Ko sodišče postane prizorišče protiznanstvenega diskurza

Analiza sodbe o vdoru v RTV Slovenija kot primer inverzije čuvajske vloge.

Avtorja - Sašo Dolenc in Tanja Kerševan

Povzetek - Prispevek analizira sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani iz leta 2025, ki je ustavila postopek zoper protestnico, ki je leta 2021 vdrla v prostore RTV Slovenija. Sodba in spremljajoči sodnikov komentar artikulirata koherentno protiznanstveno epistemologijo: enačenje znanstvenega konsenza z dogmo, romantizacijo disidenta, poveličevanje »zdrave pameti« nad strokovno vednostjo in zahtevo po lažni medijski uravnoteženosti. Analiza z vidika teorije metanovinarskega diskurza pokaže, kako sodba izvede inverzijo čuvajske vloge – medije postavi v vlogo oblasti, laike pa v vlogo nadzornikov. Prispevek osvetljuje implikacije, ko pravni sistem legitimira način razmišljanja, značilen za teorije zarote.

Ključne besede - metanovinarski diskurz, komuniciranje znanosti, čuvajsko novinarstvo, protiznanstveni diskurz, sodna praksa

1. Uvod

Redko se zgodi, da se prekrškovna sodba bere kot esej o epistemologiji. A prav to se je zgodilo avgusta 2025, ko je Okrajno sodišče v Ljubljani izdalo sodbo v zadevi ZSV 440/2023, ki namesto o vdoru v prostore RTV Slovenija razpravlja o naravi znanosti, vlogi medijev v družbi in legitimnosti različnih virov vednosti.

Primer sega v september 2021, ko je skupina protestnikov med uradno prijavljenim shodom pred stavbo RTV Slovenija nenapovedano in nepooblaščeno vstopila v prostore televizije. Od urednikov so zahtevali, naj javnost obvestijo o domnevnih nevarnostih cepiv proti covidu-19, o katerih naj bi RTV molčala. Policija je protestnike odstranila in vodjem shoda izrekla globe za več prekrškov po Zakonu o javnih zbiranjih in Zakonu o javnem redu in miru.

Ena od protestnic je zoper odločbo o prekršku vložila zahtevo zoper sodno varstvo, ki ji je Okrajno sodišče v Ljubljani ugodilo in štiri leta po vdoru na RTV Slovenija postopek zoper njo ustavilo (Švajncer 2025). Sodnik Jurij Švajncer je namreč presodil, da je ravnala v »upravičljivi skrajni sili« (Okrajno sodišče v Ljubljani 2025). Kršitev zakona naj bi bila opravičljiva, ker naj bi protestnica z državljansko nepokorščino skušala odvrniti večje zlo, tj. neobveščenost javnosti o stranskih učinkih cepiv. Svojo odločitev je pospremil z obširno obrazložitvijo, ki presega okvir konkretnega primera in artikulira celostno stališče o tem, kaj je znanost, kakšna je vloga medijev in kdo ima legitimno pravico nadzorovati nosilce družbene moči.

Sodba bi morda ostala razmeroma obskuren dokument, če je sodnik ne bi sam predstavil širši javnosti. Decembra 2025 je v reviji Pravna praksa objavil komentar, v katerem razlaga svoje razumevanje primera in eksplicitno formulira stališča, ki so v sodbi prisotna implicitno (Švajncer 2025). S tem je sodba prestopila mejo posamične pravne odločitve in vstopila v širši javni diskurz o znanosti, medijih in resnici.

Namen tega prispevka je analizirati sodbo in sodnikov komentar kot primer prodora protiznanstvene epistemologije v institucionalni pravni diskurz, torej kot odklon od epistemično legitimnega sodnega argumentiranja v znanstvenih sporih (prim. Sulyok 2024), in s tem osvetliti, kako takšen diskurz deluje kot mehanizem normalizacije. Pri tem ne gre zgolj za pravno kvalifikacijo dejstev, temveč za širšo diskurzivno prakso, ki oblikuje meje sprejemljivega znanja, racionalnosti in legitimnega ravnanja. V Foucaultevem smislu se normalizacija kaže kot učinek disciplinirajoče moči, ki vzpostavlja določene vednosti in modele ravnanja kot samoumevno pravilne oziroma legitimne, druge pa potiska na rob ali izključuje (Foucault 2007, 57). V tem okviru sodna argumentacija in spremljajoči komentar nista zgolj refleksija prava, temveč tudi prostor, kjer se proizvaja in utrjuje specifična predstava o normalnosti, v katero se institucionalno vpisujejo tudi protiznanstvene epistemološke predpostavke. Takšna normalizacija presega zakonsko določene kategorije, saj vzpostavlja širše oblike normalnosti, ki jim se posamezniki, družbena gibanja in institucije prilagajajo, s čimer se zagotavlja koherentnost in povezanost družbenega reda, hkrati pa se zožuje prostor za pluralnost interpretacij in epistemoloških meril.

Pri pričujoči analizi sodne odločitve torej ne gre za presojo pravne pravilnosti odločitve, temveč za premislek o tem, kako se v javnih institucijah odraža širši družbeni odnos do znanosti in strokovnega znanja, pa tudi kakšne so implikacije, ko pravni sistem legitimira način razmišljanja, ki je sicer značilen za teorije zarote in proticepilska gibanja. Prispevek se umešča na presečišče treh raziskovalnih področij: teorije metanovinarskega diskurza, ki proučuje, kako različni družbeni akterji sooblikujejo razumevanje novinarstva in njegovih vlog; študij komuniciranja znanosti, ki se ukvarjajo z načini posredovanja znanstvenega vedenja javnosti; ter epistemologije, ki naslavlja temeljna vprašanja o virih in legitimnosti vednosti. Sodba ponuja redko priložnost za analizo, kako se ti tokovi prepletajo v konkretnem institucionalnem kontekstu.

2. Teoretski okvir

2.1 Metanovinarski diskurz in sodišča kot njegovo prizorišče

Razmejitve novinarstva se skozi čas premikajo; po mnenju nekaterih avtorjev novinarstvo nikoli ni predstavljalo trdno opredeljene in stabilne entitete (Carlson in Lewis 2019). Zanj je značilno mejno delo, saj gre za spremenljivo, kontekstualno in relacijsko kulturno prakso, katere identitete in družbene funkcije so rezultat nenehnih procesov pogajanj in rekonstrukcij (Carlson 2015). V teh procesih, ki se oblikujejo v različnih institucionalnih in javnih kontekstih ter vključujejo raznolike družbene akterje, se stalno redefinira, kaj sploh šteje kot novinarstvo in katera ravnanja so profesionalno ustrezna, kar pomeni, da so nekatere prakse priznane kot legitimne, druge pa zavrnjene kot neveljavne (Carlson 2015; Carlson 2016a). Novinarstvo tako ni zaprta profesionalna skupnost, temveč rezultat interakcij med notranjimi profesionalnimi normami (Singer 2015) in zunanjimi intervencijami (Carlson 2016b; Carlson in Usher 2016).

