Ko oblast požge lastno hišo

O logiki iranskega režima in o moralni slepoti dela Zahoda

Kolikokrat smo v zadnjih desetletjih slišali napoved, da so dnevi Islamske republike šteti? Vsakič, ko se iransko ljudstvo poda na ulice, in vsakič, ko ekonomski kazalci strmoglavijo, Zahod znova in znova predvideva, da je točka preloma blizu. Logika se zdi neizpodbitna: nobena oblast ne more dolgoročno preživeti popolnega zloma gospodarstva in množičnega gneva ljudstva. A ta logika ima usodno napako – predvideva, da iranski režim deluje po pravilih, ki jih razumemo. Novinar in dober poznavalec Bližnjega vzhoda Haviv Rettig Gur v svojem podkastu razbija to iluzijo in razkriva, zakaj se Zahod pri Iranu moti.

Kot izpostavlja Gur, moramo za razumevanje trdoživosti iranskega režima prepoznati njegovo glavno strukturno prednost. Gre za specifično politično tehnologijo vladanja, ki ne le da je drugačna od naše, temveč deluje po povsem obrnjeni logiki. V zahodnih demokracijah vlade delujejo kot upravljalci storitev: ljudje plačujejo davke, v zameno pa pričakujejo varnost, urejene ceste in gospodarsko rast. Če vlada pri tem odpove – če nastopi recesija ali pade standard – izgubi legitimnost in oblast.

Revolucionarni režimi, kakršen je iranski, pa ne tekmujejo v kategoriji “kompetentnega upravljanja”. Ne vidijo se kot ponudniki javnih storitev, temveč kot voditelji v večnem, kozmičnem boju med dobrim in zlim. Njihova legitimnost ne izvira iz BDP-ja ali polnih polic v trgovinah, temveč iz “svetega odpora” proti Zahodu in ohranjanja islamske revolucije. V tej ideološki zanki se gospodarski propad ne dojema kot dokaz nesposobnosti oblasti, ampak kot dokaz zlobe sovražnika. Bolj kot ljudstvo trpi pod sankcijami, bolj to potrjuje režimsko pravljico, da se ves svet bojuje proti njim, ker so edini pravični. Uničenje v tej logiki ni neuspeh; je dokaz pravilnosti poti. Je žrtev, ki posvečuje njihov boj.

Režim je sposoben absorbirati ekstremno škodo in jo preživeti, ker je pripravljen žrtvovati lastne ljudi. Gospodarski zlom in trpljenje prebivalstva zanje nista strateški napaki, ampak orodje. Svoje prebivalstvo so spremenili v politične talce. Logika je preprosta in brutalna: če je režim pripravljen požgati lastno hišo in zavestno uničiti lastno ekonomijo, postanejo stroški njegove odstranitve za zunanji svet in notranje upornike previsoki. Zahod ne more groziti nekomu z uničenjem, če ta isti akter uničenje sprejema kot ceno za ideološko preživetje.

Zaradi te specifične miselnosti tradicionalni vzvodi pritiska pogosto dosežejo nasproten učinek. Zahodna strategija se zanaša na splošne ekonomske sankcije v upanju, da bo obubožano ljudstvo strmoglavilo oblast. V praksi pa revščina in pomanjkanje takšen režim pogosto ne oslabita, temveč ga dodatno utrdita. Ko ljudje postanejo obupani in odvisni od državnih subvencij za preživetje, ima država še večji nadzor. Pomanjkanje postane orožje za discipliniranje množic.

Še večja napaka bi bila neposredna vojaška intervencija ali bombardiranje. Avtoritarni režimi v času krize nujno potrebujejo zunanjega sovražnika. Če bi Zahod napadel Iran, bi s tem režimu podaril najboljše možno darilo: priložnost, da zatrtje notranjega upora prekvalificira v “narodno obrambo”. Režim, ki temelji na narativu odpora proti “imperializmu”, bi s tem dobil potrditev svojega obstoja, protestniki pa bi izgubili moralno prednost.

Če torej splošne sankcije in vojaški posegi ne delujejo na režim, ki je na bolečino toleranten, mora biti strategija drugačna. Cilj, kot pravi Gur, ne sme biti kaznovanje Irana kot države, ampak kirurško razstavljanje “stroja represije”.

