Iran v breznu diktature in revolucije

Od šampanjca v Perzepolisu do boja za možnost normalnega življenja

Leta 1971 je iranski šah Mohamed Reza Pahlavi v starodavnem Perzepolisu priredil eno najbolj razkošnih in dekadentnih zabav v moderni zgodovini. Ob praznovanju 2500-letnice perzijskega imperija je za tuje voditelje zgradil prestižno šotorsko mesto, kamor so hrano dovažali iz znamenite pariške restavracije Maxim’s in kjer se je v potokih točil najdražji šampanjec. Medtem ko se je elita kopala v ekstremnem bogastvu in poskušala svetu prikazati podobo moderne in močne države, je velik del iranskega prebivalstva živel v globoki revščini in zaostalosti. Ta popolna odtujenost dvora od realnosti lastnega naroda je pospešila nezadovoljstvo, ki je kmalu preraslo v enega največjih političnih potresov 20. stoletja.

Kljub tlečemu besu na ulicah in naraščajoči neenakosti je Zahod živel v iluziji popolnega nadzora in varnosti. Na silvestrovo leta 1977 je ameriški predsednik Jimmy Carter ob obisku v Teheranu dvignil kozarec in Iran samozavestno označil za “otok stabilnosti v enem najbolj nemirnih delov sveta”. Ta izjava se je v zgodovino zapisala kot vrhunec politične in obveščevalne slepote. Le nekaj dni po tej zdravici so v državi izbruhnili prvi protesti, ki so v dobrem letu dni zrušili na videz trdno monarhijo in vzpostavili povsem nov geopolitični red. Združene države Amerike niso razumele globine lokalnih zamer in moči, ki jo je imela tradicionalna šiitska duhovščina.

Vendar pa padec šaha na začetku ni bil izključno projekt radikalnega islama. Monarhijo je strmoglavila izjemno široka in raznolika koalicija, v kateri so z ramo ob rami protestirali študenti, marksisti, liberalni intelektualci in tradicionalni trgovci z bazarjev. Združeval jih je zgolj en cilj: zrušiti korumpirano diktaturo. A ko je bil skupni sovražnik enkrat premagan, je zmagoviti klerikalni tabor pod vodstvom ajatole Homeinija hitro in brutalno obračunal s svojimi nekdanjimi zavezniki. Levica, intelektualci in študenti, ki so upali na svobodno in demokratično družbo, so postali prve žrtve novega režima. Kot že večkrat v zgodovini se je izkazalo, da revolucija neusmiljeno požre svoje otroke, upanje na svobodo pa je zamenjala stroga teokratska diktatura.

Megalomanija, nafta in hladnovojna slepota

Skokovita rast cen nafte po naftnem šoku leta 1973 je Iranu prinesla nepredstavljivo bogastvo, šahu pa občutek vsemogočnosti. Državne blagajne so se polnile z milijardami dolarjev, ki jih je vladar brezglavo zapravljal za najsodobnejše ameriško in britansko orožje ter megalomanske infrastrukturne projekte. Njegov ego in odtujenost sta vrhunec dosegla leta 1976, ko je ukinil tradicionalni islamski koledar in ga zamenjal z “imperialnim”, ki je leta štel od začetka vladavine Kira Velikega. Ta simbolna poteza je bila za verno ljudstvo in šiitsko duhovščino nezaslišana provokacija ter ultimativen dokaz, da poskuša vladar izbrisati islamsko identiteto države.

Gospodarski razcvet pa ni prinesel politične svobode ali boljše porazdelitve bogastva. Šah je državo vodil z železno roko in vsako kritiko zatrl z brutalno silo. Njegova zloglasna tajna policija SAVAK, ki so jo pomagali usposabljati ameriški in izraelski obveščevalci, je bila odgovorna za cenzuro, množična zapiranja, mučenja in izvensodne poboje političnih disidentov. Z vzpostavitvijo enostrankarskega sistema in prepovedjo vseh oblik legalne opozicije je režim ustvaril izjemno nestabilno situacijo. Ljudje niso imeli druge izbire, kot da svoje frustracije – bodisi zaradi inflacije in korupcije bodisi zaradi pomanjkanja človekovih pravic – kanalizirajo v edini preostali prostor svobode: na ulice in v mošeje. V odporu so se tako združili vsi, od radikalnih levičarjev in študentov do skrajnih islamistov.

