Etika brez »naših« in »njihovih«

Humanost, empatija, razumevanje – vrednote, ki naj bi bile temelj vsake etike. A kaj, če so ravno te geste postale orodje opravičevanja nasilja?

V sodobnem svetu velja prepričanje, da je dobra etika predvsem »človeška«: takšna, ki razume, sočustvuje in postavlja dejanja v kontekst. Ko pride do nasilja, se trudimo poiskati človeške zgodbe na obeh straneh. Iščemo zgodovinske vzroke, kulturna ozadja, psihološke travme. Verjamemo, da je razumevanje pot do pravičnosti.

A prav v tem vidi Slavoj Žižek eno največjih nevarnosti današnjega časa. Opozarja, kako se humanost pogosto sprevrže v orožje opravičevanja. Ko rečemo »razumemo, zakaj je nekdo storil nekaj groznega«, že mehčamo ost dejanja. Ko iščemo človeški obraz nasilja, mu nehote podeljujemo legitimnost.

Alternativa: etika, ki presega »človeškost«

Žižkova zamisel »nečloveške« etike ponuja radikalen obrat. Namesto da ljudi razvrščamo v kategorije – Judje, Palestinci, žrtve, agresorji, teroristi, vojaki – vsako posamezno osebo obravnava kot neponovljivo, edinstveno bitje. Ne gre za to, da bi bili vsi enaki ali da bi si vsi zaslužili isto, ampak za zavrnitev redukcije človeka na njegovo nacionalnost, veroizpoved ali vlogo v spopadu.

Iz takšnega pogleda izhajajo pomembne, včasih neprijetne posledice. Če je vsak človek enkraten, potem je vsaka smrt izbris nečesa neponovljivega. Mrtev palestinski otrok je – predvsem in zgolj – mrtev otrok. Ne »palestinski«, ne »kolateralna škoda«, ne »žrtev terorizma«. Mrtev ukrajinski civilist je mrtev človek. Ne »heroj«, ne »simbol«, ne »figura v geopolitični igri«. Samo – mrtev. In že to bi moralo zadoščati za etično obsodbo.

Ta etika zavrača izgovore, okoliščine, olajševalne razlage. Bombardiranje bolnišnic je nesprejemljivo – tudi če se v njih skrivajo sovražniki. Ugrabljanje civilistov je nesprejemljivo – tudi če prihajajo iz »nasprotnega tabora«. Ubijanje nedolžnih je nesprejemljivo – ne glede na zgodovinske zamere, politične cilje ali kolektivne travme.

Etika univerzalne singularnosti

To, kar Slavoj Žižek imenuje »nečloveška« etika, izhaja iz etike, kot jo je razvil francoski filozof Alain Badiou. Gre za etiko univerzalne singularnosti, ki zavrača vsak poskus, da bi posamezno življenje vrednotili skozi pripadnost, zgodovino ali politični kontekst. Etika ne izhaja iz tega, kdo si, kaj predstavljaš ali za kaj se boriš, ampak zgolj iz dejstva, da si – da obstajaš kot edinstveno in neponovljivo človeško bitje.

Namesto da bi iskali razloge, okoliščine ali opravičila, ta etika vztraja pri tem, da je vsak posameznik neponovljiv in zato etično nedotakljiv. Vsaka smrt je izbris neponovljivega – in prav zato etično nesprejemljiva. Ne glede na to, ali gre za vojaka, civilista, agresorja ali upornika.

Žižek to etiko radikalizira: zavrača »človeške« geste sočustvovanja in razumevanja kot del ideološkega mehanizma, ki omogoča opravičevanje nasilja. V njegovem razumevanju tudi empatija pogosto deluje kot maska – ne kot resnično etično stališče, ampak kot kulturni refleks, ki ublaži grozo nasilja, ne da bi jo zares obsodil. Namesto tega zahteva etično držo brez iluzij: ubijanje nedolžnih je napačno – in to je vse, kar moramo vedeti.

Gaza

Vojna v Gazi nazorno razkriva, kako lahko »humanitarna« etika postane orodje ideologije. Na izraelski strani slišimo zgodbe o notranjih dilemah vojakov, o njihovih dvomih, stiskah in travmah. Nasilje se tako predstavi kot kompleksna moralna odločitev – kot »etična dilema«, ne pa kot to, kar v resnici je: nasilje. Palestinska stran po drugi strani poziva k razumevanju obupa, stoletnih krivic, stiske pod okupacijo. Njihovo nasilje postane »razumljivo«, morda celo »neizogibno« – in s tem, čeprav posredno, opravičeno.

