Isaac Newton – zadnji mag, ki je nehote razčaral svet
Kako je zagnani alkimist postal začetnik moderne znanosti
Noč nad Cambridgeem se je že zdavnaj prevesila v bledo jutro, a v leseni lopi na robu dvorišča Trinity kolidža je bil zrak gost, vroč in zadušljiv. Rumenkasti hlapi so se leno vili izpod obokov zidane peči in se lepili na vlažne stene. Pred razžarjenim žrelom ognjišča je ždel moški. Njegov obraz, osvetljen le z nemirnim plamenom in žarom talilnega lonca, je bil pepelnato siv. Lica so bila vdrta od izčrpanosti, oči pa krvave od strupenega dima in nenehnega bdenja.
Z ožganimi, od kislin razjedenimi prsti je zgrabil železne klešče in previdno nagnil stekleno posodo. Gosta, temna tekočina v njej je votlo zabrbotala, nato pa v stiku z zrakom zasikala. Moški je odložil klešče, s kazalcem dregnil v ohlajeno usedlino na robu posode in si ga nesel k ustnicam. Trpek, kovinski okus živega srebra in antimona mu je obložil jezik in pustil pekoč občutek v grlu. Zakašljal je, se oprijel roba mize, a pogleda ni odmaknil od stekla. Ni čakal, da mu na glavo pade jabolko. V tistem svinčenem, brbotajočem blatu je iskal »življenjsko silo« (spiritus vegetativus), tisti nevidni ogenj, ki oživlja in premika mrtvo snov.
Slaba tri stoletja kasneje, poleti 1936, je v elegantni dvorani londonske dražbene hiše Sotheby’s odmeval udarec lesenega kladiva. Ekonomist John Maynard Keynes, udobno nameščen v oblazinjenem stolu, je z uglajeno kretnjo spustil dražbeno tablico. Pravkar je kupil obsežen sveženj neznanih rokopisov Isaaca Newtona. Ko jih je pozneje v tišini svojega kabineta razgrnil, je pričakoval zapise arhitekta sodobne znanosti – skice nebesne mehanike, fizikalne zakone in čisto, hladno geometrijo. Toda ko je preučil prve porumenele pole papirja, popisane z drobnimi, pedantnimi črkami, je med njimi zavel vonj po sajah, zatohlosti in starih skrivnostih.
Pred njim niso bile enačbe. Strani so bile polne narisanih zmajev, ki goltajo lasten rep, zelenih levov in skrivnostnih hermafroditov. Na tisoče listov je bilo posvečenih zapletenim alkimističnim receptom za destilacijo, izračunom dimenzij Salomonovega templja in iskanju skritih šifer v biblijski Apokalipsi. Keynes je ure in ure drsel s prsti po hrapavem papirju in prebiral besede človeka, ki je bil vse prej kot glasnik razuma. V tišini tiste sobe se je dokončno razblinil mit o prvem arhitektu znanstvenega razsvetljenstva. Z listov je strmel vanj zadnji izmed magov.
Ta navidezni paradoks – genij, ki je postavil temelje moderne fizike, obenem pa bil globoko potopljen v hermetične vede – ni zgolj zgodovinska zanimivost ali osebnostni spodrsljaj velikega uma. Je pravzaprav ključ do razumevanja samega bistva njegovega genija. Njegov največji in najvplivnejši znanstveni dosežek, univerzalni zakon gravitacije, namreč ni nastal kljub njegovemu ukvarjanju z magijo, teologijo in alkimijo, temveč prav zaradi njih. Brez tistih noči ob alkimističnih pečeh in brez njegovega mističnega iskanja nevidnih sil tisti znameniti matematični mehanizem, ki je definiral moderno znanost, morda nikoli ne bi ugledal luči sveta. Njegov um ni bil razdeljen na racionalni in iracionalni del; zanj so bile fizika, matematika, alkimija in preučevanje Svetega pisma zgolj različni jeziki za branje ene in iste Božje resnice.
