Komuniciranje znanosti kot epistemološka praksa

Članek za strokovno publikacijo o komuniciranju znanosti

Povzetek - Članek obravnava pojmovno in terminološko nejasnost, ki v slovenskem prostoru obdaja izraz »komuniciranje znanosti«. Ta izraz se pogosto uporablja kot krovna oznaka za tri različne dejavnosti: znanstveno novinarstvo, promocijske aktivnosti raziskovalnih institucij in specifično strokovno dejavnost posredovanja znanstvenega konsenza javnosti. Avtor argumentira, da gre za kategorično različne oblike javne komunikacije o znanosti, ki imajo različne cilje, različne nosilce in predvsem različne epistemološke statuse. Na podlagi izkušenj iz pandemije COVID-19 članek pokaže, kako pomembna je ta razločitev za prakso. Analiza služi kot izhodišče za predloge o sistemski ureditvi komuniciranja znanosti.

Ključne besede - komuniciranje znanosti, znanstveno novinarstvo, znanstveni konsenz, epistemologija, pandemija COVID-19

1. Uvod

Pandemija COVID-19 je na preizkušnjo postavila številne družbene institucije, med njimi tudi tiste, ki skrbijo za pretok informacij med znanostjo in javnostjo. V razmerah, ko se je znanje o novem virusu spreminjalo iz tedna v teden, ko so bile stave visoke in ko je bila javnost bombardirana s konfliktnimi informacijami, se je pokazalo, kako pomembno je, da ljudje prejmejo zanesljive, razumljive in pravočasne informacije o tem, kaj znanost ve in česa ne ve.

Hkrati pa se je pokazalo, da obstoječe prakse javne komunikacije o znanosti niso bile kos tem izzivom. Klasično znanstveno novinarstvo je naletelo na svoje meje, ko so se novinarji soočali z vprašanji, pri katerih sami niso mogli presoditi, kateri strokovnjaki govorijo v skladu s konsenzom stroke in kateri zastopajo manjšinska ali celo marginalna stališča. Promocijske službe raziskovalnih institucij so včasih promovirale lastne raziskave, še preden so bile te ustrezno preverjene v strokovni skupnosti. V javnem prostoru so se pojavljali strokovnjaki z visokimi akademskimi nazivi, ki so širili stališča, daleč od znanstvenega konsenza, mediji pa pogosto niso imeli mehanizmov, s katerimi bi to prepoznali in ustrezno kontekstualizirali.

Te težave niso zgolj praktične narave. Izvirajo iz globljih pojmovnih in terminoloških nejasnosti glede tega, kaj sploh so različne dejavnosti, ki se ukvarjajo z javno komunikacijo o znanosti, kakšne so njihove naloge, kakšne kompetence zahtevajo in kakšen je njihov odnos do resnice in verodostojnosti. V slovenskem prostoru se je izraz “komuniciranje znanosti” uveljavil kot krovna oznaka za zelo raznolike dejavnosti, od znanstvenega novinarstva in promocijskih aktivnosti raziskovalnih institucij do specifične strokovne dejavnosti, ki jo bom v tem članku opredelil v ožjem pomenu. Takšna terminološka nedoločenost ni le akademsko vprašanje – ima konkretne posledice za to, kako se organizira in vrednoti delo na tem področju, kakšna pričakovanja imajo uredniki do novinarjev in komunikatorjev ter nenazadnje kakšno kakovost informacij prejme javnost.

Potrebo po pojmovni razjasnitvi potrjuje tudi razvoj akademskega področja. Massimiano Bucchi in Brian Trench, urednika osrednjega priročnika na tem področju, sta v tretji izdaji Routledge Handbook of Public Communication of Science and Technology (2021) predlagala široko opredelitev: komuniciranje znanosti je »družbeni pogovor o znanosti« (the social conversation around science). Ta opredelitev ima pomembne prednosti – je vključujoča, poudarja interaktivnost in pluralnost praks ter opozarja, da komuniciranje znanosti presega tradicionalne oblike, kot so znanstveno novinarstvo ali muzejske razstave. Kot ugotavlja John Durant v recenziji priročnika, ta formulacija »spodbuja, da iščemo komuniciranje znanosti tudi v srečanjih, ki na prvi pogled niso videti kot tradicionalne aktivnosti komuniciranja znanosti« (Durant, 2022).

Vendar pa ima tako široka opredelitev tudi omejitev: ne razlikuje jasno med različnimi vrstami dejavnosti, ki sestavljajo ta »družbeni pogovor«. Znanstveno novinarstvo, promocijske aktivnosti raziskovalnih institucij in tisto, kar bom v nadaljevanju opredelil kot komuniciranje znanosti v ožjem pomenu, so vse del tega pogovora – a imajo različne cilje, različne nosilce in različne odnose do resnice. Namen tega članka je prav razločiti te različne oblike in pokazati, zakaj je ta razločitev pomembna.

Namen tega članka je trojni. Prvič, sistematično opredeliti in razmejiti tri oblike javne komunikacije o znanosti: znanstveno novinarstvo, promocijske aktivnosti in komuniciranje znanosti v ožjem pomenu. Drugič, pokazati, zakaj je ta razločitev pomembna, tako iz epistemoloških kot iz praktičnih razlogov. In tretjič, na podlagi izkušenj iz pandemije in primerjave z ureditvami v tujini predlagati smernice za sistemsko ureditev tega področja v Sloveniji.

Pri tem izhajam iz prepričanja, da je komuniciranje znanosti v ožjem pomenu – kot ga bom opredelil v nadaljevanju – dejavnost, ki sodi znotraj znanosti, ne zunaj nje. Ne gre za podzvrst novinarstva, čeprav deli z njim nekatere veščine. Ne gre za obliko promocije, čeprav lahko prispeva k ugledu znanosti. Gre za specifično strokovno dejavnost, ki zahteva tako poglobljeno razumevanje znanstvenih vsebin kot epistemološko usposobljenost za identifikacijo znanstvenega konsenza in njegovih negotovosti. Prav ta dvojna zahteva komuniciranje znanosti ločuje od sorodnih dejavnosti in utemeljuje potrebo po njegovi jasni opredelitvi ter ustrezni institucionalni umestitvi.

2. Tri oblike javne komunikacije o znanosti

Preden lahko ustrezno opredelimo komuniciranje znanosti v ožjem pomenu, moramo najprej razjasniti, od katerih sorodnih dejavnosti ga želimo razmejiti. V javnem prostoru se namreč prepletajo vsaj tri različne oblike komunikacije o znanstvenih temah, ki imajo različne cilje, različne nosilce, različne epistemološke statuse in različne odnose do resnice ter verodostojnosti. Te tri oblike so znanstveno novinarstvo, promocijske aktivnosti in komuniciranje znanosti. Čeprav se v praksi pogosto prepletajo in čeprav lahko ista oseba včasih opravlja več teh vlog, je za pojmovno jasnost nujno, da jih analitično ločimo.

2.1 Znanstveno novinarstvo

Znanstveno novinarstvo je oblika novinarskega dela, ki se ukvarja s poročanjem o znanosti, znanstvenih odkritjih, raziskavah in njihovih družbenih implikacijah. Znanstveni novinar opravlja enako temeljno nalogo kot vsak drug novinar: poizveduje, preverja, poroča. Njegova specifična kompetenca je v tem, da zna poiskati relevantne strokovne vire, jim zastaviti prava vprašanja in njihove odgovore prevesti v obliko, razumljivo širši javnosti.

Kot poudarja Sharon Dunwoody, ena vodilnih raziskovalk znanstvenega novinarstva, deluje znanstveni novinar predvsem kot poklicni posrednik med znanostjo in javnostjo, umeščen v novinarske rutine, norme in produkcijske omejitve. Njegova vloga ni v neodvisni vsebinski presoji znanstvenih trditev, temveč v tem, da znanstvene vsebine posreduje javnosti, jih postavi v razumljiv okvir ter bralcem pomaga presoditi njihov pomen in težo, pri čemer se opira predvsem na novinarska merila aktualnosti, relevantnosti in verodostojnosti virov (Dunwoody, 2021; prim. tudi Bucchi in Trench, 2021).

Ključna značilnost znanstvenega novinarstva je, da novinar sam ni garant verodostojnosti znanstvenih vsebin, o katerih poroča. Njegova naloga je poiskati ustrezne strokovnjake, jih citirati in po potrebi soočiti različna strokovna stališča. Kadar poroča o novi raziskavi, povzame, kaj pravijo avtorji raziskave, in po potrebi pridobi komentar neodvisnega strokovnjaka. Kadar poroča o kontroverznem vprašanju, predstavi različne poglede in njihove zagovornike. A pri vsem tem novinar sam ne presoja, katera strokovna stališča so pravilna – to presojo prepušča bralcu oziroma gledalcu, ki mu ponudi nabor strokovnih mnenj.

Ta epistemološka pozicija ima pomembne prednosti. Novinar ohranja distanco do vsebine, o kateri poroča, in se ne postavlja v vlogo razsodnika med strokovnimi stališči, za kar praviloma ni usposobljen. Dobro znanstveno novinarstvo je zato izjemno dragoceno: širši javnosti omogoča vpogled v dogajanje v znanosti, opozarja na nove raziskave, problematizira družbene implikacije znanstvenih odkritij in nenazadnje postavlja kritična vprašanja znanstvenim institucijam.

Vendar ima ta ista epistemološka pozicija tudi pomembne omejitve, ki so se med pandemijo pokazale z vso ostrino. Kadar obstaja jasen znanstveni konsenz o nekem vprašanju, a se hkrati v javnosti pojavljajo strokovnjaki, ki ta konsenz izpodbijajo, se novinar znajde v zadregi. Njegovo poklicno orodje – soočanje različnih strokovnih stališč – lahko v takšnih razmerah ustvari lažen vtis, da sta dve strani enakovredni, čeprav v resnici ena stran zastopa stališča, ki jih je strokovna skupnost že argumentirano zavrnila.