Konceptualni okvir za to ponuja metanovinarski diskurz, ki vključuje interpretativne prakse definicij, razmejevanja in legitimacije (Carlson 2016b) in se ne odvija le znotraj profesije, temveč predstavlja širšo areno simbolnih bojev, v kateri se oblikujejo meje med legitimnim in nelegitimnim govorom ter med profesionalnim delovanjem in njegovimi alternativami. Takšni procesi razmejevanja imajo posledice za priznanje epistemološke avtoritete, torej za vprašanje, kdo je priznan kot zanesljiv vir vednosti in kdo ne (Gieryn 1983).

Če so pomen, meje in legitimnost novinarstva rezultat stalnih diskurzivnih pogajanj, to utemeljuje proučevanje, kako ga različni družbeni akterji, tudi pravne institucije, opredeljujejo, vrednotijo in normativno umeščajo. Pomembno, a premalo raziskano prizorišče metanovinarskega diskurza, so sodišča (Poler in Kerševan 2024). Analiza slovenske sodne prakse v obdobju od 1. januarja 2013 do 31. decembra 2022 je pokazala, da prevladujoča stališča višjih sodišč načeloma podpirajo kritično-nadzorno funkcijo novinarstva. V teh analiziranih sodnih pisanjih se pojavlja pomen, po katerem imajo mediji v demokratični družbi »ključno vlogo javnih čuvajev in s tem dolžnost širjenja informacij o zadevah v javnem interesu« (prav tam). Tipična sodna praksa torej priznava medijem privilegiran položaj pri opravljanju nadzorne funkcije nad oblastjo.

2.2 Komuniciranje znanosti v kriznih razmerah

Simbolni in epistemološki spori se posebej izrazito pokažejo v kriznih situacijah, kjer se prekrivajo vprašanja znanstvene negotovosti, medijske reprezentacije in pravne presoje legitimnosti javnega govora. Pandemija covida-19 je postavila pred izjemne izzive tako znanstveno skupnost kot medije, ki posredujejo znanstvene informacije javnosti. Gre za situacijo, ki jo zaznamujejo tri značilnosti: visoka stopnja negotovosti, hitra evolucija vedenja in potreba po takojšnjih odločitvah z neposrednimi posledicami za javno zdravje (Lorenzoni idr. 2025).

Znanost v normalnih okoliščinah deluje počasi in iterativno. Hipoteze se postavljajo, preskušajo, revidirajo; rezultati se objavljajo, recenzirajo, replicirajo. Znanstveni konsenz se oblikuje postopoma, skozi proces, ki lahko traja leta ali desetletja. Pandemija je ta proces drastično pospešila (Fraser idr. 2021). Znanstveniki so morali oblikovati priporočila na podlagi nepopolnih podatkov, jih sproti revidirati ob novih dognanjih in hkrati komunicirati z javnostjo, ki je pričakovala jasne odgovore.

Ta dinamika je ustvarila plodna tla za nesporazume in manipulacije. Spreminjanje znanstvenih priporočil, ki je prej znak delovanja znanstvene metode kot njene odpovedi, je bilo mogoče predstaviti kot dokaz nesposobnosti ali celo zarote. Priznavanje negotovosti, ki je temeljna znanstvena vrlina, je bilo mogoče interpretirati kot znak, da »uradna stroka« ne ve, kaj dela (Islam idr. 2020; Roozenbeek idr. 2020).

V teh razmerah so se mediji znašli v dvojni zadregi. Po eni strani so morali poročati o znanstvenih dognanjih, ki so se hitro spreminjala, in pojasnjevati javnosti, zakaj so spremembe znak zdravega delovanja znanosti, ne njene odpovedi. Po drugi strani so bili soočeni s konkurenco alternativnih virov informacij: družbenih omrežij, samooklicanih strokovnjakov, organiziranih gibanj, ki so ponujali preproste in nespremenljive odgovore na kompleksna vprašanja. Svetovna zdravstvena organizacija je ta pojav označila kot »infodemijo« – preplavljenost z informacijami, med katerimi so bile tako točne kot napačne, kar je oviralo dostop do zanesljivih virov in ogrožalo javno zdravje (WHO 2020; Islam idr. 2020).

V tem kontekstu je treba razumeti tudi vprašanje t. i. informiranega soglasja za cepljenje, ki ga sodba postavlja v ospredje. Informirano soglasje je temeljno načelo medicinske etike, ki zahteva, da pacient pred posegom prejme ustrezne informacije o koristih, tveganjih in alternativah (Beauchamp in Childress 2019). Vprašanje je, kaj »ustrezne informacije« pomenijo v kontekstu novega cepiva, kjer dolgoročni učinki po definiciji še niso znani, in kako komunicirati tveganje na način, ki je hkrati točen in razumljiv.

Sodba, ki jo analiziramo, se dotika vseh teh vprašanj, a jih obravnava na način, ki zahteva kritično presojo. Sodnikova predpostavka je, da RTV Slovenija ni poročala o stranskih učinkih cepiv in da je s tem onemogočila informirano soglasje (Okrajno sodišče v Ljubljani 2025). To je empirično preverljiva trditev, ki bi jo bilo treba soočiti z dejanskim medijskim poročanjem v tistem obdobju. Nadalje sodnik predpostavlja, da bi »celovito obveščanje« pomenilo enakovredno predstavitev »obeh strani« – uradne stroke in njenih kritikov (prav tam). S tem implicira model medijskega poročanja, ki je v teoriji komuniciranja znanosti znan kot »lažna uravnoteženost« (false balance) in ki ga stroka odsvetuje ravno zato, ker ustvarja popačeno sliko znanstvenega konsenza (Boykoff in Boykoff 2004; Dixon in Clarke 2013; Brüggemann in Engesser 2017).

