Na predvečer 12. obletnice oktobrske revolucije, 6. novembra 1929, je na Ljubljanskem gradu zagorela signalna bakla in v nočno nebo je poletelo nekaj raket. Izstrelilo jih je pet mladeničev: Boris Kidrič, Edvard Kardelj, Tone Tomšič, Vilibald Konte in Stane Oswald. Kidrič je hodil še v gimnazijo, Konte pa je imel 21 let. V državi, ki je komunistično partijo prepovedala in je tisto leto postala kraljeva diktatura, je bila to predrznost, ki se ni mogla dobro končati. Kidriča so naslednji dan aretirali kar med poukom.
Na prvi pogled je bila to mladostna politična provokacija, kakršnih je bilo v tistih letih veliko. Toda imena niso naključna. Kardelj in Kidrič bosta čez dobro desetletje vodila odpor in revolucijo, po vojni pa bosta sodila med najvplivnejše može nove Jugoslavije. Tomšič bo eden glavnih organizatorjev Osvobodilne fronte v Ljubljani, italijanski okupator pa ga bo leta 1942 ustrelil. Oswalda bo nova komunistična oblast v politično montiranem procesu obsodila na smrt in pozneje usmrtila. Tudi Vili Konte bo prišel visoko v državni gospodarski upravi, vendar se bo njegova zgodba končala tako, kot si tisto noč na gradu ni mogel predstavljati nihče iz peterice.
Prizor odpre vprašanje, na katero skuša odgovoriti ta sestavek. Kako je iz peščice mladeničev, ki so v kraljevini lahko prižgali kvečjemu nekaj raket, v 16 letih nastala organizacija, ki je prevzela državo? In kaj se je med potjo zgodilo z njimi samimi?
Od ključavničarja do hotela Lux
Ko se je Josip Broz leta 1935 odpravil v Moskvo, ni bil mlad politični začetnik, ampak 42-letni poklicni revolucionar z nenavadno življenjsko potjo. Rodil se je leta 1892 v Kumrovcu, izučil se je za ključavničarja in kot kovinarski delavec potoval po habsburški monarhiji. Med prvo svetovno vojno je služil v avstro-ogrski vojski, bil leta 1915 ranjen in zajet v Rusiji ter tam doživel revolucijo. Po vrnitvi v novo jugoslovansko državo se je leta 1920 pridružil komunistični partiji, deloval v sindikatih in ilegali ter bil leta 1928 na tako imenovanem bombaškem procesu obsojen na pet let zapora. Moskva je bila zato nadaljevanje dolgega političnega vajeništva, v katerem so se prepletali tovarniško delo, vojna, revolucija, konspiracija in zapor.
Na večer pred odhodom v Moskvo je Josip Broz skoraj pristal v rokah dunajske policije. Ilegalno je stanoval pri starejši judovski gospodinji, katere hči se je tisti večer poskušala zastrupiti s plinom. Broz jo je v zadnjem hipu rešil, ob prihodu orožnikov pa se je v zmedi komaj izmuznil skozi vrata. Bilo je konec februarja 1935. Zagrebški tovariši so mu svetovali, naj odpotuje, ker se bodo razmere v Jugoslaviji kmalu zaostrile, v Sovjetski zvezi pa naj bi se pripravil na prihodnje naloge.
V Moskvi mu je sobo priskrbel Vladimir Čopić, eden od ustanoviteljev jugoslovanske partije in njen predstavnik pri Kominterni. V novincu je videl morebitnega tekmeca, vendar mu je kljub temu našel prostor v hotelu Lux. Poslopje je bilo natrpano s tujimi komunisti, ki so v Moskvi iskali zatočišče. Nekateri stanovalci so se pritoževali nad umazanijo in hotelskimi podganami, toda za prišleke iz revnejših delov Evrope so centralno ogrevanje, topla voda, skupne prhe in plinske pečice pomenili skoraj razkošje. Lux je bil hkrati privilegirano zatočišče in prostor nadzora, v katerem so vsi živeli drug ob drugem in nikoli niso mogli vedeti, kdo bo ponoči izginil.
Prva naloga novega stanovalca je bila, da napiše svoj življenjepis, in to večkrat. Kadrovski oddelek je različice primerjal ter v razlikah iskal morebitne laži. Nato sta mu predstavnik sovjetske politične policije Jakubovič in bolgarski komunist Ivan Karaivanov naročila še kadrovske ocene, tako imenovane karakteristike, sedem najpomembnejših članov jugoslovanske partije. Med njimi je bil generalni sekretar Milan Gorkić. To ni bila izjemna naloga, namenjena samo novincu. Vsi uslužbenci Kominterne so morali redno oddajati delovna poročila, samokritične ocene in kompromitirajoče podatke o drugih; kadrovski oddelek, ki je podatke izmenjeval z NKVD, je deloval kot njena notranja tajna služba.
Broz je nalogo opravil vestno ter tovariše hvalil ali kritiziral, kakor je presodil. Enaindvajsetega maja 1935 je Karaivanov zapisal, da si s političnega vidika zasluži zaupanje, kmalu zatem pa je Broz v Kominterni dobil novo konspirativno identiteto Friedrich Walter; vzdevek Tito je uporabljal že od leta 1934. Čez dve leti so Gorkića poklicali v Moskvo, ga aretirali in ustrelili kot britanskega vohuna ter sovražnika ljudstva. Ni mogoče ugotoviti, ali je Brozova karakteristika kakorkoli vplivala na njegovo usodo. Primer pa razkriva nevarnost sistema, v katerem so osebne sodbe o tovariših postajale gradivo za policijske preiskave in so lahko nazadnje pomagale sestaviti obtožnico, ki se je končala z usmrtitvijo.
Jeseni 1938 so Friedrichu Walterju, kakor se je Broz imenoval v Kominterni, naložili, naj s Čopićem in Kamilom Horvatinom uredi srbohrvaški prevod zgodovine sovjetske partije, izdane pod Stalinovim imenom, zato je bila vsaka beseda politično občutljiva. Dela niso dokončali. Tretjega novembra so agenti NKVD aretirali Čopića. Da so ga ponoči odpeljali, je Brozu povedala snažilka hotela Lux, kjer sta oba stanovala. Nič mu ni pomagalo, da je v Španiji poveljeval XV. mednarodni brigadi, v kateri je bil tudi ameriški bataljon Abraham Lincoln.
Broz je v tistih letih počel tisto, kar je bilo v Luxu najpametneje: ostajal je neopazen. Rojakom se je izogibal deloma zaradi samote, ki se je je navadil v zaporu, predvsem pa zato, ker je hitro razumel vrednost molka, zlasti v sobah s telefonom. Prisluškovanje je veljalo za samoumevno. Hodil je od hotela do stavbe Kominterne in nazaj, obiskoval tečaje konspiracije, vodenja in vojaških zadev ter pozneje menil, da ga je prav to rešilo pred Stalinovim nožem. Ruth von Mayenburg, ki je prav tako stanovala v Luxu, se ga je spominjala kot človeka, ki se je po dolgih hodnikih premikal skoraj kakor nevidna miš.
Ko so Horvatina preiskovali zaradi domnevnega trockizma, Broz ni hotel potrditi obtožb, za katere ni imel nobenih dokazov. Toda iz Moskve se je vrnil tudi s stavkom, ki ga je slišal od Dimitrova in ki veliko pove o politični kulturi časa: pri odstranjevanju bolezni je včasih bolje zarezati tudi v zdravo meso, kakor pustiti bolezen pri miru.
To je bila šola, iz katere so prišli nekateri ljudje, ki so leta 1941 organizirali odpor in pozneje prevzeli oblast. Naučili so se živeti pod tujimi imeni, preverjati lojalnost, sestavljati ocene o tovariših, delovati v celicah in molčati. Naučili pa so se tudi nečesa nevarnejšega: da lahko organizacija zasleduje cilj, ob katerem posameznik postane predvsem sredstvo.
Propadla odprava v Španijo
Poleti 1936 je v Španiji izbruhnila državljanska vojna. Sovjetska zveza se je postavila na stran republike, po Evropi pa so se začeli zbirati prostovoljci. Broz je v Moskvi dobil nalogo, naj jih pridobiva med Jugoslovani, Gorkić pa je v tem videl priložnost, da Kominterni pokaže učinkovitost svoje partije. V začetku marca 1937 je iz Marseilla proti jugoslovanski obali poslal parnik La Corse, najet za 750.000 frankov. Ladja naj bi vkrcala prostovoljce z različnih krajev obale in jih odpeljala v Španijo. Akcija bi morala ostati tajna, toda organizatorji so preveč govorili. Policija je izvedela, kaj se pripravlja, in pri Budvi preprečila načrtovano vkrcanje. Namesto pričakovanega organizacijskega uspeha je moral Gorkić Kominterni poročati o polomu.
Sam neuspeh verjetno še ne bi bil usoden. Gorkić pa se je znašel sredi Stalinovih čistk. Njegovo ženo so aretirali že prej in ga je med zasliševanjem obremenila. Ko so v Moskvo poklicali še njega, ni mogel pričakovati nič dobrega: 19. avgusta 1937 so ga aretirali, 1. novembra pa ustrelili. V čistkah je izginil tudi velik del jugoslovanskega partijskega vodstva, ki je bil v Sovjetski zvezi. Partija je bila s tem obglavljena, zato so nekateri člani vodstva Brozu predlagali, naj prevzame njeno vodenje. Gorkićeva smrt mu je tako odprla pot proti vrhu. V naslednjih letih je položaj postopoma utrdil v političnem okolju, v katerem notranji spor ni pomenil le izgube položaja, ampak je lahko pomenil tudi smrt.