Med pandemijo smo bili priča številnim primerom takšne problematične prakse. V imenu uravnoteženosti so mediji dajali prostor strokovnjakom, ki so zagovarjali stališča o izvoru virusa, učinkovitosti cepiv ali smiselnosti zaščitnih ukrepov, ki niso imela podpore v širši znanstveni skupnosti. Novinar, ki ni usposobljen za samostojno presojo znanstvenega konsenza, je v takšnih razmerah v nezavidljivem položaju: če da prostor le eni strani, je lahko obtožen pristranskega poročanja; če da prostor obema, pa nehote širi vtis, da gre za legitimno strokovno debato, čeprav v resnici gre za soočenje konsenza stroke z marginalnimi stališči.

Dodaten problem predstavlja odvisnost novinarjev od virov, ki so pripravljeni govoriti. Kot kažejo izkušnje iz slovenskega prostora, se marsikdo od uveljavljenih raziskovalcev ne želi ali ne upa javno izpostaviti. Razlogi so raznovrstni – pomanjkanje medijskih izkušenj, strah pred negativnimi posledicami za znanstveno kariero, nenaklonjenost akademskega okolja javnemu nastopanju. Posledica je, da novinarji pogosto ne morejo pridobiti komentarjev strokovnjakov, ki bi lahko avtoritativno pojasnili, kakšno je dejansko stanje znanstvenega konsenza o nekem vprašanju.

Nič od tega ni kritika znanstvenega novinarstva kot takega. Je pa utemeljitev spoznanja, da znanstveno novinarstvo samo po sebi ne more zadostiti vsem potrebam, ki jih ima družba po zanesljivih informacijah o tem, kaj znanost ve in česa ne ve. Za to je potrebna drugačna, komplementarna dejavnost.

2.2 Promocijske aktivnosti

Druga oblika javne komunikacije o znanosti so promocijske aktivnosti, ki jih izvajajo raziskovalne institucije, univerze in razvojni oddelki podjetij. Ta sklop ne vključuje le dela služb za odnose z javnostmi – od priprave sporočil za medije do organizacije tiskovnih konferenc – temveč tudi širši nabor dejavnosti, kot so promocijske publikacije, dnevi odprtih vrat in javne predstavitve. Osrednji namen vseh teh prizadevanj je predstaviti delo institucije v čim bolj ugodni luči.

Za razliko od znanstvenega novinarstva, ki temelji na novinarski etiki nepristranskosti, so promocijske aktivnosti po svoji naravi pristranske – in povsem legitimno. Njihov namen je promovirati institucijo, njene raziskovalce in njihovo delo. Pri tem ni nič spornega, dokler je vsem jasno, za kakšno vrsto komunikacije gre.

Težave nastanejo, kadar se zabriše meja med promocijo in nevtralnim informiranjem. Sporočilo za javnost, ki ga pripravi služba za odnose z javnostmi neke raziskovalne institucije, je po svoji naravi promocijski material. Predstavlja raziskavo v luči, ki je ugodna za institucijo in raziskovalce. Poudarja novost in pomembnost odkritij, pogosto pa zamolči omejitve, negotovosti in kontekst, ki bi omogočil kritično presojo.

Kadar mediji takšna sporočila povzamejo brez dodatnega preverjanja – kar se zaradi časovnih in kadrovskih pritiskov dogaja prepogosto – promocijski material dobi status nevtralne novice. Bralec ali gledalec ne ve, da bere vsebino, ki jo je oblikovala služba, katere naloga je promovirati institucijo, ne pa zagotavljati uravnoteženo informiranje javnosti.

Med pandemijo je ta problem dobil posebno ostrino. Raziskovalne institucije so tekmovale za pozornost medijev s svojimi raziskavami, povezanimi s covidom. Nekatere od teh raziskav so bile preliminarne, še nerecenzirane, z omejitvami, ki jih promocijska sporočila niso ustrezno poudarila. Kadar so takšne raziskave pristale na naslovnicah časopisov ali na začetku večernih poročil, je to ustvarjalo vtis, da gre za utrjene znanstvene ugotovitve, čeprav je bila resnica pogosto bolj kompleksna.

Še posebej problematično je, kadar promocijske aktivnosti izrabljajo avtoriteto znanosti za cilje, ki niso primarno znanstveni. Farmacevtska podjetja, ki promovirajo svoje izdelke, imajo legitimen poslovni interes, a ta interes ni nujno skladen z interesom javnosti po nepristranskih informacijah. Kadar promocijska sporočila takšnih akterjev dobijo status znanstvenih informacij, je zaupanje javnosti v znanost ogroženo – in upravičeno.

Empirične raziskave potrjujejo, da je ta zaskrbljenost utemeljena. Petroc Sumner in sodelavci (2014) so v odmevni študiji analizirali sporočila za javnost o zdravstvenih raziskavah, ki so jih objavljale vodilne britanske univerze, ter jih primerjali z izvirnimi znanstvenimi članki in medijskimi poročili. Pokazali so, da sporočila za javnost pogosto vsebujejo pretirana ali poenostavljena priporočila ter zavajajoče vzročne trditve, denimo sklepanje o vzročnosti na podlagi zgolj korelacijskih podatkov. Ključna ugotovitev študije je, da se takšna pretiravanja v veliki meri reproducirajo tudi v medijskih objavah: kadar so bila prisotna v sporočilih za javnost, so se praviloma pojavila tudi v novicah. To kaže, da napihnjeno poročanje o znanosti pogosto ne izvira primarno iz novinarskega procesa, temveč že iz institucionalnih komunikacijskih praks raziskovalnih ustanov (Sumner idr., 2014; prim. tudi Sumner idr., 2016).

Vogler in Schäfer (2020) sta empirično pokazala, da se je v zadnjih dveh desetletjih vpliv univerzitetnih odnosov z javnostmi na znanstveno poročanje v tiskanih medijih izrazito povečal. Na podlagi longitudinalne analize medijskih objav in univerzitetnih sporočil za javnost v Švici sta ugotovila, da je vse več novinarskih prispevkov neposredno temeljilo na PR-gradivih univerz, pri čemer so bili takšni prispevki opazno bolj afirmativni do institucije in pogosteje osredotočeni na organizacijske vidike (ugled, strategije, položaj univerze) kot na vsebinsko kritično obravnavo raziskovalnih rezultatov. Avtorja sta pokazala, da tega trenda ni mogoče pojasniti z večjo kakovostjo ali novinarsko privlačnostjo sporočil za javnost, temveč s strukturnim neravnovesjem med okrepljenimi PR-službami in oslabljenim znanstvenim novinarstvom, ki je zaradi časovnih in kadrovskih pritiskov vse pogosteje reproduciralo institucionalne vsebine. V tem smislu sta sklepala, da je prišlo do premika od novinarske presoje k poročanju, ki je v veliki meri sledilo logiki virov, pri čemer je kritična distanca do znanstvenih institucij izgubljala osrednjo vlogo: »Naše ugotovitve kažejo na naraščajoč vpliv univerzitetnih odnosov z javnostmi na (znanstveno) novinarstvo.« (Vogler & Schäfer, 2020).

Kadar promocijska logika prevlada nad novinarsko – kar se dogaja vse pogosteje zaradi kadrovskih pritiskov v uredništvih – javnost prejme informacije, ki niso bile deležne kritične presoje. Zato je nujno, da jasno razločujemo med promocijskimi aktivnostmi in komuniciranjem znanosti v ožjem pomenu. Promocija ima svoje legitimno mesto – raziskovalne institucije imajo pravico in pogosto tudi dolžnost, da svoje delo predstavljajo javnosti. A promocija ni in ne more biti nadomestek za nepristransko, kritično komuniciranje znanstvenih spoznanj, ki ne služi interesom nobene posamezne institucije, ampak interesu javnosti po resničnih in zanesljivih informacijah.

2.3 Komuniciranje znanosti v ožjem pomenu

S pojmom komuniciranje znanosti v ožjem pomenu označujem specifično strokovno dejavnost, katere cilj je identificirati znanstveni konsenz o relevantnih vprašanjih, ovrednotiti stopnjo negotovosti tega konsenza in ga posredovati javnosti v obliki, ki je razumljiva in dostopna, hkrati pa ostaja zvesta izvornim strokovnim spoznanjem.

Za razliko od znanstvenega novinarstva, kjer se novinar opira na izjave virov in sam ne more jamčiti za njihovo vsebinsko resničnost, komunikator znanosti prevzema polno odgovornost za točnost svojih navedb. Njegova naloga ni zgolj poročanje o tem, kaj so povedali posamezni strokovnjaki, temveč s svojo strokovno presojo jamči, da predstavljene trditve odražajo dejansko stanje znanstvenega konsenza.

Za razliko od promocijskih aktivnosti, ki služijo interesom naročnika, komuniciranje znanosti služi interesu javnosti po resničnih informacijah. Komunikator znanosti ni zagovornik nobene posamezne institucije, raziskovalne skupine ali stališča. Njegova zaveza je resnici in razumljivosti, ne pozitivni javni podobi kogarkoli.

Ta opredelitev ima pomembno posledico: komuniciranje znanosti ni dejavnost, ki bi jo lahko opravljal vsakdo. Zahteva specifično dvojno usposobljenost. Po eni strani zahteva dovolj poglobljeno razumevanje znanstvenih vsebin, da je komunikator zmožen samostojno presojati stanje znanstvenega konsenza in njegove negotovosti. Po drugi strani zahteva komunikacijske veščine, ki omogočajo prevod kompleksnih strokovnih vsebin v obliko, razumljivo nestrokovnjakom.

Ta dvojna zahteva pojasnjuje, zakaj komuniciranje znanosti sodi znotraj znanosti, ne zunaj nje. Novinar je po izobrazbi in poklicni pripadnosti zunaj znanstvene skupnosti – in prav ta zunanjost mu omogoča kritično distanco, ki je za dobro novinarstvo nujna. Komunikator znanosti pa mora biti dovolj znotraj, da lahko avtoritativno govori o tem, kaj stroka ve in česa ne ve. To ne pomeni, da mora biti specialist za vsako temo, o kateri komunicira. Pomeni pa, da mora imeti epistemološko usposobljenost za presojo verodostojnosti in konsenza, kar predpostavlja določeno mero ponotranjenja znanstvenih norm in praks.

