Klic divjine – po sledeh osamljenega volka
V iskanju poletnega branja sem naletel na seznam »Najboljših poljudnoznanstvenih knjig leta 2025«, ki ga je objavil New Scientist. Na vrhu je izstopala knjiga Lone Wolf britanskega pisca Adama Weymoutha, ki so jo priporočali zaradi izrazite pripovedne moči in občutka za naravo. Kratek povzetek je obetal zanimivo zgodbo o sobivanju človeka z divjino, a moja radovednost je hitro prerasla v navdušenje, ko sem ugotovil, da se večina dogajanja odvija prav v Sloveniji, eden glavnih junakov pa je slovenski znanstvenik.
Volk Slavec se odpravi na pot
Devetnajstega decembra 2011, ob 3:52 zjutraj, se je na računalniškem zaslonu znanstvenikov Biotehniške fakultete v Ljubljani pojavila nova GPS točka. Signal je prihajal z gozdne ceste na grebenu Bukovice, nekaj kilometrov severovzhodno od vrha Slavnika. Za raziskovalce, ki so spremljali gibanje lokalnega volčjega tropa, je bila točka nenavadna, saj se je nahajala izven znanega teritorija. To je bil prvi korak devetnajstmesečnega volka, kasneje poimenovanega Slavc, na pot, ki je ni mogel predvideti nihče. Opremljen z ovratnico v okviru projekta, namenjenega preučevanju dinamike tropa, je nehote postal protagonist ene najbolj odmevnih in natančno dokumentiranih živalskih migracij v sodobni Evropi.
V knjigi Lone Wolf: Walking the Line Between Civilization and Wildness (Knopf, 2025) Adam Weymouth to znanstveno sled vzame za izhodišče lastnega potovanja. Namesto da bi se zadovoljil zgolj s podatki, se odloči, da bo Slavčevo več kot tisoč petsto kilometrov dolgo odisejado skozi Slovenijo, Avstrijo in Italijo prehodil sam. Njegov cilj ni le fizično sledenje poti, ampak uporaba te sledi kot vodila za raziskovanje zapletenega in pogosto konfliktnega odnosa med človekom in volkom, ki se po dolgi odsotnosti vrača v kulturno preoblikovano pokrajino. Weymouthova pripoved temelji na natančnih znanstvenih podatkih, kot so koordinate, zemljevidi in ekološke študije, ki jih prepleta z osebnimi pričevanji ljudi, ki jih srečuje med potjo.
S tem pristopom knjiga postane dvojna pripoved. Na eni strani spremljamo volka, ki se z instinktivno odločnostjo prebija skozi gosto poseljeno pokrajino, prečka avtoceste, se izogiba naseljem in v osrčju Alp najde partnerico, s čimer postavi temelj za novo populacijo. Na drugi strani pa sledimo avtorju, ki na tej isti poti zbira glasove ljudi: jezo kmetov ob izgubi živine, strah in nezaupanje prebivalcev podeželja, navdušenje znanstvenikov in kompleksna stališča tistih, ki poskušajo najti način za sobivanje. Zgodba o Slavcu tako ni le pripoved o izjemni živali, ampak postane natančen prikaz družbenih, ekoloških in političnih napetosti, ki jih sproži vrnitev divjine v človekov svet.
Volčji kralj brez kraljestva
Za raziskovalce Biotehniške fakultete v Ljubljani je bil Slavec sprva le številka, eden izmed volkov, opremljenih z GPS ovratnico, ki je omogočala vpogled v vsakdanje življenje tropa na kamnitih, z burjo prepišanih planotah Slavnika. Toda ta devetnajstmesečni samec je imel drugačne načrte. Njegov odhod ni pomenil le prestopa nevidne meje teritorija, temveč vstop v neznano, v svet, ki ga je dotlej poznal zgolj kot vonj v vetru ali oddaljen zvok.
Pot, ki jo je za seboj puščal v obliki zaporednih koordinat, je osupljiv prikaz prilagodljivosti in preživetvene inteligence. Podatki razkrivajo nočne pohode, pri katerih je izkoriščal gozdne koridorje kot skrite prehode skozi človeško pokrajino. Prvi večji preizkus je predstavljalo prečkanje Save in prehod skozi gosto poseljeno Ljubljansko kotlino. Njegov signal se je 28. decembra ob tretji uri zjutraj pojavil tik ob ograji letališča, le nekaj ur pozneje pa že daleč na severu, kar kaže na drzno in hitro gibanje pod okriljem noči. V Avstriji je tedne dolgo vijugal skozi alpske doline, razpet med varnostjo gozdov in nevarnostjo odprtih, s človekom zaznamovanih območij. Vsaka GPS točka je pričevanje o uspehu: o prehodu pod ali nad avtocesto, o izogibanju naseljem, o plenjenju, ki mu je dalo moč za nadaljevanje poti.
