Marca 1899 je nekdanji jeruzalemski župan Jusuf Dija al Halidi sedel k pisanju pisma, ki ga ni nameraval poslati naslovniku neposredno. Sedem strani dolgo pismo je poslal pariškemu vrhovnemu rabinu Zadocu Kahnu s prošnjo, naj ga posreduje Theodorju Herzlu, dunajskemu novinarju in pravniku, ki je tri leta prej objavil delo Judovska država in nato v Baslu sklical prvi sionistični kongres. Jusuf Dija je izhajal iz ugledne jeruzalemske družine islamskih pravnikov, vendar je bil vse prej kot provincialen človek. Pri osemnajstih letih je odšel študirat na Malto, nato v Istanbul, bral dunajske in londonske časopise in nekaj časa predaval na Dunaju. Vedel je, kaj se v Evropi dogaja Judom, in dobro je poznal tudi novo politično gibanje, ki ga je poosebljal Herzl.
Pismo se je začelo spoštljivo. Herzla je imenoval »nadarjenega pisca in resničnega judovskega domoljuba«, Jude pa »naše bratrance«. Zapisal je, da je sionizem načeloma »naraven, lep in pravičen«, in dodal stavek, ki ga danes na spletu pogosto srečamo iztrganega iz konteksta: »Kdo bi mogel oporekati pravicam Judov v Palestini? Moj Bog, zgodovinsko je to vaša dežela.« Nato je prišel do svojega pravega namena. Opozoril je, da je treba upoštevati »brutalno silo okoliščin«: Palestina je del Osmanskega cesarstva in, kar je še pomembneje, »naseljena je z drugimi«. Zaključil je s prošnjo, ki je bila pozneje neštetokrat citirana: »V imenu božjem, pustite Palestino pri miru.«
Herzl je odgovoril hitro, že 19. marca. Osrednjega pomisleka, da v deželi že živijo ljudje, ki imajo o njeni prihodnosti lastne predstave, ni zares obravnaval. Namesto tega je ponudil argument, ki se bo v naslednjem stoletju ponavljal v različnih oblikah: priseljevanje bo domačinom koristilo, saj bo prineslo kapital in povečalo vrednost njihovega premoženja. »Ali verjamete,« je zapisal, »da bo Arabec, ki ima v Palestini hišo ali zemljo, obžaloval, če njena vrednost naraste pet- ali desetkrat?« Nato je dodal nenavaden stavek, saj je odgovoril na vprašanje, ki ga Jusuf Dija pravzaprav ni postavil: »Vidite težavo v obstoju nejudovskega prebivalstva v Palestini. A komu bi sploh prišlo na misel, da bi jih pošiljal proč?«
Štiri leta prej je Herzl v dnevnik zapisal nekaj precej drugačnega, kar takrat ni bilo namenjeno nikomur razen njemu samemu. »Razlastiti bo treba nežno,« je pisal, in predlagal, da bi revno prebivalstvo postopoma spravili čez mejo tako, da bi mu delo našli drugje, doma pa ga ne bi več dobilo. Razlastitev in odstranitev revnih naj bi se izvedli »diskretno in previdno«. V teh nekaj straneh iz konca 19. stoletja je že mogoče prepoznati skoraj vse, kar bo izraelsko-palestinski spor naredilo tako težko razumljiv: resnično judovsko potrebo po varnosti in samoodločbi, resničen palestinski strah pred izgubo domovine ter veliko razliko med tem, kako isti projekt vidijo tisti, ki prihajajo, in tisti, ki tam že živijo.
Spor, ki ni star tri tisoč let
Isto gradivo zgodovinarji berejo različno. Za Rašida Halidija, potomca iste jeruzalemske rodbine in avtorja ene najvplivnejših palestinskih zgodovin, je izmenjava dokaz, da je bila kolonialna razsežnost sionističnega projekta vidna že na začetku in da palestinska zavrnitev ni izvirala iz nerazumnega sovraštva. Za Iana Blacka, dolgoletnega bližnjevzhodnega dopisnika Guardiana in avtorja obsežne zgodovine odnosov med Arabci in Judi v Palestini in Izraelu, kaže predvsem, kako malo je Herzl vedel o deželi, o kateri je pisal. Za Bennyja Morrisa, izraelskega zgodovinarja, ki je z arhivskim delom močno zamajal izraelsko uradno pripoved o nastanku države, pa je Herzlova misel o preselitvi zgodnji primer zamisli, ki je bila v sionizmu dolgo obrobna, večjo politično težo pa je dobila šele v tridesetih letih 20. stoletja. Trije avtorji, isto gradivo, tri branja. Razlikujejo se ne le v sodbi o dogodkih, temveč že v tem, katere dogodke imajo za odločilne in kje zgodbo sploh začnejo.
Ena najbolj razširjenih predstav o izraelsko-palestinskem konfliktu pravi, da gre za starodavno versko sovraštvo, ki se vleče od biblijskih časov in ga zato ni mogoče rešiti. Takšna razlaga je udobna, ker odvezuje odgovornosti. Če spor traja tri tisoč let, potem nihče od živih ni ničesar zakrivil in nihče ne more ničesar spremeniti. Zgodovinsko to ne drži. Judje in Arabci so v Palestini pod osmansko oblastjo stoletja živeli z vsemi hierarhijami, diskriminacijo in občasnimi napetostmi, značilnimi za predmoderne verske družbe, vendar brez organiziranega nacionalnega spora o tem, kateremu ljudstvu mora pripadati dežela. Konflikt v obliki, kot ga poznamo danes, je star nekaj več kot stoletje.
