Kaj se dogaja v telesu med tekom?

Kako srce, pljuča in mišice iz hrane in kisika ustvarjajo gibanje.

Tek se zdi ena najpreprostejših oblik gibanja. Oblečemo športna oblačila, obujemo tekaške čevlje in se podamo na pot. Premikanje nog in ritmično dihanje delujeta povsem naravno, skoraj samoumevno. A v ozadju se dogaja nekaj precej bolj zapletenega. Z vsakim korakom se telo odzove z vrsto natančno usklajenih procesov: pljuča povečajo izmenjavo kisika, ki prehaja v kri, srce začne to s kisikom bogato kri hitreje poganjati po telesu, mišice kisik porabljajo za energijo, živčni sistem pa usklajuje milijone signalov. To, kar občutimo kot preprosto gibanje telesa, je pravzaprav zelo kompleksen fiziološki proces.

V sestavku bomo pojasnili, kaj se dogaja v telesu med tekom in kako se te spremembe odražajo v številkah, ki jih beleži pametna ura: srčnem utripu, porabi energije ali oceni VO₂max. Ko tekač razume ozadje teh meritev, se mu odpre bolj jasna slika, zakaj vadba krepi telo in kako se z rednim treningom zmogljivost postopoma izboljšuje.

Podkast - Kaj se dogaja v telesu med tekom?

Kako telo proizvaja energijo za tek

V trenutku, ko začnemo teči, se v mišičnih vlaknih (celicah) hkrati aktivira veliko drobnih strojev. Vsak od njih deluje kot mikroskopski motorček, ki potrebuje za svoje delo energijo. Brez nje motorček zastane in z njim krčenje mišičnih vlaken, kar omogoča gibanje telesa.

Edino »gorivo« teh motorčkov je molekula ATP (adenozin trifosfat). Najbolj preprosto si jo lahko predstavljamo kot zelo majhno baterijo. Ime »trifosfat« pomeni, da ima molekula tri fosfatne skupine. Ko se ena izmed njih odcepi in sprosti energijo, ostane le še »difosfat« z dvema fosfatoma. ADP (adenozin difosfat) predstavlja izpraznjeno baterijo.

Teh »baterij« je v telesu zelo veliko, a kljub vsemu dovolj le za nekaj sekund intenzivne fizične aktivnosti. Če bi se mišice zanašale samo na to osnovno zalogo energije, bi se gibanje telesa hitro ustavilo. Zato obstaja sistem za sprotno polnjenje teh prenašalcev energije. Ko se molekularna »baterija« izprazni in se ATP pretvori v ADP, jo začnejo posebni celični procesi takoj ponovno polniti nazaj v ATP. Brez tega »recikliranja« bi tek trajal le nekaj trenutkov, z dodatnim polnjenjem pa lahko brez prestanka tečemo bistveno daljši čas.

Najpomembnejši za stalno »polnjenje« molekularnih baterij so mitohondriji (pogosto imenovani tudi celične elektrarne). V njih poteka množica reakcij, ki energijo iz hrane – predvsem ogljikovih hidratov in maščob – pretvarjajo v ATP. Mitohondriji iz hranil stalno proizvajajo ATP, da mišična vlakna ne ostanejo brez energije.

Tako vsak korak med tekom ni le mehanski gib, ampak rezultat skrbno usklajenega procesa: mišična vlakna porabljajo molekule ATP, mitohondriji jih polnijo, telo pa neprestano skrbi, da zaloga hranil in kisika ostaja zadostna. Prav ta sposobnost sprotnega obnavljanja energije je razlog, da lahko človek preteče tudi zelo dolge razdalje, odvisno od tega, kako učinkovito in usklajeno delujejo ti drobni stroji v njegovem telesu.

Različni viri energije za različne tekaške izzive

V telesu nenehno delujejo različni energetski sistemi, ki skrbijo, da imajo mišice na voljo gorivo v obliki molekul ATP. Ti sistemi nikoli ne delujejo povsem ločeno, ampak so vedno vsi prisotni, le delež njihovega prispevka se spreminja glede na trajanje in intenzivnost teka. S treningom pa telo pragove, ki določajo, kdaj bo dalo prednost določenemu sistemu, postopoma premika in tako izboljšuje svojo vzdržljivost.

