Kaj je stalinizem?

Kako so se revolucionarna ideologija, neomejena oblast in iskanje sovražnikov zlili v sistem množičnega terorja

Konec junija 1937 se je v Kremlju sestal centralni komite sovjetske komunistične partije. V dvorani je sedelo več kot sto ljudi, ki so preživeli državljansko vojno, izpeljali kolektivizacijo in postavili prve sovjetske tovarne. Nekaj dni pred zasedanjem so po redni partijski pošti prejeli gradivo za plenum, med drugim zapisnike zaslišanj aretiranih visokih funkcionarjev, polne izsiljenih priznanj o zarotah, vohunstvu in izdaji. Nihče ni javno podvomil o njihovi verodostojnosti. Nasprotno: nekateri so Stalinu že vnaprej pošiljali osebna pisma z zagotovili o svoji zvestobi, čeprav jih tedaj še nihče ni obtoževal ničesar.

Na plenumu je bilo iz centralnega komiteja izključenih še najmanj 31 članov in kandidatov, ki jih je nato zajela represija. Večina ni nikoli pripadala nobeni od notranjepartijskih opozicij, ki jih je Stalin premagal v dvajsetih letih, ne trockistom ne Buharinovim zaveznikom, niti mu pozneje ni nasprotovala. Bili so zvesti in disciplinirani partijski funkcionarji, mnogi med njimi isti ljudje, ki so še nekaj let prej izvajali deportacije in čistke drugih. Zdaj so sami nemočno čakali, kdaj bodo prišli na vrsto. Do naslednjega partijskega kongresa leta 1939 je od prvotne sestave centralnega komiteja preživelo le še okoli 40 ljudi.

Ta prizor, v katerem zvesti partijci drug drugega uničujejo v imenu zvestobe, razkrije bistvo stalinizma bolje kot vsaka učbeniška definicija. Stalinizem je bil sistem, v katerem so se revolucionarna ideologija, neomejena osebna oblast ter partijski in državni aparat povezali v mehanizem, ki je nasilje spremenil iz izrednega ukrepa v običajen način vladanja. Da bi razumeli, kako je tak sistem sploh lahko nastal, se moramo vrniti k njegovim začetkom.

Od utopije do države

Marksizem je bil v svojem jedru teorija zgodovine. Po njej družbeni razvoj poganjajo spremembe v načinu proizvodnje: fevdalizem se nujno prevesi v kapitalizem, ta pa naj bi zaradi lastnih notranjih protislovij, predvsem izkoriščanja delavcev in kopičenja kapitala v rokah peščice, prav tako nujno pripeljal do proletarske revolucije in naprej do brezrazredne družbe. Marx je pričakoval, da bo revolucija najprej izbruhnila v najrazvitejših industrijskih državah, kjer je delavski razred že dovolj številčen in ozaveščen.

Ruski imperij tem pogojem ni ustrezal niti približno, saj je bil pretežno kmečka, industrijsko zaostala dežela. Lenin je neskladje odpravil s prilagoditvijo teorije: ker je kapitalizem medtem postal svetovni sistem, lahko revolucija vznikne kjerkoli, tudi v zaostali Rusiji, kot iskra, ki bo zanetila svetovni požar. Ob tem je razvil še zamisel o poklicni, strogo disciplinirani revolucionarni stranki, ki revolucijo vodi v imenu delavskega razreda, ker ta po Leninovem prepričanju sam ni zmožen razviti prave revolucionarne zavesti. Ko je partija leta 1921 prepovedala še notranje frakcije, je nastala organizacija, ki ni več dopuščala nobene institucionalizirane oblike notranjega razhajanja.

Oktobrska revolucija leta 1917 se je zgodila sredi kaosa prve svetovne vojne, ki je razbila stari red in v vsakdanjo politiko vnesla množično nasilje. Sledila je krvava državljanska vojna, do pričakovane svetovne revolucije pa ni prišlo, saj so poskusi v Nemčiji in na Madžarskem propadli. Sovjetska zveza dvajsetih let je bila zato nenavaden hibrid. V mestih je vladala enostrankarska diktatura z državno industrijo in cenzuro, na podeželju, kjer je živela velika večina prebivalstva, pa je deloval tržni sistem, tako imenovana nova ekonomska politika. Boljševiki so ga dopustili iz čiste nuje, ker vasi preprosto niso zmogli nadzorovati. Ameriški zgodovinar Stephen Kotkin, avtor monumentalne Stalinove biografije, zato govori o dveh vzporednih revolucijah: o urbani boljševiški diktaturi in o kmečki tržni revoluciji, ki je ostajala samosvoja in za komuniste nedoumljivo trdovratna. Kako naj iz te dvojnosti nastane socializem, je bila temeljna uganka, ki je Lenin pred smrtjo ni razrešil. Stalinov odgovor nanjo pa je postal stalinizem.