Kuga, sadovnjak in nedokončana misel
Da bi razumeli, zakaj je Newton sploh potreboval alkimijo, se moramo vrniti k najbolj slavni in hkrati najbolj romantični epizodi njegovega življenja. Leta 1665 je velika kuga v Londonu zdesetkala prebivalstvo in zaprla vrata univerze v Cambridgeu. Mladi, takrat komaj dvaindvajsetletni Newton se je moral umakniti na varno, na odmaknjeno družinsko posestvo Woolsthorpe v domačem Lincolnshiru. Sledilo je leto, ki ga zgodovinarji znanosti s strahospoštovanjem imenujejo annus mirabilis – čudežno leto.
V popolni osami podeželja, daleč od univerzitetnih profesorjev in knjig, je njegov um eksplodiral od ustvarjalnosti. Takrat je izumil povsem novo vejo matematike, ki jo poznamo kot infinitezimalni račun, s prizmo razcepil belo svetlobo na barve spektra in prav tam, v sadovnjaku pred hišo, naj bi mu misel ob pogledu na padajoče jabolko prvič poletela k Luni in ideji univerzalne težnosti.
Mit pravi, da je bila s tistim padcem jabolka rojena moderna fizika. A resnica je veliko bolj zapletena. Newton po svojem čudežnem letu ni stekel v svet in slavnostno objavil svojih odkritij. Svoje genialne izračune o težnosti je pospravil v predal in jih tam pustil skoraj dve desetletji. Zakaj? Ker se je zavedal usodne pomanjkljivosti svojega odkritja. V rokah je imel matematično formulo, ni pa poznal fizikalnega ali filozofskega smisla, ki bi pojasnil, kako je takšen privlak sploh mogoč.
Upor proti mrtvemu svetu
V tistem času je namreč evropskemu intelektualnemu obzorju suvereno vladal duh Renéja Descartesa. Predstavljajmo si vesolje kot orjaški, brezhiben urni mehanizem. V tem mrzlem, povsem mehanskem svetu ni bilo prostora za čudeže, skrivnosti ali nevidne sile. Vse, od kroženja masivnih planetov do padca jesenskega lista, se je dogajalo izključno zaradi neposrednega fizičnega stika. Vesolje je bilo napolnjeno z nevidnimi delci, ki so se nenehno zaletavali drug v drugega in kot bilijardne krogle prenašali gibanje naprej. Za kartezijance, tedanje intelektualne zvezdnike Evrope, je bil to ultimativni triumf razuma – svet, končno očiščen srednjeveškega vraževerja in zreduciran na golo trkanje materije. V takšnem svetu bi bila Newtonova ideja, da Sonce vleče Zemljo brez kakršnihkoli vmesnih nevidnih vrvi ali zobnikov, obravnavana kot nora pravljica. Kako lahko telo vpliva na drugo telo skozi popolno praznino? Če je vesolje le velikanska, avtomatska ura, ki se zanaša zgolj na mehanske zakone gibanja, nevidna sila nima tam kaj iskati.
Newtonov umik v tisto zadušljivo lopo z alkimističnimi pečmi tako ni bil beg od znanosti, temveč obupan upor proti tej mrtvi viziji narave – viziji, ki jo je imel za prikrit ateizem – in iskanje opravičila za svojo matematično intuicijo iz Woolsthorpa. Alkimija zanj nikoli ni bila vulgarno, pohlepno iskanje recepta za spreminjanje cenenega svinca v zlato. Bila je globoko teološko in fizikalno raziskovanje. Ko je mešal žveplo in živo srebro ter opazoval burne, včasih eksplozivne reakcije v steklenih posodah, je iskal dokaz, da snov ni zgolj pasivna. Ko je gledal, kako se iz raztopin kovin pred njegovimi očmi razraščajo čudovita kristalna drevesa, je v tem videl nekaj, česar Descartesova mehanika ni mogla pojasniti.
