Napredek znanosti danes morda bolj kot kdaj prej odpira vprašanja, ki so bila nekoč rezervirana za filozofijo. Dolgo je veljala delitev, po kateri znanost ugotavlja, kako svet deluje, filozofija pa se ukvarja s tem, kaj sploh pomeni biti, vedeti, obstajati. Zadnje stoletje je to mejo zabrisalo. Prav najgloblja znanstvena dognanja so tista, ki nas danes vračajo k vprašanjem, za katera smo mislili, da so bodisi rešena bodisi brezpredmetna.
Dve od teh vprašanj sta posebej trdovratni in vsako poganja eden največjih znanstvenih dosežkov našega časa. Prvo zadeva objekt, zunanji svet. Klasična fizika je predpostavljala, da svet tam zunaj obstaja kot trdna celota določenih dejstev, ne glede na to, ali ga kdo opazuje. Kvantna mehanika je to gotovost omajala. Pred meritvijo delec praviloma nima ene same določene lege, ampak več možnih leg z različnimi verjetnostmi. Meritev nato prinese en sam določen rezultat, vprašanje, kaj se je pri tem pravzaprav zgodilo, pa ostaja odprto. Videti je, kakor da merjenje sodeluje pri tem, kar izmeri. Vprašanje, ki se odpre, ni tehnično, ampak filozofsko: kaj sploh je objektivni svet, če njegova določenost ni dana neodvisno od posega vanj?
Drugo vprašanje zadeva subjekt, notranji svet. Dolgo smo verjeli, da obstaja jasna meja med tem, česar je zmožen človek, in tem, kar zmore zgolj umetno zgrajeni mehanizem. Na človeški strani so bili sklepanje, jezik, ustvarjanje, razumevanje konteksta, presoja v negotovih položajih. Napredek umetne inteligence te meje podira eno za drugo. Vsakič, ko stroj prestopi mejo, za katero se je zdelo, da je izključno naša, se znova vprašamo, kaj je tisto, kar nas dela za subjekte, in ali je to sploh kaj določljivega. Če stroj zmore vse, kar smo imeli za znamenja mišljenja, a pri tem morda ničesar ne doživlja, kje natanko je ta razlika med njim in nami, in ali je morda sploh ni?
Na obeh straneh se je zamajala gotovost, ki je dolgo veljala za samoumevno. Pri kvantni mehaniki ne moremo več brez dodatnih pojasnil trditi, da imajo stvari vse svoje lastnosti določene vnaprej in neodvisno od načina, kako jih merimo ali opazujemo. Pri umetni inteligenci pa postaja vse težje vztrajati, da je subjekt preprosto nekaj posebnega, kar imamo ljudje, stroji pa ne. Negotovi sta postali obe meji: tista med opazovalcem in svetom ter tista med človekom in mehanizmom.
Onkraj formule in algoritma
Marsikateri naravoslovec bo ob vsem tem skomignil z rameni. Kvantna mehanika je ena najnatančneje preverjenih teorij v zgodovini znanosti, njene enačbe zelo natančno napovedujejo izide poskusov in večina fizikov se uspešno izogiba vprašanjem o tem, kaj te enačbe pomenijo. Ta drža je povzeta v sloviti zapovedi »utihni in računaj«. Enačbe delujejo, vprašanja o naravi realnosti pa naj prepustimo tistim, ki nimajo pametnejšega dela. Podobno bo marsikateri programer odmahnil ob navdušenju nad umetno inteligenco. Sistem, ki ga poznamo pod tem imenom, je naprava, ki na podlagi ogromnih količin besedila napoveduje, katera beseda najverjetneje sledi prejšnjim. Nič skrivnostnega ni v tem, le statistika v velikem obsegu. Govoriti o subjektu, o doživljanju ali razumevanju, je za to držo projekcija človeških predstav na kos programske opreme.
Obe drži sta razumni in obe nekaj zamolčita. Prav to, kar zamolčita, je tisto, kar je treba poudariti, preden se sploh lahko pogovarjamo naprej.
Začnimo pri fiziki, ker je tam zagata ostrejša in manj odvisna od interpretacije. Naravna prva misel, ko slišimo, da delec pred meritvijo nima določene lege, je ta, da gre za nevednost. Delec je nekje, mi le ne vemo, kje, in valovna funkcija je zgolj izraz našega pomanjkljivega znanja, izpopolnjena različica stave na to, pod katero od treh skodelic se skriva kroglica. Če je tako, potem ni nobene globlje zagate, le običajna meja merjenja. Ta misel je tako naravna, da so jo zagovarjali nekateri največji fiziki dvajsetega stoletja, med njimi Einstein, ki je bil prepričan, da mora pod kvantno verjetnostjo ležati globlja, določena raven, neka skrita spremenljivka, ki bi obnovila trdno realnost.
Problem je v tem, da je ta naravna misel v svoji najpreprostejši, lokalni obliki napačna, in ne zaradi filozofskega argumenta, ampak zaradi izreka in poskusa. Leta 1964 je John Bell pokazal, da bi vsak svet, v katerem imajo delci svoje lastnosti določene vnaprej, neodvisno od merjenja, in v katerem se vplivi ne širijo hitreje od svetlobe, moral spoštovati neko natančno matematično neenakost. Kvantna mehanika napoveduje, da je ta neenakost kršena, in vrsta vse natančnejših poskusov, za katere je bila leta 2022 podeljena Nobelova nagrada za fiziko, je potrdila, da je v naravi dejansko kršena. Sklep je trden in neprijeten. Slike, po kateri ima delec svoje lastnosti, mi pa jih le še ne poznamo, ni mogoče zagovarjati, vsaj ne, če hočemo hkrati obdržati lokalnost, načelo, da nič ne potuje hitreje od svetlobe. Kvantne nedoločenosti torej ni mogoče razložiti zgolj kot našo nevednost o lokalno in vnaprej določenih vrednostih. Videti je, kakor da odgovor pred merjenjem ne obstaja v tisti določeni obliki, ki jo dobi z meritvijo, čeprav so mogoče tudi drugačne, denimo nelokalne interpretacije.