Po mesecih samotnega potovanja je njegova pot dosegla vrhunec v italijanskem regionalnem parku Lessinia. V pokrajini, ki je s svojim vonjem in kamnito sestavo spominjala na domače okolje, je naletel na sledi volkulje, pozneje poimenovane Julija. Njuno srečanje je imelo izjemen pomen, saj je bila Julija potomka genetsko izolirane apeninske populacije, ki je stoletja preživela odrezana od preostale Evrope. Združitev dveh volkov ni pomenila le nastanka novega tropa, prvega na tem območju po več kot stoletju, temveč tudi simbolni in biološki prelom. Slavc je premostil genetsko ločnico med dinarsko-balkansko in apeninsko linijo, njegovo potovanje pa se je preobrazilo v zgodovinski dogodek, ki je spremenil ekološko prihodnost Alp. Svojo pot je končal, a njegova zapuščina se je šele začela. Postal je živi most med svetovoma, ki sta bila dolgo ločena.
Romanje po volčji poti
Adam Weymouth se ni zadovoljil zgolj z analizo digitalnih koordinat. Slavčevo pot je želel prehoditi, občutiti v podplatih, vdihniti zrak, ki ga je dihal volk. Njegova odločitev, da bo sledil tej nevidni sledi, je abstraktne podatke spremenila v fizično izkušnjo – romanje, katerega cilj ni bil zgolj priti od točke A do točke B, temveč poskusiti razumeti pokrajino in ljudi, ki v njej živijo. Hoja je postala njegova metoda: počasen, premišljen način opazovanja, ki mu je omogočil, da je prisluhnil glasovom, ki so v hrupni javni razpravi o volkovih pogosto preslišani. Njegova vloga ni bila vloga sodnika ali aktivista, temveč pozornega poslušalca in zapisovalca.
Na poti je Weymouth zbiral zgodbe, ki so sestavile kompleksen mozaik sodobnega evropskega podeželja. V Sloveniji se je srečal z znanstveniki, med njimi s Hubertom Potočnikom, ki mu je predstavil biološko plat zgodbe: vedenje, genetiko in ekologijo volkov. Potočnikovo navdušenje je bilo nalezljivo. O svojem prvem srečanju z volkom je med drugim povedal: »Lahko sem slišal svoj srčni utrip. Veste, ta žila, tukaj v vratu? Imel sem takšen adrenalin. Ne zaradi strahu, razumete. Zaradi vznemirjenja.«
A že nekaj kilometrov stran je naletel na povsem drugačno razpoloženje. V pogovorih s kmeti in lovci, kot sta Ivan iz Cerknega in Stane iz Kokre, je začutil globoko zakoreninjeno jezo in nezaupanje. Ivan je ostro ločil med idealom in resničnostjo: »Mi smo zeleni biser Evrope in to želimo ostati. Ampak ne divji biser. Zeleni, kultivirani biser. Nismo Yellowstone park.« Stane pa je izrazil občutek odtujenosti od odločanja: »Mislijo, da imajo pravico, da te živali naselijo tukaj. Nihče nas ne vpraša, ali jih sploh želimo. Sprašujejo ljudi, kot ste vi, v mestih. Oni ne vedo in ne čutijo enako kot mi tukaj.«
Weymouthovo potovanje pa ni razkrivalo le konflikta, temveč tudi tihe, pogosto spregledane poskuse iskanja ravnotežja. V Avstriji je spoznal kmeta Leno in Wernerja, ki sta kljub pritiskom poskušala zaščititi svojo čredo. Lena, ki je v mladosti preučevala volkove, je ponudila drugačen pogled: »Spoznala sem volka z druge plati. Iz oči v oči. Ne maram pristopa, da je Zemlja tukaj samo za ljudi.« Poudarila je tudi osebno odgovornost: »Ampak če so moje živali napadene in nisem naredila ničesar, da bi jih zaščitila, prva stvar, na katero pomislim, ni 'neumen volk', ampak 'neumna jaz'.«
V Italiji pa sta mu pastirja Mattia in Sofia, mlada izobraženca, ki sta se zavestno odločila za življenje v naravi, ponudila skoraj filozofski pogled na vlogo volka kot nujnega soustvarjalca zdravega ekosistema. Mattia, navdihnjen s knjigo Volčji totem, je svoj odnos povzel z besedami: »Volk opravlja delo pastirja. Res je. Je tekmec. Ampak je tudi sodelavec.« Skozi ta srečanja je Weymouthovo potovanje postajalo vse bolj osebno in večplastno. Ni šlo več le za sledenje eni živali, temveč za prečenje različnih miselnih svetov.
