Dekonstrukcija slovenskega naroda

Pogled na zgodovinske procese, kulturne sinteze in oblikovanje identitete onkraj nacionalnih mitov

Narodna identiteta je v prvi vrsti miselni konstrukt. Je skupna predstava o pripadnosti, ki ne izhaja iz naravnih danosti, ampak iz družbenih in kulturnih procesov. Dejstvo, da je konstrukt, pa ne zmanjšuje njenega pomena. Nasprotno, je eno najmočnejših orodij, s katerim se skupine ljudi prepoznavajo, povezujejo in delujejo kot celota.

V določenem zgodovinskem obdobju, zlasti v 19. stoletju, je imela ideja o narodu izjemen emancipatorni naboj. Zahtevala je enakopravnost med različnimi jezikovnimi in kulturnimi skupnostmi ter zavračala stare hierarhične ureditve, v katerih so nekatere skupine veljale za “zgodovinske”, druge pa za manjvredne.

Vprašanje “Kdo smo Slovenci?” nas zato ne vabi le v raziskovanje preteklosti, ampak tudi v razumevanje, kako je ta močna ideja nastajala in se spreminjala. Tovrstna identiteta nikakor ni monolit, ustvarjen v davnini, ki bi ga kasnejše generacije zgolj ohranjale. Je prej živ mozaik, sestavljen iz mnogih koščkov, ki so se skozi čas zbirali, preoblikovali in povezovali v vedno nove vzorce. Vsaka doba, vsak stik z drugimi ljudstvi in vsaka zavestna odločitev naših prednikov je prispevala svoj delček.

Zapis želi osvetliti ta proces sestavljanja in razumeti, kako so se ti koščki v različnih obdobjih povezovali v celote. Dekonstrukcija ne pomeni razgradnje pomena naroda, ampak razumevanje, kako se je njegova podoba sestavljala iz številnih zgodovinskih plasti od prvih stikov ljudstev do sodobnih predstav o pripadnosti.

Prihod v Alpe in sožitje s staroselci

Slediti zgodovini neke skupnosti tisočletja v preteklost je zahtevno delo, saj imamo praviloma na voljo zelo malo informacij. Tek stoletij je izbrisal večino sledi. Ustna izročila so utonila v pozabo, predmeti so propadli, zapisi pa so bili, če so sploh obstajali, večinoma uničeni. Na voljo so nam le redki in razdrobljeni delčki preteklosti, kot so arheološke najdbe, ostanki starih poimenovanj v jeziku in občasni zapisi tujih opazovalcev. Tudi ti drobci so pogosto nezanesljivi in jih je težko pravilno umestiti v širšo sliko. Zanašanje na en sam vir, na primer na zapise antičnih zgodovinarjev, nas hitro pripelje v slepo ulico, saj so bili ti pisci oddaljeni opazovalci, ki so nova ljudstva pogosto označevali z nepravilnimi imeni.

Sodobna znanost se zato loteva te naloge drugače. Uporablja interdisciplinarni pristop, ki prepleta različne sledi v enotno, čeprav nikoli povsem dokončano pripoved. Jezikoslovje raziskuje starodavne povezave, skrite v strukturi jezika in v krajevnih imenih, ki so kot lingvistični fosili pričevalci o davno izginulih ljudstvih. Arheologija medtem odkriva materialno resničnost, ostanke naselij, orodij in grobišč, ki nam slikajo fizični svet, v katerem so te skupnosti živele in umirale. Šele ko te različne niti združimo, lahko začnemo sestavljati bolj verodostojno podobo o zgodnjem razvoju.

Šele kombinacija teh pogledov nam razkrije, da predniki Slovanov niso nastali kot enovito ljudstvo, temveč so rezultat kompleksne kulturne in jezikovne fuzije v prostranstvih Vzhodne Evrope. Njihova usoda ni bila vnaprej določena, ampak je bila posledica spleta okoliščin. Temelj je bil širok prostor, poseljen z ljudstvi, ki so govorila sorodne, balto-slovanske jezike.

