Kaj razkriva novo poročilo o razvoju?
Slovenija nudi visoko kakovost življenja, a za trajnostni napredek mora nasloviti pomembne razvojne vrzeli na področju produktivnosti, inovacij, družbene vključenosti in delovanja institucij.
»Inovativnost izvira iz zmožnosti, da na svet gledamo drugače.« S to mislijo Beauja Lotta, nevroznanstvenika, ki preučuje delovanje možganov, Urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) vabi k branju svoje najnovejše analize z naslovom Kakovost življenja v Sloveniji - Poročilo o razvoju 2025.
Lotto poudarja, da nova spoznanja pogosto vzniknejo šele takrat, ko si dovolimo spremeniti perspektivo. V tem duhu si zamislimo pogled s Triglava: razgled je osupljiv, slika Slovenije skoraj popolna. A kaj, če odložimo turistični daljnogled in si nadenemo posebna očala, ki izostrijo skrite podrobnosti, razkrijejo senčne predele in osvetlijo poti, ki jih na prvi pogled ne opazimo? Prav takšno vlogo si prizadeva odigrati UMAR-jeva analiza – kot očala, ki ne olepšujejo, ampak pomagajo videti celoto: uspehe, izzive in priložnosti za prihodnost.
Poročilo o razvoju 2025 ni zgolj zbirka statistik ali suhoparnih kazalnikov. Je poglobljen in ambiciozen poskus, da skozi združitev dveh osrednjih nacionalnih analiz – Poročila o razvoju in Poročila o produktivnosti – nastane celovit portret države. Namen ni le popisati dejstva, ampak razumeti dinamiko, prepoznati vzorce ter ponuditi premišljena izhodišča za boljše javne politike in kakovostnejše življenje vseh prebivalk in prebivalcev.
Kakovost življenja pod drobnogledom
Poročilo o razvoju 2025 ugotavlja, da se Slovenija po večini globalnih sinteznih indeksov, ki presegajo zgolj ekonomski vidik, uvršča v zgornjo polovico držav Evropske unije – pogosto celo med najboljše. Ko prebivalce povprašamo po njihovem lastnem zadovoljstvu z življenjem, se uvrščamo med najzadovoljenejše narode. Po Indeksu trajnostne in vključujoče blaginje (SIWB) za leto 2022 zasedamo šesto mesto, Eurobarometer pa nas je leta 2024 uvrstil med sedmerico držav EU z najvišjo stopnjo splošnega zadovoljstva. Slika 1 v poročilu ta dosežek ilustrira na zgovoren način: Slovenija je obarvana v temnejše, bolj zadovoljne odtenke, tik ob državah, kot sta Finska in Nizozemska.
A kot pri vsaki bleščeči medalji, tudi tu obstaja druga, manj sijoča plat. Poročilo o razvoju 2025 odkrito opozarja, da se za fasado visokega splošnega zadovoljstva skrivajo pomembna strukturna neskladja. Medtem ko na področjih, kot so vključenost, splošna blaginja prebivalstva in skrb za naravo, dosegamo vrhunske rezultate, postane slika bistveno bolj zamegljena, ko pogled preusmerimo k trdim gospodarskim kazalnikom. »Z vidika gospodarske razvitosti,« navaja poročilo, Slovenija še vedno »zaostaja za povprečjem EU.«
Ta paradoks – visoka kakovost življenja ob hkratni podpovprečni gospodarski moči, merjeni z BDP na prebivalca – predstavlja osrednjo napetost, ki prežema celotno analizo. Slovenija je kot hiša z očarljivim razgledom in prijetno klimo, a z nekoliko omajanimi temelji. Poročilo nas zato ne vabi k samovšečnosti, temveč postavlja ključno vprašanje: kako dolgo lahko to ravnovesje traja, če ne bomo hkrati krepili gospodarskih temeljev, ki to kakovost življenja omogočajo in jo dolgoročno vzdržujejo?
Med trdnostjo in ranljivostjo
Ko se Poročilo o razvoju 2025 poglobi v družbeno tkivo Slovenije, razkrije podobo, ki spominja na mozaik – sestavljen je iz svetlih, bleščečih kamenčkov in temnejših odtenkov, ki opozarjajo na skrite napetosti in krhkost sistema. Na eni strani se materialna blaginja prebivalcev počasi, a vztrajno povečuje ter se približuje evropskemu povprečju. Kazalnik dejanske individualne potrošnje (DIP) na prebivalca je leta 2023 dosegel 85 % povprečja EU, kar predstavlja pomemben napredek. Poleg tega Slovenija še vedno sodi med države z najmanjšo dohodkovno, premoženjsko in plačno neenakostjo v Uniji – kar je nedvomno znak visoke stopnje socialne kohezije.
