Knjiga "Cepiva in cepljenje"
Poglobljeno delo slovenskega avtorja, ki je s pomočjo kritičnega mišljenja in znanstvenih dokazov postopno opustil proticepilska prepričanja.
Opozoril bi na novo obsežno knjigo z naslovom CEPIVA in CEPLJENJE: Ali so strahovi upravičeni?, ki jo je napisal Aleš Praprotnik. Avtor ni zdravnik, farmacevt ali strokovnjak s področja biomedicine, ampak diplomirani socialni pedagog brez formalne naravoslovne izobrazbe. A prav ta okoliščina se izkaže kot ena od prednosti knjige.
Praprotnikov pristop je namreč izjemno temeljit in neprizanesljivo racionalen. Namesto da bi sledil čustvenim zgodbam ali teorijam zarote, ki pogosto krožijo po spletu, se je odločil za sistematično, kritično preverjanje virov. Kot nekdanji privrženec proticepilske retorike je več let poglobljeno preučeval znanstvene članke, klinične študije ter dokumente institucij, kot sta CDC in EMA, in na tej osnovi sestavil svojevrsten popis poti od dvomljivca do zagovornika.
Knjiga se začne z razlago osnov delovanja imunskega sistema, mehanizmov različnih vrst cepiv ter pomena znanstvene metode in hierarhije dokazov. Bralca poskuša tako že na začetku opremiti z znanjem, potrebnim za razumevanje nadaljnjih poglavij. V osrednjem delu sledi poglobljena analiza ključnih argumentov, ki jih pogosto navajajo nasprotniki cepljenja: od Wakefieldove afere in domnevnih povezav z avtizmom do mitov o strupenih sestavinah in farmacevtskih zarotah. Praprotnik vsak argument obravnava resno in ga preverja s pomočjo primarnih virov ter znanstvenih raziskav.
Poseben poudarek namenja primerjavi med tveganji, povezanimi z naravno okužbo, in redkimi stranskimi učinki cepiv. Pri tem se opira na obsežne randomizirane in kohortne študije ter metaanalize, ki potrjujejo visoko učinkovitost in dober varnostni profil cepiv proti najnevarnejšim nalezljivim boleznim.
Avtor ostaja nepristranski tudi pri obravnavi t. i. naravnih metod zdravljenja in alternativnih shem cepljenja. Te jasno predstavi, a opozori na njihove metodološke in vsebinske pomanjkljivosti. Zaključni del knjige je namenjen slovenskim posebnostim: zakonodaji, obveznemu cepljenju, sistemu odškodnin in aktualnim izzivom, vse podprto s konkretno statistiko.
Posebej zanimiva je osebna nota – avtorjeva javno priznana sprememba stališč. Med pisanjem knjige se je odločil za dodatno cepljenje proti boleznim, glede česar je bil prej skeptičen. Ta preobrat, ki ga sam razume kot rezultat srečanja z empiričnimi podatki in znanstveno metodo, daje knjigi posebno težo.
Praprotnikova pozicija zunaj akademske in zdravstvene sfere omogoča, da piše v jeziku, ki je dostopen širšemu krogu bralcev – zlasti staršem in tistim, ki jih od branja strokovne literature odvračajo zapleteni izrazi in hermetična terminologija. Obenem s tem, ko odkrito pove, da ni iz stroke, ter z vključitvijo neodvisnih recenzij epidemiologov, infektologov in farmacevtov, uspešno gradi most med znanostjo in javnostjo.
Poudariti je treba, da knjiga ni in ne želi biti poljudnoznanstveni vodič v imunologijo. Njena vrednost je drugje: v prikazu procesa, kako lahko posameznik z resnim, vztrajnim branjem in razmišljanjem sam pride do bolj utemeljenih stališč. To dokumentirano potovanje samostojnega učenja, obogateno z osebnimi izkušnjami (vključno z osvežitvenimi odmerki cepiv), bralcu ne ponuja le podatkov, ampak tudi navdih za lastno kritično preizpraševanje in iskanje odgovorov.