Ključni katalizator sprememb pa je bil premik ljudstev v zadnjih stoletjih pred našim štetjem, ko so se pod pritiskom germanskih plemen z območja današnje Poljske proti vzhodu začele seliti skupine, ki jih antični viri označujejo z imenom Veneti. Izraz sam je precej ohlapen, saj so ga rimski in grški pisci uporabljali za različne skupine od severnega Jadrana do Baltika. Kljub tej terminološki nejasnosti arheološki podatki kažejo, da so te skupine v kulturnem stiku z baltskim prebivalstvom ustvarile nov, praslovanski prostor.

V kulturnem talilnem loncu, ki ga arheologi danes poznajo kot zarubinsko kulturo, je stik med temi prišleki in lokalnim baltskim prebivalstvom sprožil proces, v katerem je nastala nova, prepoznavna praslovanska jezikovna in kulturna entiteta. Ta nova identiteta ni bila zgolj nadaljevanje ene ali druge tradicije, temveč sinteza, ki je nastala iz njunega srečanja.

Ko so se začeli nosilci teh novih kulturnih značilnosti v 6. stoletju širiti proti zahodu in jugu, njihov prihod v Vzhodne Alpe ni pomenil naselitve v prazen prostor. Vstopili so v svet, ki je bil po razpadu rimskega imperija opustošen, a še vedno poseljen z ostanki romansko govorečega prebivalstva, ki so ga slovanski prišleki poimenovali Vlahi. To srečanje je predstavljalo predvsem dolgotrajen proces sožitja in kulturne osmoze. Slovanski poljedelci so se postopoma zlili s staroselci, ki so bili prilagojeni na življenje v goratem svetu. Interakcija je trajno zaznamovala lokalno različico slovanske kulture, saj jo je obogatila z znanjem in izrazi, povezanimi s planinskim pašništvom, ter z delom krščanskega besedišča, ki so ga staroselci ohranili.

Prva politična organizacija in njen zaton

Po uspešni prilagoditvi na novo alpsko okolje so slovanski naseljenci v 7. stoletju ustvarili Karantanijo kot prvo prepoznavno in obsežno politično organizacijo. To ni bila zgolj plemenska zveza, temveč razvit pravni in družbeni sistem, katerega posebnost je bil edinstven obred ustoličevanja knezov. Ritual, v katerem je predstavnik ljudstva na knežjem kamnu simbolično predal oblast novemu vladarju, je bil napreden pravni postopek, ki je legitimnost oblasti vezal na soglasje skupnosti. Karantanija je tako predstavljala prvo stabilno politično tvorbo v tem prostoru, ki je uspešno krmarila med pritiski sosednjih velesil, predvsem Avarov na vzhodu ter Bavarcev in Frankov na zahodu.

Vendar je bila samostojnost kratkotrajna. Pritisk Frankov je v drugi polovici 8. stoletja končal politično neodvisnost Karantanije in jo postopoma integriral v obsežno karolinško cesarstvo. Vključitev pa je imela daljnosežne posledice. Domače slovansko plemstvo se je postopoma zamenjalo s tujim, frankovskim in kasneje nemškim, s čimer je lokalna skupnost izgubila politično vodstvo. Jezik elite, uprave in visoke kulture je postal nemški, medtem ko je slovenščina, osrednji povezovalni element prebivalstva, postala jezik podrejenih slojev. S tem se je ustvaril globok družbeni in kulturni razkol, ki je zaznamoval naslednjih tisoč let. Prvotna politična identiteta Karantancev je začela bledeti, nadomestile pa so jo nove identitete, vezane na fevdalne dežele, kot so bile Koroška, Štajerska in Kranjska.

Razmeroma pogosto lahko zasledimo romantično predstavo, da so današnji Slovenci neposredni dediči Karantanije. V resnici je bila karantanska politična identiteta po vključitvi v frankovski svet izgubljena. Današnja slovenska nacija ni njena neposredna naslednica, temveč nov pojav, ki je nastal skoraj tisočletje kasneje na temeljih skupnega jezika, ne pa državne tradicije.