A pod površjem ostaja pomemben paradoks: porazdelitev plač je, kot ugotavlja poročilo, »močno zgoščena pri nizkih plačah«. Slika 18 to prikazuje zgovorno in vizualno prepričljivo – velik delež zaposlenih prejema plače blizu spodnje meje. Deloma gre to pripisati večletni hitrejši rasti najnižje plače v primerjavi z ostalimi, a posledica je jasno vidna: ozek razpon pri dnu porazdelitvene lestvice, ki lahko dolgoročno omejuje mobilnost in spodbuja občutek ujetosti, kljub siceršnjim dosežkom na področju pravičnosti.
Indeks enakosti spolov je leta 2024 dosegel najvišjo vrednost doslej, vendar Slovenija še vedno zaostaja za evropskim povprečjem. »Plačna vrzel med spoloma ostaja že dobro desetletje okoli 11 %,« opozarja poročilo, ob tem pa izpostavlja, da ženske v povprečju še vedno prejemajo nižje plačilo za enako delo.
Tudi sicer ostaja področje socialne vključenosti izziv. Čeprav se stopnja tveganja socialne izključenosti in revščine še vedno uvršča med nižje v EU, so kazalniki v zadnjih letih začeli rahlo naraščati. Leta 2024 je bilo tveganju revščine izpostavljenih že 276 tisoč ljudi. Še posebej zaskrbljujoče je, da se nekatere družbene skupine – starejši, nizko izobraženi, priseljenci in pripadniki manjšin – že vrsto let soočajo z višjim tveganjem revščine kot njihove primerljive skupine v drugih državah EU. To je jasen signal, da varnostna mreža družbe ponekod pušča in ne zmore zajeti vseh, ki bi potrebovali oporo.
Ko se analiza dotakne znanja in spretnosti, se slika znova razcepi. Izobraženost odraslega prebivalstva ostaja razmeroma dobra – kar predstavlja ključen temelj za prihodnost. A pogled na mlajše generacije sproža pomisleke. Pismenost petnajstletnikov se je leta 2022 poslabšala. Čeprav še vedno presegajo evropsko povprečje, je negativni trend zaskrbljujoč. Posebej izstopajo slabi rezultati na področjih, ključnih za prihodnost: »kompetence mladih za trajnostni in digitalni razvoj« so nizke, njihovo »ustvarjalno mišljenje in duševno počutje pa med najnižjimi v EU.«
Poročilo navaja še en pomenljiv podatek: v obdobju 2017–2022 je bila domišljija najmanj cenjena lastnost, ki naj bi jo otroci imeli – v ostrem kontrastu s povprečjem EU. To pa je grenka ugotovitev za družbo, ki si prizadeva graditi prihodnost na inovativnosti, ustvarjalnosti in prilagodljivosti.
Tudi na področju zdravja se razkriva dvojna slika. Po eni strani so »leta zdravega življenja precej nad povprečjem EU«, kar je vsekakor razlog za optimizem. A hkrati, kot nazorno prikazuje Slika 37 v poročilu, ostajajo velike in trdovratne neizpolnjene potrebe po zdravstveni oskrbi. Zanimivo je, da so dohodkovne razlike v dostopu do zdravstvenih storitev pri nas razmeroma majhne, kar kaže na določeno stopnjo univerzalnosti sistema. Toda glavni izziv ostaja drugje: dolge čakalne dobe, zaradi katerih mnogi ne pridejo do oskrbe pravočasno.
Desni del iste slike opozarja še na drug pomemben vidik: na »zelo velike (...) neenakosti v samooceni oviranosti pri vsakodnevnih opravilih«. To pomeni, da čeprav so storitve na voljo, učinki zdravljenja in splošno počutje niso enako porazdeljeni med prebivalci – zdravstveni sistem torej ne uspe zagotavljati enakih izidov za vse.
