Kaj je antisemitizem - anatomija političnega sovraštva

Kako je Evropa izumila strukturnega sovražnika in zakaj ga še vedno potrebuje

Bilo je 3. novembra 1938, ko je v majhno hotelsko sobo v Parizu prispela razglednica, ki je za vedno spremenila tok zgodovine. Prejemnik je bil sedemnajstletni fant po imenu Herschel Grynszpan. Pisala mu je sestra Berta iz poljskega obmejnega mesta Zbąszyń. S tresočo pisavo je opisala grozo zadnjih dni: nemška policija je vdrla v njihovo stanovanje v Hannovru, jim dala deset minut časa, da spakirajo kovček, nato pa celotno družino – očeta, mater in otroke – strpala na tovornjak. Odpeljali so jih na vzhod in jih sredi noči z bajoneti pregnali čez mejo na Poljsko. A Poljaki jih niso hoteli. Družina Grynszpan, ki je v Nemčiji živela sedemindvajset let, je obtičala v blatu nikogaršnje zemlje, brez strehe, brez državljanstva in brez pravic.

Ta dogodek ni bil spontani izbruh nasilja. Bil je hladnokrven upravni ukrep. Nemčija se je želela znebiti Judov s poljskim poreklom, Poljska pa jim je z novim zakonom preventivno odvzela državljanstvo, da se ne bi mogli vrniti. Herschelovi starši niso bili žrtve verskega fanatizma, temveč moderne nacionalne države, ki je nenadoma odločila, da zanje v njej ni prostora. Obupani najstnik v Parizu je vstopil v trgovino z orožjem, kupil revolver in nekaj dni kasneje ustrelil nemškega diplomata. Nacisti so to dejanje izkoristili kot povod za Kristalno noč, organiziran protijudovski pogrom, ki je pomenil odločilen prelom v nacistični politiki preganjanja Judov.

A če pogledamo onkraj samega strela, vidimo pravo bistvo problema. Družina Grynszpan ni prekršila nobenega zakona. Njihov edini “zločin” je bil, da so bili Judje v času, ko so evropske države na novo definirale, kdo sodi v narodno telo in kdo je tujek. Njihova usoda razkriva, da moderni antisemitizem ni le nadaljevanje srednjeveških predsodkov o “Judu, ki je ubil Kristusa”. Je nekaj bistveno bolj nevarnega in sistemskega. Je politični projekt.

Da bi razumeli, zakaj se ta mehanizem izključevanja danes – skoraj sto let kasneje – znova vrača v javni diskurz, moramo najprej razumeti trenutek, ko se je sploh rodil. Ne v mračnem srednjem veku, ampak sredi razsvetljene, industrializirane Evrope 19. stoletja, ki je potrebovala novega sovražnika za novo dobo.

Izum političnega sovražnika

Do leta 1879 je Evropa poznala le “proti-judovstvo”, starodavni verski predsodek, ki je Jude obsojal zaradi zavračanja Kristusa. To sovraštvo je bilo brutalno, a je imelo izhod: s krstom je posameznik prenehal veljati za Juda. A v zadnji četrtini 19. stoletja, v času hitre industrializacije in vse večjega pomena znanosti, stari verski argumenti niso bili več dovolj prepričljivi. Nemški agitator Wilhelm Marr je zato skoval nov, znanstveno zveneč izraz: antisemitizem. S tem je naredil usodno potezo. Sovraštvo je prenesel iz domene teologije v domeno biologije in politike. V tej novi enačbi krst namreč ni več pomagal. Judovstvo ni bilo več vera, ki jo lahko opustiš, ampak nespremenljiva lastnost, “rasni značaj”, ki ga posameznik nosi v sebi do smrti.

Zakaj je Evropa ravno takrat potrebovala to novo definicijo? Odgovor se skriva v globoki krizi liberalizma. 19. stoletje je obljubljalo svobodo, enakost in napredek, a realnost je prinesla borzne krize, izgubo tradicije in socialno negotovost. Množice ljudi, ki so se zgrinjale v hitro rastoča mesta, so se počutile izgubljene. Iskale so krivca za svoj strah in našle so ga v Judih. Ti so postali priročen simbol za vse, kar je bilo v modernem svetu strašljivega: bili so vidni v novinarstvu, v bančništvu in v liberalni politiki. Če si sovražil kapitalizem, si krivil Jude. Če si se bal revolucije, si prav tako krivil Jude. Postali so univerzalni strelovod za tesnobo modernega človeka.

