Poleti 1793 se je britanska ladja po več mesecih plovbe iz Portsmoutha na jugu Anglije približevala Pekingu. Na krovu je bil lord George Macartney, poslanec britanskega kralja Jurija III., z darili, ki naj bi osupnila cesarski dvor: teleskopi, ure z avtomati, model osončja, celo balon na vroči zrak. Ko je avgusta dosegel cesarjevo poletno rezidenco v Džeholu, se je znašel pred občutljivo protokolarno dilemo: kako globoko naj se prikloni.
Po dvorskem protokolu bi moral pasti na obe koleni in se s čelom dotakniti tal, kakor so to pred njim storili poslanci vazalnih dežel. Macartney, izkušen diplomat, je poiskal kompromis: pokleknil je na eno koleno, kakor bi to storil pred lastnim kraljem.
Avdienca je bila 14. septembra, nekaj dni pred cesarjevim dvainosemdesetim rojstnim dnem. Qianlong je takrat sedel na prestolu že oseminpetdeset let. Macartney si je tisti večer v zasebni dnevnik, ki ga je svet prebral šele dolgo po njegovi smrti, zapisal, da je videl »kralja Salomona v vsej njegovi slavi«. Prizor ga je spomnil na lutkovno predstavo iz otroštva, ki se mu je takrat zdela najvišji izraz človeške veličine.
Cesar si je darila ogledal z vljudnim nezanimanjem in po nekaj tednih poslal odgovor, ki ga je Macartney odnesel domov namesto trgovinskega dogovora. Kitajska, je pisal cesar, ima vsega v izobilju in ne potrebuje ničesar od zunanjih dežel. Britanija naj raje izkaže zvestobo in prizna svoj položaj v obstoječem redu.
Danes zveni cesarjev odgovor skoraj komično, saj vemo, kaj se je zgodilo v naslednjem stoletju. Kitajsko cesarstvo je v nekaj desetletjih izgubilo tri velike vojne in se znašlo pod vse močnejšo tujo nadvlado, Britanija pa je medtem zgradila največji imperij v zgodovini sveta. Toda leta 1793 je bila cesarjeva samozavest povsem razumljiva. Kitajska in Indija sta bili takrat gospodarski središči sveta in sta proizvajali večino visokokakovostnega blaga, ki se ga je splačalo voziti čez pol sveta. Evropske sile so že desetletja iskale način, kako se vključiti v ta trgovinski sistem.
Britanija Kitajski ni mogla ponuditi skoraj ničesar, kar bi ta želela kupovati, zato je trgovinski primanjkljaj poravnavala s srebrom, ki pa ga ni imela v neomejenih količinah. Macartneyjeva odprava je bila poskus, da bi Kitajsko odprli širši britanski trgovini in našli blago, s katerim bi zmanjšali odtekanje srebra. Opij je medtem že postajal drugačen in precej temačnejši odgovor na isti problem.
Za to samozavestjo ni stala le gospodarska moč, ampak tudi globlji vzorec, ki ga je zgodovinar Mark Elvin opisal kot past ravnovesja na visoki ravni (high-level equilibrium trap). Sistem je stoletja deloval tako dobro, da kitajska elita ni videla veliko razlogov za tvegane spremembe. Konfucijanski učenjaki so živeli v svetu, ki jim je dajal manj razlogov za skrb kot kdajkoli prej, jezuitski zemljevidi na dvoru pa so bili prirejeni tako, da so ohranjali predstavo o Kitajski kot središču sveta. Cesarjeva samozavest zato ni izvirala iz slepote, ampak iz dolge in uspešne zgodovinske izkušnje.
Manj kot pol stoletja pozneje je prav opij sprožil vojno, ki je Kitajsko prisilila na kolena. Preden pa pridemo do tega, velja postaviti vprašanje, ki se odpira že ob Macartneyjevi odpravi: kaj pravzaprav mislimo, ko rečemo, da je neka družba »imperialistična«? Je to isto kot reči, da je »kolonialna«? In kaj sploh je imperij, če ni le velika država z veliko vojsko?
Imperij, imperializem, kolonializem
Razlike med imperijem, imperializmom in kolonializmom niso tako samoumevne, kot se morda zdijo. Imperij je najprej politična tvorba: razmerje med središčem in podrejenimi ozemlji, v katerem ena skupnost vlada drugim in ima več politične moči in pravic. V tem smislu so imperiji stari toliko kot zgodovina sama, od Rima do Mogulov, in niso nič posebej značilnega za evropsko 19. stoletje.