3. Metodologija

Analiza temelji na kvalitativnem raziskovalnem pristopu, usmerjenem v poglobljeno razumevanje diskurzivnih praks v specifičnem institucionalnem kontekstu. Osrednji predmet analize so trije dokumenti: sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani (ZSV 440/2023) z dne 25. avgusta 2025, sodnikov komentar z naslovom »Sodba o vdoru protestnikov v prostore RTVS z vidika prekrškov, skrajne sile in pravice javnosti do obveščenosti o stranskih učinkih cepiv«, objavljen v reviji Pravna praksa decembra 2025 (Švajncer 2025), ter medijsko poročanje o primeru.

Izbor dokumentov sledi logiki primera kot analitične enote. Sodba predstavlja primarni pravni dokument, ki artikulira institucionalno stališče sodišča. Sodnikov komentar je neobičajen, a za našo analizo ključen dodatek – sodniki redko javno komentirajo svoje odločitve, ko pa to storijo, s tem vstopajo v širši javni diskurz in eksplicirajo predpostavke, ki so v sodbi morda prisotne le implicitno. Tretji sklop dokumentov – medijsko poročanje – omogoča triangulacijo in umestitev primera v širši družbeni kontekst.

Analitični pristop združuje elemente analize diskurza in analize argumentacije. Iz teorije metanovinarskega diskurza (Carlson 2015) prevzemamo analitični okvir treh interpretativnih procesov: definiranja (kako sodba opredeljuje ključne pojme, kot so znanost, čuvajska vloga, javni interes), razmejevanja (kako postavlja meje med legitimnimi in nelegitimnimi akterji, praksami, viri vednosti) in legitimiranja (kako utemeljuje pravico določenih akterjev do opravljanja določenih vlog).

Hkrati nas zanima epistemološka struktura sodnikove argumentacije – torej implicitne in eksplicitne predpostavke o tem, kaj šteje kot vednost, kako se vednost pridobiva in kdo ima avtoriteto vednosti. Pri tem se opiramo na literaturo o komuniciranju znanosti, ki je identificirala značilne vzorce protiznanstvenega diskurza: enačenje znanstvenega konsenza z dogmo, romantizacijo osamljenega disidenta, poveličevanje »zdrave pameti« nad strokovno izobrazbo in zahtevo po »lažni uravnoteženosti« (false balance) pri medijskem poročanju.

Analiza poteka v treh fazah. V prvi fazi smo opravili podrobno branje dokumentov in identifikacijo ključnih tematskih sklopov. V drugi fazi smo analizirali posamezne sklope z vidika treh interpretativnih procesov metanovinarskega diskurza. V tretji fazi smo identificirane vzorce primerjali z značilnostmi protiznanstvenega diskurza, kot jih opisuje literatura, ter z značilnostmi tipične sodne prakse pri obravnavi čuvajske novinarske vloge.

Raziskava ima več omejitev. Prvič, analiziramo posamezen primer, kar omejuje možnost posploševanja. Primer je bil izbran zaradi svoje izjemnosti – ravno zato, ker odstopa od tipične sodne prakse, je analitično zanimiv, a to hkrati pomeni, da ne moremo trditi, da predstavlja širši trend. Drugič, nimamo dostopa do celotnega sodnega spisa, temveč le do javno objavljenih dokumentov. Tretjič, nismo opravili sistematične analize medijskega poročanja RTV Slovenija o cepivih v relevantnem obdobju, ki bi omogočila empirično presojo sodnikove trditve o »enostranskem poročanju«. To ostaja smer za nadaljnje raziskovanje.

Poudariti je treba tudi, da namen analize ni pravna presoja sodbe – za to nismo kvalificirani in to tudi ni cilj tega prispevka. Zanima nas sodba kot diskurzivni dogodek, kot primer institucionalne artikulacije določenega razumevanja znanosti, medijev in vednosti.

4. Analiza primera

4.1 Dejstva primera

Dogodek, ki je predmet sodbe, sega v 3. september 2021, v obdobje intenzivne razprave o cepljenju proti covidu-19 v Sloveniji. Pred vhodom v RTV Slovenija na Kolodvorski ulici v Ljubljani se je tistega dne odvijal uradno prijavljen javni shod, eden v nizu protestov, ki so od maja 2021 potekali pred stavbo javne radiotelevizije. Protestniki so nasprotovali vladnim ukrepom za obvladovanje pandemije in kritizirali poročanje RTV o cepljenju.

Med shodom je skupina protestnikov, med njimi tudi kršiteljica kot ena od vodij, ob 20.45 nenapovedano vstopila v prostore RTV. Med iskanjem novinarskih urednikov so se znašli v snemalnem studiu 3, kjer so se po prihodu policistov, ki so zahtevali njihov odhod, usedli na tla in sklenili roke. Zahtevali so, da novinarji javnost obvestijo o domnevnih hudih stranskih učinkih cepiv, kot naj bi izhajali iz uradnega vladnega dokumenta o nabavi cepiv.

Policisti so protestnike postopoma odstranili iz studia. Kot izhaja iz sodbe, so pri tem ravnali strokovno in zadržano, niso uporabili nesorazmerne sile, protestniki pa niso bili poškodovani. Kršiteljici je bila izrečena globa v skupni višini približno 1.500 evrov za prekrške po Zakonu o javnih zbiranjih in Zakonu o javnem redu in miru.

Kršiteljica je vložila zahtevo za sodno varstvo. Branila se je, da je z vstopom v prostore RTV ravnala v skrajni sili – da je skušala odvrniti večje zlo (neobveščenost javnosti o nevarnostih cepiv) s povzročitvijo manjšega zla (kršitvijo predpisov o javnem zbiranju in javnem redu).

Sodišče je avgusta 2025 – torej skoraj štiri leta po dogodku – zahtevi ugodilo in postopek ustavilo. Sodnik je presodil, da je kršiteljica ravnala v »upravičljivi skrajni sili, ki izključuje protipravnost njenega ravnanja«. S tem je sodba presegla vprašanje konkretnega prekrška in vstopila na teren širokih družbenih vprašanj o znanosti, medijih in pravici javnosti do obveščenosti.

4.2 Sodnikova konstrukcija akterjev

Sodba (Okrajno sodišče v Ljubljani 2025) izvede značilno prerazporeditev vlog v dramaturgiji čuvajskega novinarstva. V tipični konfiguraciji, kot jo prepoznava teorija metanovinarskega diskurza in kot jo potrjuje slovenska sodna praksa (Poler in Kerševan 2024), mediji nastopajo kot »javni čuvaji« (public watchdog), ki nadzorujejo oblast – vlado, državne institucije, nosilce politične in ekonomske moči. Njihova kritično-nadzorna funkcija je legitimirana z javnim interesom, zaščitena pa s svobodo izražanja.