Žižkova interpretacija etike univerzalne singularnosti zavrne obe naraciji. Ne sprašuje, kdo je »agresor« in kdo »žrtev«, temveč vztraja pri temeljni ugotovitvi: ljudje umirajo. In to je narobe. Bombardiranje stanovanjskih blokov je nedopustno. Ugrabljanje civilistov je nesprejemljivo. Ne zato, ker bi bila ena stran bolj moralna od druge, temveč zato, ker je ubijanje nedolžnih vedno nesprejemljivo – ne glede na kontekst, zgodovino ali politične cilje.

To ne pomeni, da so okupacija in odpor zoper njo moralno enakovredna. Pomeni pa, da noben cilj, ne glede na svojo legitimnost, ne sme upravičevati nasilja nad tistimi, ki niso krivi. Če je edina pot k spremembi pobijanje, potem se moramo vprašati, ali ni morda edina etična izbira – odpoved nasilju. In sprejetje dejstva, da nekaterih problemov, vsaj za zdaj, preprosto ni mogoče rešiti s silo.

Obsesija z besedo »genocid«

Posebno simptomatičen pojav sodobnih razprav o Gazi je obsesivno iskanje pravnega dokaza, da gre za »genocid«. Javnost in mediji se zapletajo v neskončne razprave, ali dogodki izpolnjujejo točno določene pravne kriterije – kot da bi bila etična obsodba odvisna od pravilno izbrane terminologije. Kot da beseda lahko razreši moralno dilemo. To je poskus, da bi si pridobili navidezno neideološko stališče prek »objektivnih« pravnih opredelitev – in prav v tem se skriva klasična ideološka past.

Namesto da bi se zbrali okoli najbolj očitnega – da ljudje umirajo, da civilisti trpijo – se zapletemo v semantične vojne. Kot da truplo otroka potrebuje ustrezno kategorijo, da bi bilo vredno obžalovanja. Kot da bombardiranje šole postane bolj ali manj nesprejemljivo glede na to, katero oznako mu prilepimo. Ta miselna drža razkriva globoko nemoč sodobne etike – njeno zanašanje na jezik, namesto na načela.

Žižkova »nečloveška« etika takšno fetišizacijo besed odločno zavrača. Če dejanje obsodiš šele, ko zanj najdeš ustrezno pravno oznako, potem tvoja etika ni univerzalna – temveč pogojena, oportunistična, politično motivirana. Resnično etično stališče ne potrebuje velike besede, da prepozna zlo. Ubijanje nedolžnih je narobe. In to je vse, kar moramo vedeti.

Še več: simptomatično je, da nekateri vztrajajo pri uporabi besede »genocid« v enem konfliktu, medtem ko jo v drugih podobnih primerih zamolčijo. Tam, kjer je njihov politični interes drugačen, postane njihova etika selektivna. Beseda »genocid« tako ne služi več etični obsodbi, temveč političnemu orožju – postane simbolno orodje, ki se uporablja strateško, ne pa moralno dosledno. In ravno to razgalja praznino etike, ki se zanaša na pravilno izgovorjeno besedo namesto na notranje vodilo pravičnosti.

Slovenski primer: ko zgodovina opravičuje vse

Žižkova »nečloveška« etika dobi posebno moč prav v slovenskem zgodovinskem kontekstu – v razpravah o drugi svetovni vojni in povojnem nasilju. Še danes te razprave potekajo z osupljivo predvidljivimi argumenti. Partizani, pod vodstvom komunistov, so pobijali tudi civiliste in lastne politične nasprotnike, ker so – tako pravijo – »branili revolucijo pred protirevolucionarnimi silami«. Domobranci so sodelovali z okupatorjem, ker naj bi se »borili proti komunističnemu terorju«. Povojni poboji so bili, v očeh nekaterih, »neizogibna posledica« ali celo »nujnost« zaradi domnevne nevarnosti kontrarevolucije.

Vsaka stran ponuja svoj pojasnitveni narativ. Partizani kot mladi idealisti, ujeti v zgodovinsko nujnost, s krvavimi rokami, a »čistimi nameni«. Domobranci kot domoljubi, ki so iz obupa posegli po napačnih zavezništvih, da bi branili vero, dom in tradicijo. Pobiti povojni jetniki kot tragična, a »razumljiva« posledica vojne logike in razrednega boja.

A ravno tukaj Žižkova etika pokaže svojo ostrino. Vse te zgodbe so, v njegovi optiki, oblika ideološke redukcije – način, kako osebo razgradimo na vlogo, simbol, oznako. Ubit partizan je bil ubit človek. Ne »narodni heroj«, ne »revolucionar«, ne »sredstvo za boljšo prihodnost«. Ubit domobranec je bil ubit človek. Ne »izdajalec«, ne »branik domovine«, ne »antikomunist«. Pobiti povojni jetniki so bili ubiti ljudje – ne »sovražniki ljudstva«, ne »žrtve revolucije«, ne »zgodovinska nujnost«.

Ko danes razpravljamo o tem, kdo je začel, kdo je bolj kriv, kdo je imel prav in kdo je bil uporabljen, še vedno plešemo isti ples opravičevanja. Vprašujemo se, »v kakšnem kontekstu« je bilo neko dejanje storjeno, kot da bi kontekst lahko pretehtal kri. Kot da bi zgodovinske okoliščine lahko oprale dejanje ubijanja.

Žižkova etika nas prisili k neprijetnemu, a nujnemu stališču: ubijanje nedolžnih je narobe. Takrat. Danes. Vedno. Ne glede na to, pod katero zastavo, v imenu katere ideologije ali v senci katere zgodovine. Če tega ne moremo jasno izreči brez »vendar« in »ampak«, potem naša etika ni resnično etična – temveč zgolj politično oportunistična.

Zakaj »nečloveška«

Žižek svojo etiko poimenuje »nečloveška« – a ne zato, ker bi bila brezčutna. Nasprotno: ker zavrača vse tisto, kar danes pogosto razglašamo za »človeško« v etiki – sočustvovanje, razumevanje, širši kontekst, relativizacijo. Te humanitarne geste, ki naj bi bile izraz naše moralne zrelosti, so v resnici – tako trdi Žižek – postale mehanizmi opravičevanja nasilja.

Ko rečemo »razumem, zakaj je to storil«, že ublažimo obsodbo. Ko rečemo »tudi on je oče, mož, sin«, storilca vpišemo v našo človeško skupnost – in s tem ublažimo njegovo odgovornost. Ko pozivamo, naj »vidimo širšo sliko«, relativiziramo trpljenje konkretnega posameznika. Prava etika pa, v Žižkovi viziji, ne potrebuje pojasnil. Nekdo je umrl. Nekdo je bil ubit. To je narobe. In s tem se mora končati.

To ni hladnost – to je radikalna enakost. Zaveza, da vsako življenje šteje enako, brez izjeme. Ne glede na narodnost, vero, zgodovino, okoliščine. Etika, ki ne priznava privilegiranih identitet, ne pozna opravičljivih okoliščin za nasilje, ne sprejema izjem – niti za tiste, s katerimi sicer simpatiziramo. Vsako življenje je neponovljivo. Ne zato, ker bi bilo moralno čisto ali politično upravičeno. Ampak preprosto zato, ker obstaja.

V svetu, kjer je »humanost« postala politična valuta, in kjer se »razumevanje« zlorablja kot orodje opravičevanja, je morda res napočil čas za drugačno etiko. Etiko, ki bo manj »človeška«, a zato bolj dosledna. Etiko, ki se ne bo več spraševala, kdo je začel, kdo je imel prav in kako naj to razumemo – ampak bo rekla le: to se mora nehati. Brezpogojno. Zdaj.

Ko »nečloveška« etika sreča realnost

Na prvi pogled se Žižkova etika zdi nepraktična, celo nevarna. Če je vsako nasilje enako obsodbe vredno – kako potem sploh ukrepati proti nacizmu, avtoritarizmu, genocidu? Mar nas takšna etika ne pahne v moralno paralizo, kjer zaradi strahu pred obsodbo ne naredimo nič?

Tak pomislek je razumljiv, a temelji na napačni predpostavki. Žižek ni pacifist. Njegova etika ne govori: »Nikoli ne uporabi sile.« Govori pa: »Ne išči moralnih opravičil za nasilje.« Ključna ločnica, ki jo uvaja, je razlika med pragmatično nujnostjo in moralno legitimacijo.

Včasih je nasilje dejansko potrebno – a to še ne pomeni, da je moralno dobro. Zavezniško bombardiranje nemških mest med drugo svetovno vojno je morda zaustavilo večje zlo, vendar to ne spremeni dejstva, da so umrli civilisti – ljudje, ki jih ni mogoče izbrisati z oznako »kolateralna škoda«. Etika, ki to priznava, je trša, manj udobna – a bolj poštena.

Problem običajnega razlikovanja med »obrambnim« in »agresivnim« nasiljem je njegova zlorabljivost. Vsi se predstavljajo kot branilci: Hamas kot borci proti okupaciji, Izrael kot obramba pred terorizmom, Putin kot zaščitnik ruske civilizacije. Tudi domobranci so trdili, da branijo dom pred komunizmom. Ko enkrat sprejmemo logiko »mi se samo branimo«, lahko opravičimo skoraj karkoli.

Žižkova alternativa je skrajno preprosta: ne sprašujmo, kdo se brani. Sprašujmo, kaj povzročajo njihova dejanja. Če posledica pomeni smrt nedolžnih, potem to dejanje ni etično, ne glede na deklarirani motiv.

Enako velja za »kontekst«. Žižek ne zanika pomena zgodovinskih okoliščin – opozarja pa, kako zlahka postanejo izgovor. Vse nasilje ima kontekst: holokavst ima ponižano Nemčijo, Stalinove čistke imajo paranojo in nestabilnost Sovjetske zveze. Konteksti niso izmišljeni – a ko jih uporabimo za blažitev odgovornosti, prestopimo mejo od razumevanja k opravičevanju.

Žižkova pozicija zato ni: »Ne stori ničesar.« Njegovo sporočilo je: Ukrepaj, kadar moraš – a brez moralne samohvale. V primeru Ukrajine bi dejal: odpor je pragmatično potreben, saj je alternativa kapitulacija. Toda vsak mrtev ruski vojak ostaja tragičen. Ne zaradi tega, kar je storil – temveč zato, ker je bil človek. To ni boj svetlobe proti temi. To je spopad med interesi, v katerem so žrtve vedno preveč resnične.

Za Gazo bi rekel: okupacija je strukturna travma, ki mora prenehati, če želimo ustaviti krog nasilja. Toda vsak ubit civilist – izraelski ali palestinski – je tragedija, ne simbol. To ni »boj zatiranih proti zatiralcem«, temveč situacija, v kateri prav nobeno življenje ne bi smelo biti sprejeto kot pogajalski strošek.

Žižkova »nečloveška« etika je morda neudobna – a ravno zato nujna. Kajti resnična etika ne služi interesom, identitetam ali kolektivnim mitom. Služi zgolj eni stvari: življenju kot takemu.

Več odgovornosti, ne manj

»Nečloveška« etika ne vodi v pasivnost ali moralno ohromelost – vodi v treznost brez iluzij. Dovoli, da deluješ, kadar je to potrebno, a brez samoprevare. Ne išči moralnih priznanj za dejanja, ki terjajo smrt. Če uporabiš nasilje, ga priznaj kot nasilje – ne ga olepševati s frazami o višjih ciljih ali zgodovinskem poslanstvu. Prevzemi odgovornost. Ne zato, da bi bil junak, temveč da bi ostal človek.

Odličen primer je antifašistični boj. Klasična etika pravi: »Partizani so bili junaki, ker so se borili proti fašizmu.« Žižkova etika odgovarja: »Da, borili so se proti fašizmu – in pri tem tudi ubijali. Njihova dejanja so bila morda pragmatično nujna, a to še ne pomeni, da niso etično problematična.« To ne izenačuje partizanov in fašistov – razlika med zatiralcem in tistim, ki se upira, ostaja. A obenem vztraja: nasilje ne izgubi svoje moralne teže, četudi služi pravičnemu cilju.

Tak pristop odpira prostor za bolj zrelo, manj mitološko razumevanje zgodovine. Otroci se ne bi več učili v shemah »junak – zločinec«, temveč bi se soočali z dejstvom, da so ljudje sprejemali odločitve v nepredstavljivo težkih okoliščinah – in da so te odločitve imele posledice. Druga svetovna vojna ne bi bila več epska saga o »dobrem proti zlu«, temveč moralno zahtevna pripoved o izbiri, tveganju, odgovornosti.

Rezultat takšne etike ni več pasivnosti – ampak več odgovornosti. Manj samozadostne pravičnosti, več zavesti o ceni, ki jo imajo naša dejanja. To je zahtevnejša drža, ker ne ponuja utehe. Ne nudi čiste vesti. Ne omogoča lahkih zmag. A omogoča nekaj drugega – zrelost. In morda je to tisto, kar danes najbolj potrebujemo: etiko brez mitov, brez izgovorov, brez herojskih samoprevar. Etiko, ki si upa pogledati v obraz tudi takrat, ko je ta krvav.

Etika, ki jo v različnih odtenkih razvijata Badiou in Žižek, ni etika tolažbe, ampak etika odgovornosti. Temelji na ideji univerzalne singularnosti – zavesti, da vsako življenje šteje samo po sebi, ne kot sredstvo, simbol ali del kolektivne pripovedi. V tem smislu »nečloveška« etika ni hladna – je skrajno zavezujoča. Ne zahteva od nas, da ne delujemo – zahteva, da ne lažemo samim sebi, ko delujemo.