Tu nastopi ključni politični moment, ki je pogosto spregledan. Antisemitizem ni vzniknil spontano iz ljudstva, ampak kot preračunljivo orodje novih nacionalizmov. Da bi Nemci, Francozi ali Madžari postali enoten narod, so potrebovali skupnega sovražnika, “Drugi”, ki bi definiral, kdo so “Mi”. Judje so bili idealna tarča prav zato, ker so bili povsod in nikjer; ker so imeli svojo identiteto, ki ni bila vezana na ozemlje. Politiki so hitro ugotovili, da je antisemitizem “lepilo”, ki lahko poveže desnico in levico, kmete in meščane. Ni šlo več za vprašanje vere, ampak za vprašanje politične moči. Marr in njegovi sodobniki so uspešno prodali idejo, da težave naroda niso posledica slabe ekonomije ali političnih napak, temveč posledica delovanja tuje, “parazitske” skupine znotraj družbe.

Tako je bil postavljen temeljni kamen tragedije. Ko enkrat družba sprejme idejo, da je določena skupina ljudi organska ovira do njene sreče in blaginje, postane izključevanje logična posledica. A ideologija sama po sebi še ni bila dovolj, da so sosedje izdajali sosede. Da se je mehanizem zares zavrtel, je potreboval še nekaj bolj oprijemljivega, nekaj, kar nagovori najbolj elementarne človeške interese: obljubo materialne koristi.

Logika plena in tiho sostorilstvo

Če je ideologija antisemitizma priskrbela moralno opravičilo za izključevanje, pa to še ne pojasni, zakaj je v tem procesu tako voljno sodelovala skoraj celotna družba. Zakaj sosedje, ki desetletja niso imeli težav z judovskimi trgovci ali zdravniki, nenadoma niso več videli nič spornega v njihovem izginotju? Zgodovinar Götz Aly nam ponuja odgovor, ki je morda analitično še bolj zaskrbljujoč od rasnega fanatizma: šlo je za banalno koristoljubje. Holokavst namreč ni bil le projekt uničevanja, bil je sistematičen projekt prerazporeditve premoženja. V času, ko je Evropa drsela v vojno in pomanjkanje, so nacionalne države – ne le Nemčija, temveč tudi njene satelitske zaveznice – odkrile, da lahko socialni mir in zvestobo večinskega prebivalstva kupujejo z imetjem preganjane manjšine.

To ni bila skrivna operacija v temnih kleteh gestapa, temveč javni spektakel na mestnih trgih. Ko so Jude deportirali, so njihova stanovanja, pohištvo, obleke in podjetja postali plen, s katerim je država nagrajevala “prave” državljane. V Hamburgu, Berlinu in na Dunaju so potekale javne dražbe, kjer so navadni ljudje, gospodinje in upokojenci, za drobiž kupovali imetje svojih nekdanjih sosedov. Nemška “socialna država” tistega časa se je v veliki meri financirala iz tega ropa. Višje pokojnine, socialni dodatki in nizki davki za Nemce so bili mogoči zato, ker je država proračunske luknje krpala z zaplenjenim judovskim kapitalom.

Antisemitizem tako ni bil le stvar prepričanja, ampak stvar oportunitete. Postal je orodje za hitro socialno mobilnost. Srednji sloj se je znebil konkurence v trgovini in odvetništvu, revnejši sloji so prišli do boljših stanovanj in dobrin, o katerih so prej lahko le sanjali. Molk “civilizirane družbe”, o kateri se pogosto sprašujemo, zato ni bil zgolj posledica strahu pred represijo. Bil je posledica korupcije. Ljudje so molčali, ker so imeli od preganjanja neposredno korist. Zavedali so se, da bi vrnitev Judov pomenila, da morajo vrniti klavirje, preproge in ključe stanovanj.

Ta mehanizem “sostorilstva skozi korist” pojasni, zakaj je antisemitizem tako trdoživ. Ne gre le za iracionalno sovraštvo, ampak za skušnjavo, da bi svoje težave rešili na račun nekoga drugega. A če je Evropa po letu 1945 mislila, da je s porazom nacizma ta demon pokopan, se je motila. Zgodba se ni končala; le spremenila je obliko in se skrila za fasado sočutja, ki paradoksalno sloni na čaščenju žrtev, ki jih je sama ustvarila.