V prvih trenutkih, ko se tekač požene iz mirovanja, se močneje vklopi najhitrejši, a tudi najbolj omejen vir energije. To je fosfokreatinski sistem, ki ga s kratico imenujemo tudi ATP-PCr sistem. Deluje brez kisika, zato mu rečemo anaerobni, in je kot nekakšen rezervni generator, ki se prižge ob največjih obremenitvah. V mišicah je namreč shranjena posebna molekula imenovana fosfokreatin (PCr). Njegova naloga je preprosta: ko se baterija ATP izprazni in ostane le ADP, fosfokreatin v trenutku preda svoj fosfatni del in ADP ponovno spremeni v ATP. Tako se baterija na hitro napolni in mišica lahko nadaljuje z zelo intenzivnim delom, ne da bi se gibanje ustavilo.

Ta sistem je izjemno hiter in zagotavlja pravo eksplozijo moči; ravno tisto, kar tekač potrebuje za prvih nekaj odločilnih korakov, ko se odrine naprej. Najbolj izrazito se pokaže pri šprintu na 100 in 200 metrov. Toda ima tudi omejitev: zaloga fosfokreatina (PCr) je zelo majhna. Po manj kot desetih sekundah intenzivnega gibanja se izprazni in telo mora za nadaljevanje teka poseči po drugih, bolj vzdržljivih virih energije.

Ko tekač nadaljuje v hitrem, a ne maksimalnem tempu, se intenzivneje vključi naslednji vir energije, t. i. anaerobna glikoliza. Gre za proces, pri katerem mišične celice razgrajujejo glukozo. Ta enostavni sladkor predstavlja hitro dostopno gorivo, ki ga lahko telo uporabi skoraj takoj, zato glikoliza omogoča hiter in učinkovit nastanek novega ATP.

V preteklosti je veljalo, da se anaerobna glikoliza vklopi, ker pri visoki intenzivnosti dovod kisika ne dohaja porabe. Novejša spoznanja kažejo, da razlog ni nujno pomanjkanje kisika, temveč t. i. presnovna vztrajnost (metabolic inertia). Procesi v mitohondrijih, kjer nastaja energija s pomočjo kisika, potrebujejo nekaj časa, da dosežejo polno hitrost. V tem prehodnem obdobju anaerobna glikoliza hitro priskoči na pomoč z energijo, dokler aerobni sistem ne prevzame glavnega bremena.

Toda hitro gorivo ima svojo ceno. Ob razgradnji glukoze pri pomanjkanju kisika (anaerobni pogoji) nastaja tudi laktat. Dolga desetletja je prevladovalo prepričanje, da je prav laktat glavni krivec za pekoč občutek in utrujenost v mišicah. Danes vemo, da to ne drži povsem: laktat je pravzaprav dragocen vmesni produkt, ki ga lahko druge celice uporabijo kot dodatno gorivo, hkrati pa pomaga pri prenašanju vodikovih ionov (H⁺) iz mišičnih celic v kri. Namesto da bi bil le »odpadek«, je most, ki energijo prenaša tja, kjer je najbolj potrebna. Del laktata lahko potuje do jeter, kjer se v t. i. Corijevem ciklu ponovno pretvori v glukozo in tako kroži kot dodatno gorivo.

Anaerobna glikoliza lahko tekača učinkovito poganja pri visoki intenzivnosti, kar tipično predstavlja napore, ki trajajo od približno trideset sekund do dveh minut. To je časovno okno srednje dolgih šprintov (≈ 30–120 s) ali intenzivnih intervalov, ko telo še nima časa vključiti počasnejših, a bolj vzdržljivih aerobnih mehanizmov.

Ko se tek podaljša v pravo vzdržljivostno preizkušnjo, glavno delo prevzame oksidativni sistem. Za delovanje potrebuje stalen dovod kisika in je zato najbolj učinkovit vir energije pri dolgotrajnem teku.

Mitohondriji v mišičnih celicah delujejo kot majhne elektrarne. Iz hrane – predvsem iz sladkorjev in maščob – najprej nastane skupno »gorivo«, imenovano acetil-CoA: pri sladkorjih do njega pridemo prek glikolize in piruvata, pri maščobah z zaporednim odcepljanjem ogljikovih verig (β-oksidacija). To gorivo vstopi v cikel citronske kisline (znan tudi kot Krebsov cikel), kjer se njegovi atomi ogljika dokončno pretvorijo v ogljikov dioksid, obenem pa se na posebne nosilce energije (NADH in FADH₂) naložijo elektroni – kot da bi napolnili majhne baterije.

Te »baterije« nato svoje elektrone oddajo dihalni verigi v notranji membrani mitohondrija. Tam se energija pretvori v »tlak« protonov na eni strani membrane, kisik pa na koncu verige prejme elektrone in se spremeni v vodo. Ko se protoni skozi encim ATP-sintazo vrnejo nazaj, ta deluje kot turbinica in iz ADP zgradi ATP.

Medtem ko anaerobna glikoliza iz ene molekule glukoze ustvari le 2 ATP-ja, jih oksidativni sistem proizvede kar 30 do 32, kar je približno petnajstkrat več. Zato lahko zagotavlja energijo skoraj neomejeno dolgo, oziroma dokler so zaloge goriva in kisika na voljo.

Če so prve energetske poti kot kratkotrajni rezervni generatorji, ki hitro odpovejo, je aerobni sistem glavni, najzanesljivejši vir energije pri dolgotrajnem teku, ki neprekinjeno zagotavlja energijo, dokler ima na voljo kisik in zaloge goriva. To je razlog, da lahko tekač več ur zaporedoma premaguje tudi na desetine kilometrov.

Aerobni sistem se sicer vključi počasneje, vendar ima ključno prednost: vzdržljivost in prilagodljivost. Pri nižji intenzivnosti teka črpa večino energije iz maščob, ki jih imamo v telesu zelo veliko. Ko pa se tempo poveča in mišice potrebujejo več energije v krajšem času, večji delež prevzamejo ogljikovi hidrati. Prav ta zmožnost preklapljanja med viri goriva omogoča telesu, da ohranja učinkovitost v zelo različnih razmerah: od lahkotnega teka do zahtevne vzdržljivostne dirke.

Med tekom najprej za eksploziven začetek poskrbi ATP–PCr sistem, nato ob visoki intenzivnosti za kratek čas prevlada anaerobna glikoliza, pri daljšem in vzdržljivostnem naporu pa glavno vlogo prevzame oksidativni sistem. Vsak energetski sistem ima tako svojo vlogo: od eksplozivnega starta, prek kratkih pospeškov, do maratonske vzdržljivosti. Šele njihovo usklajeno delovanje omogoča, da lahko posameznik hitro in dolgo teče.

Mišice in jetra imajo na zalogi še glikogen, zgoščeno obliko glukoze, ki služi kot hitro dostopna shramba energije. Ko se intenzivnost poveča, telo glikogen razgrajuje v glukozo, ta pa nato hitro vstopi v glikolizo in zagotavlja dodatni ATP. Prav zaloga glikogena v mišicah v veliki meri določa, kako dolgo lahko ohranjamo visoko intenzivnost.

Padec zmogljivosti, znan kot tekaški »zid«, pa ni nujno posledica popolne izpraznitve zalog glikogena. Novejša dognanja kažejo, da utrujenost nastopi prej zaradi kombinacije dejavnikov: lokalne izpraznitve glikogena v najbolj obremenjenih mišičnih vlaknih, vpliva upadanja jetrnega glikogena na možgane (centralna utrujenost) in zaščitnih mehanizmov, s katerimi možgani preprečijo popolno izčrpanje.

Z rednim vzdržljivostnim treningom se poveča sposobnost shranjevanja glikogena, hkrati pa telo postane varčnejše: pri istem tempu več energije črpa iz maščob, kar zaloge glikogena ohrani dlje časa. Tako trening neposredno izboljšuje vzdržljivost, oziroma podaljšuje čas, ki ga lahko preživimo v zahtevnem tempu.

Razumevanje laktatnega praga

Po prvih minutah teka, ko različni energetski sistemi delujejo na polno, se v telesu začne proces, ki je dolgo časa veljal za glavno oviro pri vzdržljivosti. V prejšnjem razdelku smo spoznali glikolizo, hiter način pridobivanja energije, pri katerem nastaja molekula laktat. Dolga leta so verjeli, da je prav laktat krivec za pekoč občutek v mišicah in izčrpanost. Danes vemo, da to ne drži. Laktat ni odpadek, ampak uporaben vir energije, ki ga telo sproti proizvaja in uporablja. Najlažje si ga predstavljamo kot gorivo, ki kroži: ko nastane v eni mišični celici, ga telo lahko prenese v druge celice ali celo v srce, kjer ga porabijo kot dodatno energijo. Tako laktat deluje kot prenosna oblika goriva, ki ga telo neprestano proizvaja in hkrati tudi uporablja.

Glikoliza je vedno vklopljena – vprašanje je le, kam gre njen izdelek, piruvat. Ko je telesna dejavnost zmerna, piruvat gladko vstopa v mitohondrije, kjer se v stiku s kisikom razgrajuje naprej. Ko pa tekač pospeši in potreba po ATP preseže trenutne zmožnosti mitohondrijev, del piruvata ostane zunaj in se pretvori v laktat. To ni znak okvare sistema, temveč natančen odziv telesa: tako se glikoliza lahko nadaljuje in hitro proizvaja ATP tudi takrat, ko aerobna »elektrarna« ne dohaja. Laktat pri tem ni zgolj stranski produkt, ampak pomembna molekula, ki omogoča, da proces teče naprej in hkrati služi kot dodatno gorivo za druge celice.

Laktatni prag tako ni sovražnik, temveč ključna prelomnica v tekačevi izkušnji. Najlažje si ga predstavljamo kot mejo hitrosti, za katero vemo, da je ne bomo dolgo zdržali. Pod pragom telo ves nastali laktat sproti odstranjuje in ga celo uporablja kot dodatno gorivo. Tek pod tem pragom deluje lahkotno, dih je še sproščen, pogovor zlahka teče. Ko pa se tempo poveča, pride trenutek, ko postane pogovor otežen, dihanje se poglobi in mišice začnejo počasi »žareti«. To je znak, da smo dosegli laktatni prag kot točko, ko se laktat kopiči hitreje, kot ga telo še zmore predelati.

Zakaj torej sploh občutimo bolečino in utrujenost, če laktat ni krivec? Ob njegovem nastanku in še posebej ob hitri porabi ATP v mišičnih vlaknih nastajajo tudi vodikovi ioni (H⁺), ki znižujejo pH. Prav ti povzročijo zakisanost, ki moti normalno krčenje mišičnih vlaken, kar občutimo kot pekočo bolečino in hitro naraščajočo utrujenost. Pomembno je poudariti, da se H⁺ tvorijo vedno, a pri visoki intenzivnosti nastajajo tako hitro, da jih telo ne uspe več sproti odstranjevati ali nevtralizirati. To si najlažje predstavljamo kot odvoz na smetišče: odpadki (H⁺) nastajajo vedno, a ko jih začne nastajati preveč naenkrat, jih tovornjaki (puferski sistemi) ne zmorejo več sproti odvažati. Laktat v tem procesu ni problematičen stranski produkt, temveč prej del rešitve, saj nase veže del H⁺ in ga pomaga prenesti v kri, kjer ga telo lažje predela. Znižanje pH pri visoki intenzivnosti je torej predvsem posledica prehitre hidrolize ATP (to je kemični razpad »energijske baterije«, pri katerem se sprosti energija), medtem ko laktat deluje kot nekakšen »blažilnik« in hkrati dodatno gorivo.

Kljub temu pa je dvignjen laktatni prag eden od ključnih pokazateljev napredka. Z rednim, ciljno usmerjenim treningom se namreč ta prag premakne v večje hitrosti teka. Telo se nauči delati bolj ekonomično: mišice postanejo sposobne porabljati več laktata, izboljša se transport kisika in poraba energije postane učinkovitejša. Rezultat? Tekač lahko teče z višjo hitrostjo pri enakem srčnem utripu in brez pretiranega kopičenja vodikovih ionov. To pomeni manjšo zakisanost, manj utrujenosti in daljšo vzdržljivost.

Sodobne pametne ure in aplikacije znajo na podlagi srčnega utripa in tempa teka celo oceniti, kje približno leži tekačev laktatni prag. To omogoča, da vadbo načrtujemo pametneje: da tečemo dovolj hitro, da izzovemo telo, a ne tako hitro, da bi nas utrujenost prehitro ustavila. Prav treniranje okoli praga je eden najučinkovitejših načinov, kako se tekač postopoma izboljšuje in premika svoje meje.

Omenimo lahko še, da v strokovni literaturi ločijo dve različni meji povišanega laktata. Prvi prag (aerobni prag) je točka, pri kateri začne laktat v krvi naraščati nad osnovno raven, vendar ga telo še vedno uspešno odstranjuje in porablja. To je najvišja intenzivnost, pri kateri še vedno tečete v coni lahkotnega teka. Drugi prag (anaerobni prag) pa predstavlja vrednost, pri kateri se začne laktat kopičiti hitreje, kot ga telo uspe odstraniti. To je prag, ki predstavlja prehod v cono visoke intenzivnosti. Razumevanje teh dveh pragov pomaga tekaču, da lažje uravnava tempo in trenira ravno na meji, kjer se najbolj izboljšuje.

Številka, ki razkriva tekaški potencial

Z rednim treningom tekač opazi, da se pri enakem tempu srčni utrip zniža, dihanje umiri, občutek napora pa zmanjša. Vse to se zrcali v enem samem ključnem kazalniku, ki ga beležijo sodobne pametne ure, malo zapleteno pa se imenu VO₂max. Najlažje si ga predstavljamo kot velikost motorja pri avtomobilu: večji kot je, več goriva in zraka lahko porabi in več moči ima. Podobno višji VO₂max pomeni, da telo zmore uporabiti več kisika in proizvesti več energije.

Fiziološko gledano je VO₂max največja količina kisika, ki jo telo lahko porabi v eni minuti med intenzivno telesno dejavnostjo. Običajno se izraža v mililitrih kisika na kilogram telesne teže na minuto (ml/kg/min), kar omogoča primerjavo med posamezniki različnih postav. Gre za enega najbolj zanesljivih pokazateljev aerobne kondicije in vzdržljivosti.

Za tem številom stoji celoten orkester telesnih prilagoditev. Srce je glavni motor: z rednim treningom se poveča predvsem leva stran, ki črpa kri v telo. Vsak utrip tako postane močnejši, zato lahko srce v mirovanju bije počasneje – ker z enim utripom prečrpa več krvi. To imenujemo povečan udarni ali utripni volumen. Pljuča so kot natančni menjalniki plinov: vadba izboljša njihovo sposobnost, da v kri prepuščajo kisik in izločajo ogljikov dioksid. Na drugi strani pa se na ravni mišic poveča mreža drobnih kapilar, ki omogočajo boljšo oskrbo celic s kisikom. Pri zdravih rekreativcih zmogljivost običajno bolj omejujeta srčno-žilna dostava in periferna izraba kisika kot pljučna difuzija. Skupaj vse to pomeni, da telo prenese več kisika do delujočih mišic – in jih dlje časa oskrbuje z energijo.

Tekač to občuti neposredno. Ker je njegov »aerobni motor« učinkovitejši, lahko teče hitreje, ne da bi takoj dosegel laktatni prag, o katerem smo govorili prej. Zato spremljanje VO₂max ni le motivacijska številka na zaslonu ure, ampak dokaz, da srce, pljuča in mišice postajajo vse bolj usklajeni in zmogljivi. Pomembno pa se je zavedati, da sodobne pametne ure ocenijo VO₂max na podlagi algoritmov, medtem ko natančno meritev določi le laboratorijski test. Ocene prek ure so zanesljivejše pri daljših, ravnih tekih z ustaljenim tempom; klanci, veter, višja nadmorska višina in utrujenost lahko izračune popačijo. Kljub temu je ocena ure odličen pokazatelj napredka pri teku.

Vrednosti VO₂max se med ljudmi precej razlikujejo. Pri povprečnem, netreniranem odraslem moškem okoli tridesetih let znaša od 40 do 45 ml/kg/min, pri ženskah pa od 30 do 35 ml/kg/min. Že z rednim, zmerno intenzivnim treningom lahko te vrednosti zrastejo za 15 do 20 odstotkov. Na drugi strani pa vrhunski vzdržljivostni športniki – maratonci, smučarski tekači ali kolesarji – dosegajo osupljive številke, ki presegajo 80 ml/kg/min pri moških in 70 ml/kg/min pri ženskah. Za občutek: vrhunski kolesarji imajo ocenjeno vrednost VO₂max nad 80, kar jih uvršča med najboljše na svetu. Takšni dosežki niso zgolj dar genetike, ampak tudi rezultat desetletij načrtnega, specializiranega treninga.