K temu vrelišču je ključno prispevala tudi demografska in socialna slika. Hkrati z naftnim razcvetom je namreč Teheran doživel populacijsko eksplozijo. Stotisoče mladih in revnih s podeželja se je v upanju na delo zgrnilo v hitro rastoče slume na obrobju prestolnice. Tam so bili odrinjeni od naftnega bogastva ter iskreno zgroženi nad zahodnjaško dekadenco in pregrehami metropolitanskih elit. Prav ti podeželski migranti, ki so varnost in red iskali v mošejah, so postali idealna baza in glavna pehota Homeinijeve revolucije.

Medtem ko je v Iranu vrelo, so Združene države Amerike dogajanje spremljale z osupljivo slepoto za dejansko nezadovoljstvo ljudi. Washington je situacijo v državi presojal izključno skozi prizmo hladne vojne. Že leta 1953 sta namreč ameriška Cia in britanski MI6 v operaciji Ajax strmoglavila demokratično izvoljenega iranskega predsednika vlade Mohameda Mosadeka. Njegov “greh” je bil, da je želel nacionalizirati iransko naftno industrijo, Zahod pa se je ob tem zbal, da bo strateško pomembna država padla pod sovjetski vpliv. Za Američane je bil šah odtlej nepogrešljiv zaveznik in zanesljiv varuh naftnih poti. Predstavljal je tudi varovalo pred širjenjem sovjetskega vpliva na Bližnjem vzhodu. Ameriški obveščevalci in diplomati so zaradi ozkega fokusa hladne vojne povsem spregledali vpliv islamske tradicije. Niso razumeli, kako globoka je bila nakopičena zamera Irancev zaradi vsiljevanja zahodnih vrednot in življenjskega sloga, ki ga je v Iran prineslo 50.000 ameriških priseljencev. Bali so se le komunistične grožnje in niso niti pomislili, da bi lahko upor vodila in prevzela tradicionalna duhovščina.

Iskra in spirala krvavih 40 dni

V začetku leta 1978 je šahov režim storil usodno napako, ki je sprožila neustavljiv plaz dogodkov. V enem od osrednjih časopisov so objavili sramotilen in žaljiv članek o ajatoli Homeiniju, v katerem so ga označili za tuje politično orodje in ga osebno diskreditirali. Ta nepremišljena provokacija je takoj izzvala buren odziv v svetem mestu Kom, kjer so se na ulice podali ogorčeni bogoslovci in študenti. Policija je proteste skušala zatreti s silo in pri tem ubila več demonstrantov. S tem se je prebudila moč šiitskega islama, ki je v osrčje upora prinesla specifičen ritem in močno ukoreninjeno kulturo mučeništva.

Smrt protestnikov v Komu je sprožila zaporedje dogodkov, ki so popolnoma ohromili državo. Po šiitski tradiciji se namreč sorodniki in verniki zberejo na žalni slovesnosti natanko štirideseti dan po smrti pokojnika. Ko je napočil ta dan za žrtve iz Koma, so v več iranskih mestih organizirali množične žalne slovesnosti, ki so hitro prerasle v nove in še večje protirežimske proteste. Vojska in policija sta znova posredovali s strelnim orožjem, kar je zahtevalo nove žrtve in s tem avtomatsko sprožilo nov štiridesetdnevni cikel. Ta neusmiljena spirala nasilja, žalovanja in novih protestov je iz meseca v mesec pridobivala na moči ter počasi, a nezadržno rušila temelje monarhije.

