Kritika Žižkove kvantne ontologije

Materialnost informacije in nujnost prevoda iz kvantnega v klasični svet kot alternativa tezi o ontološki nepopolnosti

V digitalni dobi radi verjamemo iluziji, da je informacija nekaj eteričnega, brezsnovnega. Govorimo o “oblaku”, v katerem hranimo svoje spomine, kot da bi podatki lebdeli na nekem platonističnem nebu, ločenem od umazane in težke materije. A vsakdo, ki je že kdaj stal v vročem in hrupnem prostoru strežniškega centra, ve, da je resnica drugačna. Informacija je v svojem bistvu materialna.

Da bi karkoli zares vedeli – da bi zapisali podatek, shranili spomin ali izmerili neko vrednost –, se moramo nujno poslužiti materije. Ne moremo misliti brez presnove glukoze in prenosa električnih impulzov med nevroni v možganih in ne moremo shraniti fotografije, ne da bi spremenili magnetno stanje na trdem disku. Pionir informacijske teorije Rolf Landauer je to neizprosno dejstvo že pred desetletji strnil v preprost izrek: information is physical. Vsak bit, vsak “da” ali “ne”, ki ga zapišemo, terja svoj energijski davek. Procesiranje informacij ni nekaj abstraktnega in nematerialnega, ampak materialni termodinamični proces.

V nadaljevanju bomo najprej orisali, kako fizikalna in informacijska teorija razumeta razliko med kvantno in klasično informacijo, nato pa v tej luči obravnavali Žižkovo razumevanje filozofskih implikacij kvantne fizike.

Kaj je informacija?

Preden nadaljujemo, moramo natančno določiti, o čem sploh govorimo. Za potrebe tega razmisleka definirajmo informacijo kot fizikalno stanje sistema, ki lahko služi kot odgovor na vprašanje. Ta definicija zajame tri bistvene komponente: prvič, informacija je vedno vpisana v snov – v magnetne domene, v konfiguracijo nevronov, v polarizacijo fotona. Ni abstraktne informacije, ki bi lebdela neodvisno od svojega materialnega nosilca. Drugič, stanje samo po sebi še ni informacija – postane šele takrat, ko ga uporabimo za reduciranje negotovosti, ko nam pove nekaj o svetu. Tretjič, informacija je vedno odgovor znotraj sistema razlik: delec je tukaj in ne tam, stikalo je vklopljeno in ne izklopljeno, temperatura je 23°C in ne 25°C.

Vendar ni vsako fizikalno stanje informacija v polnem smislu besede. Ključno vprašanje, ki določa celotno razpravo, je: ali lahko to stanje uporabimo večkrat? Ali lahko odgovor na vprašanje “Kje je elektron?” prenesemo iz enega sistema (detektorja) v drugega (zvezek, spomin kolega), ne da bi pri tem izgubili ali spremenili izvirnik?

V makroskopskem svetu – v svetu, kjer živimo, pišemo knjige in gradimo civilizacijo – je odgovor da. To je svet klasične informacije, kjer kopiranje ni le mogoče, ampak predstavlja samo bistvo komunikacije. Zamislite si knjigo: ko jo preberete in podate naprej, vsebina ostane enaka. Besede ne izginejo s papirja samo zato, ker jih je nekdo prebral. Bit na trdem disku lahko prenesete na drug disk, ne da bi pri tem spremenili original. Ta zmožnost kopiranja – da informacijo delimo brez uničenja – ni tehnična podrobnost, ampak temelj naše sposobnosti prenašanja vednosti. Brez kopiranja ni komunikacije, brez komunikacije ni skupne vednosti, brez skupne vednosti ni civilizacije.

Klasična informacija je torej definirana prav po svoji robustnosti in prenosljivosti. Je tisti tip fizikalnega stanja, ki se ne boji interakcije z okoljem. Nasprotno, za svoj namen – biti prebrano, deljeno, shranjeno – interakcijo potrebuje in jo preživi nedotaknjeno.

Zagate kvantnega sveta

Ko pa s to zahtevo po stabilni, prenosljivi informaciji vstopimo v globine mikrosveta, trčimo ob zid. Kvantna fizika nas sooča z entitetami, ki se upirajo prav temu, kar imamo za temelj vednosti: nočejo se pustiti kopirati.

Kvantni svet pozna fizikalna stanja – kubite –, ki so sicer povsem določena z matematiko, a se ob poskusu kopiranja arbitrarnega, neznanega stanja nujno spremenijo. Eden najbolj temeljnih izrekov kvantne mehanike, izrek o prepovedi kloniranja (No-Cloning Theorem), ni le tehnična ovira, ki bi jo z boljšimi instrumenti nekoč presegli. Je matematična posledica, ki nujno sledi iz strukture kvantne teorije. Dokler velja kvantna mehanika, kloniranje ni mogoče. Kvantni delec se lahko nahaja v stanju superpozicije, a če poskušamo to stanje “prebrati” ali podvojiti, ga nepreklicno spremenimo ali uničimo. Kot da bi imeli knjigo, ki zbledi v trenutku, ko jo poskusimo fotokopirati.

