Ali lahko popravimo nekaj, kar ne obstaja? (Odgovor Žižku)
Nadaljevanje debate o interpretaciji kvantne mehanike
V začetku decembra 2025 sem objavil kritiko knjige Quantum History: A New Materialist Philosophy (Bloomsbury Academic, 2025), v kateri sem analiziral Žižkovo interpretacijo kvantne mehanike: Kritika Žižkove kvantne ontologije. Slavoj Žižek se je v začetku januarja 2026 odzval z obsežnim tekstom z naslovom A Footnote on the Quantum Incompleteness of Reality, v katerem se je poglobljeno lotil mojih ugovorov in ponudil sistematično obrambo svoje pozicije. (Slovenski prevod Žižkovega besedila je v prilogi spodaj.)
Ta tekst je moj odgovor na njegov odziv. Debata med nama zadeva eno temeljnih vprašanj, ki jih odpira kvantna fizika: kaj nam kvantna mehanika pove o naravi realnosti? Ali dejstvo, da kvantni sistemi pred meritvijo nimajo določenih klasičnih lastnosti, pomeni, da je realnost sama nekako nedokončana ali nepopolna? Ali pa gre zgolj za to, da je realnost drugačna, kot smo vajeni misliti – ne nepopolna, ampak strukturirana na način, ki se izmika našim vsakdanjim predstavam?
Kaj sploh pomeni, da nekaj obstaja?
Preden se spustimo v debato o tem, ali je kvantna realnost “nepopolna” ali “nedokončana,” moramo narediti korak nazaj in si zastaviti temeljno vprašanje: kaj sploh pomeni, da nekaj obstaja? Brez opredelitve tega pojma Žižkova trditev o “ontološki vrzeli” nima jasnega pomena, saj ne vemo, kaj natanko naj bi manjkalo.
Zgodovina znanosti ponuja dober zgled takšnih zadreg. Matematiki so se stoletja spopadali s paradoksi neskončnosti. Že Zenonovi paradoksi so namigovali, da je v samem osrčju gibanja skrita logična težava – kako sploh prečkati prostor, če je ta deljiv v neskončnost? Ko sta kasneje Newton in Leibniz razvila infinitezimalni račun – orodje, ki je bilo nujni pogoj za rojstvo moderne fizike in natančen opis gibanja –, se je ta zadrega le še poglobila. Operirala sta s količinami, ki so bile manjše od nekaj, a še vedno ne nič.
To je sprožilo oster odziv Georgea Berkeleyja, ki je te izmuzljive infinitezimale znamenito označil za "duhove preminulih količin" (ghosts of departed quantities). Zdelo se je, da v samih temeljih matematike zeva logična luknja in da fizika gradi na trhlih tleh. A preobrat je prišel v 19. stoletju, ko so matematiki strogo opredelili pojme limite, konvergence in zveznosti. Berkeleyjevi "duhovi" in Zenonovi paradoksi niso izginili zato, ker bi odkrili nova dejstva o naravi, temveč zato, ker so natančno opredelili pojme, s katerimi so operirali.
Menim, da je podobna konceptualna razjasnitev potrebna tudi v naši debati. Zato predlagam delovno definicijo: fizikalno stanje obstaja, če je matematično enolično določeno in povzroča empirične posledice. Ta definicija zajema dva pogoja. Prvi pogoj – matematična določenost – pomeni, da lahko stanje natančno opišemo, da ima jasno identiteto, da ni dvoumno ali nedoločeno. Drugi pogoj – empirične posledice – pomeni, da stanje ni zgolj matematična fikcija, ampak pušča sledi v svetu, ki jih lahko zaznamo.
Po tej definiciji je kubit v superpoziciji povsem obstoječe fizikalno stanje. Matematično je enolično določen – če poznamo valovno funkcijo, vemo vse, kar je o sistemu vedeti. Točka na Blochovi sferi je natanko določena, nič ji ne manjka. In kubit nedvomno povzroča empirične posledice – interference, korelacije, delovanje kvantnih algoritmov.
Žižkova trditev, da je kvantna realnost “nepopolna,” torej predpostavlja drugačno definicijo obstoja – definicijo, po kateri nekaj polno obstaja šele tedaj, ko ima določene klasične lastnosti, kot sta položaj ali spin vzdolž dane osi. A zakaj bi sprejeli tako definicijo? Ni nobenega razloga, da bi klasične lastnosti postavili za merilo obstoja.
Dve interpretaciji
Zdaj lahko Žižkovo pozicijo in mojo povzamem natančneje.
Žižek izhaja iz opažanja, da kvantni sistemi pred meritvijo nimajo določenih vrednosti klasičnih lastnosti. Elektron v superpoziciji ni niti “tu” niti “tam”, ampak je v stanju, ki ga ne moremo opisati z nobenim določenim položajem. Šele ko izvedemo meritev, elektron “pridobi” določen položaj. Standardna kvantna mehanika nam pove, kateri rezultati so možni in kakšne so njihove verjetnosti, ne pove pa, zakaj dobimo ravno ta rezultat in ne drugega.