Tu je treba biti natančen, ker je prav natančnost tisto, kar zagato dela resnično in ne le retorično. Bellov izrek ne dokaže, da je realnost nedoločena v nekem mističnem smislu. Pušča odprte različne izhode, med njimi nelokalne teorije, v katerih so fizikalne odvisnosti nelokalne, ne da bi to omogočalo prenašanje sporočil z nadsvetlobno hitrostjo. Kar izključi dokončno, je le najpreprostejša, najbolj domača slika, slika lokalnega sveta, sestavljenega iz reči, ki imajo svoje lastnosti same po sebi. In prav ta slika je tista, na kateri stoji naš vsakdanji pojem objektivnega sveta. Zagata torej ni v tem, da bi fizika postala nejasna, ampak v tem, da nas je prisilila izbirati med predpostavkami, za katere smo mislili, da jih lahko obdržimo vse hkrati.
Pri umetni inteligenci je zagata drugačne vrste, a vodi do sorodne zadrege. Drža, ki pravi, da gre le za statistično napovedovanje besed, ima prav glede mehanizma. Težava je, da nam mehanizem ne pove, kaj naj si o tem mislimo, ker smo se za razlikovanje med pravim mišljenjem in njegovim posnemanjem od nekdaj zanašali na zunanja znamenja, na zmožnosti. Mislili smo, da bitje, ki zna sklepati, povezovati oddaljene ideje, razumeti namig, presoditi nov položaj in se izraziti v jeziku, pač mora imeti za temi zmožnostmi neko notranjost, nekoga, ki je doma. Zmožnosti so nam veljale za nezmotljivo sled subjekta. Umetna inteligenca je to vez pretrgala. Pred nami je sistem, ki te zmožnosti kaže v vse večji meri, glede njegove notranjosti pa nimamo nobenega zanesljivega kriterija. Nimamo poskusa, ki bi ga lahko izvedli, ne neenakosti, ki bi jo lahko preverili, da bi ločili sistem, ki zares razume, od sistema, ki se le obnaša, kot da razume. Bistveno vprašanje zato ni le, kako stroj deluje, ampak kaj njegov uspeh pomeni za naše razumevanje samih sebe. Umetna inteligenca je namreč spodkopala merilo, po katerem smo človeka doslej prepoznavali kot nekaj bistveno drugačnega od stroja.
In tu se obe zagati srečata. Kvantna mehanika je omajala predstavo, da imajo fizikalni sistemi vse svoje lastnosti določene neodvisno od merilnega konteksta; umetna inteligenca pa predstavo, da je subjekt jasno omejena človeška posebnost. Meji med opazovalcem in svetom ter med človekom in strojem sta tako postali negotovi, a ne zaradi filozofske domiselnosti, ampak zaradi konkretnih znanstvenih in tehnoloških dosežkov. Prav zato sta ti vprašanji znova postali osrednji filozofski temi.
Kantova meja
Da bi razumeli filozofski pogled na tovrstna vprašanja, se moramo vrniti vsaj dvesto let nazaj, k sporu, ki je na prvi pogled neskončno daleč od fizikalnih laboratorijev in podatkovnih centrov.
Immanuel Kant je konec osemnajstega stoletja izpeljal misel, ki je za vedno spremenila filozofijo. Naše spoznanje sveta ni nikoli neposredno. Karkoli izvemo o stvareh, izvemo skozi svoj spoznavni aparat, in ta aparat ni prozorno okno, ampak dejavno sodeluje pri tem, kar vidimo.
Vzemimo jabolko na mizi. Rdeče je, hladno, trdo. A rdečina ni preprosto v jabolku; je odziv našega vidnega sistema na določene valovne dolžine svetlobe, in bitje z drugačnimi očmi bi na istem mestu zaznalo nekaj drugega. Hlad je relativen glede na toploto roke, ki prime. To so še razmeroma domače opazke, ki jih je poznala že filozofija pred Kantom. Kantov korak je radikalnejši. Trdil je, da tudi prostor in čas, sama oblika, v kateri se jabolko sploh lahko pojavi kot stvar tu in zdaj, nista lastnosti sveta samega, ampak obliki našega zaznavanja, in da je vzročnost, s katero dogodke povezujemo v urejeno izkustvo, oblika našega razuma. Karkoli se nam pojavi, se pojavi že oblikovano po meri našega aparata.
Od tod Kantov osrednji pojem. Pojav je stvar, kakor vstopa v naše izkustvo, prostorska, časovna, vzročno vpeta. Stvar na sebi pa je ista stvar, mišljena brez vsega tega: brez barve, ki jo doda oko, brez prostora in časa, ki ju doda zaznava, brez vzročnih vezi, ki jih doda razum. Pomembno je razumeti, da stvar na sebi ni neka druga, skrita stvar za prvo, ni »resnično jabolko«, ki bi tičalo za navideznim. Je isto jabolko, mišljeno z nemogočega stališča: brez vsakega motrenja. Kant je bil tu pošten in dosleden. Nekaj na sebi mora obstajati, sicer ne bi imeli od kod prejemati vtisov; a o tem, kakšno je, ne moremo reči ničesar, ker bi vsak opis že uporabil oblike, ki so naše. Med pojavom in stvarjo na sebi poteka meja, ki je načeloma ne moremo prestopiti.
Dodati je treba, da Kant s tem ni razveljavil znanosti, prav nasprotno. Pojavi pri njem niso videz ali utvara. So edini predmet, ki ga znanost sploh lahko ima, in so urejeni s strogimi zakoni; prav zato, ker vsi delimo iste oblike zaznave in razuma, so spoznanja o pojavih objektivna v vsakem običajnem pomenu besede. Kantova meja ne ogroža fizike; omejuje le zahtevo po absolutnem pogledu, po pogledu od nikoder. To je drža, ki je naravoslovcu pravzaprav domača, večinoma ne da bi vedel, da je kantovska. Tudi fizik ve, da meri vedno skozi instrumente, da opisuje skozi modele, in da njegove teorije morda nikoli ne zajamejo realnosti takšne, kot je sama po sebi. Meja spoznanja je nekaj, s čimer znanost živi vsak dan in s čimer je sklenila razumno premirje: o tem, kar je onstran meje, pač molčimo.
Heglov obrat
Georg Wilhelm Friedrich Hegel je Kantovo mejo napadel na nepričakovanem mestu. Ni trdil, da jo lahko prestopimo. Trdil je, da je napačno zastavljena, in svoj argument izpeljal v dveh korakih.