Pomembno pa je vedeti, da VO₂max s staranjem postopoma upada – po 25. letu v povprečju za približno 5–10 % na desetletje. To je naraven del procesa staranja, povezan s spremembami v srcu in ožilju. A dobra novica je, da redna telesna dejavnost ta upad močno upočasni. Z drugimi besedami: čeprav leta prinašajo svoje, trening omogoča, da aerobni motor dolgo ostane močan in zanesljiv. Rekreativni maratonki Jeannie Rice, ki maraton preteče v dobrih treh urah in pol, so pri 76 letih izmerili zelo visok VO₂max (≈48 ml/kg/min; vir), kar je najvišja zabeležena vrednost za žensko, starejšo od 75 let. Ta vrednost je primerljiva z VO₂max dobro trenirane 25-letnice. Takšni primeri kažejo, da je s pravilnim treningom in verjetno tudi z ugodnim genetskim ozadjem mogoče v poznih letih ohraniti telesno zmogljivost na ravni, značilni za ljudi, ki so več desetletij mlajši.

Vseeno pa se moramo zavedati tudi, da lahko dva tekača z enakim VO₂max tečeta različno hitro zaradi različne ekonomičnosti njunega teka (koliko kisika porabi posameznik za dano hitrost) in njune kritične hitrosti (najvišja vzdržna hitrost brez progresivne utrujenosti). Vrednost VO₂max je zelo pomemben pokazatelj aerobne kondicije, ni pa edini. VO₂max razkriva velikost našega aerobnega motorja, toda o tem, kako hitro in kako daleč bomo lahko tekli, odločata še njegova učinkovitost in način uporabe.

Praktični nasveti za tekaški trening

Razumevanje, kako deluje telo, nam omogoča, da trening načrtujemo bolj učinkovito. Namesto da bi vedno tekli z enako hitrostjo, lahko vadbo razdelimo na tri ključne cone, ki ciljajo na različne fiziološke sisteme. Največji del treninga posvetimo lahkotnemu teku, ko lahko še vedno sproščeno klepetamo. V tej coni telo za energijo večinoma porablja maščobe, mi pa na dolgi rok gradimo svojo osnovno vzdržljivost in krepimo srčno-žilni sistem.

Ko se želimo izboljšati v hitrosti, vključimo teke okoli laktatnega praga. To so daljši odseki teka pri višji intenzivnosti, kjer že težko govorimo in čutimo, da se približuje pekoč občutek v mišicah. Namen teh tekov je premikanje praga navzgor, kar nam bo v prihodnosti omogočalo, da bomo hitrejši tempo ohranjali z manj napora.

Za razvoj maksimalne hitrosti in moči pa so ključni intervalni teki. To so zelo kratki, intenzivni odseki teka, ki jih telo ne bi zdržalo dlje kot od nekaj sekund do nekaj minut. Z njimi izboljšujemo svojo maksimalno aerobno zmogljivost, o kateri govori ocena VO₂max. Vsaka od teh treh con cilja na drugačen energetski sistem, skupaj pa tvorijo celoto, ki jo telo pri teku vedno prepleta in usklajuje.

Poslušajte telo s pomočjo tehnologije

Ko pogledamo v ozadje fiziologije teka, postane jasno, da vsak korak ni le mehanski gib, ampak del skrbno usklajenega procesa. Telo zna preklapljati med različnimi viri energije, se sproti prilagajati obremenitvam in se s treningom postopno krepiti – pri začetniku enako kot pri izkušenem maratoncu.

Sodobna tehnologija pri tem ni samo števec časa in razdalje, ampak pripomoček, ki razkriva, kaj se dogaja v telesu. Podatki, kot so VO₂max ali srčni utrip, pokažejo spremembe, ki jih povzroča trening: srce postane močnejše, pljuča učinkovitejša, mišice bolje oskrbljene s kisikom. Če je pri enakem tempu srčni utrip nižji, to pomeni, da telo isto delo opravlja z manj napora.

Ko tekač razume te signale, lahko vadbo lažje prilagaja od hitrih intervalov do počasnejših tekov na daljše razdalje. Tak pristop ne prinese samo napredka, ampak tudi večjo varnost in manj tveganja za preobremenitve. Največja prednost razumevanja fiziologije pa je v tem, da tek ni le šport, temveč zdrava in trajna navada, s katero dolgoročno skrbimo za svoje telo. Zato pri teku ni pomembno le, kako hitro premagujemo kilometre, temveč tudi, da razumemo, zakaj z vsakim dnem postajamo boljši.

Vir

• Kenney, William L., Jack H. Wilmore, and David L. Costill. Physiology of Sport and Exercise. 7th ed. Champaign, IL: Human Kinetics, 2020.