V teh brbotajočih loncih je Newton iskal »aktivna načela« – nevidne, neotipljive sile, ki materiji vdahnejo življenje in gibanje, ne da bi se morale zanašati na fizičen dotik. Iskal je tisti skriti, božanski ogenj v osrčju snovi. Prepričan je bil, da Bog ne sedi zunaj vesolja kot upokojen urar, temveč je nenehno in aktivno prisoten v vsakem delcu stvarstva. In prav to prepričanje, da v naravi obstajajo sile, ki delujejo mimo surovih mehanskih zakonov trka, je tisto jabolko iz čudežnega leta spremenilo v nekaj več kot le padec sadeža z drevesa.
Skriti heretik in duhovnik narave
Da bi razumeli Newtonov obsedeni um, moramo pogledati na sam začetek. Rodil se je prezgodaj, droben in slaboten, natanko na božični dan leta 1642 po takratnem angleškem koledarju. Njegov oče je umrl nekaj mesecev pred njegovim rojstvom, mati pa ga je pri treh letih zapustila, se znova poročila in ga prepustila starim staršem. Ta globoka travma zapuščenosti in močna simbolika božičnega rojstva sta v njem vzgojili neomajno, skoraj mesijansko prepričanje. Počutil se je kot otrok, ki ga je Bog ohranil pri življenju z višjim namenom. Verjel je, da je izbranec.
V tisti isti temačni študijski sobi, kjer je podnevi z brezhibno natančnostjo izpeljeval zapletene matematične dokaze, je ponoči skrbno zaklepal težka hrastova vrata in navlekel zavese. Tragikomična ironija njegovega življenja je bila, da je bil ta na videz vzorni, molčeči profesor na znamenitem cambriškem Kolidžu svete Trojice v resnici eden najbolj prepričanih in radikalnih heretikov v vsej Angliji. Globoko v sebi je bil arijanec – verjel je, da je dogma o sveti trojici orjaška zgodovinska prevara, zlovešča zarota, ki so jo v četrtem stoletju podtaknili pokvarjeni cerkveni koncil, da bi izkrivili izvirno Božjo besedo. Če bi tiste noči kdo vdrl v njegovo sobo in prebral rokopise, polne besnega prečrtavanja in jeznih opomb ob robovih starih teoloških tekstov, bi Newton v trenutku izgubil profesuro, ugled in verjetno tudi svobodo. Bil je človek, ki je živel v nenehni paranoji in strahu pred razkritjem.
Toda to skrito brskanje po starih pergamentih in apokaliptičnih vizijah ni bil njegov konjiček ali osebna ekscentričnost. Zanj narava in Sveto pismo nista bili dve ločeni sferi znanja, temveč dve knjigi, ki ju je napisal isti Avtor. Obe sta bili ogromen, mojstrsko zasnovan kriptogram, šifra, ki jo je Stvarnik pustil za seboj in katere rešitev je bila namenjena le elitni peščici izbrancev.
Newton sebe ni videl kot »znanstvenika« v modernem pomenu besede – ta beseda takrat sploh še ni obstajala. Videl se je kot duhovnika narave, čigar sveta dolžnost je, da iz drobcev znova sestavi starodavno modrost (prisca sapientia), ki je bila človeštvu nekoč že dana, a se je skozi stoletja izgubila v verski in intelektualni korupciji.
Z enako pedantno natančnostjo, s katero je kasneje meril lom svetlobe in računal orbite kometov, se je v tistih dolgih nočeh sklanjal nad preroško knjigo preroka Ezekiela. Izračunaval je dimenzije in tloris Salomonovega templja v Jeruzalemu. Zakaj? Ker je bil trdno prepričan, da Bog templja ni narekoval po naključju. Za Newtona je bil Salomonov tempelj arhitekturni model celotnega vesolja; njegovi proporci so v sebi skrivali matematične zakone, ki vladajo gibanju planetov. Matematika, geometrija, alkimični poskusi in razlaga apokalipse so bili zanj zgolj različna orodja za razumevanje Božjega uma.