To razlikovanje lahko natančneje opredelimo s pomočjo teorije ekspertize, ki sta jo razvila sociologa znanosti Harry Collins in Robert Evans v delu Rethinking Expertise (2007). Collins in Evans razlikujeta med dvema vrstama ekspertize: raziskovalno ekspertizo (contributory expertise) in interakcijsko ekspertizo (interactional expertise). Raziskovalna ekspertiza je sposobnost izvajanja dejavnosti znotraj nekega strokovnega področja – pisanja znanstvenih člankov, načrtovanja in izvajanja eksperimentov, matematičnega modeliranja. Interakcijska ekspertiza pa je zmožnost obvladanja strokovnega jezika in pojmovnega okvira nekega področja brez praktične kompetence za izvajanje same dejavnosti.

Collins sam je ponazoritev te teorije. Kot sociolog znanosti je od leta 1972 vključen v skupnost fizikov, ki raziskujejo gravitacijske valove. Čeprav sam ni zmožen izvajati eksperimentov ali reševati enačb, ki so za to raziskovanje potrebne, je skozi desetletja neprekinjenega stika s to skupnostjo usvojil njeno strokovno govorico do te mere, da je v posebej zasnovanem testu – t. i. imitacijski igri, zasnovani po zgledu Turingovega testa – uspel prepričati druge fizike, da ne morejo ločiti njegovih odgovorov od odgovorov pravih fizikov, ki se ukvarjajo z gravitacijskimi valovi.

Ta teorija ima neposredne implikacije za razumevanje komuniciranja znanosti. Komunikator znanosti ne potrebuje raziskovalne ekspertize – ni nujno, da je sam zmožen izvajati raziskave na področjih, o katerih komunicira. Mora pa razviti visoko stopnjo interakcijske ekspertize: zmožnost, da ponotranji jezik, pojmovni okvir in merila stroke do te mere, da lahko avtonomno presoja o verodostojnosti in kontekstu informacij. To pomeni, da lahko identificira, kaj je v stroki sprejeto in kaj sporno, kaj je dobro utemeljeno in kaj špekulativno, kateri viri so zanesljivi in kateri ne – ne da bi se pri tem zanašal zgolj na izjave posameznih strokovnjakov.

S tem komunikator znanosti postane legitimni epistemološki agent, ne le pasivni prenašalec informacij. Njegova avtoriteta ne temelji na tem, da bi bil sam raziskovalec, ampak na tem, da je skozi dolgotrajno potopitev v strokovne skupnosti usvojil njihove standarde presoje do te mere, da lahko sam avtoritativno govori o stanju njihovega vedenja. To je kvalitativno drugačna pozicija od novinarja, ki ostaja zunaj strokovne skupnosti in se zanaša na izjave njenih članov.

Komuniciranje znanosti lahko zato opredelim kot dvostopenjski proces. Prva stopnja je identifikacija trenutne ravni konsenza in negotovosti o znanstvenem vprašanju v znanstveni skupnosti. To zahteva temeljit pregled literature, poznavanje relevantnih razprav v stroki, pogosto tudi neposreden stik s strokovnjaki, ki lahko pojasnijo nianse, ki iz literature niso neposredno razvidne. Rezultat te stopnje je jasna slika o tem, kaj stroka ve, česa ne ve, kje so negotovosti in kje so meje veljavnosti posameznih spoznanj.

Druga stopnja je izbira najprimernejšega načina posredovanja teh informacij ciljnemu občinstvu. To zahteva razumevanje izhodiščnega znanja, pričakovanj in pojmovnega okvira tistih, ki jim je komunikacija namenjena. Zahteva sposobnost iskanja ustreznih analogij, prispodob in poenostavitev, ki ohranijo bistvo strokovnih spoznanj, ne da bi jih popačile. Zahteva tudi občutek za to, kaj je za dano občinstvo relevantno in kaj bo vzbudilo zanimanje in zaupanje.

Nobena od teh dveh stopenj ni trivialna. Prva stopnja zahteva epistemološko delo, ki je marsikdaj zahtevnejše, kot se zdi na prvi pogled. Znanstvena literatura je ogromna in pogosto protislovna. Znanstveniki sami se med seboj ne strinjajo vedno, kdaj je nek sklep dovolj utemeljen, da lahko govorimo o konsenzu. Nekateri glasni posamezniki v javnosti zastopajo stališča, ki v stroki nimajo široke podpore, a lahko ustvarijo vtis, da gre za legitimno strokovno razpravo. Naloga komunikatorja znanosti je, da se skozi to kompleksnost prebije do jasne slike o tem, kaj lahko z gotovostjo trdimo, kaj je verjetno, kaj je mogoče in kaj je špekulativno.

Druga stopnja pa zahteva sposobnosti, ki niso samoumevne niti za najboljše znanstvenike. Sposobnost jasne, razumljive razlage je talent, ki ga je mogoče razvijati, ni pa nujno prisoten pri vsakomur, ki obvlada strokovno snov. Carl Sagan, eden najpomembnejših komunikatorjev znanosti dvajsetega stoletja, je imel izjemen dar predstaviti kompleksne astronomske in fizikalne pojave tako, da so postali dostopni in navdušujoči za milijone gledalcev. A Sagan ni bil izjema le po svojih komunikacijskih sposobnostih – bil je tudi odličen znanstvenik, ki je razumel snov, o kateri je govoril, dovolj globoko, da jo je lahko poenostavil, ne da bi jo popačil.

Pomembno je poudariti, da komuniciranje znanosti ne pomeni zgolj širjenja pozitivnih novic o znanstvenih odkritjih. Vključuje tudi kritično refleksijo znanosti same, opozarjanje na omejitve znanstvenega vedenja, pojasnjevanje negotovosti in nenazadnje razkrivanje slabe ali lažne znanosti. Kadar posamezniki z akademskimi nazivi v javnosti širijo stališča, ki v stroki nimajo podpore, je naloga komunikatorjev znanosti, da na to opozorijo. Kadar se v medijih širijo napačne interpretacije znanstvenih raziskav, je naloga komunikatorjev znanosti, da jih popravijo. Kadar promocijska sporočila ustvarjajo napačne vtise o stanju znanstvenega vedenja, je naloga komunikatorjev znanosti, da zagotovijo protiutež.

Ta kritična funkcija komuniciranja znanosti je morda celo pomembnejša od pozitivne funkcije širjenja znanstvenih spoznanj. V času, ko se dezinformacije širijo hitro in učinkovito, ko imajo tudi marginalna stališča lahko velik doseg in ko je zaupanje v institucije omajano, je sposobnost ločevanja verodostojnega od nezanesljivega ključnega pomena za zdravo delovanje demokratične družbe.

Vloga komunikatorja znanosti pa presega tudi to kritično funkcijo. Razumeti jo moramo v luči sodobne socialne epistemologije, kot jo opredeljujeta filozofinja Helen Longino (Science as Social Knowledge, 1990) in zgodovinarka znanosti Naomi Oreskes (Why Trust Science?, 2019). Longino je razvila vplivno tezo, da znanstvena objektivnost ni lastnost posameznika, ampak lastnost skupnosti – natančneje, lastnost skupnosti, ki omogoča in spodbuja t. i. transformativno kritiko (transformative criticism). Gre za proces, v katerem so trditve podvržene kritiki iz čim bolj raznolikih perspektiv, kar omogoča odkrivanje skritih predpostavk in slepih peg, ki jih posamezni raziskovalci ali celo cele raziskovalne skupnosti morda ne opazijo.

Oreskes to tezo povzema in razširja. V njenem delu Why Trust Science? argumentira, da zaupanje v znanost ni upravičeno zaradi kakšne posebne znanstvene metode – saj enotne znanstvene metode sploh ni – ampak zaradi družbenega procesa, v katerem so trditve podvržene strogemu preverjanju. Ta proces imenuje transformacijsko izpraševanje (transformative interrogation): izpraševanje, ker gre za zahtevno, včasih neprijetno soočanje s kritiko, in transformacijsko, ker skozi čas preoblikuje naše razumevanje sveta. Ključno spoznanje je, da je ta proces tem bolj učinkovit, čim bolj raznolika je skupnost, ki v njem sodeluje. Raznolikost perspektiv, ozadij in vrednotnih okvirov omogoča, da pridejo na dan predpostavke, ki bi sicer ostale neizprašane.

Tu komunikator znanosti nastopa kot ključni člen. S tem, ko znanstvena spoznanja prenaša izven ozkega kroga specialistov in jih sooča z vprašanji širše javnosti, razbija hermetičnost strokovnih mehurčkov. Laična vprašanja niso vedno naivna – pogosto opozarjajo na nejasnosti, protislovja ali družbene implikacije, ki so jih raziskovalci, potopljeni v svoj specializiran svet, spregledali. Dober komunikator znanosti s svojo interakcijsko ekspertizo zna ta vprašanja prepoznati, artikulirati in posredovati nazaj v strokovno skupnost.

Komuniciranje znanosti torej ni le »poliranje« končnega izdelka, pripravljanje znanosti za zunanjo porabo. Je povratna zanka, ki prispeva k večji robustnosti in zanesljivosti same znanosti. Kadar komunikator opozori, da določena trditev ni razumljiva širši javnosti, to pogosto pomeni, da trditev ni dovolj jasna niti znotraj stroke – le da so se strokovnjaki nanjo navadili in je ne izprašujejo več. Kadar komunikator opozori, da ima določena ugotovitev družbene implikacije, ki jih raziskovalci niso naslovili, to pogosto pomeni, da so te implikacije resnične in da bi jih morala nasloviti tudi stroka.

S tega vidika je komuniciranje znanosti sestavni del znanstvenega procesa, ne le njegov dodatek. Prispeva k tistemu, kar Longino imenuje »družbena objektivnost« – objektivnost, ki je ni mogoče doseči z nobeno posamezno metodo ali nobenim posameznim umom, ampak le skozi kritično interakcijo raznolikih perspektiv. Komunikator znanosti je eden od nosilcev te raznolikosti: prinaša perspektivo, ki je strokovnjaki sami nimajo, in s tem krepi epistemološko robustnost celotnega sistema.

3. Zakaj je razločitev pomembna

Razločitev med tremi oblikami javne komunikacije o znanosti ni zgolj akademska vaja v pojmovni analizi. Ima konkretne posledice za to, kako razumemo vloge posameznih akterjev, kakšna pričakovanja imamo do njih, kako organiziramo in vrednotimo njihovo delo ter nenazadnje kakšno kakovost informacij prejme javnost. V tem poglavju bom pokazal, zakaj je ta razločitev pomembna iz epistemoloških razlogov, kakšne so njene praktične posledice in kakšne institucionalne implikacije iz nje izhajajo.

