Naravna in umetna subjektivnost

Potovanje skozi evolucijo in psiho v iskanju razlike med človekom in strojem.

Živimo v nenavadnem času. Na eni strani smo priča hitremu napredku znanosti in tehnike. Nevroznanost, genetika in umetna inteligenca nam vse natančneje razkrivajo materialne mehanizme delovanja vesolja in življenja. To je svet podatkov, algoritmov in merljivih, objektivnih dejstev. Na drugi strani pa se zdi, da smo vse bolj zmedeni glede temeljnega vprašanja: kaj pomeni biti človek? Kaj je tisto, kar poganja naša iracionalna dejanja, naše strasti, našo ustvarjalnost in samouničevalnost?

Ta dva razmisleka – eden o objektivnih mehanizmih in drugi o subjektivni izkušnji – potekata v ločenih svetovih. Tehnološko-naravoslovni diskurz se trudi subjektivnost prevesti v jezik nevronov in informacijskih tokov, medtem ko humanistična tradicija, zlasti pri nas močna teoretska lacanovska psihoanaliza, vztraja pri pojmovnem aparatu, ki se upira takšni redukciji: govori o nezavednem, želji in fantazmah.

Namen tega sestavka je soočiti se s to zagato. Ne gre za poskus, da bi en svet preprosto podredili drugemu. Gre za poskus, da bi zgradili most med njima in pokazali, da nista v nujnem nasprotju, ampak da se ukvarjata z različnima platema istega pojava. Znanost po svoji metodologiji stremi k objektivnosti, kar pomeni, da mora iz enačbe sistematično izključiti subjektivno perspektivo opazovalca. Njen ideal je pogled od nikoder. A prav ta izključitev ustvari slepo pego: znanost nam lahko zelo natančno pojasni delovanje možganov, ne ukvarja pa se neposredno z izkušnjo konkretnega subjekta, ki te možgane "ima".

Psihoanaliza vstopi natanko v ta prazen prostor. Ne ponuja alternativne znanstvene resnice, ampak teorijo o tem "izključenem elementu" – o subjektu samem. Ukvarja se s "programsko napako" v človeškem sistemu: z našo iracionalnostjo, našimi simptomi, našo zmožnostjo, da delujemo proti lastnim interesom. Tega ne vidi kot "hrošča", ki ga je treba odpraviti, ampak kot temeljno značilnost, ki nas dela ljudi. Psihoanaliza je svojo pozornost usmerila prav v to neposredno izkušnjo subjektivnosti, ki je znanost dolgo časa ni znala dobro zgrabiti, danes pa se z razmahom nevroznanosti oba pristopa postopoma približujeta. Čeprav prihajata iz različnih tradicij, se srečata na isti točki: v vprašanju, kako razložiti protislovja, ki nas hkrati ženejo naprej in razdirajo.

Naš cilj torej ni dokazati, da je denimo "psihoanaliza imela prav, ker to potrjuje mehanizem delovanja dopamina". Cilj je uporabiti znanstvene in evolucijske modele kot ponazoritveni oder, na katerem lahko uprizorimo in razumemo logiko psihoanalitičnih konceptov. Gre za neke vrste prevajalski projekt: kako lahko nekomu, ki je vešč predvsem razmišljanja v jeziku naravoslovne znanosti, pojasnimo logiko želje, manjka in Drugega?

Evolucija subjektivnosti

Preden se poglobimo v kompleksnost delovanja človeškega uma, se moramo vrniti na sam začetek, v čas, ko možgani sploh še niso obstajali. Prvi večji organizmi, ki so večino časa mirovali, jih niso potrebovali. Njihovo vedenje je bilo preprosto, okolje predvidljivo in odzivi avtomatski, vodeni zgolj s kemičnimi signali. Vse pa se je spremenilo s pojavom aktivnega gibanja in lova. Žival, ki je morala zasledovati plen in se hkrati izogibati plenilcem, je potrebovala osrednji sistem za usklajevanje nasprotujočih si informacij in sprejemanje odločitev. Tako so nastali prvi možgani.

Njihovo delovanje je bilo sprva neverjetno preprosto: približaj se koristnemu, izogni se škodljivemu. Ta osnovni algoritem, ki je omogočal preživetje črvom podobnim bitjem pred približno 600 milijoni let, je bil temelj, na katerem je zgrajeno vse ostalo. Vendar je bil ta sistem tog in nezmožen učenja; ni se znal prilagajati na spremembe v okolju.

