Interakcije med neandertalci in ljudmi
Novi študiji, nedavno objavljeni v revijah Nature in Science, analizirata genske interakcije med neandertalci in modernimi ljudmi ter natančno določita časovno obdobje tega dogajanja. Znanstveniki so ugotovili, da je bila interakcija med neandertalci in modernimi ljudmi omejena na en sam val parjenja, ki se je zgodil pred približno 47.000 leti. S proučevanjem človeških genomov so ugotovili, da naša neandertalska dediščina izhaja iz tega enkratnega vala interakcij, ki se je zgodil med 45.000 in 49.000 leti nazaj v preteklosti.
Neandertalci so bili vrsta hominidov, ki so živeli v Evropi in delih Azije vse do približno 39.000 let nazaj, ko so izumrli. Znano je, da so neafriške populacije modernih ljudi podedovale majhen delež svojega genoma od neandertalskih prednikov. DNA dokazi zdaj potrjujejo, da je do tega prišlo med migracijo modernih ljudi iz Afrike, ko so se srečevali in parili z neandertalci. Ključna ugotovitev nove raziskave je, da je bil ta genetski prenos omejen na eno samo obdobje interakcije.
S pomočjo naprednih metod analize dednega materiala so znanstveniki natančno določili čas in obseg interakcij med vrstama. Analiza dolžine neandertalskih genskih segmentov in vpliva naravne selekcije je razkrila, da nekateri segmenti neandertalskega genoma še danes obstajajo, medtem ko so drugi, kot na primer tisti na kromosomu X, sčasoma izginili.
Zanimivo je, da nekatere zgodnje človeške populacije, ki so zapustile Afriko in imele stike z neandertalci, niso pustile trajnih genetskih sledi v današnjih populacijah. To kaže, da zgodovina človeštva ni zgolj zgodba o napredku in uspehu, temveč tudi o izumrtjih. Fosilni ostanki arhaičnih ljudi, odkriti v Nemčiji in na Češkem, so zagotovili dragocene informacije o tem obdobju, čeprav njihovi geni niso preživeli.
Po stiku z neandertalci so bili podedovani geni podvrženi naravni selekciji. Koristni geni, ki so izboljšali preživetje in prilagoditev na novo okolje, so se ohranili, medtem ko so se nekoristni postopoma izločili. Ta proces naravne selekcije je oblikoval današnji človeški genom, omogočil prilagoditev imunskega sistema na hladnejše podnebje in vplival na razlike v pigmentaciji kože.
Povezovanje genetskih spoznanj z arheološkimi dokazi predstavlja novo in obetavno raziskovalno smer, ki omogoča globlje razumevanje interakcij med zgodnjimi ljudmi in neandertalci. Arheološki dokazi, kot so orodja, bivališča in predmeti simbolne vrednosti, zagotavljajo dragocen kontekst o času, kraju in naravi teh stikov ter pogosto dopolnjujejo genske ugotovitve. Najdbe lahko nakazujejo kulturno izmenjavo, sobivanje ali celo tehnološki prenos med vrstama. Poleg tega arheološki dokazi osvetljujejo vedenjske podobnosti in razlike ter pomagajo razložiti, zakaj so nekatere človeške linije izumrle, medtem ko so moderni ljudje postopoma nadomestili neandertalce kot prevladujočo vrsto v Evropi.
Viri
Sümer, Arev P., Hélène Rougier, Vanessa Villalba-Mouco, Yilei Huang, Leonardo N. M. Iasi, Elena Essel, Alba Bossoms Mesa, et al. “Earliest Modern Human Genomes Constrain Timing of Neanderthal Admixture.” Nature, December 12, 2024, 1–3. https://doi.org/10.1038/s41586-024-08420-x.
Iasi, Leonardo N. M., Manjusha Chintalapati, Laurits Skov, Alba Bossoms Mesa, Mateja Hajdinjak, Benjamin M. Peter, and Priya Moorjani. “Neanderthal Ancestry through Time: Insights from Genomes of Ancient and Present-Day Humans.” Science, December 13, 2024. DOI:10.1126/science.adq3010