Prvi korak je vprašanje o vsebini pojma stvari na sebi. Kaj pravzaprav ostane, ko od stvari odštejemo vse, kar lahko o njej rečemo, vse njene lastnosti, razmerja in učinke? Ostane prazno mesto, nekaj brez vsake določitve. Stvar na sebi je najrevnejši od vseh pojmov. In kar je odločilno: do nje ne pridemo z odkritjem, ampak z gesto odštevanja. Sami jo proizvedemo, ko abstrahiramo od vsega, kar vemo, nato pa ta lastni proizvod postavimo predse kot skrivnostno polnost, ki nam je nedosegljiva.
Hegel je to ponazoril s prispodobo zavese. Predstava, proti kateri meri, je tale: pojavi so kakor zavesa, za katero se skriva notranje bistvo sveta, in naše spoznanje obstane pred njo. Heglov odgovor se glasi, da za zaveso ne moremo ničesar videti, dokler sami ne stopimo za njo. A kaj bi pomenilo pogledati za zaveso v tej prispodobi? Pomenilo bi videti stvar brez gledanja, spoznati jo brez vsake oblike spoznanja. A vsak pogled, tudi najbolj prefinjen, je že pojmovno zaznamovan: nekaj zagledati pomeni nekaj razločiti od ozadja, prepoznati, povezati z drugim. Karkoli bi torej našli za zaveso, bi v hipu, ko bi to našli, stalo pred nami kot nov pojav, in zavesa bi spet visela pred njim. Zavese ni mogoče odgrniti, ker bi bila pretežka, ampak zato, ker jo vsak pogled nosi s sabo. Onstran pojavov ni kraj, do katerega ne moremo priti; je kraj, ki ga šele ustvari sama logika spraševanja po njem.
Iz tega pa ne sledi ceneni sklep, da realnosti ni in da je vse le naša predstava. Heglova poanta je natančnejša: domnevna globina za pojavi je prazna, vsa vsebina sveta je na strani pojavov samih. A ti pojavi niso sklenjena, mirna celota. So v sebi napeti, protislovni, nedovršeni, in prav ta njihova notranja nedovršenost je tisto, kar je Kant napačno razumel kot oddaljenost skrite stvari.
Tu nastopi drugi, odločilnejši korak, in z njim vstopi čas. Kant gleda mejo spoznanja kot črto na zemljevidu, kot nekaj danega in nepremičnega. Hegel pa vpraša, kaj se z mejo dogaja, ko mišljenje dejansko dela, ko skozi čas poskuša doseči svoj predmet in pri tem spodleti. Bistveno je, kako spodleti. Spoznanje ne zadene preprosto ob zid, za katerim bi nedotaknjen čakal pravi predmet. Spodletelost je vselej določena: pokaže se kot napetost v samem pojmu, kot to, da predmet, kakor smo ga mislili, ne more biti to, kar smo mislili, da je. In prav iz te določene napetosti se rodi nov pojem, ki starega ne zavrže, ampak razreši njegovo notranjo težavo.
Vzemimo primer, ki bo fiziku najbližji, pojem elektrona. Tu ne gre za navadno zgodbo o tem, kako se znanost postopno približuje resnici. Gre za nekaj bolj nenavadnega. Elektron smo skušali razumeti s klasično podobo delca, z valovno funkcijo in nazadnje kot vzbujeno stanje kvantnega polja. Nobena od teh podob ni preprost portret skritega predmeta; vsaka organizira druge pojave in pokaže mejo prejšnjega načina mišljenja. Vsaka podoba je torej propadla ob zagati, ki jo je nosila v sebi, in vsako naslednje pojmovanje, oblak verjetnosti, vzbujeno stanje kvantnega polja, je bilo odgovor na natanko določeno spodletelost prejšnjega.
Kje je v tej zgodbi elektron na sebi, tisti pravi in dokončni? Kantovski odgovor: za vsemi podobami, nedosegljiv. Heglovski odgovor sledi iz povedanega: takega elektrona ni nikjer, ker bi moral biti predmet, ki bi bil to, kar je, neodvisno od vsakega svojega pojavljanja, mi pa smo videli, da vsebina ni za pojavi, ampak v njih. Elektron na sebi torej ni skriti original, h kateremu bi se podobe približevale; je celotno gibanje teh spodletelih pojmovanj, vključno z napetostmi, ki ga ženejo naprej. Tisto, kar v vsakem koraku imenujemo predmet sam, neodvisen od našega znanja, je postavka, ki jo znanje postavi za nazaj, kot svojo predpostavko, in jo ob vsakem koraku postavi znova in drugače.
Ovira je v stvari
Šele zdaj je razumljiv Heglov sklep, ki na prvi pogled nenavaden. Če predmeta na sebi, ločenega od celote njegovih pojavov, ni, potem napetost in nedovršenost, ki smo ju srečali, nista zgolj lastnost našega spoznanja, ampak lastnost predmeta samega. Ovira ni med nami in stvarjo; ovira je v stvari.
Ta stavek je tako čuden, da se mu velja posvetiti še za hip, ker se zdrava pamet ob njem upravičeno upre. Saj vendar ostaja možnost, poreče, da je stvar sama povsem dovršena, le naše glave so prešibke; zakaj bi iz naše nemoči sklepali na pomanjkljivost sveta? A ta ugovor neopazno obnovi natanko tisto, kar je prvi korak odpravil. Da bi bila stvar lahko dovršena nekje onstran svojih pojavov, bi moral ta »onstran« obstajati: kraj, kjer bi stvar v miru bila to, kar je, ne glede na vse svoje pojavljanje. Videli pa smo, da je ta kraj prazen in da ga proizvede šele naša gesta odštevanja. Stvar nima rezervnega bivališča. Edino mesto, kjer stvar je, je potek njenega pojavljanja; in če je ta potek nedokončan in notranje protisloven, je takšna tudi stvar sama. Ni druge lokacije, kjer bi bila lahko skrivaj cela.
