Konec poletja 1789 je bila dvorana v poslopju Menus-Plaisirs v Versaillesu nabito polna. V njej je zasedalo več kot tisoč poslancev ustavodajne skupščine, na galerijah pa so se gnetli radovedneži, ki so govornikom ploskali ali jih prekinjali z vzkliki. Razprava, ki se je vlekla ves september, je na videz zadevala tehnično vprašanje: ali naj ima kralj pravico zavrniti zakone, ki jih sprejme skupščina. Če jo ima, ali lahko zakon dokončno zavrne ali zgolj odloži njegovo uveljavitev? V resnici je šlo za vprašanje, komu v novi Franciji pripada zadnja beseda.
V tistih tednih so se poslanci začeli presedati. Plemič baron de Gauville je v dnevniku zapisal, da so se poslanci začeli združevati po prepričanjih: tisti, ki so bili zvesti veri in kralju, so zasedli prostor desno od predsedujočega, da bi se izognili vpitju, kletvicam in nespodobnostim, ki so si jih po njegovem opažanju brez zadržkov privoščili v nasprotnem taboru. Nasprotni tabor je sedel na levi. Ni šlo za sklep skupščine ali uradni sedežni red. Poslanci, ki so si bili politično blizu, so se usedli skupaj, podobno kot se za mizo radi usedemo k ljudem, s katerimi se dobro razumemo.
Zgodovina ima pri tem svojo ironijo. Poslanci na desni tej razporeditvi niso bili naklonjeni, ker so menili, da mora vsak poslanec zastopati ves narod, ne le posamezne politične skupine. Tisti, ki so s svojim presedanjem ustvarili desnico, so torej zavračali prav delitev politike na nasprotujoče si tabore. Razpored se je kljub temu obdržal. Ko je leta 1791 dotedanjo skupščino nadomestila nova, so se tudi novi poslanci usedli po istem ključu.
Spor o kraljevem vetu danes zanima predvsem zgodovinarje, razlikovanje med politično levico in desnico pa še vedno uporabljamo. Zakaj se je prav ta oznaka ohranila več kot dve stoletji? Italijanski filozof Norberto Bobbio je leta 1994, ko so mnogi razglašali konec ideologij in s tem konec razlikovanja med levico in desnico, napisal kratko knjigo, v kateri je zagovarjal nasprotno. Zagovorniki kralja bi se lahko usedli na levo, njihovi nasprotniki pa na desno; med političnimi prepričanji in stranjo dvorane ni bilo nobene nujne povezave. Toda oznaki sta se po Bobbiu ohranili zato, ker sta začeli označevati trajnejšo razliko v odnosu do družbene enakosti.
Po tem merilu je levica bolj pripravljena zmanjševati neenakosti, ki jih ustvarjajo ali utrjujejo družbene ustanove, desnica pa več razlik sprejema kot neizogibne ali upravičene ter bolj poudarja meje prizadevanj za večjo enakost. Gre za primerjavo političnih usmeritev, ki se v konkretnih primerih lahko prepletajo. Da bi razumeli, kaj zahteva po večji enakosti pomeni v praksi, Bobbio predlaga tri vprašanja. Prvo je, koga zahteva po enakosti zajema: vse ljudi, vse državljane, samo moške, samo lastnike? Drugo je, pri čem naj bi bili ljudje enaki: pri pravicah pred zakonom, volilni pravici, dohodku, dostopu do izobrazbe ali zdravstvene oskrbe? Tretje je, po kakšnem ključu naj se deli: po zaslugah, po potrebah, po opravljenem delu ali vsem enako? Ko levica zahteva več enakosti, lahko zahteva, da se razširi krog tistih, ki štejejo, da postane dostopna nova pravica ali dobrina ali da se spremeni ključ delitve. Volilna pravica za moške in ženske zato zagotavlja več enakosti kot volilna pravica samo za moške, ta pa več kot volilna pravica, vezana na premoženje. Država, ki ljudem poleg svoboščin zagotavlja še zdravstvo in pokojnine, je bolj zavezana enakosti kot država, ki jim zagotavlja le svoboščine.
Te razlike so politično pomembne tudi zato, ker vplivajo na to, koliko lahko človek odloča o svojem življenju in koliko je odvisen od odločitev drugih. Volilna pravica omogoča sodelovanje pri izbiri oblasti, socialna varnost zmanjšuje odvisnost od delodajalca ali družinske pomoči, lastništvo podjetja pa daje vpliv na naložbe in organizacijo dela. V zgodovini levice se zato zahteve po pravičnejši delitvi dobrin prepletajo z zahtevami po pravičnejši razporeditvi moči.
Bobbievo merilo je vplivno, ni pa edino. Tudi sam je pisal z določenega političnega izhodišča: prišteval se je k liberalnemu socializmu. Konservativec bi razliko opisal drugače. Edmund Burke, ki je svoja Razmišljanja o revoluciji v Franciji objavil leto po tistih tednih v Versaillesu, desnice ni utemeljeval z naklonjenostjo neenakosti. Utemeljeval jo je z nezaupanjem do vsakega načrta, ki bi družbo preuredil po zamislih ene same generacije. Ameriški ekonomist Thomas Sowell je dve stoletji pozneje razliko opisal kot spor o tem, koliko lahko spremenimo človeško ravnanje. Po enem pogledu so sebičnost, omejeno znanje in nasprotujoči si interesi trajne značilnosti človeka, zato potrebujemo predvsem ustanove, ki omejujejo njihove škodljive posledice. Drugi pogled bolj zaupa, da lahko z vzgojo, razumom in spremembo družbenih razmer spremenimo tudi ravnanje ljudi ter tako odpravimo vzroke krivic. Bobbiev opis ima za ta esej eno prednost: omogoča nam, da se vprašamo, katere neenakosti hoče neko gibanje zmanjšati in katere sprejema. Zato se ga bomo držali kot pripomočka, ne kot nepristranske razsodbe o vseh sporih med levico in desnico.
Bobbievo merilo pojasni, zakaj je razlikovanje preživelo, a hkrati odpre vprašanje, zaradi katerega je levica tako izmuzljiv pojem. Če je levica mesto v dvorani in ne nauk, se na tem mestu skozi čas zvrstijo zelo različni ljudje. Vsaka generacija znova določi, koga je treba še vključiti in kaj razdeliti pravičneje. Pri tem lahko sprejme stališča, ob katerih bi jo predhodniki na istih sedežih komaj prepoznali. Kaj torej ostane, ko se ljudje zamenjajo? Najbolje je začeti pri tistih, ki so na levi sedeli prvi.
Od liberalne do socialistične levice
V Franciji v dvajsetih letih 19. stoletja, po padcu Napoleona in vrnitvi Burbonov, so na levi strani zbornice sedeli liberalci. Zahtevali so spoštovanje ustavne listine, svobodo tiska, odgovorno vlado in širšo volilno pravico. Volilna pravica je bila tedaj vezana na plačani davek in je v državi s približno 30 milijoni prebivalcev pripadala okoli 100.000 premožnim moškim. Za liberalce je bila enakost predvsem enakost pred zakonom: odprava stanovskih privilegijev in plemiških predpravic, možnost napredovanja po sposobnostih in ne po poreklu. V praksi je veliko teh liberalcev pravico do političnega odločanja še vedno pridržalo premožnim moškim. Odprava stanovskih razlik torej ni pomenila, da so bili vsi že vključeni v politično skupnost.
Današnji bralec si težko predstavlja, da so bili zagovorniki svobodnega trga nekoč levica. Pa vendar je bila v tistem svetu tržna svoboda radikalna zahteva, saj je rušila cehe, fevdalne dajatve in monopole, ki jih je podeljevala krona. Levica je bila stran, ki je hotela odpraviti družbeno hierarhijo, določeno z rojstvom, in liberalizem je bil njeno orodje.