Moralna ekonomija spomina

Če je bil antisemitizem pred letom 1945 orodje mobilizacije in plena, se po vojni ni razblinil, ampak se je le preoblikoval. Ko so se meje na novo zarisale, je Evropa razvila nov, nenavaden odnos do tistih, ki jih je prej preganjala. Zgradili smo muzeje, postavili spomenike in uvedli dneve spomina. Kot ugotavlja ameriška pisateljica Dara Horn, imajo ljudje radi mrtve Jude. Mrtvi Judje so namreč idealni državljani: so tiho, ne zahtevajo ničesar, ne branijo se in služijo le kot moralno ogledalo, v katerem si lahko zahodna družba ogleduje svojo “očiščeno” vest. Z objokovanjem Anne Frank se počutimo plemenite. A ta ljubezen do žrtev ima svojo temno plat. Deluje le, dokler so Judje nemočni. V trenutku, ko ti isti ljudje stopijo iz vloge pasivne žrtve – ko ustanovijo svojo državo, ko vzamejo orožje v roke, da bi se branili, ali ko preprosto zavrnejo vlogo univerzalnega simbola trpljenja – se empatija razblini.

Tu se skriva ključ za razumevanje sodobne oblike tega starega sovraštva. Antisemitizem je namreč kameleon. Dara Horn briljantno opredeli njegovo bistvo: Judje so v vsakem zgodovinskem obdobju dojeti kot glavna ovira do tistega, kar družba v danem trenutku najbolj ceni. Za naciste, ki so častili rasno čistost, so bili Judje onesnaževalci krvi. Za komuniste, ki so častili enakost, so bili Judje arhetipski kapitalisti. Danes, v dobi, ki kot najvišjo vrednoto postavlja človekove pravice in boj proti zatiranju, pa so Judje paradoksalno preoblikovani v arhetipske zatiralce in “kolonizatorje”. Maska se je zamenjala, strukturna vloga “Judov” pa ostaja ista: so grešni kozel, ki preprečuje uresničitev utopije.

Zato nas ne sme presenetiti, da se sodobni izbruhi antisemitizma ne dogajajo le na obskurnih desničarskih forumih, ampak v srcu kulturnih in akademskih elit. To niso ljudje, ki bi zanikali holokavst; to so ljudje, ki ga instrumentalizirajo. Spomin na holokavst so spremenili v formo brez vsebine, v “lekcijo o strpnosti”, ki nima nobene zveze z realnostjo judovske izkušnje. Ta sentimentalnost do preteklosti jim omogoča, da se počutijo moralno vzvišene, medtem ko z istim dihom demonizirajo žive Jude, ki se ne vedejo v skladu s scenarijem nemočne žrtve.

A ta intelektualna akrobatika – kjer se antisemitizem preobleče v jezik “pravičnosti” – ni nastala v vakuumu. Je rezultat nenavadnega potovanja idej. Evropski ideološki strupi, za katere smo mislili, da smo jih leta 1945 izvozili na smetišče zgodovine, so dejansko našli novo domovanj. Mutirali so in se zdaj kot bumerang vračajo nazaj.

Bumerang totalitarizma

Če se sprašujemo, zakaj se danes, desetletja po Auschwitzu, po evropskih prestolnicah znova slišijo gesla, ki pozivajo k uničenju judovske države, pogosto zmotno iščemo razloge v “spopadu civilizacij” ali pa v domnevnem uvozu “srednjeveškega islama” v Evropo. Resnica je bolj neprijetna. Ideje, ki jih danes poslušamo na protestih, niso tuje. So evropski izvozni produkt, ki se je po dolgem potovanju vrnil domov. Hussein Aboubakr Mansour, egiptovski intelektualec, v svoji prodorni analizi arabskega uma opozarja na usoden zasuk v intelektualni zgodovini Bližnjega vzhoda. V sredini 20. stoletja so tamkajšnje elite, razočarane nad kolonializmom, zavrnile francosko razsvetljensko tradicijo razuma in individualnih pravic. Namesto tega so, kot ugotavlja Mansour, “vdihnile” nemško romantiko in filozofijo.

