajo sledove: ponavljajoče se vzorce, usklajene časovne ritme, identične pomenske strukture v navidezno nepovezanih virih. Razumevanje teh mehanizmov – od informacijskega pranja do avtomatizirane amplifikacije – omogoča razlikovanje med avtentično javno razpravo in umetno ustvarjenim hrupom. Informacijska manipulacija je uspešna takrat, ko je večina ne prepozna kot manipulacijo. Informacijska manipulacija je uspešna, dokler ostaja nevidna.

Celotno poročilo (pdf): Tuje manipuliranje z informacijami in vmešavanje v Sloveniji.

Subscribe now

Finski predsednik Alexander Stubb je svojo novo knjigo The Triangle of Power: Rebalancing the New World Order (Biteback Publishing, 2026) napisal kot »učenjak‑državnik«, ki združuje teoretično širino z realnostjo visoke politike. Njegova pripoved se ne začne v knjižnici, temveč z obupanim SMS sporočilom Sergeju Lavrovu na začetku invazije na Ukrajino in z igro golfa z Donaldom Trumpom. Ta kombinacija osebne izkušnje in neposrednega dostopa do centrov moči mu daje posebno kredibilnost pri diagnosticiranju stanja sveta. Knjiga postavlja 24. februar 2022 za prelomni trenutek, enakovreden letom 1918, 1945 ali 1989: dan, ko se je obdobje po hladni vojni nepreklicno končalo in se je iluzija o večnem miru razblinila.

Stubb neusmiljeno razgalja zmotno prepričanje Zahoda, ki je desetletja verjel v »konec zgodovine« – idejo, da bosta liberalna demokracija in tržno gospodarstvo postala univerzalna standarda, ki ju bodo slej ko prej sprejeli vsi. Priznava lastno zmoto, da se bo Rusija razvila v normalno demokracijo, in s tem ponazarja širšo slepoto zahodnih elit. Izkazalo se je, da ekonomska soodvisnost ne zagotavlja miru in da si vsi ne želijo zahodnega načina življenja.

Svet je tako prešel iz relativno urejene strukture v fazo nevarnega »nereda« oziroma interregnuma – medvladja, kjer stara pravila ne veljajo več, nova pa še niso napisana. Zaupanje, ki je bilo temelj mednarodnega sistema, je zlomljeno, institucije so ohromljene, moč pa se je razpršila. Stubbova diagnoza je jasna: ne živimo v prehodnem obdobju, ki bo minilo samo od sebe, temveč v odprtem boju za obliko prihodnjega svetovnega reda, v katerem Zahod ni več edini arhitekt, temveč le eden izmed tekmecev.

Trikotnik moči

Stubbova osrednja analitična inovacija je v identifikaciji nevarne asimetrije med tremi polji moči, ujetimi v nestabilno ravnotežje. Namesto urejene bipolarnosti hladne vojne ali ameriške hegemonije, ki je sledila, se svet sooča s »trikotnikom moči«, v katerem so pravila igre stvar nenehnih pogajanj in konfliktov. Osnovni problem tega novega reda je, da nobena od treh sfer – globalni zahod, globalni vzhod in globalni jug – nima dovolj moči, da bi sama diktirala potek zgodovine, imajo pa dovolj moči, da druga drugo blokirajo ali destabilizirajo.

Globalni zahod, ki ga sestavljajo ZDA, Evropska unija in njihovi zavezniki, se sooča z eksistencialnim paradoksom. Čeprav še vedno predstavlja več kot polovico svetovnega gospodarstva in ohranja vojaško premoč, je njegova politična in moralna avtoriteta resno načeta. Zahod je storil »dvojno napako«: po 11. septembru je varnost postavil pred svobodo, hkrati pa drugim narodom ni dal ustreznega glasu pri upravljanju sveta. Ta kombinacija arogance in zaznane dvoličnosti – kjer se demokracija pridiga, geopolitični interesi pa pogosto prevladajo – je ustvarila vakuum, ki ga zdaj izkoriščajo tekmeci. Zahodna težava ni v pomanjkanju moči, temveč v nezmožnosti prepričati preostali svet, da je liberalni red v interesu vseh, ne le najbogatejših.

Na drugi strani je globalni vzhod, v katerem ima Kitajska vlogo sistemskega oblikovalca novega reda, Rusija pa vlogo destruktivnega motilca obstoječih pravil. Obe državi zavračata zahodno dominacijo in zagovarjata prerazporeditev moči, vendar z različnima strategijama. Rusija deluje kot agresivni rušilec, ki poskuša z vojaško silo in ustvarjanjem kaosa obnoviti imperij 19. stoletja. Kitajska pa vodi potrpežljivo, dolgoročno igro: obstoječi red želi preoblikovati od znotraj in ga prilagoditi svojim avtoritarnim interesom, pri čemer uporablja gospodarsko odvisnost kot glavni vzvod vpliva. Njuno zavezništvo je izrazito transakcijsko in asimetrično – Rusija Kitajsko potrebuje bistveno bolj, kot Kitajska potrebuje Rusijo.