Prvi korak je personalizacija pritiska. Namesto splošnih sankcij je treba ciljati posameznike v varnostnem aparatu – poveljnike, zasliševalce, sodnike. Mnogi med njimi imajo premoženje in družine na varnem na Zahodu. Sporočilo mora biti osebno: “Vemo, kdo ste. Vaš denar v Dubaju ni varen. Vaši otroci ne bodo študirali v Evropi, če boste streljali na protestnike.” S tem se ustvari razkol med interesi posameznika in interesi režima.

Drugi ključni element je tehnologija. Revolucije niso le moralne drame; v svojem jedru so predvsem problem koordinacije. Režim zmaguje, ker mu uspeva atomizirati družbo – z ukinjanjem interneta in nadzorom komunikacij poskrbi, da se vsak posameznik počuti samega. Najboljša pomoč Zahoda ni v izrazih podpore, ampak v zagotavljanju robustne povezljivosti: satelitski internet, VPN in varna komunikacijska orodja, ki delujejo tudi med mrki. Če ljudje vedo, da niso sami in se lahko organizirajo, represivni aparat izgubi svojo največjo prednost.

Poleg palice je treba ponuditi tudi korenček, vendar ne voditeljem, temveč tistim, ki držijo orožje. Režimi padejo takrat, ko varnostne sile zavrnejo ukaz za streljanje. Da bi se to zgodilo, morajo vojaki in nižji poveljniki verjeti, da obstaja življenje po režimu. Zahod mora jasno komunicirati in ponuditi izhodne strategije – azil, amnestijo ali varnost za tiste, ki prestopijo ali vsaj odložijo orožje. Če varnostne sile verjamejo, da jih ob padcu režima čaka neizogibna smrt, se bodo borile do zadnjega diha.

Hkrati pa je treba presekati specifične finančne žile, ki napajajo represijo. Ne gre za ustavitev celotne ekonomije, temveč za agresivno preganjanje mrež za pranje denarja in tihotapljenje nafte, ki so v izključni lasti Revolucionarne garde. Ta denar ne hrani iranskih otrok; hrani milice in kupuje opremo za nadzor. Z odvzemom teh sredstev se neposredno zmanjša operativna sposobnost varnostnega aparata, ne da bi pri tem stradali običajni ljudje.

Vendar pa tehnična rešitev ni dovolj, če ni politične volje. In tukaj trčimo ob oviro znotraj naših lastnih družb. Ob debatah o Iranu se namreč pogosto razkrije boleča moralna slepota dela zahodne, tudi slovenske, levice. Kar pa seveda ne zanika številnih legitimnih kritik zahodne zunanje politike.

Za mnoge je iranski režim, kljub svoji teokratski in brutalni naravi, nekakšen “naravni zaveznik” zgolj zato, ker nastopa s pozicije anti-zahodnega “odpora”. Ta ideološka opredelitev nekaterim žal služi kot odpustek za grozote brutalne diktature. Največja ironija je v tem, da ti komentatorji govorijo in pišejo iz varnega zavetja Zahoda. Kot samoumevne uživajo natanko tiste pravice, za katere Iranke in Iranci zdaj – in so v podobnih vstajah v preteklosti – umirajo na ulicah: svobodo govora, pravno državo, enakost spolov, pravico do protesta.

A ko iransko ljudstvo zahteva te iste “zahodne” standarde zase, niso deležni solidarnosti. Nasprotno – pogosto so deležni sumničenja, da so “prozahodne lutke”, ali pa se njihovo trpljenje odpravi z zamahom roke kot kolateralna škoda v neki višji zgodbi boja proti imperializmu. To je definicija dvojnih meril: trenutek, ko lastno ideološko sovraštvo do Zahoda postane pomembnejše od empatije do človeka, ki ga na ulici pretepa verska policija.

Svoboda ni “zahodni konstrukt”, je univerzalna vrednota. Iranski protestniki izkazujejo neverjeten pogum, toda pogum sam po sebi ne more premagati stroja, ki je zasnovan za industrijo represije. Zahod mora prenehati z zunanjepolitičnim teatrom in se usmeriti v hladnokrvno demontažo režimskih vzvodov moči. Kot zaključuje Gur: ne moreš premagati požigalca tako, da mu groziš, da bo hiša zgorela – to on že ve in sprejema. Premagaš ga tako, da mu vzameš vžigalice, stanovalcem pa daš v roke gasilni aparat in ključ od vhodnih vrat. Režimi, ki temeljijo na kultu žrtvovanja, ne propadejo zaradi bolečine – propadejo, ko bolečina preneha služiti kot vir moči. Le tako se lahko pretrga krog, v katerem režim svojo moč črpa prav iz ruševin, ki jih ustvarja sam.