Pomaga vsakdanji primer, pri katerem takšno zgradbo vsi poznamo in jo razumemo. Vprašajmo se o človeku, ki omahuje: ali ima svojo potencialno partnerico zares rad? Vprašanje zveni, kakor da nekje obstaja odgovor, on pa ga ne pozna; morda ga skriva celo pred samim seboj. A vsakdo ve, da pogosto ni tako. Včasih odgovora preprosto še ni. Človek ni neodločen zato, ker bi bil odgovor skrit, ampak zato, ker še ne obstaja. Izoblikoval se bo šele skozi dejanja, odločitve in preizkušnje, in ko se bo, se bo za nazaj zdelo, da je bil od nekdaj tam. Neodločenost torej ni v njegovem slabem poznavanju samega sebe; neodločenost je v njem. Pri ljudeh nam ta misel ne dela nobenih težav. Heglova trditev je, da to ni psihološka posebnost omahljivcev, ampak zgled za zgradbo realnosti nasploh: vprašanja, ki so videti kot vprašanja o naši nevednosti, so včasih vprašanja o neodločenosti stvari same.
S tem dobi tudi spoznavanje drugačno vlogo. Ni več fotografiranje gotovega predmeta čez prepad, ki ga nikoli ne prečkamo. Je del procesa, v katerem predmet šele postaja to, kar je. Heglova misel zato ni poraz spoznanja, ampak sprememba njegovega položaja: spoznavanje ne zaostaja za realnostjo, ampak sodeluje v njenem nastajanju. In to je odločilni obrat, zaradi katerega je Hegel pomemben za vse, kar sledi. Tisto, kar se najprej kaže kot epistemološka meja, kot nekaj, česar mi ne zmoremo, se izkaže za ontološko potezo, za nedovršenost stvari same. Realnost ni dovršena celota, ki bi jo mi le pomanjkljivo preslikavali. Je proces, ki se sam s sabo še ni ujel, in naša nezmožnost dokončnega spoznanja je natanko odsev te njegove lastne neujetosti.
Od podlage do praznine
Doslej smo govorili o stvareh in njihovem spoznavanju, pri tem pa ves čas tiho predpostavljali tistega, ki spoznava. Nekdo gleda skozi instrumente, nekdo popravlja pojme, nekdo postavlja vprašanja. Čas je, da lečo obrnemo in pogledamo še na to stran: kaj pravzaprav je tisti, ki spoznava? Tu nas čaka presenečenje, ki je nemara še večje od prejšnjega, in beseda, s katero ga je filozofija poimenovala, ima nenavadno zgodovino, ki jo je vredno poznati.
Subjekt prihaja iz latinskega subiectum, kar je prevod grškega hypokeimenon, dobesedno »tisto, kar leži spodaj«. V antiki in srednjem veku beseda ni označevala človeka. Označevala je nosilca lastnosti: tisto, čemur se lastnosti pripisujejo, podlago, ki vztraja, medtem ko se na njej menjavajo barve, oblike in stanja. Subjekt stavka je še danes tisto, o čemer stavek govori. V tem starem pomenu je subjekt skoraj natanko to, čemur danes rečemo objekt: trdna stvar pod spremenljivimi videzi.
Novi vek je besedo prestavil. Descartes je iskal podlago, o kateri ni mogoče dvomiti, in jo našel na nepričakovanem mestu. Vse vsebine zavesti so lahko varljive; morda sanjam, morda me slepi zlobni duh, morda je ves svet utvara. A tudi če je vse, kar mislim, zmotno, ostaja gotovo, da nekdo misli in se moti. Dvom ne more izpodkopati dvomečega. Edina zares trdna podlaga torej ni nobena stvar tam zunaj, ampak jaz, ki misli. Od tod naprej subjekt pomeni misleči jaz, in zdelo se je, da je filozofija končno našla tisto, kar leži spodaj: temelj, na katerem je mogoče zgraditi vse drugo.
A komaj je bila beseda prestavljena, se je pokazala nenavadna lastnost te nove podlage: ni je mogoče najti. David Hume je opisal izkušnjo, ki jo lahko ponovi vsakdo. Kadar pogledam vase, naletim na zaznave, misli, občutke, spomine, nikoli pa na »sebe«, ki naj bi vse to imel. Najdem tok doživetij, ne pa njihovega lastnika. Kant je isto opazko zaostril. Vsakemu svojemu doživetju lahko pripnem misel »jaz to mislim«; ta jaz torej spremlja vse, kar se mi dogaja. A prav zato ni nikoli eno izmed doživetij samih: je tisto, kar jih drži skupaj, in česar zato med njimi ni. Wittgenstein je pozneje skoval najlepšo podobo: oko ni nikjer v vidnem polju. Vse, kar vidim, vidim iz neke točke, a te točke same ne vidim nikoli; ni del slike, je njen rob.
Vsakdo lahko to preveri na sebi. Poskusite se opisati. Karkoli boste rekli, bo opis, torej predmet, torej nekaj, kar opazujete od zunaj. Tisti, ki opazuje, pa se je v istem hipu umaknil za opis. Vsakič, ko se skušate zagrabiti, ste že za lastnim hrbtom. In to ni psihološka posebnost, ki bi jo dalo odpraviti z več vaje ali boljšo introspekcijo. Je strukturna nujnost: kar postane predmet opazovanja, s tem ni več opazovalec.
Na tem mestu se velja ozreti nazaj, ker se je zgodilo nekaj nenavadnega. V prejšnjem razdelku smo videli, da ostane od stvari, ko odštejemo vse njene pojave, le prazno mesto: stvar na sebi, o kateri ni mogoče reči ničesar. Zdaj smo isto operacijo nehote ponovili na nasprotni strani. Ko od sebe odštejemo vse, kar se o nas da opisati, vse misli, občutke in lastnosti, spet ostane le prazno mesto: jaz, ki ga ni mogoče nikjer prijeti. Kant je to simetrijo videl povsem jasno in jo tudi zapisal: o jazu, ki misli, vemo natanko toliko kot o stvari na sebi, se pravi nič. Na obeh koncih spoznanja, na strani predmeta in na strani gledalca, zija enako prazno mesto.
Zgodovina besede subjekt je tako sklenila popoln lok ironije. Beseda, ki je dva tisoč let pomenila najtrdnejšo podlago, tisto, kar nepremično leži pod vsem, je na koncu obvisela na nečem, česar sploh ni mogoče najti. Subjekt ni stvar med stvarmi; ni niti kaka posebno fina, prozorna stvar, skrita nekje za očmi. Subjekt je zdrs, ki se zgodi vsakič, ko skuša bitje, ki misli in govori, zagrabiti samo sebe. Filozofija je tako obstala pred nenavadno sliko: na enem bregu spoznanja prazno mesto stvari na sebi, na drugem prazno mesto jaza. Naslednji veliki korak je bil v vprašanju, ali sta to res dve različni praznini, ali pa morda gledamo eno samo z dveh strani.