Izguba enotnega političnega okvira je imela ključno posledico tudi za sam jezik. Brez osrednjega dvora, uprave ali cerkvenega središča, ki bi skrbelo za standardizacijo, se je jezik razvijal decentralizirano. V vsaki dolini in regiji so se oblikovale lokalne različice, kar je pripeljalo do izjemne jezikovne fragmentacije. Že Janez Vajkard Valvasor je v 17. stoletju opazil, da kmet iz enega dela Kranjske težko razume kmeta iz drugega. Tako se je na slovenskem ozemlju razvilo izjemno gosto narečno razvejanost, eno najizrazitejših v slovanskem svetu. Ta neverjetna jezikovna pestrost je bila na eni strani dokaz vitalnosti in prilagodljivosti lokalnih skupnosti, na drugi pa je predstavljala ogromno oviro za oblikovanje nadregionalne, enotne identitete. Prebivalstvo je živelo v razmeroma izoliranih skupnostih, ki so jim manjkale močnejše nadregionalne povezave.

Od kulturnega projekta do političnega gibanja

Po stoletjih decentraliziranega razvoja in jezikovne fragmentacije je v 16. stoletju prišlo do prelomnega dogodka, ki je ustvaril pogoje za kasnejši razvoj. Protestantska reformacija, čeprav v osnovi versko gibanje, je sprožila prvi veliki projekt poenotenja slovenskega jezika. V prizadevanju, da bi Sveto pismo približali ljudem v njihovem jeziku, je Primož Trubar s sodelavci iz razpršene množice med seboj slabo razumljivih narečij ustvaril enoten in standardiziran knjižni jezik. Njegovo delo ni bilo zgolj prevod, temveč zavestna sinteza, ki je prvič ponudila enoten standard za pisno komunikacijo govorcem različnih lokalnih govorov. Že v predgovoru Katekizma (1550) je nagovoril “vse Slovence”, s čimer je prvič v zgodovini verbalno naslovil naddeželno skupnost. Čeprav je protireformacija kasneje zatrla protestantizem, je ta jezikovna osnova preživela in postala temelj, na katerem je bilo mogoče graditi enoten kulturni prostor.

Dvesto let kasneje, v dobi razsvetljenstva, je jezikovna osnova dobila novo vsebino. Ideja o slovenstvu ni vzniknila spontano med ljudstvom, ampak je bila sprva intelektualni projekt peščice razsvetljenskih izobražencev okoli barona Žige Zoisa. Njihovo delo ni bilo več zgolj jezikovno, temveč konceptualno. Oblikovali so skupno kulturno zavest. Anton Tomaž Linhart je s svojo Zgodovino Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije (1788–1791) prvič povezal slovansko prebivalstvo različnih habsburških dežel v enotno zgodovinsko pripoved in s tem ustvaril skupni zgodovinski spomin. Valentin Vodnik je medtem dokazoval, da je jezik uporaben ne le za verske, ampak tudi za posvetne vsebine, od poezije do strokovnih člankov. S tem so abstraktni jezikovni skupnosti prvič podarili zavest o skupni zgodovini, kulturi in potencialni prihodnosti, ki je presegala ozke meje posameznih dežel.

V 19. stoletju je intelektualni projekt dobil svojo čustveno globino in politično razsežnost. Pesnik France Prešeren je pokazal, da slovenščina ni le jezik preprostih ljudi, ampak lahko tudi jezik visoke umetnosti (od sonetnega venca do epske pesnitve), sposoben izražanja najgloblje človeške izkušnje. S tem je skupnosti podaril kulturno samozavest in ustvaril močan emocionalni naboj, ki je bil nujen za nadaljnjo mobilizacijo. Ta nova, kulturno in čustveno obogatena zavest je dobila svojo politično obliko med revolucijo leta 1848, ko je bil prvič predstavljen program Zedinjene Slovenije. To ni bila več le kulturna ideja, ampak konkreten politični program. V drugi polovici stoletja so množična zborovanja, imenovana tabori, idejo ponesla med širše množice, pri čemer je pomembno vlogo odigrala tudi tehnologija. Predvsem železnica je povezala slovenske dežele in pospešila pretok ljudi, blaga in idej. Proces širjenja nove nacionalne zavesti, ki se je začel v ozkih krogih izobražencev in se razširil preko porajajočega se meščanstva, je bil s tem zaključen. Iz razdrobljenih, narečno govorečih skupnosti se je dokončno izoblikoval moderen, politično osveščen narod.