Razpoka se je pokazala leta 1848. Februarja je revolucija v Parizu zrušila oblast kralja Ludvika Filipa. Njegovo vladavino so imenovali julijska monarhija, ker se je začela po julijski revoluciji leta 1830. Začasna vlada je razglasila republiko in splošno moško volilno pravico. Na zahtevo delavcev, ki so v revoluciji nosili glavno težo uličnih bojev, so ustanovili tako imenovane nacionalne delavnice, ki so brezposelnim zagotavljale javna dela. Pravico do dela je zagovarjal Louis Blanc, novinar in socialistični mislec, ki je postal član začasne vlade. Predlagal je, naj država podpre ustanavljanje delavskih zadrug, v katerih bi delavci skupaj vodili proizvodnjo. Nacionalne delavnice, ki so jih organizirali drugi člani vlade, pa so bile drugače zasnovane: država je brezposelne razporejala na javne gradbene in druge projekte.
Število prijavljenih je hitro naraščalo, dela na javnih projektih pa ni bilo dovolj za vse. Stroški so se povečevali, delavnice pa niso mogle izpolniti obljube, da bodo vsakomur zagotovile delo. Konservativnejši republikanci so jih zato razglašali za drage in neučinkovite, v njih pa so videli tudi nevaren poseg države v gospodarstvo. Ko je nova skupščina, izvoljena s splošno moško volilno pravico, junija delavnice ukinila, so delavci v pariških četrtih postavili barikade. Vojska pod poveljstvom generala Cavaignaca je upor v nekaj dneh zatrla. V spopadih in represiji je umrlo več tisoč ljudi, sledile so množične aretacije in izgoni v Alžirijo. Ocene žrtev in števila izgnanih se med zgodovinarji precej razlikujejo.
Junijski dnevi so razkrili spor znotraj republikanskega tabora, iz katerega sta se pozneje razvili različni levici. Ista republika, ki je delavcem dala glasovnico, je nanje streljala, ko so zahtevali delo. Delavci so politično in socialno enakost razumeli kot povezani zahtevi: pravica do sodelovanja pri odločanju naj bi jim pomagala doseči tudi varnejše preživetje. Junija pa se je pokazalo, da priznanje volilne pravice še ne pomeni, da bo država zagotavljala tudi delo. Izraz socialna demokracija je leta 1848 označeval skrajno levo krilo širših radikalnih koalicij. Pozneje je postal ime za politični projekt, ki je hotel demokracijo razširiti tudi na družbene in gospodarske odnose. Po tem prepričanju volitve in ustavne pravice ne zadoščajo, če večina ljudi zaradi neenake porazdelitve lastnine, dohodka in moči pri delu nima pravega vpliva na svoje življenje.
Francoski socialist Jean Jaurès je to pol stoletja pozneje strnil v preprosto zahtevo: tako kot državljani demokratično in skupaj izvršujejo politično oblast, morajo skupaj izvrševati tudi ekonomsko. Zahteva po pravičnejši delitvi se je tako razširila s pravic na dobrine, krog tistih, ki naj bi sodelovali pri odločanju, pa z lastnikov na ljudi, ki za preživetje lahko ponudijo le svoje delo. Liberalci, ki so še včeraj sedeli skrajno levo, so se v tem novem sporu znašli v sredini, marsikje pa že na desni. Tu se prvič pokaže vzorec, ki se bo še ponavljal: zahteva, nekoč postavljena na levici, lahko postane del politične sredine, medtem ko se spor premakne k novi neenakosti.
Za uveljavitev teh zahtev so se delavska gibanja opirala na sindikate, društva in politične stranke. Organiziranje ni ostalo omejeno na posamezne države: vse pomembnejše je postajalo tudi mednarodno povezovanje.
Delavska gibanja in množične politične stranke
Poleti 1889 je bil Pariz poln tujcev. Na Marsovem polju je potekala svetovna razstava ob stoletnici revolucije, nad njo pa se je dvigal železni stolp inženirja Eiffela, odprt istega leta in še vedno predmet posmeha pariških umetnikov. Obiskovalci so hodili gledat stroje, električno razsvetljavo in paviljone iz kolonij. Na drugem koncu mesta, v dvorani na ulici Rochechouart pod Montmartrom, se je 14. julija, na obletnico padca Bastilje, zbralo nekaj sto delegatov delavskih in socialističnih organizacij iz vse Evrope in še od drugod. Ustanovili so zvezo, ki se je kasneje začela imenovati druga internacionala.
Sočasnost ni bila naključna. Obe prireditvi sta se sklicevali na isto revolucijo, njuni organizatorji pa so se imeli za njene prave dediče. Razstava je slavila proizvodne sile, ki jih je sprostila meščanska družba, kongres pa je slavil tiste, ki so jih poganjali s svojim delom, a bili deležni najmanj njihovih sadov. Socialistična gibanja so hotela kapitalizem odpraviti ali temeljito preoblikovati, njegovi zagovorniki pa so njihovemu vzponu nasprotovali. Toda njun odnos ni bil samo spopad. Industrijski razvoj je povečeval število delavcev in njihovo gospodarsko moč, delavska gibanja pa so s svojimi zahtevami spreminjala pogoje, pod katerimi so delovala podjetja: izborila so krajši delovnik, več pravic pri delu in socialno varnost.
Toda tudi med socialisti ni bilo soglasja o tem, kako doseči spremembe. Kongres na ulici Rochechouart, na katerem so imeli glavno vlogo marksisti, ni bil edino socialistično srečanje v Parizu. Iste dni je potekal še kongres, ki so ga pripravili francoski reformisti. Imenovali so jih posibilisti, ker so dajali prednost reformam, ki jih je bilo mogoče doseči v obstoječi družbeni ureditvi. Ob svetovni razstavi se torej ni zbralo enotno socialistično gibanje: željo po mednarodnem povezovanju so spremljali spori o politični strategiji.
Sklep marksističnega kongresa, ki je imel najtrajnejše posledice, je bil na videz skromen. Delegati so pozvali delavce vseh držav, naj prvega maja naslednjega leta hkrati pripravijo demonstracije za osemurni delovnik. Zahteva po pravičnejši delitvi je tako zajela tudi čas: koliko dneva mora delavec nameniti delu in koliko mu ga ostane za življenje zunaj tovarne. Delavec, ki dela 14 ur, nima časa ne za družino ne za branje ne za politiko. Osem ur dela, osem ur počitka, osem ur za to, kar hočemo, se je glasilo geslo, ki je enakost preneslo iz pravnega reda v vsakdanjik.
V naslednjih 25 letih se je utrdila nova oblika političnega delovanja: množična delavska stranka. Za zgled je veljala nemška socialdemokracija. Bismarck jo je med letoma 1878 in 1890 skušal zatreti s protisocialističnim zakonom, ki je prepovedal njena društva in časopise, a je smela nastopati na volitvah. Ko je zakon prenehal veljati, je stranka zrasla hitreje, kot si je kdorkoli predstavljal. Leta 1912 je postala največja stranka v nemškem parlamentu, s 110 od 397 sedežev, pred vojno pa je imela že več kot milijon članov.
Številke pa ne povedo, kaj je stranka pomenila svojim članom v vsakdanjem življenju. Nemški delavec je lahko od rojstva do smrti živel v socialdemokratskem svetu. Obstajala so društva delavskih pevcev, telovadcev, kolesarjev, plavalcev, ljubiteljev narave, abstinentov in svobodomislecev, delavsko gledališče, delavske knjižnice in samaritanska društva. Stranka je vzdrževala pisarne, ki so ljudem svetovale pri pravnih težavah, in leta 1914 so te pisarne odgovorile na skoraj 700.000 vprašanj. Levica ni bila več mesto v dvorani, postala je način življenja.
Ta zgodovina pokaže tudi vlogo delavskih gibanj pri demokratizaciji Evrope. Demokracija ni nastala zgolj z gospodarskim razvojem ali s soglasjem premožnih. K njej so pomembno prispevala gibanja, ki so desetletja zahtevala splošno volilno pravico, tudi za ženske, svobodo združevanja in odgovornost vlade parlamentu. Za številne socialistične stranke so politična demokracija, socialno zavarovanje za stare, bolne in brezposelne ter urejen trg dela postopno postali pogoji, pod katerimi so bile pripravljene sprejeti gospodarstvo z zasebno lastnino in trgom. Evropski socialni model, kot ga poznamo danes, je bil pred 130 leti še seznam zahtev ene strani v dvorani.