Žižek to interpretira, da pred meritvijo elektron nima denimo določenega položaja, ker ga realnost sama še ni “ustvarila.” Meritev ni odkrivanje vnaprej obstoječe lastnosti, temveč trenutek, ko se realnost šele konstituira. Svet torej ni zaključena celota z vnaprej določenimi lastnostmi, ampak odprt proces, ki se nenehno dopolnjuje. V sami strukturi biti je “vrzel” – prostor nedoločenosti, ki se zapolni šele skozi interakcijo.
Moja pozicija je drugačna. Strinjam se, da elektron v superpoziciji nima določenih lastnosti v klasičnem smislu. A iz tega ne sklepam, da mu “nekaj manjka” ali da realnost ni popolnoma konstituirana. Elektron v superpoziciji je v povsem določenem kvantnem stanju – le da to stanje ni stanje z določenimi klasičnimi lastnostmi. Je stanje drugačnega tipa, ki ga opisuje valovna funkcija. Kubit v superpoziciji ni “nedoločen bit, ki še ne ve, ali je 0 ali 1.” Je povsem določeno stanje na Blochovi sferi, ki pa ni niti 0 niti 1 – je nekaj tretjega, nekaj, česar klasična fizika ne pozna.
Kvantni računalniki kot preizkusni kamen
Filozofske debate o interpretaciji kvantne mehanike trajajo že stoletje in se zdijo nerazrešljive. A v zadnjih desetletjih se je pojavilo nekaj, kar lahko služi kot neke vrste empirični preizkus: kvantni računalniki.
Kvantni računalnik ni zgolj hitrejši klasični računalnik. Je naprava, ki operira neposredno s kvantnimi stanji in jih uporablja kot računske vire. Ko kvantni računalnik izvaja algoritem, izkorišča dejstvo, da lahko kubit nosi več informacije kot klasični bit, in da lahko prepleteni kubiti kažejo korelacije, ki nimajo klasičnega ekvivalenta.
Tu nastopi ključno vprašanje za Žižkovo interpretacijo. Če bi bila kvantna stanja res “nedokončana” ali zgolj potencialna – če bi kubiti lebdeli v ontološki nedoločenosti, ki bi se razrešila šele ob meritvi – kako bi lahko služili kot zanesljiv računski substrat? Algoritem zahteva natančno kontrolo nad stanji in predvidljiv razvoj. Entiteta, ki “ne ve, kaj je,” dokler je ne prisilimo v odločitev, ne bi mogla izvajati natančnih in ponovljivih izračunov.
Dejstvo, da kvantni računalniki delujejo, je empirični dokaz, da so kvantna stanja polno realne entitete z natančno določenimi lastnostmi. Superpozicija ni ontološka nedoločenost, temveč precizno definirano stanje, s katerim lahko računamo. Prepletenost ni “vrzel” v strukturi realnosti, temveč vir korelacij, ki jih lahko izkoriščamo. Inženirji, ki gradijo kvantne računalnike, ne operirajo z ontološkimi vrzelmi, ampak delajo s povsem določenimi fizikalnimi stanji, ki jih morajo zaščititi pred motnjami iz okolja.
Kvantno popravljanje napak: ali lahko popravimo nekaj, kar ne obstaja?
Argument s kvantnimi računalniki lahko stopnjujemo še dlje. Ena najbolj fascinantnih inženirskih disciplin današnjega časa je kvantno popravljanje napak (quantum error correction, QEC) – in ravno ta disciplina predstavlja morda najtežji preizkus za tezo, da je kvantna realnost “luknjičava” ali “nedokončana.”
Žižek v svoji knjigi uporabi slikovito prispodobo vesolja kot videoigre, kjer “leni programer” (narava) ne izriše notranjosti hiše, dokler igralec ne vstopi vanjo, da bi privarčeval s procesorsko močjo. Realnost je po tej logiki optimizirana s praznino; dokler je ne pogledamo, ni polno določena. Toda če bi to držalo, kvantni računalniki ne bi mogli delovati tako, kot delujejo.
Kvantna stanja so izjemno krhka. Že najmanjša motnja iz okolja – toplotno nihanje ali naključni elektromagnetni val – lahko poškoduje informacijo, ki jo nosi kubit. Če bi bili kubiti le nedoločena “potencialnost,” ki čaka na naš pogled, da se uresniči, takšne poškodbe ne bi mogli popraviti. Kako lahko popraviš nekaj, kar še ni zares formirano?