Jeziček na tehtnici v tem spopadu drži globalni jug – raznolika skupina držav od Indije in Brazilije do Savdske Arabije in Južne Afrike. Te države niso več pasivni opazovalci ali zgolj dediči kolonialne preteklosti, ampak samozavestni igralci, ki se zavedajo svoje nove pogajalske moči. Njihov pristop je izrazito pragmatičen in transakcijski: ne zavračajo vrednot kot takih, zavračajo pa moraliziranje brez politične in materialne kredibilnosti. Namesto zvestobe enemu bloku izvajajo taktično neuvrščenost ter sklepajo posle tam, kjer jim to najbolj koristi – kitajska infrastruktura, ruska energija ali zahodna tehnologija. Za zahod je izziv v tem, da globalni jug ne zanima več normativni diskurz sam po sebi, temveč konkretne rešitve za podnebne spremembe, dolgove in gospodarski razvoj.

Ko soodvisnost postane orožje

Največja nevarnost novega svetovnega reda ni vrnitev klasične hladne vojne, temveč spoznanje, da so zadeve, ki so nas nekoč povezovale – trgovina, tehnologija, internet in odprte meje – postale orožje. Stubb to poimenuje »doba nemiru« (Age of Unpeace), v kateri je soodvisnost postala strateška ranljivost. Ločnica med vojno in mirom se je zabrisala: države se ne borijo več le s tanki in raketami, ampak s hibridnim vojskovanjem, kjer se kot strelivo uporabljajo energenti, valute, informacije in celo migracije. Konflikt se je preselil v bančne sisteme, na družbena omrežja in v kritično infrastrukturo.

V tem okolju poteka tekmovanje med demokracijo in avtokracijo, ki ni več zgolj ideološko, temveč sistemsko. Vprašanje ni, katera ideja je lepša, temveč kateri model je sposoben dolgoročno zagotavljati stabilnost, blaginjo in legitimnost. Stubb priznava, da so avtokracije kratkoročno lahko učinkovitejše, a opozarja na njihovo usodno krhkost: nimajo mehanizmov za samopopravek in miren prenos oblasti. Glavno bojišče tega tekmovanja je tehnologija. Kdor nadzoruje podatke, nadzoruje prihodnost. Tu se soočajo trije modeli: kitajski (državni nadzor), ameriški (korporativni nadzor) in evropski (varstvo posameznika), ki je etično najbolj ambiciozen, a politično in tehnološko najšibkejši.

Paradoks trenutnega položaja je, da sodelovanje kljub globokemu nezaupanju ni izbira, temveč nuja. Podnebne spremembe, pandemije in tveganja novih tehnologij ne poznajo meja. Sodelovanje pa ne more več temeljiti na iluziji skupnih vrednot, ampak na jasno opredeljenih skupnih interesih – vendar brez odpovedi temeljnim normam liberalne demokracije. Če želi Zahod preprečiti jedrsko katastrofo ali zlom podnebnega sistema, bo moral sodelovati tudi z režimi, ki jih prezira, ne da bi pri tem spodkopal lastno identiteto.

Od Jalte do Helsinkov

Da bi se izognili scenariju, v katerem tekmovanje preraste v odprt globalni konflikt, Stubb predlaga koncept »na vrednotah temelječega realizma«. Gre za zavrnitev naivnega idealizma devetdesetih let in hkrati za zavrnitev ciničnega realizma, v katerem šteje le moč. Bistvo tega pristopa je v tem, da mora zahod ostati zvest svojim temeljnim vrednotam, hkrati pa sprejeti dejstvo, da jih večina sveta ne deli in jih morda nikoli ne bo.

Ta filozofija zahteva tudi spremembo diplomatskega sloga, ki ga Stubb imenuje »dostojanstvena zunanja politika«. Namesto moralne vzvišenosti je potreben spoštljiv dialog; namesto pridiganja poslušanje; namesto vsiljevanja rešitev vodenje z zgledom. Priznanje preteklih napak in dvojnih meril – od Iraka do selektivne rabe mednarodnega prava – ni znak šibkosti, temveč pogoj za povrnitev zaupanja.

Na sistemski ravni Stubb postavlja izbiro med dvema zgodovinskima modeloma: Jalto in Helsinki. Jalta simbolizira svet interesnih sfer in odločanja velikih sil nad glavami manjših držav. Helsinki pa predstavljajo multilateralizem, enakopravnost in skupna pravila. Vrnitev k logiki Jalte bi pomenila kaos; zato Stubb zagovarja »Helsinke 2.0« – prenovljen, bolj vključujoč mednarodni red.