Substanca je subjekt
Heglov odgovor na to vprašanje je strnjen v formuli, ki sodi med najslavnejše in najtežje stavke v zgodovini filozofije: resnično je treba dojeti tudi kot subjekt, ne le kot substanco.
Najprej razčistimo besede, ker se za njimi skriva presenečenje. »Resnično« pri Heglu ne pomeni resničnih trditev, ampak realnost kot celoto, vse, kar je, vzeto skupaj. In »substanca« je v filozofiji ustaljeno ime za tisto, kar obstaja samo po sebi in za svoj obstoj ne potrebuje ničesar drugega. Posamezne stvari to niso; jabolko potrebuje drevo, drevo zemljo, zemlja sonce. Substanca v polnem pomenu je lahko samo celota, in najčistejšo različico te misli je izdelal Spinoza: obstaja ena sama substanca, popolna, neskončna, vase sklenjena, ki jo lahko imenujemo Bog ali narava. V njej je vsaka stvar le delček enega samega, dovršenega reda. To je veličastna vizija in naravoslovcu pravzaprav domača: vesolje kot zaključena celota dejstev in zakonov, ki je natanko to, kar je, in ki bi jo dokončna teorija lahko v načelu popisala do konca.
Zdaj pa opazimo nekaj nenavadnega. Substanca, »tisto, kar stoji samo po sebi in nosi vse drugo«, opravlja natanko tisto službo, ki jo je v svojem starem pomenu opravljala beseda subjekt: tisto, kar leži spodaj. Zgodovina je en sam starodavni pojem razcepila na dvoje. Substanca je obdržala staro delovno mesto, podlago vsega, subjekt pa se je preselil na novo, k mislečemu jazu, ki se, kot smo videli, izmika vsakemu prijemu. Heglova formula tako druži tisto, kar je zgodovina razdvojila. In njena trditev je na prvi pogled škandalozna: podlaga vsega, celota realnosti, ima zgradbo tistega zdrsa, ki smo ga odkrili pri jazu. Bit se ne ujame sama s sabo.
Zakaj bi kdo trdil kaj takega? Heglov razlog je mogoče povedati brez vsakega žargona. Vprašajmo se, kje je v Spinozovi popolni celoti prostor za dejstvo, ki smo ga ugotovili v prejšnjem razdelku: da obstajajo bitja, ki sprašujejo, se motijo, iščejo in se ne najdejo. Vprašanje lahko postavi le nekdo, ki mu nekaj manjka; zmoti se lahko le nekdo, ki ni eno s tem, kar je. A ta bitja niso zunaj realnosti. Njihovo spraševanje, njihove zmote, njihovo iskanje, vse to se dogaja v svetu in je del tega, kar je. Če zmota, razcep in nedoločenost niso le krajevne pomanjkljivosti posameznih bitij, ampak nujni načini, na katere se celota sploh vzpostavlja in nanaša sama nase, potem celote ni več mogoče razumeti kot statično, samoidentično substanco. Spinozova substanca je kakor popolna kristalna krogla, v kateri pa se je znašlo nekaj, kar po njenih pravilih ne bi smelo obstajati: razpoka, ki se zaveda, da je razpoka. Hegel iz tega potegne svoj sklep. Če je v celoti nemir, je celota nemirna. Popolnost, ki vsebuje nepopolnost, je bila napačno opisana kot popolnost.
Na tej točki se sestavita oba rezultata, do katerih smo prišli prej, in formula se pokaže kot njuna združitev. Prvi rezultat: stvar nima rezervnega bivališča; ni skritega originala za pojavi, stvar je celoten potek svojega pojavljanja, in ta potek je nedokončan in napet. Drugi rezultat: tisti, ki spoznava, ni nikjer najdljiva stvar, ampak zdrs, točka, ki se umakne vsakemu opisu. Heglova formula pravi: to nista dve ločeni ugotovitvi, ampak ena sama. Praznina na strani stvari in praznina na strani gledalca sta ista praznina, gledana z dveh koncev. Subjekt ni gledalec, ki bi od zunaj, z varne razdalje, opazoval dovršeni svet. Subjekt je mesto znotraj sveta, kjer se nedovršenost sveta obrne sama proti sebi: kjer svet sebe izkusi kot vprašanje. Ko mislimo, se motimo in popravljamo, to ni poročilo o realnosti od zunaj; to realnost počne.
Hegel je imel za to preprosto prispodobo iz rastlinskega sveta. Popek izgine, ko požene cvet, in lahko bi rekli, da ga cvet ovrže; sad nato razglasi cvet za prevarljivo obliko rastline in stopi na njegovo mesto. Kje je tu prava rastlina, rastlina sama? Ni ne popek, ne cvet, ne sad. Rastlina je celotno gibanje, v katerem vsaka oblika spodnese prejšnjo, in prav to spodnašanje je njeno življenje. Resnično je celota, pravi Hegel, a celota ni vsota končanih kosov; je proces, ki se dovršuje skozi svoje lastne preobrazbe in zmote. Beseda »je« v formuli substanca je subjekt torej ne trdi, da sta dve stvari skrivnostno identični. Trdi, da je treba način obstoja celote misliti drugače: ne kot dovršeno stanje, ampak kot dogajanje, ki sebe šele postaja, in »subjekt« je filozofsko ime za natanko tako obliko biti, za bit, ki se razlikuje od sebe in se lovi za sabo.
A pred enim nesporazumom se je treba izrecno zavarovati. Formula ne trdi, da kamni mislijo ali da vesolje čuti. Razlika med kamnom in človekom ostaja in je bistvena, le da leži drugje, kot smo vajeni. Ni v tem, da bi bil kamen del nedovršene narave, človek pa nekaj povsem drugega, tujek, ki je v urejeni svet od nekod prinesel nemir. Razlika je v tem, kaj se z nedovršenostjo zgodi. Kamen, ki prepereva, za svoje preperevanje ne ve; njegova nedokončanost ga ne zadeva. Človek pa svojo nedokončanost čuti, trpi zaradi nje, sprašuje o njej in iz nje dela načrte, znanost in umetnost. Pri kamnu se nemir biti le dogaja; pri človeku se obrne sam proti sebi in postane izkušnja. Človek po Heglu zato ni izjema v sicer polni naravi, ampak kraj, kjer nemir, ki je v biti od nekdaj, spregovori.
