Kako lahko z mislimi okrepimo imunski sistem

Prelomna študija razkriva skrivnostno vez med možgani in telesom

Predstavljajte si, da imate v možganih skrito stikalo, s katerim lahko svojemu telesu sporočite, naj v nekem trenutku pripravi obrambo in se tako bolje ubrani pred boleznijo. Znanstveniki so v prelomni študiji, ki so jo pred nekaj dnevi objavili v reviji Nature Medicine, raziskovali prav to skrivnostno vez med našimi mislimi in imunskim sistemom. Pri tem so uporabili metodo, ki spominja na urjenje Jedijev iz Vojne zvezd – tistih filmskih junakov, ki s samo močjo uma premikajo predmete - le da so tokrat udeleženci z mislimi premikali kazalce na zaslonu namesto lebdečih krogel ali vesoljskih ladij. Izhajali so iz pojava, ki ga poznamo kot placebo učinek, in želeli preveriti, ali lahko ljudje namerno zaženemo ta “mehanizem pričakovanja” v možganih ter s tem fizično okrepimo odziv telesa na cepljenje.

Da bi to preverili, so udeležence postavili pred poseben izziv, ki je deloval kot okno v globine njihovih misli. Ležali so v napravi za magnetno resonanco, ki je sproti spremljala aktivnost njihovih možganov. Podobno kot se lahko človek nauči zavestno upočasniti svoj srčni utrip, če ga opazuje na monitorju, so se ti prostovoljci učili nadzorovati globoke, starodavne dele svojih možganov. Njihova naloga je bila na videz preprosta, v resnici pa kar težavna: z močjo misli in brez uporabe rok so morali dvigniti kazalec na zaslonu, ki je odražal aktivacijo njihovega nagrajevalnega sistema. Tik po tem mentalnem treningu so prejeli cepivo proti hepatitisu B, kar si lahko predstavljamo kot vajo za telesno vojsko, da razvije protitelesa oziroma orožje proti vsiljivcem.

Rezultati so razkrili nekaj osupljivega. Izkazalo se je, da ključ do uspeha ni bil le v splošnem občutku ugodja, temveč v aktivaciji zelo specifičnega dela možganov, imenovanega ventralno tegmentalno področje ali VTA. Tisti posamezniki, ki so med treningom uspešneje “prižgali” ta predel, so kasneje v krvi razvili bistveno več protiteles. Pri tem je pomembno tudi, da rezultati celotne skupine, ki je izvajala možgansko stimulacijo, niso bili bistveno boljši od tistih brez treninga, saj so nekateri nehote trenirali sosednji možganski predel, ki se imenuje nucleus accumbens. Ta del možganov je sicer povezan z užitkom in ugodjem, vendar ni neposredno povezan z imunskim sistemom, kar dokazuje, da zgolj ležerno ugodje telesa ne pripravi na boljši imunski odziv.

Bistvo tega odkritja najlepše ponazarja razlika med dvema vrstama pozitivnih občutkov. Aktivacija VTA, ki je sprožila imunski odziv, ustreza napetemu, vznemirljivemu pričakovanju – tistemu trenutku, ko veste, da se bo zgodilo nekaj čudovitega, in ste polni energije. Nasprotno pa aktivacija druge regije, ki ni imela učinka, spominja na sam trenutek odpiranja daril ali ležanje na kavču po dobrem obedu. To stanje je sicer prijetno in pomirjujoče, a telesa ne spravi v stanje boljše imunske pripravljenosti. Naši možgani imajo torej dejansko sposobnost, da pričakovanje dobrega prevedejo v večjo telesno odpornost, vendar le pod pogojem, da gre za aktivno, vznemirljivo pričakovanje dogajanja v prihodnosti.

Zakaj bi narava sploh povezala veselje ob pričakovanju z imunskim sistemom? Odgovor se verjetno skriva v naši evolucijski preteklosti. Nagradni sistem v možganih nas spodbuja k iskanju dveh ključnih stvari: hrane in parjenja. Obe dejavnosti sta nujni za obstoj vrste, a hkrati predstavljata veliko tveganje, saj nas izpostavljata nevarnim bakterijam in virusom. Narava je zato ustvarila varovalko: v trenutku, ko možgani začutijo vznemirjenje ob “lovu” na nagrado, telesu preventivno pošljejo signal za dvig imunske obrambe, še preden pride do stika z nevarnostjo. Študija tako ponuja enega prvih trdnih bioloških dokazov za mehanizem, ki stoji za placebo učinkom, in potrjuje, da moč pozitivnega mišljenja ni le prazna fraza, temveč merljiv fiziološki proces.

Kljub vznemirljivim rezultatom pa je treba ohraniti trezno previdnost. Z raziskavo so nameravali preučiti, ali sploh obstaja povezava med možgani in imunskim sistemom, ne pa dokazati učinkovitost nove terapije. Vzorec 68 udeležencev je za tak namen primeren, za resnejše sklepe pa bi potrebovali veliko obsežnejše preizkuse. Prav tako so znanstveniki merili le protitelesa proti hepatitisu B, ne pa širšega nabora imunskih odzivov, kot so vnetni označevalci ali celični odziv. Vprašanje torej ostaja, ali bi enak mehanizem deloval tudi pri drugih boleznih, rakavih obolenjih ali kroničnih vnetjih. Raziskava je tako prvi pomemben korak, ne pa končni odgovor. Odpira vrata v novo področje, a nas hkrati opominja, da je pot od laboratorijskega odkritja do zdravniške ordinacije dolga in polna nepredvidljivih dodatnih spoznanj.

Lubianiker, Nitzan, et al. “Upregulation of Reward Mesolimbic Activity and Immune Response to Vaccination: A Randomized Controlled Trial.” Nature Medicine, 19 Jan. 2026, doi:10.1038/s41591-025-04140-5.