Imperializem je nekaj drugega: politika, praksa in ideologija, s katerimi neka skupnost takšno prevlado širi ali vzdržuje. Temelji na prepričanju, da je nadzor nad drugimi upravičen. Da so nekatera ljudstva »civilizirana« in druga ne, da ima trgovec pravico do tujega trga ali da srebro pripada tistemu, ki ima močnejšo floto – vse to so lahko utemeljitve imperialistične politike, še preden pride do vojaške osvojitve.
Kolonializem je tretji izraz, ki ga pogosto uporabljamo kot sopomenko prejšnjih dveh, čeprav označuje nekaj natančneje določenega: eno od konkretnih institucionalnih oblik imperializma, pri kateri tuja sila nad ozemljem in njegovim prebivalstvom vzpostavi trajnejši politični, gospodarski in pravni nadzor. Ta članek govori predvsem o mehanizmih, s katerimi se takšna prevlada vzpostavlja in vzdržuje. Kolonialno izkušnjo – zgodbo tistih, ki so tak sistem doživljali na lastni koži – bomo obravnavali posebej.
Da razlika med pojmi ni zgolj akademska podrobnost, pokaže že pogled v našo lastno zgodovino. Avstro-Ogrska, v kateri so tedaj živeli Slovenci, je bila večnacionalni imperij, v katerem je bila politična moč med narodi in deželami zelo neenakomerno razporejena. A v tekmo za prekomorske kolonije se konec 19. stoletja ni podala; njen imperializem, kolikor ga je imela, ni imel kolonialne oblike. Kitajska po opijskih vojnah, h katerim se bomo še vrnili, je natanko obratni primer: kolonija ni nikoli postala, a je učinke imperializma občutila v polni meri. Imperij, imperializem in kolonializem se torej lahko pojavljajo v skoraj poljubnih kombinacijah, in prav zato potrebujemo tri besede, ne ene.
Star recept, nova hitrost
Vprašanje, kaj je bilo pri »novem imperializmu« ob koncu 19. stoletja pravzaprav novega, je zavajajoče preprosto. Prva skušnjava je odgovoriti: skoraj vse. Med letoma 1880 in 1914 je skoraj vsa Afrika, z izjemo Etiopije in Liberije, prešla pod evropski nadzor, jugovzhodno Azijo si je v veliki meri podredila Francija, Korejo Japonska, otoke Pacifika pa so si razdelile ZDA, Japonska, Nemčija, Francija in Britanija. Zdelo se je, kot da je svet v nekaj desetletjih zamenjal lastnika.
Toda če pogledamo, kako so nove kolonialne oblasti dejansko vladale, se pokaže drugačna slika. Britanija je številne afriške kolonije upravljala po vzorcu, ki ga je že desetletja uporabljala v Indiji: poiskala je lokalne zaveznike, jih plačala manj kot lastne uradnike in prek njih izvajala velik del uprave. Tudi ta model »posredne oblasti« ni bil povsem britanska iznajdba, ampak se je deloma zgledoval po načinih, s katerimi je Indijo pred Britanci upravljal mogulski imperij. Nekatere prakse so segale še dlje nazaj, v šestnajsto in sedemnajsto stoletje, ko je Britanija oblikovala politiko za svoje karibske in severnoameriške kolonije. Imperiji torej niso vedno izumljali novih načinov vladanja, ampak so si jih skozi stoletja izposojali drug od drugega, kot bi šlo za skupno zalogo receptov.
Kaj je bilo torej zares novo? Predvsem kombinacija in hitrost. Nova zdravila so Evropejcem omogočila preživeti malarijo in druge tropske bolezni, ki so jih prej pogosto zadrževale ob obali. Strojnica je napadalcem dala vojaško prednost, kakršne prej ni bilo. Telegraf, železnica in parnik so čas komunikacije in premikanja čet skrajšali z mesecev na dneve. Nobena od teh tehnologij sama zase ne bi omogočila osvojitve skoraj celotne celine v nekaj desetletjih. Odločilna je bila njihova kombinacija.