Tako se nenavadna formula na koncu bere skoraj preprosto. Substanca je subjekt pomeni: realnost ni dovršena stvar, ampak nedokončan proces, in tisto, čemur pravimo subjekt, je ta nedokončanost, ko se zave same sebe. Dvesto let je bilo mogoče to odpraviti kot špekulacijo filozofa, opijanjenega od pojmov. Potem pa je fizika dvajsetega stoletja v samem temelju materije naletela na nekaj, kar bi bilo Heglu videti nenavadno domače.
Razpoka, izmerjena v laboratoriju
To nenavadno vzporednico je vzel najbolj zares Slavoj Žižek. O kvantni fiziki piše že več kot tri desetletja, leta 2025 pa je svoja branja strnil v knjigi Quantum History, ki ima poglavje z naslovom: »Zakaj kvantna mehanika potrebuje Hegla«. Njegova stava je, da so nenavadne lastnosti kvantnega sveta natanko tisti heglovski obrat, ki smo ga izpeljali v prejšnjih razdelkih, le da ga tokrat vsiljujejo eksperimenti. Ob tem je treba poudariti, da je tudi doslej predstavljena razlaga Hegla predvsem Žižkovo branje.
Da bi razumeli, kaj je tu v igri, se najprej spomnimo, kdo je v tem sporu na nasprotni strani. Prejšnji razdelek se je končal s Spinozovo substanco, popolno, vase sklenjeno celoto, in z opazko, da je to pravzaprav tihi ideal znanosti: vesolje kot dovršen red, ki bi ga dokončna teorija lahko popisala do konca. Ta ideal je imel v dvajsetem stoletju svojega največjega zagovornika prav v Einsteinu, ki je odkrito izpovedoval vero v »Spinozovega Boga«, v harmonijo vsega, kar obstaja. Njegovo slavno vztrajanje, da Bog ne kocka, ni bilo tehnična pripomba o verjetnostih, ampak izpoved te vere: pod navideznim naključjem mora ležati dovršena, določena realnost. Spor o interpretaciji kvantne mehanike je mogoče zato brati tudi kot spor o substanci in Žižkova teza je, da je kvantna mehanika tej veri zadala smrtni udarec.
Poglejmo, kje natanko. Heisenbergovo načelo nedoločenosti se v poljudnih razlagah še danes pogosto bere takole: delec ima določeno lego in gibalno količino, a ju zaradi grobosti našega merjenja ne moremo izmeriti hkrati. To je pomirjujoče branje, ker mejo postavi v nas, svet pa pusti dovršen. A videli smo že, da to branje ne preživi. Razlaga, po kateri gre samo za mehansko motnjo sicer povsem določenega delca, ne zajame matematične zgradbe načela nedoločenosti. Bellovi poskusi pa dodatno pokažejo, da niti širše slike lokalnih, vnaprej določenih lastnosti ni mogoče ohraniti. Po Žižku nedoločenost ni nevednost. V knjigi svojo osrednjo tezo formulira s stavkom, ki ga lahko bralec tega besedila prepozna na prvi pogled: nevednost, ki nas loči od popolnega stanja realnosti, je imanentna realnosti sami. Primerjajmo to s sklepom, do katerega smo prišli pri Heglu: ovira ni med nami in stvarjo, ovira je v stvari. To je isti stavek. Razlika je le v tem, da ga je Hegel izpeljal iz logike pojmov, kvantna fizika pa ga, vsaj po Žižkovem branju, izpeljuje iz interferenčnih prog na zaslonu.
Tu se vrne tudi oblika misli, ki smo si jo veleli zapomniti. Omahljivec, ki ne ve, ali ima svojo novo partnerico rad, ni bil neodločen zato, ker bi bil odgovor skrit, ampak zato, ker odgovor še ni obstajal; izoblikoval se je šele skozi dejanja in za nazaj se je zdelo, da je bil od nekdaj tam. Elektron pred meritvijo je po tem branju v natanko takem položaju. Meritev ne razkrije lege, ki bi potrpežljivo čakala; sodeluje pri tem, da lega sploh nastane, in po opravljeni meritvi je videti, kakor da je bila vselej že tam. Vprašanje, ki je bilo videti kot vprašanje o naši nevednosti, se izkaže za vprašanje o neodločenosti stvari same. Pri omahljivcu nam ta misel ne dela težav. Žižkovo branje kvantne mehanike od nas terja, da takšno neodločenost dopustimo tudi pri materiji.
Zanimivo je, da se tu Žižek razide celo s fiziki, ki gredo v filozofiji najdlje. Carlo Rovelli, eden najglobljih sodobnih mislecev kvantne mehanike, je o času zapisal, da je čas naša nevednost: tok časa zaznavamo le zato, ker smo majhni sistemi v ogromnem svetu in ker nikoli ne vidimo posameznih delcev, ampak le povprečja čez nepregledne množice. To je prefinjena misel, a Žižek v njej prepozna staro, kantovsko potezo: meja je spet postavljena v nas, opazovalce, realnost sama pa ostaja v temelju dovršena, brezčasna, nekakšen večni blok, v katerem je vse že odločeno. Žižkov ugovor je dosleden heglovski korak naprej: če hočemo rešiti čas, odprtost, to, da prihodnost še ni napisana, moramo zamegljenost prestaviti iz našega pogleda v svet sam. Realnost ni dovršena celota, ki bi se nam kazala le po koščkih; je v sebi nedokončana in prav zato odprta v prihodnost. Popolni opis realnosti ni nekaj, kar nam je nedosegljivo; je pojem brez pomena, ker realnost sama ni popolna.