V tej njegovi grandiozni viziji ni bilo prostora za hladno, prazno in mrtvo vesolje kartezijancev. Da bi Bog lahko upravljal s svetom, ga je moral nenehno čutiti in se ga dotikati. Fizični prostor zanj ni bil zgolj geometrijska praznina, v kateri kot osamljeni otoki lebdijo zvezde. Bil je nekaj nepredstavljivo bolj svetega. Prostor sam je bil sensorium Dei – neskončni Božji senzorični organ. In prav to prepričanje, da Bog s svojim nevidnim duhom nenehno in povsod prežema vesolje, ga je pripeljalo na prag njegovega največjega odkritja. Do ideje, ki je sodobnike šokirala bolj kot magija.
Stava v kavarni in speči lev
Kljub vsej genialnosti in vsem prebliskom pa bi Newtonova nebesna mehanika morda za vedno ostala zaprta v njegovih predalih, pomešana med alkimične recepte, če v njegovo hermetično osamo ne bi vdrl zunanji svet. Leta 1684 je v neki londonski kavarni potekala živahna razprava med tremi vplivnimi možmi: arhitektom Christopherjem Wrenom, polihistorjem Robertom Hookom in mladim astronomom Edmondom Halleyjem. Razpravljali so o sili, ki drži planete na tirnicah. Vsi trije so slutili, da ta privlačna sila pada s kvadratom razdalje od Sonca. A zataknilo se je pri matematiki – nihče od njih ni znal neizpodbitno dokazati, kakšna geometrijska oblika bi bila posledica takšne sile. Wren je celo ponudil denarno nagrado tistemu, ki mu to nalogo uspe rešiti.
Halley se je spomnil, da ima v Cambridgeu starega znanca. Čudaškega, molčečega profesorja matematike, za katerega so krožile govorice, da zna z matematiko marsikaj pojasniti. Avgusta istega leta se je odpravil k njemu. In ko je stopil v Newtonovo sobo, mu je hitro postavil vprašanje: »Kakšna bi bila tirnica planeta, če bi ga privlačila sila, ki je obratno sorazmerna s kvadratom razdalje?«
Newton ga je komaj pogledal in brez obotavljanja odvrnil: »Elipsa.«
Halley je osupnil. Znanstveni svet si je nad tem belil glavo, ta človek pa odgovori, kot bi ga vprašal po vremenu. »Kako pa to veste?« je vprašal.
»Sem izračunal,« je skomignil Newton in začel brskati po svojih kaotičnih kupih papirjev. Na srečo za nadaljnji razvoj znanosti pa tistega izračuna ni mogel najti. Morda se je zmotil in ga založil. A Halleyja ni izpustil praznih rok; obljubil mu je, da bo izračun ponovil in mu ga poslal.
Ta na videz nepomembna obljuba je prebudila spečega leva. Kar naj bi bil kratek račun na nekaj straneh, je v Newtonu sprožilo manično, skoraj nečloveško osemnajstmesečno epizodo. Popolnoma se je zaprl v svojo sobo. Jedel je le redko, spal skoraj nič, njegova mačka se je redila od ostankov na njegovem pladnju. Razvijal je nove matematične metode in zidal arhitekturo celotnega vesolja. Halley je medtem igral ključno vlogo porodne babice pri rojstvu moderne fizike: Newtona je moral nenehno miriti, spodbujati, ga prepričevati, naj ne odneha ob vsakem sporu z drugimi znanstveniki, in na koncu – ker je londonska Kraljeva družba takrat bankrotirala s tiskom neke obskurne enciklopedije o ribah – je Halley tisk Newtonove mojstrovine plačal kar iz lastnega žepa.
Delovanje na daljavo in »okultna« moč matematike
Tako je leta 1687 v Londonu izšla debela, v strogi latinščini napisana knjiga z naslovom Matematična načela naravoslovja (Principia Mathematica). Ko so težak snopič papirja v roke vzeli vodilni umi celinske Evrope – briljantni misleci, kot sta bila Christiaan Huygens in Gottfried Wilhelm Leibniz –, so pričakovali vrhunec mehanicističnega razuma. Pričakovali so, da jim bo tisti molčeči, zagonetni profesor iz Cambridgea končno narisal in razložil skrito drobovje vesoljske ure, ki poganja planete. Namesto tega so obračali strani in strmeli v popolnem šoku. To, kar jim je ponujal Newton, je v njihovih očeh zaudarjalo po magiji.
