Kaj je nacizem in kako je civilizirana družba ustvarila holokavst

O mehanizmih, ki so omogočili holokavst

Danes, 27. januarja, svet obeležuje mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta. Na ta dan leta 1945 so vojaki Rdeče armade vstopili v Auschwitz-Birkenau, največje nacistično uničevalno taborišče, in svetu razkrili razsežnosti tamkajšnje groze. Združeni narodi so dan razglasili kot opomin človeštvu, ne le na šest milijonov judovskih žrtev in milijone drugih, temveč na nevarnost fanatizma in tišine, ki sta to omogočila. A spomin brez razumevanja je prazen. Kako je moderna, civilizirana družba lahko postala tovarna smrti?

Od zakona krdela do zakona narave

V članku o fašizmu smo ugotovili, da fašizem zavrača moderno družbeno pogodbo kot tihi dogovor, da imamo vsi ljudje enake, univerzalne pravice. Namesto tega se vrača v “naravno stanje”, kjer vlada zakon močnejšega, posameznik pa je varen le, če je del trdno povezanega “snopa” (države). Nacizem to logiko posvoji in jo še dodatno radikalizira.

Če fašizem pravi, da je univerzalnost politično nepravična, ker ščiti šibke na račun močnih narodov, nacizem trdi, da je univerzalnost biološko nenaravna. Za naciste dogajanje v svetu ni le politični spopad, ampak darwinistična konfrontacija – kot so jo sami psevdoznanstveno interpretirali – neusmiljen boj za preživetje med rasami. Družbena pogodba, ki ščiti šibke, zanje ni civilizacijski dosežek, ampak “degeneracija”, ki preprečuje naravno selekcijo. Nacizem se tako ne vrača le v stanje pred zakonom, ampak se sklicuje na “zakone narave in krvi”, ki so nad vsakim človeškim zakonom.

Zelo nazorna je prispodoba sociologa Zygmunta Baumana, ki nacizem opiše kot “vrtnarsko državo”. V naravnem stanju plevel raste vsevprek. Da bi ustvarili popoln red, mora država prevzeti vlogo vrtnarja. Vrtnar ni nekdo, ki strastno sovraži plevel in ga želi zato uničiti. Odstranjuje ga zato, ker je to nujno za rast “žlahtnih rastlin”. V tej viziji posameznik ni več državljan s pravicami, ampak biološki element: bodisi “zdravo tkivo” naroda bodisi “parazit”, ki ga je treba v imenu zdravja celote izruvati.

Civilna smrt pred fizično smrtjo

Zmotno je prepričanje, da se sistematično ubijanje začne z izbruhom nenadzorovanega divjaštva. Holokavst se ni začel s plinskimi celicami, ampak s pisalnimi stroji, žigi in pravnimi paragrafi. Preden so nacisti zgradili taborišča, so zgradili pravni okvir, ki je zlo spremenil v državljansko dolžnost. Prelomna točka je bilo sprejetje nürnberških zakonov leta 1935. Ti zakoni so s hladno birokratsko natančnostjo določili, kdo je “državljan rajha” s polnimi pravicami in kdo le “pripadnik države” brez njih.

S tem dejanjem so nacisti ustvarili kategorijo ljudi, ki so bili pravno še vedno prisotni, a socialno mrtvi. Judom in drugim “neprimernim” skupinam niso takoj vzeli življenja, ampak so jim najprej vzeli pravico do poroke z “arijci”, nato pravico do opravljanja javnih služb, do lastnine in nazadnje celo do uporabe javnih klopi v parkih. To je bila “civilna smrt”, ki je morala nujno predhoditi fizični smrti. Z zakonskim izločanjem določene skupine ljudi iz moralnega in pravnega reda skupnosti so nacisti dosegli, da je večina prebivalstva na svoje sosede prenehala gledati kot na sodržavljane.

Ta proces postopnega odvzemanja pravic je ključen za razumevanje pasivnosti opazovalcev. Ko zakon določi, da je nekdo “tujek”, postane diskriminacija legalna in s tem v očeh mnogih tudi legitimna. Nürnberški zakoni so “vrtnarjem” dali orodje, da so ločili plevel od zdravega tkiva, še preden so ga izpulili. Ko se je nasilje končno začelo – najbolj vidno v kristalni noči leta 1938 – so bila tla zanj že temeljito pripravljena. Javnost je bila že navajena na misel, da za nekatere ljudi pravila civilizirane družbe preprosto ne veljajo več.

Kako družba normalizira zlo

Ena najbolj nelagodnih resnic o nacizmu je, da za izvedbo holokavsta niso bili potrebni le fanatični sadisti v uniformah SS, ampak milijoni “navadnih ljudi”, ki so se odločili, da bodo gledali stran. Kristalna noč novembra 1938 je bila grozljiv test družbene vesti. Ko so gorele sinagoge in so razbijali izložbe judovskih trgovin, večina nemških državljanov ni protestirala. Njihov molk je režimu poslal jasno sporočilo: pot za nasilje je odprta, odpora ne bo.

