Poleti leta 1827 je Pariz vznemiril prihod žirafe. Zarafa, darilo egiptovskega vladarja Mohameda Alija francoskemu kralju, je od Marseilla do prestolnice prehodila skoraj devetsto kilometrov. Kamor koli je prišla, so se zbirale množice ljudi, ki česa podobnega še niso videli. Isto poletje je po pariških ulicah hodil tudi Rifa’a al-Tahtawi, egiptovski imam, ki je v Francijo pripotoval kot duhovni spremljevalec skupine študentov. Skrbeti bi moral predvsem za njihove verske potrebe, vendar je kmalu začel z veliko pozornostjo opazovati Francoze.
Zapisoval si je, kar je videl: tiskarne, iz katerih so vsak dan prihajale nove pole potiskanega papirja, kavarne, kjer so ljudje brali časopise in se o prebranem prepirali, ulice, razsvetljene s plinskimi svetilkami, pa tudi ljudi, ki so o sebi vse pogosteje govorili kot o Francozih in se doživljali kot del iste skupnosti. Al-Tahtawi je bil izobražen človek, vzgojen v eni najstarejših učenih tradicij na svetu, vendar za tisto, kar je videl, ni imel povsem ustrezne besede. Pred njegovimi očmi se je namreč razkrivala nova oblika skupnosti, stara komaj generacijo ali dve.
Ko podaniki postanejo narod
Sto let prej se je po istih pariških ulicah širila novica, da je umrl Ludvik XIV. Vladal je dvainsedemdeset let. Večina njegovih podanikov se je rodila in odrasla, ne da bi poznala drugega kralja. Ljudje so žalovali. Toda ali je pek v Toulousu čutil, da s cvetličarko v Parizu pripadata isti skupnosti, ki žaluje za kraljem? Nič ne kaže na to. Kraljevi podaniki so žalovali za kraljem, ne pa nujno tudi kot člani iste skupnosti. Sebe so razumeli kot člane družine, pripadnike ceha, prebivalce mesta ali vasi, vernike določene vere.
Tri četrtine stoletja pozneje se je skupina poslancev, zbranih blizu Versaillesa, razglasila za »predstavnike francoskega naroda«. V njegovem imenu so odpravili fevdalizem in strmoglavili kralja. Vmes se ni spremenilo veliko otipljivega. Isti peki, iste cvetličarke, ista pokrajina, iste ceste. Spremenilo pa se je nekaj, česar ni bilo mogoče videti ali prijeti, vendar je bilo odtlej sposobno premikati vojske in podirati prestole.
Politolog Benedict Anderson je za to uporabil izraz, ki je postal nepogrešljiv: narod je zamišljena skupnost. S tem ni hotel reči, da narod ne obstaja ali da je zgolj izmišljotina. Obstaja zato, ker se milijoni ljudi, ki se med seboj nikoli ne bodo srečali, vendarle predstavljajo kot del iste skupnosti. Anderson je opozoril tudi na enega ključnih pogojev, ki je to omogočil: tisk. Ljudje, ki berejo iste časopise, iste novice in iste zgodbe, se začnejo drug na drugega nanašati na nov način. Za občutek skupnosti ni več potrebna neposredna bližina.
S tem dobimo odgovor na vprašanje, kaj je narod. Kaj pa je nacionalizem? Ernest Gellner ga je opredelil zelo jedrnato: kot politično načelo, po katerem naj se narodna in politična enota ujemata. Nacionalizem nastane, ko se iz predstave o skupnosti izpelje politična zahteva: narod naj odloča sam o sebi, meje države pa naj se čim bolj ujemajo z mejami narodne skupnosti.
V tej kratki formuli je že skoraj vse, kar sledi. Poslanci pri Versaillesu govorijo v imenu naroda in ne več v imenu kralja. Grki hočejo iz otomanske države. Mazzini želi osem italijanskih držav povezati v eno. Bismarck večino nemških držav združi v rajh. Egipčani zahtevajo Egipt zase. Slovenci leta 1848 zahtevajo združitev slovensko govorečih ozemelj habsburške monarhije. Okoliščine so zelo različne, zahteva pa je sorodna: politična meja naj se čim bolj približa meji naroda.