Vrelišče je dogajanje doseglo v pozni poletni in jesenski vročici istega leta. Avgusta 1978 je v mestu Abadan pogorel kino Rex, pri čemer je v grozljivih mukah umrlo približno 500 ljudi. Čeprav odgovornost za požar ni bila nikoli dokončno pojasnjena, je javnost za tragedijo – v duhu vsesplošnega nezaupanja – nemudoma obtožila šahovo tajno policijo SAVAK. Prelomna točka, po kateri za vladarja ni bilo več rešitve, pa se je zgodila septembra na tako imenovani “črni petek”. Na teheranskem trgu Jaleh je vojska neusmiljeno streljala v množico demonstrantov in ubila okoli sto ljudi. Pokol je preprečil vse možnosti za mirno rešitev; sledile so vsesplošne stavke, ki so zaustavile celo iransko naftno industrijo, s čimer je bila šahova moč dokončno zlomljena.

Iranski “Gandhi” in radikalna inovacija

Ko so protesti v Iranu dosegli vrhunec, se je ključna politična bitka odvijala tisoče kilometrov stran, v mirnem pariškem predmestju Neauphle-le-Château. Jeseni 1978 je tam zatočišče našel ajatola Ruholah Homeini, ki ga je pred tem iraški diktator Sadam Husein izgnal iz države. Homeini se je na Zahodu mojstrsko prelevil v globalno medijsko zvezdo. Izpod jablane na svojem vrtu je dal na desetine intervjujev in s pomočjo sekularnih iranskih disidentov skrbno zgradil podobo miroljubnega, prodemokratičnega duhovnika. Zahodnim novinarjem in iranski levici se je predstavljal kot nekakšen islamski Gandhi, ki nima nobenih političnih ambicij in si želi zgolj svoboden Iran, v katerem bo ljudstvo samo izbiralo svojo usodo.

Tej skrbno zrežirani iluziji so naivno nasedli številni zahodni in zlasti francoski levičarski intelektualci – med njimi tudi sloviti filozof Michel Foucault, ki je celo osebno odpotoval v Iran in nato v uglednih zahodnih časopisih z velikim navdušenjem pisal o “duhovnosti v politiki”, ne da bi sprevidel, kakšen režim se v resnici rojeva. Pri tem uspešnem zavajanju je Homeiniju pomagalo tudi naslanjanje na tradicionalno šiitsko doktrino, ki verniku v obrambo vere ali višjega cilja dopušča prikrivanje resničnih prepričanj in namer.

A Homeinijeva inovacija ni nastala v vakuumu. Ideologija, ki jo je gradil, se je rada predstavljala kot starodavna in izpeljana naravnost iz islamskih izročil, v resnici pa je bila presenetljivo sodobna. V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so začeli bližnjevzhodni radikalni misleci sistematično združevati zahodne revolucionarne ideje z vero in ustvarili nekaj povsem novega. Iz kitajskega modela so prevzeli zamisel, da cilj spopada ni hitra zmaga, temveč počasno izčrpavanje tehnološko močnejšega sovražnika – v prepričanju, da se bo nepotrpežljivi Zahod sčasoma utrudil in umaknil. Iz alžirskega boja za neodvisnost od Francije so se naučili, kako izzivati nesorazmerne vojaške povračilne ukrepe, ki radikalizirajo domače prebivalstvo in pritegnejo mednarodne simpatije. Od Frantza Fanona, martiniškega filozofa in enega najvplivnejših mislecev protikolonialnega gibanja, so podedovali tezo, da nasilje nad zatiralcem deluje kot očiščujoča katarza, oziroma dejanje, ki zatiranemu posamezniku povrne dostojanstvo.

K vsemu temu so dodali koncept, ki ostaja izjemno vpliven še danes: idejo o globalnem imperialističnem organizmu, v katerem so vse zahodne države, institucije in zavezniki del enega samega telesa. V tej logiki je udarec proti kateremu koli delu sistema – naj bo to Izrael, ameriška baza ali celo lastni državljani z zahodnimi nazori – udarec proti celoti.

