Ko se »za« ne strinja z »za«

Tihi razkol znotraj gibanja za pravico do splava

V javnem diskurzu smo navajeni, da debato o splavu dojemamo binarno: na eni strani so konservativni nasprotniki, ki bi splav prepovedali, na drugi pa liberalni zagovorniki, ki ga podpirajo. V zadnjih letih pa postaja vse bolj očitno, da obstaja globok, skoraj nepremostljiv razkol tudi znotraj samega tabora zagovornikov. Gre za spopad med dvema različnima filozofijama: klasičnim etičnim liberalizmom in absolutizmom telesne avtonomije.

Tradicionalna »pro-choice« pozicija, ki je prevladovala v zahodni politiki in pravu zadnjih petdeset let, je temeljila na konceptu zasebnosti in manjšega zla. Njen najbolj znan politični odraz je v devetdesetih letih predstavljal ameriški predsednik Bill Clinton s sloganom, da mora biti splav »varen, legalen in redek« (safe, legal, and rare). Ta struja, kamor sodi večina starejših pravnikov, zdravnikov in klasičnih liberalcev, meni, da država nima pravice siliti ženske v nosečnost. Hkrati pa priznavajo, da splav ni povsem moralno nevtralno dejanje – gre za trčenje dveh vrednot: pravice ženske do svobode in interesa ploda kot potencialnega življenja. Zanje je splav pogosto »tragična nujnost« ali težka etična odločitev, ki pa mora ostati v sferi intimne presoje posameznice, ne pa kazenskega zakonika.

Filozofske temelje za premik k radikalnejšemu dojemanju je že leta 1949 postavila Simone de Beauvoir v svojem prelomnem delu Drugi spol. Njena teza je bila jasna: ženska ne more biti svobodna in enakopravna moškemu, dokler je ujetnica svoje biološke usode. Prisilno materinstvo je zanjo pomenilo obliko suženjstva vrsti. Da bi ženska postala subjekt lastnega življenja (in ne le objekt reprodukcije), mora imeti absoluten nadzor nad svojim telesom, vključno z možnostjo prekinitve nosečnosti. S tem je splav iz medicinskega ali socialnega vprašanja povzdignila v vprašanje eksistencialne svobode.

To misel je kasneje, leta 1971, s slavnim miselnim eksperimentom nadgradila Judith Jarvis Thomson. Bralce je pozvala, naj si predstavljajo, da se zbudijo v bolnišnici, s cevmi priklopljeni na slavnega violinista, ki za preživetje nujno potrebuje njihove ledvice. Čeprav ima violinist nedvomno pravico do življenja, je trdila, to ne vključuje pravice do uporabe tujega telesa proti volji lastnika. S tem je fokus premaknila s statusa ploda na pravico ženske, da ne posoja svojega telesa.

Sodobni aktivizem je to misel pripeljal do skrajnosti: zavračajo vsakršno moralno vrednotenje ploda ali dejanja samega. Zanje splav ni »tragedija« in ne »nujno zlo«, ampak zgolj medicinski postopek, enakovreden kateremukoli drugemu posegu na telesu. Gibanja, kot je »Shout Your Abortion« (kar bi lahko prevedli kot »Brez sramu o splavu« ali »Splav na glas«), poskušajo dejanje popolnoma destigmatizirati in ga prikazati kot opolnomočenje, ne kot stisko. Beseda »redek« je zanje žaljivka, saj implicira, da je s splavom nekaj narobe. Seveda to ne velja za vse aktiviste enako, a gre za vplivno in glasno smer znotraj gibanja.

Tu nastane problem. Za sodobne aktiviste je vsako priznanje, da ima plod kakršnokoli vrednost ali da je splav etična dilema, nesprejemljivo popuščanje patriarhatu. Če nekdo reče, da mora biti splav zakonit, a da gre hkrati za žalostno dejanje, s tem po njihovem mnenju že stigmatizira ženske. Zanje je moralna enačba preprosta: edini relevanten subjekt je ženska, plod je do rojstva zgolj del njenega telesa. Vsako odstopanje od te trditve vidijo kot »odpiranje vrat« konservativni ideologiji.

Sam osebno trdno zagovarjam pravico ženske do izbire in njeno telesno avtonomijo, ki je temelj svobodne družbe. Vendar pa se zavedam, da pravica ni absolutna v časovnem smislu in da z razvojem ploda raste tudi etična dilema, kar je pri nas ustrezno zakonsko opredeljeno. Prav tako menim, da je nesprejemljiva demonizacija tistih, ki imajo o tem vprašanju bolj niansirane, morda bolj tradicionalne etične pomisleke, a še vedno trdno branijo zakonsko pravico do izbire. Označevati vsebinske zaveznike, ki bi pravico do splava branili do zadnjega diha, za sovražnike zgolj zato, ker priznavajo moralno kompleksnost situacije, je nesmiselno in kontraproduktivno. V želji po ideološki čistosti se tako po nepotrebnem ustvarja navidezne sovražnike, ki zagovarjajo enaka stališča, a z malo drugačnimi argumenti, kar pa koristi predvsem taboru nasprotnikov, ki bi splav dejansko močno omejili ali v celoti prepovedali.