Ali je bila katastrofa nujna

Tu se odpre vprašanje, ki ga preproste razlage rade preskočijo: ali je bilo nasilno uničenje trga na podeželju sploh potrebno? Pogosto slišimo, da je bila prisilna kolektivizacija sicer brutalna, a neizogibna cena za modernizacijo zaostale kmečke dežele. Trditev zveni prepričljivo, vendar ne zdrži presoje. Tržna gospodarstva so se povsod po svetu izkazala za povsem združljiva s hitro industrializacijo, tudi v pretežno kmečkih deželah. Prav tako zasebna lastnina nikakor ne izključuje diktature: fašistična Italija je imela avtoritarni režim in je hkrati ohranila zasebno industrijo, Mussolini pa od industrialcev ni zahteval nič drugega kot priznanje svoje politične nadvlade. Sožitja komunistične diktature z zasebnim kapitalom na podeželju torej niso onemogočale toliko objektivne okoliščine, kolikor toge idejne dogme, ki so vsak trajen kompromis s trgom razglašale za izdajo. Kolektivizacija se je zdela neizogibna predvsem znotraj takšnega ideološkega okvira, ki je kapitalizem vnaprej izključeval.

Znotraj partije so ob tem obstajale resnične alternative. Nikolaj Buharin je zagovarjal postopno »vraščanje« v socializem prek tržnih odnosov, čeprav je njegova formula slonela na čudežnem sklepanju, da bodo tržni odnosi »uničeni prav skozi svoj lastni razvoj«. Aleksej Rikov, dejanski predsednik vlade po Leninovi smrti in sposoben upravitelj, je svaril, da bo prisilna kolektivizacija uničila vse, kar je bilo doseženo po državljanski vojni, in deželo pahnila v novo katastrofo; v čemer se je izkazal za mračno preroškega. Najdlje je segel finančni komisar Grigorij Sokolnikov, ki je doktoriral na pariški Sorboni in vztrajal, da je trg na podeželju s socializmom združljiv ne le začasno, ampak trajno, in da so tako imenovani kulaki preprosto dobri kmetje, ne razredni sovražniki. Ko je maja 1927 na svetovni gospodarski konferenci v Ženevi predstavil sovjetsko gospodarstvo in povabil tuje vlagatelje, so mu ploskali celo britanski delegati.

Zakaj so te alternative kljub temu propadle? Del odgovora je v razmerjih moči: Sokolnikov je bil posameznik brez lastne frakcije, Rikovu pa je manjkala Stalinova volja do oblasti. Globlji del odgovora tiči v ideologiji sami. Vsi vodilni boljševiki, tudi zmerni, so sprejemali razredno analizo, po kateri uspešen kmet samodejno postane razredni sovražnik. Ko je kmet iz Aktjubinske province, ki so mu oboroženi odredi zaplenili vso živino, žito in mlin, sodnika vprašal, na kakšni podlagi je bil obsojen, saj ni zagrešil nobenega zločina, mu je ta odvrnil: »Naš cilj je, da te razkulačimo.« V tem stavku je zgoščena vsa logika sistema: krivda ni izhajala iz dejanj, ampak iz kategorije, v katero je človeka uvrstila teorija. Nova ekonomska politika je zato svoj lastni uspeh vse bolj spreminjala v grožnjo sebi, saj je uspešno kmetovanje množično ustvarjalo ljudi, ki jih je ideologija vnaprej opredelila za sovražnike. V notranjih razpravah so se boljševiki prepirali le o tempu in metodah odprave kapitalizma, nikoli o cilju samem.