Inženirji so to zagato rešili s pretanjenim postopkom, imenovanim merjenje sindroma (syndrome measurement ali syndrome extraction). Namesto da bi s “polnim” vprašanjem (”V katerem stanju si?”) povzročili kolaps in izbrisali superpozicijo, sistemu zastavijo le indirektno vprašanje: “Ali je prišlo do napake?” Sistem lahko diagnosticira lastno poškodbo – npr. “na tretjem kubitu se je obrnila faza” – ne da bi pri tem razkril svojo vsebino. Kvantna informacija tako ostane skrita in nepoškodovana.
Na podlagi te diagnoze lahko izvedemo natančen popravek – operacijo, ki stanje zavrti nazaj v pravilno lego. In tu tiči srž mojega argumenta: če bi bila realnost kubita res ontološko nepopolna “megla” ali nedoločenost, takšna kirurška intervencija ne bi bila mogoča. Vrzeli ne moreš pokvariti in vrzeli ne moreš popraviti. Popravljaš lahko le entiteto, ki ima trdno, obstoječo strukturo. Uspeh kvantnega popravljanja napak dokazuje, da je bila informacija ves čas tam – polno prisotna in realna, čeprav nedostopna našemu neposrednemu pogledu.
Od kod kolaps? Materialnost informacije in prehod med režimoma
Žižek me v svojem odzivu neposredno izziva z vprašanjem: če je kvantna realnost popolnoma konsistentna, od kod potem prihaja kolaps valovne funkcije? Kaj valove “sili,” da kolapsirajo? To je osrednje vprašanje naše debate in zasluži natančen odgovor.
Da bi nanj odgovoril, moram najprej pojasniti, kaj sploh je informacija in zakaj je njena narava ključna za razumevanje tega problema. Živimo v času, ko informacijo pogosto dojemamo kot nekaj netelesnega, kot da bi bili podatki čista abstrakcija, ki lebdi neodvisno od fizičnega sveta. A to je iluzija. Vsak podatek, vsak zapis, vsak spomin potrebuje materialni nosilec. Misli ne obstajajo brez nevronskih povezav in biokemičnih procesov v možganih. Fotografija ne obstaja brez sprememb v strukturi medija, na katerem je zapisana. Kot je ugotovil fizik Rolf Landauer: informacija je neločljivo povezana z materijo in energijo.
Informacijo lahko razumemo kot fizikalno stanje nekega sistema, ki nam da odgovor na vprašanje. A tu nastopi ključno razlikovanje. Nekatera fizikalna stanja lahko preberemo, kopiramo in posredujemo naprej, ne da bi jih pri tem uničili. Knjigo lahko preberemo in jo damo naprej – besede na papirju ostanejo. Datoteko lahko kopiramo na drug disk, izvirnik pa ostane nespremenjen. To je temelj vsega, kar imenujemo komunikacija in prenos znanja: zmožnost, da informacijo ločimo od prvotnega nosilca in jo prenesemo, ne da bi jo pri tem uničili.
Toda ko vstopimo v kvantni svet, ta zmožnost odpove. Kvantna stanja imajo nenavadno lastnost: poljubnega neznanega kvantnega stanja ni mogoče kopirati brez spremembe izvirnika. To ni tehnična omejitev, ki bi jo nekoč morda premagali z boljšo opremo. Je matematična posledica same strukture kvantne teorije, znana kot teorem o prepovedi kloniranja. Kubit lahko obstaja v superpoziciji, a če ga želimo “prebrati” – pretvoriti v klasično informacijo, ki jo lahko sporočimo naprej – ga s tem neizogibno spremenimo.
Zdaj lahko odgovorim na Žižkovo vprašanje o izvoru kolapsa. Ključ je v naravi nosilcev klasične informacije. Papir, na katerem pišemo, magnetni disk, na katerem shranjujemo podatke, zaslon, na katerem beremo – vse to so makroskopski objekti, sestavljeni iz nepredstavljivo velikega števila atomov in molekul. Pri tako velikem številu delcev postane kvantna narava posameznih gradnikov nepomembna. Kvantni učinki so sicer še vedno prisotni na ravni posameznih atomov, a na ravni celotnega sistema niso več zaznavni ali relevantni. Makroskopska stanja so robustna, stabilna in – kar je ključno – lahko jih kopiramo brez uničenja.
Kolaps valovne funkcije torej ni posledica neke “vrzeli” ali pomanjkljivosti v kvantni realnosti. Je posledica prehoda iz režima, kjer imamo opravka s posameznimi kvantnimi sistemi, v režim, kjer imamo opravka z makroskopskimi sistemi, sestavljenimi iz ogromnega števila delcev. V prvem režimu velja kvantna logika – stanja so bogata, a netransferabilna. V drugem režimu velja klasična logika – stanja so v nekem smislu osiromašena, a jih lahko kopiramo in prenašamo.