Te v osnovi levičarske in sekularne koncepte so radikalni verski ideologi – med njimi ključni Homeinijevi predhodniki in mentorji – preoblekli v sakralno obleko. Pri tem so izvedli radikalen preobrat znotraj same šiitske vere. Tradicionalno religioznost, ki je stoletja poudarjala pasivno duhovnost, umik iz politike in žalovanje, so preoblikovali v tako imenovani rdeči šiizem – ideologijo aktivnega upora in krvi. Zgodovinske verske osebnosti so bile reinterpretirane kot socialni revolucionarji, primerljivi z marksističnimi ikonami. Mučeništvo je iz osebne duhovne tragedije postalo hladnokrvno taktično orodje. Rezultat je bil črno-bel pogled na svet, ki človeštvo razcepi v dva nezdružljiva tabora: na eni strani “arogantni” Zahod in njegovi zavezniki, na drugi “zatirani”, katerih glavna prednost je domnevna duhovna čistost. V takšnem sistemu revščina ni znak slabega upravljanja države, temveč dokaz moralne superiornosti. In smrt ni strošek, ki bi ga moralo vodstvo minimizirati, ampak je mehanizem za doseganje zmage.

Homeini je iz tega ideološkega arzenala potegnil specifično politično orodje. Prvič v večstoletni zgodovini šiitskega islama je predlagal, da bi morali najvišji verski učenjaki neposredno prevzeti nadzor nad državo in vsemi vejami oblasti. Ta koncept je v svojem jedru negiral posvetno demokracijo, saj je vrhovno avtoriteto prenesel v roke neizvoljenega klerika, katerega beseda je veljala za božji zakon, vsako nasprotovanje pa je bilo bogokletno. Homeini je to vizijo absolutne teokracije pred širšo javnostjo taktično skrival, dokler ni bil njegov položaj neomajen.

Medtem ko je Homeinijeva priljubljenost nezadržno rasla, se je šahov režim dokončno sesedel vase. Fizično izčrpan zaradi dolgo zamolčane bitke z levkemijo in psihično zlomljen zaradi spoznanja, da so ga zapustili celo ameriški zavezniki, ki niso imeli nobenega pravega reševalnega načrta, je Mohamed Reza Pahlavi 16. januarja 1979 s solzami v očeh sedel na letalo in za vedno zapustil domovino.

Dva tedna kasneje, 1. februarja 1979, se je Homeini z letalom, najetim pri Air France, triumfalno vrnil v Teheran. Na ulicah ga je pričakala nepregledna, večmilijonska množica v popolni ekstazi, sam pa je na novinarjevo vprašanje, kaj ob vrnitvi čuti, hladnokrvno in brez kančka čustev odgovoril z eno samo besedo: “Nič.”

Monarhije je bilo nepreklicno konec, s tem pa se je takoj začel neizprosen boj za to, kdo bo obvladoval novo državo. Med prvimi, ki so občutili resnično naravo nove oblasti, so bile iranske ženske. V mesecih pred padcem šaha so bile namreč prav one množično prisotne na ulicah, pogosto brez tradicionalnih čadorjev, saj so se borile za demokracijo in svobodo. A že marca 1979, ironično le dan pred mednarodnim dnevom žensk, je Homeini prvič izdal dekret o obvezni nošnji hidžaba. To je na ulice Teherana pognalo stotisoče ogorčenih žensk, vendar je nova oblast njihove demonstracije in upor brutalno zatrla. To je bil prvi jasen pokazatelj, da svobode, o kateri so sanjali številni revolucionarji, ne bo.

Rojstvo “Velikega satana” in agonija talcev

Jeseni leta 1979 je novo iransko oblast in njene podpornike zajela globoka paranoja. Zaradi preteklih izkušenj z državnim udarom iz leta 1953 so se bali, da Washington pripravlja novo zaroto za vrnitev monarhije. Ta strah je dosegel vrelišče, ko je ameriški predsednik Jimmy Carter pod hudim domačim pritiskom nejevoljno dovolil, da hudo bolni šah vstopi v Združene države Amerike zaradi zdravljenja raka. Za radikalne iranske študente je bila to kaplja čez rob. 4. novembra 1979 so preplezali zidove ameriškega veleposlaništva v Teheranu, ki so ga preimenovali v “brlog vohunov”.