Koliko jugoslovanskih komunistov je izginilo v Stalinovih čistkah, ni mogoče natančno ugotoviti. Po približni oceni je šlo za 900 oseb. Broz je mlajše tovariše pred moskovsko nevarnostjo reševal tako, da jih je pošiljal nazaj v ilegalo ali v Španijo. Obe poti sta bili nevarni, vendar pogosto manj kakor čakanje v hotelu Lux. Edvard Kardelj, ki je sredi tridesetih let delal v Moskvi, je bil večkrat postavljen pred nadzorno komisijo Kominterne in si je položaj reševal s samokritiko. Tudi to je bila lekcija političnega okolja, v katerem je moral posameznik priznati zmoto organizaciji, medtem ko organizaciji svojih zmot ni bilo treba priznati nikomur.
Kako je Kardelj takrat razmišljal, vemo iz poznejšega spomina Aleša Beblerja. Na poti iz Moskve v Španijo se je Bebler v Parizu srečal z njim in mu daleč od prisluškovalnih naprav pripovedoval, kaj je videl v Sovjetski zvezi in kaj si misli o zločinih, s katerimi Stalin gradi socializem. Kardelj ga ni prepričeval, da se moti ali pretirava. Govoril je o boju proti fašizmu in o nujnosti, da pri njem podprejo Sovjetsko zvezo. »Morda le ustavimo napad fašistov,« je dejal.
Beblerjev spomin kaže, da vsaj nekateri niso bili nevedni glede Stalinovega nasilja. Presodili so, da ga je treba zaradi boja proti fašizmu začasno sprejeti, zamolčati ali potisniti na stran. Takšna odločitev se lahko v izrednih razmerah zdi razumljiva; nevarna pa postane, ko jo je mogoče vedno znova utemeljiti z naslednjim višjim ciljem.
Kako je bilo živeti v ilegali
Hitro se pozabi, zakaj je bila partija sploh ilegalna. Na volitvah v ustavodajno skupščino novembra 1920 je dobila okoli 200.000 glasov in postala tretja stranka v državi. Le nekaj tednov pozneje, v noči z 29. na 30. december 1920, je notranji minister Milorad Drašković s sklicevanjem na stavko v Trbovljah izdal dekret, imenovan obznana. Z njim je prepovedal komunistično propagando, ker naj bi vlada odkrila boljševiško zaroto in hotela državi prihraniti državljansko vojno po ruskem zgledu. Poleti 1921 je mladi komunist Draškovića ubil, država pa je nato z zakonom o zaščiti države partijo dokončno prepovedala. Od tedaj je nasilje delovalo v obe smeri: partija je v ilegalo zašla tudi zaradi dejanj lastnih pripadnikov, v njej pa so jo dve desetletji ohranjali sistematično preganjanje, zapori in mučenje.
Velik del ilegalnega življenja pa se je odvijal daleč od doma. Kako je bilo videti od blizu, je opisal človek, ki ga danes poznamo predvsem kot pisatelja. Lovro Kuhar, ki se je podpisoval kot Prežihov Voranc, je velik del tridesetih let preživel kot politični emigrant po Evropi. Eden od njegovih zapisov, pozneje objavljenih v knjigi Borba na tujih tleh, se ne začne s politiko, ampak s čakanjem v vrsti.
Oddelek E v petem nadstropju pariške prefekture je začel uradovati ob 9. uri. Voranc je pred vhodom za tujce na Cvetličnem trgu stal že ob 7. uri in pričakoval, da bo na čelu vrste, vendar je pred zaprtimi vrati našel pet ljudi. Deset minut pozneje jih je bilo 25, ob 7.30 že 100, ob 8. uri pa 200. Ko je pločnik postal pretesen in se je vrsta razlila na cestišče, jo je policist s pendrekom spravil v red. Mimoidoči so čakajoče gledali izpod čela in se jim ogibali, kakor da hodijo mimo zbranega podzemskega Pariza.
Pet minut pred 9. uro so se vrata odprla in množica je stekla čez dvorišče proti stopnicam. Voranc je imel hitre noge in je bil med prvimi v petem nadstropju, tam pa ga je čakalo novo razočaranje. Na hodniku je že stala vrsta ljudi s tihimi, vdanimi obrazi; bilo jih je več kot 50 in nihče ni vedel, kako so prišli noter. Postaran mož v oguljenem plašču mu je ob prižiganju smrdljivega čika zaupal skrivnost: šel je okoli vogala in vstopil ob Seni, kjer so pravkar odnašali smeti. Prejšnji dan je zaman čakal od jutra do večera.
Voranc je pred seboj naštel 65 ljudi. Ker so jih dopoldne odpravili 70 ali 80, je lahko računal, da bo prišel na vrsto. Za njim so odšteli še 10 čakajočih, vse druge pa nagnali s hodnika. Nekateri so ugovarjali, drugi jokali, tretji se hudomušno nasmihali. Neki Poljak je rinil nazaj in policistu znova pojasnjeval, da mu je dovoljenje poteklo predvčerajšnjim; če ga najdejo na ulici, ga bodo zaprli in izgnali, tu pa že dva dni čaka zaman. Dovoljenje za bivanje v državi, pripomni Voranc, ni bilo nepomemben dokument. Nekoč za takšne papirje ni nihče spraševal, saj so bile delovne roke najboljša legitimacija. Zdaj je pritiskala brezposelnost, vojna se je naglo bližala, oblasti pa so se skušale znebiti čim več tujcev.
Naslednji Vorančev zapis pokaže drugo stran istega postopka. Nekega jesenskega jutra so ga odpeljali iz dunajskega zapora, kjer je 14 dni čakal na izgon, in ga napotili proti češki meji. Vprašali so ga celo, v katero državo želi, in izbral je Češko, ker se mu je pot zdela najpreprostejša. Spremljala sta ga dva detektiva; drugi je vodil še dva izgnanca, moškega in žensko, ki so jo avstrijske oblasti označile za nezaželeno prostitutko. Skupino je tako sestavljalo pet ljudi, ki so na lep jesenski dan hodili skozi vinograde.
Tik pod vrhom so obstali in eden od detektivov se je začel obnašati kakor tihotapec. Šepnil jim je, da ob tej uri tam ni nikogar, straža pa pride šele ob 4. uri; čez vrh naj ne hodijo, ker bi ji padli naravnost v roke. Izgnanci so nekaj časa strmeli proti severu, nato pa si je vsak izbral svojo smer: Voranc levo pobočje, ki se mu je zdelo najvarnejše, ženska gosto poraščeno desno stran, zadnji naravnost po poti, saj bo, kakor je dejal, že nekam prišel. Vsi trije so se strinjali vsaj v tem: na tej strani so še jetniki, po prestopu meje pa bodo svobodni. Detektiv je dal znak in v hipu so izginili vsi, izgnanci in njihova spremljevalca.
Moskovski hodniki, pariška vrsta in avstrijska meja so pripadali različnim svetovom, vendar je bilo povsod življenje odvisno od dokumenta, gesla, zveze in pravilno izrečenega imena. Kdor je tako preživel desetletje, se aprila 1941, ko se je država razsula in so legalne politične ustanove izginile, ni znašel v povsem neznanih razmerah. Ilegalno življenje ga je nanje že pripravljalo.
Slovensko vprašanje pred vojno
Vprašanje političnega položaja Slovenije se v partiji ni odprlo šele leta 1941. Jugoslovanski komunisti so v prvih letih nove države zagovarjali unitaristično predstavo o enem jugoslovanskem narodu, leta 1923 pa so jo začeli opuščati. V glasilih tedaj legalne Neodvisne delavske stranke Jugoslavije so vse bolj poudarjali večnacionalni značaj države in zagovarjali federativno ureditev. Slovenski komunisti so imeli pri preobratu pomembno vlogo: julija 1923 je njihov pokrajinski svet zahteval politično samostojnost Slovenije in drugih jugoslovanskih narodnih enot.
Najostreje je nastopil inženir Dragotin Gustinčič, eden teoretsko najprodornejših slovenskih komunistov tistega desetletja. Konec leta 1923 in v začetku naslednjega leta je v Glasu svobode objavil Glose k narodnostnemu vprašanju. Slovenski proletarci, je pisal, se ne želijo preprosto utopiti v balkanski federaciji; če že nastane skupna socialistična ureditev, naj gospodarsko in tehnično slabše razviti srbski tovariši raje pridejo k Slovencem v srednjo Evropo. Poziv je bil pokroviteljski, vendar kaže, kako daleč od poznejše predstave o brezpogojnem jugoslovanskem zlitju so lahko segali tedanji komunistični pogledi.
Gustinčičev ton je bil njegov, zamisel o slovenski politični samostojnosti znotraj širše socialistične ureditve pa ni bila osebni odklon. Slovenski komunisti so pomembno sodelovali pri spremembi narodnega programa celotne jugoslovanske partije.
Štirinajst let pozneje je razprava dobila organizacijsko obliko. Aprila 1937 je bila na Čebinah nad Trbovljami ustanovljena Komunistična partija Slovenije kot posebna organizacija znotraj jugoslovanske partije; podobno organizacijo so dobili tudi Hrvati. Zamisel o večnacionalni in federativni Jugoslaviji je bila tako vgrajena že v samo partijsko strukturo.
Narodni program, s katerim je partija nastopila leta 1941, torej ni nastal čez noč ali kot taktična domislica okupacijskega časa. Vprašanje slovenske politične samostojnosti je premlevala skoraj dve desetletji, zato je imela ob razpadu države vsaj del odgovorov pripravljen, medtem ko so jih druge politične skupine še iskale.
Španija kot vojaška šola
Tretjega marca 1937 je jugoslovanski notranji minister Anton Korošec izdal odredbo, ki je prepovedovala in kaznovala vsakršno pomoč španski republiki. Ujetemu prostovoljcu je grozil mesec dni zapora, oblasti pa so sestavljale tudi sezname ljudi, ki jim niso smeli izdati potnega lista. V potne liste so včasih vpisali še opombo, da ne veljajo za Španijo, kdor jo je prezrl, pa je tvegal izgubo državljanstva. Zato se je razmahnila dejavnost, v kateri so bili komunisti zaradi ilegalnega dela že dobro izurjeni: ponarejanje dokumentov.