Newton je v knjigi predlagal obstoj univerzalne privlačne sile, ki jo je imenoval gravitacija. Trdil je, da ogromno Sonce in oddaljena Zemlja nevidno vlečeta drug drugo skozi milijone kilometrov praznega prostora. Nobenih vmesnih delcev ni bilo, nobenega pritiska, nobenih etrskih vrtincev, ki bi planete potiskali naprej kot rečni tok čolne. Za racionalistične kartezijance je bil to nedopusten ontološki škandal in grozljiva vrnitev v temačni srednji vek. »Delovanje na daljavo«? Kako lahko snov deluje tam, kjer je sploh ni? Leibniz ga je ogorčeno obtožil, da v naravoslovje znova tihotapi »okultne lastnosti« in starodavno čarovništvo. Zanje je bil Newtonov koncept gravitacije enako absurdno vraževeren, kot če bi trdil, da lahko sovražnika ubiješ tako, da z buciko prebodeš njegovo voščeno lutko.
Stisnjen v kot in soočen s posmehom evropske intelektualne elite, je Newton vrnil udarec z genialno in usodno potezo. Zavaroval se je z neprebojnim ščitom treh besed, ki so za vedno spremenile tok človeške misli: Hypotheses non fingo – Hipotez si ne izmišljam. Priznal je, da nima pojma, kaj gravitacija fizično sploh je. Ne ve, kateri mehanizem jo povzroča, in si ga niti ne bo poskušal izmisliti. A dodal je nekaj prelomnega: iskanje vzrokov sploh ni pomembno. Dovolj je, da se teže ne da zanikati. Matematika z neizpodbitno gotovostjo dokazuje, da ta nevidna sila obstaja in kako natančno se obnaša.
S to na videz zgolj obrambno izjavo je Newton izvedel enega najdrznejših epistemoloških rezov v zgodovini znanosti. Znanost je ločil od obveznega iskanja »mehaničnih vzrokov«, tistega nujnega fizičnega trkanja in dotikanja, ter jo zreduciral na matematične zakonitosti, ki se ujemajo z dejanskimi opazovanji sveta. Tisto mistično nevidno moč, tisti »aktivno načelo«, ki ga je skozi strupene hlape noč za nočjo iskal na dnu alkimističnih talilnih loncev, je zdaj preprosto preoblekel v hladna, elegantna oblačila geometrije. Alkimistični čudež delovanja na daljavo je postal suhoparen matematični postulat, moderna fizika pa se je dokončno rodila prav v trenutku, ko se je odpovedala vprašanju zakaj in ga nadomestila z izračunom kako.
Svetloba in skrivna vprašanja
Vendar se Newtonov raziskovalni duh ni ustavil pri nebesni mehaniki. Če je bila Principia stroga, neizprosna matematična trdnjava, je bilo njegovo drugo veliko delo, Optika (izdana šele leta 1704), povsem drugačne narave. Značilno zanj je bilo že to, da je z objavo čakal zelo dolgo. Čakal je namreč, da najprej umre njegov veliki rival Robert Hooke, s katerim se nista prenesla in ki je nekoč drznil kritizirati njegove poskuse. Šele ko je bil Hooke varno pod rušo, je Newton svetu razkril svoje delo o svetlobi.
Pri raziskovanju svetlobe se je Newton zatekel k eksperimentom, ki so mejili na sadizem do lastnega telesa. Da bi razumel, kako deluje oko in kako nastajajo barve, si je nekoč v oko – med zrklo in kost očesne jame – potisnil topo šivanko za usnje in z njo pritiskal, da bi opazoval pisane kroge, ki so se mu pojavljali. Tvegal je oslepitev, samo da bi zbral surove podatke.