Temu tipu fizikalnega stanja pravimo kvantna informacija. Obstaja, je realna, je matematično natančno določena, a je radikalno »zasebna«, nekomunikabilna. S kvantnimi objekti ne moremo neposredno prenašati vednosti, ker vednost zahteva, da podatek ločimo od nosilca in ga pošljemo naprej, ne da bi pri tem izvirnik spremenili.

Prav ta napetost med neulovljivo kvantno realnostjo in neizbežno potrebo po stabilni, prenosljivi informaciji je točka, kjer se fizika sooči s filozofijo. Da bi razumeli, kje tiči jedro problema, si moramo natančneje ogledati razliko med kvantno in klasično informacijo. Ne gre le za tehnično ločevanje; gre za temeljno različne načine, kako fizikalna stanja interagirajo s svetom.

Anatomija kubita

Kvantno informacijo fiziki pogosto opisujejo z matematičnimi orodji, kot sta vektor v Hilbertovem prostoru ali valovna funkcija. Za intuitivno razumevanje si lahko predstavljamo najosnovnejši kvantni sistem – kubit – kot točko na površini krogle (Blochova sfera). Ta točka lahko leži kjerkoli: na ekvatorju, blizu severnega pola, kjerkoli vmes. To je prostor neskončnih odtenkov, oziroma kontinuum možnosti. Klasični bit je po drugi strani kot stikalo: bodisi kaže navzgor (stanje |1⟩) bodisi navzdol (stanje |0⟩). Dve možnosti, nič vmes.

Matematično gledano je kubit nedvomno bogatejši – vsebuje neskončno več možnih stanj kot bit. A to bogastvo prinaša usodno omejitev: kubit je neprenosljiv kot kubit. Ne moremo vzeti poljubnega kvantnega stanja in ga kopirati na drug sistem, ne da bi pri tem original spremenili. To ni tehnična pomanjklivost naših naprav, ampak temeljna lastnost kvantne mehanike.

Predstavljajte si, da imate v rokah knjigo, ki je ne morete brati, ne da bi se pri tem spremenila. V trenutku, ko pogledate prvo stran, se besede na njej preuredijo. Če želite knjigo pokazati prijatelju, se mu prikaže drugačna različica kot vam. To je svet kvantne informacije – enkraten, neponovljiv in, kar je ključno, neprenosljiv.

Kako torej pridemo do informacije, ki jo lahko delimo? Tu nastopi proces, ki ga fiziki imenujejo kolaps valovne funkcije ali, bolj nevtralno, kvantna meritev. Ko kvantni delec – recimo foton ali elektron – trči ob makroskopski detektor, se zgodi nekaj specifičnega: iz kontinuuma možnosti (kubit lahko kaže v katerokoli smer na Blochovi sferi) dobimo diskretni rezultat (detektor pokaže “da” ali “ne”, pikica se pojavi tukaj ali tam).

Fizikalno stanje je prešlo iz režima, kjer ga ni mogoče kopirati, v režim, kjer kopiranje ni le mogoče, ampak trivialno – rezultat meritve lahko zapišemo v zvezek, fotografiramo, pošljemo po e-pošti, hranimo v arhivu. Ta prehod je funkcionalna transformacija: iz “enkratnega odgovora” dobimo “večkratni odgovor”. Iz zasebnega stanja dobimo javno stanje. Iz nekomunikabilnega dobimo komunikabilno.

Narava kvantne informacije

A vsak prevod ima svojo ceno. Ko prevedemo pesem iz francoščine v slovenščino, nekaj dobimo (razumevanje), a tudi nekaj izgubimo (zvočnost izvirnika, igro besed, kulturne reference). Podobno je s prehodom iz kvantnega v klasični svet.

Predstavljajte si, da vas nekdo vpraša: “V katero smer kaže ta kubit?” Kubit morda kaže pod kotom 37,4° glede na severni pol. Ampak klasični detektor ne zna izmeriti “37,4°” – zna le odgovoriti “gor” ali “dol”. Bogato kvantno stanje mora biti stisnjeno v eno od dveh možnosti. Pri tem nujno izgubimo informacijo – tisti enkratni, specifični kot 37,4° je nepopravljivo izgubljen.