Kar je bilo sprva načrtovano le kot nekajdnevni simbolični protest, se je hitro prelevilo v eno najhujših mednarodnih kriz, saj so študenti zajeli več kot petdeset ameriških diplomatov in uslužbencev, ki so v ujetništvu ostali dolgih 444 dni. Da bi svetovni javnosti dokazali ameriško “vohunjenje” in vmešavanje, so študenti šli celo tako daleč, da so mesece in mesece fanatično, košček za koščkom, ročno sestavljali tajne dokumente Cie, ki so jih ameriški uslužbenci tik pred vdorom v paniki spustili skozi uničevalnike papirja.

Ajatola Homeini za načrt študentov sprva ni vedel in je bil celo pripravljen ukazati, naj se umaknejo. Vendar pa je takoj, ko je videl navdušenje večmilijonskih množic na ulicah, prepoznal izjemno politično priložnost. Ugrabitev veleposlaništva je cinično izkoristil za popolno odstranitev zmernih in sekularnih sil znotraj lastne države. Zmerni premier Mehdi Bazargan, ki je nasprotoval ugrabitvi, je bil prisiljen k odstopu, s tem pa je bila pot do popolne klerikalne prevlade odprta. Ameriški talci za Homeinija niso bili orodje zunanje politike, s katerim bi izsiljeval koncesije od Washingtona, temveč predvsem neprecenljivo sredstvo za utrjevanje notranje moči. Pod krinko izrednih razmer in boja proti zunanjemu sovražniku je nemoteno utrdil teokratsko ustavo in dokončno izrinil vse nekdanje zaveznike iz časa revolucije.

Da bi geopolitični spopad dvignil na raven apokaliptične vojne med dobrim in zlom, je Homeini skoval nov, izjemno močan izraz: Združene države Amerike je označil za “Velikega satana”. Medtem ko je Iran slavil, je bila Amerika spravljena na kolena. Kriza s talci je postala vsakodnevni televizijski spektakel, ki je poniževal in paraliziral velesilo. Predsednik Jimmy Carter je deloval popolnoma nemočno, k čemur so pripomogli tudi huda gospodarska recesija, visoka inflacija in pomanjkanje goriva zaradi novega naftnega šoka. Njegov ugled je bil uničen; javnost je z zgražanjem sprejela njegov t. i. govor o malodušju, v katerem je Američanom očital pretirano potrošništvo, podobo šibkega voditelja pa so zapečatile še bizarne medijske zgodbe, kot je bil incident, ko se je med ribolovom iz čolna panično branil pred napadalnim zajcem. ZDA so obtičale v globoki krizi samozavesti, medtem ko je Iran diktiral pogoje.

Ognjena puščava in konec neke dobe

V obupu zaradi neuspešne diplomacije in bližajočih se predsedniških volitev se je ameriški predsednik Jimmy Carter pomladi leta 1980 odločil za izjemno tvegano potezo. Kljub ostremu nasprotovanju in posledičnemu odstopu zunanjega ministra Cyrusa Vanca je prižgal zeleno luč strogo tajni vojaški reševalni misiji, ki so jo poimenovali Operacija Orlov krempelj (Eagle Claw). Načrt je predvideval, da bodo pripadniki novoustanovljene elitne enote Delta Force s helikopterji poleteli z letalonosilke v osrčje iranske puščave na točko, imenovano “Desert One”. Tam naj bi se srečali s transportnimi letali iz Egipta, napolnili gorivo, se pod krinko prebili do Teherana, vdrli v veleposlaništvo in spektakularno rešili talce.

Vendar se je misija že na samem začetku spremenila v popolno katastrofo. Helikopterji so na poti naleteli na nepričakovan in silovit peščeni vihar, zaradi katerega je na točko srečanja prispelo le šest plovil, kar je bil absolutni minimum za nadaljevanje operacije. Ko se je na enem od preostalih helikopterjev pokvarila hidravlična črpalka, je moral Carter iz Washingtona ukazati takojšnjo prekinitev akcije. Med kaotično nočno evakuacijo v gostem prahu je nato helikopter trčil v transportno letalo. Odjeknila je silovita eksplozija, v kateri je umrlo osem ameriških vojakov. Preživeli so v paniki zbežali v preostala letala in v puščavi za seboj pustili trupla soborcev, helikopterje ter strogo tajne načrte operacije.

