Je postneoliberalizem pot do pravičnejše in trajnostne prihodnosti?
Postneoliberalizem je levosredinska politična ideologija, ki mi je blizu, saj ponuja svež in aktualen odgovor na težave in neuspehe neoliberalnega sistema, ki je več desetletij oblikoval naš svet. Ta skupek idej in politik stavi na večjo vlogo države v gospodarstvu, poudarja družbeno pravičnost in trajnostni razvoj ter se odmika od nekritičnega zaupanja v prosti trg. Namesto tega se osredotoča na kolektivne in trajnostne rešitve za boljšo prihodnost.
Neoliberalizem je temeljil na prepričanju, da so prosti trgi najučinkovitejši način za razporejanje virov, medtem ko naj bi država ostajala v ozadju, omejena na najnujnejše funkcije. Poudarjal je globalizacijo, deregulacijo in zmanjševanje javnih izdatkov za socialne programe, pri tem pa postavljal posameznika v središče – vsak naj bi bil sam odgovoren za svoj uspeh ali neuspeh.
S časom so postale posledice takšnega pristopa vse bolj očitne: naraščajoča neenakost, globalna nestabilnost in okoljske krize so razkrile omejitve neoliberalne ideologije. Kritiki pravilno izpostavljajo, da je neoliberalizem oblikoval kulturo, kjer se vrednost ljudi meri skoraj izključno skozi ekonomske kazalce ali umetno ustvarjene trge točkovanj in ocenjevanj.
Prepričanje, da je "objektivno" točkovanje edini pravičen način ocenjevanja uspešnosti in vrednosti, predstavlja ideologijo, ki je globoko zakoreninjena tudi v našem okolju od šolskega sistema naprej. Takšen pogled med drugim zanemarja širši spekter družbenih potreb, bogastvo različnih oblik prispevkov posameznikov skupnosti ter pomen solidarnosti za zdravje družbe.
Postneoliberalizem se je razvil kot odgovor na neuspehe neoliberalizma in njegove posledice. Globalna finančna kriza leta 2008 je jasno razkrila nevarnosti dereguliranih trgov ter spodbudila novo razmišljanje o ključni vlogi države pri nadzoru in urejanju gospodarstva. Pandemija COVID-19 je te slabosti še bolj osvetlila, saj je razkrila, kako pomembni so močni javni sistemi za hitro in učinkovito reševanje kriz. Obenem pa rastoča neenakost vse bolj podpihuje nezadovoljstvo med ljudmi, kar se kaže v vzponu populističnih gibanj, ki glasno izzivajo obstoječe strukture ter zahtevajo novo porazdelitev odgovornosti med državo, gospodarstvom in družbo. Ta gibanja poudarjajo potrebo po globljih spremembah, ki bi zagotovile pravičnejši in trajnostnejši gospodarski model.
Ključna značilnost postneoliberalizma je ponovno prepoznavanje proaktivne vloge države v gospodarstvu in družbi. Zavzema se za pravičnejšo porazdelitev bogastva skozi progresivno obdavčitev najpremožnejših in korporacij, ter za povečanje javnih izdatkov, namenjenih izboljšanju socialnih programov, kot so zdravstvo, izobraževanje in stanovanjska politika. Pomembno mesto zavzemajo tudi strateške investicije v zelene tehnologije, ki bi lahko postale temeljni gradnik boja proti podnebnim spremembam in ustvarjanja novih delovnih mest. Takšni ukrepi izhajajo iz prepričanja, da se trgi sami po sebi ne morejo soočiti z najzahtevnejšimi družbenimi in gospodarskimi izzivi.
Kljub svoji privlačnosti in prizadevanjem za večjo družbeno pravičnost se postneoliberalizem sooča s pomembnimi kritikami. Nasprotniki opozarjajo, da je koncept pogosto premalo določen, kar otežujoče vpliva na njegovo praktično uresničevanje in oblikovanje jasne politične agende. Poleg tega izrazito poudarjanje vloge države pri urejanju gospodarstva vzbuja bojazni, da bi to lahko zadušilo inovativnost ter učinkovitost trgov, ki pogosto uspevajo prav zaradi konkurence in proste pobude. Skeptiki izpostavljajo tudi tveganja protekcionističnih politik, ki bi lahko povečale stroške za potrošnike, zmanjšale dostopnost dobrin ter sprožile trgovinske spore, ki bi dolgoročno škodili globalnemu sodelovanju.
Kljub tem izzivom postneoliberalizem odpira ključne razprave o prihodnosti gospodarstva in politike. Predstavlja odziv na neuspehe neoliberalizma ter obenem iskanje drznih in inovativnih rešitev za sodobne izzive, kot so podnebne spremembe, hitri tehnološki napredek in poglabljajoča se družbena neenakost. Njegov uspeh bo odvisen od sposobnosti oblikovanja jasne in izvedljive strategije, ki bo premišljeno uravnotežila vlogo države, trga in civilne družbe. Poleg tega bo ključna pripravljenost družb na odprt dialog in sprejemanje nujnih sprememb.
Postneoliberalizem ni zgolj filozofski koncept, temveč priložnost za oblikovanje bolj pravične, odporne in trajnostne prihodnosti. Njegova moč leži v zmožnosti preseganja zastarelih ideoloških okvirjev ter v usmerjanju progresivnega političnega pola stran od v dvajsetem stoletju kompromitiranega socializma. Namesto zastarelega levičarskega besednjaka, ki mnogim, ki so izkusili realni socializem, vzbuja odpor, je nujno, da se progresivne ideje predstavijo skozi sveže izraze in inovativne pristope.
Le na ta način je mogoče nagovoriti ljudi, ki stremijo k napredku – stran od omejitev in togosti neoliberalizma ter bremen kompromitiranega socializma, proti bolj pravični, trajnostni in vključujoči družbi. Le s svežim in prilagodljivim pristopom je mogoče zgraditi širšo politično podporo in postaviti temelje za resnične, dolgoročno trajnostne spremembe.