3.1 Epistemološki razlogi

Vsaka od treh oblik javne komunikacije o znanosti ima drugačen odnos do resnice in verodostojnosti. Ta razlika ni stopenjska, ampak kategorična – ne gre za to, da bi bila ena oblika bolj ali manj zavezana resnici, ampak za to, da ima vsaka oblika drugačno epistemološko strukturo.

Znanstveni novinar je zavezan resničnosti svojega poročanja, ne pa resničnosti vsebin, o katerih poroča. Njegova naloga je resnično poročati, kaj so povedali strokovnjaki, ki jih je povprašal. Če strokovnjak pove nekaj, kar se izkaže za napačno, novinar ni naredil napake, če je korektno poročal, kaj je strokovnjak povedal. Napaka bi bila, če bi napačno citiral ali če bi strokovnjaku pripisal stališča, ki jih ta ni izrazil. Novinar je torej epistemološki posrednik – njegova zaveza resnici se nanaša na točnost posredovanja, ne na točnost posredovane vsebine.

Promocijske aktivnosti imajo do resnice instrumentalen odnos. Niso nujno lažne, saj se dobra promocija opira na resnične dosežke in si jih ne izmišljuje. A resnica ni njihov primarni cilj. Primarni cilj je pozitivna javna podoba institucije ali posameznika. Kadar je resnica v službi tega cilja, bo predstavljena; kadar ni, bo zamolčana ali relativizirana. To ni neetično početje, dokler je vsem jasno, da gre za promocijo. Problematično postane šele, kadar promocijski material dobi status nevtralne informacije.

Komunikator znanosti ima do resnice neposreden, nepogojni odnos. Njegova trditev, da znanstveni konsenz pravi nekaj določenega, je resnična ali napačna neodvisno od tega, kaj so povedali posamezni strokovnjaki, ki jih je povprašal. Če komunikator trdi, da je neka teza strokovno dobro utemeljena, pa v resnici ni, je naredil napako – tudi če je vsi strokovnjaki, s katerimi se je pogovarjal, podprli. Komunikator znanosti je torej epistemološki agent – sam je odgovoren za resničnost svojih trditev o stanju znanstvenega vedenja.

Ta razlika ima pomembno posledico za vprašanje zaupanja. Kadar bralec zaupa znanstvenemu novinarju, zaupa njegovi novinarski kompetenci – sposobnosti poiskati relevantne vire, jim zastaviti prava vprašanja in korektno poročati njihove odgovore. Kadar bralec zaupa komunikatorju znanosti, zaupa njegovi epistemološki kompetenci – sposobnosti pravilno identificirati znanstveni konsenz in njegove negotovosti. To sta kvalitativno različni vrsti zaupanja, ki zahtevata kvalitativno različne kompetence.

Zamenjevanje teh vlog vodi v zmedo glede tega, komu in čemu lahko javnost zaupa. Če od novinarja pričakujemo, da bo sam presojal znanstveni konsenz, mu nalagamo nalogo, za katero ni usposobljen. Če od komunikatorja znanosti pričakujemo, da bo zgolj posredoval izjave strokovnjakov, zapravljamo njegovo specifično kompetentnost. Če promocijske materiale obravnavamo kot nevtralne informacije, smo zavedeni glede interesov, ki jim ti materiali služijo.

3.2 Praktične posledice

Pojmovna nejasnost med tremi oblikami javne komunikacije o znanosti ima vrsto praktičnih posledic, ki so se med pandemijo pokazale z vso ostrino.

Prva posledica zadeva urednike medijev. Če uredniki ne razločujejo jasno med znanstvenim novinarstvom in komuniciranjem znanosti, lahko od novinarjev pričakujejo kompetence, ki jih ti nimajo. Med pandemijo so se novinarji pogosto znašli v situaciji, ko so morali presojati, kateri strokovnjaki govorijo v skladu s konsenzom in kateri ne. To preseganje pristojnosti je vodilo v dve vrsti napak. Nekateri uredniki so v imenu uravnoteženosti dajali enakovreden prostor konsenzu stroke in marginalnim stališčem, saj niso imeli meril za razločevanje. Drugi uredniki so se oprli na lastno presojo ali presojo posameznih strokovnjakov, ki so jim zaupali, pri čemer so včasih zadeli, včasih pa ne.

Če bi bila vloga komunikatorja znanosti jasno opredeljena in institucionalno umeščena, bi lahko uredniki pri takšnih vprašanjih poiskali pomoč usposobljenih strokovnjakov, katerih specifična kompetenca je prav identifikacija znanstvenega konsenza. Tako pa so bili prepuščeni sami sebi ali naključnim stikom s strokovnjaki, ki so bili pripravljeni javno nastopati.

Druga posledica zadeva same strokovnjake. Znanstveniki, ki nastopajo v javnosti, imajo lahko zelo različne vloge, ki niso vedno jasno razločene. Lahko nastopajo kot predstavniki svojih institucij – tedaj opravljajo promocijsko funkcijo. Lahko nastopajo kot viri za novinarje – tedaj so del novinarskega procesa. Lahko pa nastopajo kot komunikatorji znanosti – tedaj sami prevzemajo odgovornost za verodostojnost svojih trditev o stanju znanstvenega vedenja.

Te vloge zahtevajo različne pristope. Kot predstavnik institucije bo znanstvenik poudarjal dosežke svoje skupine in morda minimiziral omejitve. Kot vir za novinarja bo odgovarjal na zastavljena vprašanja in prepuščal novinarju, kako bo njegove odgovore umestil v širši kontekst. Kot komunikator znanosti pa mora sam poskrbeti za celovito, uravnoteženo predstavitev stanja vedenja, vključno z negotovostmi in omejitvami.

Kadar te vloge niso jasno razločene – ne pri samih znanstvenikih ne pri javnosti – prihaja do nesporazumov in razočaranj. Javnost lahko od znanstvenika, ki nastopa kot komunikator, pričakuje promocijsko navdušenje nad najnovejšimi odkritji. Ali pa lahko od znanstvenika, ki nastopa kot vir za novinarje, pričakuje celovito predstavitev konsenza, čeprav je v resnici povedal le svoje osebno stališče.

Tretja posledica zadeva usposabljanje in profesionalizacijo. Če komuniciranje znanosti ni prepoznano kot posebna dejavnost z lastnimi kompetencami, ni jasno, kakšno usposabljanje bi morali prejeti tisti, ki se z njim ukvarjajo. Ali je dovolj novinarska izobrazba? Ali je dovolj znanstvena izobrazba? Ali zadošča talent in izkušnje?

Izkušnje kažejo, da nobena od omenjenih podlag sama po sebi ne zadošča. Novinar brez poglobljenega uvida v znanstveni proces ne more zanesljivo prepoznati strokovnega konsenza, znanstvenik brez komunikacijskih kompetenc pa ne zna prevesti kompleksnih vsebin v jezik, razumljiv laikom. Čeprav lahko talent in kilometrina delno zapolnita to vrzel, je za širjenje dobrih praks in dvig splošnega standarda nujno sistemsko usposabljanje.

Dokler komuniciranje znanosti ostaja pojmovno nejasno, ostaja nejasno tudi, kakšno usposabljanje je zanj potrebno. Posledica je, da se področje razvija ad hoc, odvisno od iniciative posameznikov, brez jasne karierne poti in brez sistematičnega prenosa znanja.

3.3 Institucionalne implikacije

Pojmovna razločitev med tremi oblikami javne komunikacije o znanosti ima pomembne implikacije za institucionalno ureditev tega področja.

Znanstveno novinarstvo je že dolgo prepoznano kot posebna specializacija znotraj novinarstva. Ima svoje poklicne standarde, svoja združenja, svoje nagrade. Novinarji, ki se ukvarjajo z znanostjo, so del novinarske skupnosti, hkrati pa imajo specifične kompetence, ki jih drugi novinarji nimajo. Njihovo delo je vrednoteno po novinarskih merilih, a z upoštevanjem specifik področja.

Promocijske aktivnosti so prav tako institucionalno jasno umeščene. Službe za odnose z javnostmi so del organizacijske strukture raziskovalnih institucij. Njihovi zaposleni imajo praviloma izobrazbo s področja komuniciranja ali odnosov z javnostmi. Njihovo delo je vrednoteno po merilih uspešnosti promocije – medijski doseg, javna podoba institucije, uspešnost pri pridobivanju pozornosti za raziskovalne dosežke.

V slovenskem prostoru komuniciranje znanosti v ožjem pomenu ostaja brez jasne institucionalne umestitve. Čeprav literatura ponuja jasne nastavke za kompetenčni model – predvsem v obliki »interakcijske ekspertize« (Collins & Evans, 2007) in zmožnosti identifikacije konsenza – ta dejavnost pri nas ni prepoznana kot samostojna strokovna praksa. Posledično umanjka celotna podporna struktura: ni karierne poti, ki bi omogočala profesionalizacijo, ni sistematičnega usposabljanja za prenos dobrih praks in, kar je ključno, delo na tem področju ostaja spregledano v sistemu vrednotenja znanstvene odličnosti.

Posledica je, da se s komuniciranjem znanosti ukvarjajo posamezniki z zelo različnimi ozadji in na zelo različne načine. Nekateri so znanstveniki, ki so razvili komunikacijske veščine. Nekateri so novinarji, ki so pridobili poglobljeno razumevanje znanosti. Nekateri so ljubitelji, ki se s tem ukvarjajo v prostem času. Njihovo delo ni nikjer sistematično ovrednoteno, pogosto ni ustrezno plačano, predvsem pa ni prepoznano kot legitimen del znanstvene dejavnosti.