Kotkin iz vsega tega izpelje sklep, ki gre proti ustaljeni razlagi terorja kot posledice bodisi zgolj ideologije bodisi zgolj enega bolnega uma. Njegova teza je dvodelna: ideologija je terorju odprla pot, saj brez komunistične partije in njenega prepričanja, da je razredni sovražnik povsod, česa podobnega ne bi moglo biti; toda ideologija sama tega ni izsilila, kajti brez Stalina osebno, njegove volje in politične spretnosti, terorja v takšnem obsegu ne bi bilo. Leta 1928 je bil prostovoljno kolektiviziran komaj en odstotek obdelovalne zemlje, zato je bila popolna odprava kapitalizma na vasi mogoča le s skrajno prisilo. Voljo, da gre do konca ne glede na posledice, pa je imel med vsemi vodilnimi boljševiki en sam človek.

Cena velikega preloma

Konec decembra 1929 je Stalin na kongresu agrarnih marksistov, mimo vseh partijskih komisij, razglasil prehod od politike »omejevanja« kulakov k politiki njihove »likvidacije kot razreda«. Sledila je prisilna kolektivizacija in deportacija več kot dveh milijonov ljudi, razglašenih za kulake, pogosto v živinskih vagonih sredi zime na oddaljena pusta območja. Tajna politična policija je dobila navodilo, naj pri iskanju prostora za nova taborišča »razmišlja ustvarjalno«. Kmetje so se uprli na edini način, ki jim je še preostal: klali so živino, požigali pridelke in napadali funkcionarje. Dežela je izgubila polovico goveda in prašičev ter dve tretjini ovac. »Nimajo vsi živcev, moči, značaja in razumevanja, da bi cenili scenarij velikanskega razdiranja starega in mrzličnega gradenja novega,« je Stalin januarja 1930 pisal Maksimu Gorkemu. »Ob takšni zmešnjavi bomo seveda imeli tudi izčrpane, obupane in zaostajajoče. To so neizogibni ‘stroški’ revolucije.«

Temu razdejanju je sledila lakota katastrofalnih razsežnosti. Med letoma 1931 in 1933 je zaradi stradanja in spremljajočih epidemij umrlo med 5 in 7 milijonov ljudi, približno 10 milijonov pa jih je komaj preživelo. Očividec iz ukrajinske vasi je poročal: »Vse pse smo pojedli. Pojedli smo vse, kar nam je prišlo pod roke: mačke, pse, poljske miši, ptice. Ko se bo zdanilo, boste videli, da so drevesa olupljena, ker smo pojedli tudi lubje. In konjske fige smo jedli. Včasih se stepemo zanje, ker so v njih še cela zrna.« Sorazmerno najhuje je bil prizadet Kazahstan, kjer je zaradi prisilne ustalitve nomadov umrlo med 35 in 40 odstotkov etničnih Kazahov. V Ukrajini je umrlo okoli 3,5 milijona ljudi.

O razlagi ukrajinske lakote med zgodovinarji še vedno ni soglasja. Kotkin po natančnem branju arhivov zavrača tezo o namernem iztrebljanju: lakota je bila po njegovem posledica brezobzirne in nesposobne politike, ne vnaprejšnjega načrta, saj je Stalin med letoma 1931 in 1933 devetkrat podpisal znižanje odkupnih kvot, odobril skromno pomoč v hrani in celo tajne nakupe žita v tujini. Drugi zgodovinarji, med njimi Anne Applebaum in Timothy Snyder, opozarjajo na ukrepe, ki so stradajoče pokrajine namenoma zapečatili: prepoved prodaje železniških vozovnic kmetom, prepoved zapuščanja republike, »črne liste« vasi, odvzem zadnje živine. V teh ukrepih prepoznavajo politično voljo, usmerjeno prav proti ukrajinskemu kmetstvu, in zanjo uporabljajo besedo genocid. Kjerkoli že postavimo pojmovno mejo, ostaja neizpodbitno tole: Stalin je za lakoto vedel in jo je sprejel kot ceno svojega projekta. Za mednarodno pomoč ni zaprosil, ker bi priznanje lakote razkrilo ranljivost države in spodkopalo propagando o uspehih petletke. Ko je ameriškemu predstavniku Rdečega križa maja 1933 vendarle priznal, da »del kmetov zdaj strada«, je krivdo v isti sapi preložil na žrtve: pridni kolhozniki naj bi bili ogorčeni nad lenimi, ki so si lakoto sami zakuhali. »Ni prav pomagati lenim, naj kar poginejo. Takšna so pač merila.«