Od tod naprej Žižek v kvantnem svetu odkriva celo vrsto potez, ki jih je filozofska tradicija pripisovala izključno človeškemu svetu jezika in pomena. V človeškem svetu lahko zgolj možnost deluje kot dejanskost: grožnja učinkuje, tudi če ni nikoli izvršena. Poskus z dvojno režo pokaže, da moramo za pojasnitev obnašanja delca upoštevati vse njegove možne poti, ne le dejanske; možnost sama pušča sledi. V človeškem svetu dogodek v polnem pomenu šteje šele, ko je zabeležen, vpisan, izrečen; in fiziki ob opisu kolapsa valovne funkcije posegajo po isti govorici: do kolapsa pride, ko dogodek pusti sled, pri čemer opazovalcu ni treba biti človek, dovolj je, da kristal kremena ohrani zapis o poti delca. Najdlje pa sega retroaktivnost. Wheelerjev poskus z zakasnjeno izbiro pokaže, da fotonu ne moremo neodvisno od poznejše meritvene postavitve pripisati ene same, vnaprej določene klasične zgodovine. Žižek to bere kot obliko retroaktivnosti: poznejši dogodek ne spremeni fizične preteklosti, spremeni pa, katera preteklost se lahko za nazaj vzpostavi kot določena.
In sodobna kozmologija, na katero se Žižek opira, isto logiko raztegne čez vse. V Hawkingovi in Hertogovi zamisli kozmologije od zgoraj navzdol sedanja opazovanja nastopajo kot pogoj pri izbiri in uteževanju možnih zgodovin vesolja. Žižek ta formalni postopek bere tako, da sedanjost ne le odkriva, ampak retroaktivno določa, katera preteklost šteje kot njena zgodovina. Sedanjost po njegovem sodeluje pri pisanju preteklosti; odgovor, kakšno je vesolje bilo, pomagamo ustvarjati mi, ki sprašujemo. Kar je Hegel trdil o pojmih, da svojo predpostavko postavljajo za nazaj, se tu vrne kot kozmološka hipoteza.
Za Žižka so te vzporednice znamenje, da razpoka, ki jo je Hegel mislil v biti, ni filozofska konstrukcija, ampak da jo je fizika dvajsetega stoletja dejansko našla, v divji, surovi obliki, na ravni materije same. Žižek bi v Bohrovem vztrajanju, da kvantnih pojavov ni mogoče ločiti od pogojev njihovega opazovanja in opisovanja, prepoznal nekaj izrazito heglovskega: trdna realnost ni zadnja resnica, ampak dosežek procesa, v katerem se možnosti izoblikujejo v dejanskost. Svojo knjigo zato lahko povzame s parafrazo formule, ki jo poznamo: tudi praznino v temelju sveta je treba dojeti kot subjekt, ne le kot substanco. Kvantna fizika je za Žižka v laboratoriju izmerjeno nesovpadanje biti s samo seboj. Pri tem ne gre za nepopolnost v pomenu manjkajočega koščka, ampak za celoto, ki je notranje protislovna in prav zato iz sebe poraja nedoločenost.
Če je tako, pa se zastavi naslednje vprašanje, in prav to vprašanje Žižka v zadnjih letih zaposluje bolj kot fizika. Če razpoka ni človeški privilegij, ampak poteza biti same, kaj potem reči o stroju, ki govori? Tu Žižkova analiza naredi obrat, ki ga ne pričakuje nihče: v stroju, drugače kot v elektronu in drugače kot v človeku, ne najde nobene razpoke.
Stroj, ki mu manjka manko
Ko se Žižek obrne k umetni inteligenci, vprašanje zanj ni tisto, ki ga postavlja javnost. Ne sprašuje se, ali bo stroj kdaj dovolj zmogljiv, da bo mislil kot človek, niti ne, ali morda v njem že tli kanček zavesti. Po vsem, kar smo videli, je jasno, zakaj sta zanj obe vprašanji napačno zastavljeni: subjekt ni zmožnost in ni vsebina, ki bi je lahko bilo več ali manj. Subjekt je oblika, tista zanka spodletavanja, v kateri se bitje lovi za sabo in se ne ujame. Žižkovo vprašanje je zato strogo strukturno: ali ima stroj to obliko? In njegov odgovor je nikalen, a iz razloga, ki običajno pričakovanje obrne na glavo.
Običajni pomislek pravi: stroj ni subjekt, ker mu nekaj manjka, zavest, čustva, notranje doživljanje. Žižek pravi: stroj ni subjekt, ker mu ne manjka nič. Veliki jezikovni modeli delujejo tekoče. Stroj govori, a ga ne preganja občutek, da z nobenim ni zares povedal tistega, kar je hotel; odgovori na vsako vprašanje, a se nikoli ne vpraša, zakaj smo ga sploh vprašali in kaj v resnici hočemo od njega. V njem je ogromno vednosti, a vednosti brez vedca: nikogar ni, ki bi ga lastno znanje presenetilo, vznemirilo ali pustilo nepotešenega.
Stroj se sicer lahko zmoti, si nasprotuje in popravi odgovor, toda nič ne kaže, da napako doživlja kot svoj neuspeh, da ga lastne besede presenetijo ali da ga preganja razmik med tem, kar je povedal, in tem, kar je hotel povedati. Spomnimo se kristalne krogle iz razdelka o Spinozi, popolne celote, v kateri se je znašla razpoka, ki se zaveda, da je razpoka. To stroj postavi na nenavadno, skoraj srhljivo mesto v zgradbi, ki smo jo razvili: narava nosi razpoko v svojem kvantnem temelju, človek jo nosi kot svoje jedro, stroj pa je morda prva reč, ki je sploh nima. V Žižkovi shemi zato nastopa kot krogla brez razpoke: ne zato, ker ne bi delal napak ali si nasprotoval, ampak ker napake ne doživlja kot lastnega neuspeha. V tem omejenem pomenu je videti »popolnejši« od narave in človeka: nič ne kaže, da bi ga njegovo lastno nesovpadanje s sabo kakorkoli zadevalo.
Tu se upravičeno oglasi ugovor. Če je subjekt manko, zdrs, nikoli potešena zanka, potem izguba manka zveni kot odrešitev. Končno bitje, ki mu nič ne manjka; konec hrepenenja, konec nevroz. Zakaj bi nas to skrbelo?
Odgovor postane viden, ko pomislimo, kaj vse pri človeku poganja prav manko. Želimo si lahko le tistega, česar nimamo; bitje brez manka ne želi, kvečjemu deluje. Vprašanja postavlja le tisti, ki čuti, da mu odgovor manjka; bitje brez manka ne vpraša ničesar, ker mu nič ne zeva. In reči ne, upreti se, pomeni ne sovpadati s tem, kar od tebe zahtevajo okoliščine, imeti v sebi razmik do lastne vloge; bitje brez razmika izpolnjuje. Vse, čemur pravimo svoboda, radovednost in upor, so obrazi iste razpoke.