Ta institucionalna praznina ni le slovenska posebnost. A v okoljih z daljšo tradicijo se že vrsto let odvijajo razprave o tem, kako komuniciranje znanosti ustrezno institucionalno umestiti. Na Nizozemskem je leta 2022 nacionalna akademija znanosti objavila poročilo z naslovom Science Communication by Scientists: Rewarded!, ki sistematično obravnava vprašanje, kako prepoznati in ovrednotiti delo znanstvenikov na področju komuniciranja znanosti. V Veliki Britaniji ima komuniciranje znanosti že desetletja višjo stopnjo institucionalne prepoznavnosti, vključno s profesurami za javno razumevanje znanosti in sistematičnim financiranjem tovrstnih aktivnosti.

Slovenska znanstvena politika je v dokumentu Komuniciranje znanosti v Sloveniji: pregled in analiza stanja s smernicami in priporočili za izboljšave (Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije, 2024) prvič sistematično obravnavala to področje in predlagala vrsto ukrepov za njegovo ureditev. Vendar je dokument sprožil tudi javne odzive nekaterih raziskovalnih ustanov, ki so med drugim problematizirali prav opredelitve in razmejitve med komuniciranjem znanosti ter sorodnimi komunikacijskimi dejavnostmi (Institut “Jožef Stefan”, Kemijski inštitut, & Univerza v Ljubljani, 2024). Ti odzivi dodatno kažejo na pomen pojmovne razjasnitve, ki jo poskušam podati v tem članku.

Če želimo komuniciranje znanosti ustrezno institucionalno umestiti, moramo najprej doseči soglasje o tem, kaj ta dejavnost sploh je in po čem se loči od sorodnih dejavnosti. Šele tedaj lahko smiselno razpravljamo o tem, kakšne kompetence zahteva, kakšno usposabljanje je zanj potrebno, kako naj bo vrednoteno in kakšna naj bo njegova umestitev v akademskem okolju.

4. Pandemija kot preizkusni kamen

Pandemija COVID-19 je bila za javno komunikacijo o znanosti preizkus brez primere. Nikoli prej v sodobni zgodovini ni bilo potrebe po hitrem, zanesljivem in razumljivem posredovanju znanstvenih spoznanj tako velike, hkrati pa tudi nikoli prej razmere za to niso bile tako zahtevne. Znanje o novem virusu se je spreminjalo iz tedna v teden, včasih iz dneva v dan. Znanstveni članki so izhajali v neobvladljivih količinah, med njimi tudi preliminarne raziskave, ki še niso bile recenzirane. Strokovnjaki sami so se med seboj razhajali v ocenah in priporočilih, pogosto iz legitimnih razlogov, saj so izhajali iz različnih disciplinarnih izhodišč ali poudarjali različne vidike problema.

V takšnih razmerah so se pokazale vse prednosti in vse omejitve obstoječih praks javne komunikacije o znanosti. Pokazalo se je tudi, kaj bi bilo mogoče storiti drugače in bolje.

4.1 Dobre prakse

Med pandemijo so se pojavili primeri odlične prakse komuniciranja znanosti, ki jih je vredno analizirati in se iz njih učiti.

Eden najpogosteje navajanih primerov je pristop novozelandske vlade pod vodstvom premierke Jacinde Ardern. Ta pristop ni bil odličen le zaradi komunikacijskih sposobnosti same premierke, čeprav so bile te vsekakor nadpovprečne. Odličen je bil predvsem zaradi sistemske zasnove. Za predsednico vlade ni stala le skupina zdravnikov in epidemiologov, ampak tudi strokovnjaki za komuniciranje znanosti, ki so ji pomagali z iskanjem ustreznih analogij in prispodob. Vzpostavljen je bil sistem spremljanja, kako javnost razume sporočila. Če se je pokazalo, da so se začele širiti napačne interpretacije določenega pojava ali ukrepa, so poiskali načine, kako isto vsebino povedati še na drugačen, morda bolj razumljiv način.

Ta pristop ustreza temu, kar sem zgoraj opredelil kot dvostopenjski proces komuniciranja znanosti. Prva stopnja – identifikacija znanstvenega konsenza – je bila zagotovljena s sodelovanjem strokovnjakov z različnih področij. Druga stopnja – prevod v razumljivo obliko – je bila zagotovljena s sodelovanjem komunikacijskih strokovnjakov. Dodana pa je bila še tretja komponenta, ki je ključna za učinkovito komuniciranje: povratna zanka, ki omogoča preverjanje, ali je sporočilo dejansko doseglo naslovnike na način, kot je bilo zamišljeno.

Dvosmerna komunikacija je namreč bistvena za učinkovit prenos informacij. Ni dovolj, da komunikator pove vsebino na strokovno neoporečen način – preveriti mora tudi, ali jo je publika razumela. Če ni, mora poiskati drugačen način podajanja iste vsebine. To zahteva empatično vživljanje v občinstvo, spremljanje odzivov in pripravljenost na prilagajanje pristopa.

Drug primer dobre prakse, ki je še posebej relevanten za slovenski prostor, je pobuda Science Mamas’ Forum. Ta pobuda je nastala iz spoznanja, da je za učinkovito komuniciranje o cepljenju ključno vzpostaviti zaupanje med strokovnjaki in ciljno publiko. Mame, ki so hkrati znanstvenice, so se izkazale za učinkovite komunikatorke, ker so združevale strokovno usposobljenost z vživljanjem v skrbi in vprašanja, ki jih imajo druge mame.

Ta primer ilustrira pomembno spoznanje: učinkovitost komuniciranja znanosti ni odvisna le od kakovosti vsebine, ampak tudi od odnosa med komunikatorjem in občinstvom. Argumenti postanejo relevantni šele, ko se vzpostavi zaupanje. Zaupanje pa se lažje vzpostavi, če ima občinstvo občutek, da ga komunikator razume, da deli njegove skrbi in da govori iz izkustva, ki je občinstvu blizu.

To spoznanje ima pomembne implikacije za sistemsko ureditev komuniciranja znanosti. Ne more ga opravljati le majhna skupina poklicnih komunikatorjev, ki nagovarja celotno javnost. Potrebujemo raznovrstne komunikatorje, ki lahko nagovorijo različne dele javnosti – upokojence, mlade, kmete, športnike, poklicne skupine in druge skupnosti, ki imajo svoje specifične skrbi, vprašanja in načine razmišljanja.

4.2 Problematične prakse

Ob primerih dobre prakse je pandemija razkrila tudi vrsto problematičnih praks, ki so otežile učinkovito komunikacijo in prispevale k širjenju dezinformacij ter zmanjšanju zaupanja v znanost.

Prva problematična praksa je bilo dajanje enakovrednega prostora konsenzu stroke in marginalnim stališčem. V imenu novinarske uravnoteženosti so mediji pogosto soočali strokovnjake, ki so zastopali večinsko strokovno stališče, s strokovnjaki, ki so zastopali stališča, ki v stroki niso imela široke podpore. Takšno soočanje je ustvarjalo lažen vtis, da gre za legitimno strokovno razpravo med dvema enakovrednima stališčema, čeprav je bilo v resnici eno stališče podprto z obsežnimi dokazi in širokim konsenzom, drugo pa ne.

Ta praksa je problematična iz več razlogov. Gledalcu ali bralcu, ki sam ne more presoditi strokovnih vprašanj, daje napačno sliko o stanju znanstvenega vedenja. Sporoča mu, da je vprašanje še odprto, čeprav v resnici ni. Hkrati daje legitimnost stališčem, ki je strokovno ne zaslužijo, in s tem vzpodbuja dvom v ustaljene znanstvene ugotovitve.

Druga problematična praksa je bilo nekritično povzemanje promocijskih sporočil raziskovalnih institucij. Službe za odnose z javnostmi so pripravljale privlačne zgodbe o najnovejših raziskavah svojih institucij. Te zgodbe so pogosto poudarjale novost in pomembnost odkritij, zamolčevale pa omejitve in negotovosti. Mediji, ki so te zgodbe povzemali brez dodatnega preverjanja, so promocijski material predstavljali kot nevtralno znanstveno novico.

Med pandemijo je ta praksa dobila posebno razsežnost. Pritisk na objavljanje raziskav, povezanih s covidom, je bil ogromen. Nekatere raziskave so bile objavljene na pred-recenzijskih strežnikih, še preden so bile ustrezno preverjene. Promocijska sporočila o takšnih raziskavah so včasih pristala na naslovnicah, nato pa so se izkazala za preuranjena ali celo napačna. Takšne izkušnje so upravičeno zmanjševale zaupanje javnosti v znanstvene novice.

Tretja problematična praksa je bilo javno nastopanje strokovnjakov, ki so širili stališča, daleč od konsenza stroke, brez ustrezne kontekstualizacije. V Sloveniji smo bili priča primerom, ko so v medijih nastopali posamezniki z akademskimi nazivi in visokimi položaji, ki so zagovarjali stališča o izvoru virusa, učinkovitosti cepiv ali smiselnosti ukrepov, ki niso odražala večinskega strokovnega mnenja.

Takšni nastopi so še posebej škodljivi, ker izrabljajo avtoriteto, ki jo imajo akademski nazivi in institucije. Laična javnost težko presodi, da strokovnjak, ki nastopa kot profesor z ugledne univerze, v resnici zastopa manjšinsko ali celo marginalno stališče. Novinarski kodeks zahteva predstavitev različnih stališč, a ne daje jasnih navodil, kako ravnati, kadar eno stališče zastopa širok strokovni konsenz, drugo pa ozka skupina nasprotnikov.

V takšnih razmerah bi morali uredniki ob besedilu, v katerem so navedena problematična stališča, ki so v neskladju s konsenzom stroke, dodati vsaj opozorilo, da bi bilo bralcu jasno, za kakšno vrsto zapisa gre. Če medij na enak način objavlja strokovno dobro podprte informacije in stališča, ki jim stroka nasprotuje, takšno početje ne pripomore h kakovosti javne debate. A za takšno ravnanje bi potrebovali jasno opredelitev, kaj je konsenz stroke – in to je naloga, ki presega pristojnost novinarjev.

Četrta problematična praksa je bila zadržanost večine strokovnjakov pri javnem nastopanju. V Sloveniji se marsikdo od uveljavljenih raziskovalcev ne želi ali ne upa javno izpostaviti. Razlogi so raznovrstni: pomanjkanje medijskih izkušenj, strah pred negativnimi posledicami za znanstveno kariero, kultura akademskega okolja, ki javnega nastopanja ne ceni ali ga celo stigmatizira.