K vsemu temu je treba dodati še ironijo, brez katere zgodbe ni mogoče razumeti do konca. Oktobra 1929, natanko ob začetku kolektivizacije, je prišlo do zloma newyorške borze, velika depresija pa je Stalinov projekt dramatično olajšala. Zahodna industrija je zaradi krize obupano iskala kupce, sovjetska naročila pa so čez noč postala rešilna bilka za ameriške in nemške tovarne brez dela. Več kot tisoč sovjetskih industrijskih obratov je bilo v naslednjih letih zgrajenih ali prenovljenih po tujih načrtih in s tujimi stroji, ki so jih kapitalisti prodajali po izjemno ugodnih cenah, pogosto celo potem, ko so Sovjeti očitno kršili pogodbe. Ista kriza je hkrati po svetu krepila vtis, da kapitalizem umira in da plansko gospodarstvo deluje. Svetovna nesreča je bila za Stalina nepričakovana sreča: olajšala mu je dostop do zahodne tehnologije, obenem pa je prav v odločilnem trenutku propagandno okrepila podobo uspešnosti planskega gospodarstva.

Logika neskončnega sovražnika

Ideologija stalinizma je slonela na navidezno protislovni, a notranje povsem dosledni tezi, ki jo je Stalin januarja 1933, sredi lakote, razložil centralnemu komiteju: »Zavedati se moramo, da bo krepitev sovjetske države okrepila odpor zadnjih ostankov umirajočih razredov. Prav zato, ker umirajo in živijo svoje zadnje dni, bodo prešli k ostrejšim oblikam boja.« Bliže ko je torej zmaga socializma, bolj zvit in nevaren postaja sovražnik. Ta obrnjena logika je za sistem opravljala neprecenljivo nalogo: vsak neuspeh je vnaprej pojasnila kot sabotažo. Sovražniki, je istega januarja dodal Stalin, ne bodo nikoli vzklikali »dol s kolhozom«; sedeli bodo v samem kolhozu kot skladiščniki, knjigovodje in tajniki ter na ves glas vzklikali »za kolhoz«. Sovražnik je s tem postal po definiciji neviden in ga ni bilo mogoče ločiti od najbolj zvestega tovariša.

V tem je temeljna razlika med stalinizmom in nacizmom. Nacistični sistem je identiteto sovražnika čedalje bolj fiksiral z zakoni o poreklu, čeprav je bila birokratsko-pravna konstrukcija rasnega statusa vse prej kot preprosta; Nürnberški zakoni so poznali tudi vmesne kategorije, denimo tako imenovane Mischlinge, ljudi z delno judovskim poreklom. Stalinistični sistem pa je politično sovražnost lahko na novo pripisal praktično komurkoli. Sovražnik ni bil nekdo tuj in drugačen; lahko je bil sosed, sodelavec, zakonec, najstarejši prijatelj. Iz tega je zraslo tisto posebno vzdušje vzajemnega nadzorovanja in samonadzorovanja, ki so ga opisovali preživeli: telefoni, pokriti z blazinami, šepetanje za zaprtimi vrati, skrbno tehtanje vsake besede.

In iz tega je zrasla tudi nenavadna institucija javnega priznanja. Obtoženci na moskovskih procesih so podrobno priznavali izmišljene zločine, čeprav so vedeli, da gredo s tem v smrt. To nenavadno potrebo po priznanju bi lahko razumeli tudi kot popačen ostanek razsvetljenske logike, kakor jo je opisal Slavoj Žižek: tudi »sovražnik ljudstva« je moral sam priznati svojo krivdo in s tem potrditi razlago sveta, ki ga je obsodila. V nacističnem kontekstu bi bil takšen obred nesmiseln, saj rasnemu sovražniku ni bilo treba ničesar priznati.