Naključnost, ki se pojavi pri meritvi, izhaja iz tega prehoda. Kvantno stanje je matematično popolnoma določeno – kubit, ki kaže v neko smer na Blochovi sferi, ima povsem precizno identiteto. A ko ga prisilimo, da se izrazi v jeziku klasičnih izidov – “gor” ali “dol” – ta bogata struktura ne more preživeti neokrnjena. Rezultat je določen verjetnostno, in ta verjetnost ni znak manka v realnosti, temveč posledica strukturne razlike med dvema režimoma.
Kvantni računalniki to razliko med režimoma nazorno ponazarjajo. Glavni izziv pri njihovi gradnji ni v tem, da bi kubite prisilili v obstoj – kubiti obstajajo povsem realno. Glavni izziv je v tem, da sistem obdržimo v kvantnem režimu dovolj dolgo, da izvedemo želeni izračun. Inženirji se borijo proti dekoherenci – proti procesu, v katerem kvantni sistem vstopi v interakcijo z makroskopskim okoljem in preide v klasični režim. Cilj kvantnega računalništva je čim dlje operirati v kvantnem režimu, preden moramo rezultat prevesti v klasično informacijo, ki jo lahko preberemo in sporočimo.
So paralele med kvantno fiziko in jezikom relevantne?
Žižek v svojem odzivu izpostavlja strukturne podobnosti med kvantnim svetom in svetom jezika: v obeh domenah možnost kot taka proizvaja realne učinke; v obeh dogodek postane povsem realen šele skozi neke vrste registracijo; v obeh srečamo posebne časovne strukture.
Te paralele so zanimive in vredne razmisleka. A strukturna podobnost ni isto kot globlja sorodnost. Dejstvo, da dva sistema kažeta podobne vzorce, ne pomeni, da ju poganja ista logika. Enačbe, ki opisujejo širjenje toplote, lahko opišejo tudi širjenje govoric v družbi, a to ne pomeni, da družbo poganjajo isti fizikalni zakoni kot pline, ali da atomi “komunicirajo” kot ljudje.
Tudi če bi te paralele držale v polnem pomenu, iz njih ne bi sledilo, da je kvantna realnost nepopolna na način, kot to trdi Žižek. Sledilo bi kvečjemu, da sta oba sistema strukturirana okoli podobnega razmerja med možnostjo in aktualnostjo. A to razmerje samo po sebi ni razmerje pomanjkanja.
In spet se lahko obrnemo na kvantne računalnike. Če bi bila povezava med kvantnim in simbolnim redom tako globoka, kot nakazuje Žižek, bi pričakovali, da bodo kvantni računalniki kazali posebno afiniteto do jezikovnih ali simbolnih operacij. A v resnici so kvantni algoritmi najmočnejši pri povsem nejezikovnih problemih – pri faktorizaciji števil, pri simulaciji molekul, pri optimizacijskih problemih.
Sklep: ali kubiti obstajajo?
Najina debata se na koncu zvede na eno samo vprašanje: ali kubiti – kvantna stanja v superpoziciji – zares obstajajo? Ali so nekaj dejanskega, realnega? Ali pa so le nekakšna vmesna, nedokončana stanja, ki čakajo, da jih meritev privede do polnega obstoja?
Odgovor je odvisen od tega, kako definiramo obstoj. Če za merilo obstoja vzamemo klasične lastnosti – določen položaj, določeno hitrost, določeno vrednost spina – potem kubiti v superpoziciji res “ne obstajajo” v polnem pomenu. Nimajo teh lastnosti.
Ta dilema ni nova. Spominja na znamenito debato s konca 19. stoletja o obstoju atomov. Ernst Mach, eden najvplivnejših fizikov in filozofov znanosti tistega časa, je vztrajal, da so atomi le "uporabne fikcije" – matematični pripomočki za urejanje podatkov, ki pa nimajo realnega obstoja, saj jih ne moremo neposredno videti. Za Macha je obstajalo le to, kar je bilo mogoče neposredno zaznati; vse ostalo je bila metafizika. Na drugi strani je Ludwig Boltzmann tragično vztrajal, da so atomi realni in da termodinamični zakoni izhajajo iz njihovega statističnega gibanja. Zgodovina je pritrdila Boltzmannu. Ko je Einstein pojasnil Brownovo gibanje, se je izkazalo, da atomi niso le računske bližnjice, ampak realni gradniki snovi.
Vzporednica je zgovorna. Mach je zavračal atome, ker niso ustrezali njegovim kriterijem zaznavnosti, a razvoj fizike je šel svojo pot. Ali nismo danes v podobnem položaju glede kubitov? Morda nas uspeh kvantnih računalnikov in zmožnost popravljanja kvantnih napak opominjata, da merilo realnosti ni nujno naša neposredna izkušnja ali klasična intuicija, temveč konsistentnost in odpornost struktur, s katerimi lahko v svetu delujemo.
Če pa za merilo obstoja vzamemo matematično določenost in empirične posledice, potem kubiti nedvomno obstajajo. So matematično natančno določeni – valovna funkcija pove vse, kar je o sistemu vedeti. In povzročajo empirične posledice – brez njih ne bi bilo interference, prepletenosti, kvantnih algoritmov. In kar je morda najpomembneje: te posledice lahko aktivno nadzorujemo, popravljamo in izkoriščamo, kot dokazuje kvantno popravljanje napak.
Žižkova zaznava “ontološke vrzeli” se tako izkaže za posledico specifične definicije obstoja – takšne, ki je morda veljala v klasičnem svetu, a postane pretesna, ko vstopimo v kvantnega. Podobno kot so se Zenonovi paradoksi razblinili, ko je matematika razvila orodja za opis zveznosti, se tudi privid “nepopolne realnosti” razblini, ko opustimo zahtevo, da mora imeti vsaka stvar klasično določeno obliko, da bi štela za resnično.
Kvantni svet ni nedokončan. Je polno realiziran, le da njegova struktura ni klasična. Kvantna stanja so deterministična in povzročajo merljive posledice, vendar obstajajo v režimu, ki ne dopušča kopiranja. Klasični svet, po drugi strani, temelji na robustnosti in ponovljivosti. Prehod med njima – tisto, kar imenujemo kolaps – ni trenutek, ko se realnost šele “ustvari”, temveč prehod med dvema načinoma organizacije informacije.
Namesto o svetu, polnem ontoloških razpok, je bolj smiselno govoriti o svetu dveh režimov. Naša naloga ni mistifikacija prehodov med njima, temveč razumevanje fizikalnih mehanizmov, ki omogočajo, da iz bogate kvantne podlage sploh vznikne stabilna klasična realnost, v kateri lahko bivamo in mislimo.
Slavoj Žižek: OPOMBA POD ČRTO H KVANTNI NEPOPOLNOSTI REALNOSTI
Realnost je veličastno nepopolna
Da bi pojasnil to ključno točko kvantne mehanike, naj začnem z natančno kritiko mojega branja le-te, ki jo je podal Sašo Dolenc, slovenski popularizator znanosti (ki ga zelo cenim)[1]: tu imamo opravka z jedrnato ubeseditvijo očitka, ki se pogosto pojavlja na bolj razpršen način. Na kratko rečeno: po Dolencu moja napaka tiči v tem, da relacionalnost enačim z nepopolnostjo; iz dejstva, da lastnosti niso absolutne (neodvisne od njihovega konteksta), napačno sklepam, da realnost ni determinirana. Toda relacionalnost je lahko – in v fiziki tudi je – popolnoma determinirana in realna. Dejstvo, da se elektron pojavi z drugačnim spinom, če spremenimo os našega merjenja (njegov referenčni sistem), ne dokazuje manka v realnosti; dokazuje le bogastvo njegovih relacijskih potencialov. Relacijska lastnost ni preprosto lastnost objekta »na sebi«, temveč lastnost para »objekt–referenčni sistem«[2]. Glede na valovno funkcijo to pomeni, da gre za celovit matematični objekt, ki opisuje vse mogoče korelacije med dogodki v času. Ko danes izbiramo, kako bomo merili sistem, zgolj izbiramo, katero od že obstoječih korelacij bomo aktualizirali. Vendar pa ta ideja valovne funkcije kot »celovitega matematičnega objekta, ki opisuje vse mogoče korelacije med dogodki v času«, v kvantni teoriji še zdaleč ni splošno sprejeta: daje namreč prednost prostoru pred časom – ko v našem času zgolj izberemo možnost, le aktualiziramo nekaj, kar je že prisotno v brezčasni matrici vseh mogočih opcij.