In tu je ključno: ta izguba ni napaka v naši tehnologiji, ampak neizogibna posledica same zahteve po prenosljivosti. Če želimo informacijo, ki jo lahko večkrat preberemo, kopiramo in delimo, moramo sprejeti, da bo diskretna in robustna – torej manjša od polne kvantne realnosti.

Naključje, ki se pojavi pri meritvi – ali bo detektor pokazal “gor” ali “dol” za kubit pri 37,4° – je statistična posledica preslikave kontinuuma v diskretne kategorije. Ko večrazsežni prostor možnosti prisilimo v binarno odločitev, mora priti do naključja. Fizika to strogo določi: za kubit pri 37,4° je verjetnost za “gor” recimo 65%, za “dol” pa 35%. Katerega od teh dveh rezultatov dobimo v posamezni meritvi, je naključno, a dolgoročne statistike natančno sledijo tem verjetnostim.

Morda se zdi, da je rešitev preprosta: zakaj ne bi preprosto izmerili kubita zelo natančno, tako da ga pri tem ne bi spremenili? Zakaj ne bi uporabili bolj občutljivih instrumentov, ki bi lahko podrobno “pogledali” kvantno stanje, ne da bi ga zmotili?

Odgovor je jasen: to ni mogoče. Vsak fizikalni proces, ki bi iz kvantnega stanja iztisnil klasično informacijo (torej informacijo, ki jo lahko kopiramo), mora to stanje nujno spremeniti. To je omejitev same narave informacije. Prenosljivost oziroma zmožnost kopiranja in kvantna superpozicija se izključujeta. Prav zato v kvantni kriptografiji prisluškovalca vedno odkrijemo: če nekdo poskuša kopirati kvantno šifrirano sporočilo, mora izvesti meritev, ki nujno spremeni izvirna stanja in s tem pusti sledi.

Realnost onkraj informacije

Morda se na tej točki bralec vpraša: če je prehod v klasično informacijo nujen in če pri tem nujno izgubimo prvotno kvantno stanje, kako sploh vemo, da tista prva in neulovljiva raven realnosti obstaja? Ali ni to le matematična fikcija, eleganten formalizam brez fizikalne vsebine? Kako smo lahko prepričani, da svet ni sestavljen le iz bitov, ki jih vidimo, in da kubiti niso zgolj teoretična konstrukcija?

Odgovor nam ponujajo eksperimenti. Eden najlepših in hkrati najbolj vznemirljivih je poskus z dvojno režo. Ko posamezne delce – fotone ali elektrone – pošiljamo skozi dve reži, a ne zaznavamo, skozi katero režo so šli, se na zaslonu ne naberejo v dveh kupih za vsako režo, kot bi pričakovali od drobnih kroglic. Namesto tega ustvarijo interferenčni vzorec svetlih in temnih pasov, ki je značilen za valovanje. Vsak elektron prispeva eno piko, a ko jih pošljemo na tisoče, se te pike zložijo v vzorec valovanja.

Ta interferenčni vzorec je ključen. Pove nam, da posamezen delec – en sam elektron, ki ga pošljemo skozi aparaturo – na neki način “ve” za obe reži hkrati. Če zapremo eno režo, interferenca izgine. Če sta obe reži odprti, a ne merimo, skozi katero je delec šel, dobimo valovni vzorec. Če pa postavimo detektorje, ki “opazujejo” pot delca, se interferenca izgubi in dobimo dva kupa. Kot da bi se delec v trenutku, ko smo ga začeli opazovati, “odločil” biti klasična kroglica.

Kako to razumeti? Standardna razlaga je, da se delec, ko ga ne opazujemo – torej ko informacije o njegovi poti ne pretvorimo v klasično obliko – obnaša kot valovna funkcija, kot oblak verjetnosti, ki potuje skozi obe reži hkrati. Ta valovna funkcija ni le matematično orodje za računanje verjetnosti. Je fizikalno realno stanje, ki proizvaja opazljive posledice v obliki interferenčnega vzorca. Ko pa postavimo detektor in pridobimo klasično informacijo (”delec je šel skozi levo režo”), pravimo, da kvantno stanje kolapsa: valovna funkcija se “sesede” v eno izmed možnih izidnih stanj in interferenca izgine. Ne glede na to, ali kolaps razumemo kot realen fizikalni proces ali kot učinkovito opisno pravilo, se eksperimentalni izid ne spremeni.

Objektivna kvantna realnost

Eksperiment z dvojno režo je nekakšen “odsev” nevidne kvantne realnosti. Pove nam, da obstaja raven fizikalnega obstoja, ki se izmika našemu neposrednemu dostopu, a se kljub temu nedvoumno manifestira v empiričnih posledicah. Ta raven ni metafizična spekulacija ali matematična fantazija, ampak je nujno predpostavljena s strani eksperimentalnih podatkov.

