Dva možna razloga, zakaj je Donald Trump zmagal
Navajam dva možna razloga, zakaj je Donald Trump zmagal, oziroma zakaj Kamala Harris ni uspela prepričati volivcev. Gre za vprašanje dostojanstva delavskega razreda in učinkovitosti preprostih zgodb, ki sta v Trumpovi strategiji ključni.
Velik del Trumpovih volivcev prihaja iz delavskega razreda in se noče počutiti kot "revčki," ki potrebujejo pomoč drugih. Ne marajo, da jih obravnavajo kot nemočne ali nesposobne, ki jih je treba reševati. Raje podpirajo voditelje, ki jih vidijo kot enakovredne, tudi če jih ti včasih kritizirajo ali žalijo. Takšen odnos se jim zdi bolj iskren in spoštljiv.
V politični filozofiji je milost lastnost vladarja, ki ima moč, da podeli pomilostitev. To dejanje ni zgolj izraz dobrote, temveč tudi znak nadrejenosti. Ko vladar podeljuje milost, s tem pokaže svojo moč, prejemnik pa je postavljen v podrejen položaj, odvisen od volje nekoga z višjim statusom.
Ta koncept pojasnjuje, zakaj mnogi Trumpovi volivci zavračajo državno pomoč. Socialno pomoč pogosto dojemajo kot obliko "milosti" s strani države ali bogatejših slojev. Namesto občutka solidarnosti povzroča občutek ponižanja, ker utrjuje hierarhijo: tisti, ki daje pomoč, je v nadrejenem položaju. Delavski razred, ki ceni samostojnost in trdo delo, to vidi kot pokroviteljski odnos, ki jim jemlje dostojanstvo.
Levica socialno pomoč razume kot izraz solidarnosti in pravičnosti, a mnogi Trumpovi volivci jo dojemajo kot znak podcenjevanja in poniževanja. Raje imajo voditelja, ki jih obravnava kot enakovredne partnerje, četudi jih včasih kritizira. Zanje je to znak spoštovanja. V tem smislu koncept milosti osvetljuje globlji psihološki konflikt: ne gre zgolj za materialno pomoč, temveč za priznanje dostojanstva in statusa, ki ga delavski razred zahteva zase.
Poleg tega je Trump svoje volivce učinkovito nagovoril z enostavnimi, razumljivimi zgodbami, tudi če so bile pogosto neresnične ali zavajajoče. Njegovi volivci namreč cenijo kratke, jasne pripovedi, ki dajejo občutek, da razumejo svet, tudi če gre za teorije zarote ali izmišljotine.
Primeri učinkovitih, a pogosto neresničnih Trumpovih zgodb so trditve, kot je, da bo zid na meji z Mehiko ustavil kriminal, čeprav podatki tega ne potrjujejo. Zgodba je uspela, ker ponuja hiter in jasen odgovor na zapleten problem priseljevanja. Podobno teorija o "globoki državi" pojasnjuje vse težave, s katerimi se je soočala Trumpova administracija, in krepi nezaupanje volivcev do vladnih institucij, kljub pomanjkanju dokazov. Trumpova zavrnitev podnebnih sprememb kot "prevare elit" krepi občutek, da se bori proti privilegiranim slojem, in nagovarja tiste, ki ne zaupajo znanstvenim avtoritetam.
Politični uspeh pogosto temelji na ustvarjanju občutka gotovosti in preprostih rešitev, ne glede na to, ali so te rešitve dejansko pravilne oziroma resnične. Trump je to mojstrsko izkoristil z uporabo preprostih zgodb, ki so nagovarjale čustva in nezaupanje volivcev. Nasprotno pa demokrati in podobne politične opcije po svetu pogosto ponujajo kompleksnejše in natančnejše razlage, ki pa so težje razumljive in zato manj privlačne za širše občinstvo.
Ta izziv presega problematiko Združenih držav, saj je prisoten v mnogih državah. Ljudje povsod iščejo preproste odgovore na zapletena vprašanja, zlasti v obdobjih politične negotovosti in družbenih sprememb. Voditelji, ki znajo ponuditi jasne, čeprav poenostavljene zgodbe, pogosto pridobijo podporo, medtem ko tisti, ki se osredotočajo na kompleksne analize, naletijo na manj odziva.
Rešitev tega izziva je v izboljšanju kakovosti javne komunikacije in medijskega poročanja, ter v krepitvi izobraževalnega sistema. Potrebujemo medije, ki znajo podajati natančne, celovite in razumljive informacije, ter izobraževalni sistem, ki spodbuja kritično mišljenje in razumevanje kompleksnosti sveta že od mladih let.
Le z močnim izobraževalnim sistemom, ki goji radovednost in kritično presojo, ter s kakovostnimi in zaupanja vrednimi mediji lahko zmanjšamo vpliv preprostih, a zavajajočih zgodb. S tem lahko oblikujemo družbo, ki je bolje pripravljena soočiti se s kompleksnimi izzivi današnjega sveta in sprejema odločitve na podlagi dejstev, ne pa populističnih zgodb.