Ključni del te vizije je reforma Združenih narodov. Stubb zagovarja razširitev Varnostnega sveta z novimi stalnimi članicami iz Latinske Amerike, Afrike in Azije ter omejitev pravice veta. Ne gre za njeno popolno odpravo, temveč za uvedbo mehanizma, ki bi v primeru grobih kršitev Ustanovne listine ZN omogočil suspenz glasovalnih pravic države kršiteljice. Brez takšne prerazporeditve moči bo globalni jug preprosto ustvaril vzporedne institucije, kar bi svet dokončno fragmentiralo.

Optimizem človeške volje

Kljub mračni diagnozi Stubb knjigo zaključi z zadržanim optimizmom. Zavrača determinizem, po katerem je spopad med ZDA in Kitajsko neizogiben, ter poudarja, da mednarodni red ni naravni pojav, temveč človeška stvaritev. Nered je lahko priložnost za prenovo, ne nujno uvod v katastrofo.

Sporočilo Zahodu je jasno: odprta družba, svoboda in demokracija so kljub vsem napakam še vedno najboljši okvir za človeško blaginjo. Vendar ne bodo preživele same od sebe. Treba jih je aktivno braniti, reformirati in predvsem ponuditi svetu brez neokolonialne arogance. Prihodnost ne bo enostavna izbira med Washingtonom in Pekingom, temveč zapletena mreža odnosov, v kateri bo uspešen tisti, ki bo znal najbolje sodelovati. Če bo Zahodu uspelo preseči lastne notranje delitve in vzpostaviti nov, spoštljiv odnos z globalnim jugom, ima še vedno možnost sooblikovati stabilnejši in pravičnejši svetovni red.

Subscribe now

Kolikokrat smo v zadnjih desetletjih slišali napoved, da so dnevi Islamske republike šteti? Vsakič, ko se iransko ljudstvo poda na ulice, in vsakič, ko ekonomski kazalci strmoglavijo, Zahod znova in znova predvideva, da je točka preloma blizu. Logika se zdi neizpodbitna: nobena oblast ne more dolgoročno preživeti popolnega zloma gospodarstva in množičnega gneva ljudstva. A ta logika ima usodno napako – predvideva, da iranski režim deluje po pravilih, ki jih razumemo. Novinar in dober poznavalec Bližnjega vzhoda Haviv Rettig Gur v svojem podkastu razbija to iluzijo in razkriva, zakaj se Zahod pri Iranu moti.

Kot izpostavlja Gur, moramo za razumevanje trdoživosti iranskega režima prepoznati njegovo glavno strukturno prednost. Gre za specifično politično tehnologijo vladanja, ki ne le da je drugačna od naše, temveč deluje po povsem obrnjeni logiki. V zahodnih demokracijah vlade delujejo kot upravljalci storitev: ljudje plačujejo davke, v zameno pa pričakujejo varnost, urejene ceste in gospodarsko rast. Če vlada pri tem odpove – če nastopi recesija ali pade standard – izgubi legitimnost in oblast.

Revolucionarni režimi, kakršen je iranski, pa ne tekmujejo v kategoriji “kompetentnega upravljanja”. Ne vidijo se kot ponudniki javnih storitev, temveč kot voditelji v večnem, kozmičnem boju med dobrim in zlim. Njihova legitimnost ne izvira iz BDP-ja ali polnih polic v trgovinah, temveč iz “svetega odpora” proti Zahodu in ohranjanja islamske revolucije. V tej ideološki zanki se gospodarski propad ne dojema kot dokaz nesposobnosti oblasti, ampak kot dokaz zlobe sovražnika. Bolj kot ljudstvo trpi pod sankcijami, bolj to potrjuje režimsko pravljico, da se ves svet bojuje proti njim, ker so edini pravični. Uničenje v tej logiki ni neuspeh; je dokaz pravilnosti poti. Je žrtev, ki posvečuje njihov boj.

Režim je sposoben absorbirati ekstremno škodo in jo preživeti, ker je pripravljen žrtvovati lastne ljudi. Gospodarski zlom in trpljenje prebivalstva zanje nista strateški napaki, ampak orodje. Svoje prebivalstvo so spremenili v politične talce. Logika je preprosta in brutalna: če je režim pripravljen požgati lastno hišo in zavestno uničiti lastno ekonomijo, postanejo stroški njegove odstranitve za zunanji svet in notranje upornike previsoki. Zahod ne more groziti nekomu z uničenjem, če ta isti akter uničenje sprejema kot ceno za ideološko preživetje.

Zaradi te specifične miselnosti tradicionalni vzvodi pritiska pogosto dosežejo nasproten učinek. Zahodna strategija se zanaša na splošne ekonomske sankcije v upanju, da bo obubožano ljudstvo strmoglavilo oblast. V praksi pa revščina in pomanjkanje takšen režim pogosto ne oslabita, temveč ga dodatno utrdita. Ko ljudje postanejo obupani in odvisni od državnih subvencij za preživetje, ima država še večji nadzor. Pomanjkanje postane orožje za discipliniranje množic.