Če bi svet bil sestavljen le iz klasičnih bitov, če bi delci bili vedno bodisi “tukaj” bodisi “tam”, ne bi bilo načina, da razložimo interferenčni vzorec. Lahko bi rekli: “Delec gre skozi levo režo, a nekako ‘čuti’ prisotnost desne reže.” A to je le besedna igra, ki problema ne reši. Najbolj konsistenten način, da razložimo interferenco, je, da priznamo: delec pred meritvijo ni ne “tukaj” ne “tam”, ampak je v kvantni superpoziciji, v stanju, ki nima klasičnega ekvivalenta.

Tu se odprejo ključna filozofska vprašanja. Ali valovna funkcija opisuje nekaj, kar je v svetu, ali le naše vedenje o svetu? Ali je kubit realna entiteta, ali le probabilistični model?

Dolgo časa je prevladovalo mnenje, da je valovna funkcija le epistemološko orodje, oziroma način, kako opišemo našo vednost. A eksperimenti, kot je Bellova neenakost in njene kršitve, so to pozicijo resno spodkopali. Ti eksperimenti namreč pokažejo, da če valovna funkcija res predstavlja le našo poznavanje že obstoječih lastnosti (teorije skritih spremenljivk), potem se morajo te lastnosti prenašati hitreje od svetlobe, kar je v nasprotju s teorijo relativnosti. Večina fizikov zato valovno funkcijo jemlje kot opis objektivnega fizikalnega stanja.

Vendar pa to “objektivno fizikalno stanje” ni stanje v klasičnem smislu. Elektron v superpoziciji ni elektron, ki je nekje, pri čemer mi ne vemo kje. Elektron je v stanju, ki ne ustreza nobeni klasični lokaciji. To je bistvo kvantne čudnosti: svet dopušča fizikalna stanja, ki se upirajo klasični ontologiji “objektov z lastnostmi”.

Kakšna je realnost kubita?

Z vidika informacijske teorije lahko to formuliramo takole: kubiti so realni, a niso prenosljivi. Obstajajo kot fizikalna stanja, zapisana v snovi (spin elektrona, polarizacija fotona), a jih ne moremo “prebrati” in poslati naprej, ne da bi jih spremenili. So kot tajni dokumenti, napisani s črnilom, ki izgine ob dotiku. Vemo, da obstajajo, vidimo posledice njihovega obstoja, a jih ne moremo kopirati.

Biti, kot osnova klasične informacije, so po drugi strani realni in prenosljivi. So tisti tip fizikalnega stanja, ki preživi kopiranje. In ker je vednost odvisna od kopiranja informacije, so biti praktično edini tip stanj, na katerih lahko gradimo stabilno skupno znanje.

To ne pomeni, da so kubiti manj realni od bitov. Pomeni le, da služijo drugačnemu namenu. Kubiti so tisto, kar je; biti so tisto, kar lahko povemo. Realnost je polna in bogata na ravni kubitov, a te polnosti ne moremo prenesti naprej. Da bi o njej sploh lahko govorili, jo moramo prevesti v bite.

Ta razlaga nam omogoča, da se izognemo dvema skrajnostima. Po eni strani ne rečemo, da je kvantna realnost “nepopolna” ali “nedoločena”. Kubit pri 37,4° je popolnoma določen, saj je natančno v tem stanju in ne v drugem. Naključje pride šele pri prevodu v bit, ne v samem kubitu.

Po drugi strani pa tudi ne zagovarjamo naivnega realizma, da “imajo delci vseskozi določene lastnosti, le mi jih ne poznamo”. Bellove neenakosti to možnost zapirajo. Resnica je bolj subtilna: delci imajo določena kvantna stanja (kubitov ni treba šele “ustvariti” z meritvijo), a ta stanja ne ustrezajo klasičnim kategorijam “lastnosti”. Obstajajo, a niso prenosljiva.

Žižkovo razumevanje kvantne fizike

Slavoj Žižek v svojem delu Quantum History: A New Materialist Philosophy (Bloomsbury Academic, 2025) zagovarja tezo, da kvantne fizike ne smemo brati zgolj kot epistemološke omejitve našega vedenja, temveč kot neposreden vpogled v ontološko strukturo same realnosti. Medtem ko klasična znanost in tradicionalni materializem predpostavljata, da svet “tam zunaj” obstaja kot trden, popolnoma določen mehanizem atomov v praznem prostoru, Žižek to podobo zavrača. Zanj bistvo kvantne revolucije ni v spoznanju, da je naše merjenje nepopolno in da ne moremo vedeti vsega, ampak tem, da realnost sama ne ve vsega o sebi. Nedoločenost ni posledica naše nevednosti o skritih podatkih, temveč posledica dejstva, da ti podatki ontološko ne obstajajo. V sami strukturi biti zeva razpoka; svet ni sklenjena celota, temveč je v svojem temelju “luknjičav”, nekonsistenten in nedokončan.