V sodnikovi konstrukciji se ta konfiguracija obrne. RTV Slovenija v njej ne nastopa kot medij, ki opravlja čuvajsko funkcijo, temveč sama postane del oblasti, ki jo je treba nadzorovati. Sodnik RTV označi za »enostranski propagandni stroj za reproduciranje vladnih sporočil brez vsake mere kritičnosti« (Okrajno sodišče v Ljubljani 2025, str. 11). Novinarji niso več posredniki med oblastjo in javnostjo, temveč podaljšek oblasti same.

V tej inverziji pa je nekdo moral prevzeti vlogo čuvaja. To vlogo sodnik pripiše protestnikom – »zaskrbljenim državljanom«, ki so se z »državljansko nepokorščino« uprli nedelujočemu sistemu. Kršiteljica v sodbi nastopa kot »razgledana, altruistična, empatična in občutljiva ter zaskrbljena državljanka«, ki ji »v danih razmerah iskreno ni bilo vseeno ne zase in ne za druge ljudi« (prav tam, str. 6).

Ta karakterizacija je vredna pozornosti. Sodnik pripiše kršiteljici vrline, ki jih teorija novinarstva pripisuje idealnemu novinarju-čuvaju: skrb za javni interes, pripravljenost postaviti se oblasti, zavezanost resnici. Hkrati pa novinarjem RTV pripiše lastnosti, ki jih teorija pripisuje propagandistom: nekritičnost, enostranskost, služenje oblasti.

Inverzija vlog se razteza tudi na vprašanje strokovnosti. V tipični konfiguraciji so novinarji tisti, ki posredujejo strokovno vednost javnosti – ki prevajajo kompleksne znanstvene informacije v razumljiv jezik in javnosti pomagajo razumeti, kaj stroka ve in česa ne ve. V sodnikovi konstrukciji pa postanejo strokovnost in institucionalna vednost sumljivi. Sodnik govori o »dovoljeni uradni stroki« in »licenciranih monopolistih z javnimi pooblastili kot cenzorjih«, kar implicira, da institucionalna avtoriteta ni vir legitimnosti, temveč znak korupcije.

Na drugi strani pa sodnik legitimira laično vednost. Kršiteljica je imela po njegovem prav, čeprav ni bila ne zdravnica ne novinarka ne znanstvenica. Imela je prav, ker je imela »odprte oči in ušesa« – ker se je zanašala na zdravo pamet namesto na strokovno izobrazbo.

4.3 Epistemologija v sodbi

Sodba in sodnikov komentar artikulirata koherentno epistemologijo – sklop med seboj povezanih predpostavk o tem, kaj je vednost, kako se pridobiva in kdo ima avtoriteto vednosti. Ta epistemologija ni izvirna; Diethelm in McKee (2009) sta identificirala pet značilnih taktik znanstvenega zanikovalstva, Kata (2012) pa je pokazala, kako proticepilska gibanja sistematično uporabljajo retorične strategije, ki spodkopavajo zaupanje v strokovno vednost. Sodba reproducira več teh vzorcev. Nenavaden ni njihov obstoj – razširjeni so na družbenih omrežjih in v organiziranih gibanjih –, temveč kontekst, v katerem se pojavljajo: sodni dokument z institucionalno avtoriteto.

Enačenje znanstvenega konsenza z dogmo. Osrednja retorična poteza, ki jo sodnik izvede v 24. točki obrazložitve, je vzpostavitev lažne ekvivalence med »religijo« in »znanostjo«. Sodnik najprej postavi jasno ločnico: religija »temelji na dogmah kot neovrgljivih božjih resnicah«, znanost pa je v svojem bistvu »v preizkušanju, spremembah, napredku, rasti, novih dognanjih in vsem drugem dinamičnem ter antidogmatičnem« (Okrajno sodišče v Ljubljani 2025, str. 13).

Nato pa izvede ključni preskok. Trdi, da je »argument stroke in znanosti« v primeru pandemije »postal religijski argument, vezan na določenega strokovnega oligarha« (prav tam, str. 13). S tem enači znanstveni konsenz z dogmo – oba sta oblika nekritično sprejete avtoritete, ki jo je legitimno izpodbijati.

To je temeljna spoznavna napaka. Dogma je stališče, ki se ga posameznik oklepa brez dokazov ali kljub nasprotnim dokazom. Temelji na avtoriteti, razodetju ali tradiciji in ni odprta za preizpraševanje. Znanstveni konsenz je njeno nasprotje. Je stališče, ki izhaja iz pretehtane celote razpoložljivih dokazov. Oblikuje se skozi proces, ki vključuje na tisoče neodvisnih študij, strokovnih pregledov, ponovitev poskusov in nenehne medsebojne kritike. Ni »neovrgljiva resnica«, temveč najboljša razpoložljiva razlaga, vedno odprta za revizijo ob novih, močnejših dokazih.

Sklicevanje na preganjane heretike. Ko je sodnik znanstveni konsenz označil za dogmo, potrebuje protagonista za svojo zgodbo: junaškega disidenta, ki si dogmo upa izpodbijati. Tega najde v kršiteljici. Da bi podprl to dramaturško vlogo, uporabi retorično figuro, ki jo Diethelm in McKee (2009) v svoji taksonomiji zanikovalskih strategij prepoznavata kot značilno: zanikovalce »običajno ne odvrne ekstremna izolacija njihovih teorij, temveč jo vidijo kot znak svoje intelektualne pogumnosti proti prevladujoči ortodoksiji«.

Sodnik zapiše, da mora biti znanost odprta za različna stališča, »kot dokazuje zgodovina na primerih mnogih posameznikov (Galileo, Kopernik, Marie Curie itd.)« (Okrajno sodišče v Ljubljani 2025, str. 12). Logika je preprosta: meni nasprotujejo, a tudi Galileju so nasprotovali – torej obstaja možnost, da imam prav tako kot on.

Težava s to argumentacijo je dvojna. Prvič, pozablja na tisoče »disidentov« v zgodovini, ki so jim prav tako nasprotovali, a so se preprosto motili. Biti v manjšini ni nikakršen dokaz ali celo indic, da imaš prav. Drugič, primerja neprimerljivo. Galileo in Kopernik nista nasprotovala znanstvenemu konsenzu, temelječemu na podatkih, temveč teološko-politični dogmi Cerkve. Njuna situacija je strukturno nasprotna situaciji, ki jo sodnik opisuje.

Epistemologija zdrave pameti. Ko je sodnik enkrat postavil temelje – da je »uradna stroka« dogmatična, disidenti pa pravi junaki – potrebuje še orodje, s katerim lahko laik presodi, da se stroka moti. To orodje najde v »zdravi pameti«.