Prva svetovna vojna in razcep levice
Konec julija 1914 je nemška socialdemokracija po vsej državi sklicala zborovanja za mir. V Berlinu se jih je udeležilo 30.000 ljudi, v Leipzigu 50.000. Vodilni socialdemokrati niso organizirali splošne stavke, s katero so voditelji internacionale leta in leta grozili, če bi vlade Evropo pahnile v vojno. Na ulicah je vladalo domoljubno navdušenje in vodstvo stranke se mu ni upalo postaviti po robu. Ko je vlada vojno predstavila kot obrambo pred ruskim carizmom, ki je veljal za najbolj reakcionaren režim v Evropi, so imeli socialdemokrati celo »napreden« razlog, da se ji pridružijo.
V Parizu so 31. julija v kavarni blizu uredništva njegovega časopisa ustrelili Jeana Jaurèsa, najstrastnejšega zagovornika mednarodne delavske solidarnosti v Franciji. Tri dni pozneje se je poslanska skupina nemških socialdemokratov sestala za zaprtimi vrati. Proti vojnim kreditom je glasovalo 14 poslancev, zanje pa 78. Manjšina se je podredila strankarski disciplini. 4. avgusta je stranka v parlamentu soglasno glasovala za kredite, s katerimi je cesarska vlada financirala vojno. Isti dan je cesar Viljem II. izrekel stavek, da ne pozna več strank, pozna le še Nemce. Francoski socialisti so istega dne glasovali enako in nekaj tednov pozneje sta dva izmed njih vstopila v vlado.
Zakaj je to popoldne tako pomembno? Internacionalizem ni bil okrasek levice, bil je jedro odgovora na vprašanje, kdo šteje. Enakost naj bi veljala med delavci ne glede na državo, v kateri so se rodili, in ravno zato naj bi bili nemški in francoski delavci drug drugemu bližji kot vsak svojemu cesarju ali predsedniku. Tistega popoldneva se je pokazalo, do kod je segala ta obljuba: vodstva najmočnejših delavskih strank so dala prednost svoji državi. Milijoni delavcev z obeh strani meje so se nato štiri leta streljali v jarkih.
Iz te polomije sta zrasli dve levici. Ena je ostala zvesta parlamentu, volitvam in postopnim reformam. Druga je v ruski revoluciji leta 1917 videla dokaz, da je mogoče oblast prevzeti neposredno, in v zlomu starih strank dokaz, da so reformisti izdajalci. Leta 1920 je komunistična internacionala postavila pogoje za sprejem, ki so od socialističnih strank zahtevali prelom z zmernimi voditelji in podreditev Moskvi. Stranke so se začele cepiti. Decembra istega leta se je na kongresu v Toursu večina francoskih socialistov pridružila novoustanovljeni komunistični stranki, manjšina pa je ostala v dotedanji socialistični stranki. Podobni razcepi so se zgodili skoraj povsod.
Obe levici sta se sklicevali na enakost, vendar sta se razhajali glede oblasti, političnega nasilja in pravic nasprotnikov. Da bi ju razločili, Bobbio uvede drugo os: odnos do svobode. Levica, ki je hkrati egalitarna in avtoritarna, ima po njem zgodovinski zgled v jakobincih, levico, ki si prizadeva za enakost in hkrati spoštuje svoboščine, pa povezuje z liberalnim socializmom. Sem uvršča tudi demokratično socialdemokracijo. Na drugi strani je podobna delitev med konservativno desnico, ki ostaja zvesta demokraciji, in skrajno desnico, ki jo zavrača. Shema je groba, a pojasni nekaj, kar je sicer težko razumeti: zakaj sta si bili dve levici tako sovražni, da sta se v tridesetih letih v Nemčiji spopadali med seboj, medtem ko je oblast prevzemal Hitler. Sporov o parlamentarni demokraciji, političnih svoboščinah in revoluciji ni bilo mogoče razrešiti zgolj s sklicevanjem na skupni cilj.
Razcep je odprl tudi vprašanje, ki spremlja vsak socialistični projekt: če kapital ni več v zasebnih rokah, kdo odloča o njegovi uporabi? Državno lastništvo samo po sebi še ne zagotavlja, da lahko državljani ali zaposleni vplivajo na upravljanje. Odločilno je, kdo upravljavce izbira in nadzoruje ter kako jih lahko zamenja. Zahteva po gospodarski enakosti zato potrebuje odgovor tudi na vprašanje politične odgovornosti.
Po letu 1920 je levica zajemala gibanja z zelo različnimi odgovori na ta vprašanja. Komunisti so reformiste pogosto razglašali za izdajalce, socialdemokrati pa so morali pokazati, da je mogoče neenakost zmanjševati tudi brez odprave politične svobode.
Socialdemokracija in nastanek socialne države
Leta 1928 je Per Albin Hansson, novi predsednik švedskih socialdemokratov, v švedskem parlamentu opisal družbo, kakršno si je želel. Za prispodobo je izbral dom. V dobrem domu, je rekel, ni privilegiranih in zapostavljenih članov, ni ljubljencev in pastorkov, vladajo enakost, obzirnost, sodelovanje in pripravljenost pomagati. Če bi to prenesli na družbo kot skupni dom vseh državljanov, bi morali podreti vse družbene in ekonomske pregrade, ki zdaj ločujejo državljane na privilegirane in zapostavljene, na vladajoče in odvisne, na bogate in revne. Švedska, je nadaljeval, še ni ljudski dom. Ima formalno enakost političnih pravic, a v družbenem smislu ostaja razredna družba, v ekonomskem pa vlada diktatura peščice.
Prispodoba je imela nenavadno poreklo. Besedo folkhem je v politiko pred prvo svetovno vojno vpeljalo švedsko kmečko gibanje, zares pa jo je uveljavil konservativni politolog Rudolf Kjellén, isti mož, ki je skoval besedo geopolitika. Kjellén je sanjal o Švedski, v kateri bi se posamezni razredi podredili narodu kot celoti, in socialdemokratom očital, da s svojim internacionalizmom ljudi odvračajo od zvestobe domovini. Ponujal je, kot se je izrazil, nacionalni socializem namesto razrednega. Hansson je prispodobo prevzel in ji dal drugačno vsebino: dom, v katerem ima vsak član enak položaj, ne pa narod, ki od svojih članov zahteva podreditev. Podobne besede so torej lahko nosile zelo različne politične zamisli.
Pri tem ni šlo zgolj za spretno prisvajanje besed. Hansson je razumel nekaj, česar mnogi njegovi tovariši v Evropi niso. Industrijski delavci na Švedskem niso bili večina in stranka, ki bi nagovarjala samo njih, ne bi nikoli prišla na oblast. Potrebovala je tudi podporo kmetov, uradnikov in malomeščanstva. Ko je v začetku tridesetih let tudi Švedsko zajela velika gospodarska kriza, so socialdemokrati v volilnem programu zapisali, da jih ne zanima, ali so žrtve krize industrijski delavci, kmetje, gozdni delavci, prodajalci, uradniki ali izobraženci. Leta 1932 so dobili skoraj 42 % glasov. Za večino v parlamentu so potrebovali partnerja in našli so ga v kmečki stranki. Kmetje so dobili zaščito pred uvozom mleka in žita, socialdemokrati podporo za javna dela in politiko zaposlovanja. S tem sta stranki povezali pomoč kmetijstvu in ukrepe proti brezposelnosti: vsaka je podprla tudi ukrepe, ki so bili pomembni za volivce druge.
