Med tradicijo in telesno nedotakljivostjo

Kako razprava o ženskem obrezovanju razgalja meje med kulturno prakso, medicinskim znanjem in pravicami otrok

Septembra 2025 je revija Journal of Medical Ethics objavila nenavaden članek. Petindvajset raziskovalcev z različnih univerz po svetu – antropologov, sociologov, pravnikov, zdravnikov in bioetikov – je podpisalo skupni manifest z naslovom »Škodljive posledice sedanje globalne kampanje proti ženskem genitalnem pohabljenju« (Harms of the current global anti-FGM campaign). V njem trdijo, da ima mednarodna kampanja nenamerne negativne učinke: stigmatizira migrantske skupnosti, spodkopava zaupanje v zdravstveni sistem, prispeva k utišanju alternativnih glasov in temelji na stereotipih. Članek je takoj sprožil pestre odzive od ogorčenja do odobravanja in na novo odprl vprašanja, ki zadevajo temelje medicinske etike, človekovih pravic in odnosa med posameznimi kulturnimi običaji in univerzalnimi normami.

Že samo vprašanje poimenovanja razkrije, kako zapletena je ta debata. Svetovna zdravstvena organizacija uporablja izraz »female genital mutilation« – žensko genitalno pohabljenje –, ki je bil uveden v osemdesetih letih prejšnjega stoletja prav z namenom, da izrazi neodobravanje. Avtorji članka v JME predlagajo nevtralnejši izraz »female genital practices« – ženske genitalne prakse –, ki naj bi omogočil razpravo brez vnaprejšnje sodbe. Tretji uporabljajo »cutting« (rezanje) ali celo »circumcision« (obrezovanje), s čimer želijo poudariti vzporednico z moškim obrezovanjem. Terminologija seveda ni zgolj akademska zadeva, saj z njo izbiramo tudi etični okvir, v katerem bomo razmišljali.

Kaj pravzaprav trdi članek

Avtorji članka v JME izhajajo iz opažanja, da je med vsemi genitalnimi praksami po svetu – od moškega obrezovanja, tako imenovanih interseks kirurgij, do kozmetične labiaplastike – posebne obsodbe deležna le ena: tista, ki zadeva ženske iz Afrike. Ta nesorazmernost, trdijo, kaže na etnocentrizem in rasno profiliranje. Kampanja naj bi temeljila na »standardni pripovedi«, ki ekstremne primere infibulacije (to je zašitje vaginalne odprtine, ki predstavlja približno 15 odstotkov primerov) posploši na vse oblike praks, od simboličnega vboda do delne odstranitve klitoralne kapuce.

Članek navaja tudi konkretne škodljive posledice kampanje. Zdravstveno osebje, ki je po zakonu dolžno prijavljati primere, pogosto postavlja vprašanja, ki niso povezana z razlogom obiska, kar pri pacientkah vzbuja občutek zasliševanja namesto oskrbe. Družine iz prizadetih skupnosti postanejo predmet sumničenja in nadzora, otroci so včasih odvzeti na podlagi nizkega dokaznega standarda. Ženske, ki so v svojem kulturnem okolju doživljale obred kot prehod v odraslost in vir družbenega ugleda, v novem okolju prejmejo sporočilo, da so pohabljenke in žrtve – kar lahko samo po sebi povzroči psihološko škodo.

Glasovi, ki jih redko slišimo

Prva avtorica članka je Fuambai Sia Ahmadu, sierra-leonska antropologinja z doktoratom z London School of Economics, ki je leta 1991 kot odrasla ženska prostovoljno opravila iniciacijski obred bondo, ki vključuje ekscizijo. V intervjuju iz leta 2009, objavljenem v Anthropology Today, je pojasnila kulturni kontekst: pri ljudstvu Kono ženski iniciacijski obred ni znak podrejenosti, temveč nasprotno – izraz ženske moči, povezan z mitologijo primordialne matere, iz katere izhaja vsa stvaritev. Obrezovanje fantkov in deklic je vzporedno in komplementarno; oboje označuje prehod iz narave v kulturo, iz otroštva v odraslost.

Ahmadu se sklicuje tudi na starejše raziskave o spolnosti. Navaja pregled Carle Obermeyer, takratne svetovalke Svetovne zdravstvene organizacije, ki je leta 1999 ugotovila, da takratna literatura ni vsebovala »neizpodbitnih dokazov« o povečani smrtnosti in da so bili medicinski zapleti prej izjema kot pravilo. Omenja tudi študijo z infibuliranimi somalskimi ženskami v Italiji, ki so poročale o zadovoljivi spolnosti.