A najzanimivejši del Optike ni bil njen osrednji tekst, napisan v dostopnejši angleščini namesto v akademski latinščini, temveč sklop na samem koncu knjige, naslovljen preprosto kot Vprašanja (Queries). Tu, na zadnjih straneh, je tisti molčeči, strogi Newton odložil matematični oklep in dovolil, da na dan ponovno pokuka stari alkimist. V teh vprašanjih je svobodno špekuliral o naravi snovi, o privlačnih in odbojnih silah, ki delujejo med samimi atomi, o etru in tistih “aktivnih načelih”, ki prežemajo vesolje. Medtem ko je v Principii zaukazal, da si hipotez ne izmišlja, se je v Optiki vrnil k iskanju skrite duše narave, tiste, ki jo je vse življenje iskal v talilnem loncu.
Zlom in pobeg v središče moči
Toda takšen nečloveški intelektualni napor in leta vdihavanja strupenih hlapov so terjali svojo ceno. Leta 1693, kmalu po izidu Principie, je Newtonov um pregorel. Doživel je hud živčni zlom. V stanju globoke paranoje in depresije je svojim redkim prijateljem, kot sta bila filozof John Locke in Samuel Pepys, pošiljal blodna, obtožujoča pisma, prepričan, da mu strežejo po življenju. Sodobne analize ohranjenih pramenov njegovih las so pokazale močno povišane vrednosti živega srebra, kar je najverjetneje posledica dolgotrajnega dela s strupenimi kovinami, čeprav nekateri zgodovinarji opozarjajo, da bi do kontaminacije las lahko prišlo tudi pozneje. Alkimistični mag, ki je iskal božansko resnico, se je kot kaže zastrupil in tako pristal na robu norosti.
Ta zlom je bil verjetno prelomnica, zaradi katere je spoznal, da mora opustiti osamljeno, zatohlo življenje v Cambridgeu. Odvrgel je svojo ponošeno profesorsko haljo in se preselil v središče moči – v London. Tam je prevzel službo, ki je vsebovala morda največjo ironijo njegovega življenja: postal je upravnik Kraljeve kovnice (Master of the Mint). Človek, ki je desetletja v tajnosti mešal žveplo in antimon, v upanju, da bo s pomočjo filozofskega kamna ustvaril zlato, je bil zdaj postavljen za uradnega varuha vsega zlata in srebra v britanskem imperiju. A službe ni vzel le kot častne sinekure. Z brezkompromisno pedantnostjo je organiziral lov na ponarejevalce denarja, osebno vodil zaslišanja in brez kančka usmiljenja na vešala poslal več deset ljudi. Racionalni um raziskovanja narave se je izkazal za neizprosnega uradnika in krvnika.
Podobno diktatorsko je zavladal tudi znanstvenemu svetu, ko je postal predsednik Kraljeve družbe (Royal Society). Institucijo je vodil kot avtokrat, kar se je najbolj očitno pokazalo v njegovem zloglasnem sporu z Gottfriedom Wilhelmom Leibnizem. Šlo je za vprašanje prioritete: kdo je prvi izumil infinitezimalni račun. Leibniz ga je neodvisno razvil in prvi objavil, a Newton ga je dejansko prvi iznašel med svojim čudežnim letom, le da ga je nato, zaradi svoje paranoje, desetletja skrival. A za Newtona ni bilo dovolj, da dokaže svojo pravico; Leibniz je moral osramotiti. Kot predsednik Kraljeve družbe je ustanovil “neodvisno komisijo”, ki naj bi razsodila v sporu, v resnici pa je sam na skrivaj napisal njeno končno poročilo in poskrbel, da je bil Leibniz razglašen za plagiatorja.
Ironija arhitekta
Ko je Newton v poznih letih opazoval nočno nebo, v njem ni videl hladnega stroja, ki bi deloval povsem sam od sebe. Njegov grandiozni matematični sistem, ki ga je zgradil v Principii, je bil v njegovih očeh ultimativni dokaz za nujnost nenehne in aktivne Božje prisotnosti. Njegove lastne enačbe so mu namreč kazale, da je osončje krhko in v osnovi nestabilno. Masivni Jupiter in Saturn s svojo gravitacijo nenehno vlečeta drug drugega, kometi sekajo orbite in motijo občutljivo ravnovesje. Newton je bil trdno prepričan, da bi brez božanskega posredovanja planeti slej ko prej padli v Sonce ali pa odleteli v temno, mrzlo praznino. Bog zanj ni bil zgolj stvarnik na začetku časa, ampak je bil nebesni mehanik, ki mora občasno poseči v kolesje in popraviti orbite, da svet ne bi razpadel v kaos. Newton je bil pomirjen: verjel je, da je z neizpodbitno govorico matematike dokazal, da vesolje brez stalnega Božjega dotika ne more obstajati.
