Štiriindvajsetega februarja 1943 je izvršni odbor Osvobodilne fronte zasedal okoli ležišča Edvarda Kocbeka. Nogo si je poškodoval pri banalnem padcu po neuspelem poskusu, da bi se prebil v Bihać na prvo zasedanje Avnoja. Pred njimi je bil osnutek okrožnice, s katero naj bi vodstva treh ustanovnih skupin svojim aktivistom sporočila, da se odslej podrejajo izvršnemu odboru.
Osnutek jim ni bil všeč. Zdel se jim je premalo utemeljen v dotedanjem razvoju njihovega sodelovanja, motila sta jih polemični ton in neprijetno pogodbeniški značaj sklepa, do katerega naj bi bili po lastnem občutku prišli postopoma in v ozračju medsebojnega zaupanja. Predvsem pa je besedilo segalo dlje od tega, kar so se dogovorili na prejšnji seji. Kocbek in Josip Rus sta opozorila, da preveč posega v povojno politično ureditev na Slovenskem in prihodnjemu razvoju postavlja prestroge meje. Nato je govoril Kardelj in Kocbek je še isti večer v dnevnik zapisal, da je razgrnil »zakonitost razvoja« ter da so kmalu spoznali »neizprosno logiko njegove analize«.
Toda iz nadaljevanja dnevniškega zapisa je razvidno, da Kocbek dogajanja sam ni doživljal zgolj kot popuščanje pritisku. Sam je namreč opredelil, kakšen položaj naj bi imela njegova skupina odslej. Krščanski socialisti ne bodo ustanovili lastne politične stranke, vendar ne zato, ker bi to od njih kdo zahteval, temveč ker naj bi do takšnega sklepa prišli že leto prej in ga večkrat zapisali v svoji reviji in okrožnicah. Kot povezana skupina bodo kljub temu ostali skupaj, ohranili svoje duhovne in kulturne posebnosti ter med kristjani širili nove politične in družbene poglede.
Najbolj poveden je Kocbekov zapis, da želijo biti »idejno vodstvo prehajanja krščanskih množic na nove pozicije« in zato ostati živo duhovno ognjišče. Formulacije, ki jo je ponujal osnutek, torej ni zgolj sprejel. Nalogo, ki jo je ta pripisoval njegovi skupini, je v dnevniku opisal kot njeno lastno poslanstvo. Tisto noč je bral Biblijo in se ustavil pri Jakobu, ki se je do svita boril z neznancem ter ga ni hotel izpustiti, dokler ga ta ne blagoslovi. Jakob iz tega boja odide ranjen in spremenjen, vendar tudi z blagoslovom.
Štiri dni pozneje, 28. februarja, so na seji izvršnega odbora v Polhograjskih dolomitih sprejeli končno obliko besedila. Popravili so mesta, ki so določala razmerje partije do drugih dveh skupin, in izoblikovali glavno misel okrožnice: vsi aktivisti, tudi nepartijski, naj bi se politično oblikovali v istem revolucionarnem duhu. Ko so končali, je Kocbek v dnevnik zapisal, da so v sebi občutili usedlino nečesa »nepovrnljivega, dokončnega in neizbrisnega«, ter dodal, da so to atributi zgodovine. Zavesti, da se je zgodilo nekaj nepovratnega, jim torej ni bilo treba pripisati šele poznejšim kritikom. Imeli so jo že tisti večer, ko so besedilo dokončali.
Naslednji dan, 1. marca 1943, se je pod Izjavo podpisalo osem predstavnikov treh skupin. Za Komunistično partijo Slovenije Edo Kardelj, Boris Kidrič in Franc Leskovšek, za slovensko Sokolstvo Andrej Hribar in Drejče Jaklič, za krščanskosocialistično skupino pa Edvard Kocbek, Tone Fajfar in Miha Borštnik. Dokument se je imenoval preprosto Izjava in je obsegal dve strani in pol tipkopisa.
Izjava, napisana v jeziku ene same skupine
Iz Dolomitske izjave se skoraj vedno navaja isti stavek: da je Komunistična partija Slovenije »kot stranka prevzela avantgardno vlogo v slovenskem narodnem osvobodilnem gibanju«. Avantgardno je tu pomenilo vodilno. Stavek je res odločilen, vendar je izjava dolga dve strani in pol in morda še bolj kot to, kar izrecno priznava partiji, preseneča jezik, v katerem govori o drugih dveh skupinah.
Izjavo so podpisali predstavniki treh ustanovnih skupin Osvobodilne fronte, napisana pa je skoraj v celoti v političnem besednjaku ene od njih. Sokoli in krščanski socialisti v njej o sebi govorijo v kategorijah, ki jih določa komunistična razlaga družbenega razvoja. Krščanskosocialistična skupina je tako podpisala trditev, da je v interesu slovenstva, »da je in ostane krščansko socialistična skupina izraz prehajanja slovenskih katoliških množic na napredne nacionalne in družbene pozicije«. Njena naloga torej ni več samo zastopati lastnih pogledov, ampak pomagati katoličanom prehajati na nove politične pozicije. Sokoli pa so podpisali trditev, da so »vse do ustanovitve OF priznavali KPS kot edino politično stranko«, ki more voditi politično življenje slovenskega naroda. S tem so svojo predvojno zgodovino opisali na način, ki ga pred aprilom 1941 sami ne bi uporabljali.
Še bolj poveden je del o prihodnjih političnih strankah. Izjava ne pravi preprosto, da se druge skupine odpovedujejo ustanavljanju lastnih političnih organizacij. Pravi, da jih ne potrebujejo, ker so njihova stremljenja »glede vseh temeljnih vprašanj istovetna s stremljenji KPS«, zato »ne čutijo in ne vidijo nobene potrebe« po lastnih strankah. Odpoved je tako zapisana kot odsotnost želje. Če se nečemu odpoveš, obstajajo odločitev, trenutek in razlog, zaradi katerih si to storil, odločitev pa je mogoče nekoč tudi spremeniti. Če nečesa sploh ne potrebuješ, problema ni več. Razmerje med skupinami se pokaže še v enem samem prislovu: »Vsak član Partije kot avantgardne organizacije je že avtomatično aktivist OF.« Obratno ni veljalo. O tem, kdo je aktivist Osvobodilne fronte, je sicer odločalo njeno vodstvo, član partije pa je ta položaj dobil že s članstvom v partiji.
Še jasneje je razmerje zapisano na zadnji strani, med organizacijskimi določili o aktivistih: »Kader KPS je dolžan posvetiti posebno skrb revolucionarni vzgoji vseh aktivistov.« To je pomenilo tudi nekomuniste, ki so v Osvobodilno fronto prišli iz sokolskih ali krščanskosocialističnih vrst. Izjava krščanskosocialistične skupine ni razpustila, ji je pa odvzela samostojno politično prihodnost, za skupno politično oblikovanje aktivistov pa izrecno zadolžila partijski kader. To je ista sprememba, ki jo je Kocbek nekaj dni prej v dnevniku še opisoval kot skupno revolucionarno oblikovanje vseh aktivistov.
Kako je spremembo razložil svojim ljudem, se je prav tako ohranilo. V Okrožnici št. 9, zadnji, ki jo je krščanskosocialistična skupina izdala samostojno, je Kocbek aktivistom pojasnil, da se boj med dobrim in zlim v vsaki zgodovinski dobi uteleša v konkretnih družbenih silah. Silo, ki sodobno družbo razdvaja, je videl v egoizmu kapitalizma in imperializma, prav pri tem pa naj bi se srečala stališča komunistov in tistih kristjanov, ki so se po njegovih besedah iztrgali iz objema reakcije. Okrožnica je bila zadnja zato, ker samostojnega krščanskosocialističnega aktiva po Dolomitski izjavi ni bilo več.
Tudi zadnji stavek Izjave je nenavadno zgovoren: »Za osvobodilne borce pomeni čast biti sprejet med aktiviste OF.« Dokument, ki je pravkar spremenil Osvobodilno fronto iz zveze politično samostojnih skupin v gibanje z enim dejanskim političnim središčem, se ne konča z določbo o pravicah ali obveznostih, ampak s častjo, ki jo pomeni sprejem med izbrane aktiviste.
Kocbek je svoj podpis več kot 30 let pozneje razlagal z mnogo večjim poudarkom na pritisku, vendar njegova poznejša razlaga ni bila povsem nasprotna temu, kar je zapisoval sproti. V intervjuju z Borisom Pahorjem, objavljenem leta 1975 v knjigi Edvard Kocbek – pričevalec našega časa, je povedal, da je Izjavo podpisal, da bi preprečil sovražnosti med skupinami in razdor v lastni skupini, »predvsem pa zato, da bi onemogočil psihično in fizično nasilje nad nami«. Obenem je dejal, da se je sam najlaže odrekel dotedanjemu političnemu značaju krščanskih socialistov in da je podpisal šele, ko je po svojem prepričanju dosegel, da skupina ohrani svoj nazorski in kulturni značaj ter posebne povojne naloge med slovenskimi kristjani. Prav ta del se precej ujema z dnevniki iz februarja 1943. Razlika je predvsem v tem, da Kocbek leta 1975 nevarnosti pritiska in nasilja pripisuje mnogo večjo težo, kot jo imajo v njegovih sprotnih zapisih.
To samo po sebi še ne pove, ali so podpisniki ravnali prav ali napačno. Kocbek je bil prepričan, da bi razkol v tistem trenutku lahko razbil osvobodilno gibanje, in to je treba vzeti kot resno presojo človeka, ki je odločal sredi vojne in okupacije. Josip Vidmar je pozneje priznal, da je Dolomitska izjava za politično dejavne nekomuniste pomenila resignacijo in bolečino, partizanom na terenu pa so jo predstavili predvsem kot potrebno poenotenje vodstva pred nadaljevanjem boja.
Dokument pa zelo jasno pokaže, kako se lahko spremeni razmerje oblasti, ne da bi bilo treba kogarkoli odstaviti z ukazom. Ena stran sprejme jezik druge, z njim na novo opiše svojo preteklost, svoje sedanje mesto in svojo prihodnjo nalogo ter nato to razlago posreduje lastnim ljudem. Dolomitska izjava je bila zato več kot dogovor med tremi skupinami. Bila je trenutek, ko je politična neenakost, ki je v Osvobodilni fronti obstajala že prej, dobila zapisano obliko.
Kako trdovraten je ostal spor o njegovem pomenu, dobro pokaže pripomba zgodovinarja Toneta Ferenca, ki je slovensko zgodovino okupacije raziskoval skoraj vse poklicno življenje. Na posvetu ob šestdesetletnici ustanovitve Osvobodilne fronte leta 2001 je dejal, da bo prej umrl, kot bo doseženo soglasje o značaju Dolomitske izjave, saj ga ni bilo niti med ljudmi, ki so si bili sicer politično blizu.
Med vojno in po njej se je teh pet procesov tesno prepletlo: odpor proti okupatorju, revolucija, kolaboracija, povojni obračun in nato desetletja molka o delu tega, kar se je zgodilo. Štirideset let, ko o delu te zgodovine ni bilo mogoče javno govoriti, je preprečilo, da bi se posamezna vprašanja sproti razčistila in ločila drugo od drugega. Ko se je razprava odprla, so se zato vrnila skupaj. Da bi razumeli, kako je lahko marca 1943 prišlo do Dolomitske izjave, se je zato treba vrniti precej dlje od začetka okupacije, v čas, ko so se ljudje, ki so pozneje podpisovali politične izjave ali drug proti drugemu prijeli za orožje, še spopadali predvsem v časopisih, revijah in študentskih društvih.