In to ni majhna sprememba. Skupnost, ki obstaja predvsem v predstavah milijonov ljudi, lahko postane dovolj resnična, da so zanjo pripravljeni tudi umreti.
Kralj brez glave, narod brez obraza
Francoska revolucija je novo lojalnost do naroda prvič spremenila v temelj političnega reda. Ko so revolucionarji kralju odsekali glavo, niso odstranili le vladarja, ampak tudi osebo, ki je dotlej poosebljala politično skupnost. Monarhija je imela svoj obraz, republika pa ga je morala nadomestiti z nečim drugim: z zastavami, himnami, prazniki, novim koledarjem in novimi besedami za stare običaje in stvari. Prav tako je splošna mobilizacija, levée en masse, v manj kot letu omogočila nastanek vojske z okoli osemsto tisoč možmi. Vojna se je vse bolj predstavljala kot skupna zadeva državljanov in naroda ter vse manj kot interes dinastije.
Napoleon je francoski nacionalizem širil skupaj s francoskimi vojskami in s tem nehote razširil tudi orožje, s katerim so se osvojeni lahko uprli Francozom. V času francoske okupacije nemških dežel je imel Johann Gottlieb Fichte v letih 1807 in 1808 vrsto govorov, pozneje objavljenih kot Govori nemškemu narodu. Nemško razdrobljenost je predstavil kot vir šibkosti in rojake pozval, naj presežejo medsebojne razlike ter poiščejo enotnost v skupni domovini.
Fichteja je danes težko brati brez zavedanja tega, kar je nemški nacionalizem postal v dvajsetem stoletju. Toda njegovi Govori so nastali v povsem drugačnih okoliščinah: pod vtisom francoske okupacije, politične razdrobljenosti in občutka ponižanja. Nacionalna enotnost je bila tedaj predvsem odgovor na ranljivost. Prav v tem je eden od paradoksov nacionalizma: ista govorica o skupnosti in skupni usodi lahko ljudi v enem trenutku poveže proti zunanji grožnji, v drugem pa postane merilo, po katerem se določajo tisti, ki vanjo ne sodijo.
Ko je bil Napoleon dokončno poražen, so se evropski vladarji in diplomati leta 1814 in 1815 zbrali na Dunaju, da bi obnovili politični red, ki ga je revolucija zamajala. Meje so skušali urediti tako, da bi med velikimi silami znova vzpostavili ravnotežje, obenem pa zajezili revolucionarna in nacionalna gibanja, ki so se razširila po Evropi. Simbol tega reda je postal avstrijski državnik Klemens Metternich. Leta 1821 se je evropska politična elita z istim namenom zbrala tudi v Ljubljani. Na kongresu Svete alianse je med drugim odobrila avstrijsko vojaško posredovanje proti revolucionarjem v Neaplju in Piemontu. Naslednjih trideset let evropske zgodovine je med drugim zgodba o tem, kako težko je bilo ideje, ki jih je sprožila revolucija, spraviti nazaj v steklenico.
Kdo pripada narodu?
Pri nacionalizmu običajno razlikujemo med dvema glavnima tipoma. Državljanski nacionalizem narod opredeli predvsem kot politično skupnost ljudi, ki živijo na določenem ozemlju in sprejemajo skupne institucije, pri čemer naj bi bilo poreklo drugotnega pomena. Etnični nacionalizem pa pripadnost opira predvsem na skupno poreklo, jezik, vero in kulturo, tudi kadar pripadniki istega naroda živijo v različnih državah. Prvi tip običajno povezujemo s Francijo, drugega z večetničnimi imperiji srednje in vzhodne Evrope.