Moj prvi komentar: večina kvantnih teoretikov zanika samo možnost, da bi si lahko zamišljali totaliteto vseh mogočih korelacij, in to ne le zaradi naše empirične omejenosti, temveč že na abstraktni teoretski ravni. Poleg tega ideja, da pri izvajanju meritve izberemo eno izmed že obstoječih možnosti, na skrivaj vpeljuje zelo problematičen pojem (naše) svobode – kot da bi bili nekako na distanci od »celovitega matematičnega objekta« in bi bili tako svobodni pri sprejemanju različnih odločitev. Nadalje, pri pravi kvantni meritvi izberemo prostor možnih izidov (določen s Schrödingerjevo enačbo, ki določa verjetnosti različnih rezultatov), posamezni rezultat, ki ga dobimo, pa je kontingenten, nepredvidljiv. Zato dobimo različne rezultate, če ponovimo isto meritev z istim objektom. To nas pripelje do temeljnih ontoloških koordinat, ki jih Dolenc pripisuje kvantni mehaniki in jih postavlja nasproti mojemu pojmovanju kvantne mehanike. Njegova osnovna premisa je dualizem kvantne realnosti in naše običajne realnosti:
»Svet je konsistenten tako na ravni kubitov kot na ravni bitov. Kvantno stanje (kubit) je matematično natančno in fizično realno, tako kot je realna klasična informacija. Problem nastane le pri prehodu. Kvantne realnosti ne moremo neposredno prenesti ali deliti, ker je ne moremo kopirati. Da bi o njej sploh lahko govorili, jo moramo prevesti v bite. Ta prevod je nujno redukcija, vendar ta redukcija ni ontološka izguba substance, ampak epistemološka nujnost komunikacije. Naključnost, ki se pri tem pojavi, ni dokaz, da realnosti nekaj manjka. Naključje je davek, ki ga plačamo za pretvorbo; je cena za uvoz podatkov iz kvantnega v klasični svet. To ni napaka (glitch) v sistemu realnosti, ampak strukturna lastnost informacije same: kubit ne more preiti v bit brez plačila in valuta tega plačila je naključnost.«
Strinjam se, da problem nastane pri prehodu, vendar v veliko bolj radikalnem smislu, kot ga implicira Dolenc, ki ta prehod (iz kvantne domene v našo običajno realnost) opredeljuje na dva načina, ki se mi obadva zdita problematična. Prvič, opredeljuje ga kot prevod zasebnosti kvantne domene v javno domeno družbene komunikacije: »Če želimo znanje, ki ga je mogoče deliti, kopirati in družbeno prenašati – če želimo preiti iz zasebnosti kvantnega v javnost klasičnega –, moramo sprejeti nujnost prevajanja ali merjenja.« Drugič, javno domeno dodatno opredeljuje kot domeno jezika, komunikacije: »Realnost je na ravni kubitov polna in bogata, vendar te polnosti ne moremo prenesti naprej. Da bi o njej sploh lahko govorili, jo moramo prevesti v bite.« Ali to pojmovanje kvantne realnosti ne reducira naše običajne realnosti na učinek naše epistemološke omejenosti? Dolenčeva ključna trditev se glasi: »Kubiti so tisto, kar je; biti so tisto, kar lahko izrečemo.« Torej je edina prava realnost tista kvantna, medtem ko je to, kar doživljamo kot zunanjo realnost, realnost, reducirana skozi filter jezika. (Dolenčev odgovor bi bil tu, da je informacija sama materialno dejstvo.)
Dolenc svojo kritiko mene utemeljuje na teh ontoloških premisah: jaz menim, da kvantna mehanika implicira manko ali vrzel v sami realnosti, medtem ko zanj v realnosti ne manjka ničesar, saj gre za kompleksno mrežo valovnih funkcij. Edini manko se pojavi, ko to realnost – ki je »preprosto preveč kompleksna za naše klasične kategorije« – prevedemo v naš simbolni sistem: »kvantna nedoločenost ne priča o tem, da naravi spodleti pri lastni realizaciji. Nasprotno, priča o tem, da je naš dostop do realnosti pogojen s fizikalno ceno stabilnosti. Naključnost ni podpis manka v naravi, ampak sled tistega presežka realnosti, ki se upira popolni digitalizaciji.« Tako Dolenc bere tudi pojem svobode kot učinek naše lastne omejenosti: svoboda preprosto pomeni, da smo, ker je realnost prebogata za našo simbolno mrežo, svobodni pri izbiri, katero simbolno mrežo bomo uporabili pri pristopanju do nje – vsaka mreža bo s seboj prinesla izgubo neke dimenzije realnosti. Svoboda je torej »primarno lastnost bitij, ki svoje razumevanje gradijo v jeziku komunikacije, ta pa je nujno v obliki klasične informacije, ki jo je mogoče kopirati, shranjevati in prenašati.«
Prva stvar, ki zbode v oči ob branju Dolenčeve osrednje trditve »Kubiti so tisto, kar je; biti so tisto, kar lahko izrečemo«, je nekaj, česar se popolnoma zaveda vsakdo, ki pozna vsaj malo zgodovine kvantne mehanike: ko so Nielsa Bohra vprašali o temeljnem kvantnem svetu, je odgovoril: »Ni kvantnega sveta. Obstaja le abstrakten kvantnofizikalni opis. Napačno je misliti, da je naloga fizike ugotoviti, kakšna je narava. Fizika se ukvarja s tem, kar lahko o naravi rečemo.«[3] Logiko te trditve je lahko spregledati: vse, s čimer imamo dejansko opravka v kvantnih eksperimentih, so deli naše vsakdanje realnosti, številke na zaslonu merilne naprave in tako naprej. (Vendar pa so Nobelovi nagrajenci za fiziko za leto 2025, John Clarke, Michel H. Devoret in John M. Martinis, uporabili serijo eksperimentov, da bi pokazali, da lahko čudne lastnosti kvantnega sveta postanejo otipljive tudi v naši običajni realnosti.)