To “ontologijo manka” Žižek utemeljuje z ostrim zavračanjem ideje o “skritih spremenljivkah”. Einsteinova domneva, da mora v ozadju kvantnega kaosa obstajati nek skrit, determinističen red, ki ga le še nismo odkrili, je za Žižka (in večino sodobne fizike) zmotna. Vendar Žižek iz te fizikalne zavrnitve potegne filozofski sklep: če ni skritih spremenljivk, ki bi vnaprej določale lastnosti delca, to pomeni, da meritev ne odkrije stanja, ampak ga dobesedno proizvede. Kolaps valovne funkcije ni prehod iz nevednosti v vednost, temveč trenutek, ko se nedoločena, lebdeča realnost “zruši” v določnost. Ta proces je za Žižka retroaktiven: sedanja intervencija (meritev) ne določi le sedanjosti, ampak za nazaj vzpostavi pogoje in zgodovino, ki so pripeljali do tega izida. To je srž njegovega “novega materializma”: materija ni inertna snov, ampak odprt proces, ki se konstituira sproti.

Da bi to abstraktno idejo približal bralcu, si Žižek pomaga s slikovito metaforo “Boga kot lenega programerja”. Vesolje primerja s sodobnimi videoigrami, kjer računalnik zaradi varčevanja s procesorsko močjo ne izriše (renderira) celotnega sveta naenkrat, temveč izriše notranjost hiše ali pokrajino šele v tistem delčku sekunde, ko igralec vstopi vanjo ali pogleda v tisto smer. Za Žižka je naša realnost natanko takšna: ontološko varčna. Drevesa, atomi in zvezde v polnem pomenu besede ne obstajajo kot določena dejstva, dokler ne pride do interakcije, ki jih prisili v bivanje. Realnost torej ni polna, gosta substanca, ampak potencialnost, ki čaka na aktualizacijo.

Iz te temeljne nedoločenosti Žižek izpelje še koncept holograma oziroma perspektivične celote. Ker realnost ni “Vse”, je nikoli ne moremo zajeti z nevtralnega “božjega pogleda od nikoder”. Vsak poskus zajetja celote se nujno zgodi s specifične, pristranske pozicije. Vsaka doba, vsak subjekt in vsak diskurz ustvari svoj “hologram” – sliko celote, ki pa je veljavna le znotraj lastnega obzorja in je neločljivo povezana s točko gledišča. S tem Žižek radikalizira Heideggrov uvid o zgodovinski posredovanosti resnice: ne gre le za to, da mi vidimo svet različno, ampak da se njegova resnica spreminja glede na to, kako vanj posežemo. Subjektivnost v tem sistemu ni več zunanji opazovalec, ki moti objektivni svet, ampak je nujna “napaka” ali vrzel, skozi katero se realnost šele vzpostavi.

Relacijska kvantna mehanika in retroaktivnost

Svojo ontologijo manka Žižek dodatno utemelji s sklicevanjem na relacijsko kvantno mehaniko Carla Rovellija. Po tej interpretaciji fizikalni objekti, kot so elektroni ali fotoni, nimajo lastnosti “sami po sebi” oziroma v izolaciji. Lastnosti, kot so spin, položaj ali hitrost, se vzpostavijo izključno v interakciji z drugim sistemom. Elektron nima spina, dokler ne trči ob merilno napravo ali drug delec; njegov spin je vedno spin glede na nekaj drugega. Ne obstaja torej nevtralno stanje sveta pred interakcijo, temveč le mreža odnosov.

Za Žižka je ta fizikalna teorija idealna potrditev njegovega filozofskega sistema. Če lastnosti nastajajo šele v relacijah, potem odpade klasična metafizična predstava o trdnem, substancialnem svetu “tam zunaj”, ki bi čakal, da ga odkrijemo. Realnost ni zbirka neodvisnih substanc, ampak dinamična mreža interakcij brez centralnega jedra. In ker so te interakcije vedno lokalne, delne in perspektivične, je tudi realnost sama nujno nepopolna. Nikoli se ne sestavi v celoto, saj bi to zahtevalo “pogled od nikoder”, ki pa ga relacijska narava vesolja prepoveduje.

Iz te relacijske in nedoločene narave sveta Žižek izpelje idejo o retroaktivni vzpostavitvi realnosti. Trdi, da kolaps valovne funkcije ne deluje le v sedanjosti, ampak poseže nazaj v čas. Ko izmerimo spin elektrona in dobimo določeno vrednost, ta rezultat retroaktivno konstituira preteklost, kot da je elektron “vedno že imel” to vrednost, čeprav je bil pred meritvijo v nedoločeni superpoziciji. Meritev torej ne odkriva preteklega dejstva, ampak ga ustvarja za nazaj. S tem se preteklost izkaže za odprto in spremenljivo, ne pa za fiksiran arhiv dogodkov.