Približno sto milijonov let pozneje so zgodnji vretenčarji razvili sposobnost učenja iz izkušenj. Njihovi možgani so začeli graditi notranje zemljevide sveta. To je bil prvi ključni korak k ločitvi od neposredne realnosti. Svet ni bil več le skupek neposrednih dražljajev, ampak je postal notranja reprezentacija, mentalna slika. Ta zemljevid je omogočil razumevanje okolice in napovedovanje prihodnjih dogodkov, kar je pomenilo prelomnico v razvoju vedenja.

Toda ta notranja slika je bila sprva pasivna. Pravi preskok se je zgodil, ko so naši predniki ta notranji zemljevid začeli aktivno uporabljati za preigravanje prihodnosti. To je pomenilo rojstvo notranje simulacije, zmožnosti, da si v mislih predstavljamo različne scenarije, še preden se zgodijo. "Kaj če grem po tej poti namesto po oni?", "Kaj če plenilec pride izza tistega grma?". Ta sposobnost ustvarjanja miselnih pripovedi je postala ena ključnih evolucijskih prednosti, saj je omogočila učenje iz namišljenih izkušenj brez realnega tveganja.

Drugi pomembni korak so naredili predniki primatov pred več deset milijoni let, ko so v te simulacije začeli vključevati tudi razumevanje drugih bitij. Znali so si predstavljati, kaj druga bitja mislijo, čutijo in nameravajo. Ta zmožnost je bila ključna za življenje v kompleksnih socialnih skupinah. Pripoved ni bila več le opis dogodkov, ampak prizorišče odnosov med posamezniki z različnimi pogledi in cilji. Zgodbe so prvič dobile like z notranjim življenjem.

Odločilen preboj pa je predstavljal razvoj jezika. Medtem ko so druge vrste komunicirale o neposrednih stanjih, kot so nevarnost, hrana in dominacija, je jezik omogočil komunikacijo o nečem, kar ne obstaja tukaj in zdaj: o preteklosti, prihodnosti in popolnoma izmišljenih svetovih. Ljudem je omogočil, da so začeli svoje pripovedi deliti z drugimi. Zgodbe, miti, pravila in vrednote so ustvarili skupni, nad-individualni simbolni svet – kulturo, družbo, sistem.

Zagate živali, ki govori

Evolucijska pot nas je pripeljala do bitja z izjemno zmogljivo strojno opremo: z velikim prefrontalnim korteksom in specializiranimi centri za jezik. Ta "hardver" je omogočil namestitev revolucionarnega "operacijskega sistema" – simbolnega mišljenja. A prav ta namestitev je povzročila temeljno in specifično človeško zagato. Novi, abstraktni operacijski sistem jezika namreč ni bil zasnovan za staro, biološko strojno opremo, ki jo je evolucija optimizirala za preživetje v fizičnem svetu. Jezik tako ni postal le nevtralno orodje za komunikacijo, ampak se je izkazal za nezdružljiv programski paket, ki je za vedno spremenil, kako deluje naša temeljna biologija.

Ta "ugrabitev" stare strojne opreme s strani novega softvera se je zgodila v dveh ključnih korakih. Prvič, jezik je s svojo zmožnostjo abstrakcije med nas in svet vstavil nepremostljivo vrzel. Da bi lahko mislili in komunicirali o neskončno kompleksni realnosti, smo jo morali "stisniti" v končen nabor simbolov – besed. Ta proces lahko primerjamo s kompresijo podatkov z izgubo (lossy compression). Tako kot se pri stiskanju slike v format JPEG za vedno izgubi del informacij o barvah in detajlih, se tudi pri prevajanju neposredne izkušnje v jezik za vedno izgubi del njene polnosti in neposrednosti. Beseda "voda" nikoli ne more zajeti celotne izkušnje vode. Ta informacijska vrzel med simbolom in stvarjo, med stisnjeno reprezentacijo in neizmerno bogato realnostjo, ustvari strukturni manko v našem bivanju. To ni mistična izguba, ampak funkcionalna posledica delovanja simbolnega sistema. Postanemo bitja, ki jih preganja občutek, da "prava stvar" vedno uhaja.