Leta 1933, ko sta se švedski stranki dogovorili za sodelovanje, je v Nemčiji oblast prevzel Hitler. Švedski socialdemokrati so uspešno nagovarjali tudi kmete in srednji sloj, nemški pa so se močneje oprli na delavsko identiteto. Iz tega ne sledi, da bi širša podpora nemškim socialdemokratom sama po sebi preprečila Hitlerjev prihod na oblast. Švedski primer pa pokaže, kako je stranka s povezovanjem interesov delavcev, kmetov in srednjega sloja pridobila dovolj podpore za izvajanje svojega programa. Švedski primer tudi pokaže, da socialne demokracije ni treba razumeti zgolj kot kompromis med marksizmom in liberalizmom. Imela je svojo politično zamisel z dvema stebroma. Prvi steber je bilo prepričanje, da politika lahko in mora usmerjati gospodarstvo, namesto da bi čakala, da se kapitalizem zruši pod težo lastnih protislovij, kot je napovedoval marksizem, ali da se trg uravnava sam, kot je verjel liberalizem. Drugi steber je bilo prepričanje, da morajo ljudje skupaj poskrbeti za socialno varnost vseh: brezposelnost, bolezen ali starost posameznika ne smejo pahniti v revščino. Zato naj bi država z javnimi storitvami in socialnim zavarovanjem zagotavljala varnost, ki je posameznik pogosto ne more doseči sam. Ko je švedski finančni minister Ernst Wigforss že pred Keynesovo znamenito knjigo zagovarjal javno porabo v času krize, je to počel iz obeh razlogov hkrati.
Švedska pot je na vprašanje, kdo šteje, odgovorila drugače kot gibanje, osredotočeno na en sam razred: socialna država naj bi povezala delavce, kmete in srednji sloj. Socialna varnost ob brezposelnosti, zdravstvena oskrba in pokojnine niso bile nagrada samo za pripadnost enemu razredu. Toda ljudski dom je imel tudi državno mejo. Večino teh pravic so najprej uživali člani določene nacionalne politične skupnosti; napetost med univerzalno solidarnostjo in pravicami državljanov ni izginila.
Po drugi svetovni vojni se je ta model razširil po Evropi. Nemški socialdemokrati so še v petdesetih letih vztrajali pri marksističnem besednjaku in zaporedoma izgubljali volitve. Leta 1959 so v Bad Godesbergu sprejeli program, ki je podržavljenje proizvodnih sredstev opredelil kot eno od možnih orodij, po katerem naj bi posegli šele, ko druga ne bi zalegla. Njihovo novo geslo se je glasilo: toliko konkurence, kolikor je mogoče, toliko načrtovanja, kolikor je potrebno. Program je poudaril spoštovanje verskih prepričanj ter samostojnosti cerkva in verskih skupnosti. Pozdravil je tudi pripravljenost vernikov, da iz svojih prepričanj prevzamejo odgovornost za družbo in pomagajo drugim. Stranka se je tako odprla sodelovanju z verniki, obenem pa se je odpovedala trditvi, da lahko vsem predpisuje en sam svetovni nazor ali razglaša dokončne resnice.
Povojni uspeh teh zahtev je prinesel tudi paradoks. Levica je v Zahodni Evropi po vojni dobila skoraj vse, kar je zahtevala na ulici Rochechouart: splošno volilno pravico, osemurni delavnik, pokojnine, zavarovanje za primer bolezni in brezposelnosti. A socialne države niso gradili samo socialdemokrati. Gradili so jo tudi krščanski demokrati v Nemčiji in Italiji ter konservativci v Veliki Britaniji, ki so jo prevzeli kot nekaj samoumevnega. Kar je bilo leta 1889 zahteva levice, so zdaj zagovarjale tudi stranke politične sredine. Uresničitev teh zahtev je izboljšala življenje milijonov ljudi. Ker pa so socialno državo sprejele tudi druge stranke, se levica od njih ni mogla več razlikovati zgolj z zagovarjanjem pokojnin, zdravstvenega zavarovanja in delavskih pravic. Opredeliti je morala, katere neenakosti ostajajo in kaj bo storila za njihovo zmanjšanje.
Leto 1968 in širjenje zahtev po enakosti
Maja 1968 se je skupina študentov s Sorbone odpravila v Boulogne-Billancourt na zahodnem robu Pariza. Tam je stala največja Renaultova tovarna v Franciji s približno 35.000 delavci, močno oporišče komunističnega sindikata. Imenovali so jo rdeča trdnjava Francije. Delavci so tovarno pravkar zasedli. Študenti, ki so že več kot teden dni na barikadah Latinske četrti govorili o revoluciji, so prišli, da bi se jim pridružili. Toda v tovarno jih niso spustili. Komunistični sindikat CGT, ki je vodil zasedbo, je vrata ohranil zaprta in delavce svaril pred študentskimi pozivi.
V tistih tednih se je v Franciji zgodilo nekaj izjemnega. Stavkalo je od 8 do 10 milijonov ljudi. Obstali so promet in poštne storitve, delo so ustavile tudi tovarne letal in avtomobilov. V Nantesu je stavkovni odbor delavcev, kmetov in študentov za nekaj dni prevzel nadzor nad mestno hišo. Na zidovih Sorbone so se pojavila gesla, ki jih pozna ves svet: domišljijo na oblast, bodite realisti, zahtevajte nemogoče. Toda med študentskim gibanjem, komunistično partijo in sindikatom CGT je vladalo nezaupanje. Pogosto so nastopali ločeno, tudi ko so protestirali proti isti oblasti.
Najbolj zgovoren trenutek je sledil konec maja. Po pogajanjih v Grenellu so vlada, delodajalci in sindikati oblikovali predlog, ki je predvideval precejšnje zvišanje minimalne plače, zvišanje drugih plač in nadaljnja pogajanja o delovnem času. Toda delavci v Billancourtu so nadaljevali stavko. To ni pomenilo, da plače niso bile pomembne. Pomenilo je, da ponudba ni odpravila vseh razlogov za upor: med njimi so bili tudi pogoji dela, dostojanstvo in vprašanje, koliko lahko delavci vplivajo na svoj delovni vsakdan. Zamisel, ki so jo številni študenti imenovali samoupravljanje, je postala konkretna zahteva tudi za del delavcev.
Leto 1968 je v ospredje postavilo vprašanja, ki jih zahteve po višjih plačah in socialni varnosti niso zajele v celoti. Kdo določa pogoje dela v tovarni in pravila na univerzi? Kdo v družini razpolaga z denarjem in kdo opravlja neplačano delo? Kdo sme odločati o lastnem telesu, spolnosti in rojstvu otrok? V naslednjem desetletju so feministke zahtevo po enakosti usmerile tudi v organizacije levice: zakaj so vodilne položaje večinoma zasedali moški, ženskam pa so pogosto prepuščali podporna opravila? Gibanja za državljanske pravice so opozarjala na zapostavljanje ljudi zaradi barve kože ali porekla, protikolonialna gibanja na podrejenost koloniziranih ljudstev, okoljevarstveniki pa na posledice današnjih odločitev za ljudi, ki se še niso rodili. Ko so nemški zeleni marca 1983 prvič vstopili v zvezni parlament, je na ustanovno sejo prikorakala pisana druščina v pletenih puloverjih. Wolfgang Schäuble, ki je v Bundestagu tedaj sedel na drugi strani, se je desetletja pozneje spominjal, da je z novimi poslanci v dvorano prišlo pol gozda. Med tradicionalno levico in desnico so si morali izboriti prostor, ki ga sedežni red ni predvidel.
S širjenjem zahtev se je odprlo tudi vprašanje, kdo bo določal politične prednostne naloge levice. Sindikati in delavske stranke so imeli množično članstvo, organizacijske izkušnje in uveljavljeno vlogo pri zastopanju delavcev. Študentska gibanja in del akademske levice so izpodbijali njihove načine vodenja in predstavo, da mora vsako prizadevanje za spremembo potekati pod njihovim vodstvom. Feministična in okoljska gibanja so pozneje zahtevala, da vprašanja, ki so jih odpirala, dobijo samostojno mesto v političnih programih. Spor zato ni zadeval samo ciljev, ampak tudi vpliv: kdo govori v imenu levice, katere zahteve imajo prednost in kdo vodi pogajanja z oblastjo.