Volk kot prispodoba za sodobno Evropo
Vrnitev volka v evropski prostor je kot lakmusov papir, ki ob stiku z resničnostjo pokaže globoko zakoreninjene družbene napetosti. Na eni strani imamo ideal divjine, ki ga pogosto gojijo prebivalci urbanih središč: romantična predstava o obnovljenem ekosistemu, v katerem volk zavzema vlogo plemenitega varuha naravnega ravnotežja. Tak pogled temelji na znanstvenih konceptih, kot je trofična kaskada, proces, pri katerem plenilci na vrhu prehranjevalne verige posredno vplivajo na celoten ekosistem. Ikoničen primer je ponovna naselitev volkov v narodnem parku Yellowstone, kjer je prisotnost volka sprožila verižno ekološko preobrazbo, ki je preoblikovala celo struge rek in obnovila življenjske prostore. Volk je v tej pripovedi simbol upanja, dokaz, da je mogoče popraviti stare napake in naravi vrniti izgubljeno ravnotežje.
Na drugi strani je vsakdanja realnost podeželja, kjer volk ni simbol, temveč konkretna grožnja. Za kmeta, ki zjutraj najde raztrgano ovco, volk ne predstavlja ekosistemske uravnoteženosti, temveč gospodarsko izgubo in osebni udarec. Konflikt se ne izraža v znanstvenih kazalnikih, temveč v stroških zaščitnih ograj, v neprespanih nočeh in v občutku nemoči pred zverjo, ki jo varuje zakonodaja, zapisana v oddaljenih pisarnah. Ta razkorak med idealiziranim pogledom in izkušnjo na terenu poraja globoko nezaupanje do institucij in strokovnjakov, ki jih mnogi prebivalci podeželja doživljajo kot odtujeno elito, ki vsiljuje svoje vizije sveta, ne da bi nosila posledice.
V to napetost se učinkovito umešča politika. Volk je postal močan politični simbol, ki ga s pridom izkoriščajo zlasti populistične stranke. V njihovi retoriki je volk prispodoba za vse, kar ogroža tradicionalni način življenja in nacionalno suverenost: od bruseljske birokracije do migracij. Njegova vrnitev je predstavljena kot napad na domovino, na kulturno krajino, ki so jo stoletja oblikovale roke kmetov. Ta strah ni povsem nov, saj se napaja iz globokih kulturnih vzorcev. Iz pravljic o Rdeči kapici, ki so otroke učile, naj ne skrenejo s poti, in iz zgodovinskega spomina na sojenja volkodlakom, kjer je bila meja med človekom in zverjo zabrisana. Volk tako postane platno, na katerem se projicirajo širši družbeni strahovi: pred izgubo nadzora, pred spremembo, pred neznanim in tujim.
Tri dežele, tri resničnosti
Slavčevo potovanje je avtorja vodilo skozi tri države, od katerih je vsaka razkrila drugačen obraz evropskega odnosa do volka in divjine. Vsaka pokrajina je imela svojo zgodovino, svoje strahove in upe, ki so se zrcalili v načinu, kako so sprejemali – ali zavračali – vrnitev te zveri.
Slavčeva pot se je začela v Sloveniji, kjer se je tudi skotil in odraščal. Za znanstvenike pa je bil hkrati izjemno dragocen raziskovalni primer. Na Biotehniški fakulteti v Ljubljani so njegovo gibanje, vedenje in genske značilnosti spremljali z GPS ovratnico ter ga preučevali kot del širšega projekta o volkovih v Dinaridih. A Weymouth je kmalu odkril, da znanstvena resničnost sobiva z veliko starejšo, mitološko. V Cerknem je bil priča pustnemu karnevalu, v katerem skupnost z obtožbo in simbolnim izgonom pusta izganja zlo, ki se je nabralo skozi leto. Ta ritual mu je služil kot močna prispodoba sodobnega odnosa do volka: tako kot so nekoč krivdo za nesrečo naložili na grešnega kozla, danes mnoge podeželske skupnosti svojo jezo in strah pred spremembami projicirajo prav nanj. Slovenija se je tako razkrila kot dežela dveh obrazov: napredna v znanstvenem razumevanju, a hkrati globoko prepletena s kulturnim spominom, v katerem volk nikoli ni bil zgolj žival.