V 25. točki obrazložitve sodnik našteje vrsto domnevnih »neuspehov« uradne stroke: da je najprej trdila, da cepivo prepreči prenos, pa ni; da sta potrebna dva odmerka, dokler ni prišlo do treh. Zaključi s ključnim stavkom: »Opisana neskladja je bilo mogoče zaznati brez vsake izobrazbe, z le odprtimi očmi in ušesi.« (Okrajno sodišče v Ljubljani 2025, str. 13).

To je jedro populistične epistemologije. Sodnik trdi, da za presojo kompleksnih vprašanj virologije, imunologije in epidemiologije ne potrebujemo strokovnega znanja – zadostuje laični zdrav razum. Toda laik lahko res opazi, da se je priporočilo spremenilo. Ne more pa razumeti, zakaj se je spremenilo – ker nima znanja o pojavu novih različic virusa, o upadanju imunske zaščite skozi čas, o kompleksni analizi podatkov iz kliničnih preskušanj.

Spreminjanje priporočil ni bilo znak nevednosti ali prevare. Bilo je znak, da znanost deluje – da se priporočila prilagajajo novim podatkom. A brez strokovnega znanja je to spreminjanje mogoče videti le kot nekonsistentnost, ki jo lahko »z odprtimi očmi« razkrinka vsakdo.

Zahteva po lažni uravnoteženosti. Končno, ko je sodnik vzpostavil »dogmatično stroko« in »junaškega laika«, svojo epistemologijo usmeri še proti medijem. V 22. točki RTV označi za »enostranski propagandni stroj« (prav tam, str. 11), ker ni dala glasu drugi strani.

S tem sodnik ne kritizira le posameznega novinarskega prispevka. Njegova kritika je globlja: medijem očita, da so »kritičen del stroke cenzurirali« in preprečili, da bi se »različna mnenja soočila« (prav tam, str. 12).

To je zahteva po t. i. lažni uravnoteženosti (false balance). Model predpostavlja, da je pot do resnice preprosto soočenje dveh mnenj, javnost pa naj se potem odloči. Toda v znanosti ne gre za mnenja, temveč za dokaze. Ne moremo uravnotežiti stališča, ki temelji na tisočih kliničnih študij, s stališčem, ki temelji na alternativni interpretaciji ene pogodbe.

Ko medij da enak čas in težo znanstvenemu konsenzu (ki ga podpira 99 % teže dokazov) in obrobni trditvi (ki jo podpira 1 % teže dokazov), pri gledalcu ne ustvari obveščenosti. Ustvari iluzijo, da v stroki poteka resna debata o vprašanjih, o katerih je v resnici že davno dosežen konsenz.

4.4 Sodnikov komentar kot avtorizacija

Sodbe praviloma ostanejo v okvirih pravnega diskurza. Berejo jih stranke v postopku, odvetniki, morda raziskovalci sodne prakse. Sodnik Švajncer pa je s komentarjem v Pravni praksi (Švajncer 2025) svojo sodbo aktivno posredoval širši javnosti in s tem storil nekaj neobičajnega: sodno odločitev je prestavil iz okvira konkretnega primera v okvir splošne razprave o znanosti, medijih in resnici.

Komentar je pomemben iz več razlogov. Prvič, eksplicira predpostavke, ki so v sodbi morda prisotne le implicitno. Ko sodnik v komentarju zapiše, da »argument ‘stroke’ in ‘znanosti’ ne sme postati religijski argument, vezan na določenega strokovnega oligarha«; da je »človekov preživetveni razmislek v zasnovi zdravorazumski, njemu lasten in kot tak neodvisen od licenc ali izobrazbe«; da je »prazen argument o enotnosti stroke, če najprej kritičen del stroke cenzuriraš, ga ignoriraš, diskvalificiraš«; in da je bilo »opisana neskladja mogoče zaznati brez vsake izobrazbe, z le odprtimi očmi in ušesi« (Švajncer 2025) – to niso več le deli obrazložitve konkretne odločitve, temveč stališča, ki jih sodnik aktivno zagovarja in sistematično utemeljuje.

Drugič, komentar uokvirja sodbo kot prispevek k širši družbeni razpravi. Sodnik ne pojasnjuje le, zakaj je odločil, kot je odločil, temveč razvija tezo o vlogi medijev, znanosti in državljanske nepokorščine. S tem sodba ni več le pravni dokument – postane intelektualni manifest.

Tretjič, objava v strokovni pravni reviji daje sodnikovim stališčem dodatno institucionalno težo. Pravna praksa je ugledna revija, ki jo berejo pravniki po vsej Sloveniji. Objava v njej implicira, da gre za stališča, ki so vredna strokovne pozornosti – ne za obrobno mnenje, temveč za prispevek k pravni misli.

Zanimivo je tudi, česa v komentarju ni. Sodnik ne problematizira svoje epistemologije, ne priznava možnosti, da bi se motil, ne omenja protiargumentov. Komentar je, v terminologiji teorije komuniciranja, monološki – usmerjen v prepričevanje, ne v dialog.

5. Razprava

5.1 Inverzija čuvajske vloge

Analiza sodbe razkriva strukturno inverzijo, ki presega konkreten primer in zadeva temeljno vprašanje metanovinarskega diskurza: kdo ima legitimno pravico opravljati nadzorno funkcijo nad oblastjo?

V tipični konfiguraciji, kot jo opisuje literatura in kot jo potrjuje slovenska sodna praksa, imajo mediji v demokratični družbi »ključno vlogo javnih čuvajev in s tem dolžnost širjenja informacij o zadevah v javnem interesu« (Poler in Kerševan, 2024). Sodišča to vlogo praviloma priznavajo in ščitijo – celo kadar novinarji pri njenem opravljanju posežejo v osebnostne pravice posameznikov, jim sodna praksa priznava široko svobodo, če gre za poročanje v javnem interesu.

Sodba, ki jo analiziramo, to konfiguracijo postavi na glavo. RTV Slovenija v njej ne nastopa kot medij, ki opravlja čuvajsko funkcijo, temveč kot del oblasti same – kot »enostranski propagandni stroj«, ki reproducira vladna sporočila. Vlogo čuvajev prevzamejo protestniki, ki se z državljansko nepokorščino uprejo nedelujočemu sistemu.

Ta inverzija ima daljnosežne implikacije. Če mediji niso več čuvaji, temveč del oblasti, potem tradicionalni mehanizmi demokratičnega nadzora ne delujejo več. Potreben je nov akter, ki bo opravljal funkcijo, ki je mediji ne opravljajo več. V sodnikovi konstrukciji so ta akter »zaskrbljeni državljani« – laiki, ki se zanašajo na zdravo pamet namesto na strokovno vednost.

Primerjava s tipično sodno prakso pokaže, kako neobičajna je ta konstrukcija. V analiziranih primerih (Poler in Kerševan, 2024) sodišča medijem priznavajo pravico do ostre kritike nosilcev moči, do objave nepreverjenih govoric (če jih označijo kot take), celo do senzacionalističnega poročanja (če prispeva k razpravi v javnem interesu). Vse to v luči priznane kritično-nadzorstvene vloge novinarstva.

V sodbi Švajncerja pa so mediji tisti, ki so kritizirani – ne zato, ker bi presegli meje dopustnega pri opravljanju čuvajske vloge, temveč zato, ker te vloge sploh niso opravljali. Sodnik novinarjem ne očita pretirane kritičnosti, temveč premajhno kritičnost do oblasti.

Paradoks je očiten: sodnik uporabi kategorije metanovinarskega diskurza (čuvajska vloga, javni interes, obveščenost javnosti), a jih aplicira na način, ki dejansko spodkopava položaj novinarstva. Če lahko vsakdo z »odprtimi očmi in ušesi« opravlja funkcijo, ki so jo tradicionalno opravljali novinarji, potem novinarstvo kot profesija izgubi svojo posebno legitimnost.

5.2 Pravni diskurz kot legitimator protiznanstvene epistemologije

Epistemologija, ki jo artikulirata sodba in sodnikov komentar, ni nova ali izvirna. Gre za vzorec razmišljanja, ki ga literatura prepoznava kot značilnega za proticepilska gibanja, gibanja za zanikanje podnebnih sprememb in teorije zarote nasploh. Nenavaden ni obstoj takšnega razmišljanja, temveč kontekst, v katerem se pojavlja.

Sodba je akt sodne veje oblasti. Njen učinek ni le v tem, da razreši konkreten spor med strankama, temveč v tem, da vzpostavlja precedens – vzorec razmišljanja, ki se lahko ponovi v prihodnjih primerih. Ko sodišče določeno epistemologijo uporabi kot podlago za svojo odločitev, ji s tem podeli institucionalno legitimnost.

To je ključna razlika med sodbo in, recimo, objavo na družbenih omrežjih. Kdorkoli lahko na Facebooku trdi, da je znanost dogma, da so mediji propagandni stroji in da ima laična zdrava pamet več teže kot strokovna izobrazba. Toda takšna trditev nima institucionalne avtoritete – je preprosto mnenje med mnogimi.

Sodba ni mnenje. Je akt državne oblasti, ki ga podpisuje sodnik v imenu ljudstva in ki ima neposredne pravne posledice. Ko sodba artikulira določeno razumevanje znanosti, to razumevanje ni več le stališče posameznika – postane del pravnega diskurza, del institucionalne vednosti.

Sulyok (2024) je v svoji analizi opredelila epistemično legitimen argumentacijski prostor sodnikov v znanstvenih sporih. Ključna zahteva epistemične legitimnosti je, da sodne ugotovitve ne smejo nasprotovati utemeljenim znanstvenim spoznanjem – sicer bodo videti arbitrarne in bodo izgubile prepričljivost. Sodba, ki jo analiziramo, ravna točno nasprotno: znanstveni konsenz razvrednoti kot dogmo, laični presoji pa pripiše epistemično avtoriteto. S tem sodba ne le odstopa od norm epistemično legitimnega argumentiranja, temveč jih aktivno obrača – kar ji daje značaj protiznanstvenega diskurza.

Hanitzsch in Vos (2018) opozarjata, da se prevladujoča stališča v metanovinarskem diskurzu sčasoma udejanjijo vinstitucionalnih normah in praksah«. Sodba, ki jo analiziramo, predstavlja poskus, da bi se določeno razumevanje znanosti in medijev ustalilo v pravnem redu.

Ob tem velja omeniti, da je tožilstvo že napovedalo preskus zakonitosti sodbe. Pravnomočnost sodbe torej še ni dokončna. A tudi če bo višje sodišče sodbo razveljavilo, bo sam dokument ostal – kot pričevanje o tem, da je takšno razmišljanje mogoče artikulirati v pravnem diskurzu in da obstajajo sodniki, ki so ga pripravljeni podpisati v imenu ljudstva.

5.3 Implikacije za komuniciranje znanosti

Sodba ima potencialne implikacije, ki presegajo konkreten primer in zadevajo širše vprašanje komuniciranja znanosti v družbi.

Prvič, sodba legitimira epistemologijo, ki razvrednoti strokovno vednost. Sodnikova teza, da je neskladja v znanstvenih priporočilih »mogoče zaznati brez vsake izobrazbe, z le odprtimi očmi in ušesi«, implicira, da laična presoja ni le enakovredna strokovni – temveč ji je morda celo nadrejena, ker ni kontaminirana z institucionalno pripadnostjo.

To ima praktične posledice. Če sodišče prizna, da lahko državljan brez strokovne izobrazbe legitimno presoja o kompleksnih vprašanjih virologije in epidemiologije, kakšen je potem še status strokovnega mnenja? Zakaj bi sploh potrebovali strokovnjake, če lahko vsak z odprtimi očmi pride do enakih ali boljših sklepov?

Drugič, sodba legitimira model medijskega poročanja, ki ga stroka odsvetuje. Sodnikova implicitna zahteva, da bi morali mediji dati enak glas obema stranema – uradni stroki in njenim kritikom – je v teoriji komuniciranja znanosti znana kot lažna uravnoteženost (false balance). Boykoff in Boykoff (2004) sta v svoji vplivni analizi poročanja ameriških časnikov o podnebnih spremembah pokazala, kako novinarska norma uravnoteženega poročanja sistematično popači javno razumevanje znanstvenega konsenza, ko stališčem, ki jih podpira zanemarljiv del stroke, nameni enak prostor kot stališčem, ki jih podpira njena velika večina.

Učinek ni omejen na podnebne spremembe. Dixon in Clarke (2013) sta eksperimentalno pokazala, da izpostavljenost uravnoteženemu poročanju o varnosti cepiv – kjer sta enakovredno predstavljena tako strokovno stališče kot stališče kritikov – pri bralcih poveča zaznano negotovost in zmanjša namero za cepljenje, čeprav se dejanski znanstveni konsenz ni spremenil. Lažna uravnoteženost torej ni le teoretski problem, temveč ima merljive posledice za javno zdravje. Kata (2012) je pokazala, kako proticepilska gibanja strateško izkoriščajo prav to logiko: pozivajo k odprti razpravi in obeh straneh zgodbe, s čimer ustvarjajo vtis, da je vprašanje varnosti cepiv znanstveno odprto, čeprav konsenz obstaja. Hotez (2020) opozarja, da je takšen protiznanstveni ekstremizem postal ena osrednjih groženj javnemu zdravju v 21. stoletju.

Tretjič, sodba ima potencialni zastraševalni učinek – vendar ne takšnega, kot ga običajno opisuje literatura. Tipični zastraševalni učinek (chilling effect), kot ga je konceptualiziral Schauer (1978), novinarje zaradi strahu pred tožbami odvrne od kritičnega poročanja o nosilcih moči, tudi kadar bi bilo takšno poročanje pravno dopustno. Sodba, ki jo analiziramo, pa implicira drugačen zastraševalni učinek: ne usmerjen proti politični oblasti, temveč proti samemu načinu, kako mediji posredujejo znanstveno vednost.

Če lahko sodišče novinarje označi za »propagandni stroj«, ker so poročali v skladu z znanstvenim konsenzom, namesto da bi dali enak glas alternativnim stališčem, kakšna je sporočilna vrednost za novinarje? Možen sklep je, da je varneje dati glas »obema stranema« – ne zato, ker bi to bilo novinarsko pravilno, temveč zato, ker ščiti pred obtožbami o enostranskosti.

To pa bi bilo ironično: sodba, ki očita medijem, da niso opravljali čuvajske vloge, bi dejansko oslabila njihovo zmožnost, da to vlogo opravljajo. Čuvajska vloga namreč vključuje tudi presojo, katera stališča so vredna pozornosti in katera ne – in ta presoja nujno temelji na strokovni vednosti, ne na lažni uravnoteženosti.

6. Sklep

Sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani (2025) je nenavaden dokument. Formalno gre za prekrškovno sodbo, ki razrešuje vprašanje, ali je protestnica storila prekršek, ko je vstopila v prostore RTV Slovenija. Vsebinsko pa gre za nekaj drugega: za sodno artikulacijo celostne epistemologije o znanosti, medijih in legitimnosti različnih virov vednosti.

Naša analiza je identificirala štiri med seboj povezane elemente te epistemologije: enačenje znanstvenega konsenza z dogmo, ki omogoča, da se celotna teža zbranega znanstvenega vedenja zavrže brez soočenja z dejanskimi podatki; romantizacijo osamljenega disidenta s sklicevanjem na preganjane heretike, ki preoblikuje odnos med znanostjo in njenimi kritiki; poveličevanje zdrave pameti nad strokovno izobrazbo, ki delegitimira institucionalno vednost; zahtevo po lažni uravnoteženosti pri medijskem poročanju, ki ustvarja iluzijo debate tam, kjer konsenz obstaja.

Ti elementi niso izvirni – gre za vzorce razmišljanja, ki jih literatura prepoznava kot značilne za proticepilska gibanja in teorije zarote (Kata 2012). Nenavadno je, da se pojavljajo v sodnem dokumentu. Sodba ni mnenje na družbenih omrežjih, temveč akt sodne veje oblasti, ki nosi pečat institucije in ki lahko vpliva na prihodnje odločitve.

Analiza je pokazala tudi, kako sodba izvede inverzijo čuvajske vloge. V tipični konfiguraciji, kot jo prepoznava teorija metanovinarskega diskurza, mediji nastopajo kot čuvaji, ki nadzorujejo oblast. V sodnikovi konstrukciji pa mediji sami postanejo del oblasti, vlogo čuvajev pa prevzamejo laiki – »zaskrbljeni državljani« (Okrajno sodišče v Ljubljani 2025, str. 6), ki se zanašajo na zdravo pamet namesto na strokovno vednost.

Ta inverzija je paradoksna. Sodnik uporabi kategorije, ki jih povezujemo z legitimiranjem novinarstva (čuvajska vloga, javni interes, pravica do obveščenosti), a jih aplicira na način, ki novinarstvo delegitimira. Če lahko vsakdo z »odprtimi očmi« (prav tam, str. 13) opravlja nadzorno funkcijo, ki so jo tradicionalno opravljali novinarji, novinarstvo kot profesija izgubi svojo posebno legitimnost.

Iz analize izhaja več odprtih vprašanj, ki presegajo obseg tega prispevka in ki nakazujejo smeri za nadaljnje raziskovanje.

Prvič, vprašanje pravne vzdržnosti. Ali je sodnikova uporaba instituta skrajne sile pravno ustrezna? Ali je mogoče kršitev predpisov o javnem zbiranju opravičiti s sklicevanjem na domnevno neobveščenost javnosti? Tožilstvo je napovedalo preskus zakonitosti sodbe, kar nakazuje, da je pravna ustreznost odločitve pod vprašajem. Pravna analiza primera bi dopolnila našo diskurzivno analizo.

Drugič, vprašanje empirične utemeljenosti. Sodba temelji na predpostavki, da RTV Slovenija ni poročala o stranskih učinkih cepiv. Ali to drži? Sistematična analiza medijskega poročanja RTV v relevantnem obdobju bi omogočila presojo, ali sodnikova trditev o »enostranskem poročanju« vzdrži empirični preskus. Če ne vzdrži, to krepi tezo, da sodba ne temelji le na napačni epistemologiji, temveč tudi na napačnih dejstvih.

Tretjič, vprašanje sistemskih vzorcev. Ali je analizirana sodba osamljen primer ali del širšega trenda? Ali obstajajo podobni primeri v Sloveniji ali drugod, kjer so sodišča legitimirala protiznanstveno retoriko? Primerjalna analiza bi pomagala umestiti primer – ali gre za idiosinkrazijo posameznega sodnika ali za simptom globljih družbenih procesov.

Četrtič, vprašanje učinkov. Kakšen bo dejanski vpliv sodbe na novinarsko prakso, na javno razumevanje znanosti, na prihodnje sodne odločitve? To so empirična vprašanja, na katera bo mogoče odgovoriti šele z zamikom. A že sama možnost, da bi takšna sodba imela zastraševalni učinek na medijsko poročanje o znanstvenih temah, je vredna pozornosti.