Posledica je, da je javni prostor prepuščen majhnemu številu strokovnjakov, ki so pripravljeni javno govoriti. Med njimi so mnogi odlični, nekateri pa so nagnjeni k pretiravanju ali zastopajo stališča, ki v stroki nimajo široke podpore. Če večina stroke molči, javnost nima vira, iz katerega bi lahko izvedela, da glasni posamezniki ne govorijo v njenem imenu.

Molk stroke ob pomembnih temah je problem za družbo, saj je prav spoštljiva in argumentirana debata bistvo same znanosti. Če se strokovnjaki javno ne oglašajo dovolj, znanost ne opravlja dobro svoje družbene vloge. Kadar posamezni strokovnjaki v javnosti širijo vsebine, ki so daleč od konsenza stroke, morajo drugi strokovnjaki intervenirati. Če tega ne storijo, lahko javnost upravičeno sklepa, da molk pomeni soglasje.

4.3 Kaj nas je pandemija naučila

Iz izkušenj pandemije izhaja pet ključnih spoznanj, ki so bistvena za sistemsko ureditev komuniciranja znanosti.

Prvo in temeljno spoznanje je, da identifikacija znanstvenega konsenza ni rutinsko opravilo, temveč zahteven epistemološki izziv. Pandemija je pokazala, kako zahtevno je v razmerah, ko se znanje hitro spreminja, pravilno določiti, kaj stroka ve, česa ne ve in kje so meje gotovosti. To ni naloga, ki bi jo lahko opravljal vsakdo, saj zahteva specifične kompetence, ki jih moramo sistematično razvijati in negovati.

Drugo spoznanje poudarja, da je razumljiv prenos informacij enako zahteven kot njihova verifikacija. Ni dovolj vedeti, kaj je res – ključno je to resnico ubesediti na način, ki doseže naslovnika. To zahteva vživljanje v občinstvo, iskanje ustreznih analogij, prispodob in primerov, ter pripravljenost na prilagajanje pristopa, če se pokaže, da sporočilo ni bilo razumljeno.

Tretje spoznanje postavlja zaupanje kot absolutni predpogoj učinkovite komunikacije. Argumenti dosežejo le tiste, ki so jim pripravljeni prisluhniti. Zaupanje se gradi z dolgoročnim delom in iskrenostjo, kar vključuje tudi pripravljenost priznati lastne napake in negotovosti. Komunikatorji, ki vzdržujejo lažen vtis nezmotljivosti, dolgoročno spodkopavajo ne le svojo verodostojnost, temveč avtoriteto znanosti same.

Četrto spoznanje razkriva potrebo po diverzifikaciji: znanost potrebuje ekosistem raznolikih komunikatorjev, ki lahko nagovorijo različne dele javnosti. Univerzalni komunikator, ki bi enako uspešno nagovarjal vse družbene skupine, ne obstaja. Potrebujemo nabor glasov z različnimi ozadji in izkušnjami, ki lahko avtentično vstopajo v različne skupnosti in v njih gradijo mostove zaupanja.

Peto in končno spoznanje pa je, da sistemska ureditev področja ni nadstandard, temveč nuja. Posledice institucionalne praznine so bile med pandemijo boleče očitne. Zanašanje na improvizacijo in dobro voljo posameznikov ne zadošča več – potrebujemo robustne sistemske rešitve, ki zagotavljajo trajnost, kakovost in dostopnost preverjenih informacij.

5. Sistemska ureditev področja

Če sprejmemo, da je komuniciranje znanosti specifična strokovna dejavnost, ki se razlikuje od znanstvenega novinarstva in promocijskih aktivnosti, in če sprejmemo, da je ta dejavnost pomembna za zdravo delovanje tako znanosti kot demokratične družbe, potem sledi vprašanje, kako jo sistemsko urediti. V tem poglavju bom najprej predstavil, kako so to vprašanje reševali v tujini, nato pa se posvetil specifičnim izzivom in možnostim v slovenskem prostoru.

5.1 Primerjava s tujino

Okolja z daljšo tradicijo komuniciranja znanosti so že pred desetletji začela razvijati sistemske rešitve za njegovo institucionalno umestitev. Pregled teh rešitev kaže, da sistemska ureditev komuniciranja znanosti ni utopija, ampak dosegljiv cilj, ki pa zahteva dolgotrajno prizadevanje in jasno pojmovno podlago.

Velika Britanija: od javnega razumevanja do dialoga

Velika Britanija ima na tem področju najdaljšo tradicijo. Prelomnico predstavlja poročilo Kraljeve družbe iz leta 1985, znano kot Bodmerjevo poročilo po predsedniku delovne skupine Walterju Bodmerju (Bodmer, 1985). Poročilo je sprožilo celo vrsto pobud: znanstvenikom je bilo rečeno, da imajo dolžnost komunicirati s sodržavljani, medije so pozvali k večji pokritosti znanosti, ustanovljene so bile nagrade za dobro komuniciranje znanosti, na univerzah so se pojavili izobraževalni programi, poslance in ministre pa so začeli svetovali v imenu znanstvene skupnosti.

Poročilo je poudarilo, da morajo znanstveniki znati komunicirati z javnostjo, biti pripravljeni to početi in to šteti za svojo dolžnost (Bodmer, 1985). Čeprav je bilo pozneje deležno kritik zaradi preveč enosmernega razumevanja komunikacije – osredotočalo se je na prenos znanja od znanosti k javnosti, manj pa na dialog – je vzpostavilo komuniciranje znanosti kot legitimen predmet javne politike in akademskega zanimanja.

Po objavi Bodmerjevega poročila je bil ustanovljen Odbor za javno razumevanje znanosti (COPUS), ki je povezal Kraljevo družbo, Britansko združenje za napredek znanosti in Kraljevo inštitucijo. COPUS je organiziral sheme financiranja za dejavnosti javnega razumevanja znanosti in podeljeval nagrade. Vzpostavljen je bil nacionalni teden znanosti, BBC in drugi mediji so okrepili znanstveno pokritost, časopisi pa so začeli zaposlovati specializirane znanstvene novinarje.

Konceptualni preobrat je prinesel drugi mejnik: poročilo Znanost in družba odbora za znanost in tehnologijo Lordske zbornice iz leta 2000. Končno poročilo je ugotovilo, da je odnos družbe do znanosti v kritični fazi, ter predlagalo vrsto priporočil za izboljšanje tega odnosa, predvsem prehod od zgolj podajanja informacij k vključevanju širše javnosti v dialog o tem, kaj bi znanost lahko in morala početi (House of Lords, 2000). Po vrsti kriz javnega zaupanja – od bolezni norih krav do gensko spremenjenih organizmov – je »javno razumevanje« postopoma zamenjal koncept »javne vključenosti« (public engagement), ki predvideva dvosmerno komunikacijo in aktivno udeležbo javnosti v oblikovanju znanstvene politike.

Sistemsko umeščanje komuniciranja znanosti v britanski akademski prostor se je odrazilo tudi v ustanovitvi namenskih profesur. Simonyijeva profesura za javno razumevanje znanosti na Univerzi v Oxfordu je bila ustanovljena leta 1995 za etologa Richarda Dawkinsa na podlagi donacije Charlesa Simonyija. Namen profesure je bil »prispevati k razumevanju znanosti s strani javnosti«, njen nosilec pa naj bi bil »vidni znanstvenik s talentom in zanimanjem za komuniciranje znanosti širokemu občinstvu«. Dawkins je profesuro zasedal od 1995 do 2008 in v tem času postal eden najvidnejših javnih intelektualcev. Po njem je profesuro prevzel matematik Marcus du Sautoy. Ustanovitev tovrstnih profesur na elitnih univerzah je simbolno potrdila, da je komuniciranje znanosti legitimna akademska dejavnost, vredna najvišjih položajev.

Ta tradicija se nadaljuje in krepi. Januarja 2025 je Hannah Fry nastopila položaj prve profesorice za javno razumevanje matematike na Univerzi v Cambridgeu. Njena karierna pot nazorno kaže, kako lahko komuniciranje znanosti postane polnopravna akademska kariera na najvišji ravni. Ob imenovanju je izjavila: »Komunikacija ni neobvezen dodatek. Če ustvarjate nekaj [npr. algoritme ali modele], kar uporablja javnost ali kar prihaja v stik s svetom na splošno, potem menim, da je resnično vaša moralna dolžnost, da v proces vključite ljudi, na katere vaše delo vpliva.« (University of Cambridge, 2024).

Danes ima Velika Britanija dobro razvit sistem podpore komuniciranju znanosti. Nacionalna agencija UK Research and Innovation financira komunikacijske aktivnosti kot del raziskovalnih projektov. Sistem vrednotenja raziskovalne odličnosti Research Excellence Framework (REF) vključuje oceno družbenega vpliva raziskav kot eno od treh komponent vrednotenja, pri čemer se utež te komponente povečuje: z 20 % v letu 2014 na 25 % v letu 2021, v letu 2029 pa bo komponenta preimenovana v »Vključenost in vpliv« (Engagement and Impact), kar kaže na premik od ozko razumljenega vpliva k širšemu pojmovanju javne vključenosti.

Nizozemska: sistemski model priznanja in vrednotenja

Nizozemska je v zadnjih letih postala mednarodna referenčna točka na področju institucionalne podpore komuniciranju znanosti. Pristop je sistematičen in celovit, saj vključuje tako raziskovalno fazo ugotavljanja potreb kot tudi praktične ukrepe.

Ministrstvo za izobraževanje, kulturo in znanost (OCW) je leta 2019 pozvalo Kraljevo nizozemsko akademijo znanosti in umetnosti (KNAW) k oblikovanju programa, ki bi naslovil dejstvo, da komuniciranje znanosti kljub vse večjim pričakovanjem ni formalno priznano kot del akademskih obveznosti. Program Wetenschapscommunicatie door wetenschappers: Gewaardeerd! (Komuniciranje znanosti s strani znanstvenikov: Cenjeno!) se je odvijal med oktobrom 2020 in oktobrom 2022 ter je obsegal tri komponente: pilotni sklad za finančne spodbude (91 raziskovalnih skupin iz vseh disciplin in univerz), program obogatitve za mreženje ter sistematično raziskavo Inštituta Athena z Univerze v Amsterdamu (KNAW, 2022).