Prehod v Avstrijo je pomenil vstop v pokrajino, ki je na volka skoraj pozabila. Iztrebljen že v 19. stoletju, se je zdaj vračal kot vsiljivec v svet, vajen reda in nadzora. Njegova navzočnost je sprožila močne odzive. V avstrijskih dolinah je Weymouth naletel na politično ozračje, prežeto z nezaupanjem. Desničarska stranka FPÖ je spretno izkoriščala strah pred volkom za širjenje svoje agende proti tujcem, proti elitam in proti Bruslju. V regijah, kot je Murau, kjer so v 18. stoletju potekala sojenja »volkodlakom«, je avtor našel pretresljivo zgodovinsko vzporednico: takrat so preganjali berače, danes pa iščejo grešnega kozla v volku. Avstrija se je pokazala kot dežela, v kateri praznina, ki jo je zapustil iztrebljeni volk, ni ostala prazna – napolnili so jo stari strahovi, ki jih sodobna politika s pridom oživlja.
Končna postaja potovanja je bila Italija – pokrajina, kjer se je Slavčeva osebna odiseja prelevila v kolektivno dramo. Z vstopom v Dolomite in nato v Lessinio se je krajina spremenila, z njo pa tudi intenzivnost človeških odzivov. Tu se je njegova pot končala, a napetosti so dosegle vrhunec. Protesti kmetov, ognjeviti govori lokalnih politikov in raztrgana trupla živine so postali vsakdanji prizori. Lessinia je postala frontna črta, kjer se je abstraktna razprava o naravi neposredno spopadla z resničnostjo življenja. A v tej čudoviti, razgibani pokrajini so se pojavili tudi obrisi prihodnosti. Mladi pastirji in naravovarstveniki so iskali nove poti sobivanja, odprte za dialog in prilagajanje. Italija je postala simbol končnega preizkusa: ali je mogoče najti ravnovesje med ohranjanjem divjine in ohranjanjem človeka, ki v tej isti pokrajini živi že stoletja?
Kaj nam Slavčeva zapuščina sporoča danes
Slavčeva pot se je sicer fizično končala, a njegova sled se je razširila daleč onkraj gozdov in gora, ki jih je prehodil. Volk je s svojo prisotnostjo prestopil meje, ki jih ne najdemo na nobenem zemljevidu: meje med civiliziranim in divjim, med preteklostjo in sodobnostjo. Ponovno je odprl stare rane med mestom, ki si lahko privošči idealiziranje divjine, in podeželjem, ki nosi posledice vsakdanjega sobivanja. Obudil je arhetipske strahove, zapisane v pravljicah o Rdeči kapici in pozabljenih zgodbah o volkodlakih. A hkrati je postal tudi politični simbol, priročno platno za projiciranje sodobnih tesnob: pred tujim, pred neobvladljivim, pred izgubo nadzora. Razprava o volku je prerasla področje kmetijstva in ekologije in se spremenila v bojišče za vprašanja identitete, tradicije in prihodnosti Evrope.
Knjiga Lone Wolf ne ponuja enostavnih rešitev, ker jih v resničnem svetu ni. Ključno sporočilo knjige je, da volk ni le žival, temveč projekcijsko platno za širše družbene strahove, konflikte in upe. »Ko govorimo o volku, nikoli ne govorimo samo o volku,« zapiše Weymouth. Slavčeva zgodba je dokaz izjemne odpornosti narave, a tudi opomin, da je njena vrnitev neločljivo povezana z našimi notranjimi družbenimi konflikti. Njegova sled nas uči, da prihodnost ne pomeni vrnitve v idilo preteklosti, temveč zahteva nenehno pogajanje med človekom in divjino, med redom in kaosom, med strahom in upanjem.
Slavčeva pot nam ne zastavlja le naravovarstvenih vprašanj, temveč tudi etična: kakšna je naša odgovornost do tistega, kar se vrača, potem ko smo ga skoraj izbrisali? Hubert Potočnik dobro povzame bistvo problema in opozari na polarizacijo v debati, kjer čustveni ekstremi (romantiziranje ali demoniziranje) preprečujejo racionalno iskanje rešitev za sobivanje: »Težava pri velikih zvereh je, da jih ljudje ali želijo objemati ali ubiti. In nobeno od tega ni združljivo z njihovim preživetjem v pokrajini, kjer prevladuje človek.«