Toda meja med njima nikoli ni bila čista. Tudi državljanski nacionalizem je od svojih pripadnikov marsikaj zahteval. Francoska republika je denimo pričakovala uporabo francoščine in postopno opuščanje pokrajinskih jezikov. Za bretonskega ali oksitanskega govorca je vključitev v francoski narod zato pomenila tudi kulturno preobrazbo. Razlika je bila predvsem v merilu pripadnosti: pri etničnem nacionalizmu je bilo v ospredju poreklo, pri državljanskem pa pripravljenost sprejeti skupni politični in kulturni okvir.
Še jasneje se razlika pokaže, če pogledamo, kaj je narodna država nadomeščala. Zgodovinar Jürgen Osterhammel je imperij in narodno državo opisal kot dva različna načina utemeljevanja oblasti. Imperij je od podanikov zahteval predvsem zvestobo vladarju in sprejemanje obstoječega reda. Različna ljudstva, vere in jeziki so lahko živeli pod isto krono, ne da bi kdo pričakoval, da bodo postali eno. Narodna država je izhajala iz drugačne zamisli: oblast naj bi pripadala narodu in delovala v njegovem imenu. Podanike naj bi zamenjali državljani z enakim statusom, razlike med njimi pa naj bi prekrila predstava o skupni pripadnosti.
Prav tu se pojavi težava. Večina držav, ki jih danes imenujemo nacionalne, nikoli ni bila zares narodnostno homogena. Mlade države devetnajstega stoletja so iz imperijev podedovale jezikovne, verske in etnične manjšine, obenem pa so o sebi začele govoriti kot o enotnih narodih. Homogenost zato pogosto ni bila stanje, ki bi ga nacionalisti odkrili, ampak cilj, ki so ga želeli doseči.
Grčija je bila eden prvih preizkusov te logike. V dvajsetih letih devetnajstega stoletja so mladi Grki, ki so med bivanjem v srednji in zahodni Evropi spoznali nove ideje o narodni samoodločbi, doma začeli zahtevati neodvisnost od otomanske oblasti. Liberalci in romantiki po Evropi so jih slavili kot osvoboditelje. Toda ozemlje prihodnje Grčije je bilo izrazito raznoliko, z muslimanskimi, judovskimi in pravoslavnimi skupnostmi. Že ob rojstvu nove države se je zato zastavilo vprašanje, kdo bo veljal za Grka.
Vračajoči se izobraženci so novo identiteto povezovali s pravoslavjem, grškim jezikom in celo z določenimi predstavami o videzu. Nasilje med vojno ni bilo usmerjeno le proti otomanski upravi in vojski, ampak je prizadelo tudi mošeje, sinagoge in civilno prebivalstvo. Ko je Grčija leta 1830 dosegla mednarodno priznanje, je politični okvir že obstajal, prebivalstvo pa je bilo treba šele povezati v skupnost, ki se bo razumela kot enoten narod. Grška država je tako že obstajala, grški narod pa je bilo treba še ustvariti.
Habsburška monarhija je pokazala isti problem v še bolj zapleteni obliki. Pod eno krono so živeli Nemci, Italijani, Ukrajinci, Poljaki, Romuni, Hrvati, Srbi, Čehi, Madžari, Slovenci in številni drugi, brez skupnega jezika in skupne zgodbe o izvoru. Ko so leta 1848 izbruhnila narodna gibanja, se je hitro pokazalo, da lahko zahteva po svobodi enega naroda za drugega pomeni novo podrejenost. Madžari so zahtevali neodvisnost od Dunaja, toda Hrvati in druge skupnosti znotraj ogrskega dela monarhije so se bale, da bi jih neodvisna madžarska država podredila še bolj kot cesarstvo. Zato so mnogi med njimi raje ostali zvesti Dunaju.
V tem je bil eden temeljnih paradoksov nacionalizma devetnajstega stoletja. Gibanje, ki je zase zahtevalo osvoboditev iz večnarodnega imperija, je lahko v trenutku, ko je začelo določati meje lastnega naroda, postalo grožnja manjšinam znotraj svojih meja.