Razkol, ki je starejši od okupacije
Štiri leta pred okupacijo se je slovenska katoliška javnost sprla zaradi članka o španski državljanski vojni. Edvard Kocbek je v reviji Dom in svet objavil Premišljevanje o Španiji, dolgo in gosto besedilo, v katerem je s pričevanji španskih katoličanov utemeljeval, da vzroki spopada niso predvsem verski, ampak družbeni, ter da se je španska Cerkev postavila na stran generalov, veleposestnikov in desničarskih političnih sil. Fašizem je presojal ostreje od komunizma in razliko pojasnil z argumentom, ki je zanimiv še danes: komunizem svoj nazor razglaša odkrito, fašizem pa ga prikazuje kot nekaj, kar je mogoče uskladiti z obstoječimi duhovnimi načeli in ustanovami.
Še bolj pomenljiv za to, kar se je v Sloveniji zgodilo nekaj let pozneje, je drug odlomek iz istega besedila. Kocbek je zapisal, da bo prihodnji zgodovinar, če se bo hotel otresti poenostavljanja, moral priznati, da je resnica o španski vojni razdeljena tako kot njeni ljudje, da sta obe strani krvavi in da nobena ni brez krivde za mučenje, ubijanje in požige. Štiri leta pozneje se je znašel v podobnem spopadu doma, le da tokrat kot eden njegovih političnih voditeljev. Hkrati pa že leta 1937 ni zagovarjal enake sodbe o obeh taborih. Posebej je hotel presojati tiste, ki so nastopali kot branilci krščanstva, vendar so pri tem po njegovem ravnali nekrščansko. Njegovo merilo torej ni bilo, da sta strani enaki, ampak da za nobeno ne sme veljati milejši način ugotavljanja dejstev.
Spor zaradi članka je dokončno razkril razkol, ki je v katoliškem taboru nastajal že prej. Kocbek je prišel v konflikt z vodilnimi cerkvenimi krogi, zapustil Dom in svet in ustanovil revijo Dejanje, z njim pa je odšel tudi del dotedanjih sodelavcev. Drugi te meje niso hoteli prestopiti. Katoliška javnost, ki je od zunaj lahko delovala kot enoten politični in kulturni blok, je bila ob koncu tridesetih let v resnici že precej globoko razdeljena.
Posebej izraziti so bili ti spori med katoliškimi izobraženci in študenti. Okoli revije Straža v viharju se je zbirala skupina pod idejnim vodstvom Lamberta Ehrlicha, profesorja etnologije in primerjalnega veroslovja, ki je študiral v Salzburgu, Parizu in Oxfordu ter po prvi svetovni vojni sodeloval tudi kot izvedenec za mejna vprašanja. Drugo skupino, tako imenovane mladce z glasilom Mi mladi borci, je vodil profesor Ernest Tomec. Organizirani so bili precej strogo, v jate in podjate, njihovo delovanje pa je imelo tudi napol vojaške poteze. Obe skupini sta hoteli vzgojiti katoliško intelektualno elito in omejiti vpliv komunizma med mladino, izhajali pa sta iz katoliškega integralizma, predstave, da morajo katoliška načela oblikovati ne le zasebno vero, ampak tudi javno in politično življenje. Med seboj kljub skupnim nasprotnikom nista bili zaveznici; tekmovali sta za vpliv in se pogosto spopadali tudi zaradi osebnega nasprotja med voditeljema.
Ob njiju so delovali krščanski socialisti, povezani z akademskim društvom Zarja in pozneje s Kocbekovim Dejanjem. Bili so demokratično usmerjeni, odklanjali so tako levi kot desni totalitarizem in nasprotovali katoliškemu integralizmu. S tem so se znašli v nenavadnem položaju: politične nasprotnike so imeli tako med komunisti kot znotraj lastnega verskega okolja. Do leta 1941 so se zato znotraj slovenskega katolištva jasno izoblikovali najmanj trije med seboj sprti tokovi. Kocbek je poleti 1941 postal član plenuma in izvršnega odbora Osvobodilne fronte, iz stražarskih in mladčevskih krogov pa je pozneje prišel pomemben del političnega kadra protirevolucionarnega tabora. Ločnice, ki so pred vojno potekale skozi revije, študentska društva in predavalnice, so med okupacijo dobile povsem drugo težo.
Na Primorskem je bil položaj drugačen. Tam narodno vprašanje že dve desetletji ni bilo predvsem predmet političnih polemik, ampak vsakdanja izkušnja. Po rapalski pogodbi leta 1920 so primorski Slovenci ostali v Italiji in bili pod fašizmom izpostavljeni sistematičnemu raznarodovanju: slovenske šole so zaprli, društva razpustili, javno rabo slovenščine omejevali, imena in priimke pa poitalijančevali. Tudi organizirani protifašistični odpor je bil zato starejši od druge svetovne vojne. Iz zgodnjih tajnih skupin okoli tržaške Edinosti sta leta 1927 nastali organizaciji, ki ju danes povezujemo z gibanjem TIGR. Prvi tržaški proces se je leta 1930 končal z ustrelitvijo štirih protifašistov pri Bazovici, drugi leta 1941 pa z novimi smrtnimi obsodbami.
TIGR pri tem ni bil ves primorski protifašizem in tudi sama kratica se je kot skupno ime za različne oblike ilegalnega odpora uveljavila pozneje. Del tega okolja so bili tudi komunisti, ki jih poznejše pripovedi o TIGR-u včasih potisnejo na rob. To je pomembno predvsem zato, ker Osvobodilna fronta leta 1941 na Primorskem ni začela iz nič. Vstopila je v prostor z dolgo tradicijo ilegalnega organiziranja, ljudmi, vajenimi konspiracije, in izkušnjo fašističnega pritiska, ki je bila starejša od okupacije Jugoslavije. Zaradi tega se je tam razmerje med narodnim odporom in revolucionarnim ciljem oblikovalo drugače kot v Ljubljanski pokrajini, kjer so predvojne politične in verske delitve med okupacijo hitreje postale del oboroženega spopada.
Komunistična partija Slovenije je bila ob začetku vojne majhna, ilegalna in preganjana organizacija. Jugoslovanske oblasti so komuniste zapirale, preganjale in silile v ilegalo ali emigracijo, partija pa je zavračala politično in nacionalno ureditev kraljevine ter zagovarjala pravico narodov do samoodločbe in revolucionarno preoblikovanje Jugoslavije v federativno državo. Ob napadu sil osi je vojno še razlagala predvsem v okviru protiimperialističnega spopada, kar se je po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo junija 1941 bistveno spremenilo. Tudi zato je nastanek Osvobodilne fronte nekoliko bolj zapleten, kot ga je pozneje prikazovala preprosta zgodba o organizaciji, ki naj bi aprila nastala kot Protiimperialistična fronta in se junija zgolj preimenovala.
Ob teh političnih delitvah je bila v Sloveniji že pred okupacijo organizirana še ena sila. V okviru Švabsko-nemške kulturne zveze so po zgledu oddelkov SA ustanavljali in vojaško urili enote Volksdeutsche Mannschaft. Jugoslovanska obveščevalna služba je njihovo organiziranje zaznala že leta 1939, posebno hitro pa so rasle leta 1940. Močne so bile v Mariboru, Celju in na Ptuju; na Kočevskem je delovalo petindvajset oddelkov s 1.560 možmi, po lastnih podatkih uniformiranimi, telesno izurjenimi in vzgajanimi v nacionalsocialističnem duhu.
Ko so aprila 1941 čez mejo prišli okupatorji, torej niso vstopili v politično prazno deželo. Katoliški tabor je bil že razdeljen na med seboj sprte tokove, komunisti so delovali v ilegali in računali na revolucionarno preobrazbo, del nemške manjšine pa je bil organiziran v formacije, ki so svojo prihodnost povezovale z nacističnim rajhom. Predvojne delitve še niso določale vsega, kar se bo zgodilo med okupacijo, so pa določile ljudi, organizacije in ideje, iz katerih bodo nastali nekateri najpomembnejši tabori naslednjih štirih let.
Trije okupatorji, trije načini raznarodovanja
Usodo slovenskega ozemlja je Hitler začel določati že s smernicami 3. in 12. aprila 1941, še preden se je jugoslovanska kraljeva vojska vdala. Slovenski prostor je bil razdeljen med Nemčijo, Italijo in Madžarsko, posamezni deli predvojne Dravske banovine pa vključeni v upravne enote, katerih središča so bila večinoma zunaj današnje Slovenije. Zgodovinar Tone Ferenc je razsežnost tega razkosanja opisal z ugotovitvijo, da med drugo svetovno vojno po njegovem nobenega drugega naroda niso razdelili tako natančno.
Največji del slovenskega ozemlja je pripadel Nemčiji, Italija je zasedla Ljubljansko pokrajino, Madžarska pa Prekmurje. Italija je svoje območje formalno priključila že 3. maja 1941, Madžarska Prekmurje decembra istega leta. Nemčija je načrtovano priključitev Spodnje Štajerske in zasedenih delov Kranjske večkrat preložila in je zaradi razvoja vojne ter vse močnejšega odpora nazadnje ni izpeljala. Meje so bile torej postavljene skoraj takoj, načini, kako naj bi prebivalstvo znotraj njih preoblikovali, pa so se med okupatorji precej razlikovali.
Najbolj radikalen je bil nemški načrt. Z nemškega zasedbenega območja naj bi izgnali od 220.000 do 260.000 Slovencev, približno tretjino tamkajšnjega prebivalstva, izpraznjeni prostor pa naselili z Nemci in del preostalega prebivalstva ponemčili. Načrta v predvidenem obsegu niso uresničili. Nemški okupator je izgnal okoli 63.000 Slovencev, še približno 17.000 pa se jih je načrtovanemu izgonu izognilo z begom na italijansko okupacijsko območje oziroma v NDH. Skupaj je bilo tako iz domačega okolja pregnanih okoli 80.000 ljudi. Ferenc je pri tem opozarjal na posebnost slovenskega primera: ljudi niso izganjali zgolj iz njihovih domov, ampak tudi iz lastnega narodnega okolja, predvsem v Srbijo, na Hrvaško in v nemški rajh.
Za tem ni stala samo običajna okupacijska politika. Nacistični režim je prebivalstvo razvrščal po rasnih in narodnostnih merilih ter velik del vzhodne Evrope razumel kot prostor prihodnjega nemškega naseljevanja. Slovensko prebivalstvo je bilo v tem načrtu razdeljeno na tiste, ki naj bi jih bilo mogoče ponemčiti, in tiste, ki naj bi jih odstranili. Posebej zgovoren je rok. Ferenc ugotavlja, da sta bili Spodnja Štajerska in Gorenjska med tistimi zasedenimi pokrajinami, kjer so nacistični načrtovalci za odpravo obstoječe narodne identitete predvideli najkrajši čas. Slovenstvo naj bi tam izginilo v štirih ali petih letih.
Ferenc je po desetletjih dela z okupacijskimi viri svoj sklep izrazil brez posebnih zadržkov: če bi okupatorji zmagali, bi slovenski narod kot samostojna etnična skupnost po njihovih načrtih postopoma postal »le še zgodovinski pojem«. V tem smislu je videl skupno točko vseh treh okupacijskih sistemov: slovenska narodna identiteta v njihovi dolgoročni ureditvi prostora ni imela prihodnosti. Razlikovali so se predvsem v hitrosti in sredstvih, s katerimi naj bi jo odpravili.
Italijanski sistem je bil sprva manj nasilen. Ljubljanska pokrajina je ohranila univerzo, slovensko šolstvo, gledališče, del sodstva in nižjo upravo, italijanizacija pa naj bi potekala postopneje, z dvojezičnostjo, šolstvom in vključevanjem prebivalstva v fašistične organizacije. To je bilo dovolj drugače od nemškega sistema, da je v prvih mesecih lahko nastal vtis znosnejše okupacije. Toda ko se je partizansko gibanje spomladi 1942 močno razširilo, se je način vladanja spremenil. Vojska je prevzela več oblasti, sledile so množične racije, požigi vasi, streljanje talcev in interniranje civilnega prebivalstva. Do konca oktobra 1942 je bilo v italijanskih taboriščih že med 25.000 in 30.000 ljudi iz Ljubljanske pokrajine, med drugim na Rabu in v Gonarsu. Med interniranci so bile cele družine, razmere pa so bile zlasti za otroke, starejše in podhranjene pogosto smrtonosne.