Ponižanje Združenih držav je bilo popolno. Iranski radikalci so posmrtne ostanke ameriških vojakov z zmagoslavjem razkazovali na nacionalni televiziji, s čimer so velesili zadali še hud psihološki udarec. Ta puščavski fiasko, združen s slabo gospodarsko sliko in splošnim občutkom ameriške nemoči na globalnem odru, je dokončno zapečatil Carterjevo politično usodo. Na novembrskih predsedniških volitvah leta 1980 ga je prepričljivo premagal Ronald Reagan. Približno v istem času pa je svoj klavrni konec dočakal tudi nekdanji vladar Irana. Mohamed Reza Pahlavi je po izgnanstvu v Panami končno zatočišče našel v Egiptu, kjer je julija 1980 umrl za rakom, zapuščen s strani zaveznikov in osovražen v lastni domovini.

Iranska teokracija pa je imela za Carterja pripravljeno še zadnjo, skrbno zrežirano kazen. Čeprav so bila pogajanja za izpustitev 52 ameriških talcev že zaključena in je bil dosežen dogovor o deblokadi osmih milijard dolarjev iranskega premoženja, so Iranci iz želje po ultimativnem ponižanju zavlačevali do zadnje sekunde. Talci, ki so v težkih pogojih iranskega ujetništva preživeli mučnih 444 dni, so dočakali svobodo šele 20. januarja 1981. Izpuščeni so bili natanko v istem trenutku, ko je Ronald Reagan v Washingtonu prisegel kot novi predsednik Združenih držav Amerike. Klerikalni režim je s to potezo Carterju načrtno odrekel čast, da bi svobodo ujetih rojakov in konec nočne more naznanil v času svojega mandata.

Zapuščina, ki kroji 21. stoletje

Septembra leta 1980, le nekaj mesecev po neuspeli ameriški reševalni misiji, je iraški diktator Sadam Husein napadel Iran. Upal je, da bo izkoristil povolilni kaos in oslabljeno iransko vojsko, a se je močno uštel. Osemletna, izjemno krvava iransko-iraška vojna ni zlomila novega režima, temveč mu je paradoksalno omogočila dokončno preživetje in utrditev absolutne moči. Ajatola Homeini in njegovi radikalni privrženci so zunanjo grožnjo spretno izkoristili za mobilizacijo ljudstva pod zastavo vojnega patriotizma in obrambe islama.

Pod krinko izrednih razmer so neusmiljeno in sistematično obračunali z vsemi preostalimi notranjimi nasprotniki. Sledile so množične usmrtitve, zapiranja in pregoni tistih, ki so še nedolgo tega z ramo ob rami rušili šaha in nosili velik del bremena upora proti monarhiji. Med izdanimi zavezniki so se prvi znašli člani komunistične stranke Tudeh, marksistični gverilci iz vrst Fadajinov, radikalni levičarski intelektualci ter napredni študenti. Vse te skupine, ki so upale na svobodno in pravično družbo, so bile razglašene za sovražnike islama in brutalno zdesetkane. Iranska revolucija je tako v svoji najhujši obliki potrdila staro zgodovinsko pravilo in dobesedno požrla svoje lastne otroke.