Zmotno je verjeti v mit, da ljudje “niso vedeli”. Množični poboji, zlasti na vzhodu, se niso vedno dogajali za visokimi zidovi skritih taborišč, ampak pogosto na obrobju mest in vasi, kjer so sosedje, storilci in opazovalci pogosto poznali drug drugega. Ljudje so videli, kako njihove sosede odpeljejo, videli so premoženje, ki je ostalo za njimi, in slišali govorice, ki so se širile od ust do ust. A v sistemu, ki je zlo normaliziral, je postalo lažje verjeti v uradno propagando ali pa se zateči v varno nevednost, kot pa tvegati in se soočiti z resnico.

Tako se sproži spirala molka in normalizacije. Zlo postane nekaj, kar se zgodi “med delovnim časom”. Ko enkrat sprejmeš, da sosedje ne smejo več v isto trgovino kot ti, je lažje sprejeti, da jih preselijo v geto, in nazadnje, da preprosto izginejo. Mnogi so bili v to kolesje potegnjeni postopoma – skozi mladinsko navdušenje, občutek pripadnosti novi “veliki Nemčiji” ali pa preprosto skozi oportunizem in strah. Holokavst nas opominja, da meja med civilizacijo in barbarstvom ne poteka med državami, ampak skozi vsakega posameznika, ki se mora v trenutku moralne krize odločiti med solidarnostjo in molkom.

Ko človek postane številka

Če so bili pretekli množični poboji v zgodovini pogosto zaznamovani z izbruhi kaotičnega nasilja, besa in neposrednega prelivanja krvi, je nacizem v zgodovino zla prinesel nekaj novega in še bolj strašljivega: industrializacijo smrti. Holokavst se od drugih pokolov razlikuje po svoji hladni, inženirski logiki. Umor milijonov ljudi ni bil obravnavan kot moralni zločin, temveč kot logistični izziv, ki ga je treba rešiti z uporabo najsodobnejše tehnologije, transportnih omrežij in kemije. Taborišča smrti, kot so Treblinka, Sobibor in Auschwitz-Birkenau so bila dobesedno tovarne, zasnovane za masovno uničevanje ljudi z učinkovitostjo tekočega traku.

Da bi ta stroj deloval gladko, je bilo nujno potrebno žrtve najprej oropati njihove človeškosti. Proces “predelave” v teh tovarnah smrti je bil zasnovan natančno tako, da posamezniku odvzame vse, kar ga dela edinstvenega. Ob prihodu na rampo so ljudem odvzeli osebne predmete, obleke in lase, nazadnje pa celo njihova imena. V Auschwitzu so to dehumanizacijo pripeljali do skrajnosti s tetoviranjem serijskih številk na podlakti ujetnikov. Človek ni bil več oseba z zgodovino, čustvi in dostojanstvom, temveč inventarna številka, “kos” v birokratskem sistemu, kar je rabljem omogočilo, da so svoje delo opravljali s čustveno distanco, saj niso ubijali soljudi, ampak so le “procesirali tovor”.

Ta birokratska distanca je ključna za razumevanje, kako je lahko moderna, civilizirana država zagrešila takšne grozote. Plinske celice so omogočile “brezosebni” množični umor, kjer rablju ni bilo treba gledati žrtvi v oči, temveč je le upravljal mehanizem. Nacisti so s štoparicami merili učinkovitost ubijanja, kot bi merili proizvodnjo v tovarni, in s tem zlo spremenili v tehnično opravilo. Ta perverzija modernosti, kjer se tehnološki napredek in birokratska učinkovitost uporabita za uničenje življenja, ostaja najtemnejše opozorilo holokavsta: napredek brez etike ne vodi v blaginjo, ampak v barbarstvo, ki je še bolj učinkovito in smrtonosno od katerega koli divjaštva preteklosti.

Prav tu se skriva nelagodna lekcija modernosti: problem ni bil v tem, da bi liberalni red zatajil svojo obljubo popolne pravičnosti. Ta obljuba nikoli ni bila resnična. Liberalna demokracija ni pravična po naravi, temveč predstavlja najboljši znani mehanizem, kako nepravičnost omejevati in popravljati brez zdrsa v organizirano nasilje.

Ko družba postane vrt (in država vrtnar)

Če smo v razmisleku o fašizmu ugotovili, da pomeni odstop od družbene pogodbe v imenu moči kolektiva, nam nacizem kaže, kam ta odstop vodi v svoji skrajni obliki. Ko enkrat zavrnemo “umetna” pravila civilizacije – enakost pred zakonom, univerzalne človekove pravice in zaščito šibkejših – ne dobimo svobode, ampak surovo diktaturo narave. V tej “naravni” ureditvi ni prostora za sočutje ali moralo, temveč le za neusmiljen boj za obstanek, kjer močnejši (ali “boljši” vrtnar) upravičeno uniči šibkejšega.

Holokavst je tako končni rezultat sveta brez družbene pogodbe. Taborišča so bila kraji, kjer so človeški zakoni nehali veljati in kjer je obveljala le biološka sodba o “vrednosti” življenja. To je najpomembnejše opozorilo za današnji čas: univerzalne pravice in demokratične institucije niso samoumevne naravne danosti, ampak so krhki jezovi, ki smo jih zgradili, da bi zadržali poplavo barbarstva. Ko danes slišimo pozive k “naravnemu redu”, k prevladi “naših” nad “njimi” in k čiščenju družbe, moramo vedeti, da to ni klic k rešitvi, ampak k podiranju teh jezov. In ko jezovi popustijo, nas na drugi strani ne čaka naravna harmonija, ampak organizirano nasilje. Taborišče.