To navidezno spekulativno idejo Žižek nasloni na interpretacijo fizikalnih eksperimentov z zakasnjeno izbiro (delayed-choice experiments), kjer odločitev opazovalca v sedanjosti (kako bo nastavil aparat) vpliva na to, kako se je delec obnašal v preteklosti (ali je potoval kot valovanje ali kot delec). Za Žižka je to kronski dokaz, da čas ni linearna puščica, ki leti od preteklosti proti prihodnosti, ampak dialektična zanka, v kateri sedanjost konstituira svoj lastni izvor. To logiko nato neposredno prenese na razumevanje zgodovine in družbe: zgodovinski dogodki niso preproste posledice preteklih vzrokov. Prelomni dogodek, kot je revolucija, ne spremeni le prihodnosti, ampak “prepiše” pomen preteklosti, tako da tisto, kar je bilo prej videti kot naključje, za nazaj postane nujnost, ki je vodila do novega stanja.

Relacijska kvantna mehanika ni ontologija manka

Vendar ko Rovelli trdi, da elektron nima določenega spina “na sebi”, s tem ne misli, da je elektron ontološko prazen, luknjičav ali nepopoln. Misli le, da je spin – tako kot večina fizikalnih količin – relacijska kategorija. To najlažje razumemo s primerjavo iz teorije relativnosti: hitrost telesa nikoli ni absolutna lastnost, ki bi jo telo imelo neodvisno od opazovalca. Moja hitrost je 0 km/h glede na stol, na katerem sedim, in 100.000 km/h glede na Sonce. To ne pomeni, da moja hitrost “ne obstaja” ali da sem ontološko “nepopoln”. Pomeni le, da je hitrost tip lastnosti, ki se vzpostavi šele v relaciji. Elektron ima natančno določen spin glede na določen referenčni sistem meritve. V tej relaciji ni nobenih “lukenj”.

Žižkova napaka je v tem, da relacijskost enači z nepopolnostjo. Iz dejstva, da lastnosti niso absolutne (neodvisne od konteksta), sklepa, da realnost ni določena. A relacijska lastnost je lahko – in v fiziki tudi je – popolnoma določena in realna. Dejstvo, da se isti elektron pojavi z drugačnim spinom, če spremenimo os meritve (referenčni sistem), ni dokaz za manko v realnosti, ampak dokaz za bogastvo njegovih relacijskih potencialov. Relacijska lastnost preprosto ni lastnost objekta “na sebi”, ampak lastnost para “objekt–referenčni sistem”.

Podobno problematična je Žižkova fascinacija z eksperimenti zakasnjene izbire (delayed-choice experiments), na katerih gradi svojo tezo o retroaktivnem konstituiranju preteklosti. Ker naša današnja odločitev o načinu meritve vpliva na rezultate, ki jih interpretiramo kot preteklo obnašanje delca, Žižek sklepa, da sedanjost dobesedno ustvarja preteklost. A obstaja manj dramatična in bolj fizikalna razlaga, ki se izogne ideji, da posegamo nazaj v čas. V tej luči ti eksperimenti ne kažejo spreminjanja preteklosti, temveč razkrivajo, da kvantna korelacija ni lokalizirana v času na način klasične vzročnosti.

Valovna funkcija je celovit matematični objekt, ki opisuje vse možne korelacije med dogodki v času. Ko danes izberemo, kako bomo merili sistem, s tem le izberemo, katero od že obstoječih korelacij bomo aktualizirali. Ne gre za to, da bi za nazaj pisali zgodovino, ampak za to, da iz celotne kvantne zgodovine sistema (ki je ves čas konsistentna) izberemo določen prerez. Valovna funkcija je vedno ista, mi le določimo “optiko”, skozi katero jo bomo pogledali. Obstajajo sicer tudi avtorji, ki zagovarjajo retrokavzalna branja, pri katerih ima smisel govoriti o vplivu sedanjosti na preteklost, a tukaj zavzamem bolj konservativno stališče: valovna funkcija kot celovit opis korelacij je ves čas konsistentna, mi pa z meritvijo izberemo, kateri vidik te celote bomo aktualizirali.

