Ko politika postane vera
Potrebujemo novo ločitev cerkve od države, a tokrat na psihološki ravni
Predstavljajte si sproščeno srečanje ob kavi. Pogovor teče o cenah nepremičnin ali gneči v mestu. Mnenja se krešejo, a vzdušje ostaja prijetno. Potem pa nekdo omeni Gazo, evtanazijo, migracije ali podnebno krizo. V tistem trenutku se zrak v prostoru spremeni. Telesa se napnejo, nasmeški izginejo. Nestrinjanje nenadoma ni več napaka v izračunu, ampak napaka v značaju. Zaznamo ogorčenost – čustvo, ki izvira iz svetoskrunstva.
Ta razlika v odnosu do obravnavane teme je bistvo pojava, ki ga lahko zasledimo vedno pogosteje. Politične razprave so prenehale biti zgolj intelektualne izmenjave mnenj o upravljanju skupnega. Postale so obračun med verniki in heretiki. Ko nekdo izrazi napačno stališče, reakcija ni več sorazmerna s težo mnenja, ampak je bližje ekskomunikaciji in moralni diskreditaciji, ki ji sledi izgon. Priča smo sakralizaciji javnega, ko nekatera politična stališča postajajo nove verske zapovedi.
Da bi razumeli, kako smo se znašli v tem stanju, se moramo vrniti presenetljivo daleč v preteklost. Klasična krščanska misel je temeljila na strogi delitvi: tostranstvo je nepopolno in bo takšno tudi ostalo, medtem ko je odrešitev mogoča le v onostranstvu. S to interpretacijo je Zahod shajal skoraj tisoč let, dokler dvanajsto stoletje ni prineslo usodnega obrata. Ko se je Evropa začela zavedati svoje naraščajoče moči, ni več sprejemala pasivnega čakanja. Stara resignacija se je umaknila novi ambiciji.
Kalabrijski menih Joahim iz Fioreja je naredil odločilen miselni obrat. Vzel je krščansko obljubo odrešitve in jo preselil iz onostranstva v potek posvetne zgodovine. Nebesa niso več čakala na koncu časov, ampak jih lahko zgradimo na zemlji, s čimer je posejal idejo, da je raj mogoče doseči s politično akcijo.
Zamisel je skozi stoletja postajala vedno bolj posvetna, dokler ni z idejo civilizacijskega napredka postala popolnoma človeška: raj ne bo prišel po božji milosti, ampak zaradi našega delovanja. A ko politika prevzame obljubo odrešitve, politični nasprotnik naenkrat ni več nekdo, ki se zgolj moti. Je nekdo, ki preprečuje prihod raja. S takšnim nasprotnikom pa se ne moreš pogajati, saj je vsakršen kompromis greh.
Zakaj smo ljudje za tovrstna prepričanja tako dovzetni? Ker evolucija ne optimizira za resnico, ampak za preživetje skupine. Opremila nas je s potrebo, da nekatere vrednote zavijemo v sveto, jih naredimo nedotakljive in izvzamemo iz debate. Brez te sposobnosti bi naše predniške skupnosti najverjetneje razpadle v boju sebičnih posameznikov. Čeprav smo boga izgnali iz javnega življenja, oltarja v naših glavah nismo porušili. Ostal je tam, lačen vsebine. Potreba po pripadnosti in absolutni resnici ni izginila skupaj z religijo, le iskala je novo domovanje. In ker je politika postala osrednji prostor iskanja kolektivnega smisla, se je vsa ta brezdomna religiozna energija preselila vanjo.
To selitev svetega v politiko so močno pospešile nove tehnologije. Družbena omrežja so postala digitalne katedrale, kjer se rituali zgražanja, javnega sramotenja in izobčenja dogajajo z bliskovito hitrostjo. Algoritmi namreč ne nagrajujejo kompromisa, ampak fanatizem. V tem digitalnem okolju zmernost ni le dolgočasna, ampak postaja nevidna.
Posledice so uničujoče, mehanizem pa srhljivo simetričen. Progresivni pol je razvil svojo dogmo o brezmadežnosti, kjer vsak odklon kaznuje inkvizicija, odrešitev pa je mogoča le z javnim kesanjem. Konservativni pol odgovarja s svojo mitologijo zlate dobe, kultom vodje in obsesijo z apokalipso (izumrtje naroda). Struktura je zrcalna: obe strani imata svoje heretike in obe sta prepričani, da ne gre za boj proti političnemu tekmecu, temveč za vojno proti samemu Zlu. To seveda ne pomeni, da so cilji ali posledice enaki, temveč da imajo isto moralno strukturo konflikta.
Največja žrtev verske gorečnosti pa ni le naše medsebojno spoštovanje, ampak delovanje države same. Ko politika postane boj med Dobrim in Zlim, postanejo banalna vprašanja – kako skrajšati čakalne vrste, kako izboljšati javni promet, kako urediti dolgotrajno oskrbo – drugorazredna. Kdo bi se ukvarjal s kanalizacijo ali davčnimi tabelami, ko pa bijemo bitko za tisto, kar nam je najbolj sveto? Posledica verske politike je zato paradoksalna: imamo ogromno velikih besed o odrešitvi in vedno manj delujočih sistemov.
Je iz tega sploh mogoč izhod? Poziv »bodimo racionalni« je naiven, ker ignorira globino človeške narave. Ljudje bomo vedno iskali nekaj svetega, ne glede na to, ali si to priznamo ali ne. Rešitev se ne skriva v izbrisu te potrebe, temveč v njeni razpršitvi. Če imamo na voljo druge prostore – močne skupnosti, umetnost ali ustvarjalno delo – ki nam ponujajo občutek smisla brez fanatičnih testov pravovernosti, lahko politiko razbremenimo teološkega bremena, ki ga ne more nositi.
Zato potrebujemo novo ločitev cerkve od države, a tokrat na psihološki ravni. Politiko moramo desakralizirati. Jo vzeti z oltarja in jo vrniti tja, kamor spada: med urejanje davkov, javnega prometa in iskanje kompromisov. Postati mora zgolj sredstvo za urejanje skupnega bivanja, ki je dolgočasno, nepopolno in profano.
To zahteva tudi osebno disciplino. Naslednjič, ko boste ob politični izjavi znanca ali znanke začutili tisti znani, sladki naval moralnega ogorčenja, se ustavite. To ni trenutek vaše moralne superiornosti. To je trenutek, ko vaši možgani preklapljajo iz razuma v versko gorečnost. V takšnih trenutkih se začne obramba demokracije: v zavrnitvi občutka, da smo mi odrešeniki, drugi pa poosebljeno Zlo.