Ko revolucija požre lastne otroke

Veliki teror v letih 1937 in 1938 je bil vrhunec te logike, vendar ideologija sama še ne pojasni, zakaj je nasilje doseglo tako skrajne razsežnosti. V teh dveh letih je bilo v povprečju vsak dan aretiranih skoraj 2200 ljudi, usmrčenih pa več kot 1000. Ohranjenih je najmanj 383 seznamov za usmrtitev, ki jih je Stalin lastnoročno podpisal in na katerih je več kot 43.000 imen, večinoma najvišjih funkcionarjev in častnikov. Njegovi najožji sodelavci, Molotov, Kaganovič in Vorošilov, so sezname sopodpisovali in potovali po deželi kot pooblaščenci terorja. Kaganovič je v Ivanovo pripotoval z veliko telesnimi stražarji in celotnim nadomestnim partijskim vodstvom v spremstvu, dal aretirati skoraj vse lokalne voditelje in Stalinu po telefonu ponosno poročal o dosežkih. Stalin je zahteval še več pritiska, »da se neha liberaliziranje«.

Takšna razsežnost samouničenja je bila v zgodovini brez primere. Usmrčenih je bilo 150 od 180 poveljnikov divizij Rdeče armade, obtoženih vohunstva za tuje sile, čeprav nihče od njih Stalinu ni izkazal niti malo nezvestobe. V komisariatu za zunanje zadeve je bila usmrčena ali zaprta tretjina vsega osebja in skoraj dve tretjini vodstva. Vojaška obveščevalna služba je izgubila 182 operativcev, tako da Sovjetska zveza leta 1938 ni imela vojaškega atašeja tako rekoč v nobeni pomembni državi. Istega leta je bil Stalin kar 127 zaporednih dni brez kakršnega koli poročila lastne obveščevalne službe, ker je njene ljudi pobil. Nihče ni govoril o prihajajoči vojni več kot on, hkrati pa je načrtno uničeval prav tiste institucije, ki bi jih vojna najbolj potrebovala. Kotkin ta pojav primerja s pilotom, ki brezhibno delujoče letalo namerno usmeri v goro.

Najzgovornejše pri vsem tem je, da poboji niso bili odgovor na nobeno resnično krizo; nasprotno, sam Stalin je sprožil celo vrsto kriz. Ježov, šef tajne policije, je mrzlično iskal zarotniški »center centrov«, ki naj bi ogrožal sovjetsko državo. Takšen center je zares obstajal, pripominja Kotkin, le da ni bil zarota: bila je Stalinova lastna pisarna v Kremlju, ki so ji zaposleni med seboj rekli Mali kotiček in od koder je sam vodil vse niti terorja.

Kako je bilo kaj takega sploh izvedljivo? Del odgovora je v ideologiji. Že sama lahkotnost, s katero je Stalin v represijo vključil policijo, vojsko, partijo in kulturne elite, kaže, da je bila možnost takšnega nasilja navzoča v boljševizmu samem. Toda njegov obseg je presenetil celo Stalinove najzvestejše sodelavce. Molotov, ki ga nihče ne bi obtožil mehkobe, množičnih aretacij ni predvidel in je še jeseni 1936 jamčil za nekatere nekdanje trockiste; kmalu zatem so mu aretirali najožje sodelavce. Stalin je medtem prejemal na tisoče pisem žena, mater in otrok zaprtih, ki so ga prosili za posredovanje, vendar jih je ignoriral. Avgusta 1937 je na zboru političnih delavcev Rdeče armade poročevalca vprašal, ali vojaki ob aretacijah zaupanja vrednih poveljnikov izgubljajo vero v vodstvo. Ko je ta previdno odgovoril, da avtoriteta partije in vojske ni omajana, ga je Stalin popravil: »Malo je omajana.« Prizor kaže, da se je dobro zavedal posledic lastne politike.

Uganka v Malem kotičku

Najpreprostejša razlaga vsega opisanega bi bila, da je bil Stalin paranoičen blaznež, pošast, kakršne zgodovina še ni videla. A prav tej razlagi se Kotkin, ki je Stalinovemu življenju posvetil desetletja, najodločneje upira, ker je preveč udobna. Politično grozo prevede v zasebno patologijo in nas s tem odveže razmisleka o sistemu, ki je grozo omogočil. Neposrednih pričevanj o Stalinovi psihologiji je izjemno malo. Vemo, da je kazal izjemen samonadzor, redko povzdignil glas, na paradah ni nosil neprebojnega jopiča, ni imel dvojnika in se je v Sočiju sprehajal med množico ter se rokoval z mimoidočimi. Njegovo nezaupanje je bilo skrajno celo za merila tiranov, a hkrati je bil lucidno preračunljiv; dokazi o hladni kalkulaciji v ozadju terorja so, kot piše Kotkin, neizpodbitni. Tisti redki, ki so ga poznali od blizu, so ostali zmedeni. »Poznal sem dva Stalina,« je zapisal Mikojan. Kaganovič je proti koncu življenja izjavil, da jih je videl »najmanj pet ali šest«.