Pot je bila dolga in je redko uspela v prvem poskusu. Mnogi so se odpravili dvakrat ali trikrat, ker so jih orožniki prestregli in vrnili, marsikdo pa je med počasnim napredovanjem proti Iberskemu polotoku tedne ali mesece preživel v zaporih. Potem ko je Francija avgusta 1936 uradno zaprla mejo s Španijo, so prostovoljci Pireneje prečkali ponoči ter na drugo stran prihajali izmučeni, žejni in prestrašeni.
Prostovoljec ni potoval na slepo. Dobil je gesla, naslove javk, zveze in denar za pot, poseben partijski odbor pa je iskal varne kanale. Javke so bile v Celovcu, Gradcu, na Dunaju, v Pragi in Baslu, na več krajih v Nemčiji ter nazadnje v Parizu in Perpignanu. V gostilnah, restavracijah ali zasebnih stanovanjih so jih pričakali ljudje, ki so jih nahranili ter jim zaupali naslednje geslo in ime. Julija 1937 je Miha Marinko tako prek Avstrije, Švice in Francije pripeljal štiri revirske fante do Pariza, od koder so nadaljevali proti Španiji.
Nekateri so se znašli bolj domiselno. Ko je bila julija 1936 v Barceloni napovedana delavska olimpijada, ki je zaradi Francovega puča odpadla, so nekateri športniki preprosto ostali in se pridružili prvim enotam. Jože Nose si je vozovnico do Pariza zagotovil tako, da se je prijavil na pariško svetovno razstavo.
Iz slovenskega prostora je v Španijo odšlo več kot 500 prostovoljcev. Natančnega števila prav zaradi ilegalnih poti in tujih imen ni mogoče določiti, zato so sezname desetletja pozneje sestavljali s pomočjo časopisnih pozivov in pričevanj nekdanjih borcev. Največ prostovoljcev je prišlo s Primorske in iz Slovenske Istre, iz krajev, kjer fašizem ni bil oddaljena nevarnost, ampak nekaj vsakdanjega. Za 337 prostovoljcev poznamo dovolj rojstnih podatkov, da je mogoče oceniti njihovo starost. Nekaj več kot polovica jih je bilo rojenih med letoma 1901 in 1910, zato so v Španijo večinoma odhajali v poznih 20. in 30. letih.
Jugoslovanska komunistična partija je imela med evropskimi partijami izredno veliko španskih veteranov in številni so pozneje prevzeli vodilna mesta v partizanskem boju. Pri organiziranju poti prostovoljcev iz srednje Evrope je sodeloval tudi Josip Broz. Španija zato ni bila le prizorišče mednarodne solidarnosti, ampak najpomembnejša praktična vojaška in organizacijska šola jugoslovanskega revolucionarnega gibanja pred letom 1941.
Istega leta, ko je Korošec izdal odredbo proti pomoči republiki, je v Domu in svetu izšlo Kocbekovo Premišljevanje o Španiji, ki je vzroke vojne iskalo predvsem v družbenih razmerah in ostro kritiziralo ravnanje španske Cerkve. Predstavnika katoliškega tabora sta tako o isti vojni spregovorila povsem različno: Korošec z državno odredbo, Kocbek z esejem. Razlika pokaže, kako globoko je bila slovenska katoliška javnost razdeljena že pred okupacijo.
Revščina in privlačnost revolucije
Zakaj so ti ljudje odhajali v Španijo in vstopali v partijo, ni mogoče pojasniti samo z Marxom, Stalinom ali organizacijsko disciplino. Pogledati je treba tudi družbo, iz katere so prihajali, in obljubo, ki jim jo je ponujala ideologija.
Slovenski prostor je že pred prvo svetovno vojno tičal v začaranem krogu revščine. Nizki dohodki so dopuščali malo varčevanja, zato se je kapital kopičil počasi, nizka pa je bila tudi produktivnost. Pretežno predmoderna in slabo razčlenjena družba se je na počasno modernizacijo pogosto odzivala z nezaupanjem do individualizma in podjetništva.
Med vojnama se je marsikaj premaknilo. Industrija je ustvarila od 50.000 do 60.000 novih delovnih mest in s tem zagotavljala eksistenco približno 250.000 do 300.000 ljudem. Vendar je bila preobrazba prepočasna, da bi posrkala presežek delovne sile s podeželja. Tedanji izračuni so govorili, da bi lahko glede na produktivnost in strukturo kmetijstva skoraj polovica kmečkega prebivalstva brez težav odšla s kmetij, podatki o zadolženosti pa so kazali, da je bilo na poti v gospodarski propad okoli 250.000 ljudi.
Tu se slovenski primer loči od ruskega in razlika je poučna. V Rusiji je revolucijo leta 1917 v veliki meri poganjala kmečka lakota po zemlji. Kmetje so si posesti vzeli sami, ne zaradi komunizma, ampak zase, in s tem odprli pot boljševikom v mestih, ki so jih pozneje s kolektivizacijo znova podredili državi. V Sloveniji takšnega pogona ni bilo. Kmečkega vprašanja ni bilo mogoče rešiti z agrarno reformo, ker zemlje, primerne za razdelitev, preprosto ni bilo dovolj. Zadolženi kmet ni mogel pričakovati, da mu bo revolucija prinesla posest. To je verjetno eden od razlogov, da je partija ostala majhna in si je morala pot do množic iskati drugače, prek narodnega vprašanja in koalicije z drugimi skupinami.
Veliki gospodarski krizi so sledili padec kupne moči, nižji dohodki, zadolženost in množična brezposelnost. V takšnih razmerah se je velik del izobraženstva, zlasti humanističnega, obrnil proti liberalni demokraciji in kapitalizmu; pripravljenost na omejevanje osebnih, političnih, socialnih in gospodarskih svoboščin se je širila tako v katoliškem kakor v liberalnem okolju.
Radikalizacija zato ni bila lastnost ene strani, ampak značilnost desetletja. O politični poti posameznika so poleg socialnega položaja odločali okolje, društva, učitelji, prijatelji in mreže, v katere je vstopal. Iz podobnih stisk in pogosto celo iz istih šolskih klopi so prišli ljudje, ki so šli v Španijo branit republiko, in ljudje, ki so v Straži v viharju pisali proti komunizmu.
Partija je imela v tem položaju veliko prednost. Ponujala je razlago, ki je gospodarsko krizo, neenakost, fašizem in vojno povezala v eno samo zgodbo, ob njej pa organizacijo, ki je trdila, da ve, kaj je treba storiti. Kdor je bil mlad, brez dela in brez jasnega obeta, je dobil pojasnilo, zakaj je svet takšen, in nalogo za jutri.
Privlačnost te ponudbe ni bila le v obljubi pravičnejše družbe, ampak tudi v njeni celovitosti in nujnosti. Svet naj bi bilo mogoče temeljito preobraziti, odpraviti izkoriščanje in preprečiti nove vojne; če je pot zahtevala žrtve, so jih lahko razložili kot ceno prihodnje pravičnosti. Kritika se je zato hitro ujela v moralno past. Kdor je nasprotoval partiji, je lahko obveljal ne le za človeka z drugačnim političnim pogledom, ampak za zagovornika kapitalizma, veleposestnikov, imperialističnih vojn in vseh krivic, ki naj bi jih revolucija odpravila.
Ideologija je dajala posebno vlogo tudi tistim, ki so verjeli, da razumejo zakonitosti zgodovine. Delavci in kmetje so lahko trpeli zaradi krivic, vendar naj bi bili v jeziku teorije pogosto ujeti v »lažno zavest« in zato še ne bi razumeli lastnega položaja. Ljudje, izurjeni v teoriji, so si lahko pripisali pravico, da v njihovem imenu določijo smer razvoja ter državo uporabijo kot orodje družbenega preoblikovanja. Iskrena želja po odpravi krivic in želja po odločanju o drugih se pri tem nista izključevali; prav nasprotno, druga se je lahko napajala iz prve.
Kako velika je bila partija
Najbolj presenetljive pri tej zgodbi so številke. V času priprav na ustanovni kongres na Čebinah je partijska organizacija na Slovenskem štela okoli 250 članov. Junija 1940 jih je bilo 650, oktobra istega leta med 800 in 900, povezovalo pa jih je 14 okrožnih komitejev. Ob začetku vojne je imela partija več kot 1.200 in verjetno manj kot 1.300 članov. Na Slovenskem je tedaj živelo približno 1,5 milijona ljudi. Partija je bila torej manjša od večje tovarne, njen vpliv pa ni izviral predvsem iz številčnosti.
Kdo so bili ti ljudje, pokaže natančen popis kranjske organizacije jeseni 1943. Med 165 člani je bilo 94 delavcev in revnejših obrtnikov, 14 hlapcev, bajtarjev in malih kmetov, 3 srednji kmetje ter 13 izobražencev; žensk je bilo 34. Partija torej ni bila preprosto organizacija intelektualcev, ki bi govorili v imenu delavstva. Velik del članstva je prihajal iz delavskega in revnejšega okolja, vodilni kadri pa so imeli poleg tega izkušnje ilegale, zaporov, Kominterne, Španije in notranjih partijskih spopadov.
Ob partiji je delovala še Zveza komunistične mladine, SKOJ, v kateri so se oblikovali mlajši kadri in iz katere so prihajali novi člani. Formalno število partijcev zato ne pokaže celotne mreže ljudi, ki so bili povezani z organizacijo in vajeni njenega načina dela.
Zakaj je bila partija pripravljena na okupacijo
Šestega aprila 1941 so sile osi napadle Jugoslavijo in njena vojska se je vdala v enajstih dneh. Za to zgodbo je pomembneje, kaj je tako nagel zlom pomenil za slovensko politiko. Legalne stranke so čez noč izgubile državo, parlament, upravo in politični tisk. Njihova moč je temeljila na ustanovah, teh pa ni bilo več. Vodilni politiki so ostali doma, spoštovani in znani, vendar brez okolja, v katerem so bili vajeni delovati in iz katerega je izviral njihov vpliv.
Partija je izgubila manj, ker je bila že prej izrinjena iz legalnega političnega življenja. Njeni ljudje so bili navajeni delovati brez pisarn, časopisov in pogosto tudi brez pravih imen. Vedeli so, kako se sestane pet ljudi, ne da bi za to izvedel šesti, njihova mreža pa ni bila odvisna od parlamenta ali magistrata. Ilegalnost, ki je bila dve desetletji njihova največja slabost, je v nekaj tednih postala velika organizacijska prednost.
Boris Kidrič je na partijski konferenci v začetku leta 1943 dejal, da je bila partija še tri leta prej majhna sekta, ki se je le stežka prebijala do množic, zdaj pa nastaja nov tip aktivista, ki je hkrati politik, vojak in organizator oblasti. Ker je partija pred vojno dosledno zagovarjala nacionalne pravice, ji je po njegovem pripadla tudi dejanska in moralna pravica, da vodi odpor. V tem sklepu se skriva pomemben preskok. Iz dejstva, da je bila organizacija na okupacijo bolje pripravljena in je pred vojno zagovarjala nacionalne pravice, je nastala trditev, da ji zato pripada posebna politična pravica do vodstva odpora.
Šestindvajsetega aprila 1941, dva tedna po zasedbi, so se v Ljubljani sestali predstavniki partije, krščanskih socialistov, oporečniškega dela sokolov in kulturnih delavcev ter ustanovili Osvobodilno fronto. Nastala je kot koalicija štirih skupin, partija pa je bila sprva samo članica te koalicije. Tudi Kidrič je pozneje poudaril, da brez sokolov in krščanskih socialistov Osvobodilne fronte ne bi bilo. Obe ugotovitvi sta bistveni: partija je bila ključni organizator, odpor pa ni bil samo njen projekt. Napetost med tema dejstvoma je določala nadaljnji razvoj gibanja.
Kaj so prinesli iz Moskve
Poleti 1935 je Broz v Moskvi sedel v dvorani sedmega kongresa Komunistične internacionale. Stalina je videl enkrat ali dvakrat, od daleč in le za hip, ko je stal za marmornim stebrom. Pozneje se je šalil, da se je zdelo, kakor da je hkrati prisoten in odsoten. Pomembnejše od Stalinovega pogleda pa je bilo tisto, kar se je na kongresu sklenilo.
Komunisti so do tedaj veljali za gibanje brez zaveznikov. Socialiste in socialne demokrate, ki so se držali parlamentarne demokracije, so imenovali socialfašiste in jih imeli za skoraj enako nevarne kot fašiste same. Po Hitlerjevem prihodu na oblast je Kominterna to stališče opustila. Komunisti naj ne verjamejo več, da nimajo političnih prijateljev, ampak naj proti fašizmu gradijo široke ljudske fronte s socialisti, liberalci in vsemi, ki so se pripravljeni boriti. V Franciji je leta 1936 nastala vlada ljudske fronte, zato se je vodstvo jugoslovanske partije spomladi 1937 preselilo v Pariz, leto pozneje pa sta tja prišla tudi Kidrič in Voranc. V istem duhu je bila z blagoslovom Moskve leta 1937 ustanovljena posebna slovenska partija, da bi presegla dotedanje sektaštvo in se bolje povezala s svojim okoljem.
Koalicijsko delovanje je bila pomembna ideja, ki so jo prinesli iz Moskve. Osvobodilna fronta aprila 1941 ni nastala v idejnem vakuumu, ampak je bila slovenska različica modela, ki ga je Kominterna priporočala že 6 let: široka koalicija različnih skupin, v kateri ima največ vpliva najbolje organizirana.
Prav tako pomembna je bila metoda. Iz Moskve so prinesli predstavo o partiji kot majhni, disciplinirani avantgardi, ki ve, kam gre zgodovina, in zato sme voditi druge. Prinesli so navado preverjanja kadrov, pisanja karakteristik, delovanja v celicah, konspiracije in samokritike, pa tudi izkušnjo čistk, v katerih so izginjali njihovi tovariši. Oblika in metoda sta se v Osvobodilni fronti srečali. Navzven je bila koalicija, znotraj nje pa je delovala organizacija, odločena, da jo bo politično usmerjala. Zato bi bilo naravno pričakovati, da bi Moskva med vojno revolucijo spodbujala. Zgodilo pa se je ravno nasprotno.
V začetku marca 1942 je Kominterna Titu čestitala za uspehe in hkrati poudarila, da je za zdaj osnovna in neposredna naloga, pomembnejša od vseh drugih, združiti protinacistična gibanja, pregnati zavojevalce in doseči narodno osvoboditev. Georgi Dimitrov, generalni sekretar Kominterne, mu je pisal, naj boja ne presoja samo z narodnega vidika, ampak tudi z vidika britansko-ameriško-sovjetskega zavezništva. Nato je dodal, da iz Titovih poročil nastaja vtis, da imajo privrženci Velike Britanije in jugoslovanske vlade morda prav, ko sumijo, da partizansko gibanje dobiva komunistični značaj in teži k sovjetizaciji Jugoslavije. Vprašal ga je, zakaj je na primer potreboval posebno proletarsko brigado. Opomnil ga je še, da ima Sovjetska zveza pogodbene odnose z jugoslovanskim kraljem in vlado ter da bi odkrit nastop proti njima otežil skupni vojni napor.
Stalin vojne z Nemčijo tedaj ni predstavljal predvsem kot ideološki spopad med nacizmom in boljševizmom, ampak kot domovinsko vojno Sovjetske zveze proti napadalcu. Titova zamisel, da bi osvobodilni boj uporabil tudi kot orodje socialistične revolucije, mu zato ni ustrezala. Govorjenje o svetovni revoluciji, je opozarjal, koristi samo Hitlerju in škodi zavezništvu protifašističnih sil.
Moskva je bila glede Broza tako zaskrbljena, da je isto sporočilo poslala tudi Kardelju v Slovenijo. Prosila ga je, naj brzda Brozove ambicije, da bi postal predsednik narodnoosvobodilnega komiteja, torej nove vlade, ker bi zahodni zavezniki v tem lahko videli dokaz, da v Jugoslaviji ne poteka domovinska vojna, ampak revolucija.
Broz je Kominterni odgovoril, da je njegova poročila napačno razumela. Obenem je prosil za orožje in opazovalce. Moša Pijade je na planoti Durmitor v Črni gori pripravil letališče za sovjetska letala in z ljudmi čakal 37 noči v mrazu in snegu, vendar letalo ni priletelo. Konec maja 1942 je Dimitrov lahko poslal le navodila za izdelavo razstreliva.
Kritika iz Moskve pa je vendarle delovala. Pijade je Titu pisal, da ima Kominterna verjetno prav, ko pravi, da so šli predaleč. Tito mu je ostro odgovoril, naj neha filozofirati o tako imenovanih levih odklonih. Šestega aprila 1942 pa je sam sklical centralni komite in opozoril prav na take odklone, ki so v nekaterih krajih, med drugim tudi v Sloveniji, dobili zaskrbljujoče razsežnosti. Nekateri srbski partijci so celo trdili, da bo treba v drugi fazi revolucije pobiti vse kmete, učitelje, častnike in duhovnike, ki so se pridružili partizanom, ker so potencialni sovražniki delovnega ljudstva.
Centralni komite je nato sklenil, da bo odslej poudarjal narodno osvoboditev namesto razrednega boja, pri čemer moramo biti natančni. Sklep ni pomenil, da so se revoluciji odpovedali. Pomenil je, da je bilo za zdaj bolj smotrno poudarjati domoljubni značaj vstaje. Milovan Đilas je pozneje zapisal, da se od tedaj politična in taktična linija ni več bistveno spreminjala in da je revolucija v boju z okupatorjem našla samo sebe.
Iz tega izhaja odgovor na vprašanje, ki je v slovenski razpravi pogosto postavljeno preozko: ali je bila revolucija načrtovana. Nauk, politična smer in organizacijski model so prišli iz Moskve, hitrost in radikalnost njihovega uresničevanja pa sta bili domači. Revolucija ni bila preprosto uvožena. Jugoslovansko vodstvo jo je med vojno potiskalo dlje in hitreje, kot je ustrezalo tedanji sovjetski zavezniški politiki, zato jo je Moskva poskušala zavirati. V tej razliki so se že nakazovala tudi nesoglasja, ki so leta 1948 prerasla v Titov spor s Stalinom.
Kaj je bilo pri tem posebej slovenskega, se vidi, če pogledamo, s kom je partija delila fronto. V večini drugih delov Jugoslavije v odporu ni imela za partnerje organiziranih nekomunističnih skupin s tolikšnim ugledom. V Sloveniji je bila Osvobodilna fronta vsaj do leta 1943 resnična koalicija, v kateri so sodelovali krščanski socialisti in sokoli z lastnimi ljudmi, ugledom in pogledi. Nasproti ji je stal močan in dobro organiziran katoliški tabor. Zato se je v Ljubljanski pokrajini državljanska vojna začela prej in je bila ostrejša kot marsikje drugje. Slovenska partija je morala biti hkrati bolj odprta za koalicijsko sodelovanje in odločnejša pri vzpostavljanju lastne prevlade; prav ta napetost je leta 1943 pripeljala do Dolomitske izjave.
Vojska je popolnoma v rokah partije
Konec leta 1942, po letu in pol vojne, ustanovitvi Osvobodilne fronte, prvih osvobojenih ozemljih in bojih pri Dražgošah, je partijska organizacija na Slovenskem še vedno štela le okoli 1.200 članov. Približno 560 jih je bilo v vojski: 280 v 4 brigadah, 130 v odredih Ljubljanske pokrajine, 60 na Gorenjskem, 50 na Štajerskem in Koroškem ter 40 na Primorskem. Odporniško gibanje je številčno močno preraslo partijo, ta pa je ostala razmeroma majhna in selektivna. Njene moči zato ne pojasni samo število članov, ampak predvsem položaji, ki so jih zasedali.
Partizanske enote so imele dvojno vojaško-politično vodstvo. Poleg komandanta je imel pomembno vlogo politični komisar, ki ni skrbel le za propagando v današnjem pomenu besede, ampak tudi za politično usmeritev, moralo, zanesljivost enote in njeno povezanost z vodstvom gibanja. Franc Leskošek je julija 1942 poročal, da so bili komisarji praviloma partijci ali skojevci. Partija je bila torej v vojski navzoča predvsem tam, kjer se je oblikovala politična smer.
Posledico takšne ureditve je Kardelj januarja 1943 Titu opisal brez olepševanja: vojska je popolnoma v rokah partije, saj so politični komisarji in njihovi namestniki njeni ljudje. Politično delo je bilo s tem vgrajeno v samo vodstveno strukturo. V hitro rastoči vojski, v katero so prihajali ljudje z zelo različnimi političnimi predstavami, je komisar pomagal določati, kako naj borci razumejo vojno, cilj odpora in svoje nasprotnike. Njegova dejanska vloga se je spreminjala glede na čas, enoto in osebnost, zato ga ni mogoče opisati niti zgolj kot propagandista niti kot prikritega poveljnika.
Kaj je partijsko vodstvo razumelo pod revolucijo, je Kidrič na isti konferenci povedal naravnost. Ker naj bi vladajoči razredi izdali svoje narode, ljudske sile pa prevzele pobudo v osvobodilni vojni, se je po njegovi razlagi narodnoosvobodilni boj povezoval z demokratično revolucijo. Pri narodni osvoboditvi se zato ni smel ustaviti, ampak se je moral nadaljevati z osvobajanjem družbenih plasti, ki so k boju največ prispevale. Revolucija v tej predstavi ni bila naloga za čas po vojni, ampak proces znotraj narodnoosvobodilnega boja. Pred partijskimi aktivisti je bilo to povedano odkrito, iz tega pa še ne sledi, da so cilj poznali ali enako razumeli vsi udeleženci širšega odporniškega gibanja.
Konec leta 1942 je organizacijski sekretar Boris Kraigher Titu poročal, da je revolucionarna zavest partizanov zelo visoka in da se imajo skoraj vsi za komuniste, čeprav je bilo formalnih članov partije v vojski bistveno manj. Med političnim istovetenjem z gibanjem in članstvom v organizaciji je torej zevala velika vrzel. Prav ta je partiji omogočala posebno obliko moči, saj je množično gibanje politično usmerjala organizacija, ki je bila mnogo manjša od njega.
Iz iste logike je izšel nevarnejši sklep. Kidrič je v istem referatu govoril o dveh taborih, taboru slovenskega naroda in taboru bele garde, za drugega pa predvidel eno samo rešitev: »fizično uničenje«. Takšna delitev skoraj ni puščala prostora za legitimnega političnega nasprotnika. Stran, ki se poistoveti z narodom, lahko svojega nasprotnika zlahka spremeni v izdajalca naroda. Do konca vojne sta bili še več kot dve leti, politični jezik za upravičevanje poznejšega nasilja pa je že obstajal.
Ko je partijska disciplina postala nasilje
Avgusta 1941 je centralni komite slovenske partije ustanovil Varnostno-obveščevalno službo, VOS. Formalno je delovala v okviru osvobodilnega gibanja, dejansko pa jo je vodila partija. Ni samo zbirala podatkov in varovala ilegalne mreže, ampak je imela tudi eksekutivo, ki je izvajala atentate in likvidacije. Kardelj je marca 1942 Titu poročal, da aparat sestavljajo komunisti, da ga partija ne namerava izpustiti iz rok in da drugim skupinam Osvobodilne fronte ne dovoljuje nadzora nad njim. VOS je bila tako hkrati obrambna služba odporniškega gibanja in sredstvo izključne partijske oblasti.
Septembra 1941 je vodstvo Osvobodilne fronte naredilo še korak dlje. Razglasilo se je za edinega zakonitega predstavnika slovenskega naroda in sprejelo odlok o njegovi zaščiti, ki je za izdajo, ovaduštvo in dejavno pomoč okupatorju predvideval tudi smrtno kazen. Odporniško gibanje v okupirani deželi je nedvomno potrebovalo zaščito pred ovaduhi in vdori policije, toda odločilno je bilo vprašanje, kdo sme določiti, kaj je izdaja. Ko si je Osvobodilna fronta prisvojila izključno pravico do organiziranja odpora, je lahko tudi politična dejavnost zunaj nje postala sumljiva že zato, ker ni priznavala njenega monopola.
Za razumevanje tega nasilja je pomembna še ena poteza revolucionarnega mišljenja. Sovražnik v njem ni bil samo tisti, ki je odkrito nastopil proti, ampak predvsem tisti, ki se je skrival za izjavami zvestobe in bi se kot izdajalec pokazal šele v odločilnem trenutku. Takega sovražnika ni mogoče prepoznati po dejanjih, ker jih še ni storil, zato je zadoščal sum. Kdor je prepričan, da so skriti sovražniki gotovo med nami, sprejme, da bo pri iskanju prizadel tudi nedolžne, in to razume kot neprijetno, a nujno ceno. V okupirani deželi, kjer so ovaduhi resnično obstajali, je bila takšna logika toliko bolj prepričljiva, ker se je opirala na izkušnje.
To se je pokazalo 4. decembra 1941, ko je eksekutiva VOS ubila Fanouša Emmerja. Organiziral je ilegalno Slovensko narodno gibanje, povezano z vojaškim odporom Draže Mihailovića, in torej ni preprosto deloval kot javni sodelavec okupatorja; zavračal pa je izključno vodstvo Osvobodilne fronte. V naslednjih mesecih sta med odmevnejšimi žrtvami VOS postala industrialec Avgust Praprotnik in duhovnik Lambert Ehrlich. Posamezni primeri so se razlikovali, skupna pa jim je bila oblast, ki si jo je partijski varnostni aparat vzel nad življenjem ljudi brez rednega in neodvisnega sodnega postopka. Poročilo glavnega poveljstva iz začetka maja 1942 je navajalo 250 dotlej usmrčenih ljudi, od tega 65 v Ljubljani, kar kaže, da ni šlo za nekaj osamljenih dejanj.
Nasilje ni bilo omejeno le na Ljubljano in VOS. V partizanskih enotah ter na osvobojenem ozemlju je disciplina lahko segala od politične kritike in izključitve do zapora ali usmrtitve zaradi suma izdaje, dezerterstva, neposlušnosti in drugih dejanj, ki so jih vodstva razumela kot ogrožanje boja. Ponekod so bili med žrtvami tudi ljudje, označeni za razredne sovražnike ali politične nasprotnike, čeprav jim sodelovanje z okupatorjem ni bilo dokazano. Vojna, strah pred ovaduhi, slabe zveze in samovolja posameznih poveljnikov so zabrisovali mejo med nujnim varovanjem gibanja, kaznovanjem dejanskih zločinov in revolucionarnim odstranjevanjem nasprotnikov.
Vodstvo je del takšnega ravnanja pozneje obsodilo kot »leve odklone«. Opozorilo ni prišlo samo iz moralnih razlogov: samovoljne usmrtitve, grožnje in grobo poseganje v življenje prebivalstva so odganjali ljudi od odpora ter krepili protikomunistični tabor. Toda oznaka »odklon« ne pojasni vsega. Nekatera dejanja so bila krajevna samovolja ali maščevanje, druga pa so izhajala iz ustanov, ukazov in predstav o sovražniku, ki jih je oblikovalo partijsko vodstvo samo.
Revolucionarno nasilje se ni končalo z umirjanjem »levih odklonov«. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 so partizanske enote pri Grčaricah in Turjaku zajele večje število četnikov in pripadnikov vaških straž, ki so dotlej delovali ob podpori italijanskega okupatorja. Številne so pozneje usmrtili brez sojenja ali po naglih procesih pred partizanskimi vojaškimi sodišči; med četniki, zajetimi pri Grčaricah, je bila pobita večina. Vojaški obračun s kolaboracijskimi formacijami se je tako prepletel z revolucionarnim odstranjevanjem oboroženih nasprotnikov prihodnje oblasti.
Zato revolucionarnega nasilja ni mogoče odpraviti niti kot golo posledico okupatorjevega terorja niti kot vrsto nepovezanih ekscesov. Okupacija je ustvarila skrajne razmere in okupatorji so izvajali neprimerno obsežnejše sistematično nasilje, vendar to ne spremeni dejstva, da je partija že med vojno z nasiljem disciplinirala tudi lastno gibanje, odstranjevala tekmece in utrjevala politični monopol. Prav ta dvojnost je bistvena: ista organizacija je vodila odpor proti nasilni okupaciji in hkrati gradila oblast, ki je znala prisilo utemeljiti z višjim zgodovinskim ciljem.
VOS in partizanske enote pa seveda niso bili edini izvajalci političnih umorov. Romanist Franc Šturm, redni profesor ljubljanske univerze, je bil od ustanovitve Osvobodilne fronte član njenega prvega izvršnega odbora in glavni organizator gibanja na univerzi, leta 1942 pa je vstopil v partijo. V noči z 11. na 12. marec 1944 sta ga od doma odpeljala dva moška; za njim se je izgubila sled, poznejši viri pa njegovo ugrabitev in umor pripisujejo tako imenovani Črni roki. Pri tej oznaki je potrebna previdnost, saj ni jasno, ali je šlo za enotno tajno organizacijo ali za ime, pod katerim so ugrabljale in ubijale različne protikomunistične skupine; vsaj ponekod so bili storilci pripadniki rednih domobranskih enot. Natančen kraj in datum Šturmove smrti nista znana, vse pa kaže, da je postal tarča zaradi svoje vodilne vloge v ilegalni mreži Osvobodilne fronte na univerzi.
Kdaj se je začela revolucija
Beseda revolucija ima v današnjih slovenskih razpravah močan politični naboj in pogosto deluje bolj kot obtožba ali identitetna oznaka kakor zgodovinski pojem. Toda izraza niso skovali nasprotniki komunizma. Povojno zgodovinopisje je samo govorilo o ljudski revoluciji, temeljna zbirka virov pa se je imenovala Dokumenti ljudske revolucije. Težje od vprašanja, ali je revolucionarni proces obstajal, je zato vprašanje, kdaj se je začel in kaj vse je obsegal.
Če za prelomnico vzamemo september 1941, ko je Osvobodilna fronta vzpostavljala lastne oblastne pristojnosti, revolucijo razumemo predvsem kot vprašanje politične oblasti. Če izberemo februar 1943 in Dolomitsko izjavo, poudarimo monopolizacijo političnega vodstva; Kočevski zbor jeseni istega leta pomeni nastanek novega predstavniškega sistema. Maj 1945 usmeri pozornost k prevzemu države in obračunu z nasprotniki, leti 1945–1947 pa k političnemu monopolu, nacionalizaciji, agrarni reformi in spremembi družbenega reda.
Dolomitska izjava si zato zasluži več kot omembo v časovnici. Konec februarja 1943 so jo pod pritiskom partije podpisali komunisti, krščanski socialisti in sokoli, z njo pa so nekomunistične ustanovne skupine opustile lastno organizacijo in pravico do samostojnih političnih strank. Njihovi člani so lahko še naprej delovali v Osvobodilni fronti, vendar kot posamezniki, ne več kot enakovredne skupine. Kar je bilo prej neenakopravna koalicija, je s tem tudi formalno dobilo enotno vodstvo pod partijsko prevlado.
Vsaka od teh prelomnic poudari drugo razsežnost istega procesa, zato je najprimerneje govoriti o stopnjah revolucije. Ta se ni zgodila nekega dne, ampak je potekala vzporedno z odporom in skozi njegove institucije. Prav zato je danes težko jasno razmejiti, kdo je med vojno podpiral odpor, kdo politični program Osvobodilne fronte in kdo celoten revolucionarni projekt. Za različne ljudi, ki so sodelovali v istem gibanju, to niso bili nujno le različni vidiki istega projekta.
Anica Ivec in meje samokritike
Kaj je takšna organizacija pomenila ljudem od znotraj, pokaže zgodba Anice Ivec, šivilje iz Bele krajine in predvojne simpatizerke komunizma. Komunista je opisovala skoraj kot moralni ideal: človeka izjemne delavnosti, volje in energije, strogega do nepoštenja ter blagega do trpečih. Ko so ji sporočili, da bo sprejeta v partijo, se je počutila nevredno takšne časti, saj po lastni presoji še ni storila ničesar, s čimer bi si jo zaslužila. Enajstega avgusta 1941 se je udeležila prvega celičnega sestanka in ga pozneje opisala kot najsrečnejši dan svojega življenja.
Beseda čast se v partijskih dokumentih in spominih pojavlja dovolj pogosto, da je ne moremo imeti za naključje. Dolomitska izjava pravi, da je za osvobodilne borce čast, če so sprejeti med aktiviste; Ivec se je čutila nevredno sprejema v partijo. Organizacija torej ni ponujala samo razlage sveta in naloge za jutri, ampak tudi priznanje in status. Ker ga je podeljevala sama, ga je lahko tudi odvzela.
Sprejem v partijo ni pomenil le priznanja. Anici Ivec je dajal občutek, da je njeno življenje postalo del zgodovinskega procesa, ki naj bi odpravil izkoriščanje in vojne. Iz iste vere je izhajala tudi njena senca. Če je partija orodje zgodovine, posameznik proti njej ne more imeti prav, zato se je kritika sekretarja zlahka brala kot napad na partijo, napad na partijo pa kot napad na sam cilj.
Organizacija je Anici Ivec status kmalu odvzela. Najprej je bila izključena iz okrožnega komiteja, novembra 1942 pa še iz partije, vendar ne zaradi svojega odnosa do okupatorja ali Osvobodilne fronte, ampak zaradi spora o notranjih odnosih. Zahtevala je, da lahko člani enakopravno zagovarjajo svoje poglede, odkrito govorijo tudi o napakah sekretarjev in pri presojanju drugih upoštevajo okoliščine. Okrožno vodstvo s samovoljnim sekretarjem je njeno kritiko razumelo kot razbijanje enotnosti in napad na partijo.
Zgodba ima še tretje dejanje. Spomladi 1944 je na pobudo novega okrožnega sekretarja napisala poročilo o porušenih odnosih v prejšnjem vodstvu. Razkrila je tudi, da je nekdanjemu sekretarju v osebnem pogovoru naravnost rekla, da je egoist, materialist, terorist, diktator in absolutist. Centralni komite je nato njeno izključitev ocenil za krivično in jo sprejel nazaj v partijo.
Ironija je očitna. Organizacija je kritiko in samokritiko razglašala za dolžnost vsakega člana ter posebno točko rednih sestankov, Ivec pa je bila kaznovana prav zato, ker je načelo vzela resno tudi pri presojanju nadrejenih. Njena zgodba vendarle ni povsem enosmerna: centralni komite je izključitev razveljavil in jo sprejel nazaj. Toda popravek ni prišel iz okolja, v katerem se je krivica zgodila. Tudi pravica je v njenem primeru prišla od zgoraj.
Od zmage do enopartijske države
Maja 1945 je partija prevzela državo, katere vojska, varnostna služba, politično predstavništvo in del uprave so zrasli že med vojno. V prvih povojnih tednih je nova jugoslovanska oblast brez rednih sodnih postopkov pobila velik del vrnjenih pripadnikov protikomunističnih oboroženih formacij in druge zapornike. Pri tem ni šlo samo za nenadzorovano maščevanje ob koncu krvave vojne, temveč za organizirane transporte, zasliševanja in razvrščanje, pri katerih sta imeli osrednjo vlogo vojska in varnostna služba Ozna.
To je bil najhitrejši in najbolj brutalen obraz prevzema oblasti. Za njim je potekalo manj opazno, vendar trajnejše preurejanje države, pri katerem partiji ni bilo treba šele osvojiti posameznih ustanov od zunaj. V marsikateri je bila že navzoča, zdaj pa je bilo treba njene celice povezati, jim določiti naloge in zagotoviti, da bodo državna uprava, Osvobodilna fronta in politično vodstvo delovali v isti smeri.
Jeseni 1945 se je partija lotila organiziranja oblasti in družbe od spodaj navzgor. Po tovarnah, ustanovah in podjetjih je ustanavljala celice ter postavljala krajevna vodstva. V ljubljanskih četrtih se je zgodilo, da je bil isti človek sekretar četrtnega partijskega komiteja, sekretar četrtnega odbora Osvobodilne fronte in predsednik četrtnega narodnega odbora. Partija, fronta in oblast so se tako v isti četrti srečale v isti osebi.
Največja partijska organizacija v mestu pa ni pripadala nobeni četrti. To je bil komite Komunistične partije Slovenije pri slovenski vladi, ki je povezoval 15 celic in 240 članov. Komite je o članih vodil natančne podatke. Vedel je, da so v celici pri slovenskem javnem tožilstvu 4 tožilci, in vedel je, kdo iz vlade kandidira za sprejem v partijo, med drugim pomočnik ministra za notranje zadeve in pomočnik ministra za gradnje.
Primerjava pokaže, kako močno se je v nekaj letih spremenilo razmerje med partijo in državo. Vseh 240 članov ene same organizacije pri vladi je pomenilo približno petino članstva, ki ga je imela partija na celotnem slovenskem ozemlju ob začetku vojne. Zdaj je toliko partijcev delovalo samo v ljubljanskih vladnih uradih, na mestih, kjer so se pripravljale odločitve in kjer jih je bilo mogoče spreminjati v upravno prakso.
Takšna mreža ni bila namenjena le izmenjavi političnih prepričanj. Na partijskih konferencah so članom pojasnjevali trenutno politično usmeritev in jih učili, kako naj se odzivajo na dogajanje na terenu. Za sekretarje so bili obvezni večerni tečaji, iz vodstva pa so prihajale direktive, katera domača in mednarodna vprašanja morajo obravnavati celice. Organizacija je s tem skrbela, da član na sodišču, ministrstvu ali v mestni četrti dogodkov ni razlagal zgolj po svoje, temveč znotraj skupnega političnega okvira.
Oktobra 1945 je na sestanku komunističnega aktiva v Beethovnovi ulici eden od članov podal zunanjepolitični pregled. Sklenil ga je z opozorilom, da morajo kljub zagotovljeni volilni zmagi ostati budni, kajti zmaga mora biti 100-odstotna. Stavek lepo pokaže, kako je partijsko vodstvo razumelo volitve: ne kot negotov spopad političnih možnosti, temveč kot množično potrditev oblasti, katere izid je bil določen že pred glasovanjem.
Še jasnejša so bila navodila za zbore volivcev. Mestni komite je zahteval, da jih sklicujejo najmanj enkrat na mesec, da ne ostajajo pri preveč splošnih razpravah in da se ne vračajo več predvsem k vprašanju, kaj je kdo počel med vojno. Zbori naj bi postali manifestacija podpore novi oblasti, zato jih je bilo treba vnaprej dobro pripraviti. Na vsakem so morali nastopiti vsaj trije pripravljeni diskutanti, ki bi pogovor usmerili k zaželenim temam.
Ljudje naj bi na teh zborih s kritiko pomagali izboljševati delo uprave, vendar je imela tudi kritika določeno mejo. Sergej Kraigher in notranji minister Zoran Polič sta 4. oktobra na konferenci četrtnih odborov pojasnila, da morajo partijci ostro nastopiti proti »nezdravi kritiki«. Kritika je bila torej dobrodošla, dokler je ostala zdrava, merilo zdravja pa je bilo določeno vnaprej, tako kakor trije diskutanti, ki so se na zbor pripravili še pred prihodom volivcev.
