Kompleksnost najstniške tragedije

"Adolescence" s tehniko enega neprekinjenega kadra razkriva večplastno naravo najstniškega zločina, zavrača poenostavljene razlage in gledalce sooča s kompleksno realnostjo.

Nova Netflixova miniserija Adolescence (2025) je v zadnjem času pritegnila pozornost gledalcev in kritikov s svojo vrhunsko izvedbo. Gre za štiridelno kriminalno dramo, ki na intenziven in tehnično dovršen način pripoveduje zgodbo o 13-letnem Jamieju, ki ga obtožijo umora sošolke Katie. Namesto klasične kriminalistične pripovedi serija dogajanje razgrne skozi štiri eno uro trajajoče epizode. Vsaka epizoda razkriva drugačno plast preiskave in posledic zločina. Posebnost serije je njena struktura, saj se epizode odvijajo na različnih časovnih točkah po zločinu, s čimer gledalca postopoma potapljajo globlje v razumevanje dogajanja.

Specifična tehnična izvedba dodatno poudarja dramatičnost zgodbe. Vsaka epizoda je posneta v enem samem neprekinjenem kadru, kar ustvarja edinstveno napetost in gledalcu daje občutek, da je neposredno prisoten v dogajanju. Igralci so morali epizode odigrati brez prekinitev, podobno kot gledališko predstavo, kar je zahtevalo izjemno disciplino, natančnost in brezhibno koordinacijo celotne ekipe. Vrhunec režijske ambicioznosti je verjetno prizor, v katerem kamera z dronom preleti na pol kilometra oddaljeno drugo prizorišče dogajanja, kjer se zgodba nadaljuje – vse brez enega samega reza.

Toda tisto, zaradi česar Adolescence še posebej izstopa, ni le tehnična dovršenost, ampak predvsem vsebinska kompleksnost. Serija se nikakor ne podreja poenostavljenim, senzacionalističnim ali moralizatorskim razlagam zločina. Ne išče enega samega krivca in se ne zateka k stereotipnim odgovorom, kot so disfunkcionalna družina, revščina, nasilna vzgoja, vpliv interneta ali družbenih omrežij. Namesto tega ponuja realistično, večplastno pripoved, ki gledalca prisili k razmišljanju.