Dobra polovica slovenskih petnajstletnikov meni, da je treba informacije preverjati pri več zanesljivih virih, hkrati pa pri presojanju bolj zaupa zdravi pameti kot znanstvenim študijam. Kombinacija je nenavadna, saj bi pričakovali, da bo tisti, ki vire preverja, pri presoji bolj zaupal znanstvenim dokazom kot lastnemu občutku. Takšen rezultat odpira eno zanimivejših vprašanj raziskave Pisa, ki je Sloveniji sicer prinesla predvsem slabe novice.
Raziskava, ki jo OECD izvaja vsaka tri leta, poleg preizkusa znanja z vprašalnikom zbira tudi podatke o tem, kako učenci razmišljajo o učenju in znanju. Tokrat jih je zanimalo, kako mladi presojajo, čemu je pri ugotavljanju resnice smiselno zaupati. Iz odgovorov na omenjeni vprašanji je OECD sestavil štiri epistemološke profile. V najbolj »znanstvenega« sodijo učenci, ki vire preverjajo in hkrati znanstvenim raziskavam pripisujejo večjo težo kot zdravi pameti. V povprečju OECD je takih 46 odstotkov, v Sloveniji pa le približno tretjina, kar nas uvršča povsem na dno primerjave.
Pri tem je pomembno, da razlika ne izvira iz same pripravljenosti na preverjanje virov. S trditvijo, da je treba informacije preveriti pri več virih, se slovenski učenci strinjajo približno enako pogosto kot vrstniki drugod. Razhajanje se pokaže šele pri vprašanju, čemu dati večjo težo, ko različni viri ponujajo različne odgovore.
Preverjanje virov je podobno zbiranju prič na sojenju: izid je odvisen od tega, katerim pričam sodnik verjame. Kdor poišče pet mnenj in na koncu izbere tistega, ki se mu zdi najbolj domače, je vire sicer preveril, razsodil pa je po občutku. Brez merila za težo dokazov lahko takšno preverjanje napačno prepričanje celo utrdi, saj se med petimi viri skoraj vedno najde kakšen, ki potrjuje, kar smo mislili že prej.
Iz dveh vprašanj seveda ne moremo sklepati, da slovenski mladostniki ne verjamejo znanosti. Gre za samoocene, pri mednarodnih primerjavah stališč pa šteje tudi to, kako posamezni izrazi zvenijo v različnih jezikih in kulturnih okoljih. »Zdrava pamet« ima v slovenščini prizvok vrline, kar je na odgovore lahko vplivalo. A tudi s tem zadržkom rezultat opozarja na nekaj, čemur v razpravah o šoli namenjamo razmeroma malo pozornosti: kako učenci razumejo, zakaj je neka trditev bolje utemeljena od druge.
Sicer glavne slabe novice iz raziskave niso nove. Povprečni dosežki slovenskih petnajstletnikov so se glede na leto 2022 še znižali, daljši trend pa je še bolj skrb vzbujajoč: v zadnjih desetih letih so slovenski dosežki upadali dva- do štirikrat hitreje od povprečja OECD. Pri matematiki in branju več kot tretjina slovenskih petnajstletnikov ne doseže niti osnovne ravni znanja, njihov delež pa se je od leta 2015 več kot podvojil. Slovenija je pri matematiki in branju zdrsnila pod povprečje OECD, pri naravoslovju pa ostaja približno na njegovi ravni.
Padec leta 2022 so večinoma povezovali z zaprtjem šol med pandemijo, vendar je tri leta pozneje taka razlaga vse manj zadovoljiva. Pandemija je prizadela skoraj vse šolske sisteme, toda po njej se niso razvijali enako. V nekaterih državah se je padanje ustavilo, ponekod so se rezultati začeli tudi izboljševati. V Sloveniji se zdrs nadaljuje.
Vprašalnik ponuja še en namig. Le 51 odstotkov slovenskih petnajstletnikov pravi, da vloži dodaten trud, ko postane delo zahtevno, v povprečju OECD pa 60 odstotkov. Še pred tremi leti je bil ta delež pri nas za devet odstotnih točk višji. Ta podatek sam ne pojasni padca dosežkov, kaže pa na šibkejšo pripravljenost na napor.
Podatki Pise kažejo tudi, da odnos do dokazov ni ločen od znanja. Učenci z izrazitejšim znanstvenim epistemološkim profilom imajo v povprečju precej višje rezultate pri naravoslovju in branju. Iz tega ne sledi, da tak odnos sam povzroča boljše dosežke. Verjetneje je, da se znanje, kritična presoja in razumevanje tega, kako nastaja zanesljivo znanje, razvijajo skupaj.
Za Slovenijo je zato posebej zanimiv kontrast. Pri naravoslovnem znanju so naši petnajstletniki še vedno približno na ravni povprečja OECD, pri odnosu do znanstvenih dokazov pa so povsem pri dnu. Razmeroma solidnega znanja torej ne spremlja enako močno zaupanje v znanstvene dokaze.
To je pomembna razlika. Znanje o ugotovitvah znanosti še ne pomeni tudi razumevanja, zakaj imajo znanstveni dokazi pri presojanju posebno težo. Šola lahko učenca nauči, kakšen je pravilen odgovor, precej težje pa je doseči, da razume, zakaj je ta odgovor bolje utemeljen od drugih. Pri tem ne gre samo za poznavanje dejstev, ampak tudi za razumevanje, kako so bila ugotovljena, kako zanesljivi so dokazi zanje in kaj bi nas lahko prepričalo, da smo se zmotili.
Šolsko preverjanje znanja te razlike ne zazna nujno. Učenec, ki pravilno odgovori na testu, ker se mu odgovor zdi smiseln ali ker se ga je naučil na pamet, in učenec, ki zna pojasniti, na katerih dokazih temelji, dobita enako število točk. Dokler vprašanje zahteva le izbiro pravilnega odgovora, sta videti enako uspešna.
Razlika se pokaže šele, ko odgovor ni več vnaprej znan. Ko se pojavita dve nasprotujoči si razlagi, ko samozavesten sogovornik zatrdi nekaj drugega ali ko umetna inteligenca na zaslonu ponudi prepričljiv odgovor, mora posameznik sam presoditi, čemu verjeti. Takrat ni več dovolj vedeti, kaj piše v učbeniku. Treba je znati razlikovati med mnenjem in dokazom, med posameznim primerom in sistematično raziskavo ter med razlago, ki zveni prepričljivo, in tisto, ki je dejansko bolje utemeljena.
Morda je zato pomembnejše vprašanje od tega, koliko pravilnih odgovorov poznajo učenci ob koncu šolanja, kaj naredijo takrat, ko pravilnega odgovora še ne poznajo. Prav v takih okoliščinah bodo morali zunaj šole največkrat presojati, kateremu odgovoru je vredno zaupati.
https://www.delo.si/mnenja/kolumne/kaj-pisa-razkriva-o-slovenskem-odnosu-do-znanja