Konec julija sem dobil dve uradni pismi, ki bi težko bili bolj različni. V prvem se mi je generalni direktor Unesca zahvalil za delo v Svetovni komisiji za etiko znanosti in tehnologije (COMEST) in me povabil k sodelovanju v drugem mandatu. V drugem pa me je direktorica Javne agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost (ARIS) obvestila, da Kvarkadabra ni bila izbrana na razpisu za podporo popularizaciji in komuniciranju znanosti, ki je osrednji vir financiranja mojega dela. Med 24 podprtimi projekti za nas ni bilo prostora.
Seveda gre za različni odločitvi, a ko sem si ogledal ocenjevalno dokumentacijo, me je presenetilo, kako zelo različno je mogoče presojati isto delo celo znotraj slovenskega znanstvenega prostora. Prijave je ocenjeval šestčlanski ekspertni panel domačih strokovnjakov, katerega sestava je javno objavljena, vsako vlogo pa sta ocenila po dva člana. Prvi je Kvarkadabri dodelil vseh 80 možnih točk in dejavnost opisal z navdušujočimi besedami, drugi pa ji je prisodil zgolj 67 točk. Kvarkadabra je tako dosegla povprečno oceno 73,5 točke, zadnji financirani projekt pa 74 točk. Zaradi razlike zgolj pol točke smo ostali popolnoma brez financiranja.
Pričakovali bi, da bi bilo tako veliko razhajanje med ocenama razlog za dodatno preverjanje ali temeljito razpravo znotraj panela. Po informacijah, ki sem jih pridobil o poteku ocenjevanja, pa člani panela na skupnem sestanku na daljavo sploh niso vsebinsko razpravljali o posameznih ocenah, ampak so se zgolj seznanili s prednostnim seznamom. Celo pri maturitetnem eseju obstajajo varovalke: če se oceni preveč razlikujeta, esej pregleda še tretji ocenjevalec. Zakaj podobnih varovalk ni pri razpisu, kjer se odloča o javnih sredstvih?
Posebej povedna je bila presoja mojega mednarodnega dela. Recenzent je zapisal, da ima Kvarkadabra »nedvomno odlične reference«, a ji je točke vseeno odbil, ker naj bi bilo »manj jasno, kako je z mreženjem v tujini«. Za odločitev, ali projekt sploh izpolnjuje pogoj mednarodnega sodelovanja, je po lastnih besedah »potreboval precej časa«, čeprav sem pred kratkim izdal štiri knjige pri eni večjih kitajskih založb. Moje članstvo v Unescovi komisiji je označil za »bolj organizacijske narave«. To je nenavaden opis telesa, v katerem mednarodna skupina 18 strokovnjakov obravnava temeljna vprašanja etike znanosti in tehnologije. Komisija pripravlja strokovna poročila za države članice, za nedavno izdano poročilo o etiki kvantnega računalništva pa sem sam prispeval večji del besedila. Pravkar sem se vrnil s celotedenskega zasedanja komisije v Parizu, na katerem smo pripravljali novo poročilo o vplivu generativne umetne inteligence na znanost.
O razpisu za podporo komuniciranju znanosti doslej nisem pisal, saj sem želel počakati na končno odločitev. Agencija Aris je medtem zavrnila moj ugovor. Ob branju njenega sklepa pa me je čakalo še eno presenečenje. Agencija se je sklicevala na del recenzije, ki ga v posredovani dokumentaciji ni bilo mogoče prebrati, ker je bil izpis odrezan. Po mojem opozorilu je Aris priznal tehnično napako, se opravičil in posredoval popolna obrazca. Ni pa še pojasnil, kako namerava odpraviti posledice dejstva, da sem moral ugovor pripraviti brez vpogleda v celotno obrazložitev, na katero se je agencija pozneje sklicevala pri njegovi zavrnitvi.
Letos bo moje delo tako ostalo brez javne podpore, čeprav je doseglo zelo široko javnost in večkrat poseglo v pomembne družbene razprave. Zakaj o tem pišem? Ker me ta zgodba žalosti, ker se podobni »zapleti« ne dogajajo samo meni in ker se težko znebim občutka, da smo neodvisni in kritični glasovi pri nas nezaželeni. Demokratična družba pa ne more delovati, če nihče ne postavlja tudi vprašanj, ki so za marsikoga zoprna.
Kvarkadabra ne pripada nobeni politični opciji, univerzi ali inštitutu. Takšna neodvisnost ji omogoča, da kritično obravnava tudi delovanje institucij, od katerih ni organizacijsko odvisna. Toda neodvisnost in načelnost imata pri nas izjemno visoko ceno. Brez institucionalnega zaledja in stabilnega financiranja takšna organizacija lahko že zaradi ene same nizke ocene ostane povsem brez javne podpore. Nekaj podobnega se je zgodilo že pred časom, ko je vlada na predlog pristojnega ministrstva Kvarkadabri odvzela status delovanja v javnem interesu na področju izobraževanja.
V majhnem slovenskem znanstvenem prostoru se ocenjevalci in ocenjevani pogosto poznamo. To samo po sebi ni problem, zahteva pa večjo skrb za nepristranskost in odgovornost. Anonimnost lahko ocenjevalce varuje pred pritiski, ne sme pa onemogočati preverjanja morebitnih nasprotij interesov, pristranskosti in dejanskih napak. Če vrednotenje vsebuje neutemeljene trditve, mora obstajati možnost argumentirane kritike vsaj znotraj panela, ki je odgovoren za oceno.
V Sloveniji radi govorimo o odličnosti, mednarodni vpetosti in pomenu znanosti za družbo. Konec julija sta me dve pismi spomnili, kako različno lahko razumemo te besede. Eno je prihajalo iz mednarodnega okolja, kjer so prepoznali moj vsebinski prispevek k razpravam o znanosti prek meja disciplin in držav. Drugo je izviralo iz domačega akademskega sistema, v katerem je mogoče refleksijo znanosti na najvišji mednarodni ravni odpraviti kot dejavnost predvsem »organizacijske« narave. Upravni odbor Arisa je to oznako povzel v končnem sklepu in presodil, da je kot del strokovne ocene ni mogoče izpodbijati.
Razlika v razumevanju tega, kaj šteje kot pomembno delo za javno dobro, je dovolj povedna. Še bolj povedna pa je odsotnost resne razprave o tem, kako se takšne odločitve sprejemajo in preverjajo. V majhnem slovenskem znanstveno-akademskem prostoru je zaradi institucionalne zaprtosti in tesno prepletenih odnosov zrak že dolgo precej zatohel. Po tridesetih letih dela in številnih podobnih izkušnjah se bojim, da se okna ne bodo odprla, če jih ne boste pomagali odpreti tudi vi, ki stojite zunaj.