V manj kot letu se je italijanska okupacija tako premaknila od poskusa postopne asimilacije ob delnem ohranjanju slovenskih ustanov k množični represiji. Del protikomunističnega tabora je italijanskemu nasilju očital, da z njim sam povečuje podporo partizanom, nato pa se je prav pri isti okupacijski oblasti začel oboroževati za boj proti njim. Protislovje, ki bo pozneje postalo eno osrednjih vprašanj slovenske vojne, je bilo s tem že postavljeno.
Tretji režim je nastal v Prekmurju. Madžarske oblasti so ozemlje obravnavale kot nekdanji del države, ki se po dveh desetletjih vrača pod madžarsko oblast. Slovensko šolstvo so odpravile, prebivalce pa niso priznavale kot del enotnega slovenskega naroda, ampak jih obravnavale kot Vende, posebno skupino, zgodovinsko vezano na Madžarsko. Preganjanje je posebej prizadelo ljudi, ki so se v Prekmurje priselili po letu 1919, med njimi učitelje, duhovnike in primorske begunce pred fašizmom. Okoli šeststo slovenskih kolonistov iz okolice Dolnje Lendave so spomladi 1942 odpeljali v taborišče Sárvár.
Povsem drugačno usodo je doživela prekmurska judovska skupnost. Potem ko je Nemčija marca 1944 zasedla Madžarsko, so se deportacije začele v nekaj tednih. Največja skupina prekmurskih Judov je bila 26. aprila 1944 deportirana prek Čakovca in Nagykanizse v Auschwitz-Birkenau. Med holokavstom je bilo po sedanjih podatkih ubitih 392 Judov iz Prekmurja; Auschwitz jih je preživela le peščica. Skupnost, ki je bila pred vojno pomemben del življenja Lendave in Murske Sobote, je v nekaj mesecih skoraj izginila. Pri tem je pomenljiva tudi usoda obeh sinagog. Lendavska in murskosoboška sta vojno preživeli, skupnosti, ki sta ju uporabljali, pa ne. Lendavska sinagoga se je ohranila do danes, murskosoboško pa je mestna oblast leta 1954 porušila in na njenem mestu zgradila stanovanjski blok. Tudi zgodovina prekmurskih Judov je dolgo ostajala na robu slovenskega spomina na vojno; resnejše raziskovanje njihovega holokavsta se je razvilo šele desetletja pozneje.
Nemški, italijanski in madžarski sistem torej niso bili enaki. Razlikovali so se po upravi, hitrosti, metodah in stopnji nasilja, vsi pa so slovensko narodno identiteto razumeli kot nekaj, kar je treba prej ali slej podrediti drugi. Iz tega je Ferenc izpeljal tudi svoj najbolj neposreden sklep: glede upravičenosti odpora proti okupaciji po njegovem ni bilo mogoče imeti resnih političnih, narodnopreživetvenih ali moralnih pomislekov. Razlike med okupacijskimi območji pa pomagajo razumeti, zakaj vojna po Sloveniji ni dobila povsod iste oblike. Kjer je bil pritisk na narodni obstoj najbolj neposreden, je bil odpor od začetka drugače umeščen kot v Ljubljanski pokrajini, kjer so slovenske ustanove sprva še delovale in je bilo zato več prostora tudi za politično organiziranje, tekmovanje in nazadnje notranji spopad.
Fronta, ki je bila odpor in orodje oblasti hkrati
Vprašanje, kdo bo vodil odpor in kdo bo po vojni politično odločal, se je odprlo že v prvih mesecih okupacije. V Ljubljani so se 26. aprila 1941 sestali predstavniki komunistov, krščanskih socialistov, sokolov in kulturnih delavcev. Zapisnik sestanka se ni ohranil, zato niti prvo ime nastajajočega gibanja ni povsem jasno. V letaku Centralnega komiteja KPS se že konec aprila pojavlja izraz »osvobodilna fronta slovenskega naroda«, medtem ko je »protiimperialistična fronta slovenskega naroda« v ohranjenih sočasnih virih izpričana 22. junija. Pozneje se je uveljavila preprostejša pripoved, da je bila aprila ustanovljena Protiimperialistična fronta in se po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo samo preimenovala v Osvobodilno fronto. Zagotovo pa se je junija zgodila pomembnejša vsebinska sprememba. Komunisti so vojno dotlej razumeli predvsem kot imperialistični spopad med velikimi silami, nemški napad na Sovjetsko zvezo 22. junija pa je oboroženi narodnoosvobodilni boj postavil v središče njihove politike.
Tudi razmerje med ustanovnimi skupinami sprva ni bilo takšno, kot bi ga lahko sklepali iz poznejše podobe Osvobodilne fronte. V prvih mesecih so večino organizacijskega in političnega dela opravili komunisti, pogosto še v imenu lastne stranke. Kidrič je to pojasnjeval s tem, da je nova fronta prebivalstvu še neznana in jo je mogoče uveljaviti predvsem z avtoriteto že obstoječe partijske organizacije. Nekomunistični partnerji nad tem niso bili vedno navdušeni; Josip Rus je svoje nezadovoljstvo zabeležil tudi pozneje. Spor o imenu zato ni bil samo terminološki. V ozadju je bilo vprašanje, katera od skupin bo novemu gibanju dejansko dajala politično smer.
Odgovor je postal precej jasnejši 16. septembra 1941. Vrhovni plenum Osvobodilne fronte se je tedaj preoblikoval v Slovenski narodnoosvobodilni odbor in se razglasil za edinega predstavnika slovenskega naroda, ki med osvobodilnim bojem predstavlja, organizira in vodi Slovence na vsem njihovem ozemlju. Organiziranje zunaj Osvobodilne fronte je označil za škodljivo boju za narodno svobodo. Na istem zasedanju je sprejel tudi Odlok o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev. Ta je za izdajo, kaznovano s smrtjo, štel ne le ovaduštvo in sodelovanje z okupatorjem, ampak tudi ravnanje tistih, ki bi zaradi »svoje ali sebične skupinske koristi« zbirali ali odvajali ljudi od boja za osvoboditev. Določilo je tako segalo dlje od običajnega pojma sodelovanja z okupatorjem in je omogočalo, da se kot vprašanje izdaje obravnava tudi politično organiziranje zunaj fronte. Za odločanje o takih dejanjih je odlok predvidel posebna sodišča in hiter, ustni in tajni postopek.
Še pred tem je Centralni komite KPS avgusta 1941 ustanovil Varnostnoobveščevalno službo, VOS. Navzven je delovala v okviru osvobodilnega gibanja, organizacijsko pa je ostala v rokah partije. Njena naloga ni bila samo zbiranje podatkov. Imela je tudi tako imenovano eksekutivo, ki je izvajala likvidacije. Kako pomemben je bil partijski nadzor nad njo, je Kardelj marca 1942 v poročilu Titu povedal brez olepševanja: aparat sestavljajo člani partije, komunisti ga ne nameravajo izpustiti iz rok in ne dopuščajo nadzora drugih skupin. VOS je bila zato nekaj drugega kot običajna obveščevalna služba odporniškega gibanja. Bila je tudi instrument, nad katerim ustanovne skupine Osvobodilne fronte niso imele skupnega nadzora.
Prav v teh prvih mesecih se pokaže dvojnost, ki bo Osvobodilno fronto spremljala do konca vojne. Bila je resnično odporniško gibanje, ki je organiziralo boj proti okupatorjem in okoli tega cilja povezalo zelo različne ljudi. Hkrati pa je znotraj nje Komunistična partija že leta 1941 vzpostavljala institucije, ki niso bile namenjene samo odporu: organ, ki je zahteval izključno politično predstavništvo naroda, pravni okvir, ki je lahko politično organiziranje zunaj fronte obravnaval kot izdajo, in varnostni aparat pod lastnim nadzorom. Odpor proti okupaciji in gradnja nove oblasti zato nista bila dva zaporedna procesa, od katerih bi se drugi začel šele ob koncu vojne. V vodstvu osvobodilnega gibanja sta se začela prepletati že leta 1941.
Dražgoše: med dogodkom in mitom
Zadnji dan leta 1941 je v Dražgoše, vas nad Selško dolino na nemškem zasedbenem območju, prispel Cankarjev bataljon z okoli 200 borci. Vaščani so se bali nemškega povračila in so v dogovoru s partizanskim vodstvom Nemce o navzočnosti bataljona celo sami obvestili. Upali so, da bodo s tem zmanjšali nevarnost, če pride do spopada. Partizani so se kljub temu odločili ostati, tudi potem ko so jih domačini prosili, naj vas zapustijo.
Nemške sile so napadle 9. januarja 1942. Po treh dneh boja, v katerem so uporabile tudi topništvo, se je Cankarjev bataljon 11. januarja umaknil. Padlo je 9 partizanov, 11 jih je bilo ranjenih. Nemci so nato zavzeli Dražgoše, pobili 41 domačinov, druge zaprli ali izgnali, vas pa februarja sistematično porušili in zminirali skupaj s cerkvijo. Dva dni po umiku so na Mošenjski planini dohitele še dva voda istega bataljona; v spopadu je padlo še 12 njegovih pripadnikov. Cankarjev bataljon je bil s tem kot operativna enota za nekaj časa razbit.
O osnovnem poteku dogodkov danes ni večjih sporov. Precej bolj zanimivo je, kaj se je pozneje zgodilo s številkami. Prvo poročilo, ki ga je glavni štab slovenskih partizanskih odredov maja 1942 poslal vrhovnemu štabu, je navajalo 203 mrtve in 400 ranjenih Nemcev. Ivan Jan, sam gorenjski partizan in pozneje najplodovitejši pisec o Dražgošah, je še desetletja pozneje pisal o 182 ali več nemških mrtvih in najmanj 10 bataljonih napadalcev. Ker je bilo na vojaškem pokopališču v Kranju pokopanih bistveno manj nemških vojakov, je razliko pojasnjeval s pričevanji, da so trupla odvažali v Gradec in jih tam sežigali.
Konec sedemdesetih let je Tone Ferenc začel preverjati nemške vire. V kranjski pokopališki knjigi je našel 26 oziroma 27 padlih nemških policistov, dokumenti nemških oblasti pa so prav tako govorili o 27 mrtvih in 42 ranjenih. Poznejše raziskave so odkrile še enega padlega gestapovca, tako da je danes znanih 28 nemških mrtvih. Tudi 10 bataljonov ni bilo; Ferenc je ugotovil, da so sodelovali pripadniki 4 rezervnih policijskih bataljonov, skupno pa je bilo v operacijo vključenih okoli 2.500 mož. Razlago, da so večino padlih skrivaj odpeljali v Gradec, so nemški evidenčni viri o pokopih postavili pod velik vprašaj.
Prve partizanske navedbe o več kot 200 nemških mrtvih so arhivske raziskave nazadnje zmanjšale na 28 poimensko oziroma evidenčno potrjenih žrtev. Pri tem pa se ni spremenilo nič od tistega, kar je za samo tragedijo Dražgoš bistveno: partizani so se tri dni upirali številčno močnejšemu nasprotniku, 9 jih je padlo, nemške sile pa so po njihovem umiku pobile 41 domačinov in uničile vas. Popravki števil niso zmanjšali nemškega zločina niti izbrisali partizanskega odpora. Spremenili so predvsem podobo bitke, ki se je okoli dogodka oblikovala pozneje.