Tu lahko prepoznamo paradoks: gibanja, ki so zahtevala bolj enakopravno družbo, so se med seboj potegovala za vodilno vlogo pri njenem spreminjanju. V teh sporih so se prepletali vsebinska nesoglasja, skrb za ljudi, ki so jih organizacije zastopale, ter boj za ugled in vpliv. Zaprta vrata Billancourta zato lahko razumemo tudi kot vprašanje, kdo sme sodelovati pri oblikovanju zahtev in vodenju protesta. Del nove levice je zrasel na univerzah, vendar so zahteve po večji svobodi pri delu prihajale tudi iz tovarn. Delitev na študente, ki naj bi hoteli svobodo, in delavce, ki naj bi hoteli le varnost, zato ne zadošča. Prav v času teh sporov so politične in gospodarske elite začele opozarjati, da so zahteve po večjem vplivu na odločanje šle predaleč.
Ko je postalo težje vladati
Marca 1972 so delavci v tovarni General Motors v Lordstownu v Ohiu začeli stavko, ki jo je odobril njihov lokalni sindikat. Tovarna je veljala za tehnološki ponos podjetja in njen tekoči trak za najhitrejši na svetu. Ko je tovarno prevzela posebna upravna enota, znana po trdi roki, so ukinili veliko delovnih mest in tempo skoraj podvojili. Delavec je imel zdaj za vsaj osem opravil na posameznem avtomobilu na voljo 36 sekund. Za odhod na stranišče je moral dvigniti roko in čakati, da ga kdo zamenja. Delavci v Lordstownu so bili stari povprečno 28 let. Na konec tekočega traku je nekega dne prispel avtomobil, v katerem so ležali vsi deli, lepo zloženi, vendar še ne vgrajeni. Uprava je govorila o sabotaži in sprožila na stotine disciplinskih postopkov. Tisk je stavko poimenoval industrijski Woodstock. Po slabem mesecu dni so sklenili kompromis, ki ni razrešil vseh sporov o hitrosti tekočega traku in disciplinskih ukrepih.
V Lordstownu se je dogajalo nekaj podobnega kot v Billancourtu. Plače in delovna mesta so bila pomembna, toda spor je zadeval tudi tempo, nadzor in dostojanstvo pri delu.
Leto pozneje je kriza zajela celotno gospodarstvo. Jeseni 1973 so arabske države izvoznice nafte po vojni z Izraelom omejile izvoz in cena nafte se je v nekaj mesecih večkrat povečala. Zahodna gospodarstva sta hkrati prizadeli visoka inflacija in brezposelnost. Ta kombinacija je otežila dotedanjo gospodarsko politiko: spodbujanje povpraševanja je lahko povečalo inflacijo, njeno zaviranje pa brezposelnost. Tudi levica je zato težje našla odgovor na krizo. Naftni šok ni bil edini vzrok krize, vendar je zaostril gospodarske težave, ki so trajale še več let.
Leta 1975 je Trilateralna komisija, zasebno združenje vplivnih politikov, poslovnežev in strokovnjakov iz Združenih držav, Zahodne Evrope in Japonske, izdala poročilo z naslovom Kriza demokracije. Avtorji so razpravljali o tem, ali lahko politične ustanove obvladujejo vse številnejše zahteve in sprejemajo učinkovite odločitve. Politolog Samuel Huntington je v poglavju o Združenih državah trdil, da je širša politična udeležba povečala pričakovanja do države in oslabila avtoriteto ustanov. Del težav je pripisal »presežku demokracije«. Menil je, da učinkovito delovanje demokracije potrebuje tudi nekaj politične neaktivnosti, vse skupine pa bi morale pri postavljanju zahtev pokazati več samoomejevanja.
Tu je treba ločiti vprašanje od predlaganega odgovora. Vlada ne more hkrati izpolniti vseh zahtev, zlasti kadar si nasprotujejo ali presegajo razpoložljiva sredstva. Višje plače, nižji davki, boljše javne storitve in stabilne cene so lahko vsak zase razumljivi cilji, skupaj pa zahtevajo izbiro in kompromise. Toda iz težav pri usklajevanju še ne sledi, da je rešitev manj političnega sodelovanja. Tudi razprava ob poročilu ni bila enotna: kritiki so opozorili, da skrb za sposobnost vladanja lahko postane zahteva po povečanju moči vlade. Za levico se je zato odprlo vprašanje, kako širšo udeležbo povezati z ustanovami, ki znajo razlike med zahtevami razreševati in sprejete odločitve tudi izvajati.
Francoski filozof Grégoire Chamayou v knjigi Nevladljiva družba ponuja drugačen poudarek. Odzive uprav podjetij na delavske upore in razprave o težavah vladanja povezuje s prizadevanji za ohranitev nadzora nad zaposlenimi in omejitev vpliva družbenih gibanj. Ta razlaga opozarja na resničen spor o moči: delodajalci, sindikati, vlade in nova gibanja niso imeli enakih interesov. Vendar iz posameznih odzivov ne moremo sklepati, da so vse politične in gospodarske elite delovale po skupnem načrtu ali da je bil poznejši politični obrat zgolj obramba njihovih privilegijev. Chamayoujev pogled pomaga prepoznati, kdo je hotel ohraniti vpliv, sam pa ne zadošča za razlago gospodarske krize in volilnega uspeha nove desnice.
Inflacija in brezposelnost sta prizadeli tudi ljudi, ki niso pripadali nobeni eliti. Stranke levice so morale pokazati, kako bodo svoje cilje uresničile v razmerah, v katerih dotedanji gospodarski ukrepi niso več dajali pričakovanih rezultatov. Margaret Thatcher je leta 1979 v Veliki Britaniji in Ronald Reagan leto pozneje v Združenih državah dobila dovolj volilne podpore za drugačno politično usmeritev. Njuna zmaga ne dokazuje, da so bile vse njune rešitve pravilne, kaže pa, da političnega obrata ni mogoče pojasniti samo z interesi poslovnih in političnih vodstev. Za levico je bil to preizkus sposobnosti vladanja: zahteve po enakosti je morala povezati v izvedljiv program, ki bi ohranil podporo dovolj širokega kroga ljudi.
Levica na oblasti
Junija 1982 je François Mitterrand v Versaillesu gostil voditelje držav skupine G7. Leto prej je zmagal z obljubo, da bo francoska levica temeljito preoblikovala gospodarstvo. Njegova vlada je dvignila minimalno plačo, omogočila upokojitev pri 60 letih in podržavila banke ter velika industrijska podjetja. Zdaj je druge voditelje pozival, naj z usklajenimi ukrepi spodbudijo gospodarstvo. Podpore, ki jo je iskal, ni dobil. Francoski socialisti so imeli volilno večino in oblast v svoji državi, niso pa mogli določati gospodarske politike svojih trgovinskih partnerjev.
Prav tu se je zapletel njihov načrt. Vlada je s povečevanjem dohodkov in porabe skušala oživiti gospodarstvo, toda Francija je bila vpeta v svet, ki ga je še vedno prizadevala recesija. Ameriške obrestne mere so bile visoke, francoski izvoz je izgubljal konkurenčnost, frank pa je bil pod pritiskom. Več domačega povpraševanja tudi ni pomenilo samo več naročil francoskim tovarnam: del dodatne porabe je šel za uvoženo blago. Na volitvah pridobljena podpora je vladi omogočila sprejeti reforme, ni pa odpravila vprašanj, kako financirati porabo, ohraniti vrednost denarja in prodajati izdelke v tujini.
Marca 1983, po ponovnih razvrednotenjih franka, se je Mitterrand odločil za omejevanje porabe in plač. S tem je Francijo ohranil v evropskem monetarnem sistemu, dogovoru, ki je omejeval nihanje tečajev med evropskimi valutami. Številne začetne reforme so ostale, prvotni načrt nadaljnje preobrazbe pa je zastal. To ni bila preprosta ugotovitev, da je gospodarska politika levice nemogoča. Bila je odločitev, katerim ciljem bo vlada dala prednost in kakšno ceno je pripravljena plačati zanje. Francoski primer je pokazal, da mora levica na oblasti poleg tega, kaj želi pravičneje razdeliti, pojasniti tudi, kako bo njena politika delovala v gospodarstvu, povezanem z drugimi državami.