Poudarjanje, da kvantna fizika spodkopava našo najbolj »naravno« spontano ontologijo o tem, kaj naj bi štelo za »objektivno realnost«, je splošno znano; redkeje pa je opaženo, da trditve, ki kljubujejo našemu zdravorazumskemu pogledu na materialno realnost, nenavadno odmevajo v neki drugi domeni, domeni jezika, simbolnega reda – kot da so kvantni procesi bližje univerzumu jezika kot čemurkoli, kar najdemo v »naravi«, t. j. kot da se v kvantnem univerzumu človeški duh sreča sam s seboj zunaj sebe, v preobleki svojega srhljivega »naravnega« dvojnika. Pojdimo na hitro skozi seznam teh značilnosti:[4]
Znotraj simbolnega reda poseduje možnost kot takšna lastno aktualnost, t. j. proizvaja realne učinke – recimo, očetova avtoriteta je temeljno virtualna, grožnja nasilja. Na podoben način je v kvantnem univerzumu dejansko trajektorijo delca mogoče pojasniti le, če upoštevamo vse njegove mogoče trajektorije znotraj njegove valovne funkcije. V obeh primerih aktualizacija ne odpravi preprosto prejšnjega nabora možnosti; tisto, kar bi se lahko zgodilo, še naprej odmeva v tem, kar se dejansko zgodi, kot njegovo virtualno ozadje.
Tako v simbolnem univerzumu kot v kvantnem univerzumu naletimo na tisto, kar Lacan imenuje »vednost v realnem«: če v slavnem eksperimentu z dvojno režo opazujemo trajektorijo elektrona, da bi ugotovili, skozi katero od obeh rež bo šel, se bo elektron vedel kot delec; če ga ne opazujemo, bo kazal lastnosti valovanja – kot da bi elektron nekako vedel, ali ga opazujemo ali ne. Ali ni takšno vedenje omejeno na simbolni univerzum, v katerem to, da »se imamo za X«, povzroči, da delujemo kot X?
Ko poskušajo kvantni fiziki pojasniti kolaps valovne funkcije, se znova in znova zatekajo k metafori jezika: ta kolaps se zgodi, ko kvantni dogodek »pusti sled« v opazovalni napravi, ko je na nek način »zabeležen«. Tu dobimo razmerje zunanjosti – dogodek postane polno on sam, se realizira, šele ko njegova zunanja okolica to »vzame na znanje« –, ki odmeva v procesu simbolne realizacije, v katerem se dogodek polno aktualizira le skozi svojo simbolno registracijo, vpis v simbolno mrežo, ki mu je zunanja.
Nadalje obstaja časovna dimenzija te zunanjosti registracije: med kvantnim dogodkom in njegovo registracijo vedno preteče minimum časa in ta minimalni zamik odpira prostor za neke vrste ontološko goljufanje z virtualnimi delci (elektron lahko ustvari proton in s tem krši načelo ohranitve energije, pod pogojem, da ga dovolj hitro ponovno absorbira, t. j. preden njegova okolica »opazi« diskrepanco).
Ta zamik odpira tudi pot za časovno retroaktivnost: sedanja registracija odloči, kaj se je moralo zgoditi – na primer, če v eksperimentu z dvojno režo sedaj opazujemo elektron, se ta ne bo le (sedaj) vedel kot delec, temveč bo tudi njegova preteklost retroaktivno postala (»bo bila«) preteklost delca, v homologiji s simbolnim univerzumom, v katerem lahko sedanja radikalna intervencija (vzpon novega Gospodarja-označevalca) retroaktivno na novo napiše pomen celotne preteklosti. Če citiram Borgesa: s pojavom Kafke Poe in Dostojevski nista več to, kar sta bila, t. j. s stališča Kafke lahko pri Poeju in Dostojevskem vidimo dimenzije, ki jih prej ni bilo. Morda nam lahko potemtakem, kolikor je retroaktivnost ključna značilnost heglovske dialektike in kolikor je retroaktivnost misljiva le v »odprti« ontologiji ne-polno konstituirane realnosti, sklic na Hegla nekoliko pomaga pri razkrivanju ontoloških posledic kvantne fizike.
Kako daleč naj gremo s to vzporednico? Je to le približna metafora? Ali priča o dejstvu, da je naše celotno dojemanje realnosti že predeterminirano s simbolnim redom, tako da je celo naše dojemanje naravne realnosti vedno že »strukturirano kot jezik«? Ali pa naj tvegamo korak dlje in trdimo, da obstaja nekaj, kar nenavadno spominja na (kaže naprej na) simbolne strukture že v sami »fizični« realnosti? Če tvegamo ta sklep, potem je treba opustiti celotno »spontano filozofsko ideologijo« o razkoraku, ki ločuje naravo od kulture (ideologijo, ki je pogosto jasno razvidna pri samem Lacanu). Po tej »spontani ideologiji« narava predstavlja primat aktualnosti nad potencialnostjo; njena domena je domena čiste pozitivnosti biti, kjer ni mankov (vrzeli) v strogem simbolnem smislu. Če pa ontološke posledice kvantne fizike jemljemo resno, potem moramo postaviti tezo, da simbolni red pred-obstaja v »divji« naravni obliki, v tem, kar bi Schelling imenoval nižja potenca. Tako moramo postaviti nekakšno ontološko triado kvantne proto-realnosti (pred-ontoloških kvantnih oscilacij), običajne fizične realnosti in »nematerialne« virtualne ravni dogodkov-smisla.
