Geopolitični samomor iz naslonjača

Zakaj je poziv k izstopu iz Nata in zamrznitvi odnosov z ZDA v svetu hibridnih vojn in surovega imperializma dejansko recept za uničenje lastne varnosti in blaginje.

Zadnji dogodki v Venezueli so dokončno razblinili še zadnje iluzije o “na pravilih temelječem mednarodnem redu”. To, kar gledamo, ni širjenje demokracije in to ni diplomacija. Ko velesila odkrito prizna, da bo “vodila” drugo državo in si prilaščala njene naravne vire kot kompenzacijo za “osvoboditev”, so maske padle. Metode Washingtona so postale nevarno podobne metodam Moskve.

V tem novem, brutalnem svetu, kjer so ZDA pod Trumpom prevzele logiko transakcijskega izsiljevanja, se je Slovenija znašla v nezavidljivem položaju. In prav v tem trenutku se je v domači javnosti pojavilo pismo skupine intelektualcev, ki zahteva izstop iz Nata, zamrznitev odnosov z ZDA in razglasitev slovenske nevtralnosti.

Na prvi pogled to zveni moralno vzvišeno. Kdo si ne bi želel živeti v državi, ki ponosno zavrne sodelovanje z imperialisti? A če pogledamo hladno in racionalno, je ta poziv dejansko navodilo za geopolitični in ekonomski samomor. Namesto da bi razumeli, da je svet postal džungla, v kateri preživijo le tisti, ki so povezani in močni, predlagajo, da se Slovenija prostovoljno spremeni v osamljeno gazelo.

Podpisniki pisma se radi sklicujejo na “tradicijo neuvrščenosti” ali na modele, kot sta Švica in Avstrija. Pri tem pa namenoma ali iz nevednosti spregledajo ključno dejstvo: prava nevtralnost je najdražja oblika varnosti.

Švica ni varna zato, ker je “prijazna”, ampak ker je oborožena trdnjava z enim najvišjih vojaških proračunov na prebivalca in obveznim služenjem vojaškega roka. Avstrija se medtem v tišini vse bolj naslanja na varnostne garancije sosedov, ker ve, da je njena nevtralnost v letu 2026 varnostno tveganje. Zahtevati izstop iz Nata in hkrati nasprotovati vlaganjem v obrambo je norost. V svetu, kjer si velesile jemljejo ozemlja in nafto s silo, “miroljubna narava naroda” ni nikakršno zagotovilo za karkoli.

Še usodnejša zmota avtorjev je, da varnost razumejo zgolj skozi zastarelo prizmo tankov in jarkov 20. stoletja. Danes bojišča nimajo več jasnih meja, saj se je vojskovanje preselilo tudi v kibernetski prostor. Ne govorimo le o teoriji, ampak o realnih hibridnih grožnjah: od uničujočih napadov na kritično infrastrukturo (bolnišnice, elektrarne, bančni sistem) do sistematičnega širjenja dezinformacij, ki z namenom destabilizacije krojijo volitve in rušijo ekonomijo.

Proti takšnim asimetričnim grožnjam se majhna, izolirana država ne more boriti sama. Nujno potrebuje dostop do obveščevalnih podatkov in “digitalnih ščitov”, ki jih nudi le močno zavezništvo. Izstop iz varnostnih struktur v letu 2026 bi pomenil, da prostovoljno postanemo slepi in gluhi, medtem ko so napadalci verjetno že v naših sistemih.

Še bolj absurden je predlog o “zamrznitvi diplomatskih odnosov z ZDA”. Slovenija je majhno, odprto, izvozno gospodarstvo. Takšna poteza ne bi niti opraskala Washingtona, bi pa takoj in brutalno prizadela slovenska podjetja, delovna mesta in blaginjo. Šlo bi za ekonomski samomor iz moralne vzvišenosti, katerega ceno bi plačali delavci, ne podpisniki pisma.

Kaj je torej rešitev? Ali moramo zaradi Trumpove norosti postati njegovi hlapci? Nikakor. A odgovor ni v izolaciji in moralnem purizmu, ampak v evropski avtonomiji.

Edina smiselna politika za Slovenijo je maksimalni pragmatizem. To pomeni, da znotraj Evropske unije agresivno gradimo skupno evropsko varnostno arhitekturo, ki bo manj odvisna od muhavosti ZDA. Pomeni, da gradimo zavezništva s tistimi državami, ki razumejo, da gresta socialna država in realistično razumevanje varnosti z roko v roki.

Miru ne zagotavljajo pisma z lepimi željami, ampak odvračalna moč in zanesljivi zavezniki. Kdor v letu 2026 predlaga, da Slovenija prereže svoje varnostne vezi in se “moralno vzvišeno” izolira, ne dela usluge miru. Dela uslugo tistim, ki komaj čakajo, da nas “osvobodijo”.