Oba nacionalizma, ki se v njem spopadata, sta moderna. Judovski nacionalizem je del širšega evropskega nacionalnega prebujenja 19. stoletja in odgovor na antisemitizem, palestinska nacionalna zavest pa se jasneje oblikuje v poznem osmanskem in britanskem obdobju, deloma tudi kot odziv na sionistično priseljevanje. To ni nič nenavadnega. Moderni nacionalizmi pogosto nastajajo drug ob drugem in se oblikujejo tudi v razmerju do sosedov in tekmecev. Posebnost tega konflikta je predvsem v tem, da imata obe strani na voljo zelo stare verske in zgodovinske pripovedi, s katerimi lahko moderno politično zahtevo predstavita kot nadaljevanje nečesa mnogo starejšega. In da je o usodi dežele v odločilnem obdobju odločala še tretja stran, britanski imperij.
Evropski odgovor, bližnjevzhodni problem
Sionizem se ni rodil v Palestini, ampak v Evropi, kot odgovor na evropski problem. Po atentatu na ruskega carja Aleksandra II. leta 1881 so po Ruskem imperiju izbruhnili pogromi nad judovskimi skupnostmi. Oblasti so nasilje pogosto dopuščale, ponekod tudi spodbujale. Eden najbolj razvpitih je bil pogrom v Kišinjevu leta 1903, kjer je bilo v dveh dneh ubitih 49 Judov, več sto pa ranjenih ali posiljenih. Za številne vzhodnoevropske Jude je takšno nasilje pomenilo dokončno razočaranje nad upanjem, da bo asimilacija prinesla varnost. Začel se je velik val izseljevanja, predvsem v ZDA, manjši del pa tudi v Palestino.
Herzlov sionizem je nastal v nekoliko drugačnem okolju. Bil je asimiliran srednjeevropski Jud, prepričan, da bo judovska emancipacija postopoma odpravila antisemitizem. Dogajanje ob Dreyfusovi aferi v Franciji je pozneje postalo simbol trenutka, ko naj bi v to prepričanje izgubil vero, čeprav zgodovinarji opozarjajo, da so zametki njegovih sionističnih zamisli starejši. Bistveno je nekaj drugega: antisemitizem po judovski emancipaciji ni izginil. V poznem 19. stoletju je dobil celo novo, rasno obliko, ki je človeka razglasila za Juda ne glede na njegovo vero, jezik ali stopnjo asimilacije. Prvi sionistični kongres je leta 1897 v Baslu zato za cilj razglasil vzpostavitev javno priznane in pravno zavarovane domovine za judovsko ljudstvo.
Tu je treba nekaj jasno povedati, saj je za razumevanje nadaljevanja bistveno. Sionizem je bil gibanje za narodno samoodločbo ljudstva, ki tudi po politični emancipaciji v Evropi ni bilo varno pred antisemitizmom in nasiljem. Hkrati je bil naselitveni projekt v deželi, kjer je že živelo drugo prebivalstvo, ki pri odločanju o njeni prihodnosti ni imelo besede. Ti dve razsežnosti si ne nasprotujeta: sionizem je bil hkrati nacionalni in naselitveni projekt.
Zgodnji sionisti sami so bili pri poimenovanju svojega početja pogosto neposrednejši od svojih poznejših zagovornikov. Herzl je govoril o kolonizaciji, prihodnjo judovsko državo pa opisal tudi kot del evropskega obrambnega zidu v Aziji, »postojanko civilizacije nasproti barbarstvu«. Obstajalo je Judovsko kolonizacijsko združenje, ki je kupovalo zemljo in ustanavljalo naselbine. Beseda kolonizacija tedaj še ni imela enakega političnega prizvoka kot danes in se je uporabljala tudi kot tehnični izraz za organizirano naseljevanje. Zato je poznejši spor o tem, ali je bil sionizem »kolonialen«, deloma spor o zgodovinskih dejstvih, deloma pa o tem, kaj vse danes razumemo pod besedo kolonializem.
Kdo je že živel v Palestini
Palestina okoli leta 1900 ni bila neposeljena in ni bila puščava. Šlo je za območje Osmanskega cesarstva, upravno razdeljeno med več enot, na katerem je živelo približno pol milijona ljudi, velika večina arabsko govorečih muslimanov in kristjanov. Obstajale so tudi stare judovske skupnosti, predvsem v Jeruzalemu, Safedu, Tiberiji in Hebronu. Dežela je imela mesta, pristanišča, sodišča, časopise, trgovino, verske ustanove in zemljiške knjige. Imela je tudi številne kmete, ki so generacije obdelovali zemljo, katere formalni lastniki so včasih živeli daleč proč, denimo v Bejrutu ali Damasku.
Prav razlika med formalnim lastništvom in dejanskim življenjem na zemlji je postala pomembna. Sionistične organizacije so zemljo praviloma kupovale zakonito, vendar so nakupi v nekaterih primerih pomenili, da so družine, ki so jo dolgo obdelovale kot najemniki ali zakupniki, izgubile svoj vir preživetja in se morale izseliti. Vzporedno se je razvijala zamisel hebrejskega dela, avoda ivrit, po kateri naj bi judovska gospodarstva zaposlovala predvsem Jude. Deloma je šlo za poskus ustvariti samostojno judovsko družbo in zagotoviti delo novim priseljencem, ki so težko konkurirali cenejši domači delovni sili, posledica pa je bila postopno nastajanje dveh vse bolj ločenih gospodarstev.
Da lahko iz tega nastane spopad, je bilo nekaterim jasno zelo zgodaj. Hebrejski pisec Ašer Ginzberg, bolj znan kot Ahad ha Am, je po obisku Palestine leta 1891 opozoril, da se Judje v tujini radi tolažijo z mislijo, da so Arabci »divji puščavski ljudje, ki ne vidijo in ne razumejo, kaj se dogaja okoli njih«. To je označil za »hudo zmoto«. Arabci, je zapisal, dobro vidijo, kaj se dogaja, in se ne bodo preprosto umaknili, če bo judovsko naseljevanje začelo ogrožati njihov položaj.
Palestinska nacionalna zavest se je v naslednjih desetletjih oblikovala iz več virov: lokalne pripadnosti, arabskega kulturnega in političnega preporoda, poznoosmanskih političnih sprememb ter vse močnejšega nasprotovanja sionističnemu priseljevanju. Zgodovinarji se razhajajo predvsem v tem, kakšno težo pripisujejo posameznemu dejavniku. Za razumevanje konflikta pa vprašanje, ali je neka nacionalna identiteta dovolj »stara«, pravzaprav ni koristno. Moderni nacionalizmi so nastajali iz zgodovine, jezika, vere, institucij, politične mobilizacije in konfliktov. Palestinski pri tem ni izjema.
Obljuba, ki je ni bilo mogoče izpolniti
Britanski zunanji minister Arthur Balfour je novembra 1917 lordu Rothschildu poslal kratko pismo, v katerem je zapisal, da britanska vlada »blagohotno gleda na vzpostavitev narodnega doma za judovsko ljudstvo v Palestini« in si bo prizadevala ta cilj olajšati, pri čemer se ne sme zgoditi nič, kar bi škodovalo »civilnim in verskim pravicam obstoječih nejudovskih skupnosti v Palestini«. V tej formulaciji je že nakazano protislovje prihodnjih desetletij. Ena skupnost je poimenovana kot ljudstvo in dobi obljubo narodnega doma, druga, ki je takrat predstavljala približno devet desetin prebivalstva, pa nastopi kot skupek »obstoječih nejudovskih skupnosti«. Obljubljene so ji civilne in verske pravice, ne pa politične.
Britanci so med prvo svetovno vojno različnim akterjem dajali obljube, ki jih ni bilo lahko uskladiti. V dopisovanju s šerifom Meke Huseinom so nakazovali podporo arabski neodvisnosti, s Francijo so v sporazumu Sykes-Picot razdelili interesne sfere na Bližnjem vzhodu, z Balfourjevo deklaracijo pa podprli še judovski narodni dom v Palestini. Ni šlo za skrivnostno zaroto, ampak za precej običajen način delovanja imperija, ki je z ozemlji razpolagal kot s kartami na mizi, za katero ljudje, ki so na teh ozemljih živeli, niso sedeli.
Ko je Palestina po vojni postala britanski mandat, je bila Balfourjeva deklaracija vključena v mandatno ureditev. Britanci so tako prevzeli nalogo, ki je vsebovala temeljno protislovje: spodbujati vzpostavljanje judovskega narodnega doma, ne da bi pri tem prizadeli večinsko arabsko prebivalstvo, ki tega projekta ni sprejemalo. Naslednja desetletja so pokazala, da tega protislovja ni bilo mogoče preprosto administrirati.
Ko je delitev postala politična možnost
Med letoma 1936 in 1939 je Palestino pretresel arabski upor, najprej splošna stavka, nato oborožen boj proti britanski oblasti in judovskemu priseljevanju. Britanci so ga zatrli z desettisoči vojakov, množičnimi pridržanji, rušenjem hiš in drugimi vojaškimi ukrepi. Palestinsko politično vodstvo je bilo razbito, številni njegovi člani ubiti, zaprti ali pregnani. Ko je desetletje pozneje prišel odločilni spopad, je bila palestinska družba zato politično in vojaško precej slabše organizirana od judovske.
Sredi upora je Peelova komisija leta 1937 prvič uradno predlagala delitev Palestine na judovsko in arabsko državo. Predlagala je tudi preselitev dela arabskega prebivalstva z območja prihodnje judovske države. Ta podrobnost je pomembna, ker je zamisel o preselitvi, ki je bila v sionističnem gibanju dotlej obrobna in redko javno izrečena, s priporočilom britanske kraljeve komisije dobila novo politično legitimnost. Obe strani sta načrt nazadnje zavrnili.
Vodja palestinskega nacionalnega gibanja in jeruzalemski mufti Hadž Amin al Huseini je po zatrtju upora pobegnil in med drugo svetovno vojno pristal v nacistični Nemčiji. Tam se je srečal s Hitlerjem in Himmlerjem, sodeloval v protijudovski in protibritanski propagandi ter pomagal pri novačenju bosanskih muslimanov za nemške enote. Njegovo ravnanje je palestinski stvari povzročilo trajno politično škodo in pozneje omogočilo, da so njegovi nasprotniki njegovo sodelovanje z nacisti predstavljali kot značilnost palestinskega gibanja nasploh, kar ni bilo.
Leta 1939 so Britanci z Belo knjigo močno omejili judovsko priseljevanje. Nekaj let pozneje je ta odločitev dobila tragičen pomen, ki ga njeni avtorji niso mogli v celoti predvideti. Nacistična Nemčija je med drugo svetovno vojno sistematično umorila približno šest milijonov evropskih Judov, ob njih pa množično pobijala tudi Rome, invalide, sovjetske vojne ujetnike in druge skupine, ki jih je razglasila za manjvredne ali nevarne. Holokavst ni povzročil sionizma; ta je bil tedaj star že pol stoletja. Je pa odločilno spremenil njegov politični položaj. Trditev, da Judje potrebujejo državo, v kateri njihova varnost ne bo odvisna od dobre volje drugih, je po uničenju evropskega judovstva dobila težo, ki je prej ni imela. Palestinci so na isto zgodovinsko zaporedje gledali z druge strani: zločin je zagrešila Evropa, posledice pa naj bi nosili oni. Tudi tega občutka ni težko razumeti.
Leto 1948: vojna in nakba
Generalna skupščina Združenih narodov je konec novembra 1947 s 33 glasovi za, 13 proti in 10 vzdržanimi sprejela načrt delitve Palestine. Judovski državi je namenila približno 55 odstotkov ozemlja, čeprav so Judje predstavljali približno tretjino prebivalstva in so imeli v zasebni lasti okoli 7 % zemljišč. V predvideni judovski državi bi živelo približno pol milijona Judov in 400.000 Arabcev. Sionistično vodstvo je načrt sprejelo, arabsko pa ga je zavrnilo kot krivičnega.
Naslednji dan se je začela državljanska vojna med obema skupnostma. Maja 1948 so Britanci odšli, David Ben Gurion je razglasil državo Izrael, v vojno pa so vstopile še sosednje arabske države. Ko se je vojna končala, je Izrael nadzoroval več ozemlja, kot mu ga je namenil načrt OZN, z območja nove države pa je izginila velika večina arabskega prebivalstva. Kaj se je zgodilo, je eden najbolj spornih delov celotne zgodovine, zato je koristno ločiti dejstva od njihove razlage.
Okoli 700.000 Palestincev je postalo beguncev. Del jih je ostal na Zahodnem bregu in v Gazi, torej znotraj nekdanje mandatne Palestine, drugi so pobegnili v Libanon, Sirijo, Jordanijo in drugam. Več sto palestinskih vasi je bilo izpraznjenih, številne so bile pozneje porušene. Prihajalo je do prisilnih izgonov in pokolov, med najbolj znanimi je Deir Jasin aprila 1948. Po vojni Izrael beguncem ni dovolil vrnitve. Hkrati je bila vojna za judovsko prebivalstvo resnična vojna za preživetje. Izrael je izgubil okoli 5.700 ljudi, skoraj odstotek svojega takratnega judovskega prebivalstva, in napad sosednjih držav ni bil izmišljena grožnja.
Prav leto 1948 je od osemdesetih let v središču raziskav tako imenovanih izraelskih »novih zgodovinarjev«. Ko so se odprli izraelski državni in vojaški arhivi, so Benny Morris, Ilan Pappe in drugi začeli preverjati nekatere temeljne trditve uradne izraelske pripovedi o nastanku države, zlasti o palestinskem begunstvu in ravnanju judovskih enot med vojno. Na podlagi arhivov so razkrili vrsto dejstev, ki jih uradna izraelska pripoved ni poudarjala, vendar iz njih niso izpeljali enakih sklepov.
Spor se zato ne vrti okoli vprašanja, ali je med vojno prišlo do množičnega razseljevanja palestinskega prebivalstva. To je nesporno. Spor je v vprašanju, ali je bilo to razseljevanje posledica vnaprej načrtovane osrednje politike sionističnega vodstva ali pa je nastalo iz kombinacije vojne, lokalnih vojaških odločitev, neposrednih izgonov, strahu, razpada palestinske družbe in poznejše izraelske odločitve, da beguncem prepreči vrnitev. Načrt Dalet iz marca 1948 palestinsko zgodovinopisje pogosto bere kot krovni načrt za izgon. Benny Morris, ki je z arhivskim delom dokumentiral številne izgone, poboje in rušenje palestinskih vasi, takšno razlago kljub temu zavrača. Po njegovem je šlo predvsem za vojaški načrt za zavarovanje območij prihodnje države pred pričakovano vojno, vendar je njegova izvedba v številnih krajih dejansko pomenila izgon prebivalcev, rušenje vasi in preprečevanje njihove vrnitve.
Morris zato pride do sklepa, ki ga je težko spraviti v preprosto politično geslo: splošna, uradno razglašena politika izgona po njegovem ni obstajala, vendar so bili izgoni številni, odločilni meseci vojne pa so ustvarili razmere, ki bi jih danes lahko opisovali z izrazom etnično čiščenje. Kdor išče samo potrditev svojega že izdelanega mnenja, lahko iz tega izbere polovico. Ena stran poudari odsotnost splošnega ukaza za izgon, druga dejanske izgone in uničenje palestinske družbe. Oboje je del istega zgodovinskega gradiva.
Ilan Pappe, prav tako predstavnik generacije izraelskih »novih zgodovinarjev«, isto obdobje bere bistveno drugače. Zanj zaporedje vojaških načrtov, lokalnih izgonov in sistematičnega preprečevanja vrnitve kaže na načrtovano etnično čiščenje. Svojo knjigo je zato naslovil Etnično čiščenje Palestine. Dva zgodovinarja z dostopom do velikega dela istega arhivskega gradiva lahko tako napišeta dve zelo različni zgodbi. Razlika med njima ni v tem, da eden pozna dejstva in drugi ne. Razlikujeta se v tem, kako posamezna dejstva povežeta v vzročno celoto in kakšno stopnjo namena zahtevata, preden nek proces poimenujeta kot načrtovano politiko.
Leto 1948 ima še eno posledico, ki v evropskih razpravah pogosto ostane v ozadju. V naslednjih letih so se hitro praznile tudi stoletja stare judovske skupnosti v Iraku, Jemnu, Egiptu, Libiji, Maroku in drugih arabskih oziroma muslimanskih državah. Okoliščine niso bile povsod enake: ponekod je šlo za neposredno preganjanje in odvzem premoženja, drugod za strah pred vse bolj sovražnim okoljem, politični pritisk ali organizirano izseljevanje v novo judovsko državo. Izrael je samo med letoma 1948 in 1951 sprejel približno 700.000 judovskih priseljencev iz Evrope, Bližnjega vzhoda in severne Afrike, več, kot je ob ustanovitvi države štelo njegovo judovsko prebivalstvo. Palestinska nakba in izginotje starih judovskih skupnosti iz velikega dela arabskega sveta nista enak dogodek in nimata enakega vzroka, skupaj pa kažeta, kako temeljito je konflikt v nekaj letih preoblikoval demografski zemljevid Bližnjega vzhoda.
Isti arhiv, dve zgodbi
Na tem mestu se je smiselno ustaviti in pogledati, kako je mogoče iz istega stoletja sestaviti dve zelo različni zgodbi, ki izhajata iz velikega dela istega zgodovinskega gradiva, vendar se med seboj skoraj ne prepoznata. Rašid Halidi in Benny Morris sta uveljavljena zgodovinarja, ki isto stoletje razlagata zelo različno. Oba delata z zgodovinskimi dokumenti, oba objavljata pri uglednih založbah in oba sta bila deležna ostrih napadov tudi z lastne politične strani. Halidi stoletje bere predvsem kot kolonialni spopad, v katerem je organizirano gibanje, podprto najprej z evropskim imperijem in pozneje z državno močjo, postopoma prevzelo nadzor nad deželo, v kateri je že živelo domorodno arabsko prebivalstvo. Morris isto obdobje bere predvsem kot tragičen spopad dveh nacionalnih gibanj, ki sta hoteli isto ozemlje in sta v različnih trenutkih obe dopuščali tudi odstranitev drugega. Zmagalo je gibanje, ki je bilo bolje organizirano, vojaško uspešnejše in ga je po evropskem uničenju Judov gnal tudi izjemno močan občutek eksistenčne nuje.
Zanimivo pri njunem razhajanju ni samo, da dogodke moralno ocenjujeta drugače. Razlikujeta se že prej, pri najmanj treh odločitvah, ki jih mora sprejeti vsak, ki pripoveduje zgodovino. Prva je začetno leto. Če zgodbo začnemo leta 1881 ali 1897, dobimo pripoved o evropskem nacionalnem gibanju, ki se začne naseljevati v že naseljeni deželi. Če jo začnemo leta 1917, dobimo pripoved o imperialni obljubi. Če jo začnemo maja 1948, dobimo zgodbo novoustanovljene države, ki jo napadejo sosednje vojske. Če jo začnemo leta 1967, dobimo zgodbo okupacije. Če jo začnemo z napadom leta 1973 ali s 7. oktobrom 2023, dobimo zgodbo napada. Vsa ta izhodišča so dejanska, nobeno pa ni nevtralno. Izbira prvega prizora že vpliva na to, kdo se bralcu pokaže kot tisti, ki izziva, in kdo kot tisti, ki se odziva.
Druga odločitev je enota, ki jo opazujemo. Če opazujemo judovsko ljudstvo skozi čas, je v ospredju vprašanje, kako lahko po stoletjih diskriminacije, pogromov in nazadnje holokavsta zagotovi politično varnost. Če pa opazujemo prebivalstvo nekega ozemlja, pride v ospredje drugo vprašanje: katere pravice imajo ljudje, ki tam živijo, in kdo sme odločati o njihovi politični prihodnosti.
Tretja odločitev je beseda. Nakba, terorizem, samoobramba, okupacija, apartheid, genocid, etnično čiščenje. Nekateri od teh izrazov imajo natančen pravni pomen, drugi zgodovinskega, vsi pa imajo tudi politično uporabo. V tako odmevnem sporu se zato razprava pogosto preseli z obravnave dogodkov na analizo besed. Namesto vprašanja, kaj se je zgodilo, začnemo razpravljati, kateri izraz sme biti uporabljen in kdo z njegovo uporabo pripada kateremu taboru. Tu je mogoče uporabiti preprosto merilo: če v nekem besedilu ni mogoče najti niti enega pomembnega dejstva, ki bi bilo neprijetno za stran, ki ji je avtor naklonjen, zelo verjetno ne beremo zgodovine, ampak zagovor ene strani.
Ko se je narava spora spremenila
Spomladi 1967 je Sovjetska zveza Egiptu sporočila, da Izrael kopiči vojsko ob sirski meji. Informacija je bila napačna, vendar je egiptovski predsednik Gamal Abdel Naser na Sinaj poslal vojsko, zahteval odhod mirovnih sil Združenih narodov in zaprl Tiranski preliv za izraelsko ladjevje. Jordanija se je tik pred vojno povezala z Egiptom. V Izraelu so tri tedne pričakovanja doživljali kot eksistenčno krizo. Spomin na holokavst je bil star komaj dve desetletji, arabska retorika o uničenju Izraela pa zelo resnična. Izraelsko vodstvo se je kljub temu več tednov prepiralo, ali je preventivni napad nujen.
V začetku junija je Izrael napadel prvi in v nekaj urah uničil večino egiptovskega letalstva. V šestih dneh je porazil Egipt, Jordanijo in Sirijo ter zasedel Sinaj, Gazo, Zahodni breg, vzhodni Jeruzalem in Golansko planoto. Izraelska pripoved vojno razume predvsem kot preventivni udarec države, ki je bila obdana z vojskami in se je upravičeno bala napada. Ilan Pappe in nekateri drugi zgodovinarji poudarjajo, da so v delu izraelskega političnega in vojaškega vodstva že prej obstajale želje po prevzemu Zahodnega brega ter da zato ozemeljske pridobitve iz leta 1967 niso bile zgolj nepričakovana posledica obrambne vojne.
Za razumevanje tega dogajanja je posebej uporaben Michael Oren, izraelsko-ameriški zgodovinar in avtor ene najpodrobnejših vojaško-diplomatskih zgodovin šestdnevne vojne. Njegovo gradivo pokaže, da je bilo tritedensko obdobje napetega čakanja pred vojno, ki so ga Izraelci pozneje poimenovali ha-hamtana, resnično obdobje strahu, ne zgolj propagandna priprava na napad. Izraelsko vojaško vodstvo je arabsko kopičenje sil dojemalo kot resno grožnjo, prvotni izraelski načrt pa je bil zamišljen kot omejena operacija proti egiptovskemu letalstvu in obrambnim položajem na Sinaju, ne kot načrt za zavzetje Zahodnega brega, vzhodnega Jeruzalema in Golana. Hkrati Oren pokaže, da izraelsko vodstvo glede nadaljnjega poteka vojne in osvojenih ozemelj ni bilo enotno ter da so nekateri njegovi člani v nepričakovanem vojaškem uspehu videli tudi zgodovinsko priložnost. Prav zato njegovo delo dobro dopolnjuje Pappejevo razlago: potrjuje obstoj ozemeljskih ambicij v delu izraelskega vodstva, ne podpira pa teze, da je bila vojna preprosto izvedba vnaprej pripravljenega načrta za širitev.
Najpomembnejše je, kaj se je zgodilo po vojni. Do leta 1967 je bil konflikt predvsem spopad Izraela z arabskimi državami, palestinsko vprašanje pa se je v veliki meri obravnavalo kot vprašanje beguncev, o katerih so odločale arabske države in mednarodna diplomacija. Po šestdnevni vojni je Izrael neposredno upravljal ozemlje z obsežnim palestinskim prebivalstvom, ki ni dobilo ne lastne države ne izraelskega državljanstva. Vojaška okupacija, ki je po mednarodnem pravu po naravi začasna, je postala dolgotrajno stanje. Na Zahodnem bregu in v vzhodnem Jeruzalemu so začela nastajati izraelska naselja, ki so se v naslednjih desetletjih razširila v obsežen sistem mest, cest in infrastrukture.
Resolucija Varnostnega sveta OZN 242 iz novembra 1967 je postavila formulo, pozneje povzeto kot »zemlja za mir«. Njeno angleško besedilo namenoma ni povsem določilo obsega izraelskega umika, kar je omogočilo različne razlage in desetletja diplomatskih sporov. Glede pravnega statusa naselij je mednarodni položaj danes precej manj dvoumen. Izrael je dolgo zagovarjal razlago, da Zahodnega brega ni mogoče obravnavati kot običajno zasedeno ozemlje, ker pred letom 1967 ni pripadal mednarodno priznani palestinski državi. Večina mednarodnopravnih institucij je to razlago zavračala, Meddržavno sodišče pa je leta 2024 v svetovalnem mnenju presodilo, da so izraelska naselitvena politika in drugi ukrepi v nasprotju z mednarodnim pravom ter da mora Izrael svojo nezakonito prisotnost na okupiranem palestinskem ozemlju čim prej končati. Izrael takšno pravno presojo zavrača.
Poseben problem je Jeruzalem. Izrael je vzhodni del mesta priključil in Jeruzalem razglasil za svojo združeno prestolnico, česar večina mednarodne skupnosti ne priznava. Na manj kot kvadratnem kilometru starega mesta se pri tem prekrivajo kraji izjemnega pomena za tri vere. Zahodni zid je del podpornega zidu ploščadi, na kateri sta nekoč stala judovska templja; Tempeljski grič je najsvetejši kraj judovstva. Na isti ploščadi stojita Kupola na skali in mošeja Al Aksa, zaradi katerih je Jeruzalem tretje najsvetejše mesto islama, nekaj sto metrov stran pa bazilika Božjega groba, eden najpomembnejših krajev krščanstva. Politični nadzor nad Jeruzalemom zato ni samo vprašanje črte na zemljevidu. Kompromis, ki je pri navadni meji lahko geometrijski, tu poseže tudi v zgodovinski spomin, versko avtoriteto in simbolni status.
Leta 1973 sta Egipt in Sirija na judovski praznik jom kipur napadla izraelske položaje na Sinaju in Golanski planoti. Izrael je bil presenečen in je v prvih dneh utrpel hude izgube, nato pa po mobilizaciji rezervistov in ob vse obsežnejši ameriški dobavi orožja prevzel vojaško pobudo. Varnostni svet OZN je 22. oktobra zahteval prekinitev ognja, spopadi pa so se povsem umirili šele v naslednjih dneh. Izrael je vojno vojaško preživel, vendar je izgubil občutek nepremagljivosti. Egipt pa je kljub velikim izgubam dosegel pomemben politični cilj: pokazal je, da status quo po letu 1967 ni trajen. Predsednik Anvar Sadat je nekaj let pozneje odšel v Jeruzalem, nato pa z izraelskim premierjem Menahemom Beginom dosegel dogovor, ki je privedel do prve mirovne pogodbe med Izraelom in arabsko državo. Palestinsko vprašanje pri tem ni bilo rešeno.
Ko so Palestinci znova postali glavni akterji
Decembra 1987 je v Gazi in na Zahodnem bregu izbruhnila prva intifada. Povod je bila prometna nesreča, v kateri je izraelski tovornjak ubil štiri palestinske delavce, vzrok pa dvajset let življenja pod okupacijo. Najbolj prepoznavna sredstva upora so bili kamni, goreče gume, demonstracije, bojkoti in splošne stavke; oboroženo nasilje je bilo v primerjavi s poznejšo drugo intifado precej manj izrazito. Podoba palestinskih mladostnikov, ki mečejo kamne na izraelske vojake, je pred televizijskimi kamerami obrnila staro predstavo o majhnem Izraelu, ki se brani pred mnogo večjim arabskim svetom.
V istem obdobju je nastal Hamas, palestinska veja Muslimanske bratovščine pod vodstvom šejka Ahmeda Jasina. Medtem ko je PLO ostajal predvsem sekularno nacionalistično gibanje, je Hamas odpor utemeljil tudi versko in začel tekmovati z Arafatovim vodstvom za politično podporo Palestincev. Ta razdelitev bo pozneje odločilno vplivala na usodo Gaze.
Kako je propadel mirovni proces
Septembra 1993 sta si Jicak Rabin in Jaser Arafat na vrtu Bele hiše segla v roke. Dogovor iz Osla je bil videti kot začetek konca konflikta, vendar ni bil mirovni sporazum, ampak dogovor o postopku. PLO je priznal Izrael, Izrael pa PLO kot predstavnika Palestincev. V Gazi in na Zahodnem bregu se je začela vzpostavljati palestinska samouprava, najtežja vprašanja – meje, Jeruzalem, begunci in izraelska naselja – pa so bila odložena na poznejša pogajanja o končnem statusu.
Oslo 2 je Zahodni breg razdelil na območja A, B in C z različnimi stopnjami palestinskega in izraelskega nadzora. Ureditev je bila mišljena kot prehodna in naj bi trajala pet let. Njena začasnost je postala ena njenih največjih slabosti: vsaka stran se je začela bati, da bo tisto, kar je bilo na terenu začasno, postalo dokončno. Čas je delal proti sporazumu. Novembra 1995 je izraelski skrajnež umoril Rabina. Palestinski napadi na izraelske civiliste so v Izraelu spodkopavali zaupanje v mirovni proces, nadaljnja širitev izraelskih naselij pa je med Palestinci ustvarjala nasproten vtis: da se med pogajanji ozemlje, o katerem naj bi se nekoč pogajali, še naprej spreminja.
Poleti 2000 je ameriški predsednik Bill Clinton v Camp Davidu zbral izraelskega premierja Ehuda Baraka in Arafata v poskusu, da bi dosegli končni dogovor. Pogajanja so propadla, nekaj tednov pozneje pa se je začela druga intifada, bistveno bolj oborožena in krvava od prve. Tudi pri vprašanju, kdo je bil kriv za neuspeh Camp Davida, sta se hitro oblikovali dve skoraj nezdružljivi razlagi. Barakovi zagovorniki so trdili, da je Arafat zavrnil zgodovinsko ponudbo. Palestinska stran je odgovarjala, da ponudba ni zagotavljala resnično suverene in povezane države. Nekateri ameriški pogajalci so odgovornost pripisovali predvsem Arafatu, drugi so pozneje poudarjali napake obeh strani.
James Gelvin ponuja zanimivejšo, bolj strukturno razlago. Barak je potreboval hiter končni dogovor, ker je doma izgubljal politično podporo, Arafat pa si je težko privoščil, da bi v enem samem sporazumu dokončno opustil več desetletij stare zahteve glede beguncev, Jeruzalema in ozemlja. Oba sta bila omejena z družbo, ki naj bi jo zastopala. Pogajalci so se januarja 2001 v Tabi še enkrat sestali in po ocenah številnih udeležencev prišli bliže kompromisu kot kdaj prej, vendar so izraelske volitve proces prekinile. Tudi poznejši poskusi, med njimi Olmertova ponudba Mahmudu Abasu leta 2008, niso pripeljali do sporazuma.
Pomembnejši od posameznega neuspeha je mehanizem, ki se je pri tem ponavljal. Vsak propad pogajanj je na obeh straneh okrepil tiste, ki so že prej trdili, da pogajanja nimajo smisla, in oslabil tiste, ki so nanje stavili svoj politični obstoj. Po drugi intifadi je velik del izraelske javnosti sklenil, da na palestinski strani ni partnerja. Velik del Palestincev je prišel do nasprotnega sklepa: da pogajanja ne prinesejo države, naselja pa se medtem širijo. Izrael je leta 2005 enostransko odstranil naselja in stalno vojaško prisotnost iz notranjosti Gaze, naslednje leto je na palestinskih parlamentarnih volitvah zmagal Hamas, leta 2007 pa po oboroženem spopadu s Fatahom prevzel nadzor nad Gazo. Izrael je območje podvrgel strogi blokadi, Egipt pa prav tako močno omejil prehod čez svojo mejo. Palestinska politika se je razcepila na Fatahovo oblast na Zahodnem bregu in Hamasovo v Gazi. Vsak naslednji korak je bil razložen kot odgovor na prejšnjega in je hkrati zmanjšal prostor za prihodnji kompromis.
Ko je konflikt postal tudi vojna podob
Napad Hamasa in drugih palestinskih oboroženih skupin 7. oktobra 2023 je bil brez primere v zgodovini Izraela. Borci so prebili mejne ovire in napadli vojaške položaje, kibuce, mesta in glasbeni festival Nova, medtem ko je bilo proti Izraelu izstreljenih na tisoče raket. V enem dnevu je bilo ubitih približno 1.200 ljudi, večinoma civilistov, 251 pa so napadalci odpeljali v Gazo kot talce. Za izraelsko družbo je bil šok toliko večji, ker država, zgrajena tudi na obljubi, da Judje nikoli več ne bodo tako nezaščiteni, svojim prebivalcem prav na meji z Gazo ni mogla zagotoviti niti najosnovnejše varnosti.
Izrael je odgovoril z eno najobsežnejših vojaških operacij v svoji zgodovini. Cilja sta bila uničenje vojaških in političnih zmogljivosti Hamasa ter vrnitev talcev. Sledila sta skoraj dve leti bombardiranja in kopenskih operacij, ki so velik del Gaze spremenile v ruševine in večino prebivalstva večkrat prisilile k begu. Koliko ljudi je bilo ubitih, je že samo po sebi postalo predmet političnega spora. Ministrstvo za zdravje v Gazi je objavljalo sprotne sezname umrlih, Izrael in njegovi zagovorniki pa so opozarjali, da institucijo upravlja Hamas.
Populacijska raziskava, objavljena leta 2026 v reviji The Lancet Global Health, je ocenila, da je bilo že med 7. oktobrom 2023 in začetkom januarja 2025 nasilno ubitih približno 75.200 prebivalcev Gaze, ob statističnem razponu med približno 63.600 in 86.800. Več kot polovico ocenjenih nasilnih smrti so predstavljali otroci, ženske in starejši. Poleti 2025 je mednarodni sistem za ocenjevanje prehranske varnosti IPC v delu Gaze potrdil lakoto. Oktobra istega leta je po ameriškem posredovanju začel veljati sporazum o prekinitvi ognja, ki je ustavil glavno fazo vojne, ne pa vsega nasilja.
Tudi vprašanje, kako poimenovati izraelsko ravnanje v Gazi, je postalo del konflikta. Južna Afrika je Izrael pred Meddržavnim sodiščem obtožila kršitve Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida. Sodišče o vsebini obtožbe še ni dokončno razsodilo, je pa leta 2024 odredilo več začasnih ukrepov za zaščito pravic Palestincev po konvenciji. Mednarodno kazensko sodišče je istega leta izdalo nalog za prijetje izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja in takratnega obrambnega ministra Joava Galanta zaradi suma vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti. Nekatere organizacije za človekove pravice in mednarodne preiskovalne komisije so izraelsko ravnanje označile za genocid, Izrael pa to kategorično zavrača in vztraja, da vodi vojno proti Hamasu v samoobrambi po napadu 7. oktobra.
Razlikovanje med temi pravnimi in političnimi ravnmi je pomembno. Beseda ni nadomestilo za opis dogodkov, prav tako pa dejstvo, da je izraz politično obremenjen, ne pomeni, da nima natančnega pravnega pomena. Najprej je treba vedeti, kaj se je zgodilo, kakšni dokazi obstajajo in kaj so ugotovile pristojne institucije. Šele nato ima smisel razpravljati o poimenovanju.
Več informacij, manj razumevanja
Prav obdobje po 7. oktobru pokaže še nekaj drugega: zakaj imamo danes o izraelsko-palestinskem konfliktu več informacij kot kadar koli prej in ga kljub temu razumemo zelo slabo. Nikoli prej ni bilo na voljo toliko posnetkov, pričevanj in dokumentov. Velik del jih pride neposredno do nas prek družbenih medijev, brez posredovanja urednikov. Posamezni posnetek je lahko popolnoma resničen, pa vendar se iz izbora resničnih posnetkov lahko sestavita dve skoraj nezdružljivi podobi iste vojne, ne da bi bilo treba karkoli ponarediti.
Algoritem del izbire opravi namesto nas. Ponuja nam več tistega, ob čemer se ustavimo, kar nas razjezi ali potrdi naše prejšnje prepričanje. Čez čas dobimo občutek, da smo videli vse dokaze, čeprav smo v resnici videli predvsem tisti njihov del, ki se ujema s tem, kar smo že domnevali. Količina informacij je narasla, gotovost ljudi še bolj, razumevanje pa se gradi precej počasneje. To ne pomeni, da sta obe strani vedno enako odgovorni ali da imajo vse razlage enako težo. Če dejstva v konkretnem primeru govorijo jasneje v prid eni razlagi, jih ni treba umetno uravnoteževati. Pomeni le, da naša prepričanja o konfliktu pogosto niso odvisna samo od tega, koliko o njem vemo, ampak tudi od vrednot in skupin, s katerimi se poistovetimo.
V Sloveniji je ta mehanizem še posebej dobro viden, ker konflikt večine ljudi ne zadeva neposredno. Zato se zlahka spremeni v površino, na katero preslikamo domače politične delitve. Kdor se že sicer vidi na strani zatiranih proti močnim, tu hitro prepozna svojo stran. Kdor se vidi na strani reda proti kaosu, svojo. Stališče je pogosto oblikovano, še preden se človek začne resneje ukvarjati z zgodovino, zato ga nova informacija tako težko premakne.
Jusuf Dija je Herzlu leta 1899 očital, da o deželi, o kateri piše, ne ve dovolj. Herzl mu je odgovoril, ne da bi zares odgovoril na njegovo glavno vprašanje. Več kot stoletje pozneje imamo na voljo obe pismi, dnevnike, arhive in posledice odločitev, ki jih njuna avtorja še nista mogla poznati. Imamo torej bistveno več informacij – in zato tudi manj razlogov, da bi konflikt razumeli samo skozi eno pripoved.
Glavna uporabljena literatura
Ian Black, Enemies and Neighbours: Arabs and Jews in Palestine and Israel, 1917–2017 (Allen Lane, 2017)
James L. Gelvin, The Israel-Palestine Conflict: A History, 4. izdaja (Cambridge University Press, 2021)
Rashid Khalidi, The Hundred Years’ War on Palestine: A History of Settler Colonialism and Resistance, 1917–2017 (Metropolitan Books, 2020)
Benny Morris, 1948: A History of the First Arab-Israeli War (Yale University Press, 2008)
Michael B. Oren, Six Days of War: June 1967 and the Making of the Modern Middle East (Oxford University Press, 2002)
Ilan Pappe, Etnično čiščenje Palestine, 1948, prev. Andrej Poznič (Ciceron, 2025)
Ilan Pappe, Deset mitov o Izraelu: dekonstrukcija sionistične naracije, prev. Andrej Poznič (Ciceron, 2025)