Tehnološka premoč je osvajanje močno pospešila, hkrati pa je povečala nevarnost, da bi evropske sile pri tekmovanju za ozemlja prišle v spor med seboj. Leta 1884 je zato nemški kancler Otto von Bismarck v Berlin povabil predstavnike dvanajstih evropskih držav, ZDA in Osmanskega cesarstva. Sobo je obvladovala orjaška karta Afrike. Afričana v njej ni bilo niti enega.
Tri mesece in pol so se dogovarjali predvsem o dvojem: kako naj se med seboj obveščajo o novih ozemeljskih zahtevah in kdaj sme neka sila trditi, da neko ozemlje resnično nadzoruje, ne le da si ga je prisvojila na papirju. Temu so rekli načelo učinkovite oblasti. Posebej pomembno je bilo za obalne pasove, od koder se je evropski nadzor nato širil v notranjost.
Pomembno orodje, s katerim so si evropske sile v naslednjih letih pridobivale tak nadzor, so bile pogodbe z lokalnimi voditelji. Raziskovalec ali predstavnik kolonialne sile je z lokalnim voditeljem podpisal pogodbo o »zaščiti«, jo prinesel domov, njegova vlada pa jo je lahko uporabila kot podlago za razglasitev protektorata ali posesti ter o tem obvestila druge evropske sile. Pogodbe so bile pogosto napisane v jeziku, ki ga lokalni podpisnik ni razumel, podpisovali pa so jih tudi ljudje, ki niso imeli pooblastila, da bi odločali o ozemlju. Celoten postopek je temeljil na predpostavki, da politične pravice ljudi, ki so tam že živeli, nimajo enake teže kot zahteve evropskih držav.
Berlinska konferenca imperializma torej ni izumila, postavila pa je pravila, po katerih so evropske sile med seboj urejale nove ozemeljske zahteve. Namen teh pravil je bil predvsem preprečiti, da bi tekmovanje za Afriko preraslo v vojno med evropskimi državami. Prav ta uskladitev je skupaj s tehnološko premočjo pripomogla k temu, da je delitev celine potekala tako hitro.
Zakaj prav takrat?
Tehnologija je torej ponudila nova sredstva osvajanja, vendar sama po sebi ne pojasni, zakaj so jih evropske sile sploh uporabile. Za odgovor moramo pogledati tudi, kaj se je dogajalo v gospodarstvu in v predstavah ljudi, ki so vodili evropske države in podjetja.
Industrijska revolucija je močno povečala povpraševanje po surovinah. Bombaž, kavčuk, baker in palmovo olje so prihajali predvsem iz delov sveta, kjer industrijske proizvodnje skoraj ni bilo. Hkrati so te dežele veljale za potencialne trge evropskih izdelkov. Osvojitev je tako obljubljala dvojno korist: dostop do surovin in nove kupce za industrijsko blago. Gospodarski interes je zato postal eden pomembnih argumentov za širjenje imperijev.
Gospodarski interes je potreboval tudi moralno upravičenje, tega pa je ponudil rasizem. Prepričanje, da so nekatera ljudstva po naravi manjvredna, ni bilo novo, se je pa v 19. stoletju okrepilo, deloma kot dediščina atlantske trgovine s sužnji, deloma zaradi psevdoznanstvenih teorij o rasi, ki so tedaj veljale za resno znanost. Iz tega je zrasla še nevarnejša zamisel: da osvajanje ni le pravica močnejšega, ampak njegova dolžnost do šibkejšega. »Civilizacijska misija« je kolonialno oblast predstavljala kot pomoč tistim, ki naj bi jih bilo treba naučiti reda, dela in napredka. Takšno prepričanje je omogočalo, da je bilo nasilje mogoče razumeti celo kot dobro delo.
Nacionalizem je tem motivom dodal še tekmovanje med državami. Ideja, ki je ljudstvom obljubljala pravico do lastne države, je lahko hitro zdrsnila v prepričanje, da ima lastna skupnost tudi pravico vladati drugim. Britanija, Francija in Nemčija so zato tekmovale za vsak še nezaseden kos zemljevida, preden bi ga zasedla katera od tekmic. Tudi ozemlje, ki samo po sebi ni obljubljalo večjega gospodarskega izplena, je lahko postalo dragoceno kot znamenje državne moči in prestiža.