Do takrat je ta podoba že živela svoje življenje. Ob odkritju dražgoškega spomenika leta 1976 je predsednik predsedstva Socialistične republike Slovenije Sergej Kraigher ponovil podatek o najmanj 10 nemških bataljonih in govoril o razmerju 30 napadalcev na enega branilca. Še leta 1997 je bilo na proslavi mogoče slišati zgodbo o 40 Luksemburžanih, ki naj bi v Dražgošah padli na nemški strani, čeprav je Ferenc že prej pokazal, da v bitki niso sodelovali. Resnična zgodba je drugačna in sama po sebi dovolj zanimiva: 27 Luksemburžanov je nekaj dni pred bitko v Škofji Loki zavrnilo policijsko službo in bilo zato aretiranih. Dogodek je obstajal, le s samo bitko ni imel zveze.
Še bolj zgovorno je, da so dvomi nastajali znotraj samega partizanskega izročila. Jan je v svoji zadnji knjigi opisal, kako so ga veterani nagovarjali, naj navaja 200 nemških mrtvih in 400 ranjenih, čeprav se mu je kot šolanemu častniku takšno pretiravanje upiralo. Ko je leta 1979 pripravljal novo knjigo, so ga predstavniki občinskega komiteja Zveze komunistov in Zveze borcev prepričevali, naj nekatere ugotovitve izpusti ali zapiše drugače. Sam je pozneje to opisal kot pritisk, ki ga je silil k ponarejanju. Popravek zgodbe o Dražgošah torej ni prišel od nasprotnikov partizanstva, ampak od Toneta Ferenca in Ivana Jana, ljudi, ki sta izhajala iz istega zgodovinskega okolja in sta bila pripravljena popravljati tudi trditve lastne strani.
Ferenc je zato pozival, naj se o Dražgošah govori bolj kritično in manj evforično, vendar obenem ni zanikal pomena gorenjskega upora pozimi 1941–1942. Manjše številke nemških izgub ne pomenijo, da bitka ni bila pomembna. Zgodovinsko raziskovanje pa je pokazalo, kateri deli zgodbe izvirajo iz januarja 1942 in kateri so bili dodani v desetletjih pozneje.
Drugo vprašanje je, zakaj se je Cankarjev bataljon sploh odločil ostati v Dražgošah. Partizanske enote so bile tedaj primerne predvsem za gverilski način bojevanja: za napad, umik in izogibanje spopadu, v katerem bi lahko Nemci izkoristili veliko premoč v ljudeh in orožju. V Dražgošah pa je bataljon sprejel nekaj drugega – večdnevno obrambo določenega kraja. Takšen način bojevanja je imel veliko politično privlačnost, saj je nazorno kazal, da se je mogoče nemškim silam odkrito postaviti po robu. V tednih pred Dražgošami je gorenjska vstaja v partizanske vrste pritegnila več sto novih ljudi, vodstvo pa je poskušalo pridobljeni zagon ohraniti tudi z nadzorom ozemlja.
Vojaški izid je pokazal slabost takšne taktike. Nemci so lahko proti enoti, vezani na določen kraj, zbrali veliko več ljudi in težko orožje, po bitki pa so z obsežnimi zasledovalnimi operacijami do pomladi 1942 odkrili in napadli skoraj vse partizanske skupine, ki so prezimovale na Gorenjskem. Cankarjev bataljon je bil kot operativna enota za nekaj časa razbit, partizansko delovanje pa močno oslabljeno. Vprašanje Dražgoš zato ni, ali je bil odpor proti okupatorju smiseln, ampak ali je bilo za gverilsko gibanje smiselno braniti določen kraj in s tem sprejeti vrsto spopada, v kateri je imel nasprotnik odločilno vojaško prednost. Prav v tem smislu so Dražgoše pokazale mejo frontalnega bojevanja v zgodnji fazi partizanskega odpora.
Vojna brez fronte
Dražgoše so dober približek obliki, ki jo je imel velik del vojne v Sloveniji. Stalne fronte praviloma ni bilo. Nadzor nad posameznimi območji se je spreminjal, oborožene enote so prihajale in odhajale, ljudje pa so ostajali v vaseh, kjer so živeli. Partizansko gibanje je za preživetje in širjenje potrebovalo navzočnost med prebivalstvom, okupator pa je skušal prav to povezavo prekiniti z aretacijami, talci, požigi, internacijami in drugimi oblikami represije. Med tema dvema logikama so bile vasi.
Posebej jasno se je to pokazalo v Ljubljanski pokrajini spomladi 1942. Italijanske enote so se iz številnih manjših krajev na Dolenjskem in Notranjskem umaknile, ker niso imele dovolj moštva, da bi nadzorovale celotno ozemlje. Izpraznjeni prostor so zasedli partizani in do junija so tako imenovana osvobojena ozemlja obsegala velik del pokrajine. Osvobodilna fronta je tam vzpostavila narodnoosvobodilne odbore, ki so urejali preskrbo, zbirali podatke in prevzemali vse več nalog lokalne oblasti. Nato se je razmerje sil znova obrnilo. Julija se je začela velika italijanska ofenziva, ki je do jeseni večino območja ponovno spravila pod okupacijski nadzor ter za seboj pustila požgane vasi, množične internacije in druge oblike represije.
Takšno menjavanje nadzora je spreminjalo tudi pomen same besede oblast. Kdor je obvladoval določeno dolino ali vas, je lahko odločal o preskrbi, mobilizaciji, zbiranju podatkov in lokalnih sporih ter določal, katere politične organizacije lahko tam delujejo. Osvobodilno gibanje je zato skupaj z vojaško organizacijo gradilo tudi svojo upravo. Ko se je okupator vrnil, so morali njeni organi nazaj v ilegalo; ko so partizani ozemlje znova pridobili, so se ponovno pojavili. Iz začasnih vaških odborov je tako sredi vojne postopoma nastajala oblast, ki je začela nastopati v imenu celotnega slovenskega prebivalstva.
Kako daleč je ta razvoj prišel do jeseni 1943, je pokazal Zbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju. Mesec dni po kapitulaciji Italije se je tam od 1. do 3. oktobra zbralo več kot 500 odposlancev, izvoljenih na javnih zborovanjih na območjih pod nadzorom osvobodilnega gibanja in v partizanskih enotah. Volitve niso bile tajne in niso potekale v običajnem večstrankarskem političnem okolju, vendar je bil njihov politični pomen velik. Gibanje, ki je spomladi 1941 nastalo kot zveza odporniških skupin, je imelo jeseni 1943 že lastno vojsko, terensko upravo in predstavniško telo. Od vaških odborov do oblasti leta 1945 zato ni bilo treba napraviti nenadnega preskoka. Pot je bila zgrajena že med vojno.
Koliko je takšna vojna stala, danes vemo natančneje kot marsikje drugje. Inštitut za novejšo zgodovino je poimensko evidentiral več kot 100.000 ljudi s prebivališčem na območju današnje Slovenije, ki so izgubili življenje med vojno in neposredno po njej. Pri približno 1,5 milijona prebivalcev je to okoli 6,7 odstotka prebivalstva oziroma približno vsak 15. človek. Za številko stojijo imena, letnice rojstva, kraji in okoliščine smrti, zato ne gre za statistično oceno, ampak za seštevek posameznih življenj.
Prav ta razsežnost pomaga razumeti, zakaj se slovenska vojna tako vztrajno vrača skozi družinske in krajevne zgodbe. Fronta je bila premična in pogosto nevidna, vojna pa je bila ljudem ves čas blizu. Prihajala je z vojaki v vas, z aretacijo ponoči, z odhodom sina v partizane ali domobrance, z izgonom družine in z novico, da se nekdo ne bo vrnil. Pri več kot 100.000 mrtvih je bilo malo okolij, ki bi jo lahko opazovala od daleč.
Od vaških straž do domobranske prisege
Poleti 1942 se je v Šentjoštu nad Vrhniko organizirala prva vaška straža, konec julija ji je sledila še v Begunjah nad Cerknico. Italijanske oblasti nad oboroževanjem Slovencev sprva niso bile navdušene, saj je bilo vzdrževanje reda stvar njihove oblasti in prestiža. Stališče so spremenile po širjenju partizanskega gibanja spomladi 1942 in po tem, ko so se nekatere vasi začele organizirati same. General Mario Robotti je v začetku avgusta dovolil vključevanje vaških straž v Prostovoljno protikomunistično milico, italijanski MVAC, formalno soglasje iz Rima pa je prišlo decembra. Vaške straže so s tem postale oborožene protikomunistične enote pod okriljem italijanske okupacijske vojske.
Razlog za to odločitev je vseboval protislovje, ki bo spremljalo protirevolucionarni tabor do konca vojne. Njegovo vodstvo je ugotavljalo, da italijanska oblast partizanskega gibanja ne zna zatreti in da s svojim grobim ravnanjem, uničevanjem premoženja in nasiljem nad prebivalstvom sama ustvarja nove simpatizerje partizanov. Iz te presoje je izšel sklep, da se je treba za boj proti partizanom oborožiti prav pri oblasti, katere ravnanje naj bi bilo eden od vzrokov za njihovo krepitev. Kako resno so nekateri predstavniki tega tabora presojali italijansko nasilje, pokaže Lambert Ehrlich, ki je aprila 1942 italijanskim oblastem poslal ostro kritično spomenico o razmerah v Ljubljanski pokrajini. Mesec dni pozneje ga je v Ljubljani ubila Varnostnoobveščevalna služba.
Ko se je takšen spopad enkrat razvil, ga niso več določala samo predvojna politična prepričanja. Politolog Stathis Kalyvas je na primerih državljanskih vojn pokazal, da je za ravnanje civilnega prebivalstva zelo pomembno, kdo v nekem trenutku dejansko obvladuje njihov kraj. Največ možnosti za ovadbe, povračila in medsebojno nasilje nastane tam, kjer ima ena stran premoč, vendar lahko na istem območju še vedno deluje tudi druga. Domačini vedo, kdo komu pomaga, kdo kaj skriva in kdo je s kom v sporu, oborožene skupine pa te informacije uporabljajo pri izbiri svojih tarč. Politični spopad se zato lahko hitro preplete s starimi lokalnimi in osebnimi zamerami.
Kalyvas opozarja tudi, da se ljudje med državljansko vojno pogosto prilagodijo strani, ki dejansko obvladuje njihov kraj. Odločitev zato ni odvisna samo od predvojnega političnega prepričanja, ampak tudi od tega, kdo jih lahko zaščiti, kdo jih lahko kaznuje in kdo ponoči pride v vas. To ne zmanjšuje odgovornosti za konkretna dejanja, pomaga pa razumeti, zakaj politični zemljevid med vojno ni bil preprosta preslikava predvojnega. Ločnice so se oblikovale po vaseh in dolinah, včasih pa so se na nasprotnih straneh znašli tudi člani iste družine.
Kapitulacija Italije septembra 1943 je dotedanjo ureditev podrla. Vaške straže so izgubile okupacijsko zaščito, več njihovih postojank je bilo hitro poraženih, protirevolucionarni tabor pa je moral svojo vojaško organizacijo postaviti na novo. Nastalo je Slovensko domobranstvo, tokrat v okviru nemškega okupacijskega sistema. Vojaško je bilo podrejeno nemškemu višjemu vodji SS in policije Erwinu Rösenerju, medtem ko je Leon Rupnik vodil pokrajinsko upravo. S tem se je povezava med protikomunističnimi slovenskimi enotami in okupacijsko oblastjo iz italijanskega obdobja nadaljevala v novi, strožje organizirani obliki.
Najbolj znan dokument tega razmerja je prisega domobrancev 20. aprila 1944 na ljubljanskem stadionu. Prisegli so, da bodo »zvesti, hrabri in svojim nadrejenim pokorni« ter da bodo v skupnem boju z nemško oboroženo silo, ki stoji »pod poveljstvom vodje Velike Nemčije«, skupaj s četami SS in policijo izpolnjevali svoje dolžnosti v boju proti partizanom in komunizmu. Prisega se je končala z obljubo, da so za ta boj pripravljeni žrtvovati tudi življenje. Datum ni bil izbran naključno: 20. april je bil Hitlerjev rojstni dan, na stadionu pa sta bila med osrednjimi predstavniki slovenskega in nemškega vodstva Rupnik in Rösener.