Tu pridemo do ključne točke, ki jo Žižek v svojem iskanju filozofskih pomenov spregleda. Čeprav se sklicuje na interakcije, pozablja, da interakcija v fiziki ni le abstraktna logična relacija, ampak konkreten fizikalni proces, ki ima svojo ceno. Ko pravimo, da meritev “kolapsira” kvantno stanje v klasično, se ne zgodi le sprememba v našem vedenju. Zgodi se termodinamični proces. Informacija, ki je bila zakodirana v ne-klonabilnem kubitu, se mora prepisati v bite – v robustno obliko, ki jo je mogoče kopirati in shranjevati. Ta proces prepisovanja je nepovraten in terja energijo. Žižkova “ontološka luknja” je v resnici le mesto tega energijskega in informacijskega prevoda.

Materializem 21. stoletja zato ne potrebuje mistike “lukenj v bivanju”. Svet je konsistenten tako na ravni kubitov kot na ravni bitov. Kvantno stanje (kubit) je matematično natančno in fizikalno realno, prav tako pa je realna klasična informacija. Problem nastane le pri prehodu. Kvantne realnosti ne moremo neposredno prenesti ali deliti, ker je ne moremo kopirati. Da bi o njej lahko govorili, jo moramo prevesti v bite. Ta prevod je nujno redukcija, a ta redukcija ni ontološka izguba substance, ampak epistemološka nujnost komunikacije. Naključje, ki se pri tem pojavi, ni dokaz, da realnosti nekaj manjka. Naključje je davek, ki ga plačamo za pretvorbo; je cena za uvoz podatkov iz kvantnega v klasični svet. To ni napaka v sistemu realnosti, temveč strukturna lastnost informacije same: kubit ne more preiti v bit brez plačila, in valuta tega plačila je naključnost.

Kritika ontološke nepopolnosti

Žižkova interpretacija kvantne mehanike je filozofsko izjemno zapeljiva, vendar stoji ali pade na enem samem, a tveganem sklepu: iz dejstva, da kvantnih stanj ne moremo neposredno opazovati kot klasičnih objektov (torej kot bitov), Žižek sklepa, da ta stanja sama po sebi niso popolnoma določena. Iz epistemološke omejitve našega dostopa izvede ontološko tezo o sami naravi sveta. Ključno vprašanje pa je, ali je ta preskok upravičen, ali pa gre morda za subtilno kategorialno napako, pri kateri kvantni svet sodimo po merilih, ki zanj ne veljajo.

Oglejmo si Heisenbergovo načelo nedoločenosti, ki je za Žižka eden od temeljev njegove ontologije manka. Standardna formulacija pravi, da ne moremo hkrati natančno poznati položaja in gibalne količine delca. Bolj natančno kot izmerimo eno, bolj se nam izmuzne drugo. A kaj to pomeni za realnost? Žižek to bere dobesedno: delec “nima” natančnega položaja in hitrosti, ker mu realnost teh lastnosti ni podelila. Obstaja pa drugačna, bolj konsistentna razlaga: delec je v kvantnem stanju, ki preprosto ni istega ontološkega tipa kot klasična točka. Ko sprašujemo po “točnem položaju in hitrosti”, sprašujemo po lastnostih klasičnega bita, medtem ko je delec kubit oziroma valovna funkcija.

To najlažje razumemo s preprosto analogijo. Predstavljajte si val na morju. Če vprašate: “Kje natančno je ta val?”, je vprašanje nesmiselno. Val ni točka; je razpršen pojav, ki obsega določeno območje, ima valovno dolžino in amplitudo. Lahko določimo njegovo središče, a ni nobene “točke”, ki bi bila val. Ali to pomeni, da je val “nepopoln”? Ali to pomeni, da val “še ne ve, kje je”? Nikakor. Pomeni le, da je val po svoji naravi razpršena entiteta, za katero kategorija točkovne lokacije ni ustrezna. Podobno je s kvantnim stanjem: kubit v superpoziciji ni “neodločen med dvema možnostma”, ampak je v tretjem, popolnoma realnem stanju, ki pa nima klasičnega ekvivalenta. Če pogledamo kubit v stanju popolne superpozicije (matematično zapisan kot vektor ∣ψ⟩ = (1/√2)|0⟩ + (1/√2)|1⟩), vidimo, da je to stanje z matematičnega stališča popolnoma določeno. Vektor je natančno specificiran, njegova dolžina je ena, njegova smer v Hilbertovem prostoru je fiksna. Nič mu ne manjka. Ni nobenega “skritega parametra”, ki bi ga Bog pozabil določiti. Stanje je jasno. (Takšno razumevanje valovne funkcije je danes sicer prevladujoče, a ne edino stališče v interpretativnih razpravah o kvantni mehaniki.)