Narod, ki ga je bilo treba izumiti
Leto 1848 je okrepilo tudi gibanji, ki bosta v naslednjih desetletjih preoblikovali zemljevid Evrope. Ne Italija ne Nemčija tedaj nista bili politični enoti. Italijanski polotok je bil razdeljen na osem držav. Avstrija je neposredno obvladovala Lombardijo in Benečijo ter imela velik vpliv v več srednjeitalijanskih državicah, jug so obvladovali Burboni, osrednji del papež, na severozahodu pa je ležala Kraljevina Sardinija-Piemont, ki bo pozneje prevzela vodilno vlogo pri združitvi. Nemčijo je sestavljalo nekaj deset držav, povezanih v ohlapno zvezo.
Kdor bi okoli leta 1840 potoval po italijanskem polotoku, bi težko našel koga, ki bi se najprej predstavil kot Italijan. Srečeval bi Firenčane, Milančane, Genovežane, Neapeljčane in Benečane, ki so govorili lokalne jezike in med seboj pogosto težko razumljiva narečja. Med izobraženimi sloji je bila ponekod bolj domača francoščina kot italijanščina. Zadnji, ki so vladali združeni Italiji, so bili rimski cesarji. Machiavelli je v Vladarju, objavljenem leta 1532, pozval kneza, naj Italijo osvobodi barbarov, vendar njegovega poziva ni nihče uresničil. Italijanske mestne države so bile pogosto bolj sprte med seboj, kot so se bale tujcev. Benečani so bili pripravljeni raje plačevati dajatve Parizu, kot da bi jih osvojil Neapelj.
Giuseppe Mazzini se je rodil v Genovi leta 1805, ko je bila ta del Napoleonovega imperija, in odraščal z občutkom ponižanja zaradi tuje oblasti. Pridružil se je karbonarjem, tajnim družbam, ki so se borile proti tuji nadvladi in za politično svobodo. Po zatrtju upora je končal v izgnanstvu, kjer je ustanovil Mlado Italijo. Gibanje naj bi združilo polotok, Mazzini pa je njegovo poslanstvo razumel kot del širšega boja za samoodločbo evropskih narodov. »Nismo samo zarotniki, smo verniki,« je zapisal. Metternich je članstvo v Mladi Italiji razglasil za izdajo, ki se kaznuje s smrtjo.
Toda Mazzini ni bil edini, ki si je želel združene Italije. Ob njem sta stala še dva moža, ki sta hotela podoben cilj doseči iz povsem drugih izhodišč. Grof Cavour je bil liberalni monarhist in si je zamišljal Italijo kot ustavno monarhijo pod kraljem Sardinije-Piemonta. Giuseppe Garibaldi pa je bil radikal in revolucionar. Po neuspelem uporu v Genovi leta 1834 je bil obsojen na smrt, pobegnil v Južno Ameriko ter se bojeval v Braziliji in Urugvaju. Domov se je vrnil kot mednarodna zvezda, v južnoameriškem ponču, ki ga je nosil tudi na evropskih bojiščih. Trije možje, tri različne predstave o prihodnosti, ena Italija, ki je še ni bilo.
V Nemčiji je bila pot drugačna, logika pa podobna. Vodilne vloge ni prevzelo revolucionarno gibanje, ampak pruska država. Kancler Otto von Bismarck je s tremi vojnami, proti Danski leta 1864, Avstriji leta 1866 in Franciji v letih 1870 in 1871, ustvaril Nemški rajh. Toda politično združevanje je spremljalo dolgoletno kulturno delo. Brata Grimm sta zbirala pravljice in sestavljala slovar nemškega jezika, s čimer nista le zapisovala nečesa, kar naj bi bilo Nemcem že skupno, ampak sta tudi pomagala ustvarjati predstavo skupne kulture in preteklosti. Bavarec in Prus sta si bila lahko kulturno skoraj tako tuja kot Milančan in Neapeljčan, vendar se je iz jezika, zgodb in zgodovine postopoma sestavljala podoba skupnega naroda.