Anica Ivec bi takšno razlikovanje prepoznala. Med vojno je izkusila, da je samokritika dolžnost, dokler ne ogrozi avtoritete sekretarja; jeseni 1945 je isto načelo postajalo način javnega političnega življenja. Kar je nekoč veljalo znotraj majhne ilegalne organizacije, se je zdaj širilo na sestanke, urade in zbore, na katerih so sodelovali vsi državljani.
Politična preobrazba je imela tudi formalnejšo stran. Na volitvah novembra 1945 opozicija ni nastopila z lastno listo, monarhijo je nadomestila republika, nova ustava pa je leta 1946 uzakonila federativno ureditev. Agrarna reforma, zaplembe, nacionalizacija in plansko gospodarstvo so v nekaj letih spremenili lastninska razmerja, nekomunistične stranke, neodvisni časopisi in samostojna društva pa so bili potisnjeni iz javnega življenja. Revolucija se zato ni končala z osvoboditvijo; takrat je dobila možnost, da organizacijska načela ilegalne partije razširi na državo in celotno družbo.
Brata Konte: od Ljubljanskega gradu do Golega otoka
Vili Konte, eden izmed peterice z gradu, je bil v prvi polovici tridesetih let eden najvidnejših komunistov na Slovenskem. Policija ga je imela v evidenci od leta 1929 in je pri njem opravila 9 hišnih preiskav. Z Mihom Marinkom je vodil pokrajinski komite, organiziral stavke od Jesenic do Celja in pošiljal aktiviste po industrijskih krajih. Leta 1935 je bil obtožen skupaj z 28 drugimi, med katerimi so bili tudi Kardelj, Marinko, Leskošek ter Sergej in Boris Kraigher, torej ljudje, ki so pozneje vodili revolucijo in novo državo. Sodišče v Beogradu je ljubljanske oblasti posebej opozorilo nanj, češ da je nevaren, ker bi utegnil poskusiti pobegniti in vplivati na druge obsojence. Dobil je najstrožjo kazen v skupini, štiri leta robije, in jo odsedel v Sremski Mitrovici.
V zaporu se je znašel sredi spora, ki je razklal jugoslovansko partijo. Gorkićeva usmeritev je zagovarjala bolj pluralno partijo in ljudsko fronto, zgrajeno »od zgoraj«, s povezovanjem z drugimi strankami. Zmagovita usmeritev, ki jo je zastopal Tito, je trdila nasprotno: fronto je treba graditi »od spodaj«, z ustanavljanjem tajnih partijskih celic v nekomunističnih organizacijah, partija pa mora v njej ohraniti vodilno vlogo. Gorkićevo stališče so označili za likvidatorstvo, ta izraz pa je skupaj z obtožbami sektaštva in nacionalizma kmalu postal nevarna politična oznaka.
V zmagoviti različici lahko prepoznamo organizacijsko zasnovo poznejše Osvobodilne fronte, Konte pa je stal bližje poraženi strani. Ko je bil Tito januarja 1939 imenovan za generalnega sekretarja, tega ni sprejel. Po poznejšem spominu brata Ivana mu je šlo na živce tudi pomeščanjenje komunistov: letovišča, lov, avtomobili in Titov diamantni prstan, medtem ko so bili ljudje lačni.
Mlajši brat Ivan je bil pod Vilijevim vplivom že pred vojno in ga je redno obiskoval v zaporu. Leta 1941 se je vključil v Osvobodilno fronto, v družinski vili v Ljubljani pa je več mesecev skrival Vita Kraigherja, ki je deloval v Varnostno-obveščevalni službi in pozneje vodil obveščevalni oddelek glavnega štaba. Marca 1942 so Ivana ponoči aretirali Italijani ter ga poslali najprej v Gonars in nato v Padovo. Po kapitulaciji Italije se je prek Zagreba prebil k bratu v Hrvaško Zagorje, kjer je Vili delal kot rudarski inženir. Brata sta se 3. oktobra 1943 skupaj pridružila Zagorskemu partizanskemu odredu, ki ga je vodil Franjo Tuđman.
Po vojni sta oba pristala visoko v novi hierarhiji. Vili je postal generalni direktor glavne direkcije za premog na zveznem ministrstvu za rudarstvo, Ivan pa se je kot letalski strokovnjak udeležil mirovne konference v Parizu in bil 14 dni pred aretacijo še kandidat za vojaškega atašeja v Združenih državah. Nato je prišlo leto 1948.
Vilija so aretirali ponoči, 2. julija 1948, med prvimi. Zakaj natanko, se v družini spominjajo različno. Brat Ivan je pozneje trdil, da se je Vili na partijskem sestanku na ministrstvu izrekel za Informbiro. Hči Jana pa je zapisala, da Stalina ni zagovarjal, da je bil do Sovjetske zveze kritičen in se je strinjal, naj gre Jugoslavija svojo pot. Ivan je medtem vedel, da kot nekdanji častnik kraljeve vojske, letalec pri britanskem letalstvu in človek, ki govori več tujih jezikov, nima popolnega zaupanja nove oblasti. Kmalu so prišli tudi ponj.
Vili je bil poslan na Goli otok, pozneje pa je zbolel za tuberkulozo in septembra 1951 umrl v vojni bolnišnici v Ljubljani. Mrliški list je podpisal družinski znanec, ki družine o tem ni obvestil. Pokopali so ga na delu ljubljanskih Žal, kjer so ležali italijanski vojaki, morda zato, ker so ga v dokumentih z Golega otoka vodili pod imenom Contte. Žena je mesece zaman spraševala politične funkcionarje, kje je mož, dokler ji tega naposled ni povedala neka tajnica. Tako kot je Broz v Moskvi za aretacijo Čopića izvedel od hotelske snažilke, je tudi ona resnico izvedela od nekoga, ki ji tega ne bi smel povedati. Status žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja je Vili dobil leta 2009, v matično knjigo umrlih pa so ga vpisali šele leta 2011, 60 let po smrti.
Ivan je preživel. Zaprt je bil v več zaporih in taboriščih, med drugim v Stari Gradiški in na otoku Sveti Grgur. Tam je moral ob prihodu skozi špalir, med dvema vrstama sojetnikov, ki so ga pretepali, nato je bil dolgo v bojkotu in je delal v kamnolomu. V špalirju je izgubil sodbo, ki jo je imel na vrvici obešeno okoli vratu, zato je moral po osamosvojitvi za rehabilitacijo znova sestaviti kazenski spis. Skupaj je preživel 8 mesecev in 23 dni v samici. »Ven sem prišel skoraj blazen,« je zapisal. Pogojno so ga izpustili decembra 1954. Po vrnitvi je doštudiral angleščino in nemščino, postal univerzitetni lektor ter napisal slovnico Modern English Grammar. Živel je do leta 2008, vendar vnukinji o prestanem ni nikoli govoril. »To je bila tabu tema,« se spominja.
Po poznejšem pričevanju iz najožjega partijskega vodstva je odločitev o taborišču za prosovjetske komuniste jeseni 1948 sprejel Tito, ne da bi se o njej posvetoval s centralnim komitejem ali politbirojem. Po uradnih podatkih je bilo do junija 1951 zaradi »sovražnega dela v duhu Informbiroja« aretiranih 8.403 ljudi, ki so jih po upravnem postopku pošiljali na »družbeno koristno delo«. Sistem je bil zasnovan tako, da neposrednega nasilja navidez niso izvajali stražarji, ampak zaporniški »kolektiv«. Udba je prek skesanih zapornikov organizirala tako imenovano samoupravo, v kateri so jetniki pretepali, izčrpavali in ovajali drug drugega. V zameno so lahko dobili lažje delo, boljšo hrano, nekaj cigaret in predvsem upanje, da bodo po priznanju svoje »zmote« izpuščeni. Najprepričljivejši dokaz spreobrnjenja je bila ovadba prijateljev in sorodnikov, zato so priznanja, resnična ali izmišljena, sprožala tudi nove aretacije.
Zaporniki so tako postajali hkrati žrtve in izvajalci nasilja, oblast pa je lahko trdila, da ima čiste roke. Sistem je do skrajnosti razvil mehanizme, ki smo jih v tej zgodbi že srečali: karakteristike, samokritiko in dokazovanje lastne lojalnosti z obtoževanjem drugega. Obračun leta 1948 obenem ni bil povsem nov pojav, ampak nadaljevanje dolgotrajnih frakcijskih bojev v partiji. Med najbolj sumljivimi so postali prav stari komunisti, ki so bili v vodstvu še pred Titom in so mu nasprotovali že v 30. letih. Okoliščine Gorkićevega padca in Kontejeve aretacije niso bile enake, vendar je bilo v obeh primerih staro politično razhajanje spremenjeno v vprašanje lojalnosti, od katerega je bilo lahko odvisno življenje.
Tako so se razšle življenjske poti peterice z gradu. Kardelj in Kidrič sta sodila med najmočnejše može nove Jugoslavije, Tomšiča pa je leta 1942 ustrelil italijanski okupator. Oswald se je po vojni znašel med 15 obtoženci na Diehl-Oswaldovem procesu, prvem in največjem izmed dachauskih procesov. Obtožencem so brez dokazov pripisali sodelovanje z Gestapom med vojno in z zahodnimi obveščevalnimi službami po njej ter jih z mučenjem prisilili k priznanjem. Oswald je bil obsojen na smrt in pozneje usmrčen. Vili Konte je umrl kot zapornik države, ki jo je pomagal ustvariti. Vsi so začeli na istem kraju in pod istim političnim znamenjem, njihove poti pa so se končale radikalno različno. Na koncu ni odločalo le, kako trdno je kdo verjel, ampak tudi, na kateri strani partijske razločilne črte se je znašel, ko se je ta premaknila. Knjiga, iz katere je zgodba povzeta, ima naslov Slišati tišino, in to ni naključje. O Viliju Konteju sta desetletja molčala tako družinski spomin kot zgodovinopisje, Ivan pa o tem, kar je preživel, ni govoril niti z lastno vnukinjo.