Posebej zaskrbljujoče stanje vlada na področju duševnega zdravja. »Duševno počutje otrok je bistveno slabše kot v drugih državah EU,« ugotavlja poročilo, medtem ko »stopnja samomorilnosti odraslih ostaja ena najvišjih v Uniji.« Ti podatki nas soočajo z resnostjo izziva, ki presega področje zdravstva in zadeva temeljno dobrobit družbe – tako zdajšnje kot prihodnje generacije.
Gospodarstvo v iskanju novega zagona
Slovensko gospodarstvo je v zadnjih letih plulo skozi nemirne vode globalnih izzivov, a Poročilo o razvoju 2025 kaže, da je kljub vsemu ohranilo zavidljivo raven stabilnosti. Kot izkušen kapitan, ki mirno krmari skozi nevihto, je država uspela obvladati inflacijske pritiske in izboljšati javnofinančno bilanco. Brezposelnost se je spustila na zgodovinsko najnižje ravni. Povprečna letna gospodarska rast se je po močnem popandemičnem odboju sicer umirila, vendar je – kot poudarja poročilo – še naprej »presegala povprečno v EU«. To potrjuje gospodarsko odpornost države, a hkrati odpira ključno vprašanje: ali ta stabilnost zadošča za dolgoročni razvojni preboj?
V središču tega vprašanja stoji produktivnost – osrednji dejavnik, ki določa, kako hitro lahko Slovenija dohiteva razvitejše evropske partnerice. In prav tu se zgodba začne zapletati. Poročilo jasno izpostavlja, da je prav vrzel v produktivnosti tista, ki zavira hitrejše približevanje povprečni gospodarski razvitosti EU. Slika 3 to ponazori zelo nazorno: kljub nadpovprečni zaposlenosti Slovenija po bruto domačem proizvodu na prebivalca zaostaja predvsem zaradi občutno nižje produktivnosti na zaposlenega v primerjavi z najbolj razvitimi državami.
»Zaostanek v BDP na prebivalca po kupni moči« – merilu gospodarske razvitosti – se je v letih 2022 in 2023 sicer nekoliko hitreje zmanjševal, a so podatki za leto 2024 pokazali, da je proces dohitevanja zastal. Ključni razlog, kot potrjuje tudi grafikon, ostaja »podpovprečna produktivnost dela«. To je osrednja razvojna ovira, ki jo poročilo brez olepševanja postavlja v središče razmisleka o prihodnosti slovenskega gospodarstva.
Čeprav je Slovenija v letih 2023 in 2024 dosegla 85 % povprečne produktivnosti dela v EU – največ doslej – je proces gospodarskega približevanja razvitim državam po globalni finančni krizi močno upočasnjen. Ključen razlog: šibka investicijska aktivnost. »Nadaljnji dvig produktivnosti,« opozarjajo avtorji poročila, »ostaja ključ do gospodarskega dohitevanja.« To je še toliko bolj nujno v luči demografskih sprememb in upadanja deleža delovno sposobnega prebivalstva, saj so – kot piše v poročilu – »možnosti za nadaljnjo rast zaposlenosti omejene«. Trg dela pa se že danes sooča z izrazitim pomanjkanjem delovne sile.
Kje torej iskati rešitve za ta gordijski vozel produktivnosti? Poročilo nakaže več možnih poti. Ena izmed njih je »boljša izraba razvojnih potencialov regij«, kar bi lahko sočasno spodbudilo rast produktivnosti in prispevalo k bolj uravnoteženemu regionalnemu razvoju. A srž težave tiči globlje – v strukturi in dinamiki slovenskega podjetništva. »Skromna rast produktivnosti,« poudarja poročilo v poglavju o prehodu v inovacijsko podprto rast, »predstavlja tveganje za konkurenčnost gospodarstva in s tem tudi za dolgoročno rast dohodkov.«
Investicije – še posebej v neoprijemljivi kapital – so tista iskra, ki bi lahko znova pognala motor produktivnosti. A tu poročilo oriše zaskrbljujočo sliko, ki jo učinkovito povzame Slika 7. Levi del prikazuje, da Slovenija močno zaostaja pri podjetniških vlaganjih v neoprijemljivi kapital – zlasti na področjih, kot so informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT), razvoj kadrov in sodobna organizacija dela. Kot da bi želeli graditi visokotehnološko stavbo s starimi orodji. Srednji del slike razkriva še en kritični vpogled: konkurenčna prednost slovenskega podjetniškega sektorja le v omejenem obsegu temelji na inovativnih izdelkih. Tretji, desni del slike, pa opozarja, da se »podatkovno podprto poslovanje uvaja prepočasi«, kar ovira prehod k Industriji 4.0. Poročilo pri tem izpostavi: »Slovenska podjetja inovativnosti (še) ne obravnavajo kot ključni dejavnik svoje konkurenčnosti.«
Ključni izziv se tako vrti okoli počasnega prehoda v bolj dinamičen, znanju in inovacijam temelječ model rasti. Poročilo ugotavlja, da je »upočasnjena rast produktivnosti v zadnjem desetletju pretežno povezana z nizko investicijsko aktivnostjo«, še posebej na področjih IKT, razvoja kadrov in organizacije dela. Hkrati je bilo tudi prestrukturiranje podjetniškega sektorja prepočasno. Čeprav so obsežna državna sredstva med krizami ohranila proizvodni potencial, so hkrati »upočasnila preoblikovanje gospodarstva, ki je v tržni ekonomiji nujni element krepitve produktivnosti«. Preboj torej ni odvisen zgolj od denarja ali tehnologije, temveč predvsem od miselnega preskoka. Brez spremembe razvojne logike – v podjetjih in institucijah – tudi preskok v produktivnosti ne bo mogoč.