Tu se pokaže zanimiv obrat. Francoska revolucija je kralja odstavila, italijansko in nemško združevanje pa sta kralja postavila v samo središče nove narodne države. Wilhelm I. Pruski in Viktor Emanuel II. Sardinsko-Piemontski sta postala simbola enotnosti, ne ovira zanjo. Narod, ki naj bi bil naraven, star in samoumeven, se je izkazal za nekaj, kar je bilo treba zgraditi: s časopisi, knjigami, himnami, muzeji, spomeniki in včasih tudi z vladarjem, ki je poosebljal enotnost novega naroda.
Britanski zgodovinar John Hutchinson je zgodovinarje tistega časa imenoval kartografe kolektivne identitete. Akademije, gledališča, založbe, muzeji in univerzitetni oddelki so iz preteklosti izbirali dogodke, junake, besede in zgodbe, ki naj bi predstavljali narod. Kar prej ni bilo skupno, je lahko postalo skupno. Kar ni imelo ene zgodovine, jo je lahko dobilo.
Ženska iz Benetk
Zgodovina Risorgimenta se običajno pripoveduje skozi Mazzinija, Cavourja in Garibaldija. Zgodovinar Bennett Sherry jo je v pedagoške namene poskusil povedati drugače, skozi izmišljeno Benečanko, rojeno leta 1805. Njeno življenje je sestavil iz dokumentiranih dogodkov in izkušenj resničnih ljudi tistega časa ter jih povezal v eno samo življenjsko zgodbo.
Rodila se je v mestu, ki je v njenih otroških letih trikrat zamenjalo gospodarja: najprej so prišli Francozi, nato Avstrijci, nato znova Francozi. Ko je bila stara deset let, je bil Napoleon poražen in njeni starši so upali, da bodo Benetke spet svobodne. Dunajski kongres jih je vrnil pod avstrijsko oblast. Njen oče se je pridružil karbonarjem in leta 1821 umrl v spopadu z avstrijskimi vojaki v Milanu. Sama je pozneje odšla v Genovo, kjer je med neuspelim uporom prvič videla Garibaldija.
Leta 1848 je val uporov zajel ves polotok. V Rimu, Palermu, Toskani, Neaplju, Milanu in Benetkah so ljudje zahtevali ustavo in konec starega reda. Pridružila se je Garibaldijevim prostovoljcem in z njimi prišla do Rima, kjer so revolucionarji razglasili Rimsko republiko. Tam je spoznala Anito, Garibaldijevo brazilsko ženo, ki ga je naučila jahati in ga spremljala tudi v bojih. Republika je trajala le nekaj mesecev. Francoska vojska je vrnila papeža na oblast, Avstrijci so znova prevzeli sever, med begom iz Rima leta 1849 pa je noseča Anita umrla za malarijo, tik pred svojim osemindvajsetim rojstnim dnem.
Deset let pozneje sta Cavour in kralj Viktor Emanuel začela vojno, ki je odprla pot združitvi Italije. Sinovi naše izmišljene Benečanke so odšli na fronto. Najstarejši je padel pri Solferinu. Leta pozneje je brala poročilo Švicarja Henryja Dunanta o prav tej bitki, o bojišču, na katerem so ranjenci prosili, naj jih kdo dokončno ubije. Iz njegove knjige je zrasla zamisel o Mednarodnem odboru Rdečega križa.
Leta 1861 je postala Italijanka. Toda država, za katero se je borila leta 1848, ni bila takšna, kot si jo je predstavljala: namesto republike je nastala monarhija. V novi državi ženske niso imele volilne pravice. Nacionalisti so domovino opisovali kot očetnjavo, Viktorja Emanuela II. pa so slavili kot Pater Patriae, očeta domovine. Nova država je tako dobila svojega očeta, medtem ko polovica njenih prebivalcev ni dobila političnega glasu.
Stoletje narodov, svet imperijev
Tu se zgodba v učbenikih pogosto konča skoraj zmagoslavno: devetnajsto stoletje naj bi bilo stoletje narodov, ki so se osvobodili starih imperijev in si ustvarili lastne države. Toda tak pogled je zavajajoč. Podobno bi bilo, če bi rekli, da je devetnajsto stoletje pripadalo parnemu stroju samo zato, ker je prav ta postal eden njegovih najbolj prepoznavnih simbolov.