Fichte, Hegel in kasneje Heidegger so – prek selektivnih in pogosto poenostavljenih recepcij – prispevali k intelektualnemu imaginariju, iz katerega so črpali novi tokovi arabskega nacionalizma in islamizma. Evropski koncepti o “krvi in zemlji”, o organski enotnosti naroda in o nujnosti boja (Kampf) proti notranjemu sovražniku, so dobili nov, arabski prevod. V tej predelani ideologiji so Judje (in kasneje Izrael) prevzeli popolnoma enako vlogo, kot so jo imeli v Evropi 19. in 20. stoletja: postali so metafizična ovira do odrešitve. Niso bili več le sosedje druge vere, ampak kozmični sovražnik, ki preprečuje, da bi se narod – bodisi nemški bodisi arabski – znova združil in zaživel v svoji polnosti. Nacistična propaganda, ki je med vojno preplavljala Bližnji vzhod, ni padla na gluha ušesa; padla je na tla, ki so bila že prepojena z evropskim anti-liberalizmom. To seveda ne pomeni, da je sodobni bližnjevzhodni antisemitizem zgolj evropski uvoz ali da zanika lastne zgodovinske in teološke korenine. Pomeni pa, da so se evropske ideje tam usedle na plodna tla – in se nato vrnile preoblikovane.

In tu se krog sklene. Te totalitarne ideje, ki so v Evropi po letu 1945 postale tabu, so na Bližnjem vzhodu preživele, mutirale in se preoblekle v nov jezik: jezik “antikolonializma” in “odpora”. Danes se te iste ideje vračajo na Zahod. Ne vračajo se v uniformah SS-a, ampak ovite v palestinske rute in akademski žargon o socialni pravičnosti. Ko zahodni študentje in intelektualci danes vzklikajo slogane, ki v svojem bistvu zahtevajo izbris judovske države, ne podpirajo nekega avtohtonega osvobodilnega gibanja. Nevede reciklirajo najbolj destruktivne vzorce lastne zgodovine. Seveda to ne velja za vse kritike Izraela ali vse akademske razprave o kolonializmu. A vzorec, ki se ponavlja, je prepoznaven in zgodovinsko znan. Navdušenje nad tem “uporom” ni nič drugega kot ponovno odkrita očaranost nad totalitarnim zagonom, ki posameznika podredi kolektivu in za vse težave sveta krivi tistega večnega “Drugega”.

Meja med kritiko in uničenjem

Tu seveda trčimo ob nujen ugovor. Ali to pomeni, da je vsaka kritika Izraela antisemitizem? Ali to pomeni, da moramo molčati ob trpljenju palestinskih civilistov? Nikakor. Moralna dolžnost vsakega človeka je, da opozarja na nasilje nad šibkimi in zahteva odgovornost močnih. Kritizirati vlado, vojaške poteze ali politiko naseljevanja ni antisemitizem; je del demokratičnega procesa. Težava nastane, ko kritika prestopi nevidno mejo in postane orodje za nekaj drugega.

Natan Sharansky, nekdanji sovjetski disident, ki je na lastni koži občutil totalitarizem, je za prepoznavanje te meje predlagal preprost, a brutalno natančen “test 3D”. Prvi D je demonizacija: ko se judovsko državo ne le kritizira, ampak se jo slika kot poosebljenje zla, kot nacistično tvorbo, medtem ko se zločine drugih (npr. Hamasa ali iranskega režima) ignorira ali opravičuje. Drugi D je delegitimizacija: ko se ne razpravlja o mejah države, ampak se ji odreka pravica do samega obstoja – standard, ki se ga ne uporablja za nobeno drugo državo na svetu. Tretji D pa so dvojna merila: ko Generalna skupščina Združenih narodov in Svet za človekove pravice v posameznih obdobjih sprejemata več resolucij, ki se nanašajo na Izrael, kot resolucij o vseh drugih državah skupaj, medtem ko številni avtoritarni režimi ostajajo razmeroma obrobna tema.

Najbolj očiten primer tega zdrsa danes vidimo v Iranu. Teheranski režim, ki doma brutalno zatira ženske in manjšine, se na mednarodnem odru razglaša za varuha človekovih pravic v Gazi. Ajatole, ki odkrito zanikajo holokavst, obenem financirajo in oborožujejo skupine z jasnim ciljem izvesti novega. Ko zahodni aktivisti brez pomisleka ponavljajo slogane, ki jih je lansiral ta režim, ne gre več primarno za solidarnost s Palestinci. Gre za to, da so padli na Sharanskyjevem testu. In prav v tem je past: ko antisemitizem enkrat uspe prepričati ljudi, da je “upor” proti Judom dejansko moralno dejanje, postane neustavljiv.