V devetdesetih letih so britanski laburisti iskali drugačen odgovor na vprašanje, kako vladati v takšnem svetu. Tony Blair je po dolgem obdobju stranke v opoziciji prenavljal njen program. Leta 1995 so laburisti iz statuta črtali zahtevo po skupnem lastništvu proizvodnih sredstev. Nemški socialdemokrati so podoben korak naredili že v Bad Godesbergu, vendar je Blair vse večji poudarek namenjal drugemu načinu zmanjševanja neenakosti: širjenju možnosti, da posameznik izboljša svoj položaj. Ta usmeritev je postala pomemben del njegove tretje poti, poskusa povezati tržno gospodarstvo s cilji socialne pravičnosti.
Osrednjo vlogo je dobilo izobraževanje. Na strankarskem kongresu leta 1996 je Blair svoje tri prednostne naloge strnil v eno besedo, ponovljeno trikrat: izobraževanje, izobraževanje, izobraževanje. Boljše šole naj bi ljudem omogočile boljšo zaposlitev in večjo samostojnost, gospodarstvu pa zagotovile znanje za uspeh v mednarodni konkurenci. Javna vlaganja v šolstvo naj bi tako hkrati povečala blaginjo in razširila dostop do nje. Tretja pot je zajemala tudi druga področja politike, vendar je izobraževanje posebej jasno pokazalo premik v razumevanju enakosti.
Z Bobbievimi vprašanji lahko ta premik opišemo natančneje. Poleg delitve dohodka, lastnine in gospodarske moči je večji poudarek dobila delitev možnosti za uspeh. Enakost naj bi pomenila, da tudi otrok iz revne družine dobi priložnost za izobrazbo in družbeni vzpon. S tem se je spreminjalo tudi merilo, po katerem naj bi bile razlike sprejemljive: če imajo ljudje primerljive možnosti, je uspeh lažje pripisati sposobnostim in prizadevanju. To ni pomenilo opustitve vseh politik prerazdeljevanja, je pa odprlo novo vprašanje. Ali možnost vzpona posameznikov dovolj izboljša tudi položaj ljudi, ki ostanejo na slabše plačanih delovnih mestih? In koliko so možnosti zares enake, če se razlike v premoženju in družinskem zaledju ohranjajo? Podatki o volivcih pokažejo, kako se je ob širjenju izobraževanja spreminjalo tudi razmerje med levico in ljudmi, ki jih je nagovarjala.
Kako so se spremenili volivci levice
S poudarkom na izobraževanju se odpre tudi vprašanje, koga levica nagovarja in kdo jo voli. Izobrazbo lahko razumemo kot obliko kapitala: znanje, spretnosti in diploma človeku pomagajo do zaposlitve, dohodka in družbenega vpliva. Za politiko, ki stavi na enakost možnosti, je širjenje dostopa do tega kapitala način zmanjševanja neenakosti. Toda izobrazba ostaja tudi vir razlik med ljudmi. Ob njenem širjenju se je spreminjala sestava volilnega telesa levice: vse več podpore je dobivala med visoko izobraženimi, njena nekdanja prednost med manj izobraženimi pa se je zmanjševala. Ta dolgoročni premik lahko spremljamo z anketami volivcev. Francoski podatki ponujajo nazoren primer.
Na francoskih parlamentarnih volitvah leta 1956 so med stranke levice spadali socialisti, komunisti in radikali. Povolitvene ankete kažejo, med katerimi skupinami volivcev so imele več podpore. Med volivci z največ osnovnošolsko izobrazbo jih je levico volilo 57 %. Takih volivcev je bilo tedaj veliko več kot danes. Med redkimi, ki so imeli univerzitetno diplomo, jih je levico volilo le 37 %. Levica je tedaj dobila več podpore med manj izobraženimi kot med univerzitetnimi diplomanti.
Na predsedniških volitvah leta 2012 je socialist François Hollande premagal Nicolasa Sarkozyja. Med volivci z največ osnovnošolsko izobrazbo je dobil 47 % glasov, med univerzitetnimi diplomanti pa 57 %. Primerjamo torej glasove za stranke na parlamentarnih volitvah leta 1956 z glasovi za kandidata na predsedniških volitvah leta 2012; pomembnejša od posameznih številk je dolgoročni premik. Razlika glede na petdeseta leta je očitna, podatki za vmesne volitve pa kažejo, da ni nastala čez noč.
Ekonomist Thomas Piketty je takšne podatke zbral za Francijo, Veliko Britanijo in Združene države, pozneje pa je s sodelavci raziskavo razširil na 21 zahodnih demokracij. Ugotovil je soroden dolgoročni premik, čeprav se njegov obseg in potek med državami razlikujeta. V petdesetih in šestdesetih letih so levico volili ljudje z nižjo izobrazbo in nižjimi dohodki, desnico ljudje z višjo izobrazbo in višjimi dohodki. V zadnjih desetletjih, ki jih zajemajo raziskave, sta se ti dve povezavi v mnogih državah razhajali: visoko izobraženi volivci so se pogosteje odločali za levico, premožni pa še naprej pogosteje za desnico. Piketty je novo razmerje opisal s prispodobo iz indijskega kastnega sistema: na eni strani brahmanska levica, stranka izobraženske elite, na drugi trgovska desnica, stranka poslovne elite. Za ljudi brez diplome in večjega premoženja je postalo manj samoumevno, katera stranka zastopa njihove interese. Nekateri ne volijo, drugi podpirajo druge stranke in gibanja. Ne odločajo se vsi enako.
Za razumevanje tega premika je pomembno širjenje izobraževanja. Diploma, ki je bila nekoč redkost, je postala dosegljiva veliko več ljudem. S tem se je spremenil tudi pomen oznake »manj izobražen«: človek, ki danes nima končane srednje šole, ni v enakem položaju kot večina njegovih vrstnikov pred 70 leti. Pomembno pa je tudi, ali so stranke levice še znale zastopati ljudi, ki od širjenja izobraževanja niso imeli enake koristi. Ankete kažejo spremembe v povezavi med izobrazbo in politično izbiro, ne omogočajo pa spremljanja posameznih družin skozi več generacij.
Širši dostop do izobraževanja tudi ni odpravil razlik v samem šolskem sistemu. Piketty pokaže, da je francoska levica, ko je bila na oblasti, ohranila visokošolski sistem, ki za študenta elitne šole namenja dva do trikrat več javnega denarja kot za študenta običajne univerze, kamor večinoma pridejo otroci iz revnejših družin. V osemdesetih in devetdesetih letih je sodelovala tudi pri sprostitvi pretoka kapitala. To je zmanjšalo prostor za samostojno gospodarsko politiko in okrepilo položaj tistih, ki so lahko kapital premikali prek meja. Razkorak med obljubo enakih možnosti in dejanskimi razlikami je zato zadeval tako šolstvo kot širšo gospodarsko ureditev.
Piketty nasprotuje razlagi, da bi obrat povzročil predvsem rasizem ali strah pred priseljenci. Obrat se je po njegovih podatkih začel že v šestdesetih in sedemdesetih letih, veliko prej, preden je priseljevanje postalo osrednja politična tema, in zgodil se je tudi v državah, kjer ta tema nima skoraj nobene vloge. Piketty zato poudarja spremembe v programih strank, v davčni politiki in v zastopanosti manj premožnih. To je pomemben del razlage, ne pa edini: odnos do priseljevanja, kulturna vprašanja in politične identitete so lahko v posameznih državah in na posameznih volitvah prav tako odločilni. Volilne številke pokažejo premik; same po sebi še ne pokažejo, kaj vse ga je povzročilo. Začel se je že pred Blairovo tretjo potjo, zato ga ni mogoče razložiti kot preprosto posledico njenega poudarka na izobraževanju. Tudi med strankami levice so razlike: podpora visoko izobraženih je posebej izrazita pri zelenih in drugih gibanjih, ki poudarjajo osebne svoboščine; socialdemokrati ne zastopajo povsod predvsem izobraženske elite.
