Kritika meritokracije v izobraževanju
Navajam povzetek daljšega članka Davida Brooksa v The Atlantic, ki kritično obravnava ameriški meritokratski sistem v izobraževanju. Čeprav se osredotoča na ZDA, so številne ugotovitve in kritike relevantne tudi za naš šolski sistem, saj se soočamo s podobnimi izzivi in dilemami glede izjemne pomembnosti ocen in točkovanj.
Brooks kritizira trenutni meritokratski sistem v ZDA, še posebej v kontekstu sprejemnih postopkov na elitne univerze. Sistem namreč temelji na standardiziranih testih inteligence in znanja, ki pretirano poudarjajo akademske dosežke in rezultate testiranj, medtem ko zanemarjajo celovit potencial posameznika. Težava je, da takšen enostranski pristop krepi družbeno in ekonomsko segregacijo ter ustvarja neenakosti, kar po mnenju avtorja članka zahteva temeljito redefinicijo pojma meritokracije in spremembo izobraževalnih praks.
V preteklosti je status ameriške elite temeljil na družinskem prestižu, družbenih povezavah in bogastvu. To je omogočalo sprejem na prestižne univerze predvsem kandidatom iz vplivnih družin. Vendar se je pristop spremenil z Jamesom Conantom, predsednikom Harvarda med letoma 1933 in 1953, ki je sprejemne kriterije preusmeril k inteligenci in akademskim dosežkom. Njegova vizija "naravne aristokracije talentov" je želela povečati družbeno mobilnost in zmanjšati razredne napetosti. Uvedba kognitivne meritokracije, ki temelji na standardiziranih testih, je postala ključno merilo za ocenjevanje sposobnosti in potenciala posameznika, vendar pa je s tem povečala pomen standardiziranega testiranja in vplivala na celoten izobraževalni sistem.
Osredotočanje na rezultate testov je spodbudilo usmerjeno izobraževanje otrok, kjer premožni starši intenzivno vlagajo v priprave na teste, medtem ko delavske družine te možnosti nimajo. Posledično so šole začele zmanjševati pomen neakademskih dejavnosti, kot so umetnost, tehnični pouk in telovadba, ter se osredotočile na pripravo učencev na standardizirane teste.
Kljub nameri povečanja družbene mobilnosti je sistem utrdil socialno segregacijo. Prestižne izobraževalne ustanove so postale dostopne predvsem bogatim družinam, kar je povečalo razlike v akademskem uspehu med otroki iz različnih socialno-ekonomskih okolij. Čeprav diplomanti prestižnih univerz pogosto zasedajo visoke položaje, raziskave kažejo, da prestiž izobraževalne ustanove ni nujno povezan s kasnejšim poklicnim uspehom, kar postavlja pod vprašaj predpostavko, da so akademski dosežki pravi pokazatelj prihodnjega uspeha.
Poleg tega ima meritokratski sistem tudi negativne psihološke posledice. Spodbuja občutek pogojevanja lastne vrednosti, ki temelji na zunanjih dosežkih, kar vodi do velikega pritiska na mlade. Ti se soočajo z občutki tesnobe, zmanjšano samozavestjo in praznino, ko njihovi uspehi ne izpolnjujejo družbenih pričakovanj. Visoko tekmovalno okolje zavira tveganje, ustvarjalnost in čustveno odpornost, kar lahko vodi do čustvene krhkosti pri odličnih študentih. Hkrati narašča nezadovoljstvo med manj izobraženimi, ki se počutijo izključene in prezirane s strani izobraženih elit, kar povečuje politično polarizacijo in kulturne delitve.
Sistem ustvarja družbo, ki je razdeljena glede na izobrazbo. Upad rasne in socialno-ekonomske raznolikosti v elitnih institucijah, zlasti po koncu politike afirmativnih ukrepov, poglablja te razlike. Elite teh institucij se odmikajo od vrednot širše družbe, kar povečuje občutek ločenosti ter prispeva k napetostim med družbenimi skupinami.
Kritiki sistema poudarjajo prevelik poudarek na kognitivnih sposobnostih in zanemarjanje nekognitivnih lastnosti, kot so socialne veščine in podobne lastnosti. Standardizirani testi ne zajamejo celotnega potenciala posameznika in njegove sposobnosti prispevati k družbi. Avtor sestavka pravi, da je potrebna redefinicija pojma "meritokracije", ki bi vključevala radovednost, notranjo motivacijo, socialno inteligenco in prilagodljivost.
Za vzpostavitev bolj vključujoče meritokracije bi morali izobraževalni sistemi spodbujati bolj celovit pristop, ki razvija širši nabor veščin in interesov. Namesto zgolj ocenjevanja na podlagi standardiziranih testov bi morali uporabljati celovitejše ocenjevalne sisteme.
Razširitev možnosti uspeha bi lahko vključevala več možnih poti izobraževanja. To bi zmanjšalo elitizem in ponudilo več priložnosti tistim, ki ne sledijo tradicionalnim akademskim potem. Izobraževalni sistemi bi morali poudarjati vseživljenjsko učenje in notranjo motivacijo ter ceniti raznolikost talentov in prispevkov posameznikov, s čimer bi zmanjšali nezadovoljstvo in povečali socialno kohezijo. Reforme bi morale odpraviti sistemske ovire ter spodbujati pravičnost in dostopnost za vse, kar bi ustvarilo pravičnejšo družbo z več priložnostmi za vse državljane.
Čeprav se Brooks osredotoča na ameriški sistem, so njegove ugotovitve relevantne tudi za Slovenijo. Pretiran poudarek na ocenah in standardiziranih testih lahko tudi pri nas vodi do zanemarjanje potencialnih talentov, ki zaradi različnih razlogov sedaj izpadejo iz sistema.
Brooks, David. “How Ivy League Admissions Broke America.” The Atlantic, November 14, 2024. https://www.theatlantic.com/magazine/archive/2024/12/meritocracy-college-admissions-social-economic-segregation/680392/.