Toda zgodovina znanstvenih idej ima pogosto krut, celo ciničen smisel za ironijo. Dobro stoletje pozneje so njegovo zapuščino – njegove elegantne in neizprosne diferencialne enačbe – v roke vzeli francoski razsvetljenci. To so bili ljudje nove dobe, učenjaki, ki niso nikoli prestopili praga zadušljivega alkimističnega laboratorija in ki so se zviška posmehovali iskanju biblijskih šifer. Vzeli so le tisto, kar je preživelo ostri rez Newtonovega lastnega pravila: hipotez si ne izmišljam. Odvrgli so teologijo, odvrgli so magijo in »življenjsko silo«, obdržali pa so zgolj golo, brezkompromisno mehaniko.
Na prehodu v 19. stoletje je briljantni francoski matematik Pierre-Simon Laplace Newtonove enačbe izpopolnil in razširil do te mere, da je z njimi dokazal natanko tisto, česar se je Newton najbolj bal. Laplace je z izjemno natančnimi izračuni pokazal, da se motnje v orbitah planetov ne seštevajo v katastrofo, temveč se skozi dolga tisočletja izničijo same od sebe. Osončje je stabilno in se uravnava samo. Za svoje delovanje ne potrebuje absolutno nobenega nebesnega mehanika, ki bi prihajal popravljat napake v kolesju. Ko je Laplace svoje monumentalno, pet zvezkov obsegajoče delo o nebesni mehaniki ponosno predal Napoleonu, ga je cesar menda vprašal: »Gospod Laplace, pravijo mi, da ste napisali to obsežno knjigo o sistemu vesolja, ne da bi enkrat samkrat omenili njegovega Stvarnika.« Laplace ga je mirno pogledal in odvrnil z enim najbolj znanih stavkov v zgodovini znanosti: »Gospod, te hipoteze nisem potreboval.«
To je bil presenetljiv epilog dolge verige spoznanj velikih umov znanosti. Kopernik je v iskanju antične geometrijske popolnosti nehote razrušil varen, smiseln red srednjeveškega vesolja. Galilej je s svojo abstraktno geometrijsko metodo pokazal, kako izza pojavov razkriti resnično matematično ogrodje sveta. Newtonova usoda pa je morda najbolj paradoksalna od vseh: človek, ki je kot zadnji veliki mag žrtvoval zdravje in razum, da bi v strupenih hlapih laboratorija in v starih pergamentih našel dokaz za otipljivo prisotnost Boga v vesolju, je moderni znanosti skoval prav tisto orodje, s katerim je pozneje nadnaravno izrinila iz enačb stvarstva.
Viri
Dobbs, Betty Jo Teeter. The Janus Faces of Genius: The Role of Alchemy in Newton’s Thought. Cambridge University Press, 1991.
Guicciardini, Niccolò. Isaac Newton on Mathematical Certainty and Method. MIT Press, 2009.
Guicciardini, Niccolò. Reading the Principia: The Debate on Newton’s Mathematical Methods for Natural Philosophy from 1687 to 1736. Cambridge University Press, 1999.
Cohen, I. Bernard, in Smith, George E. (ur.). The Cambridge Companion to Newton. Cambridge University Press, 2002.
Iliffe, Rob. Priest of Nature: The Religious Worlds of Isaac Newton. Oxford University Press, 2017.
Newman, William R. Newton the Alchemist: Science, Enigma, and the Quest for Nature’s “Secret Fire”. Princeton University Press, 2019.
Osler, Margaret J. (ur.). Rethinking the Scientific Revolution. Cambridge University Press, 2000.
Westfall, Richard S. Never at Rest: A Biography of Isaac Newton. Cambridge University Press, 1980.