Kaj je torej bila revolucija
Vrnimo se še enkrat v hotel Lux. Josip Broz je tam pisal svoj življenjepis znova in znova, da so lahko kadroviki primerjali različice ter v razlikah iskali laži. Toda najpomembnejše lekcije mu niso dala predavanja ali knjige, temveč življenje v tej stavbi. Spoznal je organizacijo, ki je bila hkrati zatočišče, šola in nevarnost; naučil se je ocenjevati tovariše, molčati v sobah s telefonom in živeti v svetu, v katerem ljudi ponoči odpeljejo. Ko so prijeli človeka, ki mu je priskrbel sobo, je za to izvedel od hotelske snažilke. Tudi to je bil del političnega pouka.
Broz in nekaj sto komunistov s sorodnimi izkušnjami so leta 1941 delovali v državi, ki je razpadla v slabih dveh tednih. Pred drugimi političnimi skupinami so imeli tri odločilne prednosti: ideologijo, ki je brezposelnost, kmečke dolgove, družbeno neenakost, fašizem in okupacijo povezovala v skupno razlago; organizacijo, vajeno delovati brez pisarn, legalnega tiska in pravih imen; ter preizkušene kadre z vojaškimi in konspirativnimi izkušnjami, ki so jih številni pridobili zlasti v španski državljanski vojni.
Kar je sledilo, ni bilo eno samo dejanje. Odpor proti okupatorju je bil resničen in je zajel desettisoče ljudi, med katerimi velika večina ni bila v partiji. Brez krščanskih socialistov, sokolov, kulturnikov in množice drugih ljudi ne bi bilo ne Osvobodilne fronte ne partizanskega gibanja. Hkrati je znotraj odpora potekal ožji in načrtneje voden proces, v katerem je organizacija z nekaj več kot 1.200 člani korak za korakom prevzemala ključne položaje: vodstvo fronte, politično vzgojo vojske, upravo na osvobojenem ozemlju, varnostni aparat, pravico določati, kdo je izdajalec, in nazadnje državo.
Revolucije zato ni mogoče preprosto opisati kot skrivno zaroto. Kidrič je januarja 1943 pred partijskimi aktivisti naravnost povedal, da boj ne sme ostati pri narodni osvoboditvi, povojna oblast pa je lastno zgodovino poimenovala ljudska revolucija. Toda odkritost pred partijskimi kadri ni pomenila, da so vsi udeleženci širšega gibanja poznali isti program ali vedeli, katere odločitve vodstvo že pripravlja. Med javnim programom Osvobodilne fronte in notranjimi partijskimi direktivami je ostajal razmik, v katerem je lahko vodstvo sprejemalo odločitve, o katerih niso odločali vsi, ki so gibanju dajali množično podporo.
Kako se je ta razmik med javnim programom in notranjimi odločitvami prenesel v novo državo, pokažeta dva drobca iz leta 1945. Na eni strani so bili državni organi. Avnoj, Antifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije, je med vojno nastal kot predstavništvo odporniškega gibanja, po osvoboditvi pa je opravljal vlogo začasnega parlamenta; med njegovimi zasedanji je oblast izvajalo predsedstvo. Državni ustroj so sestavljali še vlada z ministrstvi, javno tožilstvo in Ozna, varnostna in obveščevalna služba. Na drugi strani je bil politbiro, ožje vodstvo komunistične partije, ki ga je sestavljala peščica ljudi. Politbiro ni bil državni, ampak strankarski organ. Formalno sta bila partija in država ločena sistema.
Zakonodajna oblast je bila tedaj v rokah predsedstva Avnoja. Interese politbiroja je v njem zastopal Moša Pijade, ki je bil obenem predsednik zakonodajnega odbora vlade. Ko je partijska komisija za izgradnjo ljudske oblasti hotela sklicati sestanek komunistov, zaposlenih v predsedstvu Avnoja, je Pijade pobudo zavrnil z razlago, da politbiro o vseh težavah sproti obvešča sam. Za povezavo med zakonodajnim telesom države in vodstvom partije torej ni bilo treba ustanoviti posebnega organa. Zadostoval je človek, ki je sedel v obeh strukturah.
To ni bila izjema. Osrednji organi nove države so delovali na podlagi zelo pomanjkljive zakonodaje, ministrstva pa so v praksi pogosto usmerjali posamezniki s svojo politično avtoriteto, večinoma člani politbiroja. Ozna, vojaško tožilstvo in ministrstvo za ljudsko obrambo so delovali v popolni tajnosti. Javni tožilec in pristojni minister sta avgusta 1945 predlagala razmejitev pristojnosti in koordinacijo med resorji, saj brez nje nista mogla skrbeti za zakonitost, zlasti v kazenskih postopkih.
V teh dveh primerih se pokaže, kako sta se formalno ločena sistema v resnici prepletala. Partijsko vodstvo je sprejemalo ključne odločitve, državni organi pa so jih izvrševali, ne da bi nujno poznali njihov izvor ali celoten obseg. Takšno odločanje ni bilo skrito le pred ljudmi, ki so prihajali na zbore volivcev, ampak tudi pred deli državnega aparata. Javni tožilec nove Jugoslavije ni mogel nadzorovati zakonitosti, ker ni vedel, kaj počne varnostna služba iste države.
Revolucija zato ni bila dogodek z jasnim začetkom in koncem, temveč proces, ki ni potekal ločeno od odpora, ampak skozenj. Potekal je prek istih ljudi in ustanov ter črpal legitimnost iz boja proti okupatorju. Mnogi so v gibanje vstopili zaradi osvoboditve in pravičnejše družbe, ne da bi poznali politično smer, h kateri ga je usmerjalo partijsko vodstvo; drugi so družbeno revolucijo želeli in jo razumeli kot nujno nadaljevanje odpora. Če uporabimo podobo železnice: večina ljudi se je vkrcala zaradi osvoboditve, maloštevilno vodstvo pa je poznalo tudi smer politične preobrazbe in leta 1945 nadzorovalo ključne kretnice.
To je bila revolucija v Sloveniji: ne trenutek, ko bi majhna skupina nenadoma prevzela državo, niti dogodek, ki bi se zgodil namesto odpora, ampak proces, v katerem je množično odporniško gibanje postajalo tudi infrastruktura nove oblasti. Prav zato je danes odpor tako težko ločiti od revolucije. Veliko ljudi je sodelovalo v istem zgodovinskem procesu, vendar niso poznali istih ciljev in isti boj zanje ni pomenil iste prihodnosti.
Viri in literatura
Marie-Janine Calic, Tito: večni partizan, prev. Majda Deutsch, Cankarjeva založba, Ljubljana 2024. Izvirnik: Tito: Der ewige Partisan, C. H. Beck, München 2020.
Zdenko Čepič, »Nekaj stopinj revolucije v pluralni dobi Osvobodilne fronte«, Prispevki za novejšo zgodovino 38, št. 1–2, 1998, str. 89–110.
Vida Deželak Barič, Komunistična partija Slovenije in revolucionarno gibanje 1941–1943, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2007.
Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knj. 1–7, Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, Ljubljana 1962–1989.
Anton Grad, »Šturm, Franc (1881–1944)«, Slovenska biografija, Slovenska akademija znanosti in umetnosti in ZRC SAZU, 2013; prvotno objavljeno v Slovenskem biografskem leksikonu, 1971.
Damijan Guštin, »Razvoj vojaškega sodstva slovenskega odporniškega gibanja 1941–1945«, Prispevki za novejšo zgodovino 44, št. 1, 2004, str. 49–62.
Jože Hočevar (ur.), Slovenci v španski državljanski vojni / Eslovenos en la Guerra Civil Española / Slovenians in the Spanish Civil War, Združenje protifašistov in borcev za vrednote NOB Koper, Koper 2010.
Martin Ivanič (ur.), Dachauski procesi: raziskovalno poročilo z dokumenti, Komunist, Ljubljana 1990.
Božidar Jezernik, »Goli otok kot zibelka socialističnega samoupravljanja«, Zgodovina za vse 27, št. 1, 2020, str. 73–92.
Žarko Lazarević, »Družba in gospodarstvo med obema vojnama: vprašanja ravni modernizacij«, Zgodovinski časopis 67, št. 1–2, 2013, str. 110–134.
Eva Mally, Slovenski odpor: Osvobodilna fronta slovenskega naroda od 1941 do 1945, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2011.
Eva Mally, »Demokracija in demokratičnost v Osvobodilni fronti«, Prispevki za novejšo zgodovino 51, št. 1, 2011, str. 185–205.
Bogdana Marinac, »Konte Ivan«, digitalna zbirka Ljudje morja, Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran.
Jurij Perovšek, »Slovenci in jugoslovanska skupnost 1918–1941«, Zgodovinski časopis 59, št. 3–4, 2005, str. 447–460.
Jože Pirjevec, Jugoslavija 1918–1992: nastanek, razvoj in razpad Karadjordjevićeve in Titove Jugoslavije, Beletrina, Ljubljana 2025.
Jože Pirjevec, Kardelj: socialistični utopist na oblasti, Beletrina, Ljubljana 2026.
Jože Pirjevec, Tito in tovariši, Cankarjeva založba, Ljubljana 2011.
Jelka Piškurić, »Prispevek k razumevanju organizacije in delovanja Črne roke: primer Franca Fraklja«, Zgodovinski časopis 76, št. 1–2, 2022, str. 160–183.
Martin Previšić, Zgodovina Golega otoka, prev. Andrej E. Skubic, Mladinska knjiga, Ljubljana 2021. Izvirnik: Povijest Golog otoka, Fraktura, Zaprešić 2019.
Barbara Vodopivec, Slišati tišino: družine Oblak, Dobovišek in Konte v družbeno-zgodovinskem ogledalu 19. in 20. stoletja, Založba ZRC, Ljubljana 2025.
Jerca Vodušek Starič, Prevzem oblasti 1944–1946, Cankarjeva založba, Ljubljana 1992.
Prežihov Voranc, Borba na tujih tleh: evropski potopisi, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1946.