Namesto v otroštvo in duševnost Kotkin usmeri pogled v samo izkušnjo vladanja. Stalin ni bil demon, ki je prišel na oblast; bil je človek, ki ga je oblast, kakršne v zgodovini ni imel skoraj nihče, postopoma preoblikovala. Njegova osebna knjižnica razkriva samouka, ki se je načrtno učil biti despot: podčrtaval je Machiavellijevega Vladarja, prebiral študije o absolutizmu in rimskih cesarjih ter si ob branju Ključevskega izpisal rek Džingiskana, da je smrt premaganih potrebna za mirno spanje zmagovalcev. Ob tem je ostajal zasidran v Marxu in Leninu, in prav tu je naletel na vrzel: marksistična teorija o državi in birokraciji ni imela povedati skoraj ničesar, osebne diktature pa sploh ni predvidevala. V svojem izvodu Leninove Države in revolucije je ob Engelsovi tezi, da je vsaka država, tudi socialistična, razredno zatiralska, na rob zapisal: »Ne!« Odgovora, kaj naj bi socialistična država sploh bila, ni imel nihče, najmanj Trocki, ki je iz emigracije prav sovjetsko birokracijo razglašal za novi vladajoči sloj in izdajo revolucije. Stalin je vrzel zapolnil po svoje: izkušene funkcionarje, izmučene od kolektivizacije, je začel obravnavati kot ljudi minule dobe, ki morajo, tako kot nekoč fevdalci in buržoazija, narediti prostor novim. Teror je bil v tej luči tudi pošastna oblika kadrovske prenove, priložnost, da despot, ki je bil v jedru pedagog in samouk, vzgoji povsem novo elito po podobi mladega stremuha, kakršen je bil nekoč sam, elito, ki mu bo dolgovala vse.

Konec zgodbe je znan, čeprav ga radi izpustimo. Stalin je umrl marca 1953, sredi priprav na še eno, morda še obsežnejšo čistko. Njegovi nasledniki so si oddahnili, tri leta pozneje pa je Nikita Hruščov na zaprtem zasedanju 20. partijskega kongresa prvič uradno spregovoril o »kultu osebnosti« in razkril del resnice o čistkah. Obsodba je ostala namenoma polovična, saj sistem enostrankarske oblasti, državne lastnine in ideološkega monopola, ki je teror sploh omogočil, ni bil nikoli resno omajan. Zato dediščina stalinizma ni ostala omejena ne na Stalinovo življenjsko dobo ne na meje Sovjetske zveze same.

Jugoslovanski epilog

Za slovenskega bralca se zgodba tu ne konča, saj je stalinizem tudi del naše lastne zgodovine, in to na način, ki nazorno pokaže vso zapletenost pojava. Januarja 1949, komaj pol leta po tem, ko je Stalin Jugoslavijo javno izobčil z resolucijo Informbiroja, je Titovo vodstvo sprejelo zakon o kmečkih delovnih zadrugah in začelo prisilno kolektivizacijo po sovjetskem vzoru. Na prvi pogled se odločitev zdi protislovna, saj je Jugoslavija ravno takrat izstopala iz sovjetskega tabora, a prav v tem je bila njena logika: Tito je hotel Moskvi in svetovnemu komunističnemu gibanju dokazati, da je razkol posledica sovjetske izdaje leninističnih načel, ne jugoslovanske herezije, zato je doma pospešil natanko tiste ukrepe, s katerimi se je Sovjetska zveza dve desetletji prej lotila lastnega kmečkega vprašanja. Kmetom so odvzemali zemljo, živino in orodje; v zasebni lasti so smeli obdržati kvečjemu en hektar zemljišča in eno žival. Poskus se je gospodarsko tako izjalovil, da slovensko kmetijstvo predvojnega obsega pridelave ni doseglo vse do leta 1956, zahodna pomoč pa je bila deloma pogojena prav z opustitvijo kolektivizacije, h kateri je Jugoslavija dokončno pristala leta 1953.