Toda ravno tu se začnejo težave s člankom. Ahmadu govori kot odrasla ženska, ki se je sama odločila za poseg, ki ga razume kot kulturno vrednoto. Večina primerov pa zadeva otroke – običajno med četrtim in štirinajstim letom –, ki ne morejo privoliti v poseg. Ahmadujino pričevanje je lahko dragocen etnografski vir, ne more pa biti podlaga za politiko, ki zadeva nedoletne. Poleg tega je Ahmadu v svoji domovini Sierra Leone znana kot nasprotnica prepovedi – kar je legitimno stališče, a ga je treba upoštevati pri presoji njene vloge kot soavtorice znanstvenega članka.

Kaj pravi sodobna medicina

Svetovna zdravstvena organizacija je leta 2025 izdala nove smernice za preprečevanje in zdravljenje posledic ženskega genitalnega pohabljenja. Dokument navaja, da je prizadetih več kot 230 milijonov žensk in deklic v 31 državah. Sistematični pregledi in metaanalize ugotavljajo statistično značilne povezave med različnimi tipi posegov in vrsto zdravstvenih zapletov: podaljšanim ali oviranim porodom, porodnimi raztrganinami, carskim rezom, poporodno krvavitvijo, fetalno stisko, podaljšano hospitalizacijo matere, asfiksijo novorojenčka ter mrtvorojenostjo in smrtjo novorojenčka. Med ginekološkimi zapleti navajajo poškodbe tkiv, okužbe sečil in rodil ter menstrualne težave. Dodatne posledice vključujejo urološke zaplete (okužbe sečil in težave z uriniranjem), spolne težave (bolečine pri spolnem odnosu in spolno disfunkcijo) ter duševne motnje (tesnobo, depresijo, posttravmatsko stresno motnjo in somatoformne motnje). Dokument tudi opozarja, da velik delež deklic doživi takojšnje zaplete po posegu, kot so huda krvavitev, težave z uriniranjem, okužbe in težave s celjenjem ran.

Avtorji članka v JME ugovarjajo, da so takšna poročila pretirana. Toda za to trditev ne navajajo virov. Obermeyrski pregled, na katerega se sklicujejo, je star četrt stoletja; od takrat je bilo objavljenih več obsežnih metaanaliz z drugačnimi ugotovitvami. Ocen dejanske smrtnosti ni mogoče zanesljivo preveriti, ker v številnih prizadetih državah ni delujočega zdravstvenega sistema niti statistike prebivalstva.

Dvojni standardi: resnični in namišljeni

Članek v JME opozarja na nedoslednosti, ki jih je vredno premisliti. Kozmetična labiaplastika je v zahodnih državah legalna in jo ponujajo zasebne klinike; v ZDA jo vsako leto opravi več deset tisoč žensk, nekatere mlajše od osemnajst let. Po klasifikaciji Svetovne zdravstvene organizacije bi nekatere oblike labiaplastike sodile v kategorijo genitalnega pohabljenja tipa II. Moško obrezovanje novorojenčkov je v številnih državah rutinsko, čeprav ni medicinsko indicirano in čeprav otrok ne more privoliti. Interseks otroke so do nedavnega rutinsko operirali, da bi njihova telesa ustrezala binarni spolni normi – praksa, ki jo danes mnogi označujejo za kršitev človekovih pravic.

Toda primerjava med kozmetično labiaplastiko in infibulacijo je metodološko sporna. Pri prvi gre praviloma za poseg na odrasli ženski, ki se zanj odloči sama in ga opravi usposobljen kirurg v sterilnih razmerah; pri drugi za poseg na otroku, ki ga opravi neusposobljena oseba z nerazkuženim orodjem. Primerjava bi bila ustreznejša med blažjimi oblikami ženskih genitalnih posegov in moškim obrezovanjem – a tudi tu ostajajo razlike v obsegu tkivne izgube, zdravstvenih posledicah in kulturnem kontekstu.

Članek v JME trdi, da bi morali enaka merila uporabiti za vse otroke, ne glede na spol. Avtorji menijo, da če prepovemo genitalne posege na deklicah, bi jih morali prepovedati tudi na dečkih in interseks otrocih. To je dosledno stališče, ki ga zastopa del bioetikov. Drugi pa ugovarjajo, da moško obrezovanje običajno ne povzroči primerljivih zdravstvenih posledic in da primerjava med odstranitvijo kožice in odstranitvijo klitorisa ni ustrezna. Vprašanje ostaja odprto in ga članek v JME ne razreši, temveč predpostavlja odgovor, ki ni splošno sprejet.