Na tej točki bi Žižek lahko ugovarjal, da matematična popolnost formalizma še ne zagotavlja ontološke popolnosti realnosti. Valovna funkcija je morda le računsko orodje, s katerim napovedujemo verjetnosti – ne pa opis tega, kar je. A ta ugovor zanemarja fizikalne razloge, zaradi katerih večina sodobnih fizikov valovno funkcijo jemlje resneje. Bellove neenakosti in njihove eksperimentalne kršitve pokažejo, da če bi bila valovna funkcija zgolj odraz naše nevednosti o že obstoječih lastnostih (kot bi hotel Einstein), bi morale te skrite lastnosti vplivati druga na drugo hitreje od svetlobe. Ker tega ne sprejemamo, moramo sprejeti, da valovna funkcija ni le mera naše nevednosti, ampak opis nečesa realnega – stanja, ki pred meritvijo preprosto ni klasično. Matematična popolnost valovne funkcije torej ni le formalna eleganca, temveč posledica tega, da opisuje fizikalno realnost, ki je določena, a ne na klasičen način.

Bistvo kvantnega materializma

Osrednja dilema sodobnega materializma se torej glasi: ali kvantna fizika res zahteva, da realnost razumemo kot ontološko nepopolno, razpokano in v svojem temelju nedokončano? Žižkov projekt je v tem pogledu nedvomno fascinanten poskus materializacije same nepopolnosti. V želji, da bi materializem rešil pred naivnim realizmom – pred predstavo o svetu kot trdnem, vnaprej določenem mehanizmu –, Žižek predlaga drzen obrat: sama snov je konstitutivno neizdelana. Nedoločenost zanj ni epistemološka ovira, ampak pozitivna lastnost biti. Vendar pa se moramo vprašati, ali ni ta interpretacija morda prehitra in ali nam fizika informacij ne ponuja drugačne, bolj operativne lekcije.

Obstaja namreč alternativna pot, ki ostaja zvesta ideji neodvisne realnosti, a hkrati resno jemlje paradokse kvantne mehanike. Ta »informacijski materializem« ne išče lukenj v realnosti, temveč prepoznava temeljno strukturno razliko med dvema režimoma fizikalnega obstoja: med tistimi stanji, ki so prenosljiva in stabilna (biti), in tistimi, ki so unikatna in neponovljiva (kubiti). Žižkova »ontološka razpoka« v tej luči ni več ime za manko v realnosti, ampak za nujno trenje, ki nastane, ko poskušamo bogato, vektorsko naravo kvantnega sveta (kubit) prevesti v binarni jezik naše makroskopske izkušnje (bit). Razlika ni v tem, da realnosti nekaj manjka, ampak v tem, da je preprosto preveč kompleksna za naše klasične kategorije.

Ključno je razumeti, da je kubit – to zgoščeno bistvo kvantne informacije – nekaj popolnoma realnega in določenega. Elektron v superpoziciji ne lebdi v neki megleni nedoločenosti, ampak se nahaja v natančno definiranem fizikalnem stanju, ki ga opisuje valovna funkcija. Da tega stanja ne moremo kopirati, ne da bi ga uničili (izrek o prepovedi kloniranja), ni dokaz njegove nepopolnosti, temveč dokaz njegove substancialne avtonomije. Problem Žižkove interpretacije je v tem, da status »prave« realnosti tiho pripisuje le tistemu, kar je fiksirano in določeno. Ko naleti na stanje, ki se temu izmika, ga razglasi za luknjičavega, namesto da bi v njem prepoznal drugačno obliko materialnosti.

Tu trčimo ob neizogibno dejstvo materialnosti same informacije. Informacija ni eterična misel, ki bi lebdedla v abstraktnem prostoru; informacija je nujno vpisana v materijo in povezana z energijo. Brez materialnega nosilca informacije ni. V tej točki se z Žižkom strinjamo: ne obstaja nevtralen »božji pogled od nikoder«, ki bi svet zajel kot celoto, ne da bi vanj posegel. Toda razlog za to ni v tem, da je svet ontološko pohabljen, ampak v tem, da je vsaka vednost fizikalni proces. Če želimo vednost, ki jo je mogoče deliti, kopirati in družbeno prenašati, če želimo prestopiti iz zasebnosti kvantnega v javnost klasičnega, moramo sprejeti nujnost prevoda oziroma meritve.

Zaključimo lahko, da kvantna nedoločenost ne priča o tem, da naravi spodleti pri lastni realizaciji. Nasprotno, priča o tem, da je naš dostop do realnosti pogojen s fizikalno ceno stabilnosti. Naključje ni podpis manka v naravi, ampak sled tistega presežka realnosti, ki se ne pusti v celoti digitalizirati. Svoboda tako ni nujno lastnost “luknjičavega” vesolja, ampak predvsem lastnost bitij, ki gradijo svoje razumevanje v jeziku komunikacije, ki je nujno v obliki klasične informacije, ki jo je mogoče kopirati, hraniti in prenašati.

---

Za več informacij glej tudi članek: