Filozofi in fanatiki: intelektualno zakulisje iranskega režima

Zakaj v vrhu iranske oblasti razpravljajo o Heideggerju, Kantu in Habermasu – in zakaj to ni dobra novica

V samem jedru iranskega režima že desetletja potekajo intelektualne razprave, ki bi po svoji resnosti in zahtevnosti osramotile marsikaterega zahodnega politika. Slavoj Žižek je v nedavnem sestavku osvetlil to nenavadno plast iranske oblasti – in kar je razkril, postavlja pod vprašaj udobno predstavo, da iranski režim preprosto trpi zaradi pomanjkanja zahodnih vrednot. Tisto, kar mu v resnici manjka, je nekaj povsem drugega.

Iranski klerikalni vrh namreč ni zgolj skupina nasilnežev, ki se oklepajo oblasti. Sam nedavno ubiti vrhovni voditelj Hamnei je pisal knjige o islamski ideologiji in duhovnem življenju. Iranski politiki razpravljajo o Kantu, Heideggerju in Habermasu – in to ne kot o intelektualnem okrasju, ampak kot temelju svojega pogleda na svet. Prav ta nenavadna mešanica filozofske sofisticiranosti in brezobzirne represije je ključ do razumevanja iranske tragedije.

Heidegger v službi ajatol

Ključna oseba te zgodbe je Sejed Ahmad Fardid, ugleden profesor filozofije na Teheranski univerzi, ki je umrl leta 1994, a je do sredine devetdesetih let veljal za enega najpomembnejših ideologov režima. Fardid je bil navdušen privrženec nemškega filozofa Martina Heideggerja – kar samo po sebi še ni nenavadno, saj je Heidegger eden najvplivnejših mislecev dvajsetega stoletja. Nenavadno je, kako ga je Fardid uporabil.

Za tiste, ki jim ime Martin Heidegger ne pove veliko, kratka pojasnitev: Heidegger je bil filozof, ki je radikalno kritiziral celotno zahodno filozofsko tradicijo od stare Grčije naprej. Menil je, da je Zahod s tem, ko je v središče vsega postavil človeški razum, izgubil stik z nečim bolj temeljnim – z izkušnjo bivanja samega. Ta kritika je bila filozofsko plodna, a je imela tudi temno stran: Heidegger sam je bil član nacistične stranke in se ni nikoli prepričljivo soočil s svojim razmerjem do nacizma.

Fardid je iz Heideggerjeve kritike zahodnega racionalizma izpeljal radikalen sklep: če je Zahod zašel na napačno pot, ker je avtoriteto Boga in vere nadomestil s človeškim razumom, potem je islamska revolucija – ki to razmerje obrača nazaj – pravzaprav filozofsko upravičena. Za Fardida je bil Heidegger edini zahodni filozof, ki je razumel svet, in edini, katerega spoznanja so se ujemala z načeli islamske republike. In to ne v nekem metaforičnem smislu – Fardid je bil tako prepričan v to sorodnost, da je obsojal celo islamske filozofe, kot je Al-Farabi, ker je sprejel grško filozofijo in s tem – po njegovem – okužil islam z istim racionalističnim strupom.

Prav Fardid je bil eden glavnih teoretikov pojma »zahodnjaške okuženosti« (gharbzadegi), ki je po revoluciji leta 1979 postal pomemben ideološki koncept novega režima. Sporočilo je bilo jasno: zahodni vpliv ni le politična grožnja, ampak civilizacijska zastrupitev, oziroma duhovna bolezen, ki razjeda islamski svet.

Ta heideggerjansko-islamistična linija je režimu ponudila nekaj, česar mu gola represija ni mogla dati: občutek filozofske globine in intelektualne utemeljenosti. Režim ni zatiral ljudi le zato, ker je imel orožje, ampak ker je imel – ali je vsaj trdil, da ima – globlje razumevanje sveta od svojih nasprotnikov.

Reformisti in Habermas na obisku

Nasproti tej trdi liniji se je v devetdesetih letih oblikovala reformistična alternativa z enako resnimi intelektualnimi koreninami. Njena osrednja figura je bil predsednik Mohamad Hatami, ki je na Univerzi v Isfahanu diplomiral iz filozofije in leta 1997 prevzel oblast z obljubo liberalizacije in dialoga.

Hatami ni bil le politik, ki bi se občasno okrasil s filozofskimi frazami. Svojo osrednjo idejo – »Dialog med civilizacijami« kot alternativo Huntingtonovi tezi o »Spopadu civilizacij« – je utemeljil na teoriji komunikacijskega delovanja Jürgena Habermasa, enega najvplivnejših evropskih mislecev druge polovice dvajsetega stoletja. Habermasova osnovna ideja je, poenostavljeno povedano, da je racionalen dialog med enakopravnimi sogovorniki najboljši način za reševanje družbenih konfliktov – da je pogovor, ne sila, tisto, kar nas dela civilizacijo. Hatami je to zamisel poskušal prenesti v odnose med islamskim svetom in Zahodom.

Ta prizadevanja niso bila le abstraktna. Maja 2002 je Habermas dejansko obiskal Teheran in se srečal z iranskimi intelektualci in funkcionarji. Združeni narodi pa so na Hatamijev predlog leto 2001 razglasili za leto dialoga med civilizacijami.

Toda ta linija ni preživela. Najprej jo je uničila represija. Po spornih predsedniških volitvah leta 2009, ko je bil Mahmud Ahmadinedžad razglašen za zmagovalca kljub množičnim obtožbam o volilni prevari, je Iran zajel val protestov. Nastalo je tako imenovano zeleno gibanje – najresnejši izziv režimu po revoluciji leta 1979. Hatami je podprl reformistične kandidate in zavrnil priznanje volilnega izida. Režim je odgovoril z vso ostrino: voditelja gibanja, Mir Hosein Musavi in Mehdi Karubi, so zaprli v hišni pripor, v katerem ostajata še danes. Hatamiju so prepovedali odhod iz države, teheranski državni tožilec pa je medijem prepovedal objavljanje njegovih fotografij ali citiranje njegovih izjav. V uradnem jeziku režima je nekdanji predsednik, ki je dvakrat prepričljivo zmagal na volitvah, postal brezimni »vodja reformistov«.

Problem pa ni bil le v represiji, ampak je bil globlji. Habermasovski dialog predpostavlja enakopravne sogovornike, ki so pripravljeni spremeniti mnenje na podlagi boljšega argumenta. V sistemu, kjer ima neizvoljeni vrhovni verski voditelj absolutno moč in kjer velja, da je nasprotovanje božjemu zakonu bogokletstvo, ta predpostavka preprosto ne drži. Ni dovolj, da pokličeš Habermasa na obisk. Pogovor zahteva pripravljenost, da se dejansko spremeniš – in tega teokratski sistem po definiciji ne dovoljuje.

Kantovec na vrhu oblasti

Toda najzanimivejša figura v tej zgodbi je Ali Laridžani – človek, ki v prepletu iranskih kriz in nenehne tranzicije oblasti krmari državo kot eden njenih najvplivnejših sistemskih pragmatikov. Laridžani ni tipičen klerik. Sprva je študiral računalništvo in matematiko, nato pa je na Univerzi v Teheranu doktoriral iz filozofije – in to iz Kanta.

In filozof ni zgolj po izobrazbi in v smislu, da bi napisal neko splošno razpravo. Napisal je tri knjige o izjemno zahtevnih akademskih temah: o matematični metodi v Kantovi filozofiji, o metafiziki in eksaktnih znanostih pri Kantu ter o intuiciji in sintetičnih apriornih sodbah. Objavil je tudi dela o Saulu Kripkeju in Davidu Lewisu, ključnih analitičnih filozofih dvajsetega stoletja. Desetletja je bil znan kot umirjen pragmatik, glavni pogajalec z Zahodom o jedrskem programu in poosebljenje preživetvenega instinkta režima.

Na vrhu iranske oblasti torej sedi filozof, ki je poglobljeno študiral osrednjega misleca evropskega razsvetljenstva. Toda kaj Kant pravzaprav pravi – in ali je mogoče biti kantovec in hkrati upravljati sistem brezpogojne pokorščine?

Dolžnost kot izgovor

Immanuel Kant velja za ključnega misleca (zahodne) filozofije. Njegova etika je zgrajena na pojmu dolžnosti – toda ne tako, kot si večina ljudi predstavlja. Površno gledano se zdi kantovska etika stroga in preprosta: spoznaj svojo dolžnost in jo izpolni, ne glede na posledice. Natanko tako so jo razumeli nacistični zločinci – ko je Adolf Eichmann poskušal opravičiti svojo vlogo pri holokavstu, se je skliceval prav na Kanta: on je le izpolnjeval svojo dolžnost in se pokoraval ukazom.

Toda kot poudarja Žižek, je Eichmann Kanta razumel povsem narobe. Kantovska etika namreč ne pravi: »Poišči nekoga, ki ti bo povedal, kaj je tvoja dolžnost, in potem to stori.« Pravi ravno nasprotno. Pogosta kritika Kanta je, da je njegov moralni zakon formalno nedoločen, saj pove le, da moraš izpolniti svojo dolžnost, ne pa tudi, kaj ta dolžnost je. A prav v tem je jedro kantovske etike, ne njena slabost: ker ti noben zunanji zakon, noben voditelj, noben bog ne more povedati, kaj konkretno je tvoja dolžnost v dani situaciji, si za to v celoti odgovoren sam.

Posledice so daljnosežne. Standardni moto etične strogosti se glasi: »Ni opravičila za neizpolnjevanje lastne dolžnosti!« Toda kot opozori Žižek, Kant ta moto dopolnjuje z njegovo še bolj intrigantno inverzijo: »Ni opravičila za izpolnjevanje lastne dolžnosti!« Že samo sklicevanje na dolžnost kot izgovor za lastna dejanja je treba zavrniti kot hinavsko. Omenimo lahko denimo sadističnega učitelja, ki učence podvrže neusmiljeni disciplini, pri čemer se njegov izgovor glasi: »Tudi meni je težko, ampak kaj morem – vzgoja je moja dolžnost!« Kantovska etika natanko takšno utemeljevanje prepoveduje: po njej sem sam popolnoma odgovoren ne samo za izpolnjevanje svoje dolžnosti, ampak tudi za določanje tega, kaj moja dolžnost sploh je. Stavek »jaz samo izpolnjujem ukaze« po Kantu nikogar ne razbremeni odgovornosti — ne Eichmanna, ne iranske moralne policije, ne nikogar.

Tisto, kar Iranu v resnici manjka

Tisto, kar iranski misli v bližini režima v resnici manjka, ni zahodni liberalizem – ne Locke, ne Adam Smith, ne John Stuart Mill, ne zahodna tradicija individualne svobode in prostega trga. Žižek trdi, da manjka nekaj bolj temeljnega: radikalna kantovska avtonomija subjekta.

V sistemu, ki temelji na brezpogojni pokorščini – bodisi Bogu, bodisi vrhovnemu voditelju, bodisi ideologiji – posameznik nikoli ni zares odgovoren za svoja dejanja. Vedno se lahko sklicuje na višjo avtoriteto: »To je božja volja. To zahteva revolucija. To je moja dolžnost pred islamom.« V kantovski etiki pa se ta izhod zapre. Nobena zunanja avtoriteta te ne more razbremeniti odgovornosti za to, kaj počneš. Posameznik je sam svoj zakonodajalec in sam svoj sodnik. In prav zato – ne kljub temu, ampak zato – je ta etika tako stroga in zahtevna. To ni razkošje zahodnega individualizma. To je najtežje možno breme, ki ga lahko nosi posameznik.

Prav ta nezdružljivost Kantove etike s kakršnokoli omejitvijo avtonomije subjekta je, kot domeva Žižek, razlog, zakaj je vsaka kantovska religiozna etika v sebi protislovna. In prav zato je značilno, da je Laridžani pisal o Kantovi spoznavni teoriji – o matematični metodi, o eksaktnih znanostih, o sintetičnih apriornih sodbah – nikoli pa o Kantovi praktični filozofiji. Spoznavna teorija je varna: o njej lahko pišeš, ne da bi se soočil s tistim, kar je v Kantu resnično nevarno. Praktična filozofija – etika avtonomije – pa bi zahtevala, da se celoten sistem brezpogojne pokorščine sesede.

Ironija ironij

Na koncu ostane vprašanje, ki ga Žižek pušča odprto: ali je visoka intelektualna raven razprav v iranskem vodstvu dobra ali slaba stvar? Ali prehod v brutalni avtoritarizem olajšuje ali otežuje?

Odgovor je verjetno: oboje hkrati. Filozofska sofisticiranost lahko avtoritarizem utrdi, ker mu daje občutek globine in utemeljenosti, ki ga gola sila ne more ponuditi. Fardidov heideggerjanizem je režimu dal intelektualno dostojanstvo; Laridžanijevo kantovstvo mu daje videz racionalnosti. Toda nobena filozofija ne more nadomestiti tistega, kar je bilo iranskim državljanom ukradeno.

In to, kar jim je bilo ukradeno, niso zahodne politične institucije, zahodni način življenja ali zahodna potrošniška kultura. Ukradena jim je bila možnost, da bi bili v polnem, kantovskem smislu odgovorni za lastno življenje – da bi sami določali svojo dolžnost, namesto da jim jo predpisuje nekdo drug. Ko mladi Iranci na ulicah skandirajo »Ženska, življenje, svoboda«, ko zahtevajo »moje življenje za Iran« namesto večne vojne za izvoz revolucije, ne prosijo za zahodni liberalizem. Zahtevajo nekaj bolj temeljnega: pravico, da so avtonomni subjekti lastnega življenja.

To je v svojem bistvu kantovska zahteva – čeprav se tisti, ki jo postavljajo, najverjetneje niso nikoli ukvarjali s Kritiko praktičnega uma. In to je zahteva, ki je iranski režim ne more izpolniti, ne da bi prenehal biti to, kar je. Sistem, ki temelji na brezpogojni pokorščini, ne more preživeti trenutka, ko posameznik zares sprejme, da je sam – in samo sam – odgovoren za to, kaj počne.

Laridžani kot strokovnjak za Kanta to v principu ve. V praksi pa ravna, kot da ne ve.

Seveda razcep med vednostjo in ravnanjem ni izključno iranski. Tudi nacistični in komunistični režimi so imeli izobražene ideologe, ki so pisali sofisticirane teoretske razprave in hkrati soustvarjali teror. Toda iranski primer je poseben v dveh pogledih. Prvič, filozofija tu ni le prisotna v ozadju – je tkivo, iz katerega je režim sešit: Fardid oblikuje temeljno ideologijo, Hatami gradi reformizem na Habermasu, Laridžani piše monografije o Kantu. In drugič, za razliko od marksizma, ki je vsaj v teoriji zahteval emancipacijo posameznika, iranski režim zahteva pokorščino – in to pokorščino utemeljuje s filozofijo, ki v svojem jedru zahteva ravno nasprotno.

Primerjava s komunističnimi režimi pa je poučna še v enem pogledu. Islamska republika ni navadna diktatura, ampak je ideološki sistem, po svoji zgradbi bližji nekdanjim komunističnim vladam vzhodne Evrope kot klasičnim avtokracijam. Poleg institucij, ki jih je podedovala od šahove države, si je zgradila vzporedne strukture in ustvarila lasten družbeni sloj: družine revolucionarne garde, basidže, državne funkcionarje, upravljalce fundacij, mošej in svetišč — ljudi, ki imajo od sistema politične in materialne koristi in ga bodo branili z vsemi sredstvi. V takšnem sistemu filozofija ni razkošje, ampak strukturna nujnost. Režim, ki vlada v imenu ideologije, ne more vladati brez ideologov.

Primerjava s kakim Trumpom, ki verjetno ne bi znal našteti niti imen petih filozofov, zato ni pomirjujoča. Brutalnost brez intelektualne samorefleksije je sicer grozljiva, a je vsaj prozorna — vidiš, s čim imaš opravka. Brutalnost, zavita v filozofsko globino, pa je nekaj drugega: ustvari legitimnost, ki jo gola sila ne more, in laž, ki jo je težje prepoznati. Režim, ki ne le zatira, ampak tudi razloži, zakaj je zatiranje filozofsko upravičeno, pušča na družbi globlje brazgotine.