Še večja napaka bi bila neposredna vojaška intervencija ali bombardiranje. Avtoritarni režimi v času krize nujno potrebujejo zunanjega sovražnika. Če bi Zahod napadel Iran, bi s tem režimu podaril najboljše možno darilo: priložnost, da zatrtje notranjega upora prekvalificira v “narodno obrambo”. Režim, ki temelji na narativu odpora proti “imperializmu”, bi s tem dobil potrditev svojega obstoja, protestniki pa bi izgubili moralno prednost.

Če torej splošne sankcije in vojaški posegi ne delujejo na režim, ki je na bolečino toleranten, mora biti strategija drugačna. Cilj, kot pravi Gur, ne sme biti kaznovanje Irana kot države, ampak kirurško razstavljanje “stroja represije”.

Prvi korak je personalizacija pritiska. Namesto splošnih sankcij je treba ciljati posameznike v varnostnem aparatu – poveljnike, zasliševalce, sodnike. Mnogi med njimi imajo premoženje in družine na varnem na Zahodu. Sporočilo mora biti osebno: “Vemo, kdo ste. Vaš denar v Dubaju ni varen. Vaši otroci ne bodo študirali v Evropi, če boste streljali na protestnike.” S tem se ustvari razkol med interesi posameznika in interesi režima.

Drugi ključni element je tehnologija. Revolucije niso le moralne drame; v svojem jedru so predvsem problem koordinacije. Režim zmaguje, ker mu uspeva atomizirati družbo – z ukinjanjem interneta in nadzorom komunikacij poskrbi, da se vsak posameznik počuti samega. Najboljša pomoč Zahoda ni v izrazih podpore, ampak v zagotavljanju robustne povezljivosti: satelitski internet, VPN in varna komunikacijska orodja, ki delujejo tudi med mrki. Če ljudje vedo, da niso sami in se lahko organizirajo, represivni aparat izgubi svojo največjo prednost.

Poleg palice je treba ponuditi tudi korenček, vendar ne voditeljem, temveč tistim, ki držijo orožje. Režimi padejo takrat, ko varnostne sile zavrnejo ukaz za streljanje. Da bi se to zgodilo, morajo vojaki in nižji poveljniki verjeti, da obstaja življenje po režimu. Zahod mora jasno komunicirati in ponuditi izhodne strategije – azil, amnestijo ali varnost za tiste, ki prestopijo ali vsaj odložijo orožje. Če varnostne sile verjamejo, da jih ob padcu režima čaka neizogibna smrt, se bodo borile do zadnjega diha.

Hkrati pa je treba presekati specifične finančne žile, ki napajajo represijo. Ne gre za ustavitev celotne ekonomije, temveč za agresivno preganjanje mrež za pranje denarja in tihotapljenje nafte, ki so v izključni lasti Revolucionarne garde. Ta denar ne hrani iranskih otrok; hrani milice in kupuje opremo za nadzor. Z odvzemom teh sredstev se neposredno zmanjša operativna sposobnost varnostnega aparata, ne da bi pri tem stradali običajni ljudje.

Vendar pa tehnična rešitev ni dovolj, če ni politične volje. In tukaj trčimo ob oviro znotraj naših lastnih družb. Ob debatah o Iranu se namreč pogosto razkrije boleča moralna slepota dela zahodne, tudi slovenske, levice. Kar pa seveda ne zanika številnih legitimnih kritik zahodne zunanje politike.

Za mnoge je iranski režim, kljub svoji teokratski in brutalni naravi, nekakšen “naravni zaveznik” zgolj zato, ker nastopa s pozicije anti-zahodnega “odpora”. Ta ideološka opredelitev nekaterim žal služi kot odpustek za grozote brutalne diktature. Največja ironija je v tem, da ti komentatorji govorijo in pišejo iz varnega zavetja Zahoda. Kot samoumevne uživajo natanko tiste pravice, za katere Iranke in Iranci zdaj – in so v podobnih vstajah v preteklosti – umirajo na ulicah: svobodo govora, pravno državo, enakost spolov, pravico do protesta.

A ko iransko ljudstvo zahteva te iste “zahodne” standarde zase, niso deležni solidarnosti. Nasprotno – pogosto so deležni sumničenja, da so “prozahodne lutke”, ali pa se njihovo trpljenje odpravi z zamahom roke kot kolateralna škoda v neki višji zgodbi boja proti imperializmu. To je definicija dvojnih meril: trenutek, ko lastno ideološko sovraštvo do Zahoda postane pomembnejše od empatije do človeka, ki ga na ulici pretepa verska policija.