Raziskava je identificirala ključna »vozlišča« medsebojno povezanih težav: eksternalizacijo komuniciranja znanosti kot nekaj »poleg« rednega dela, začasnost zaposlitev in projektno logiko, negotovost ob delovanju zunaj ustaljenih akademskih okvirov ter pomanjkanje infrastrukture za ohranjanje znanja. Rezultat je, da se znanstveniki znajdejo v »razkolu med zahtevami in možnostmi za komuniciranje znanosti« (KNAW, 2022).

Na tej podlagi je bilo oktobra 2022 objavljeno poročilo, ki je formuliralo štiri ključna priporočila: povezati komuniciranje znanosti s politikami odprte znanosti; priznati ga kot polnovreden del akademskega nabora nalog v okviru nacionalnega programa Erkennen en Waarderen (Priznavanje in vrednotenje); vgraditi ga v vse faze raziskovalnega dela; in obravnavati ga kot stroko z lastno ekspertizo (KNAW, 2022). Peter-Paul Verbeek, takratni rektor Univerze v Amsterdamu in predsednik svetovalnega odbora programa, je ob objavi zapisal: »Pri večini znanstvenikov bijeta dve srci: eno je usmerjeno k pridobivanju znanja in vpogledov, drugo k prispevanju družbi« (KNAW, 2022).

Nizozemski model je dobil nadaljevanje. Leta 2024 je bil ustanovljen Nacionalni center za ekspertizo na področju znanosti in družbe (NEWS – Nationaal Expertisecentrum Wetenschap & Samenleving) s proračunom deset milijonov evrov za desetletno obdobje. Center zbira in deli znanja, povezuje praktike in svetuje znanstvenikom ter institucijam pri oblikovanju dialogov z javnostjo. NEWS deluje kot katalizator, ki krepi povezave med znanostjo in družbo z boljšim komuniciranjem znanosti, pri čemer sam ne komunicira z javnostjo neposredno, temveč podpira obstoječi ekosistem.

Lekcije za slovenski prostor

Te tuje izkušnje pričajo, da sistemska ureditev komuniciranja znanosti zahteva dolgotrajno prizadevanje, konceptualni razvoj in sodelovanje med različnimi deležniki. Britanska izkušnja kaže na pomen ustanovitve namenskih profesur, ki simbolno potrjujejo legitimnost komuniciranja znanosti kot akademske dejavnosti, ter na postopen premik od enosmernega modela prenosa znanja k dialogu z javnostjo. Nizozemska izkušnja kaže na vrednost sistematičnega raziskovanja potreb in ovir, na potrebo po povezavi komuniciranja znanosti z obstoječimi programi vrednotenja akademskega dela ter na pomen nacionalne koordinacije in dolgoročne finančne zaveze. Ključna lekcija obeh modelov je, da komuniciranje znanosti ne more uspevati le na podlagi osebne motivacije posameznikov, temveč zahteva sistemske spremembe v vrednotenju akademskega dela, organizaciji delovnega časa in finančni podpori institucij.

5.2 Slovenska situacija

Slovenija ima na področju komuniciranja znanosti razmeroma bogato tradicijo posameznih pobud, nima pa sistemske ureditve. V javnem prostoru delujejo posamezniki in organizacije, ki opravljajo dragoceno delo, a brez ustrezne institucionalne podpore, brez jasne karierne poti in brez sistemskega vrednotenja.

Te pobude so dragocene in zaslužijo podporo. A same po sebi ne tvorijo sistema. Delujejo vzporedno, brez skupne strategije, pogosto odvisne od entuziazma posameznikov ali kratkoročnega projektnega financiranja. Kadar posameznik, ki je dolga leta nosil neko pobudo, odstopi ali se upokoji, pobuda pogosto zamre.

Leta 2024 je Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije objavilo dokument Komuniciranje znanosti v Sloveniji: pregled in analiza stanja s smernicami in priporočili za izboljšave, ki je prvič sistematično obravnaval to področje v slovenskem kontekstu. Analiziral je obstoječe prakse in primerjal stanje s tujino. Predlagal je vrsto ukrepov za izboljšanje stanja.

Med predlaganimi ukrepi so bili: profesionalizacija komuniciranja znanosti z vzpostavitvijo karierne poti in ustreznim vrednotenjem dela; vključevanje komuniciranja v raziskovalno prakso že v fazi načrtovanja projektov; zagotovitev finančne podpore kot dela javnega financiranja znanosti; uvedba kategorije za dosežke na področju komuniciranja med državnimi nagradami za znanost; usklajevanje s politikami odprte znanosti; vzpostavitev nacionalnega vozlišča in mreže strokovnjakov; sistematično spremljanje učinkovitosti pristopov; jasna normativna opredelitev v zakonodaji.

Dokument je naletel na raznolike odzive. Podprli so ga tisti, ki v komuniciranju znanosti vidijo pomembno, a zapostavljeno področje. Nasprotovali pa so mu predstavniki nekaterih velikih raziskovalnih institucij, ki so oporekali razločevanju med komuniciranjem znanosti in promocijskimi aktivnostmi.

Ta odpor ilustrira osrednji problem, ki ga obravnavam v tem članku. Če pojmovne razločitve med različnimi oblikami javne komunikacije o znanosti ni, potem ni mogoče smiselno razpravljati o tem, kako posamezno obliko sistemsko urediti. Promocijske službe raziskovalnih institucij imajo legitimno vlogo, a ta vloga ni isto kot komuniciranje znanosti. Če to dvoje mešamo, ne moremo niti ene niti druge dejavnosti ustrezno opredeliti, ovrednotiti in podpreti.

5.3 Terminološka razjasnitev

Glede na uveljavljeno rabo, po kateri se izraz »komuniciranje znanosti« v slovenskem prostoru uporablja kot krovna oznaka za raznolike dejavnosti, se zastavlja vprašanje, kako terminološko razrešiti nejasnosti.

Ena možnost bi bila uvesti nov izraz za dejavnost, ki sem jo v tem članku opredelil v ožjem pomenu. Izrazi, kot so »refleksija znanosti« ali »poglobljeno komuniciranje znanosti«, bi poudarili specifično naravo te dejavnosti. A novi izrazi se težko uveljavijo, še posebej če obstajajo uveljavljeni izrazi, ki sicer niso povsem ustrezni.

Druga možnost, ki se mi zdi bolj obetavna, je ohraniti izraz »komuniciranje znanosti« za specifično dejavnost, ki sem jo opredelil, in uvesti krovni izraz za vse oblike javne komunikacije o znanosti. Predlagam, da za krovno oznako uporabimo izraz »javna komunikacija o znanosti«, ki zajema tako znanstveno novinarstvo kot promocijske aktivnosti in komuniciranje znanosti v ožjem pomenu.

Ta rešitev ima več prednosti. Ohranja kontinuiteto z mednarodno terminologijo, kjer se izraz »science communication« vse bolj razume kot oznaka za specifično strokovno dejavnost. Omogoča jasno razločevanje med krovnim pojmom in specifičnimi oblikami. In ne zahteva uvajanja povsem novih izrazov, ampak le razjasnitev pomenskih razmerij med obstoječimi.

Seveda pa terminološka razjasnitev sama po sebi ne zadošča. Treba jo je utemeljiti z vsebinsko razločitvijo, kar sem poskušal storiti v prejšnjih poglavjih. In treba jo je uveljaviti v praksi, kar zahteva dolgotrajno prizadevanje in široko soglasje. A brez terminološke jasnosti je vsebinska razločitev težko prenosljiva in težko postane podlaga za institucionalne ureditve.

5.4 Pogoji za učinkovito delovanje

Če želimo, da komuniciranje znanosti učinkovito opravlja svojo družbeno vlogo, moramo zagotoviti določene razmere za njegovo delovanje.

Prvi pogoj je neodvisnost od promocijskih pritiskov. Komunikator znanosti mora biti zmožen govoriti o stanju znanstvenega vedenja brez ozira na to, kako bo to vplivalo na javno podobo posameznih institucij ali raziskovalcev. Če je njegovo delo podrejeno promocijskim ciljem, ne more opravljati kritične funkcije, ki je bistveni del komuniciranja znanosti.

To ne pomeni, da komunikatorji znanosti ne morejo biti zaposleni na raziskovalnih institucijah. Pomeni pa, da mora biti njihova vloga jasno ločena od vloge služb za odnose z javnostmi. In pomeni, da morajo imeti institucionalno zaščito, ki jim omogoča, da govorijo resnico, tudi kadar ta ni všeč njihovim delodajalcem.

Drugi pogoj je dostop do strokovne skupnosti. Komunikator znanosti mora imeti možnost poiskati strokovno pomoč, kadar naleti na vprašanja, ki presegajo njegovo neposredno usposobljenost. Idealno bi bilo, da obstaja mreža strokovnjakov z različnih področij, ki so pripravljeni sodelovati s komunikatorji znanosti in jim pomagati identificirati stanje konsenza na svojih področjih.

Takšno mrežo je lažje vzpostaviti, če je komuniciranje znanosti prepoznano kot legitimna in koristna dejavnost. Če strokovnjaki vidijo, da komunikatorji opravljajo pomembno delo, ki koristi tako znanosti kot družbi, bodo bolj pripravljeni sodelovati. Če pa v komunikatorjih vidijo konkurente ali celo grožnjo, bo sodelovanje oteženo.

Tretji pogoj je ustrezna usposobljenost. Komuniciranje znanosti zahteva specifične kompetence, ki niso samoumevne niti za znanstvenike niti za novinarje. Potrebujemo programe usposabljanja, ki razvijajo tako epistemološke kompetence za identifikacijo konsenza kot komunikacijske kompetence za njegov prevod v razumljivo obliko.

Takšno usposabljanje bi moralo biti dostopno tako tistim, ki se želijo komuniciranju znanosti posvetiti poklicno, kot tistim raziskovalcem, ki želijo ob svojem primarnem delu občasno komunicirati s širšo javnostjo. Pri prvih bi bilo usposabljanje temeljitejše in bi vodilo k formalni kvalifikaciji. Pri drugih bi šlo za krajše oblike, ki bi zagotovile osnovno usposobljenost.

