Iskra iz pradavnine
Dokazi o netenju ognja so starejši, kot so do sedaj domnevali
Obvladovanje ognja velja za enega najpomembnejših mejnikov v človeški evoluciji, a vprašanje, kdaj točno so naši predniki prešli od pasivnega izkoriščanja naravnih požarov k aktivnemu netenju plamena, je znanstvenike dolgo puščalo v negotovosti. Nova študija, pravkar objavljena v reviji Nature, zdaj to mejo odmika v preteklost dlje, kot smo si upali misliti: na najdišču Barnham v angleškem Suffolku so odkrili dokaze, da so hominini - najverjetneje zgodnji neandertalci - umetnost prižiganja ognja obvladali že pred 400.000 leti.
Ključ do tega odkritja se skriva v na videz nepomembnih najdbah: dveh majhnih fragmentih železovega pirita in pripadajočih kremenovih orodjih. Pirit, v ljudskem izročilu znan kot mačje zlato, ob udarcu ob kremen sprošča iskre, kar je tehnika, ki jo dobro poznamo iz etnografskih zapisov in kasnejših arheoloških obdobij. Geološka analiza okolice Barnhama je pokazala, da pirit v tamkajšnji kredni podlagi ni naravno prisoten. Nekdo ga je torej moral namerno prinesti, verjetno kot sestavni del neke vrste kompleta za prižiganje ognja. Že ta ugotovitev sama po sebi priča o presenetljivo visoki stopnji načrtovanja.
A prisotnost pirita še ni neposreden dokaz, da je na tem mestu res gorelo. Za potrditev so raziskovalci uporabili vrsto naprednih forenzičnih metod, s katerimi so preučili pordečele usedline na najdišču in prišli do nedvoumnih ugotovitev, da so bili sedimenti izpostavljeni temperaturam, ki so ponekod presegle 750 °C, kar je značilno za nadzorovano kurjenje. Še bolj zgovoren je magnetni zapis v kombinaciji s kemijsko sestavo usedlin, zlasti razmerjem policikličnih aromatskih ogljikovodikov. Oboje kaže na ponavljajoče se, kratkotrajne ognje, kakršni so značilni za človeško dejavnost, ne pa na enkratne, obsežne naravne požare.
Prehod od oportunističnega izkoriščanja naravnih požarov, recimo po udaru strele, k sposobnosti netenja ognja po lastni volji je našim prednikom prinesel velikansko evolucijsko prednost. Osvobodil jih je od muhavosti narave in jim omogočil redno toplotno obdelavo hrane. Kuhanje mesa in gomoljev je izboljšalo prebavljivost in energijsko vrednost prehrane. Znanstveniki domnevajo, da je prav ta povečan vnos kalorij ključno prispeval k rasti človeških možganov v tistem obdobju. Poleg tega je ogenj nudil toploto v mrzlih nočeh, zaščito pred plenilci in podaljšal dan. Ustvaril je prostor za socialno interakcijo, za pogovore ob žerjavici, za krepitev vezi znotraj skupine.
Čeprav so dokazi močni, raziskovalci ostajajo previdni. Na kremenovih orodjih iz Barnhama niso našli neposrednih sledi udarjanja, značilnih za uporabo s piritom, kot jih sicer poznamo z mlajših najdišč, starih okrog 50.000 let. Vendar pa kombinacija uvoženega pirita, vročinsko razpokanih orodij in kemičnih dokazov o nadzorovanem gorenju na prostem sestavlja trdno argumentacijo. Barnham tako postaja eno najstarejših znanih mest v Evropi, kjer naši predniki niso bili zgolj uporabniki ognja, temveč njegovi gospodarji.
Davis, R., Hatch, M., Hoare, S. et al. Earliest evidence of making fire. Nature (2025). https://doi.org/10.1038/s41586-025-09855-6