Svoboda ni “zahodni konstrukt”, je univerzalna vrednota. Iranski protestniki izkazujejo neverjeten pogum, toda pogum sam po sebi ne more premagati stroja, ki je zasnovan za industrijo represije. Zahod mora prenehati z zunanjepolitičnim teatrom in se usmeriti v hladnokrvno demontažo režimskih vzvodov moči. Kot zaključuje Gur: ne moreš premagati požigalca tako, da mu groziš, da bo hiša zgorela – to on že ve in sprejema. Premagaš ga tako, da mu vzameš vžigalice, stanovalcem pa daš v roke gasilni aparat in ključ od vhodnih vrat. Režimi, ki temeljijo na kultu žrtvovanja, ne propadejo zaradi bolečine – propadejo, ko bolečina preneha služiti kot vir moči. Le tako se lahko pretrga krog, v katerem režim svojo moč črpa prav iz ruševin, ki jih ustvarja sam.

Subscribe now

Zadnji dogodki v Venezueli so dokončno razblinili še zadnje iluzije o “na pravilih temelječem mednarodnem redu”. To, kar gledamo, ni širjenje demokracije in to ni diplomacija. Ko velesila odkrito prizna, da bo “vodila” drugo državo in si prilaščala njene naravne vire kot kompenzacijo za “osvoboditev”, so maske padle. Metode Washingtona so postale nevarno podobne metodam Moskve.

V tem novem, brutalnem svetu, kjer so ZDA pod Trumpom prevzele logiko transakcijskega izsiljevanja, se je Slovenija znašla v nezavidljivem položaju. In prav v tem trenutku se je v domači javnosti pojavilo pismo skupine intelektualcev, ki zahteva izstop iz Nata, zamrznitev odnosov z ZDA in razglasitev slovenske nevtralnosti.

Na prvi pogled to zveni moralno vzvišeno. Kdo si ne bi želel živeti v državi, ki ponosno zavrne sodelovanje z imperialisti? A če pogledamo hladno in racionalno, je ta poziv dejansko navodilo za geopolitični in ekonomski samomor. Namesto da bi razumeli, da je svet postal džungla, v kateri preživijo le tisti, ki so povezani in močni, predlagajo, da se Slovenija prostovoljno spremeni v osamljeno gazelo.

Podpisniki pisma se radi sklicujejo na “tradicijo neuvrščenosti” ali na modele, kot sta Švica in Avstrija. Pri tem pa namenoma ali iz nevednosti spregledajo ključno dejstvo: prava nevtralnost je najdražja oblika varnosti.

Švica ni varna zato, ker je “prijazna”, ampak ker je oborožena trdnjava z enim najvišjih vojaških proračunov na prebivalca in obveznim služenjem vojaškega roka. Avstrija se medtem v tišini vse bolj naslanja na varnostne garancije sosedov, ker ve, da je njena nevtralnost v letu 2026 varnostno tveganje. Zahtevati izstop iz Nata in hkrati nasprotovati vlaganjem v obrambo je norost. V svetu, kjer si velesile jemljejo ozemlja in nafto s silo, “miroljubna narava naroda” ni nikakršno zagotovilo za karkoli.

Še usodnejša zmota avtorjev je, da varnost razumejo zgolj skozi zastarelo prizmo tankov in jarkov 20. stoletja. Danes bojišča nimajo več jasnih meja, saj se je vojskovanje preselilo tudi v kibernetski prostor. Ne govorimo le o teoriji, ampak o realnih hibridnih grožnjah: od uničujočih napadov na kritično infrastrukturo (bolnišnice, elektrarne, bančni sistem) do sistematičnega širjenja dezinformacij, ki z namenom destabilizacije krojijo volitve in rušijo ekonomijo.

Proti takšnim asimetričnim grožnjam se majhna, izolirana država ne more boriti sama. Nujno potrebuje dostop do obveščevalnih podatkov in “digitalnih ščitov”, ki jih nudi le močno zavezništvo. Izstop iz varnostnih struktur v letu 2026 bi pomenil, da prostovoljno postanemo slepi in gluhi, medtem ko so napadalci verjetno že v naših sistemih.

Še bolj absurden je predlog o “zamrznitvi diplomatskih odnosov z ZDA”. Slovenija je majhno, odprto, izvozno gospodarstvo. Takšna poteza ne bi niti opraskala Washingtona, bi pa takoj in brutalno prizadela slovenska podjetja, delovna mesta in blaginjo. Šlo bi za ekonomski samomor iz moralne vzvišenosti, katerega ceno bi plačali delavci, ne podpisniki pisma.

Kaj je torej rešitev? Ali moramo zaradi Trumpove norosti postati njegovi hlapci? Nikakor. A odgovor ni v izolaciji in moralnem purizmu, ampak v evropski avtonomiji.