Torej, še enkrat, da, problem nastane pri prehodu, vendar pri Dolencu ostaja popolnoma nerazrešen. Če to izrazimo v naivnih, a popolnoma upravičenih terminih: če je kvantna realnost popolnoma konsistentna domena, v kateri nič ne manjka, od kod izvira kolaps valov, kaj potisne valove v kolaps? Obstaja vrsta razlag za ta kolaps, od kvantitativne (valovi kolapsirajo na določeni stopnji svoje kompleksnosti – ampak zakaj?) do prisotnosti opazovalca (za nekatere kvantne teoretike celo zavesti). Toda od kod pride ta opazovalec, kako se vklaplja v realnost, če vsa realnost, vse, kar je, sestoji iz kvantnih valov? Rovellijeva rešitev je razširiti opazovanje ad absurdum: ko katerakoli dva delca, celo tista najmanjša, interagirata, v nekem osnovnem smislu opazujeta (vzameta na znanje, reagirata na) drug drugega. To ne deluje: opazovanje vedno vključuje tretji element, zunanjo točko, iz katere se interakcija opazuje – skrivnost opazovanja je, da vpliva na opazovani objekt, ne da bi mu karkoli naredilo (spomnite se, da delec deluje na drugačen način, če je opazovan).
Nadalje, ko Dolenc opazovano realnost, rezultat kolapsa, določi kot nekaj, kar je mogoče komunicirati, o čemer govorimo, od kod prideta jezik in intersubjektivnost, ki jo ta implicira? Je kolapsirana realnost tam zunaj kot domena realnosti, ki obstaja neodvisno od jezika, ali pa je konstituirana skozi jezik? Edina konsistentna razlaga je, da mora biti impulz h kolapsu nekako vpisan v samo kvantno realnost kot njen konstitutivni manko. Kvantna domena in naša običajna realnost sta tako dvojno posredovani: ne le, da naša realnost vznikne skozi kolaps kvantnih valov, sama kvantna domena ima vgrajeno težnjo h kolapsu; nikoli ni srečna domena, v kateri superpozicije plešejo naokrog.
Nekateri kvantni fiziki trdijo, da zares obstaja le kvantna domena in da se kolaps zgodi le opazovalcem ali v njih – realnost sama ne kolapsira. Ta rešitev ponovno zanemarja, kako kolaps povzroči spremembo v stvari sami in ni le nekaj, kar se zgodi, ko prevajamo ali izražamo kvantno realnost v naši javni komunikaciji. Da niti ne omenjamo dejstva, da kvantna domena v nobenem smislu ni »zasebna« v nasprotju z javno domeno komunikacije. Ko Emily Adlam in Carlo Rovelli odpirata problem intersubjektivnosti (če se kolaps vedno dogaja z nekega singularnega stališča, kako lahko različni opazovalci delijo svojo izkušnjo kolapsa), locirata »zasebnost« v domeno izkušanja kolapsa, ne v domeno kvantnih valov, ki jih ravno ni mogoče neposredno subjektivno izkusiti.[5] Zaradi tega paradoksa je, kot je na svoj neponovljiv način zapisal Rovelli, »realnost veličastno nepopolna«.[6]
---
[1] Glej Sašo Dolenc, »Kritika Žižkove kvantne ontologije«, Substack, 10. december 2025. Zdaj na voljo tudi v angleščini na https://sasodolenc.substack.com/p/a-critique-of-zizeks-quantum-ontology
[2] Tu bom ignoriral Dolenčevo kritiko moje interpretacije eksperimentov z zakasnjeno izbiro kot dokaza retroaktivnosti: ne le, da ne trdim, da »sedanjost dobesedno ustvarja preteklost«, ampak to branje eksplicitno zavračam.
[3] Aage Petersen, »The Philosophy of Niels Bohr«, citirano po *Bulletin of the Atomic Scientists* – Google Livros.
[4] Ta seznam povzemam iz zadnjega poglavja svoje knjige The Indivisible Remainder (London: Verso Books 1996).
[5] Glej Slavoj Žižek, »Intersubjectivity in Quantum Mechanics« (na voljo na Substacku).
[6] “Reality is majestically incomplete”: Carlo Rovelli.