Naš prispevek se končuje s premislekom, ki presega konkreten primer. Sodba je simptom širše družbene krize razumevanja znanosti. Epistemologija, ki jo artikulira, ni nastala v sodni dvorani – prihaja od drugod, iz družbenih omrežij, iz organiziranih gibanj, iz političnega diskurza. Sodba je le ena od točk, kjer ta epistemologija prodre v institucionalni prostor.

To je razlog za zaskrbljenost, a morda tudi za upanje. Zaskrbljenost, ker institucije, ki bi morale varovati razumno presojo – med njimi sodišča –, očitno niso imune na širše družbene tokove. Upanje, ker je sama vidnost takšnih primerov priložnost za refleksijo: za premislek o tem, kako družba razume znanost, kako jo komunicira in kako jo varuje.

Komuniciranje znanosti ni le stvar znanstvenikov in novinarjev. Zadeva celotno družbeno tkivo – vključno s pravnim sistemom, ki v imenu ljudstva presoja o tem, kaj je resnično, kaj je legitimno in kaj je v javnem interesu. Sodba, ki smo jo analizirali, kaže, kaj se zgodi, ko ta presoja odpove. Naloga prihodnjih raziskav je razumeti, zakaj odpove – in kako to preprečiti.

7. Literatura

• Beauchamp, T. L. in Childress, J. F. (2019). Principles of Biomedical Ethics (8. izd.). Oxford University Press.

• Bennett, W. Lance, in William Serrin. 2005. The Watchdog Role. V The Press, ur. Geneva Overholser in Kathleen Hall Jamieson, 169–188. Oxford: Oxford University Press.

• Boykoff, Maxwell T., in Jules M. Boykoff. 2004. Balance as Bias: Global Warming and the US Prestige Press. Global Environmental Change 14 (2): 125–136.

• Brüggemann, M. in Engesser, S. (2017). Beyond false balance: How interpretive journalism shapes media coverage of climate change. Global Environmental Change, 42, 58–67.

• Carlson, M. 2015. Introduction: The Many Boundaries of Journalism. V Matt Carlson and S. C. Lewis (eds.), Boundaries of Journalism: Professionalism, Practices and Participation, 1–18. London, New York: Routledge.

• Carlson, M. 2016a. Establishing the boundaries of journalism’s public mandate. V C. P. & M. Broersma (eds.), Rethinking Journalism Again: Societal Role and Public Relevance in a Digital Age, 49–63. London: Routledge.

• Carlson, M.. 2016b. Metajournalistic Discourse and the Meanings of Journalism: Definitional Control, Boundary Work, and Legitimation. Communication Theory, 26, 349–68.

• Carlson, M., in N. Usher. 2016. News Startups as Agents of Innovation. Digital Journalism 4 (5): 563–581.

• Carlson, M., in S. C. Lewis. 2019. Boundary work. The handbook of journalism studies, 123-135. Routledge.

• Diethelm, P, in M. McKee. 2009. Denialism: What Is It and How Should Scientists Respond? European Journal of Public Health 19 (1): 2–4.

• Dixon, G. N., in C. E. Clarke. 2013. Heightening Uncertainty Around Certain Science: Media Coverage, False Balance, and the Autism-Vaccine Controversy. Science Communication 35 (3): 358–382.

• Foucault, M. (2007). Security, Territory, Population: Lectures at the Collège de France, 1977–1978. Basingstoke: Palgrave Macmillan.

• Fraser, N., Brierley, L., Dey, G., Polka, J. K., Pálfy, M., Nanni, F., & Coates, J. A. (2021). The evolving role of preprints in the dissemination of COVID-19 research and their impact on the science communication landscape. PLOS Biology, 19(4), https://doi.org/10.1371/journal.pbio.3000959

• Gieryn, T. F. 1983. Boundary-Work and the Demarcation of Science from Non-Science: Strains and Interests in Professional Ideologies of Scientists. American Sociological Review, 48(6), 781–795.

• Hanitzsch, T., in T. P. Vos. 2018. Journalism Beyond Democracy. Journalism 19 (2): 146–164.

• Hotez, P. J. 2020. Anti-Science Extremism in America: Escalating and Globalizing. Microbes and Infection 22 (10): 505–507.

• Islam, M. S., Sarkar, T., Khan, S. H., Mostofa Kamal, A.-H., Hasan, S. M. M., Kabir, A., ... in Seale, H. (2020). COVID-19–related infodemic and its impact on public health: A global social media analysis. The American Journal of Tropical Medicine and Hygiene, 103(4), 1621–1629.

• Kata, A. 2012. Anti-Vaccine Activists, Web 2.0, and the Postmodern Paradigm – An Overview of Tactics and Tropes Used Online by the Anti-Vaccination Movement. Vaccine 30 (25): 3778–3789.

• Lorenzoni, N., Hallsson, L. R., Förster, L., & Schusterschitz, C. (2025). Science communication during the COVID-19 pandemic: Experiences, challenges and expectations from the perspective of scientists in Austria. Frontiers in Communication, 10, 1519438. https://doi.org/10.3389/fcomm.2025.1519438

• Okrajno sodišče v Ljubljani. 2025. Sodba ZSV 440/2023 z dne 25. avgusta 2025.

• Poler, M., in T. Kerševan. 2024. Čuvajsko novinarstvo na sodišču: metanovinarski diskurz v slovenski sodni praksi. Javnost - The Public, 31(sup1), S67–S84. https://doi.org/10.1080/13183222.2024.2443869

• Roozenbeek, J., Schneider, C. R., Dryhurst, S., Kerr, J., Freeman, A. L. J., Recchia, G., ... in van der Linden, S. (2020). Susceptibility to misinformation about COVID-19 around the world. Royal Society Open Science, 7(10), 201199.

• Schauer, F. 1978. Fear, Risk and the First Amendment: Unraveling the Chilling Effect. Boston University Law Review 58 (5): 685–732.

• Singer, J. B. 2015. Out of Bounds: Professional Norms as Boundary Markers. V Boundaries of Journalism: Professionalism, Practices and Participation, ur. Matt Carlson in Seth C. Lewis, 21–38. London, New York: Routledge.

• Sulyok, K. (2024). Science, epistemology and legitimacy in environmental disputes – The epistemically legitimate judicial argumentative space. Leiden Journal of International Law, 37(1), 139–166.

• Švajncer, J. 2025. Sodba o vdoru protestnikov v prostore RTVS z vidika prekrškov, skrajne sile in pravice javnosti do obveščenosti o stranskih učinkih cepiv. Pravna praksa 48/2025: 25.

• World Health Organization. (2020). Managing the infodemic: A critical condition for an effective global response to the COVID-19 pandemic. WHO. https://www.who.int/health-topics/infodemic