Ogledalo civilizacije

Ko potegnemo črto pod to stoletno zgodovino – od birokratske deportacije družine Grynszpan, prek hladne apropriacije premoženja sosedov, pa vse do današnjih akademskih teorij o “privilegiranih zatiralcih” – postane jasno eno. Antisemitizem nikoli ni bil zares povezan z Judi. Judje so le platno, na katerega družbe v krizi projicirajo svoje lastne strahove in neuspehe. Ko liberalna družba zaide v krizo, ko je gospodarstvo v težavah ali ko se identiteta naroda zamaje, se mehanizem sproži. Iskanje grešnega kozla je namreč vedno lažje kot soočanje z lastnimi pomanjkljivostmi. Je bližnjica, s katero si elita kupuje legitimnost, množica pa občutek moči.

Zato je napačno misliti, da je boj proti antisemitizmu le vprašanje zaščite judovske manjšine. Je lakmusov papir za zdravje naše lastne civilizacije. Družba, ki ni sposobna prenesti obstoja “Drugih”, ki svoje probleme rešuje z izključevanjem in ki dovoli, da ideološka obsedenost povozi osnovno človečnost, je družba, ki drvi v propad. Nacizem ni uničil le evropskega judovstva; razgradil je temeljne institucije, norme in moralni kompas Evrope same. Današnje spogledovanje s totalitarnimi miselnimi vzorci – pa naj prihajajo z leve ali desne – zato ne ogroža le posameznih skupin, temveč odpira pot ponovitvi istega civilizacijskega zloma.

Družina Grynszpan ni bila žrtev “naravne katastrofe”. Bila je žrtev politične odločitve. Odločitve, da je svet preveč zapleten in da ga je treba poenostaviti z nasiljem. Če se nam torej zdi, da se zgodovina ponavlja, to ni zato, ker se nismo naučili, kaj se je zgodilo v Auschwitzu. Vsi poznamo dejstva. Ponavlja se zato, ker se nismo naučili prepoznati tistega tihega, zahrbtnega glasu v nas samih, ki nam šepeta, da bi bilo življenje lepše, preprostejše in pravičnejše, če bi se le znebili tistih “nadležnih ljudi”. To je tisti trenutek, ko se civilizacija konča. In barbarstvo se ne začne z rjovenjem tankov, ampak s tišino sosedov, ki obrnejo pogled stran. Kar se je leta 1938 začelo z razglednico iz nikogaršnje zemlje, se danes ponavlja v drugačnih jezikih in simbolih.

Dodatek o razmerah v Sloveniji

Vprašanje, zakaj se v Sloveniji zaznava razmeroma visok nivo antisemitizma – raziskave, kot je ADL Global 100, Slovenijo uvrščajo v evropsko sredino – zahteva pogled, ki presega zgolj trenutno politično dogajanje. Gre za preplet specifične zgodovinske tragedije, ki je prostor fizično izpraznila, nereflektirane družbene dediščine, ki je prostor simbolno napolnila s predsodki, ter vloge medijev, ki te predsodke pogosto ojačujejo.

Da bi razumeli današnje stanje, moramo najprej razumeti globino zgodovinskega brisanja judovske prisotnosti na slovenskem ozemlju. Judovska skupnost ima tu globoke korenine, ki segajo v antiko in srednji vek, a je bila skozi stoletja sistematično odstranjevana. Že leta 1496 je cesar Maksimilijan I. ukazal izgon Judov s Štajerske in Koroške, kar je za stoletja prekinilo kontinuiteto poselitve v osrednjem delu današnje Slovenije. Najhujši udarec pa je zadal holokavst, ki je bil na slovenskem ozemlju uničujoč. Od približno 1.500 Judov, ki so leta 1939 živeli na območju današnje Slovenije, jih je vojno preživelo le okoli 200. To predstavlja kar 87-odstotno stopnjo uničenja, kar je ena najvišjih stopenj v Evropi. Ta demografska katastrofa je ključna, saj je slovenski prostor fizično »očistila« Judov. Po vojni se skupnost ni obnovila, saj je komunistična oblast judovsko premoženje pogosto konfiscirala, leta 1953 pa so v Murski Soboti oblasti celo porušile edino preostalo sinagogo. Danes v Sloveniji živi le peščica oseb judovskega porekla, kar pomeni, da so Judje za večino Slovencev »nevidni«.

