Anatomija političnega vnetja

Ko politični nasprotnik postane patogen, demokracija zboli za avtoimunsko boleznijo

Ena najpretresljivejših ironij biologije je avtoimunska bolezen. Telesa ne pokonča zunanji vsiljivec, denimo virus ali bakterija, ampak ga na kolena spravi njegov lastni obrambni aparat. Ko se ta mehanizem iztiri, začne v zdravih celicah prepoznavati grožnjo in v imenu samozaščite poškoduje lastno telo.

Če pogledamo sodobno družbeno in politično resničnost, se zdi ta biološka metafora neprijetno povedna. Še tako suhoparna strokovna ali tehnična razprava se v hipu lahko vname in spremeni v ideološki spopad na življenje in smrt. Javni prostor vse manj spominja na forum, kjer se soočajo različne ideje, in vse bolj na telo v stanju kroničnega vnetja. Nasprotni politični poli se ne dojemajo več kot nujni, čeprav pogosto naporni deli iste celote, temveč drug v drugem prepoznavajo tujek, ki ga je treba odstraniti.

Vendar kompleksna družba lahko dolgoročno dobro deluje le, če je sposobna nevarnosti zaznavati z več strani hkrati. Levi pol tako v biološki metafori deluje kot občutljiv živčni sistem: zaznava družbene krivice, opozarja na bolečino ranljivih in preprečuje, da bi najšibkejši izpadli iz skupnosti. Desni pol pa deluje kot skelet in koža: varuje meje, ohranja strukturo pred razkrojem in predstavlja čvrst okvir, ki skrbi, da se organizem pod težo lastnega idealizma ne razleti. Težava nastane šele takrat, ko se to naporno, a nujno dopolnjevanje spremeni v poskus odstranitve druge strani.

Problem tako ni konflikt sam po sebi. Brez nestrinjanja ni demokracije, preverjanja interesov in prilagajanja novim okoliščinam. Problem nastane, ko konflikt izgubi skupni okvir, v katerem se nasprotnika še prepoznavata kot dela istega političnega telesa. Leve in desne politične logike zato ne smemo enačiti s strankarskimi izkaznicami ali biološko usodo. Ena je pozornejša na krivice, izključenost in trpljenje, druga na red, meje in razkroj skupne strukture; simetrija metafore pa ne pomeni simetrije odgovornosti. Zato lahko »levo« vlogo včasih odigra tudi tradicionalna institucija, denimo papež, kadar opozarja na izključene in ranljive; »desno« pa sindikalni voditelj, kadar predvsem brani obstoječi red in nasprotuje spremembam.

Politični sistem ni zašel v težave sam od sebe in razlogov za razpad ne gre iskati zgolj v algoritmih družbenih medijev, čeprav ti delujejo kot nekakšni endokrini motilci, ki v družbeni krvni obtok nenehno vbrizgavajo sintetični adrenalin in ogorčenje, s čimer sistemsko pospešujejo vnetje. Eno od možnih razlag za specifično krizo sodobnih razvitih demokracij lahko najdemo v drugi, prav tako medicinski metafori. Po higienski hipotezi imunski sistem v pretirano zaščitenem okolju izgubi občutek za razlikovanje med resnično grožnjo in nenevarnim dražljajem.

V nasprotju z družbami, kjer konflikte poganja boj za preživetje, smo v zahodnem svetu po hladni vojni desetletja živeli v stanju varnosti, kakršne prejšnje generacije niso poznale. Brez jasne zunanje grožnje, ki bi levi in desni pol silila v sodelovanje, se je kolektivni obrambni mehanizem družbe obrnil navznoter. Sistem se je začel tudi na minorne dražljaje odzivati kot na eksistencialno grožnjo. A tudi zdaj, ko se iluzija varnosti ob vojnah v bližini in političnih pretresih krha, se reakcija ne umiri. Družba, načeta od notranjih bojev, tudi ob resničnih izzivih išče izdajalce v lastnih vrstah.

Toda ta preobčutljivost ne bi bila tako uničujoča, če ne bi bila tudi politično koristna. Stranke so spoznale, da je kronično ogorčenje najcenejše gorivo za mobilizacijo lastne baze. Strategija je preprosta: nasprotni pol je treba prikazati kot resno grožnjo. Na eni strani se lahko podjetniški uspeh hitro razume predvsem kot dokaz izkoriščanja, na drugi pa javni sistemi kot aparati, ki pod krinko solidarnosti utrjujejo moč nasprotnega tabora.

Pri tem ne gre več za klasičen spopad okoli razdelitve dobrin, kjer je kompromis še mogoč. Z načrtnim vzbujanjem ogorčenja se razprava preseli na minsko polje identitete in moralne večvrednosti. Tam zlate sredine ni. Z nekom, ki je pred lastno bazo označen za grožnjo skupnemu obstoju, ne moreš sklepati kompromisov. Ko cilj ni več popravek razmerij, temveč kapitulacija druge strani, ostanemo ujeti v telesu, ki bije vojno samo s seboj.

V tej anatomiji iztirjenega političnega uma pa pogosto spregledamo tretji organ: pragmatično sredino. Če levi in desni pol delujeta kot živčevje ter skelet, sredina deluje kot ožilje. Njena naloga je omogočati pretok: prenašati hranljive snovi do vseh organov, upravljati omejene vire in iskati dolgočasne, a delujoče rešitve za vsakdanje probleme.

V stanju avtoimunske politične bolezni je prav ožilje prva kolateralna žrtev. Ko družbo zajame identitetna vojna, kompromis ni več orodje sobivanja, ampak sinonim za izdajo. Kdor poskuša umiriti vnetje, obvelja za mlačnega oportunista. Politična sredina se krči, ožilje se maši in vitalni deli družbe začnejo hirati.

Kako ustaviti ta cikel? Pregreta družba verjame, da bo ozdravela šele, ko bo nasprotni pol dokončno utišala. Toda amputacija polovice telesa ne prinese zdravja. V biologiji pomeni invalidnost, v politiki pa pot v totalitarizem. Edino resno zdravilo je zavestno ohlajanje umetno spodbujanega ogorčenja.

Družba bo dolgoročno uspešna le, če političnega nasprotnika neha videti kot patogen in ga znova prepozna kot nujen, čeprav pogosto nadležen organ istega telesa. Zdravljenje se ne začne z dokončno zmago, temveč z odmikom od apokaliptičnih identitetnih bojev k dolgočasnemu, a življenjsko pomembnemu iskanju kompromisov. Začne se s treznim spoznanjem, da si s političnim nasprotnikom neizogibno delimo isti krvni obtok.

https://www.delo.si/mnenja/kolumne/anatomija-politicnega-vnetja