Kaj se da narediti drugače

Študija iz Ženeve, ki jo je vodila ginekologinja Jasmine Abdulcadir, ponuja vpogled v to, kako lahko zdravstveni sistem pristopi k tej problematiki. Med letoma 2010 in 2014 je njena ekipa spremljala 196 žensk s posledicami genitalnih posegov. Osem jih je po porodu zahtevalo reinfibulacijo – to je ponovno zašitje. Zdravnica jim ni preprosto odrekla ali dovolila posega; namesto tega je organizirala dolgotrajno svetovanje, ki je vključevalo partnerje, razlago anatomije in pogovor o kulturnih prepričanjih. Po tem procesu nobena od osmih ni več vztrajala pri zahtevi. Ena ženska, ki ni prišla na kontrolne preglede, se je tri leta pozneje vrnila s krvavitvijo po spolnem odnosu – reinfibulacijo je v vmesnem času opravila v domovini.

Model iz Ženeve kaže, da je sprememba mogoča brez prisile in kriminalizacije, a zahteva kulturno kompetentno oskrbo, čas in spoštovanje avtonomije. Abdulcadir poudarja, da ne gre le za zdravljenje telesnih posledic – treba je nasloviti prepričanja, strahove, partnerske odnose. Ženska, ki je vse življenje urinirala po kapljicah in to doživljala kot znak ženstvenosti, potrebuje čas, da sprejme spremembo. Prav tako potrebuje zdravnika, ki bo prepoznal, kaj sploh gleda – po Abdulcadirjevih raziskavah mnogi ginekologi blažjih oblik sploh ne prepoznajo.

Nove smernice Svetovne zdravstvene organizacije iz leta 2025 poudarjajo prav to: potrebo po usposabljanju zdravstvenega osebja, po izobraževalnih intervencijah za ženske in njihove družine, po psihološki podpori za tiste s simptomi tesnobe, depresije ali posttravmatske stresne motnje ter po defibulaciji (odprtju zašitega tkiva) za ženske z najhujšo obliko posega. Priporočajo tudi svetovalno-terapevtske in kirurške intervencije za ženske s spolnimi težavami – vključno z rekonstrukcijo klitorisa, ki lahko nekaterim ženskam povrne del izgubljenega občutka.

Vprašanje, ki ostane

Članek v JME opozarja na resnične probleme: na pomanjkljivo usposobljenost zdravstvenega osebja, na nevarnost, da kampanja stigmatizira namesto da pomaga, na dvojne standarde pri obravnavi različnih genitalnih praks, na glasove žensk iz prizadetih skupnosti, ki jih nihče ne vpraša za mnenje. Te pomisleke je vredno vzeti resno.

Toda članek tudi zamolči ali minimizira dejstva, ki ne ustrezajo njegovi tezi. Ne omeni novejših metaanaliz o zdravstvenih posledicah. Ne razlikuje med izkušnjo odrasle ženske, ki se prostovoljno odloči za obred, in izkušnjo otroka, ki ne more privoliti. Ne razlikuje med aseptičnim kirurškim posegom in ritualom z nerazkuženo žiletko.

Osrednje etično vprašanje ni, ali imajo posamezne kulture pravico do lastnih praks, niti ni, ali so zahodne kampanje obremenjene s kolonialno dediščino – oboje je vsaj delno res. Vprašanje je, ali ima otrok pravico do telesne nedotakljivosti, dokler ni dovolj star, da sam privoli v poseg, ki ni medicinsko nujen. Na to vprašanje članek v JME ne odgovori.

Ahmadujina zgodba je pomembna prav zato, ker kaže, da se odrasla ženska lahko zavestno odloči za poseg, ki ga njena kultura ceni. To je njena pravica. Ni pa pravica staršev, da to odločitev sprejmejo namesto otroka, preden ta sploh ve, kaj izgublja. Kulturna tradicija ni razlog za izjemo – je pa razlog za kulturno kompetentno oskrbo, za pogovor namesto obsodbe, za vključevanje namesto izključevanja. Ženevski primer dokazuje moč dialoga: ženske niso spremenile odločitve zaradi grožnje s kaznijo, temveč zato, ker so bile prvič v procesu obravnavane s spoštovanjem.