Pomemben je bil še dejavnik, ki ga zgodovinarji označujejo kot delovanje »mož na terenu«: vojakov, raziskovalcev, trgovcev in kolonialnih uradnikov, ki so daleč od doma pogosto ravnali na lastno pobudo in svoje vlade postavljali pred izvršena dejstva. Ozemlje so lahko zasedli zaradi dobička, prestiža ali osebne ambicije, centralna oblast pa je pridobitev šele naknadno potrdila. Prav preplet gospodarskih interesov, rasnih predstav, nacionalnega tekmovanja in pobud posameznikov pojasni, zakaj se je osvajanje tako hitro širilo.
Toda takšna razlaga je preveč preprosta, če iz nje sklepamo, da je industrializacija sama povzročila imperializem. Velika ozemeljska osvajanja so se začela precej prej: carska Rusija je prodirala čez Sibirijo dolgo pred lastno industrializacijo, Britanci pa so si velik del Indije podredili, še preden je ta postala pomemben trg za britansko industrijsko blago. Industrijska revolucija torej imperializma ni ustvarila. Dala pa mu je sredstva, s katerimi je bilo mogoče stare težnje po oblasti uresničevati hitreje in v mnogo večjem obsegu.
Ena najvplivnejših gospodarskih razlag imperializma je prišla od britanskega ekonomista Johna A. Hobsona. V knjigi Imperialism iz leta 1902 je trdil, da premožni sloji doma niso našli dovolj donosnih naložb, zato so kapital usmerjali v tujino in od države zahtevali, da njihove naložbe tam zaščiti. Na njegovo razlago sta se pozneje, vsak po svoje, navezala tudi Lenin in Hannah Arendt.
Hannah Arendt je to povezavo med kapitalom in politično oblastjo razvila še naprej. V desetletjih pred letom 1880 se je v Evropi kopičil kapital, za katerega doma ni bilo dovolj donosnih naložb. Njegovi lastniki so ga zato usmerjali v tvegane posle daleč od Evrope, nato pa od svojih vlad zahtevali, naj te naložbe zaščitijo. Izvoz denarja je tako zahteval tudi izvoz politične moči.
V tem branju ni bilo najprej osvojeno ozemlje, ki bi nato prineslo dobiček; najprej je bil odvečni denar, ki je šele nato zahteval osvojitev, da bi zavaroval samega sebe. In ker se kapital, ki se plemeniti sam iz sebe, ne more nikoli ustaviti, se tudi širjenje, ki mu služi, ne more: nastane politika, ki ji Arendt pravi ekspanzija zaradi ekspanzije same, širjenje brez končne točke in brez drugega cilja od nadaljevanja. Cecil Rhodes, imperialist, po katerem so poimenovali celo državo, je to logiko izrazil z redko iskrenostjo. Ekspanzija je vse, je izjavil, in ob pogledu na nočno nebo obžaloval, da si ne more priključiti še planetov. Zvezde so ga motile, ker so bile nedosegljive.
Lenin je sredi prve svetovne vojne razlago zaostril še bolj: imperializem zanj ni bil zgolj politika ali ideologija, ampak nujna razvojna stopnja kapitalizma, v kateri se industrijski in bančni kapital združita v finančno oligarhijo, ta pa zaradi potrebe po novih trgih in naložbah sili v delitev sveta. Njegova knjižica je za celo stoletje določila, kako je o imperializmu govorila polovica sveta. Za naš namen pa je pri njej pomembno predvsem to, da tudi ona opisuje logiko, ne ozemlja: imperializem je zanjo stanje sistema, ne seznam kolonij.
Doslej smo večinoma govorili o osvajanju ozemlja in formalni oblasti. A obstajala je še ena pot do podobnega učinka, ki ni zahtevala trajne okupacije niti formalne kolonialne uprave, in ta pot vodi naravnost v Kanton poletja 1839.
Kanton, poletje 1839
Za bambusovo ograjo pri Kantonu, pristaniškem mestu blizu Hongkonga, ki ga danes poznamo kot Guangzhou, je petsto delavcev poleti 1839 dneve in dneve praznilo zaboje v tri z apnom obložene jame. V njih je bil opij, pridelan v britanski Indiji in prodan kitajskim tihotapcem za srebro. Komisar Lin Zexu, ki ga je cesar poslal, da bi zatrl trgovino z drogo, je tri tedne opazoval, kako se dvajset tisoč zabojev opija raztaplja in odteka v morje. Vsak večer je prosil duhove morja za odpuščanje in jih svaril, naj se umaknejo, preden jih doseže strup.
Do tega prizora je pripeljalo dolgoletno trgovinsko neravnovesje. Britanci so kupovali ogromne količine kitajskega čaja, svile in porcelana, Kitajska pa od njih skoraj ničesar. Razliko so morali poravnavati s srebrom, ki je zato odtekalo iz Britanije. Vzhodnoindijska družba je rešitev našla na indijskih poljih maka: opij je prodajala kitajskim tihotapcem za srebro, s tem istim srebrom pa nato kupovala čaj. Trgovina z drogo je tako postala način za obračanje trgovinskega toka. Ko je Vzhodnoindijska družba leta 1833 izgubila monopol nad trgovino s Kitajsko, so novi zasebni trgovci uvoz opija v petih letih skoraj podvojili.
Leta 1838 se je cesar odločil odločno zatreti že dolgo prepovedano trgovino z opijem. Lin Zexu je tuje trgovce prisilil, da so izročili svoje zaloge, v Londonu pa se je vnela razprava o tem, kako naj se Britanija odzove. William Gladstone je vojno za zaščito trgovine z opijem označil za sramoto, ki bo britansko zastavo spremenila v piratsko. Zunanji minister lord Palmerston je zagovarjal nasprotno stališče: britanski gospodarski interesi so bili z opijem že tesno povezani, uničeno blago pa po njegovem mnenju niso smeli plačati britanski davkoplačevalci. Njegova stran je v parlamentu tesno zmagala. Britanija je poslala vojaško silo, od Kitajske pa zahtevala tudi povračilo za uničeni opij.
Kitajske lesene ladje proti železnim parnim vojnim ladjam, kakršna je bila HMS Nemesis, niso imele veliko možnosti. Leta 1842 je bila Kitajska prisiljena podpisati Nankinško pogodbo. Ta in sporazumi, ki so ji sledili, so Britancem odprli nova pristanišča, prinesli Hongkong in postopoma tudi eksteritorialne pravice, zaradi katerih britanski državljani na kitajskih tleh niso več odgovarjali kitajskim, temveč britanskim sodiščem. Druga opijska vojna poldrugo desetletje pozneje je prinesla še večje koncesije: trgovina z opijem je postala legalna, tuje sile pa so dobile še večji vpliv na kitajsko gospodarstvo in politiko.
Kitajska pri tem ni postala kolonija. V Pekingu ni sedel britanski guverner in država je do konca dinastije ostala formalno samostojna. Toda razmerje moči se je temeljito spremenilo. Tuja sila je lahko narekovala pogoje trgovine, izsiljevala spremembe zakonov in omejevala možnost kitajske oblasti, da sama odloča, kaj se sme prodajati na njenem ozemlju. Tak način pritiska brez neposredne kolonialne uprave je postal znan kot »diplomacija topovnjač« (gunboat diplomacy). Vzorec je bil preprost: močnejša država je postavila gospodarsko ali politično zahtevo, ob zavrnitvi pa jo podprla z grožnjo vojaške sile ali z njeno uporabo. Pogajanja so se nadaljevala šele, ko je bilo razmerje moči nedvoumno.
Zgodovinarji takšno obliko prevlade opisujejo kot »neformalni imperializem«. Izraz ni protislovje, ampak opozarja, da imperialni nadzor ni nujno zahteval neposredne osvojitve in kolonialne uprave. Ni bilo treba, da je ozemlje na zemljevidu dobilo barvo tuje države, da bi lahko ta določala pomemben del njegovih pravil. Bistveno je bilo razmerje, v katerem je ena stran lahko postavljala pogoje, druga pa jih ni mogla učinkovito zavrniti. Prav v tem se pokaže jedro imperializma: ne nujno posedovanje ozemlja, ampak možnost, da ena skupnost drugi vsili svojo voljo.
Tihi stroji oblasti
Ko je bilo ozemlje enkrat osvojeno in ni šlo več le za izsiljeno pogodbo, ga je bilo treba tudi vsakodnevno upravljati. Kolonialne oblasti pri tem niso mogle računati samo na vojsko. Vojaki in uradniki iz matične države so bili dragi, ljudi pa je bilo premalo, da bi lahko neposredno nadzorovali milijone prebivalcev. Velik del kolonialne oblasti je zato deloval prek manj opaznih mehanizmov: lokalnih posrednikov, davkov, zakonov, znanja in šol.
Ena najpogostejših rešitev je bila posredna oblast. Kolonialne sile so se oprle na lokalne poglavarje, uradnike, prevajalce, uslužbence in vojake ter prek njih izvajale velik del uprave. Tak sistem je bil cenejši in je zahteval bistveno manj ljudi iz Evrope. Hkrati je oblast lažje delovala prek ljudi, ki so poznali lokalni jezik, navade in razmerja moči.
Toda prav v tem je bila tudi njena notranja slabost. Kolonialna oblast je potrebovala domačine, ki so znali njen sistem uporabljati, razlagati zakone, voditi upravo in komunicirati z oblastjo. S tem pa je sama vzgajala ljudi, ki so sistem poznali od znotraj in so ga lahko pozneje uporabili tudi proti njegovim gospodarjem. Prav med uradniki, vojaki in izobraženimi domačini so zato pozneje pogosto vzniknila protikolonialna gibanja.
Pomembno orodje je bil tudi denar. Kolonialne uprave so marsikje uvedle davke, ki jih je bilo treba plačevati v gotovini. Za prebivalstvo, ki je velik del svojih potreb prej zadovoljevalo zunaj denarnega gospodarstva, je to pomenilo, da je moralo nekje zaslužiti denar. Pogosto ga je bilo najlažje dobiti z delom na plantažah, v rudnikih ali pri javnih delih. Davek tako ni bil le vir prihodkov za upravo, ampak tudi način, kako ljudi vključiti v gospodarski sistem, ki ga je vzpostavila kolonialna oblast.
Tudi pravo je bilo več kot skupek pravil. Kolonizirani prebivalci so lahko iskali pravico ali se pritožili zoper krivico, vendar so to morali početi znotraj institucij, ki jih je vzpostavila tuja oblast. Ta je odločala, katera pravila veljajo, kdo jih razlaga in katera oblika lokalnega prava bo sploh priznana. Pravo je tako ustvarjalo vtis urejenosti in predvidljivosti, hkrati pa je določalo okvir, znotraj katerega je bilo oblast sploh mogoče izpodbijati.
Prav tu se pokaže posebna vloga znanja. Za učinkovito upravljanje oddaljenega ozemlja je bilo treba poznati njegove jezike in zakone, poti in reke, razporeditev prebivalstva, naravne vire in možnosti za trgovino. Geografi so risali zemljevide, botaniki popisovali rastline, jezikoslovci sestavljali slovarje in slovnice, uradniki pa zbirali podatke o prebivalstvu in lokalnih institucijah. Takšno znanje je lahko služilo znanosti, hkrati pa tudi učinkovitejšemu pobiranju davkov, delovanju sodišč, izkoriščanju virov in premikanju vojske.
Toda znanje ni preprosto potovalo iz Evrope v preostali svet. Evropejci so bili pogosto odvisni od ljudi, ki so deželo poznali veliko bolje od njih. Misijonarji na Kitajskem so se pri branju zahtevnih besedil opirali na kitajske učenjake, evropski raziskovalci v Indiji na pandite, botaniki pa na lokalne poznavalce rastlin. Tudi nekateri pomembni zemljevidi so nastali s povezovanjem lokalnega znanja in evropskih merilnih tehnik.
Dober primer te dvojnosti je William Jones, britanski sodnik in eden od začetnikov evropske indologije. Pri učenju sanskrta je bil učenec indijskih panditov in se je dobro zavedal, da Evropejci brez njihovega znanja ne morejo razumeti indijskega prava, književnosti in zgodovine. Toda sanskrta se ni učil samo iz učenosti. Kot kolonialni sodnik je želel zmanjšati svojo odvisnost od domačih prevajalcev in dobiti neposrednejši nadzor nad pravnim sistemom. Jonesov primer lepo pokaže, kako je lahko pridobivanje znanja hkrati širilo razumevanje druge kulture in krepilo sposobnost kolonialne oblasti, da jo upravlja.