Zgodovinar Osterhammel opozarja, da so še leta 1900 na svetovnem zemljevidu prevladovali imperiji in da takrat skoraj nihče ni pričakoval njihovega skorajšnjega konca. Afrika je najbolj očiten primer. Leta 1879 je domače prebivalstvo še nadzorovalo okoli devetdeset odstotkov celine. Do leta 1912 je od tega ostalo le zelo malo. Nekaj tisoč političnih enot, ki so obstajale okoli leta 1800, je stoletje pozneje nadomestilo približno štirideset velikih ozemelj pod francosko, britansko, portugalsko, nemško ali belgijsko upravo. Z afriškega zornega kota tako »delitev Afrike« sploh ni bila delitev, ampak ogromno združevanje ozemelj pod oblastjo nekaj evropskih držav.
Narodne države so v devetnajstem stoletju nastajale na različne načine. Nekatere so se od imperijev odcepile z revolucijo ali vojno, kot Haiti, latinskoameriške republike, Grčija in Belgija. Druge so nastale z združevanjem pod vodstvom ene močnejše države, kot Italija in Nemčija. Tretje so postopoma pridobivale avtonomijo znotraj obstoječega imperija, kot Kanada, Avstralija in Nova Zelandija. Za temi različnimi potmi so stali tudi različni nacionalizmi: osvobodilni, združevalni in odcepitveni. Toda v svetovnem merilu so bile vse te nove nacionalne države še vedno izjema.
Prava doba nacionalnih držav je prišla šele v dvajsetem stoletju. Po prvi svetovni vojni so lastne države dobile Poljska, Madžarska in Irska, po drugi pa se je v nekaj desetletjih razsul evropski kolonialni sistem. Med osamosvojitvijo Indije in koncem alžirske vojne je politični zemljevid sveta dobil povsem novo podobo.
Devetnajsto stoletje je bilo zato predvsem čas, ko je nacionalizem postal nov način razumevanja politične skupnosti in izjemno močno sredstvo množične mobilizacije. Nacionalne države so se množile, vendar še niso prevladale. Svet je bil še vedno predvsem svet imperijev.
Svetovna kriza sredine stoletja
Leto 1848 se v evropskih učbenikih običajno pojavlja kot pomlad narodov, skoraj kot dogodek, ki je imel evropske vzroke in evropske posledice. Toda pretresi sredi devetnajstega stoletja so segali precej dlje. Sociolog Immanuel Wallerstein je leto 1848 opisal kot svetovno revolucijo, zgodovinar Christopher Bayly pa širše obdobje kot svetovno krizo sredine stoletja. Antropolog David Graeber je opozoril, da so revolucije in upori skoraj hkrati izbruhnili v približno petdesetih državah, od Vlaške do Brazilije.
V Evropi je politično krizo zaostrila še lakota. Leta 1845 je bolezen prizadela pridelek krompirja, slabe letine žita v naslednjih letih pa so stisko še poglobile. Milijoni ljudi so se znašli v pomanjkanju. Zahteve po političnih reformah so se zato prepletle z zahtevami delavcev in revežev po bolj znosnem življenju. Februarja 1848 so v Parizu na istih barikadah stali meščanski liberalci, trgovci in tovarniški delavci ter prisilili kralja k odstopu. Nova republika je uvedla splošno moško volilno pravico in odpravila suženjstvo v francoskih kolonijah.
Vendar takšna zavezništva niso dolgo trajala. Srednji sloji so zahtevali predvsem politične spremembe, delavci pa tudi socialne. Ko so prvi dobili velik del tistega, kar so želeli, so se poti nekdanjih zaveznikov razšle. Junijski delavski upor v Parizu je oblast krvavo zatrla; umrlo je okoli tisoč petsto ljudi, več tisoč jih je bilo aretiranih. Decembra je bil za predsednika izvoljen Louis Napoleon, ki je obljubil predvsem red. Tri leta pozneje je z državnim udarom prevzel oblast, leta 1852 pa se razglasil za cesarja Napoleona III. Podoben vzorec se je ponovil tudi drugod po Evropi: začetnemu zavezništvu liberalcev, demokratov in nacionalistov so sledili razkoli, ki so starim oblastem omogočili vrnitev. Leto 1848 je bilo prelomno, čeprav se tedaj še ni spremenilo toliko, kot so revolucionarji upali.
Toda evropske revolucije so bile le del veliko širšega pretresa. Na Kitajskem je Hong Xiuquan leta 1851 sprožil tajpinško vstajo proti dinastiji Qing. Gibanje, ki je verske ideje povezovalo z obljubami o družbeni prenovi, je zavzelo velik del države in Nandžing razglasilo za prestolnico Nebeškega kraljestva velikega miru. Ko je bila vstaja leta 1864 dokončno zatrta, je za seboj pustila približno dvajset milijonov mrtvih.
Podobno se je stresla tudi Indija. Vzhodnoindijska družba je tedaj obvladovala velik del podceline, njena vojska pa je temeljila predvsem na indijskih vojakih. Leta 1857 so se ti na severu uprli. Upor je bil zadušen, zadnji mogulski cesar je bil pregnan, oblast Vzhodnoindijske družbe pa se je končala. Indija je prešla pod neposredno britansko oblast.
Ali sta bila tajpinška vstaja in indijski upor že nacionalistični gibanji? Zgodovinarji se o tem ne strinjajo. Pomembnejše je nekaj drugega: sredi devetnajstega stoletja so se na različnih koncih sveta hkrati zamajale stare oblike oblasti in pripadnosti. Dinastije, imperiji in verske hierarhije niso več samoumevno zagotavljali političnega reda, nove oblike organiziranja pa še niso bile povsod jasno vidne.
Evropska zgodovina lahko ustvari vtis, da je kriza starega reda povsod vodila k nastanku narodov in narodnih držav. Pogled širše po svetu pokaže precej bolj raznoliko sliko: nekje so poskušali imperije reformirati, drugje obnoviti stare oblike oblasti, spet drugje pa so nastajala revolucionarna, verska ali socialna gibanja povsem drugačne vrste. Nacionalizem je bil ena od novih političnih sil devetnajstega stoletja, nikakor pa ne edina.
Egipt lepo pokaže, kako se je nacionalna ideja zunaj Evrope prilagodila drugačnim političnim in kulturnim razmeram. Al-Tahtawi se je iz Pariza vrnil v Kairo z več kot le vtisi. Egipt je bil tedaj formalno del Otomanskega imperija, dejansko pa ga je vodil Mohamed Ali, ki je državo moderniziral po evropskih zgledih. Al-Tahtawi je začel pisati o Egiptu kot skupni domovini njegovih prebivalcev, vendar si njegove prihodnosti ni predstavljal kot kopije Francije. Nekaj desetletij pozneje je nova pripadnost dobila tudi politični izraz. Gibanje Ahmeda Urabija je leta 1881 nastopilo z geslom »Egipt Egipčanom«. Ideja, ki jo je Al-Tahtawi opazoval v Parizu, je tako postala tudi način upora proti evropski oblasti.
Preizkus na domačem primeru
Vse to bi lahko brali kot zgodovino velikih narodov in velikih imperijev, ki nas zadeva le od daleč. Toda podoben proces je mogoče opazovati tudi precej bliže. Sodobna slovenska narodna identiteta se je oblikovala v istem stoletju in po zelo podobnih mehanizmih.
Sredi marca 1848, dan potem, ko je novica o dunajski vstaji dosegla Koroško, je celovški kaplan Matija Majar začel pisati pozive, ki sodijo med ključna besedila slovenskega narodnega gibanja. V letaku Kaj Slovenci terjamo?, objavljenem 10. maja kot priloga Bleiweisovim Kmetijskim in rokodelskim novicam, je zahteval, naj se Slovenci »kot najbližji bratje« zedinijo v en narod z enim skupnim deželnim zborom. Mednje je prištel tudi Slovence na Ogrskem in v Beneški Sloveniji, ki jih dotlej nihče ni tako sistematično povezoval v enoten politični okvir. Majarjeva zahteva je obenem ljudi pozivala, naj se začnejo dojemati kot pripadniki istega naroda.
Takšna zahteva ni nastala iz nič. Pred njo je bilo več desetletij jezikovnega, kulturnega in založniškega dela. Kopitarjeva slovnica iz leta 1808 je različna notranjeavstrijska slovanska narečja povezovala v predstavo enotnega slovenskega jezika, Bleiweisove Novice pa so imele ob koncu leta 1847 že okoli tisoč petsto naročnikov. Pol stoletja prej jih je imel Vodnikov časopis komaj nekaj deset. V naslednjih desetletjih so sledile čitalnice, tabori, Slovenska matica, slovnice, slovarji in zbiranje ljudskega izročila. Isti proces, ki smo ga videli pri bratih Grimm in Mazziniju, je potekal tudi tukaj, le v drugačnih razmerah.
Iz tega sicer ne sledi, da je slovenstvo nastalo iz nič. Jezikovne, kulturne in regionalne povezave so obstajale že prej. Novo je bilo nekaj drugega: ideja, da vsi ti ljudje sestavljajo en narod, ki naj dobi tudi politično obliko. To predstavo je bilo treba šele oblikovati, razširiti in utrditi.
Prav zato je slovenski primer poučen. Pisatelji, jezikoslovci, uredniki časopisov, ustanovitelji čitalnic in politični aktivisti niso samo opisovali skupnosti, ki bi že obstajala v dokončni obliki. S svojim delom so jo povezovali ter ji dajali skupni jezik, zgodbe in institucije. Pri velikih narodih se ta proces pogosto skrije za pripovedjo o tisočletni zgodovini, pri majhnih pa ostane veliko bolj viden.
Olimpijska parada
Nacionalizem seveda ni ostal v devetnajstem stoletju. Danes ga lahko v eni najbolj neškodljivih oblik opazujemo na otvoritveni slovesnosti olimpijskih iger. Na stadion prihajajo skupine športnikov pod različnimi zastavami, gledalci pa praviloma navijajo za tiste, ki nosijo njihovo. Večine teh športnikov nikoli ne bodo osebno spoznali, pa vendar si želijo, da bi na drugem koncu sveta zmagal prav nekdo iz »njihove« skupine.
V tem ni nič nenavadnega. Gre za isto sposobnost, ki jo je al-Tahtawi opazoval v Parizu, ne da bi zanjo že imel pravo besedo, in ki so jo v devetnajstem stoletju pomagali krepiti Mazzini, brata Grimm, uredniki časopisov, ustanovitelji čitalnic in številni drugi. Milijonom ljudi, ki se med seboj ne poznajo, je omogočila, da se vendarle dojemajo kot del istega »mi«. Vendar lahko v drugačnih okoliščinah ista meja pripadnosti druge označi za tujce ali celo sovražnike. Eno iz drugega ne sledi nujno, oboje pa izhaja iz istega načina oblikovanja skupnosti.
Prav zato zgodovina nacionalizma ni preprosta zgodba o nečem dobrem ali slabem. Nacionalizem je lahko emancipatoren, ko ljudem omogoči, da se povežejo v politično skupnost, sposobno skupnega odločanja in solidarnosti. Vsaka takšna skupnost potrebuje za svoje delovanje določeno mero skupnih pravil, navad, načinov sporazumevanja in predstav o tem, kako živeti skupaj. Zgodovina nacionalizma zato ves čas odpira isto vprašanje: koliko skupnega potrebujemo, da lahko živimo skupaj, in koliko različnosti lahko skupnost prenese, ne da bi razpadla ali začela svoje člane prisilno oblikovati po enem samem vzorcu.