Vzporedno je potekal obračun z resničnimi in namišljenimi stalinisti doma, ki razkrije še bolj nazorno ironijo. Med letoma 1949 in 1956 je bilo na taborišču Goli otok in v sorodnih krajih po ocenah zaprtih med 13.000 in 16.000 ljudi, obtoženih naklonjenosti Informbiroju, med njimi okoli 500 Slovencev; vsaj 413 jih taborišča ni preživelo. Metode, s katerimi je Titov režim čistil lastne vrste, bi Stalin brez težav prepoznal za svoje, le da so bile obrnjene prav proti tistim, ki so ostali zvesti njemu: aretacije brez sojenja, izsiljena priznanja, prisila, da so morali zaporniki drug drugega prevzgajati s poniževanjem in nasiljem, dokler niso »priznali« svojih zmot. Kdo je od obtoženih dejansko vohunil za Moskvo, se je pri tem izkazalo za tako rekoč nepomembno vprašanje, popolnoma tako kot desetletje prej v Sovjetski zvezi; šlo je za zvestobo enemu samemu centru moči, ne za resnično krivdo.

Paradoks, da se je proti stalinizmu mogoče bojevati s stalinističnimi sredstvi, ni jugoslovanska posebnost; je le posebej nazoren primer tega, kako logika sistema lahko preživi celo svojo uradno obsodbo. Prav zato je stalinizem pri nas še danes več kot zgodovinska tema: posega tudi v vprašanja politične odgovornosti, spomina in razumevanja jugoslovanskega socializma.

Tragedija, ne le zločin

Ruska revolucija ni bila zarota peščice zlobnežev. Zrasla je iz resničnega, množičnega in pogosto ganljivo iskrenega upanja na pravičnejši svet, na konec carske samovolje, vojne in izkoriščanja. Ko so se v devetdesetih letih odprli sovjetski arhivi, se je pokazalo, da komunisti tudi za zaprtimi vrati niso govorili drugače kot v javnosti: o razrednem boju, kulakih in svetovni revoluciji so med seboj razpravljali enako resno kot na plakatih. Niso bili ciniki, ki bi si na samem priznavali, da gre zgolj za oblast. Bili so verniki. Prav to je najtežji del zapuščine: izkazalo se je, da iskrenost prepričanja ne varuje pred zločinom, ampak ga lahko celo poganja. Kdor je prepričan, da stoji na pravi strani zgodovine, laže sprejme vsako ceno, ki jo ta zgodovina domnevno terja.

Stalinizem zato ni bil izdaja revolucije, kot so si desetletja prigovarjali razočarani marksisti, pa tudi ne njen vnaprej določeni, neizogibni iztek. Bil je ena od možnosti, ki jih je revolucija nosila v sebi, za njeno uresničenje pa je bil potreben konkreten človek z izjemno voljo, politično spretnostjo in pripravljenostjo iti do konca. V tem srečanju ideologije, ki je odpravila vse omejitve oblasti, in posameznika, ki je bil takšno neomejeno oblast sposoben zgraditi in izrabiti, se skriva odgovor na vprašanje, zakaj revolucija na koncu požre lastne otroke. Revolucija svojih otrok ne požre zaradi kakšne mistične nujnosti, temveč zato, ker sistem brez trajnih pravil in neodvisnih institucij ne more zaščititi nikogar, niti tistih, ki so ga zgradili. Člani centralnega komiteja, ki so junija 1937 prebirali zapisnike mučenj svojih tovarišev in molčali, so to razumeli bolje kot kdorkoli. Vedeli so, da jih od aretiranih ne loči nedolžnost, saj krivda v tem sistemu ni obstajala, ampak samo še neizrečena odločitev enega samega človeka v Malem kotičku.

Literatura

• Kotkin, Stephen. Stalin: Paradoxes of Power, 1878–1928. Penguin Press, 2014.

• Kotkin, Stephen. Stalin: Waiting for Hitler, 1929–1941. Penguin Press, 2017.

• Applebaum, Anne. Red Famine: Stalin’s War on Ukraine. Doubleday, 2017.

• Snyder, Timothy. Bloodlands: Europe Between Hitler and Stalin. Basic Books, 2010.

• Previšić, Martin. Zgodovina Golega otoka. Prevedel Andrej E. Skubic. Mladinska knjiga, 2021.

• Kotkin, Stephen, in Slavoj Žižek. Pogovor o stalinizmu. New York Public Library, 2017.