Današnja Islamska republika Iran kot neposredna dediščina tistih turbulentnih let ostaja dežela globokih in na videz nezdružljivih nasprotij. Na eni strani gre za strogo teokracijo, kjer ima neizvoljeni vrhovni verski voditelj absolutno moč in veto nad vsemi državnimi odločitvami, po drugi strani pa država redno izvaja posvetne predsedniške in parlamentarne volitve. Še očitnejši je družbeni paradoks: kljub nazadnjaškemu pravnemu sistemu, ki sistematično krati pravice žensk in jih pod grožnjo nasilja sili v nošnjo hidžaba, je iranska družba izjemno izobražena. Iran se danes ponaša z enim najvišjih deležev visokošolsko izobraženih žensk in inženirk na svetu. Ta neprestana napetost med rigidnim klerikalnim vodstvom in moderno, napredka željno civilno družbo ustvarja permanentno stanje notranjega trenja, ki občasno izbruhne v obliki množičnih protestov. A razpoke so se začele pojavljati na veliko globlji ravni, kot so ulice.

Kljub navidezni neprebojnosti ideološkega oklopa pa se je ta začel krhati že dolgo nazaj – in prelomnica ni bil spopad z Zahodom. Bil je vstop iranskih milic v sirsko državljansko vojno pred več kot desetletjem. Ko so te sile posredovale v zaščito Asadovega diktatorskega režima in pri tem izvajale nasilje nad civilnim prebivalstvom, se je mit o zaščitnikih zatiranih nepovratno zrušil. Gibanje, ki je celotno legitimnost gradilo na boju proti tiraniji, se je v očeh širše regije samo prelevilo v tiranijo. To ni bil le propagandni poraz, temveč strukturni zlom pripovedi, na kateri je temeljil celoten sistem.

Vzporedno se je povečeval notranji pritisk. Desetletja podrejanja celotne državne ekonomije viziji večne vojne so Iran pripeljala na rob gospodarskega zloma. Državljani, ki se soočajo s hiperinflacijo, pomanjkanjem osnovnih dobrin in mednarodno izolacijo, vse jasneje prepoznavajo, da so astronomska sredstva za financiranje tujih milic in oboroževalnih programov neposredno odvzeta njihovi lastni prihodnosti. Najzgovornejši dokaz tega preloma so besede, ki odmevajo na iranskih ulicah: “Ne Gaza, ne Libanon – moje življenje za Iran!” To geslo zariše naravnost v jedro državne doktrine. Ni le protest, ampak eksplicitna zavrnitev ideologije, ki briše nacionalne interese v korist izvoza revolucije. In je zahteva, ki je ta sistem ne more izpolniti, ne da bi prenehal biti to, kar je: zahteva po običajnem, normalnem življenju.

V tem je jedro paradoksa. Ko se mladi in ženske na ulicah borijo za pravico do prihodnosti, se soočajo z režimom, ki svojo legitimnost črpa iz slavljenja smrti. Gibanja, ki v ospredje postavljajo življenje in osebno svobodo, so najgloblje možno nasprotje takšnemu sistemu. Ko mora država za ohranjanje nadzora izklapljati internet, zapirati državljane in uporabljati brutalno silo proti lastnem prebivalstvu, dokončno izgubi pravico, da se predstavlja kot zaščitnica zatiranih.

K temu se pridružuje še razkrinkanje gole hinavščine. Medtem ko režimska propaganda od navadnih državljanov in borcev zahteva askezo, požrtvovalnost in pripravljenost na smrt, politične in vojaške elite s svojimi družinami pogosto uživajo v izjemnem bogastvu. Najmočnejše orožje proti kultu mučeništva je preprosto resnica o tistih, ki ga pridigajo.

A pripoved režima se ni začela krušiti šele danes, v senci zunanjih vojaških posredovanj. Kruši se že dolgo, od spodaj – v vsakodnevnih pogovorih, v katerih ljudje odkrivajo, koliko imajo v resnici skupnega. Stik z mladimi iranskimi akademiki in profesorji razkriva popolno ločenost uradne doktrine od realnosti civilne družbe, ki gleda zahodne serije in razpravlja o dilemah sodobne znanosti. Ko nad to isto družbo divja vojna, je morda bolj kot kadarkoli prej pomembno razumeti, da ti ljudje niso le figure na tuji šahovnici. Njihova tragedija je dvojna: čez noč so postali tarče vojne, ki je niso izbrali, medtem ko živijo pod režimom, ki ga ne podpirajo in ki je že zdavnaj požrl lastne otroke.