Prav besedilo prisege pokaže, zakaj je vprašanje sodelovanja z okupatorjem ostalo tako sporno. Nemški okvir je v njem izrecen, hkrati pa prisega govori o izpolnjevanju dolžnosti »za svojo slovensko domovino«. Domobranska stran je poudarjala drugi del in prisego razlagala predvsem kot zavezo protikomunističnemu boju za Slovenijo; njeni nasprotniki so poudarjali skupni boj z nemško vojsko pod Hitlerjevim poveljstvom. Tudi del domobranskega vodstva je imel s prisego težave, zato so med moštvom krožile razlage, da prisega, dana pod prisilo, moralno ne zavezuje. Spor torej ni nastal šele po vojni. Obstajal je že aprila 1944 med ljudmi, ki so pri istem obredu izgovarjali iste besede.
Prisega je zaradi tega nenavadno uporaben zgodovinski dokument. Besedilo je ohranjeno in njegovih besed ni treba rekonstruirati iz poznejših spominov. Sporno ostaja, kaj so te besede pomenile ljudem, ki so jih izrekli, in kako pri presoji njihovega dejanja upoštevati njihove namene ter politični in vojaški okvir, v katerem so prisegli. Prav razlika med besedilom, namenom in okoliščinami bo po vojni postala ena od osrednjih ločnic slovenskega spomina.
Vetrinje 1945 in laž o Palmanovi
Trinajstega maja 1945 je kanadski major Paul Barre dobil nalogo, naj gre v Vetrinje pri Celovcu in ugotovi, kdo so ljudje, ki so se tam zbrali. Britanski 5. korpus, ki je ob koncu vojne prevzel nadzor nad Koroško, je bil bojna enota z malo izkušnjami z množicami beguncev. Na njegovem območju so se znašli vojaki in civilisti različnih narodnosti, med njimi Slovenci, Hrvati, Srbi, kozaki in Nemci. Razločiti je bilo treba vojne ujetnike, pripadnike poraženih vojsk in civiliste, ki so se umikali skupaj z njimi.
Barre je na Vetrinjskem polju našel okoli 17.000 Slovencev. Domobranci, civilisti, vozovi in konji so bili sprva pomešani med seboj. Zavetišč skoraj ni bilo, sanitarnih naprav prav tako ne, hrane je primanjkovalo in nato je začelo še deževati. Ljudje so si postavljali zasilna bivališča iz vrečevine in lubja ter spali pod vozovi. Britanska bolničarka Jane Balding je prizor v dnevniku primerjala s fantastičnim filmom. Barre se je lotil organizacije taborišča: uredili so stranišča, preskrbo s hrano in pitno vodo ter predvsem ločili vojake od civilistov. Takrat je bilo to videti kot običajen ukrep za obvladovanje množice.
V britanskem poveljstvu pa medtem ni bilo enotnega odgovora, kaj storiti z njimi. Dogovor iz Jalte o obveznem vračanju je veljal za sovjetske državljane in sam po sebi ni določal usode Jugoslovanov. Britanski načrti so sprva predvidevali, da se protititovske jugoslovanske enote razoroži in zadrži. General Brian Robertson je nato 14. maja ukazal, naj se pripadnike jugoslovanske narodnosti, ki so služili v nemških silah, preda jugoslovanski vojski. Tri dni pozneje je načelnik štaba 5. korpusa Toby Low odredil, naj se jugoslovanske državljane čim prej preda Titovim silam, pri čemer jim cilj transporta ne sme biti povedan. Istega dne je iz vrhovnega zavezniškega poveljstva prišel še drugačen ukaz o premestitvi spornih jugoslovanskih ujetnikov v britansko območje v Italiji. Poveljstva so tako dobivala nasprotujoča si navodila, vračanje pa se je kljub temu začelo.
Britanci so 18. maja začeli predajati jugoslovanskim silam hrvaške in srbske enote. Slovenski domobranci so prišli na vrsto 27. maja. Povedali so jim, da jih selijo v bolje urejeno taborišče v Palmanovi v Italiji. Mnogi so zato na tovornjake odhajali prostovoljno in v prepričanju, da se vozijo proti zahodu. V resnici so transporte usmerili proti jugoslovanski meji. Prva opozorila beguncev, ki jim je uspelo pobegniti in se vrniti v Vetrinje, so se pojavila že zelo hitro, vendar jim domobransko vodstvo sprva ni verjelo. Mitja Ferenc navaja, da so informacije o predaji jugoslovanskim oblastem prihajale že v noči s 26. na 27. maj.
Transporti so v Slovenijo prihajali po različnih poteh. Velik del domobrancev, pripeljanih skozi Karavanke, je šel prek Kranja v Šentvid pri Ljubljani, od tam pa so številne odpeljali proti Kočevskemu Rogu. Drugi so bili prek Pliberka in Slovenj Gradca prepeljani v Teharje, od koder so pozneje odhajali transporti predvsem proti moriščem na območju Starega Hrastnika. V zbirnih taboriščih so jih popisovali, zasliševali in razvrščali, ob tem pa pretepali, ropali in poniževali. Del mladoletnih domobrancev in nekaterih civilistov so po nekaj tednih izpustili. Med njimi je bil Tine Velikonja, poznejši zdravnik, ki se je domov vrnil 8. avgusta, po približno 70 dneh ujetništva v Teharjah.
Za velik del vrnjenih se je pot končala v Kočevskem Rogu na jugu ali na območju Starega Hrastnika na vzhodu. Zapornike so iz taborišč ponoči vozili na kraje pobijanja, jih v skupinah vodili do jam in brez sodnega postopka pobijali. Iz enega od brezen v Kočevskem Rogu so se rešili trije vrnjeni domobranci: France Kozina, France Dejak in Milan Zajec. Preživeli so streljanje v jami, nato pa jim je uspelo priti na površje in se skriti pred iskalnimi skupinami. Njihova pričevanja so pozneje postala eden redkih neposrednih opisov pobijanja v Kočevskem Rogu. Zgodovinarji jih uporabljajo kot pomembne osebne vire, novejše arheološke raziskave Jame pod Macesnovo gorico pa so potrdile več ključnih podrobnosti njihovih opisov.
Posebej dragoceno je Zajčevo pričevanje. Po pobegu iz brezna se je dolgo skrival, spomladi 1946 pa mu je uspelo priti v Italijo. Leta 1947 je v begunskem taborišču v Senigallii napisal obsežen opis poti od Vetrinja do Kočevskega Roga, pobijanja in šestih dni, ki jih je preživel v jami med mrtvimi in ranjenimi. Besedilo je bilo prvič objavljeno leta 1949 v Argentini, pozneje pa skupaj s pričevanjema Kozine in Dejaka v knjigi Ušli so smrti. Ker je nastalo že dve leti po dogodku in mnogo pred poznejšimi javnimi razpravami o Kočevskem Rogu, ima posebno dokumentarno vrednost.
Barre pri vsem tem ni vedel, kaj bo sledilo. Ko je v Vetrinju ločil vojake od civilistov, je reševal zelo konkreten problem prenatrpanega begunskega taborišča. Toda prav ta razdelitev je nekaj tednov pozneje pomagala določiti, kdo bo ostal pod britanskim nadzorom in kdo bo odpeljan proti Jugoslaviji. Okoli 6.000 slovenskih civilnih beguncev je ostalo na Koroškem, večino domobrancev pa so Britanci predali jugoslovanskim silam.
Vetrinje zato najbolj jasno pokaže zaporedje majhnih administrativnih dejanj, iz katerih je nastala katastrofa: ljudi so najprej popisali, nato ločili na vojake in civiliste, sestavili transporte ter jim povedali, da odhajajo v Italijo. Vlaki pa niso šli v Palmanovo. Peljali so jih nazaj čez mejo in jih predali oblasti, pred katero so nekaj tednov prej pobegnili.
Tri vrste števil, ki ne pomenijo istega
Koliko ljudi je bilo v povojnih pobojih dejansko ubitih, je na videz preprosto vprašanje, vendar se odgovor hitro zaplete. Različni viri namreč štejejo različne skupine ljudi. Poimenski popis pove nekaj drugega kot izkopi prikritih grobišč, ocena vseh pobitih na slovenskem ozemlju pa zajema še ljudi, ki v Sloveniji sploh niso živeli. Zato se v razpravah pojavljajo številke od približno 14.000 do nekaj deset tisoč, ne da bi morale biti med seboj v nasprotju.
Najtrdnejša je poimenska številka. Inštitut za novejšo zgodovino je v večletnem projektu popisal smrtne žrtve med ljudmi, ki so imeli stalno bivališče na ozemlju današnje Slovenije. Baza vsebuje več kot 100.000 imen žrtev vojne in neposrednega povojnega časa, pri filtru »Žrtev povojnih pobojev« pa jih je trenutno 13.967. Za vsakim vnosom so ime, priimek in drugi identifikacijski podatki ter podatki o okoliščinah smrti. Gre torej za približno 14.000 prebivalcev Slovenije, pobitih po vojni, večinoma izvensodno in v kratkem obdobju po njenem koncu.
Druga vrsta podatkov prihaja iz prikritih grobišč. V uradni evidenci je bilo leta 2025 zabeleženih 675 lokacij po vsej državi, od manjših jam do velikih množičnih grobišč. Doslej so raziskali le del evidentiranih grobišč, pri izkopih pa so odkrili posmrtne ostanke več tisoč ljudi. Tu ne štejemo iste skupine kot v poimenskem popisu. Med izkopanimi so prebivalci Slovenije, pa tudi vojni ujetniki in civilisti iz drugih delov Jugoslavije, njihova identiteta pa pogosto ni znana. Evidenca prikritih vojnih grobišč je uradna državna zbirka, raziskovanje teh lokacij pa še ni končano.
Kako malo lahko doslej izkopani del pove o velikosti celotnega grobišča, pokaže Tezno pri Mariboru. Pri gradnji avtoceste so leta 1999 iz 70 metrov nekdanjega protitankovskega jarka izkopali posmrtne ostanke 1.179 ljudi. Poznejše sondiranje je pokazalo, da se je območje s človeškimi ostanki nadaljevalo še več sto metrov. Že en sam tak primer pojasni, zakaj števila izkopanih okostij ni mogoče preprosto enačiti s številom vseh žrtev povojnih pobojev.
Največ negotovosti je pri ljudeh iz drugih delov Jugoslavije, ki so bili maja in junija 1945 pobiti na slovenskem ozemlju. Med njimi so bili predvsem pripadniki poraženih oboroženih sil Neodvisne države Hrvaške in drugih formacij ter civilisti, ki so se umikali skupaj z njimi. Slovenski poimenski popis jih praviloma ne zajema, saj tu niso imeli stalnega bivališča. Zanesljivega skupnega seznama ni, velik del grobišč pa še ni raziskan. Mitja Ferenc zato govori previdno o nekaj deset tisoč pripadnikih drugih vojsk in civilistih, pri čemer opozarja, da gre za oceno, ki je zaradi pomanjkanja dokumentacije ni mogoče določiti z enako natančnostjo kot število poimensko evidentiranih slovenskih žrtev.
Tako pridemo do dveh številk, ki se v javnih razpravah pogosto postavljata druga proti drugi. Približno 14.000 pomeni poimensko evidentirane prebivalce Slovenije, pobite po vojni. Nekaj deset tisoč več pomeni še vojne ujetnike in civiliste iz drugih delov Jugoslavije, ki so bili pobiti na slovenskem ozemlju. Med obema skupinama so tudi ljudje, katerih posmrtni ostanki so bili doslej izkopani iz prikritih grobišč. To niso trije različni odgovori na isto vprašanje, ampak trije načini, kako se približujemo dogodku, za katerega popolnega seznama žrtev verjetno nikoli ne bomo imeli.