Četrti pogoj je ustrezno vrednotenje in financiranje. Dokler delo na področju komuniciranja znanosti ni ustrezno ovrednoteno v sistemu vrednotenja znanstvenega dela, bo to delo marginalizirano. Raziskovalci, ki se mu posvečajo, bodo za to kaznovani pri napredovanjih. Institucije ne bodo imele vzpodbude, da bi ga podpirale.

To ne pomeni, da bi moralo komuniciranje znanosti šteti enako kot objava v vrhunski znanstveni reviji. Pomeni pa, da bi moralo biti prepoznano kot legitimna oblika znanstvene dejavnosti, ki si zasluži ovrednotenje in podporo. Nizozemsko poročilo govori o »prepoznavanju in nagrajevanju« – to je cilj, h kateremu bi morali stremeti tudi v slovenskem prostoru.

Peti pogoj je dolgoročna stabilnost. Komuniciranje znanosti ne more delovati na podlagi kratkoročnih projektov, ki se končajo po dveh ali treh letih. Potrebuje stabilno institucionalno okolje, v katerem se lahko razvijajo dolgoročni programi, mreže in kompetence.

To govori v prid institucionalni umestitvi komuniciranja znanosti v obstoječe trajne strukture – univerze, akademije, nacionalne raziskovalne organizacije. Projektno financiranje je lahko koristno dopolnilo, ne more pa biti osnova za trajno dejavnost.

6. Zaključek

V tem članku sem poskušal utemeljiti tezo, da je komuniciranje znanosti specifična strokovna dejavnost, ki se kategorično razlikuje od znanstvenega novinarstva in promocijskih aktivnosti, čeprav se vse tri oblike javne komunikacije o znanosti v praksi pogosto prepletajo in čeprav se v slovenskem prostoru vse tri pogosto označujejo z istim izrazom.

Razlika med temi tremi oblikami ni stopenjska, ampak kategorična. Znanstveni novinar je epistemološki posrednik, ki poroča, kaj pravijo strokovnjaki, sam pa ni garant verodostojnosti njihovih trditev. Promocijske aktivnosti služijo interesom naročnika in imajo do resnice instrumentalen odnos. Komunikator znanosti pa sam prevzema odgovornost za resničnost svojih trditev o stanju znanstvenega vedenja. Je epistemološki agent, ne zgolj posrednik ali zagovornik.

Ta razlika ima pomembne posledice. Pomeni, da komuniciranje znanosti zahteva specifično dvojno usposobljenost: epistemološko kompetentnost za identifikacijo znanstvenega konsenza in njegovih negotovosti ter komunikacijsko kompetentnost za prevod kompleksnih vsebin v razumljivo obliko. Pomeni tudi, da komuniciranje znanosti sodi znotraj znanosti, ne zunaj nje – ni podzvrst novinarstva, čeprav deli z njim nekatere veščine, in ni oblika promocije, čeprav lahko prispeva k ugledu znanosti.

Pandemija COVID-19 je to razlikovanje postavila na preizkušnjo. Pokazala je, kako nujna je sposobnost hitrega, zanesljivega in razumljivega posredovanja znanstvenih spoznanj javnosti. Pokazala je tudi, kako nezadostne so obstoječe prakse, kadar te tri oblike javne komunikacije o znanosti niso jasno razločene. Novinarji so se znašli v položaju, ko so morali presojati vprašanja, za katera niso usposobljeni. Promocijska sporočila so dobivala status nevtralnih informacij. Strokovnjaki z marginalnimi stališči so dobivali enakovreden prostor kot zastopniki konsenza stroke. Večina stroke je molčala, prepuščajoč javni prostor tistim, ki so bili pripravljeni govoriti.

Hkrati pa je pandemija pokazala, kaj je mogoče, kadar je komuniciranje znanosti ustrezno organizirano. Primeri, kot sta novozelandski vladni pristop in slovenska pobuda Science Mamas, kažejo, da je učinkovita komunikacija dosegljiva, če so izpolnjeni ustrezni pogoji: jasna identifikacija konsenza, prevod v razumljivo obliko, vzpostavljanje zaupanja in dvosmerna komunikacija, ki omogoča preverjanje, ali so sporočila dosegla naslovnike.

Iz teh izkušenj izhajajo jasne implikacije za sistemsko ureditev. Komuniciranje znanosti potrebuje institucionalno umestitev, ki mu zagotavlja legitimnost, trajnost in podporo. Potrebuje karierno pot, ki omogoča profesionalizacijo. Potrebuje sistematično usposabljanje, ki zagotavlja prenos znanja in dobrih praks. Potrebuje ustrezno vrednotenje v sistemu vrednotenja znanstvenega dela. In potrebuje neodvisnost od promocijskih pritiskov, ki mu omogoča opravljanje kritične funkcije.

Primerjava s tujino kaže, da takšna ureditev ni utopija. Velika Britanija, Nizozemska in druge države so že razvile sistemske pristope, ki bi jih bilo mogoče prilagoditi slovenskemu kontekstu. Dokument Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in inovacije iz leta 2024 je prvi korak v tej smeri, a njegova uresničitev bo zahtevala široko soglasje in dolgotrajno prizadevanje.

Ključen predpogoj za takšno soglasje je pojmovna jasnost. Dokler se izraz »komuniciranje znanosti« uporablja kot krovna oznaka za vse oblike javne komunikacije o znanosti, je težko doseči soglasje o tem, kako ga sistemsko urediti. Zato sem v tem članku predlagal terminološko razločitev: izraz »komuniciranje znanosti« naj se uporablja za specifično dejavnost, ki sem jo opredelil, medtem ko naj se za krovni pojem uporablja izraz »javna komunikacija o znanosti«.

Ta predlog ni zgolj terminološki. Je izraz prepričanja, da je specifična dejavnost, ki sem jo opredelil, dovolj pomembna, da si zasluži lastno poimenovanje in lastno institucionalno umestitev. Je izraz prepričanja, da je zmožnost družbe, da identificira in razume znanstveni konsenz o pomembnih vprašanjih, ključna za njeno zdravo delovanje – še posebej v času, ko se demokratične družbe soočajo z izzivi dezinformacij, polarizacije in erozije zaupanja v institucije.

Komuniciranje znanosti ni luksuz, ki si ga lahko privoščimo v dobrih časih in ga opustimo v slabih. Je nujna sestavina družbe, ki želi svoje odločitve opirati na najboljše razpoložljivo znanje. Je nujna sestavina znanosti, ki želi ohranjati stik z družbo, ki jo financira in ji služi. In je nujna sestavina demokratičnega javnega prostora, ki potrebuje skupno podlago dejstev, na kateri lahko poteka razprava o vrednotah in prioritetah.

Upam, da bo ta članek prispeval k razpravi o tem, kako to nujno sestavino ustrezno opredeliti, ovrednotiti in podpreti.

Literatura

• Bodmer, W. F. (1985). The Public Understanding of Science. Report of a Royal Society ad hoc Group. London: The Royal Society.

• Bucchi, M. in Trench, B. (ur.) (2021). The Routledge Handbook of Public Communication of Science and Technology (3. izd.). Routledge.

• Bucchi, M. in Trench, B. (2021). Rethinking science communication as the social conversation around science. JCOM – Journal of Science Communication, 20(3), Y01.

• Bucchi, M. in Trench, B. (2025). Science Communication: The Basics. Routledge.

• Collins, H., & Evans, R. (2007). Rethinking expertise. University of Chicago Press.

• Dunwoody, S. (2021). Science journalism: Prospects in the digital age. V M. Bucchi in B. Trench (ur.), The Routledge Handbook of Public Communication of Science and Technology (3. izd., str. 14–32). Routledge.

• Durant, J. (2022). [Recenzija knjige Routledge Handbook of Public Communication of Science and Technology]. Public Understanding of Science, 31(4), 537–539.

• House of Lords Select Committee on Science and Technology (2000). Science and Society. Third Report, Session 1999–2000, HL Paper 38. London: HMSO.

• KNAW (2022). Wetenschapscommunicatie door wetenschappers: Gewaardeerd! Handreiking voor kennisinstellingen. Amsterdam: KNAW.

• KNAW (2022). Science Communication by Scientists: Rewarded! Summary. Amsterdam: KNAW.

• Longino, H. E. (1990). Science as social knowledge: Values and objectivity in scientific inquiry. Princeton University Press.

• Komuniciranje znanosti v Sloveniji: pregled in analiza stanja s smernicami in priporočili za izboljšave. (2024). Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije & Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. Dostopno na: https://www.gov.si/novice/2024-08-02-komuniciranje-znanosti-v-sloveniji/

• Oreskes, N. (2019). Why trust science? Princeton University Press.

• NEWS – Nationaal Expertisecentrum Wetenschap en Samenleving: https://wetenschapensamenleving.nl/

• Rijksoverheid (2023). Nationaal expertisecentrum voor wetenschap en samenleving (NEWS) wordt opgericht. Nieuwsbericht, 12. april 2023.

• Sumner, P., Vivian-Griffiths, S., Boivin, J., Williams, A., Venetis, C. A., Davies, A., ... in Chambers, C. D. (2014). The association between exaggeration in health related science news and academic press releases: Retrospective observational study. BMJ, 349, g7015.

• Sumner, P., Vivian-Griffiths, S., Boivin, J., Williams, A., Bott, L., Adams, R., ... in Chambers, C. D. (2016). Exaggerations and caveats in press releases and health-related science news. PLoS ONE, 11(12), e0168217.

• University of Cambridge (2024). Award-winning broadcaster Hannah Fry joins Cambridge as Professor of the Public Understanding of Mathematics. Press release, 21. november 2024.

• Vogler, D., & Schäfer, M. S. (2020). Growing influence of university PR on science news coverage? A longitudinal automated content analysis of university media releases and newspaper coverage in Switzerland, 2003–2017. International Journal of Communication, 14, 3143–3164.

• Komuniciranje znanosti v Sloveniji – odziv Instituta “Jožef Stefan”, Kemijskega inštituta in Univerze v Ljubljani. Univerza v Ljubljani. Dostopno na: https://www.uni-lj.si/novice/2024-10-10-komuniciranje-znanosti-v-sloveniji-odziv-instituta-jozef-stefan-kemijskega-instituta-in-univerze-v-ljubljani