Edina smiselna politika za Slovenijo je maksimalni pragmatizem. To pomeni, da znotraj Evropske unije agresivno gradimo skupno evropsko varnostno arhitekturo, ki bo manj odvisna od muhavosti ZDA. Pomeni, da gradimo zavezništva s tistimi državami, ki razumejo, da gresta socialna država in realistično razumevanje varnosti z roko v roki.

Miru ne zagotavljajo pisma z lepimi željami, ampak odvračalna moč in zanesljivi zavezniki. Kdor v letu 2026 predlaga, da Slovenija prereže svoje varnostne vezi in se “moralno vzvišeno” izolira, ne dela usluge miru. Dela uslugo tistim, ki komaj čakajo, da nas “osvobodijo”.

Subscribe now

Z uradnim razpisom parlamentarnih volitev za marec 2026 slovenski politični prostor vstopa v novo fazo, ki bo bistveno drugačna od tiste izpred štirih let. Na volitvah leta 2022 se volilno telo ni toliko odločalo na podlagi podrobnih programskih točk, ampak je šlo bolj za glasovanje “proti” določenemu načinu vladanja. Volivca je bolj motiviral odpor do nasprotne strani kot pa navdušenje nad lastno izbiro. Ta strategija je bila takrat izjemno učinkovita in je mobilizirala rekordno število ljudi.

Vendar pa ima ta pristop omejen rok trajanja. Mobilizacijski potencial “glasovanja proti” s časom upada, sploh ko “nevarnost”, ki je volivce motivirala, ni več neposredno na oblasti. Po štirih letih vladanja koalicija ne more več zmagati zgolj z opozarjanjem na preteklo vlado, saj volivci naravno ocenjujejo trenutno stanje države. Vprašanje “Koga ne maramo?” zamenja bolj pragmatično vprašanje: “Ali sistem deluje?”

Pomen klasične “zgodbe o obnovi”

Da bi razumeli dinamiko prihajajočih volitev, moramo najprej razumeti psihologijo političnega odločanja. Ljudje primarno nismo bitja, ki racionalno preračunavajo osebne koristi in volijo tistega, ki jim ponudi boljši “paket” uslug, ampak smo bitja zgodb. Svet si razlagamo skozi pripovedi, ki nam pomagajo osmisliti kompleksnost družbe in okolja. V bitki med suhoparnim dejstvom in čustveno nabito zgodbo bo slednja skoraj vedno prevladala, saj nagovarja našo identiteto in vrednote, ne le naše denarnice.

Na tem področju ima sodobna desnica, tako v globalnem merilu kot v Sloveniji, precejšnjo strateško prednost. Njen komunikacijski model pogosto temelji na klasični strukturi “zgodbe o obnovi” (restoration story). Ta narativ je izjemno močan, ker je preprost in intuitiven. Sestavljen je iz treh dejanj: najprej je obstajal red in varnost (idealizirana preteklost); nato je prišlo do motnje in kaosa, ki so ga povzročili zunanji elementi ali notranji sovražniki (migranti, aktivisti, liberalne elite ...); na koncu pa pride politična sila, ki obljublja vrnitev reda in “normalnosti”. Ta “zgodba” deluje kot mitološka struktura, ki volivcu ponuja jasnega krivca za njegove težave in, kar je še pomembneje, občutek varnosti v hitro spreminjajočem se svetu.

Neoliberalizem zadnjih štirideset let ni dominiral zgolj zaradi ekonomskih argumentov, ampak ker je ponudil variacijo te močne pripovedne strukture. Njegova zgodba je preprosta, a obenem izjemno učinkovita: nekoč je obstajal naravni red svobode, nato pa se je pojavilo “Zlo” v obliki vsiljive države, birokracije in sindikatov, ki so zadušili posameznika. Rešitev oziroma “obnovo” v tej pravljici prinaša “Junak” – podjetnik in svobodni trg – ki mora premagati te spone, da se vrne harmonija, v kateri bomo vsi bogati. To je ep o svobodi proti zatiranju, ki čustveno zmaga, še preden se debata o davkih sploh začne.

V časih geopolitičnih napetosti, inflacije in hitrih družbenih sprememb ljudje naravno hrepenijo po stabilnosti. Desna pripoved o “trdi roki” in “redu” neposredno nagovarja primarni strah pred kaosom. Ko volivec sliši besede o ogroženi tradiciji ali varnosti, to aktivira njegove obrambne mehanizme. Leva sredina in liberalni pol se na drugi strani pogosto ujameta v past kompleksnosti. Ker poskušajo razlagati svet v vseh njegovih odtenkih in ponujati tehnične, postopne rešitve (”upravljanje”), ne uspejo ustvariti tako močne čustvene resonance.