Prav zato pri številkah o povojnih pobojih ni dovolj vprašati, koliko jih je bilo. Vedno je treba dodati še: koga štejemo, po kakšni metodi in na katerem ozemlju.
Prevzem oblasti, objavljen v uradnem listu
Enajstega novembra 1945 so v Jugoslaviji volili ustavodajno skupščino. Volivec je na volišču dobil gumijasto kroglico, jo stisnil v pest in z roko segel v volilne skrinjice; ko je končal, je moral pokazati prazno dlan. Ker je velik del legalne nekomunistične opozicije volitve bojkotiral, je na njih dejansko ostala samo lista Ljudske fronte z Josipom Brozom Titom na čelu. Z izrazom opozicija so bili tedaj mišljeni predvsem nekomunistični politiki in obnovljene predvojne stranke zunaj Ljudske fronte, med katerimi je bila najpomembnejša Demokratska stranka Milana Grola. V Sloveniji se samostojna opozicijska lista sploh ni oblikovala.
Prav zaradi bojkota je oblast tik pred volitvami uvedla še skrinjico brez liste, ki so ji hitro začeli praviti črna skrinjica. Kdor ni hotel glasovati za Ljudsko fronto, je lahko kroglico spustil vanjo. Oblast je s tem dobila argument, da tudi volitve z eno samo kandidatno listo ponujajo možnost zavrnitve. V radgonskem volilnem okraju je denimo skrinjica brez liste dobila 57,9 odstotka glasov, kandidat Ljudske fronte pa 42,1 odstotka. Poslanec je kljub temu postal kandidat Ljudske fronte. Podobno se je zgodilo v Dolnji Lendavi.
Tudi tajnost takšnega glasovanja je bila negotova. Skrinjice bi morale biti oblazinjene, da se ne bi slišalo, kam je padla kroglica, vendar črna skrinjica ponekod ni bila obložena. Padec kroglice na pločevino so lahko slišali člani volilnega odbora in ljudje v prostoru. Dokumentirani so tudi primeri presipavanja kroglic iz skrinjice brez liste v skrinjico Ljudske fronte. Možnost glasovati proti je torej obstajala, vendar se je lahko volivec pri tem zelo konkretno zavedal, da njegovo nasprotovanje morda ne bo ostalo neopaženo.
Kljub temu je črna skrinjica v Sloveniji dobila več glasov kot v večini drugih delov Jugoslavije. Za zvezni zbor je bilo proti listi Ljudske fronte 16,75 odstotka glasov, za zbor narodov pa 17,77 odstotka. Približno vsak šesti volivec je torej izbral skrinjico brez liste. Teh odstotkov ni mogoče brati kot natančno meritev političnega razpoloženja: opozicija ni imela svoje liste, komunistična partija je nadzorovala ključne vzvode države in volilnega postopka, pri glasovanju pa so bile dokumentirane nepravilnosti. Vseeno kažejo, da nasprotovanje novi oblasti novembra 1945 ni bilo zanemarljivo.
Volitve so bile zadnja stopnja procesa, ki se je začel že med vojno. Organi nove oblasti, varnostna služba in mehanizmi za ravnanje s političnimi nasprotniki so obstajali precej pred majem 1945. Posebej nazoren je Odlok o izrednih ukrepih proti pomagačem okupatorjev, domobrancem in veleizdajalcem, ki ga je predsedstvo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta sprejelo 19. julija 1944 in objavilo mesec dni pozneje. Ozni je omogočil izgon javno znanih nasprotnikov narodnoosvobodilnega boja skupaj z njihovimi družinami in zaplembo njihovega premoženja.
Izvršni odbor Osvobodilne fronte je nato svojim odborom poslal navodilo, naj Ozni pomagajo pri izvajanju odloka. Vsi organi oblasti, odbori in aktivisti OF so morali zbirati in posredovati podatke o »belogardističnih družinah in posameznikih«, skupaj z opisi njihovega prejšnjega ravnanja in trenutnega delovanja. Pri zbiranju podatkov zato niso sodelovali samo poklicni pripadniki varnostne službe. Informacije so prihajale tudi iz mreže lokalnih aktivistov, ki so ljudi, o katerih so poročali, pogosto osebno poznali. Do 24. septembra 1944 je Ozna z osvobojenega ozemlja izgnala 178 družin.
Prav vključitev družin pokaže, kako široko je bilo zastavljeno represivno pooblastilo. Ukrep je lahko poleg posameznika prizadel tudi njegove svojce. Lokalni organi OF pri tem niso imeli odločilne besede. Ko se je okrožni odbor v Ribnici pritožil, da Ozna izganja družine brez njegove vednosti, je spor pokazal, katera institucija ima v takih primerih dejansko zadnjo besedo. Ozna je bila del nastajajoče oblasti, hkrati pa je imela pooblastila, ki so močno presegala pristojnosti običajnih lokalnih odborov.
Po koncu vojne so se ti mehanizmi razširili na državo, ki je bila zdaj pod nadzorom zmagovitega gibanja. Agrarna reforma in zaplembe so v nekaj mesecih temeljito posegle v lastninska razmerja, politični prostor za nasprotnike nove oblasti se je hitro ožil, odnosi s Katoliško cerkvijo pa so postajali vse ostrejši. Jugoslovanski škofje so septembra 1945 v pastirskem pismu zahtevali med drugim svobodo katoliškega tiska, šolstva in združevanja. Pismo je izšlo sredi volilne kampanje in oblast ga je razumela kot neposreden politični poseg proti novemu redu.
Posebnost tega procesa je, koliko njegovih ključnih korakov je mogoče spremljati v dokumentih nove oblasti. Odloki o izgonih in zaplembah, predpisi o agrarni reformi, omejevanje političnega organiziranja in nazadnje tudi volilna pravila niso bili skrivni. Velik del spremembe političnega sistema se je izvajal z odloki, zakoni, okrožnicami in odločbami, objavljenimi ali razposlanimi po uradni poti. Revolucija je imela svojo administracijo.
Manj vidna je bila druga stran istega sistema: od kod so prihajale informacije o posameznikih. Za izgonom neke družine je lahko stal uradno objavljen odlok, odločitev pa je temeljila tudi na podatkih, ki so jih lokalni aktivisti zbirali o ljudeh iz svojega okolja. V majhni vasi je to pomenilo, da oblast ni bila samo nekaj oddaljenega v Ljubljani. Njene oči in ušesa so bili lahko ljudje, ki si jih srečeval vsak dan.
Modernizacija: tovarna in človek
Med izidi vojne je eden, ki v slovenskih sporih o njej nastopa presenetljivo redko. Zedinjena Slovenija je bila ena temeljnih zahtev Osvobodilne fronte. Mirovna pogodba z Italijo, podpisana v Parizu 10. februarja 1947 in veljavna od 15. septembra istega leta, je večji del nekdanje Julijske krajine priključila Jugoslaviji, območje Trsta in severozahodne Istre pa uredila kot Svobodno tržaško ozemlje. Za Slovenijo je to pomenilo priključitev večine Primorske, medtem ko vprašanje Trsta in dela obale še ni bilo rešeno. Za slovensko prebivalstvo, ki je tam več kot dve desetletji živelo pod fašizmom, je bil to eden najpomembnejših rezultatov vojne.
Na Primorskem so tudi politične ločnice tekle drugače kot v osrednji Sloveniji. Pri vprašanju prihodnje meje se niso preprosto prekrivale z delitvijo na komuniste in protikomuniste ali celo na nekdanje protifašiste in njihove nasprotnike. Ključno vprašanje je bilo, kateri državi bo pripadel posamezen kraj. Ljudje, ki so se glede prihodnje politične ureditve lahko močno razhajali, so si glede priključitve Jugoslaviji pogosto želeli isti izid. Morda je prav zato ta del zgodbe v poznejših slovenskih sporih manj navzoč: pušča precej manj prostora za dve nasprotni pripovedi.
Precej bolj sporno je tisto, kar se je začelo graditi po vojni. Jugoslavija je bila pretežno kmečka država, novo vodstvo pa jo je hotelo v kratkem času spremeniti v industrijsko. Pri pripravi povojne gospodarske politike so se znotraj vodstva pokazale tudi razlike glede tega, čemu naj industrializacija predvsem služi. Andrija Hebrang, ki je vodil pomemben del gospodarske politike in sodeloval pri pripravi prvega petletnega načrta, je po poznejšem pričevanju Milovana Đilasa dajal večjo težo razvoju kmetijstva in izboljšanju položaja kmečkega prebivalstva. Đilas, Kardelj in drugi v vodstvu so močneje zagovarjali hitro industrializacijo in nastanek številnega delavskega razreda. Hebrang je kljub tem razlikam ostal eden ključnih pripravljavcev prvega petletnega načrta, sprejetega spomladi 1947.
Jedro spora je bilo v namenu razvoja. Hebrangova usmeritev je dajala večjo težo modernizaciji kmetijstva in izboljšanju položaja ljudi, ki so takrat večinoma še živeli na podeželju. Druga smer je želela hitreje spremeniti tudi družbeno sestavo države. Kmečka Jugoslavija naj bi postala dežela tovarn, mest in industrijskih delavcev. Industrializacija je bila gospodarski program in hkrati načrt družbene preobrazbe.
Takšna usmeritev je bila vgrajena že v obnovo. Obnovo porušene države so od začetka povezali z industrializacijo in elektrifikacijo po sovjetskem zgledu. Prednost so dobivali energetika, rudarstvo, težka industrija in veliki infrastrukturni projekti. Prvi petletni načrt iz leta 1947 je zastavil izredno visoke cilje in velik del razpoložljivih sredstev usmeril v nove proizvodne zmogljivosti. Življenjski standard je v prvih povojnih letih ostajal nizek.
Kaj se je ob tem pričakovalo od ljudi, je najjasneje povedal Boris Kidrič. Zavestno in požrtvovalno prizadevanje za višjo storilnost naj bi postalo moralna in patriotska dolžnost državljana ter njegova čast in ponos; zahteve po večji proizvodnji so imele prednost pred zahtevami po višjih plačah in boljših delovnih pogojih. Beseda čast se v tej zgodbi pojavi še enkrat. V zadnjem stavku Dolomitske izjave je bila podeljena aktivistom, nekaj let pozneje jo je kot nagrado za odpovedovanje dobil delavec.
Povojna preobrazba je bila resnična. Zgradile so se tovarne in elektrarne, podeželje je dobilo elektriko, širile so se šole, otroci kajžarjev so postajali tehniki, zdravniki in inženirji. Slovenija je v nekaj desetletjih postala precej bolj urbana, industrijska in izobražena družba. Spreminjanje njene socialne sestave je bilo hkrati zavesten cilj politike. Na stotisoče ljudi je zapuščalo kmetijstvo, vstopalo v industrijo in se selilo v mesta ali industrijska središča. Spreminjali so se poklici, način življenja, socialne vezi in predstava o tem, kakšna naj bo sodobna družba. Industrializacija je gradila tovarne in obenem preoblikovala družbo, ki naj bi jih napolnila z delavci, tehniki in inženirji.
Tu se odpira vprašanje, ki nima enostavnega odgovora: ali bi Slovenija brez socialistične revolucije napredovala počasneje, podobno hitro ali hitreje? Avstrija, Italija in druge evropske države pokažejo, katere razvojne poti so bile mogoče, nobena pa ne pove, kaj bi se po letu 1945 dejansko zgodilo tukaj. Zato ima ta spor drugačen status kot vprašanje, ali je bil neki odlok izdan ali koliko ljudi je bilo izkopanih iz grobišča. Primerjave lahko pokažejo, kaj bi bilo mogoče, ne morejo pa povedati, kaj bi se v drugačni Sloveniji zares zgodilo.
