Nacionalna infrastruktura umetne inteligence
O nacionalni platformi, varnosti podatkov in o tem, zakaj je varen dostop do globalnih modelov danes boljši od čakanja na lasten razvoj.
Generativna umetna inteligenca ne trka več na vrata, ampak je že vstopila v naša življenja in predstavlja tehnološko prelomnico, primerljivo zgolj z nastankom interneta. A medtem ko je internet potreboval desetletja, da je preoblikoval družbo, se tokratna transformacija dogaja z vratolomno hitrostjo. Ta tehnologija že danes korenito spreminja naravo dela, ustvarjalnosti in učenja, od programiranja in analize podatkov do pisanja besedil in kompleksnega odločanja. Vendar pa se v tej naglici izrisuje nevarna ločnica: razlika med tistimi, ki imajo dostop do vrhunskih, plačljivih orodij, in tistimi, ki so obsojeni na uporabo omejenih brezplačnih različic. Ta razkorak postaja ključen, saj razlika v kakovosti orodij neposredno vpliva na uspešnost posameznika in konkurenčnost gospodarstva.
Prav v tem kontekstu je treba razumeti pobudo za vzpostavitev nacionalne platforme umetne inteligence. Gre za poskus države, da bi s sistemskim pristopom preprečila nastajajočo “kognitivno neenakost”. Brezplačna orodja, ki so trenutno na voljo večini, so sicer solidna za spoznavanje z novo tehnologijo, niso pa primerna za resno delo. Profesionalna raba zahteva napredne modele z večjo kapaciteto, boljšim razumevanjem konteksta in manj napakami. Ker so ti modeli plačljivi (strošek za posameznika znaša približno 20 evrov mesečno), bi ta vrhunska orodja ostala privilegij le tistih posameznikov in podjetij, ki si jih lahko privoščijo, to pa bi dolgoročno poglobilo družbeno razslojenost. Nacionalna platforma, ki bi vsem državljanom – od dijakov in učiteljev do uradnikov, podjetnikov in raziskovalcev – omogočila dostop do najzmogljivejših svetovnih modelov, je zato v svojem bistvu ukrep za zagotavljanje enakih možnosti v 21. stoletju.
Vendar pa vsaka takšna pobuda upravičeno odpira vprašanja digitalne suverenosti in varnosti. Kritični del javnosti in civilne družbe opozarja na tveganja vezave na tuje tehnološke gigante, vprašanja zasebnosti podatkov in umanjkanje vlaganj v lasten, slovenski odprtokodni razvoj. Ti pomisleki so legitimni in terjajo resne odgovore. Resnica pa je, da Evropa na področju razvoja temeljnih modelov trenutno zaostaja za ZDA in Kitajsko. Vztrajanje pri izključno lastnem razvoju modela v tem trenutku bi bilo, slikovito rečeno, kot da bi v času industrijske revolucije zavračali parni stroj, dokler ne izumimo svojega, in medtem še naprej uporabljali ročno orodje. Pragmatizem narekuje, da moramo za ohranitev konkurenčnosti uporabljati najboljša orodja, ki so na voljo danes, ne tista, ki bodo morda na voljo čez desetletje.
Ključ do rešitve te dileme je v načinu implementacije. Namen nacionalne platforme ni zgolj nakup licenc, temveč vzpostavitev “suverenega oblaka” oziroma varnega okolja, kjer se uporabljajo tuji modeli pod našimi pogoji. Danes, ko posamezniki stihijsko uporabljajo brezplačne spletne storitve, njihovi podatki pogosto nenadzorovano odtekajo v tujino in nimamo vpliva na to, kako se uporabljajo. Centralizirana državna rešitev bi ta tok lahko obrnila: z uporabo varnih različic modelov, ki tečejo na evropskih strežnikih in skladno z evropsko zakonodajo, bi država dejansko povečala varnost podatkov v primerjavi s trenutnim stanjem. Podatki bi ostali v lasti uporabnika in ne bi služili interesom multinacionalk. To je tista nevidna, a ključna razlika med komercialno in infrastrukturno rabo tehnologije.
Slovenija ima prav zaradi svoje majhnosti edinstveno priložnost, da postane evropski referenčni model za hitro in učinkovito vpeljavo te tehnologije. Zaradi obvladljivega obsega sistema lahko z relativno zmernim vložkom “pametno infrastrukturo” pripeljemo v vsako šolo, pisarno in stanovanje hitreje kot velike države. Vendar pa moramo razumeti, da zgolj dostop do orodja ni vse. Čeprav je generativna UI intuitivna, njena napredna raba zahteva visoko stopnjo nove pismenosti. Dobro bi bilo, če bi uveljavitev takšne nacionalne platforme spremljala serija izobraževalnih vsebin na nacionalni televiziji in v drugih medijih, kjer bi se državljani lahko seznanili s tem, kako ta orodja uporabljati učinkovito in varno. Ključno je razumevanje, da UI ni nezmotljiva avtoriteta, temveč močan pomočnik, ki včasih “halucinira” in nujno potrebuje človeški nadzor, kritično presojo in etični kompas.
Prava pot naprej torej ni izbira med digitalno suverenostjo in tehnološkim napredkom, temveč strateški pragmatizem, ki združuje oboje. Gre za hibridni pristop: uporaba najboljše svetovne tehnologije za takojšen dvig produktivnosti in kompetenc prebivalstva, vendar pod pogoji, ki strogo varujejo naše podatke in pravice. S tem ne pristajamo na trajno odvisnost, temveč kupujemo čas in gradimo znanje, da bomo lahko v prihodnosti razvijali tudi lastne rešitve. Če bo pobuda izpeljana dovolj skrbno in premišljeno, lahko investicija v nacionalno platformo predstavlja pomemben vložek v intelektualni kapital naroda. Gre namreč za infrastrukturo in veščine, brez katerih v ekonomiji 21. stoletja ne bo mogoče učinkovito delovati.