Slovenska realnost

Abstraktna pomanjkljivost leve in levosredinske zgodbe postane najbolj očitna, ko trči ob konkretne probleme na terenu. Varnost je tista točka, kjer se najhitreje pokažejo težave, če realnost ni ustrezno naslovljena.

Najprej je tu vprašanje fizične varnosti in občutka reda. Nedavni tragični dogodki so razgalili nemoč države pri zagotavljanju varnosti v lokalnih okoljih. Ko ljudje na obrobju zahtevajo red in zaščito pred nasiljem, se leva politika iz centra pogosto zateče v sociološka pojasnila ali molk, kar ustvarja nevaren vtis, da je “politična korektnost” pomembnejša od varnosti državljana. Tudi pri vprašanju upravljanja z naravo in zvermi gre ponavadi za simptom globljega razkola: podeželje to vidi kot dokaz, da Ljubljana ne razume njihove realnosti in nanje gleda zviška. Desni populizem tu uspešno izpostavi s preprostim sporočilom: “Mi vas spoštujemo, oni vas podučujejo.”

Še bolj boleča točka je zdravstvena varnost. Tu se dogaja tihi razpad družbene pogodbe. Državljan, ki vse življenje plačuje prispevke, upravičeno pričakuje, da bo sistem poskrbel zanj. Ko je prisiljen plačati zasebniku, da pride do diagnoze ali posega, to ne povzroči le jeze, ampak občutek temeljne izdaje s strani države. V tem kontekstu je treba omeniti tudi sistemsko ureditev dolgotrajne oskrbe, kar je nedvomno eden večjih zakonodajnih dosežkov te vlade. A bodimo iskreni: ta premik se je zgodil predvsem zaradi zunanjega pritiska in zavez do EU v zameno za finančna sredstva. Dokler ljudje oskrbe ne bodo konkretno začutili tudi v praksi, ne bo pomirila strahu pred starostjo.

Temu se pridružuje še eksistencialna stiska glede bivanja. Za celotno generacijo mladih in delavskih družin varnost pomeni tudi vednost, da si bodo lahko privoščili dom. Levica je na tem področju v preteklosti veliko obljubljala, a se je pogosto izgubila v birokratskih labirintih. Če nekdo pri tridesetih letih ne more oditi na svoje, ne čuti “svobode”, ampak ujetost. Tudi to je vprašanje varnosti, ki ga desnica naslavlja s poudarjanjem lastništva in družine, levica pa mora nanj odgovoriti z učinkovito stanovanjsko politiko, ne le s študijami.

Nenazadnje pa v sobi stoji še slon, ki ga ne moremo ignorirati: geopolitična varnost. Živimo v obdobju, ko se je iluzija večnega miru v Evropi razblinila. V tem kontekstu se vztrajanje dela levice pri retoriki izstopa iz Nata ali pri relativiziranju zavezništev povprečnemu volivcu ne kaže več kot načelno mirovništvo, ampak kot nevarna strateška naivnost. Za majhno državo na prepihu varnostna arhitektura transatlantskih povezav ni stvar ideološke izbire, ampak eksistencialne nujnosti. V letu 2026 je zagovarjanje “nevtralnosti” brez močne vojske zaradi všečnosti določeni bazi dojeto kot hazardiranje z državo. Vsako omahovanje tu desnica upravičeno izkoristi kot kronski dokaz, da levica ni dovolj zrela za vodenje države v kriznih časih.

Kako torej nasloviti ta razkol med deklariranimi vrednotami in zaznano realnostjo? Odgovor morda leži zunaj slovenskih meja.

Lekcija iz Danske in boj proti polarizaciji

Pri iskanju izhoda iz te strateške zagate lahko pogled usmerimo proti severu, natančneje na Dansko. Tamkajšnji socialni demokrati so pod vodstvom Mette Frederiksen v zadnjem desetletju izvedli enega najuspešnejših političnih preobratov v sodobni Evropi, ki bi lahko služil kot zgled tudi za slovenski prostor. Razumeli so namreč ključno psihološko dejstvo, ki ga levosredinske stranke drugod pogosto spregledajo: delavski razred in srednji sloj ne ločujeta ekonomske varnosti od fizične in kulturne varnosti. Za povprečnega volivca sta urejena plača in varna soseska dve plati istega kovanca. Dokler levica ni bila sposobna zagotoviti reda in varnosti, so se volivci zatekali k desnici, tudi če je to pomenilo glasovanje proti lastnim ekonomskim interesom.

Danski model temelji na tako imenovanem “radikalnem pragmatizmu”. Stranka je zavestno in drastično spremenila svojo retoriko in politiko na področju migracij ter javnega reda in miru, s čimer je zavzela stališča, ki so bila tradicionalno domena desnice. S tem manevrom so desnici učinkovito “izbili iz rok” njeno najmočnejše orožje – strah. Ko so volivci dobili zagotovilo, da bo tudi leva vlada strogo varovala meje in zagotavljala red, se je osrednja tema volilne kampanje lahko premaknila nazaj na področja, kjer je levica tradicionalno močnejša: socialna država, zdravstvo in delavske pravice. Sporočilo je bilo jasno: socialne države ni mogoče graditi brez urejene in varne skupnosti.