Z rastjo evropske politične premoči je takšno sodelovanje postajalo vse bolj neenakopravno. Lokalno znanje so evropske ustanove zbirale, prevajale, sistematizirale in vključevale v svoje zemljevide, knjige, muzeje in upravne sisteme. Znanje, ki je nastalo v sodelovanju, je tako lahko postalo tudi sredstvo učinkovitejšega nadzora.
Podobno dvojno vlogo so imele šole. Kolonialne oblasti so prek njih širile svoj jezik, pravila in vrednote ter izobraževale ljudi, ki jih je uprava potrebovala za svoje delovanje. Toda izobraževanja ni bilo mogoče povsem omejiti na potrebe oblasti. Šole so širile tudi ideje o svobodi, enakosti, državljanstvu in političnih pravicah. Izobraženi domačini so zato lahko prav z načeli, ki so jih spoznali v kolonialnih ustanovah, začeli presojati oblast, ki jim je enakopravnost odrekala.
Logika nasilja
Posredna oblast, davki, zakon in znanje so omogočali vzdrževanje kolonialne oblasti brez nenehne uporabe sile. Toda nasilje ni nikoli povsem izginilo. Ostajalo je v ozadju kot skrajno sredstvo oblasti, zato se velja vprašati, zakaj je bilo tako pogosto in tako surovo.
Razlogov je bilo več in so se med seboj prepletali. Prvi je izhajal iz samega razmerja moči: majhna skupina je vladala veliko številčnejšemu prebivalstvu, ki si takšne oblasti ni izbralo. Strah pred izgubo nadzora je zato opravičeval ukrepe, ki bi bili v Evropi težko sprejemljivi. Ko je britanski raziskovalec Henry Morton Stanley potoval po osrednji Afriki, je iz vasi jemal hrano in uporabljal tudi eksplozivne naboje, kakršni so bili v Evropi že predmet omejitev.
Drugi razlog je bil gospodarski. Prisilno delo je bilo cenejše od plačanega, zato je lahko težnja po dobičku neposredno spodbujala nasilje. V Svobodni državi Kongo, zasebni posesti belgijskega kralja Leopolda II., so kavčukove kvote izterjevali z zajemanjem talcev, pretepanjem, pobijanjem in pohabljanjem. Odsekane roke so postale eden najbolj zloglasnih simbolov tega sistema.
Tretji razlog je bila ideologija. Kolonizirane ljudi so pogosto obravnavali kot nedorasle, ki jih je treba disciplinirati in prevzgojiti. Tak pogled je opravičeval fizično kaznovanje, hkrati pa je ustvarjal tudi manj vidno obliko nasilja. Frantz Fanon, psihiater z Martinika, ki je delal v Alžiriji, je opisoval psihološke posledice sveta, v katerem je kolonizirani človek nenehno poslušal, da je manjvreden, da je njegova kultura manj vredna in da mora postati čim bolj podoben tistemu, ki mu vlada, ne da bi mu ta kdaj priznal resnično enakopravnost.
Tehnologija in kapital, rasizem in nacionalizem, formalna osvojitev in neformalni pritisk, posredna oblast in odkrito nasilje – vse to je skupaj sestavljalo sistem imperialne prevlade. Berlinski dogovori iz leta 1884 so bili le eden od poskusov, da bi evropske sile del tega sistema uredile tudi z medsebojnimi pravili.
Za konec se lahko vrnemo k Macartneyju. Isti človek, ki si je po avdienci pri Qianlongu zapisal, da je videl »kralja Salomona v vsej njegovi slavi«, je ob odhodu iz Kitajske cesarstvo primerjal s staro, razmajano bojno ladjo. Dolgo so jo na površju ohranjali sposobni poveljniki, je zapisal, nekoč pa jo bodo slabši nasledniki pustili nasedlo in razbito.
Obe opažanji sta se izkazali za pronicljivi. Qianlong je pravilno presodil moč svojega cesarstva v tistem trenutku, Macartney pa je zaslutil njegovo prihodnjo ranljivost. Nihče od njiju pa ni mogel predvideti, kako hitro se lahko razmerje moči spremeni, ko se tehnološka, gospodarska, politična in ideološka premoč znajdejo na isti strani. Kaj je takšna sprememba pomenila za ljudi, ki so se znašli na drugi strani te premoči, pa je že druga zgodba.