Z Bobbievimi vprašanji lahko ta problem izrazimo še drugače. Del levice je izobrazbo vse bolj razumel kot prednost, ki jo je mogoče pridobiti po pravičnejših pravilih kot podedovano premoženje: z javnim šolstvom naj bi bil dostop odprt vsem, uspeh pa odvisen od sposobnosti in prizadevanja. Takšno merilo pa lahko tudi upravičuje neenakosti. Britanski sociolog Michael Young je že leta 1958 opozoril, da bi uspešni lahko svoj položaj razumeli kot dokaz sposobnosti in truda, slabši položaj drugih pa bi družba pripisovala njihovim osebnim pomanjkljivostim. Za takšno družbo je skoval izraz meritokracija, ki ga danes večinoma uporabljamo brez ironije. Šola lahko odpre možnosti, ne more pa sama odpraviti razlik v premoženju, družinskem zaledju in moči. Kadar politika te razlike spregleda, lahko ljudem v slabšem položaju posredno sporoča, da so si zanj krivi sami.
Prav tu se pokaže meja politike, ki stavi predvsem na vzpon posameznika. Tudi ljudje, ki ne dosežejo visoke izobrazbe ali bolje plačane zaposlitve, potrebujejo dostojno plačilo, javne storitve in vpliv na odločitve. Njihovo dobro življenje ne sme biti odvisno od tega, ali jim uspe družbeni vzpon. Širjenje možnosti za uspeh zato ne more nadomestiti zmanjševanja neenakosti v življenjskih in delovnih razmerah.
Ali enaka pravila zagotavljajo enake možnosti?
Izobrazba lahko človeku odpre vrata, vendar diploma še ne zagotavlja, da ga bodo za njimi obravnavali enakopravno. Na njegove možnosti lahko vplivajo tudi spol, poreklo, invalidnost ali spolna usmerjenost. Zahteva po enakosti se zato ne ustavi pri dostopu do šolanja. Zadeva tudi ovire pri zaposlovanju, napredovanju in sodelovanju pri odločanju. Toda kako te ovire odpravljati? Ali zadostujejo enaka pravila za vse ali potrebujemo tudi posebne ukrepe za ljudi, ki so bili doslej zapostavljeni?
Razliko najlažje razumemo na konkretnem primeru. Univerza lahko vsem dovoli vpis, a predavalnica, do katere vodijo samo stopnice, študentu na invalidskem vozičku še vedno ni dostopna. Enako pravilo mu torej ne zagotovi enake možnosti sodelovanja. Za to potrebujemo prilagoditev prostora. Podobno vprašanje se pojavi pri štipendijah: enak znesek za vse ali več pomoči tistim, ki si brez nje študija ne morejo privoščiti? Različno obravnavanje je lahko način zmanjševanja neenakosti, če odpravlja konkretno oviro. Spor se začne pri presoji, katera ovira upravičuje kakšen ukrep in koga naj ta zajame.
Takšna vprašanja obravnavajo tudi politike, ki jih označujemo z angleško kratico DEI: Diversity, Equity, and Inclusion. Raznolikost pomeni zastopanost ljudi z različnimi ozadji in značilnostmi. Vključevanje zadeva njihovo dejansko možnost sodelovanja: ni dovolj, da je nekdo navzoč, če nima dostopa do dela ali vpliva na odločitve. Izraz equity poudarja pravično obravnavo glede na različne okoliščine in potrebe. Nekateri pristopi zato poleg pravil za vstop spremljajo tudi razlike v zastopanosti in doseženih rezultatih. DEI je skupna oznaka za različne ukrepe, ne en sam politični program. Razlika med skupinami je razlog za preverjanje ovir, sama po sebi pa še ne pove, kaj jo povzroča in kateri ukrep jo bo zmanjšal.
V razpravah o teh vprašanjih se pogosto pojavi beseda woke. Prvotno je označevala pozornost do rasnih krivic, pozneje pa je postala tudi polemična oznaka za zelo različne zahteve in prakse. Filozofinja Susan Neiman je leta 2023 v knjigi Levica ni woke opozorila na nevarnost, da bi del levice človeka presojal predvsem po skupini, ki ji pripada. Zagovarja univerzalizem: prepričanje, da imamo vsi ljudje enako dostojanstvo in da obveznosti do drugih segajo prek meja naše skupnosti. Njeno opozorilo lahko povežemo z vprašanjem enakosti: kako posebno krivico, storjeno določeni skupini, popraviti po merilu, ki ga lahko uporabimo tudi za druge? To ni isto kot zavračanje vsakega ukrepa proti diskriminaciji.
Toda tudi sklicevanje na pravice vseh lahko prikrije izključevanje. Deklaracija o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 je govorila o splošnih pravicah, ustava iz leta 1791 pa je volilno pravico odrekla ženskam in revnim. Olympe de Gouges je zato napisala Deklaracijo o pravicah ženske in državljanke. Ženske so morale opozoriti prav na svoj položaj, da bi zahteva po splošni enakosti zajela tudi njih. Prepoznavanje zapostavljene skupine in zagovarjanje pravic vseh torej lahko podpirata isti cilj. Težava nastane, kadar pripadnost skupini postane edino merilo, po katerem presojamo posameznika, njegove potrebe ali njegove trditve.
Tu se poglavje poveže tudi z vprašanjem premoženja. Premožna ženska in revna ženska nimata enakih možnosti, čeprav se obe lahko srečujeta s spolno diskriminacijo. Večja raznolikost med vodilnimi v podjetju sama po sebi še ne izboljša plač in pogojev dela zaposlenih na dnu njegove hierarhije. Odpravljanje diskriminacije in zmanjševanje ekonomskih neenakosti zato zahtevata pozornost do različnih ovir. Z Bobbievimi vprašanji lahko presojamo oboje: kdo je zapostavljen, pri čem in po kakšnem ključu naj se njegov položaj izboljša? Cilj je, da pripadnost skupini ne omejuje človekovih pravic in možnosti, ob tem pa tudi ljudje znotraj iste skupine dobijo pomoč glede na svoj dejanski položaj.
Enakosti nazadnje ne zagotavljamo samo z izbiranjem ljudi za omejeno število šolskih mest, zaposlitev ali vodilnih položajev. Ustanove lahko uredimo tudi tako, da dobrine postanejo dostopne širšemu krogu ljudi. Sociolog Erik Olin Wright je za primer vzel javno knjižnico. Knjigarna prodaja knjige tistim, ki jih lahko plačajo, knjižnica pa jih izposoja tudi tistim, ki si jih ne bi mogli kupiti. Pravila izposoje in čakalne vrste ne odpravijo vseh razlik, vendar dostopa ne določa samo kupna moč. Wright je v knjižnicah, zadrugah in drugih skupnih projektih videl možnosti za postopno spreminjanje gospodarstva. Za našo razpravo je pomemben preprost premik: pravičnejša družba potrebuje tako dostop do položajev kot dostop do dobrin in storitev, ki ljudem omogočajo dobro življenje ne glede na to, kako visoko napredujejo.
Kaj danes pomeni biti na levici?
Sedežni red iz Versaillesa je preživel skoraj vse, kar je v dveh stoletjih in pol prišlo in odšlo. V polkrožni dvorani Evropskega parlamenta v Strasbourgu še danes sedijo politične skupine od leve proti desni, v zaporedju, ki bi ga baron de Gauville brez težav prepoznal, čeprav ne bi razumel skoraj ničesar od tega, o čemer se prepirajo.
Ljudje na levih sedežih so se v tem času večkrat zamenjali. Najprej so tam sedeli liberalci, ki so zahtevali enakost pred zakonom, nato delavske stranke, ki so zahtevale enakost v tovarni, nato socialdemokrati, ki so gradili ljudski dom, nato študenti, feministke in zeleni. Danes imajo med volivci strank levice opaznejšo vlogo visoko izobraženi, medtem ko povezava z delavskimi in manj izobraženimi volivci ni več tako samoumevna. Zgodovina zato ni preprosto zaporedje ljudi, ki drug za drugim zavzamejo iste sedeže. Je tudi zgodovina ljudi, ki so jih stranke levice izgubile izpred oči, čeprav so jih še naprej prištevale med svoje.