Slovenska identiteta v 20. stoletju

Na pragu 20. stoletja je bila slovenska kulturna identiteta polno razvita. Imela je standardiziran jezik, razmeroma bogato literaturo, skupno zgodovinsko zavest in jasno politično agendo. Manjkala pa ji je ključna komponenta, lastna državna struktura, ki bi ji omogočila nadaljnji razvoj. Po razpadu Avstro-Ogrske je bila odločitev za vstop v novo državo s Hrvati in Srbi pragmatična poteza. To je bila povezava v večjo, južnoslovansko državo, ki naj bi majhen narod zaščitila pred grožnjami sosednjih ekspanzionizmov, predvsem italijanskega fašizma in nemškega nacionalizma. Nova država je omogočila nadaljnji kulturni in gospodarski razvoj, med drugim ustanovitev Univerze v Ljubljani, a je hkrati prinesla nova trenja. Centralizirana oblast v Beogradu je vsiljevala unitaristično politiko, kar je povzročalo nenehne politične spore in boj za ohranitev avtonomije.

Krhko ravnovesje prve Jugoslavije se je sesulo z napadom sil osi leta 1941. Takrat ni šlo le za vojaški napad, ampak poskus trajnega uničenja slovenske nacionalne identitete. Okupatorji, nacistična Nemčija, fašistična Italija in Madžarska, so sprožili usklajen napad totalitarnih ideologij, katerih cilj je bil uničenje naroda z raznarodovanjem, izseljevanjem in fizičnim nasiljem. Odgovor na to eksistencialno grožnjo je bilo množično odporniško gibanje Osvobodilne fronte. Uspelo mu je obraniti fizični in kulturni obstoj naroda, vendar je prešlo njegovo vodstvo pod komunistično upravo, kar je neizogibno vodilo v nov, notranji konflikt.

Medtem ko je potekal boj proti zunanjemu sovražniku, je znotraj družbe prišlo do tragičnega razkola oziroma državljanske vojne. Nezdružljivost dveh vizij prihodnosti naroda, revolucionarne, ki jo je vodila komunistična partija, in konservativne, ki jo je zastopal meščanski tabor, je bila tako fundamentalna, da je v strahu pred revolucijo del nasprotnikov OF zabredel v kolaboracijo z okupatorjem. Ta notranji spopad je v kolektivni spomin zapisal eno najglobljih travm, ki je s svojimi posledicami obremenjevala delovanje družbe še desetletja po vojni. Proces je vključeval tudi tragično usodo “pozabljenih” zgodovin, kot je bila usoda nemško govorečih Kočevarjev, ki so bili stoletja del dežele, a so bili po vojni izbrisani iz nacionalne pripovedi.

Iz grozot druge svetovne vojne je skupnost izšla rešena, a hkrati sistemsko spremenjena. Po vojni je oblast prevzela komunistična partija, ki je vzpostavila enopartijski sistem. Druga, socialistična Jugoslavija je bila zasnovana kot federativna država, ki je Sloveniji formalne pristojnosti avtonomije tudi dejansko razširila, a z omejitvami zaradi enopartijske oblasti. Slovenski kulturni prostor je v tem okviru lahko v veliki meri cvetel na področjih, kot so šolstvo, znanost in umetnost. Kljub temu je celotna država delovala pod strogim nadzorom avtoritarnega političnega sistema, nenehni gospodarski spori med razvitejšim severom in manj razvitim jugom pa so ustvarjali sistemska trenja. Ta nestabilna ureditev, polna notranjih protislovij, je bila dolgoročno nevzdržna in je vodila proti neizogibnemu končnemu razpadu.