Prav ta fizična odsotnost je paradoksalno gorivo za sodobni antisemitizem. Slovenija je šolski primer fenomena »antisemitizma brez Judov«. Ker povprečen prebivalec nima soseda, sodelavca ali sošolca judovskega porekla, ne obstaja realna izkušnja, ki bi služila kot korektiv stereotipom. Judje tako niso ljudje iz mesa in krvi, ampak postanejo abstraktni simbol oziroma projekcijska površina. V takem vakuumu se miti o »judovski moči«, »nadzoru medijev« ali »globalnih zarotah« širijo neovirano, saj jih realnost ne more demantirati.

Zelo pomemben dejavnik pri tem je specifičen slovenski odnos do preteklosti. Medtem ko sta fašizem in nacizem v družbeni zavesti upravičeno zasidrana kot absolutno zlo, je odnos do komunistične dediščine bolj kompleksen. Za velik del javnosti ta tradicija ne predstavlja le povojnega totalitarizma, temveč se povezuje z ideali socialne pravičnosti in solidarnosti. Vendar prav ta moralna idealizacija ustvarja nevarno slepo pego. Ker mnogi izhajajo iz prepričanja, da so njihovi cilji plemeniti, težje prepoznajo, kdaj njihova retorika zdrsne v totalitarne vzorce. Zgodovinska izkušnja realnega socializma je namreč pogosto uporabljala mehanizme, ki so strukturno podobni antisemitizmu: poenostavljeno delitev sveta na zatirane in zatiralce ter iskanje »notranjega sovražnika«. Ker se ti vzorci danes pojavljajo v jeziku emancipacije in »boja za boljši svet«, jih javnost pogosto ne prepozna kot sorodne tistim, ki so zgodovinsko vodili v preganjanje Judov.

Na to podlago se danes nalagajo uvoženi ideološki tokovi – od teorij zarote o globalističnih elitah do radikaliziranega anticionizma, ki konflikt na Bližnjem vzhodu reducira na preprost boj med dobrim in zlim. Pri širjenju in utrjevanju teh pogledov pa nosijo izjemno veliko odgovornost slovenski mediji. Namesto da bi delovali kot korektiv in ponujali poglobljeno kontekstualizacijo kompleksnih dogodkov, poročanje pogosto zdrsne v senzacionalizem in enostranskost. V delu medijskega prostora se pogosto nekritično povzemajo narativi, ki demonizirajo Izrael in s tem posredno vse Jude, pri čemer se zabriše meja med legitimno kritiko državne politike in uporabo starih antisemitskih tropov o krvoločnosti in zarotah. S toleriranjem sovražnega govora v spletnih komentarjih in pomanjkanjem uredniške distance do aktivističnih virov mediji ustvarjajo atmosfero, v kateri postane antisemitizem družbeno sprejemljiva, celo pričakovana moralna drža.

Visok nivo zaznanega antisemitizma v Sloveniji torej ni naključje, temveč rezultat tragične zgodovine, nedokončane tranzicije in neodgovornega medijskega prostora. Holokavst je poskrbel, da Judov ni več, nerazčiščen odnos do preteklosti je ohranil izključevalne miselne vzorce, mediji pa te vzorce pogosto nekritično ojačujejo. Rešitev zato ne leži le v zaščiti sinagog, temveč v globljem izobraževanju in predvsem v medijski samorefleksiji o tem, kako hitro lahko besede, ki naj bi branile pravičnost, postanejo orodje novega sovraštva.

Literatura

• Aly, Götz. Europe against the Jews : 1880-1945. Metropolitan Books, 2020.

• Horn, Dara. People Love Dead Jews: Reports from a Haunted Present. W. W. Norton & Company, 2021.

• Mansour, Hussein Aboubakr. The Enchantment of the Arab Mind. Tikvah Ideas, 2025.

• Mazower, Mark. On antisemitism : a word in history. Penguin Press, 2025.

• Sharansky, Natan. 3D Test of Antisemitism. Jewish Political Studies Review, 2004.