Kaj torej ostaja? Programi so se spreminjali iz generacije v generacijo, uspehi levice pa so spreminjali tudi položaj skupin, ki jih je zastopala. Po merilu, ki smo mu sledili, različne smeri levice povezuje prizadevanje za zmanjševanje neenakosti v pravicah, življenjskih možnostih in družbeni moči. Vsebina tega prizadevanja pa ostaja predmet spora: katere razlike so nepravične, koga prizadenejo in s katerimi ukrepi jih je mogoče zmanjšati?
Tudi politični tekmeci nagovarjajo ljudi, ki se počutijo preslišane, in jim obljubljajo večji vpliv. Včasih to počnejo pod pogojem, da se pravice odvzamejo komu drugemu. Bobbievo merilo je zato tudi preizkus za levico samo. Če njena obljuba velja le za skupino, ki ji je trenutno najbližja, ni dovolj, da se sklicuje na enakost. Vprašati se mora, ali izboljšuje življenje ljudi, ki jim doslej ni znala prisluhniti, in ali pri tem ohranja pravice drugih. Zgodovina je pokazala, da levičarska gibanja tega merila niso vedno izpolnila.
Piketty in Neiman opozarjata na različni nevarnosti: da bi levica izgubila stik z ljudmi brez visoke izobrazbe ali ugodnega materialnega položaja in da bi izgubila skupni jezik pravičnosti. Obe opozorili sta uporabni, čeprav ne odpravita sporov o davkih, lastnini, priseljevanju ali pravicah manjšin. Prav v takšnih konkretnih sporih se pokaže, kaj merilo enakosti pomeni v praksi.
Pri gospodarski enakosti zato ni dovolj vprašati, kako razdeliti ustvarjeni dohodek. Pomembno je tudi, kdo odloča o naložbah, proizvodnji in delu. Prav tu socialistična zahteva preseže prerazdelitev: problematizira lastništvo kapitala in moč, ki iz njega izhaja. Različne smeri levice se razhajajo glede tega, koliko te moči je treba omejiti z zakoni in koliko je treba spremeniti tudi lastništvo samo.
Toda sprememba lastnika še ne zagotovi pravičnejšega upravljanja. Podjetje v javni lasti lahko postane odvisno od političnih interesov, zadruga pa mora prav tako zagotoviti financiranje, organizirati odločanje in obvladovati poslovno tveganje. Za vsako obliko lastništva moramo zato vprašati, kdo imenuje in nadzoruje upravljavce, kdo odgovarja za slabe odločitve in kdo nosi izgube. Demokratični nadzor potrebuje tudi strokovnost, pregledna pravila in možnost popravljanja napak.
Enakost je tako merilo, po katerem lahko presojamo različne gospodarske ureditve, ne pa že izdelan načrt ene same. Levica mora pokazati, kako njeni predlogi zmanjšujejo odvisnost ljudi od moči drugih, zagotavljajo dostop do ključnih življenjskih potreb in ohranjajo sposobnost ustvarjanja novega. Pri tem mora preprečevati koncentracijo moči tako pri zasebnih lastnikih kot pri političnih upravljavcih javnega premoženja.
Pri tem se mora levica varovati zmote, da je nasprotje nepravične ureditve že samo po sebi pravično. Odprava trga še ne zagotavlja, da bodo dobrine dostopnejše ali gospodarstvo bolje delovalo; prenos lastnine na državo še ne pomeni, da bodo o njej odločali ljudje. Tudi če podjetje upravljajo delavci sami, lahko kratkoročne koristi prevladajo nad vlaganji, od katerih je odvisna njihova dolgoročna varnost. Prisilno izenačevanje lahko ustvari novo neenakost, če tisti, ki ga izvajajo, zase ohranijo privilegije in se izognejo nadzoru. Prepričanje, da delujejo v dobro vseh ali da so »na pravi strani zgodovine«, jim ne daje pravice, da sami odločajo, katere žrtve morajo za ta cilj sprejeti drugi. Pravičnost predlagane ureditve je treba presojati po njenih posledicah in po možnostih ljudi, da odločevalce nadzorujejo, njihove odločitve izpodbijajo in jih zamenjajo.
Podobna zmota je prepričanje, da več neposrednega sodelovanja pri odločanju vedno pomeni tudi boljše življenje. Ljudje potrebujejo možnost vpliva na odločitve, ki jih zadevajo, vendar si ne želijo vsi nenehno sodelovati pri upravljanju podjetij, javnih služb ali skupnih zadev. Čas in pozornost lahko namenjajo študiju, umetnosti, potovanjem, družini ali drugim dejavnostim. Če jim vsako skupno vprašanje nalaga novo odločitev, lahko sodelovanje postane breme. Demokratična ureditev mora zato omogočati tudi, da odločanje zaupajo predstavnikom in strokovno usposobljenim upravljavcem, ob tem pa ohranijo pravico do nadzora in ugovora. Tudi neposredno odločanje večine potrebuje omejitve, ki varujejo pravice manjšin. Cilj je, da so odločitve premišljene in odgovorne ter ljudem omogočajo dobro življenje, ne da bi morali o vsem odločati sami.
Zaprta vrata Billancourta so pokazala, da niti skupna pripadnost levici ne zagotavlja soglasja o tem, kdo naj odloča in kako. Danes to vprašanje zajema tako zasebne lastnike kot upravljavce javnega premoženja, politične predstavnike in vodstva družbenih gibanj. Za demokratično levico je zato odločilno, kako zmanjševanje neenakosti povezati s politično svobodo in sposobnostjo odgovornega vladanja in gospodarjenja. Njene predloge je treba presojati po tem, ali izboljšujejo kakovost življenja in zadovoljstvo ljudi z njim ter jim omogočajo vpliv na odločitve, ki jih zadevajo. Prav tako je pomembno, ali je mogoče nosilce moči nadzorovati in zamenjati ter ali ustanove znajo uresničevati sprejete odločitve in popravljati napake.
Viri in literatura
Abou-Chadi, Tarik in Simon Hix. »Brahmin Left versus Merchant Right? Education, class, multiparty competition, and redistribution in Western Europe.« The British Journal of Sociology 72, št. 1 (2021): 79–92.
Berman, Sheri. The Primacy of Politics: Social Democracy and the Making of Europe’s Twentieth Century. Cambridge: Cambridge University Press, 2006.
Bobbio, Norberto. Desnica in levica: razlogi in pomeni političnega razlikovanja. Prev. Marjan Sedmak. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1995. Izvirnik: Destra e sinistra. Rim: Donzelli, 1994.
Chamayou, Grégoire. La société ingouvernable. Pariz: La Fabrique, 2018.
Crozier, Michel J., Samuel P. Huntington in Joji Watanuki. The Crisis of Democracy: Report on the Governability of Democracies to the Trilateral Commission. New York: New York University Press, 1975.
Eley, Geoff. Forging Democracy: The History of the Left in Europe, 1850–2000. Oxford: Oxford University Press, 2002.
Gethin, Amory, Clara Martínez-Toledano in Thomas Piketty, ur. Political Cleavages and Social Inequalities: A Study of Fifty Democracies, 1948–2020. Cambridge, MA: Harvard University Press, 2021.
Neiman, Susan. Left Is Not Woke. Cambridge: Polity Press, 2023.
Piketty, Thomas. Capital et idéologie. Pariz: Seuil, 2019.
Wright, Erik Olin. Kako biti antikapitalist v 21. stoletju. Prev. Tomaž Gerdina. Ljubljana: OPRO, zavod za aplikativne študije, 2020. Izvirnik: How to Be an Anticapitalist in the Twenty-First Century. London: Verso, 2019.
Young, Michael. Vzpon meritokracije. Prev. Mitja Sardoč. Ljubljana: Krtina, 2023. Izvirnik: The Rise of the Meritocracy, 1870–2033. London: Thames and Hudson, 1958.