Strogi migracijski zakoni so sicer sprožili kritike tudi znotraj evropske socialdemokracije. A ključna lekcija ni v specifičnih ukrepih, temveč v komunikacijski logiki: levica ne more zmagovati na terenu, ki ga prepušča nasprotniku. To ne pomeni prevzemanja desničarske vsebine, ampak zavrnitev predpostavke, da je skrb za varnost inherentno desničarska tema.

Prenos te logike v slovenski kontekst leta 2026 bi zahteval nujen miselni preskok vsaj za del vladajoče koalicije. Če želi leva sredina zmagati, mora postati verodostojna zagovornica reda. To v praksi pomeni neposredno naslavljanje tistih tem, ki se jim tradicionalno morda raje izogiba. Pomeni denimo priznanje, da je upravljanje z zvermi pomembno vprašanje varnosti podeželja. Pomeni jasno stališče, da pravna država velja za vse enako, da se nasilja v nobeni skupnosti ne bo toleriralo ali opravičevalo s socialnimi okoliščinami in da so mednarodna zavezništva pomemben temelj naše varnosti.

S takšnim pristopom levica ne bi postala desnica, ampak bi nevtralizirala njeno ključno prednost. Če bi leva sredina volivcem verodostojno sporočila: “Razumemo vašo skrb za varnost in jo bomo zagotovili z delujočimi institucijami,” bi s tem odvzela kisik populističnim narativom o kaosu. Kampanja bi se takrat prenehala vrteti okoli vprašanj identitete in strahu ter se vrnila k vprašanju, kdo ima boljši načrt za reševanje zdravstva in socialnih vprašanj. To pa je teren, na katerem desnica težje zmaguje, saj so njeni odgovori (privatizacija) za večino volivcev manj privlačni. Ključ do zmage torej ni v zanikanju strahov volivcev, temveč v njihovem naslavljanju z avtoriteto države, ki dejansko deluje.

Od abstraktne svobode do konkretne varnosti

Če povzamemo: ključna strateška napaka, ki jo leva sredina lahko stori v prihajajoči kampanji, je vztrajanje pri konceptih, ki so delovali leta 2022. Takrat je bila osrednja parola “svoboda”. Toda leta 2026, v svetu geopolitične nestabilnosti in lokalnih konfliktov, je pojem svobode za mnoge postal preveč abstrakten, morda celo nevaren. Za nekoga, ki se boji za svojo službo ali varnost, “svoboda” lahko zveni kot “prepuščenost samemu sebi”. Zmagovalna zgodba marčevskih volitev se zato ne bo vrtela okoli svobode, ampak okoli varnosti in skrbi.

Nova progresivna zgodba mora pojem varnosti redefinirati in ga vzeti iz rok desnice. Varnost ne pomeni le policista na meji ali ograje okoli hiše, kar je narativ desnice. Progresivna definicija varnosti mora temeljiti na delujočih institucijah. Zgodba se mora glasiti: “Varna prihodnost pomeni, da država deluje.” Varnost je to, da vem, da bom prišel do zdravnika pravočasno (zdravstvena varnost). Varnost je to, da vem, da bo nasilnež ali lokalni veljak procesiran, ne glede na to, kdo je (pravna varnost). Varnost je to, da vem, da država upravlja z okoljem tako, da ščiti ljudi (fizična varnost). S tem se težišče premakne od moraliziranja k učinkovitosti. Junak te zgodbe ni karizmatični voditelj, ki bo “rešil narod”, ampak robustna javna mreža, ki posameznika ujame, če slučajno pade.

Zmagovalec pomladnih volitev bo zato najverjetneje tisti, ki bo znal tesnobo povprečnega človeka v teh kaotičnih časih najbolje ubesediti in zanjo ponuditi verodostojno rešitev oziroma zgodbo. Če bo leva stran ignorirala pomen čustev in političnih zgodb, bo neizbežno izgubila proti tistim, ki že imajo preizkušene in učinkovite pripovedi, ki jim velik del volivcev verjame. Ljudje ne volijo tistega, ki jim obljublja najboljše številke, ampak tistega, ob katerem se počutijo najbolj varne. Bistveno je, da tudi leva stran napiše zgodbo, v kateri je varnost temelj prijazne in odprte družbe.

Vprašanje volitev 2026 ni, ali si volivci želijo varnosti – želimo si je vsi. Vprašanje je, komu bomo verjeli, da jo lahko zagotovi. Če levica na to vprašanje ne bo imela prepričljivega odgovora, ga bo zagotovo imela desnica.

Subscribe now