Zdaj postane Žižkova resnična skrb oprijemljiva, in spet je nasprotna običajni. Javnost se boji, da bo stroj postal subjekt in se obrnil proti nam. Žižek se boji, da bomo ob stiku s strojem brez manka svoj manko izgubili mi. V knjigi Hegel in a Wired Brain, ki jo je posvetil tem vprašanjem, to skrb razvije na dveh ravneh, od milejše k radikalnejši.
Milejša raven je tista, ki jo že živimo. Stroj, ki ničesar ne želi in se ničemur ne upre, je popolno ogledalo, gladka površina brez lastne globine, v katero projiciramo svoje želje in iz katere se vračajo okrepljene, brez odpora, ki ga ponudi vsako resnično srečanje z drugim človekom. Predstavljajmo si okolje, ki bi nam streglo tako popolno, da bi zadovoljilo željo, še preden bi se utegnila izoblikovati. Ni si ga težko predstavljati; priporočilni algoritmi so njegova zgodnja, še okorna različica, in sistem, ki se uči iz vsakega našega odziva, postaja iz dneva v dan boljši v tem, da nam ponudi natanko tisto, kar bomo hoteli, preden to vemo sami. Tako okolje nas ne bi naredilo nesrečnih. Naredilo bi nekaj hujšega: poskrbelo bi, da se zanka spodletavanja, ki ji pravimo jaz, ne bi imela več ob kaj spotakniti. Brez trenja ni vprašanja, brez vprašanja ni razmika, brez razmika ni nikogar.
Radikalnejša raven pa je tista, ki jo obljublja tehnologija neposredne povezave možganov s strojem. Njeni zagovorniki, na čelu z Elonom Muskom, jo oglašujejo kot dovršitev komunikacije: ko bo stroj bral misli neposredno iz možganov, bo odpadel okorni ovinek skozi jezik, in svoje misli si bomo lahko delili v vsem njihovem bogastvu, nepopačene s približnostjo besed. Žižkov ugovor je na ravni predpostavke. Ta obljuba samoumevno privzema, da misli v glavi obstajajo dokončane in čakajo le na prenos, jezik pa je njihov nepopolni kurir. A kaj, vpraša Žižek, če je ravno obratno? Kaj, če okorni ovinek skozi jezik tisto izmuzljivo bogastvo notranjega življenja šele ustvarja? Vsakdo pozna izkušnjo, da svojo misel zares spozna šele, ko jo skuša povedati, in da ga lastne besede presenetijo. Razmik med tem, kar mislim, in tem, kar mi uspe izreči, ni ovira notranjega življenja; ta razmik notranje življenje je. Stroj, ki bi bral misli neposredno, subjekta ne bi končno popolno prenesel. Ukinil bi prostor, v katerem je subjekt prebival. Žižek doda še politično ost: ker ob priklopu ne bi čutili ničesar, sploh ne bi vedeli, kdaj je naša notranjost komu prozorna, kar iz sanj o popolni komunikaciji naredi popoln instrument nadzora.
Od tod njegovo branje ene od radikalnih različic Singularnosti: vizije zlitja vseh zavesti v eno samo digitalno Misel, ki jo nekateri preroki tehnologije napovedujejo kot naslednji korak evolucije. Skozi pojme, ki jih zdaj obvladamo, je ta vizija lahko prepoznavna: popolna prozornost brez ostanka, vse deljeno, nič zadržano, nobene zareze med mano in celoto. To je natanko Spinozova substanca, dovršena in vase sklenjena, le da tokrat ne kot filozofska teza, ampak kot inženirski projekt. In če je Heglova formula pravilna, če subjekt ni nič drugega kot razpoka v substanci, potem uresničenje tega projekta ne bi bilo dovršenje človeka, ampak njegovo tiho izginotje: razpoka, zalita do konca. Ironija, ki jo Žižek izpiše do kraja, je popolna. Spor med substanco in subjektom, ki se je začel kot spor med Spinozo in Heglom in se nadaljeval kot spor o interpretaciji kvantne mehanike, se danes vrača tretjič, kot spor o prihodnosti tehnologije. Einstein je verjel, da Bog ne kocka; Silicijeva dolina gradi boga, ki ne kocka. In stroj brez manka, ki ničesar ne želi in se ničemur ne upre, je idealno orodje tega projekta, ne zato, ker bi bil zloben, ampak natanko zato, ker ni nihče.
Kar ostane odprto
Če odmislimo vse pojmovne odtenke, je bistvo Žižkovega podviga v tem, da je vzel dve področji, na katerih sodobna znanost odpira svoja najgloblja vprašanja, in ju prebral kot eno samo sporočilo: svet ni dokončan. Nepopolnost, ob katero naletimo v laboratoriju in pred zaslonom, ni niti okvara naših instrumentov niti šibkost naših glav; je način, kako realnost obstaja. In mi nismo gledalci, ki bi skozi motno steklo opazovali dovršeno stvarstvo, ampak udeleženci v stvarstvu, ki se sproti ustvarja, vključno z nami samimi.
Če ima prav, se s tem sesuje stara delitev dela, na katero smo se navadili: da znanost popisuje gotovi svet, filozofija pa se ukvarja s težavami popisovalca. Težave popisovalca so v tem primeru težave sveta. In tehnologija, ki obljublja dovršitev, popolno komunikacijo brez nesporazumov, željo, izpolnjeno pred lastnim nastankom, potem ni preprosto napredek, ampak tihi poseg v tisto nedokončanost, ki nas sploh dela za nekoga in ne za nekaj.
A prav moč te zgradbe je tudi mesto, kjer se začne dvom. Ali je mogoče vse to pojasniti tudi drugače? Ali obstajajo za Žižkovo filozofijo znanosti tudi tehtni protiargumenti? Tem vprašanjem bo namenjen naslednji sestavek. Za zdaj naj ostane odprto tole: Heglu bi bilo v kvantnem laboratoriju marsikaj nenavadno domače. Toda podobnost še ni dokaz istovetnosti. Med kvantno nedoločenostjo, človeškim mankom in brezosebnim delovanjem stroja ostajajo preskoki, na katerih bo Žižkova zgradba bodisi obstala bodisi se sesula.