Suverenost in prihodnost

Ob koncu 20. stoletja je postalo očitno, da se je jugoslovanska federacija začela neizbežno razkrajati. Proces, ki je pripeljal do osamosvojitve Slovenije, pa ni bil enoznačen, temveč rezultat prepletanja različnih družbenih tokov. Na eni strani so se v osemdesetih letih pojavila nova civilno-družbena gibanja, od pankovske subkulture in mirovnikov do okoljevarstvenikov, ki so zahtevala večjo svobodo, demilitarizacijo družbe in spoštovanje človekovih pravic. Njihov primarni cilj ni bil nujno nacionalna država, ampak modernizacija in demokratizacija obstoječega sistema.

Vzporedno je znotraj same Zveze komunistov Slovenije potekal proces reformiranja, ki je pod pritiskom civilne družbe in naraščajočega srbskega nacionalizma postopoma prevzel demokratična gesla. Hkrati so nastajale nove politične stranke, ki so se združile v koalicijo Demos in so kot osrednji cilj postavile nacionalno suverenost. Spoznanje, da je za uresničitev demokratičnih teženj nujna lastna država, je tako postalo skupni imenovalec teh sicer različnih akterjev šele, ko so propadli vsi poskusi reforme Jugoslavije.

Plebiscit decembra 1990 in razglasitev samostojnosti junija 1991 sta bila vrhunec tega procesa. To je bil trenutek, ko je skupnost, katere identiteta se je stoletja kalila v jeziku in kulturi, končno dobila lastno državo. S tem je bil uresničen politični program, zasnovan že leta 1848, in prvič v zgodovini je slovenska kultura dobila polno institucionalno podporo v lastni državni strukturi.

Vendar v sodobnem svetu nobena država ne more delovati v izolaciji. Komaj vzpostavljena suverenost se je takoj soočila z novim izzivom, kako se povezati v širše, mednarodne strukture. Vstop v Evropsko unijo ni pomenil zanikanja komaj pridobljene samostojnosti, ampak strateško odločitev za vključitev v naprednejše in stabilnejše okolje. S tem se je narava delovanja družbe korenito spremenila. Osrednji izziv ni več obramba pred poskusi zunanje nadvlade, temveč iskanje ravnotežja med ohranjanjem lastne edinstvenosti in sodelovanjem v nadnacionalnih okvirih. Vprašanje danes ni več, ali bomo preživeli, ampak kako bomo delovali kot odprta, samozavestna skupnost, ki zna misliti onkraj svojih mitov.

Zgodovina Slovencev, kot smo jo skušali osvetliti, torej ni linearna pripoved, ampak kompleksna zgodba o nenehnem ustvarjanju in prilagajanju. Identiteta ni dokončan artefakt, ki bi ga morali zgolj ohranjati v muzeju. Njena moč je v odprtosti. Vsaka generacija ima priložnost in odgovornost, da prispeva k njenemu razvoju, da odpravlja stare travme, ustvarja nove kulturne vsebine in prilagaja skupnost izzivom svojega časa. Prihodnost slovenstva ni vnaprej določena z junaštvom ali zmotami preteklosti. Zgodovina nas uči, da identiteta ni nekaj, kar podedujemo, ampak nekaj, kar ustvarjamo. Kakšna bo njena prihodnja oblika, je zato odvisno od vsakega izmed nas, od vrednot in odločitev, s katerimi jo soustvarjamo danes.

Viri

• Pleterski, Andrej. Kdo smo: Ilustrirana zgodovina slovenstva. Ljubljana: Založba ZRC, 2020.

• Kosi, Jernej. Kako je nastal slovenski narod: Začetki slovenskega nacionalnega gibanja v prvi polovici 19. stoletja. Ljubljana: Založba Sophia, 2013.

• Luthar, Oto (ur.). The Land Between: A History of Slovenia. Frankfurt am Main: Peter Lang, 2008.

• Štih, Peter, Vasko Simoniti in Peter Vodopivec. Slovenska zgodovina: Od prazgodovinskih kultur do začetka 21. stoletja. Ljubljana: Modrijan, 2016.