Med naravnimi biseri in okoljskimi bremeni
Slovenija – dežela, kjer se Alpe srečajo s Panonsko nižino in Jadranskim morjem – je pogosto opevana kot zeleni dragulj Evrope. Njena biotska raznovrstnost, obsežni gozdovi in čiste reke so vir nacionalnega ponosa ter temelj visoke kakovosti življenja. A Poročilo o razvoju 2025 nas opominja, da tudi ta naravna dediščina ni imuna na pritiske sodobnega sveta.
Slika 4 učinkovito povzame kompleksnost trenutnega stanja: leva stran prikazuje, da se je »obremenjenost okolja s človekovim ravnanjem« (merjena z ekološkim odtisom) v zadnjih letih nekoliko znižala, a hkrati poudarja, da »cilj Strategije razvoja Slovenije ostaja težko dosegljiv«. Srednji del slike izpostavlja trdovratne izzive, povezane z izpusti zdravju škodljivih delcev PM2,5, medtem ko desna stran prinaša spodbudnejšo novico: »kakovost vodotokov je visoka«. Ta trojna slika – zmanjšan, a še vedno previsok ekološki odtis, onesnažen zrak in čista voda – odpira vrata k podrobnejši analizi stanja okolja.
Ekološki odtis Slovenije, ki meri obremenjenost narave s proizvodnjo in življenjskim slogom, je trenutno podoben povprečju EU. Po rasti do leta 2018 se je v zadnjih kriznih letih nekoliko zmanjšal, a »cilj SRS 2030 ostaja težko dosegljiv«. Še posebej skrb vzbujajo posledice podnebnih sprememb. »Evropa se segreva prehitro,« opozarja poročilo, pri čemer je Slovenija prepoznana kot območje z nadpovprečno izraženimi posledicami. Katastrofalne poplave leta 2023 so bile tragičen dokaz te ranljivosti – z »izjemnimi gospodarskimi izgubami«, ki so zaznamovale leto.
Kljub tem temnim oblakom poročilo najde tudi žarke upanja. Kakovost zraka se je v zadnjih desetletjih izboljšala, čeprav izpostavljenost drobnim delcem PM2,5 še vedno ostaja javnozdravstveni problem. Še bolj spodbudna je slika vodnih virov: »čistost vodotokov je visoka,« ugotavlja poročilo, »merjena z biokemijsko potrebo po kisiku pa med najvišjimi v EU.« Izziv ostaja priključenost prebivalstva na ustrezno čiščenje odpadnih voda, kjer Slovenija še zaostaja za evropskim povprečjem. Tudi tla – temelj prehranske varnosti in ekosistemske stabilnosti – so »v splošnem zadovoljiva«, a nujno je doslednejše »varovanje najboljših kmetijskih zemljišč« pred pozidavo in degradacijo.
Ključ za razbremenitev okolja in odpornost v prihodnosti je prehod v nizkoogljično in krožno gospodarstvo. Poročilo zabeleži napredek: izpusti toplogrednih plinov so se leta 2023 zmanjšali na najnižjo raven v zadnjih štirih desetletjih. Raba energije se je znižala, delež obnovljivih virov pa je prvič presegel 25 %. A pot do zares trajnostnega gospodarstva ostaja dolga. »Poraba snovi je v zadnjem desetletju naraščala hitreje kot v EU,« opozarja poročilo, pri čemer posebej izstopa »nizek delež porabe predelane snovi«. Slovenija bo morala znatno pospešiti svoj korak, če želi uresničiti zastavljene cilje. »Za trajnostno rast in kakovost življenja,« sklene poročilo, »bo potreben hitrejši in ambicioznejši prehod k sistemskim krožnim rešitvam in razogljičenju.«
Moč ustvarjalne družbe in učinkovitih institucij
Ko poročilo preide k analizi ključnih dejavnikov razvoja, postane jasno, da pot do višje kakovosti življenja ni tlakovana zgolj z gospodarskimi kazalniki ali okoljskimi ukrepi. Temelj prihodnosti je v ljudeh – v njihovi ustvarjalnosti, znanju, zdravju in medsebojni povezanosti – ter v institucijah, ki jim omogočajo, da te potenciale uresničijo. Prav tu se skrivajo osrednje razvojne dileme: kako demografske izzive preobraziti v priložnosti, kako prebuditi inovacijski duh in kako zgraditi družbo, ki temelji na zaupanju, sodelovanju in vključevanju.
»S prehodom v dolgoživo družbo ter pametno in zeleno gospodarstvo se povečujejo potrebe po usposobljenih kadrih,« poudarja poročilo. A ta prehod je poln izzivov, kar nazorno ilustrira Slika 5. Levi del kaže, da bo »srednjeročno zmanjšanje števila delovno sposobnega prebivalstva mogoče ublažiti le z visokim selitvenim prirastom«, kar poudarja potrebo po premišljeni migracijski politiki. Srednji in desni del slike pa razkrivata notranje slabosti: »vključenost zaposlenih v izobraževanje in usposabljanje je nizka«, hkrati pa je »pomanjkanje določenih strokovnih profilov med največjimi v EU«. Pomanjkanje delovne sile, neskladja med ponudbo in povpraševanjem ter šibka privlačnost za tuje talente delujejo kot zavore hitrejšemu razvoju.
Poročilo zato poziva k strateškemu odzivu: k podaljševanju aktivnosti starejših, hitrejši aktivaciji mladih, premišljeni migracijski in integracijski politiki ter večji avtomatizaciji procesov. A človeški kapital ni le številka – gre za strateško usmeritev v talente, ustvarjalnost in inovativnost ter za izboljšanje kakovosti delovnih mest. Brez tega bo prehod v družbo znanja ostal neizpolnjena ambicija.
Na področju socialne vključenosti poročilo oriše kompleksen portret. Stopnja tveganja revščine je sicer med nižjimi v EU, a »v dolgotrajni revščini vztraja približno 135 tisoč oseb«. Najbolj ranljivi ostajajo starejši. Levi del Slike 6 zgovorno pokaže, da je bila »povprečna starostna pokojnina v letu 2023 pod pragom tveganja revščine«, invalidska pa komajda nad minimalnimi življenjskimi stroški. »Rast dohodkov gospodinjstev z nizkimi plačami in pokojninami ne dohiteva rasti življenjskih stroškov,« opozarja poročilo, zato je potrebna celovita prenova plačne, socialne in pokojninske politike.
Ključna je tudi dostopnost kakovostnega izobraževanja in zdravstva. Čeprav je splošna dostopnost izobraževanja dobra, poročilo opozarja na »slabšanje kakovosti« in »pomanjkanje pedagoškega kadra«. V zdravstvu pa – kljub reformam – »ostajajo velike potrebe po storitvah«, medtem ko pomanjkanje kadra postaja kroničen problem. Desni del Slike 6 to potrjuje s podatkom, da »število čakajočih pacientov ostaja zelo visoko«, kar neposredno znižuje kakovost življenja.
Drugi temeljni steber prihodnjega razvoja je, kot izpostavlja poročilo, »odgovorno in učinkovito institucionalno okolje«. Napredek je viden, a izzivi ostajajo. Slika 9 jasno prikazuje, da Slovenija »pri večini kazalnikov institucionalne konkurenčnosti tudi leta 2024 zaostaja za vodilnimi inovatorkami ter povprečjem EU«. Srednji del slike razkrije temeljni problem: »zaupanje v večino političnih institucij in sodstvo ostaja nizko«, nižje kot v povprečju EU. »Ključni izziv je učinkovitost države,« opozarja poročilo, pri čemer posebej izstopajo težave, povezane s »pretirano birokracijo, nepredvidljivostjo zakonodaje in davčne politike«.
Desni del slike pa vendarle prinaša nekaj optimizma: delež javnofinančnih izdatkov, ki so povezani z gospodarsko rastjo, se je v letih 2019–2023 povečal – kar nakazuje potencial za boljšo podporo razvojnim ciljem.
Med ključnimi priporočili poročilo izpostavlja naslednje smerokaze: postaviti ustvarjalnost v središče vzgojno-izobraževalnih in družbenih procesov; zagotoviti ustrezno višino socialnih transferjev; zmanjšati število čakajočih pacientov nad dopustno mejo; obnoviti zaupanje v institucije ter izboljšati poslovno okolje. To niso zgolj administrativni cilji, temveč konkretni koraki na poti iz razvojnega labirinta proti bolj pravični, odporni in ustvarjalni prihodnosti.
Slovenija na razpotju – katero pot bomo izbrali?
Poročilo o razvoju 2025 pred nas ne postavlja le niza statističnih kazalnikov in grafov, temveč slika živo podobo Slovenije na pomembnem razpotju. Kot popotnik, ki stoji pred križiščem z več možnimi potmi, se tudi država sooča z odločitvami, ki bodo oblikovale življenje prihodnjih generacij. Ena pot vodi po ustaljenih tirnicah – prinaša določeno mero stabilnosti in predvidljivosti, a hkrati tvega zastoj in poglabljanje razvojnih vrzeli. Druga, zahtevnejša, odpira prostor za korenite preobrazbe – zahteva več poguma, več ustvarjalnosti in predvsem skupno vizijo prihodnosti.
Osrednja dilema, ki jo poročilo izpostavlja, je: kako ohraniti in nadgraditi visoko raven kakovosti življenja, ki jo prebivalci cenimo, ob hkratnem pospeševanju gospodarske dinamike in dvigu produktivnosti? Kako premostiti razkorak med subjektivnim občutkom blaginje in objektivnimi kazalniki gospodarske moči? Kako ohraniti vključujočo, solidarno družbo v času demografskih sprememb, globalnih pritiskov in socialnih razslojevanj? In nenazadnje – kako zaščititi našo naravno dediščino, medtem ko hkrati stremimo k gospodarskemu napredku? To niso preprosta vprašanja, in Poročilo 2025 nanje ne ponuja enostavnih odgovorov.
Namesto tega nas vabi k razmisleku – in še pomembneje – k dejanjem. Priporočila, ki jih UMAR navaja ob koncu vsakega poglavja, niso akademske vaje, ampak konkretni predlogi za ukrepanje. Od poziva, naj ustvarjalnost postane jedro vzgojno-izobraževalnih in družbenih procesov, do nujnosti bistvenega povečanja vlaganj v neoprijemljivi kapital – torej v znanje, ljudi in organizacijsko moč gospodarstva. Od razvoja novih poslovnih in potrošniških modelov za prehod v nizkoogljično krožno gospodarstvo, do poziva k obnovitvi zaupanja v institucije – temeljne vezi vsake delujoče družbe.
Poročilo o razvoju 2025 tako ne ponuja le pregleda stanja, temveč artikulira jasno vizijo: prepoznava ključne prednosti Slovenije in brez olepševanja izpostavlja izzive, ki jih moramo nasloviti. Ugotovitve UMAR-a predstavljajo pomembno izhodišče za oblikovanje politik in odločitev na vseh ravneh. Soočenje z vrzelmi v produktivnosti in inovacijah, z družbenimi neenakostmi in institucionalnimi slabostmi, zdaj zahteva usklajeno, dolgoročno in ciljno usmerjeno delovanje.
Odgovornost za prenos teh spoznanj v prakso pa ne nosijo le oblikovalci politik – ampak vsi, ki soustvarjamo družbo. Način, kako se bo Slovenija odzvala na izzive in kako bo uresničila zastavljene cilje, bo odločilno vplival na kakovost življenja njenih prebivalk in prebivalcev v prihodnjih letih – in na njen položaj v svetu, ki se hitro spreminja.