Sredi petdesetih let je postajalo vse bolj očitno, da velikanske naložbe same še ne prinašajo primerljivega izboljšanja vsakdanjega življenja. Vodstvo je začelo večjo pozornost namenjati plačam, stanovanjskim razmeram in osebni porabi, življenjski standard pa je postopoma postal eden glavnih gospodarskih ciljev. Jeseni 1956, po madžarski vstaji, je Tito pred člani partije priznal, da dotedanja praksa graditve socializma s pospešeno industrializacijo ni pridobila podpore ljudskih množic, in to strnil v očitek, da se gleda samo tovarna, človeka pa se ne vidi. Napovedal je, da je treba zdaj dvigniti življenjski standard.
V istem govoru je povedal še nekaj. Ko je pomirjal člane, da reakcionarne sile v Jugoslaviji niso nevarne, je to utemeljil s tem, da so revolucijo izvršili v krvi in da so med njo dobro počistili svojo hišo, zato zanje nevarnosti ni. Poboji, o katerih se javno ni govorilo, so se v tem stavku pojavili kot zagotovilo, da organizirana opozicija novi oblasti ne predstavlja nevarnosti.
Obračuni tudi drugod, organiziranost in molk doma
Ko se je maja 1945 vojna v Evropi končala, se nasilje ni končalo z njo. V Franciji so tedne osvoboditve spremljale izvensodne usmrtitve domnevnih sodelavcev okupatorja, javna ponižanja in obračuni, za katere se je uveljavil izraz épuration sauvage, divje očiščenje. Podobno nasilje je spremljalo konec vojne v Italiji in drugod. Na Češkoslovaškem je parlament maja 1946 sprejel zakon, ki je za nazaj določil, da dejanja, sicer kazniva po zakonu, niso protipravna, če so bila med 30. septembrom 1938 in 28. oktobrom 1945 storjena v boju za osvoboditev ali kot »pravično povračilo« okupatorjem in njihovim pomagačem. Povojni obračun s poraženci je bil evropski pojav, njegove oblike in razsežnost pa so se od države do države močno razlikovale.
Slovenija se je torej znašla v širšem dogajanju. Leta okupacije so skoraj povsod pustila za seboj vprašanje, kaj storiti s sodelavci okupatorja, ovaduhi, pripadniki poraženih režimov in ljudmi, ki so med vojno stali na drugi strani notranjih spopadov. Odgovori so segali od linčev in izvensodnih pobojev do množičnih aretacij, posebnih sodišč, odvzema političnih pravic in poznejših pomilostitev. Tudi v zahodni Evropi meja med maščevanjem in pravico v prvih mesecih po osvoboditvi pogosto ni bila jasna. V Franciji in Italiji naj bi bilo izvensodno pobitih po več tisoč ljudi, sodni in politični obračun s kolaboracijo pa se je nato nadaljeval še leta.
Jugoslovanski primer je imel drugačno obliko. Množični poboji vrnjenih protikomunističnih enot maja in junija 1945 niso bili zgolj vrsta krajevnih maščevanj, ki bi jih oblast nekaj časa dopuščala. Odločitev o množični likvidaciji vrnjenih pripadnikov protipartizanskih formacij je bila sprejeta v jugoslovanskem komunističnem vodstvu, izvedbo pa sta prevzeli jugoslovanska vojska in Ozna. Pot od Vetrinja do morišč je zato vodila skozi organiziran sistem transportov, zbirnih taborišč, zasliševanj in razvrščanja. Vlaki, ki smo jih spremljali v prejšnjem poglavju, niso bili obrobni pojav kaotičnih dni ob koncu vojne. Bili so del organiziranega povojnega obračuna.
Razlika postane še izrazitejša pri vprašanju, kaj se je zgodilo pozneje. Povojni obračuni so bili tudi drugod politično občutljivi, njihova razlaga se je spreminjala, številne kazni so bile pozneje omiljene ali odpravljene. V Sloveniji pa so bila množična izvensodna pobijanja za več desetletij izrinjena iz javnega govora. Grobišča so ostala neoznačena, okoliščin smrti ni bilo mogoče javno raziskovati, sistematično evidentiranje in odpiranje prikritih grobišč pa se je začelo šele ob koncu socialističnega obdobja in se v večjem obsegu nadaljevalo po osamosvojitvi. Takrat se je pokazalo tudi, koliko krajev pobijanja je ostalo zunaj uradnega zgodovinskega spomina.
Za svojce je imel takšen molk zelo konkretne posledice. Mnogi niso vedeli, kje so njihovi bližnji umrli in kje so pokopani. Na krajih množičnih grobišč ni bilo imen ali znamenj, o pobojih se ni pisalo v učbenikih in časopisih, javno spominjanje žrtev pa je bilo politično nezaželeno. Človek je lahko izginil brez groba, na katerega bi družina lahko položila rože, in brez javnega pojasnila, kaj se mu je zgodilo.
Zasebno vedenje je kljub temu obstajalo. Po vaseh so krožile zgodbe, svojci so iskali informacije, begunski tisk je o pobojih pisal že kmalu po vojni, posamezne lokacije grobišč pa so ljudje v okolici poznali ali vsaj slutili. Obstajala je zato nenavadna razlika med tem, kar se je vedelo v družinah in lokalnih okoljih, ter tem, o čemer je bilo mogoče govoriti javno. Ko je vprašanje povojnih pobojev sredi sedemdesetih let prvič močneje prodrlo v slovenski javni prostor, se je prvič resneje odprla tema, ki je bila dotlej iz javnega govora skoraj povsem izrinjena.
Kako močno je bilo to pravilo, pokaže pogovor med povsem običajno zakusko.
Štirideset let molka
Leta 1977 so v vili Podrožnik pripravili praznovanje ob 70-letnici Vlada Kozaka, predvojnega komunista, partizana in povojnega publicista, ki je dolgo pripadal partijskemu krogu. Slavnostni govornik je bil Edvard Kardelj. Po pričevanju enega od navzočih, ki ga navaja Jože Pirjevec, je Kardelj med zakusko slavljencu dejal, da so po vojni »še premalo pospravili tega gnoja, ki sedaj dela zgago po Argentini«. Eden najvplivnejših ljudi jugoslovanskega vodstva je torej o pobitih govoril kot o nečem, kar bi bilo treba pospraviti, o političnih emigrantih v Argentini pa kot o nadlogi. Molk o povojnih pobojih ni pomenil nevednosti. Znotraj oblasti in v zasebnih pogovorih so informacije krožile, meja pa je bila precej jasna pri javnem govoru.
To mejo je dve leti prej prestopil Edvard Kocbek. Ob njegovi 70-letnici je v Trstu izšla knjiga Edvard Kocbek – pričevalec našega časa, ki sta jo pripravila Boris Pahor in Alojz Rebula, njen osrednji del pa je bil obsežen Kocbekov intervju. V njem je odkrito spregovoril o povojnem poboju vrnjenih domobrancev in o lastnih poskusih, da bi po vojni izvedel, kaj se je zgodilo. Vendar to ni bil njegov prvi spor z oblastjo zaradi načina, kako je pisal o partizanski vojni. Leta 1951 je izdal zbirko novel Strah in pogum, v kateri vojne ni prikazal kot preproste junaške zgodbe, ampak skozi moralne dileme, strah, krivdo in vprašanje nasilja v imenu revolucije. Po izidu je sledila organizirana politična kampanja. Kocbek je v intervjuju leta 1975 povedal, da so približno dva meseca po izidu v slovenskih časnikih sprožili napade nanj, od organizacij po Sloveniji pa zahtevali pozive k njegovemu odstopu. V začetku leta 1952 se je moral odpovedati političnim funkcijam, približno desetletje pa njegovih del niso objavljali. V šestdesetih letih se je kot pesnik in pisatelj postopoma vrnil v kulturni prostor, politično pa je ostal ob strani.
V istem intervjuju je podrobno opisal tudi, kdaj in kako je izvedel za usodo domobrancev, vrnjenih s Koroške. Povedal je, da je za pokol prvič slišal poleti 1946. Novici sprva ni verjel in jo je začel preverjati; nekdo mu je nato v nabiralnik vrgel kopijo pričevanja enega od rešencev iz Kočevskega Roga. Dne 4. oktobra je zahteval sestanek s predstavniki CK KPS, ki se je nadaljeval še naslednji dan. Ko jih je vprašal o usodi vrnjenih domobrancev, so ga prepričevali, da je napačno obveščen in da so zaprti v prevzgajališčih. Pozneje je dobil še več pričevanj ljudi, ki so pobijanje preživeli, in sklenil odstopiti, vendar je ob sporu z Informbirojem leta 1948 odločitev odložil. Ko ga je Pahor leta 1975 vprašal, kaj bi bilo treba storiti glede usode domobrancev, je Kocbek odgovoril: »Predvsem si jo moramo vzdigniti iz zanikanja v javno priznanje.«
Odziv oblasti je pokazal, kako občutljiva je bila razlika med zasebnim vedenjem in javnim govorom. Proti Kocbeku se je začela politična in medijska kampanja, Boris Pahor nekaj časa ni smel v Jugoslavijo, Viktor Blažič in Franc Miklavčič pa sta bila zaradi besedil, objavljenih v tržaškem Zalivu, aretirana in obsojena. Miklavčič, sodnik in nekdanji udeleženec odporniškega gibanja, je bil sprva obsojen na 5 let in 8 mesecev zapora; vrhovno sodišče mu je kazen pozneje zmanjšalo na 2 leti in 6 mesecev. Amnesty International ga je leta 1976 obravnavala kot zapornika vesti, januarja 1977 pa je njegov primer predstavila v kampanji Prisoners of the Month. Skoraj tri desetletja po pobojih je bil tako na zaporno kazen obsojen človek, ki je javno zagovarjal resničnost dogodkov, o katerih so ljudje iz takratnega političnega vrha med seboj govorili brez posebnih zadržkov.
Ko sta bila Blažič in Miklavčič zaprta, je Kocbek pisal Kardelju. Pisma ni naslovil na »Edvarda Kardelja«, ampak na »Krištofa«, sam pa se je podpisal »Pavle«. To sta bili njuni partizanski imeni. Nekdanjega političnega tovariša je tako nagovoril v jeziku časa, ko sta še skupaj sedela v vodstvu osvobodilnega gibanja, in ga prosil, naj pomaga Blažiču in Miklavčiču. Kardelj mu je odgovoril z dolgim pismom, v katerem mu je očital, da se je oddaljil od nekdanjih tovarišev in zašel pod vpliv političnih nasprotnikov jugoslovanske poti; posebnega posega v korist obsojenih ni hotel narediti, omenil pa je možnost amnestije ob državnem prazniku.
Kocbek leta 1975 vodstvu ni razkril dogodka, za katerega ne bi vedelo. Prestopil je drugo mejo: o njem je spregovoril javno, ga povezal z odgovornostjo konkretnih ljudi in zahteval, da se o njem govori kot o dejanju, ki ga je treba priznati in obžalovati. Informacije, ki so desetletja obstajale v spominih svojcev, emigrantskem tisku, zasebnih pogovorih in znotraj same oblasti, so s tem postale predmet javne razprave.
Če naj ima beseda sprava v takšnem položaju uporaben pomen, se začne pri skupni vednosti o osnovnih dejstvih. Ni dovolj, da so dokumenti, imena žrtev, podatki o pobojih in kraji grobišč dostopni v arhivih ali strokovnih knjigah; postati morajo del javne zavesti. Šele ko lahko razumno predpostavimo, da drugi pozna osnovne dogodke in njihovega obstoja ne zanika, se lahko začne resnična razprava o njihovem pomenu in odgovornosti zanje.
Za to vojno ni nevtralne besede
Že imena strani v slovenski vojni imajo svojo zgodovino. Jedro protirevolucionarnega vojaškega tabora se je poleti 1942 organiziralo v vaških stražah, italijanska okupacijska oblast jih je vključila v Prostovoljno protikomunistično milico oziroma MVAC, po kapitulaciji Italije pa je iz istega političnega in vojaškega okolja nastalo Slovensko domobranstvo pod nemškim nadzorom. V zadnjih dneh vojne se je znova pojavilo ime Slovenska narodna vojska. V partizanskem jeziku so bili medtem belogardisti, izdajalci in sodelavci okupatorja. Nobena od teh besed ni bila samo opis. Vsaka je povedala tudi, kako naj se na ljudi, ki jih označuje, gleda.
Nič drugače ni bilo na drugi strani. Že vprašanje, ali je bilo aprila 1941 ustanovljeno gibanje Osvobodilna ali Protiimperialistična fronta, je pozneje postalo del spora o njegovi naravi. Še več povedo izrazi, s katerimi se opisuje celotno gibanje: narodnoosvobodilni boj, partizanski odpor, revolucija, komunistični prevzem oblasti. To niso sopomenke. Vsaka beseda osvetli drug del dogajanja in nekaj drugega pusti v ozadju. Težava nastane, kadar izraz, ki že vsebuje razlago dogodka, uporabljamo, kot da zgolj opisuje, kaj se je zgodilo.
Besede so imele med vojno tudi neposredne posledice. Odlok o zaščiti slovenskega naroda iz septembra 1941 je opredelitev izdaje razširil tudi na ljudi, ki naj bi zaradi »sebične skupinske koristi« odvračali narodne sile od osvobodilnega boja. Beseda izdajalec je s tem dobila pravne posledice, ki so lahko segale do smrtne kazni. Nekaj let pozneje se je izraz belogardistična družina pojavljal v navodilih za zbiranje podatkov o ljudeh, ki jih je bilo mogoče izgnati in jim zapleniti premoženje. Tudi poimenovanje lastne strani je imelo političen pomen: vrnitev k imenu Slovenska narodna vojska maja 1945 je protikomunističnemu taboru tik pred koncem vojne dajala podobo slovenske vojske, ki se predaja zahodnim zaveznikom, namesto pomožne formacije, ki je med okupacijo delovala pod nemškim poveljstvom.
Zato so besede iz tistega časa same postale zgodovinski vir. Povedo, kako so se strani videle, kako so razumele nasprotnike in kakšno prihodnost so si predstavljale. Zaplet nastane, ker velik del tega slovarja uporabljamo še danes. Kdor reče narodnoosvobodilni boj, revolucija, kolaboracija, domobranstvo, belogardisti ali izdajalci, pogosto že z izbiro besede nakaže tudi svojo razlago. Poslušalec jo lahko zazna, še preden pride govorec do argumenta.
Rešitve ni v iskanju popolnoma nevtralnega slovarja. Pomembneje je vedeti, od kod posamezna beseda prihaja, kaj je pomenila v času, ko je nastala, in kaj z njo trdimo danes. Tu se znova pokaže razlika med dejstvom in interpretacijo. O besedilu Dolomitske izjave, domobranski prisegi, britanskih navodilih za vračanje iz Vetrinja, odlokih nove oblasti, številu evidentiranih žrtev in krajih prikritih grobišč je mogoče ugotavljati preverljiva dejstva. O njihovi teži, vzrokih in moralnem pomenu se lahko ljudje še dolgo razhajajo.
Na koncu se zgodba zato lahko vrne k prizoru z začetka. Marca 1943 je Kocbek v Polhograjskih dolomitih podpisal Dolomitsko izjavo, s katero je Komunistična partija dobila politično vodilno vlogo v odporniškem gibanju, sam pa je v dnevniku iste dni skušal razumeti, kaj ta odločitev pomeni zanj in za krščanske socialiste. Več kot 30 let pozneje je Kardelju pisal o posledicah revolucije in ga nagovoril »Krištof«, sam pa se je podpisal »Pavle«. Z izbiro partizanskih imen je v njun spor priklical čas, ko sta bila še sodelavca v istem odporniškem gibanju.
Odpor proti okupatorju je bil resničen, prav tako kolaboracija z okupatorjem. Znotraj odpora je potekala revolucija in boj za politično oblast, po zmagi pa je sledil povojni obračun z množičnimi izvensodnimi poboji. O delu tega dogajanja se nato desetletja ni smelo normalno javno govoriti. Nobenega od teh procesov ni treba zmanjšati, da bi lahko priznali drugega.
Težava torej ni, da za vojno še nismo našli pravega imena. Eno samo ime je zanjo preozko. Razprava postane zgodovinsko zanimiva šele takrat, ko odpor ni argument za zamolčanje revolucije, kolaboracija ne opravičilo za povojne poboje, ti pa ne razlog za zanikanje odpora proti okupaciji. Šele takrat lahko iste dogodke različno presojamo, ne da bi se morali razhajati tudi o tem, kaj se je dejansko zgodilo.
Kronologija 1920–1947
1920 Rapalska pogodba: Primorska pripade Italiji.
1927 Nastanek organizacije TIGR.
1930 Prvi tržaški proces in ustrelitev štirih obsojencev pri Bazovici.
1937 Kocbek objavi Premišljevanje o Španiji, ki povzroči razkol v slovenskem katoliškem okolju.
6. april 1941 Napad sil osi na Jugoslavijo; slovensko ozemlje si razdelijo Nemčija, Italija in Madžarska.
26. april 1941 Sestanek komunistov, krščanskih socialistov, sokolov in kulturnih delavcev v Vidmarjevi vili, iz katerega nastane Osvobodilna fronta. Prvotno ime gibanja je predmet zgodovinopisne razprave.
22. junij 1941 Nemčija napade Sovjetsko zvezo; oboroženi narodnoosvobodilni boj stopi v ospredje politike KPS.
avgust–september 1941 KPS ustanovi Varnostnoobveščevalno službo; Osvobodilna fronta sprejme Odlok o zaščiti slovenskega naroda, Slovenski narodnoosvobodilni odbor pa se razglasi za predstavnika slovenskega naroda.
januar 1942 Bitka v Dražgošah, umik Cankarjevega bataljona, poboj domačinov in poznejše uničenje vasi.
pomlad–jesen 1942 Na Dolenjskem in Notranjskem nastanejo obsežna osvobojena ozemlja; Italijani jih med veliko poletno in jesensko ofenzivo ponovno zavzamejo.
26. maj 1942 VOS v Ljubljani ubije Lamberta Ehrlicha.
poletje 1942 Nastanejo prve vaške straže, ki jih italijanska oblast vključi v Prostovoljno protikomunistično milico (MVAC).
28. februar–1. marec 1943 Sprejem in podpis Dolomitske izjave, s katero Komunistična partija utrdi vodilni položaj v Osvobodilni fronti.
september 1943 Kapitulacija Italije; vaške straže so poražene, med drugim pri Turjaku, kmalu zatem nastane Slovensko domobranstvo pod nemškim nadzorom.
1.–3. oktober 1943 Zbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju.
20. april 1944 Domobranska prisega na ljubljanskem stadionu ob Hitlerjevem rojstnem dnevu.
april 1944 Deportacija večine prekmurskih Judov v Auschwitz.
julij–avgust 1944 Sprejet in objavljen Odlok o izrednih ukrepih proti pomagačem okupatorjev, domobrancem in veleizdajalcem, ki omogoča tudi izgon njihovih družin in zaplembo premoženja.
maj 1945 Konec vojne v Sloveniji; slovenski domobranci in civilisti se umaknejo na Koroško, Britanci pa konec maja začnejo domobrance vračati jugoslovanskim oblastem.
maj–junij 1945 Množični izvensodni poboji v Kočevskem Rogu, pri Hrastniku, na Teznem in drugih krajih.
11. november 1945 Volitve v ustavodajno skupščino; ob listi Ljudske fronte je mogoče glasovati tudi v skrinjico brez liste.
1947 Pariška mirovna pogodba: Jugoslaviji pripade večji del nekdanje Julijske krajine, za Trst in severozahodno Istro pa je predvideno Svobodno tržaško ozemlje.
Viri in literatura
John Corsellis in Marcus Ferrar, Slovenia 1945: Memories of Death and Survival after World War II, I. B. Tauris, 2005.
István Deák, Europe on Trial: The Story of Collaboration, Resistance, and Retribution during World War II, Westview Press, 2015.
Vida Deželak Barič, Komunistična partija Slovenije in revolucionarno gibanje 1941–1943, Inštitut za novejšo zgodovino, 2007.
Mitja Ferenc, Prikrito in očem zakrito, Muzej novejše zgodovine Celje, 2005.
Tone Ferenc, Okupacijski sistemi med drugo svetovno vojno 1: Razkosanje in aneksionizem, ur. Mitja Ferenc, Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2006. Uporabljeni razpravi »Okupacijski sistemi v Evropi in Sloveniji 1941« ter »Okupacijski sistemi na Slovenskem 1941–1945«.
Bojan Godeša, Kdor ni z nami, je proti nam: slovenski izobraženci med okupatorji, Osvobodilno fronto in protirevolucionarnim taborom, Cankarjeva založba, 1995.
Tamara Griesser-Pečar, Razdvojeni narod: Slovenija 1941–1945, Mladinska knjiga, 2004. Izvirnik Das zerrissene Volk, Böhlau Verlag, Dunaj, Köln, Gradec.
Izjava (Dolomitska izjava), tipkopis, 1. marec 1943, faksimile.
Stathis N. Kalyvas, The Logic of Violence in Civil War, Cambridge University Press, 2006.
Edvard Kocbek, Partizanski dnevnik 1938–1945, prva knjiga, ur. Rok Zavrtanik. Uporabljeni zapisi z 20., 24., 27. in 28. februarja 1943 ter Okrožnica št. 9 aktivistom krščanske skupine v Osvobodilni fronti.
Edvard Kocbek, »Premišljevanje o Španiji«, Dom in svet, 1937, št. 1–2; ponatis v Svoboda in nujnost, 1974.
Klemen Kocjančič, »Med mitom in resnico: razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše«, Kronika 72, 2024, št. 3, str. 567–578.
Komisija Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč 1990–2025, zbornik posveta, ur. Jože Dežman, Državni svet Republike Slovenije in Ministrstvo za obrambo, 2025.
Keith Lowe, Podivjana celina: Evropa po drugi svetovni vojni, prev. Breda Biščak, Modrijan, 2014. Izvirnik Savage Continent: Europe in the Aftermath of World War II, Viking, 2012.
Boris Mlakar, Slovensko domobranstvo 1943–1945, Slovenska matica, 2003.
Boris Pahor in Alojz Rebula, Edvard Kocbek – pričevalec našega časa, Zaliv, Trst, 1975.
Jože Pirjevec, Kardelj: socialistični utopist na oblasti, Beletrina, 2026.
Jože Pirjevec, Partizani, Cankarjeva založba, 2020.
Slovenija v letu 1945, zbornik referatov, ur. Aleš Gabrič, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1996. Uporabljena prispevka Nevenke Trohe o Primorski in Trstu ter Jožeta Prinčiča o obnovi in začetku gospodarske preobrazbe.
Slovenski Judje: zgodovina in holokavst. Pregled raziskovalnih tematik, ur. Irena Šumi in Hannah Starman, Maribor, 2012.
Slovenski odpor: Osvobodilna fronta slovenskega naroda od 1941 do 1945, Inštitut za novejšo zgodovino, 2011.
Smrtne žrtve med prebivalstvom na območju Republike Slovenije med drugo svetovno vojno in neposredno po njej, poimenski popis Inštituta za novejšo zgodovino, dostopen na portalu Sistory.
TIGR v zgodovini in zgodovinopisju, zbornik, 2017.
Jera Vodušek Starič, Prevzem oblasti 1944–1946, Cankarjeva založba, 1992.
Milan Zajec, France Kozina in France Dejak, Ušli so smrti: poročila treh rešencev iz množičnega groba v Kočevskem Rogu, Mohorjeva založba, 1998.