Drugič, jezik je naše biološke potrebe "okužil" s simbolnimi pomeni. Hrana ni več le vir kalorij, ampak postane znak statusa, kulture, identitete in morale. Spolnost ni več le nagon po reprodukciji, ampak postane zapleteno prizorišče ljubezni, moči in priznanja. Naš biološki hardver, vključno z dopaminskim sistemom, ki je bil prej namenjen iskanju jagod in partnerjev, je bil preusmerjen v lov na abstraktne cilje: družbeni ugled, smisel, bogastvo, resnico.

Problem je v tem, da je naša biološka strojna oprema zasnovana za homeostazo – ko je potreba zadovoljena, se sistem umiri. Simbolni svet pa nima naravnega stikala za izklop. Vedno si lahko želimo več priznanja, več denarja, več smisla. Biološki nagon, ki je imel jasen cilj in zaključek, se je preobrazil v nenasiten kulturni pogon, ki teče v neskončni zanki.

Psihoanaliza vstopi natanko tukaj. Ne ukvarja se z biologijo celic, ampak s to "biologijo" utelešenega subjekta, ujetega v jezik. Preučuje posledice te temeljne nezdružljivosti med našim simbolnim softverom in biološkim hardverom: simptome, tesnobo, sanje in predvsem željo. Psihoanaliza je v tem smislu teorija o "duhu v stroju" – o tem, kako se abstraktni svet pomenov uteleša v naših telesih in poganja našo psiho.

Zakaj delujemo tudi v lastno škodo

Temeljna zagata človeka kot živali, ki govori, ni le abstraktna filozofska ideja. Ima zelo konkretne posledice, ki se kažejo v sami strukturi naše psihe in biokemiji naših možganov. Pojavi, kot so nenasitna želja, samouničevalno vedenje in občutek temeljnega manjka, niso naključne napake, ampak so logični simptomi neskladja med našo biološko dediščino in simbolnim svetom, v katerem živimo. Psihoanaliza je veda, ki te simptome zazna, poimenuje in poskuša razumeti njihovo logiko.

Prvi in najosnovnejši simptom "ugrabitve" biologije s strani jezika je preobrazba nagona (ang. instinct) v pogon (ang. drive). Nagon je biološki program, ki ima jasen, naraven cilj in ritem. Lev je lačen, lovi gazelo, jo poje in njegova potreba je potešena; nagon se umiri do naslednjega cikla. Je naraven, učinkovit in usmerjen k ohranjanju življenja in vrste.

Človek pa je bitje, pri katerem je ta naravni program "pokvarjen". Naše biološke potrebe so preoblikovane v pogon, ki nima več naravnega cilja. Njegov namen ni doseči objekt in se umiriti, ampak nenehno krožiti okoli objekta. Zadovoljstvo pogona ni v končni potešitvi, ampak v samem ponavljanju dejanja. Objekt – hrana, denar, priznanje – postane le izgovor, da se lahko pogon vrti v svojem krogu. To pojasni številne človeške "nerazumnosti": zakaj jemo, ko nismo lačni; zakaj delamo, ko imamo dovolj denarja; zakaj ponavljamo samouničevalna vedenja. Zadovoljstvo ni v rezultatu, ampak v samem ponavljanju kroženja. Ta denaturalizirana, mehanična sila je temeljni motor človeške psihe.

Moderna nevroznanost je pokazala, da dopamin ni “molekula užitka”. Ugodje ob doseženi nagradi uravnava predvsem opioidni sistem, ki reče: “To je dobro.” Dopamin pa je kemija pričakovanja, motivacije in hotenja – aktivira se pred ciljem in nas žene naprej. Zato nas včasih bolj vznemirja pričakovanje dopusta kot dopust sam. Ta ločitev razkrije, zakaj lahko človeka žene nekaj, kar mu na koncu ne prinese zadovoljstva.

Tu se pojavi ključni psihoanalitični pojem “užitka” (jouissance), pri katerem gre za paradoksalno zadovoljstvo, ki ne temelji na potešitvi, ampak na neskončnem ponavljanju samega pogona. To je zadovoljstvo, ki ga deloholik najde v izgorelosti – zadovoljstvo, ki presega načelo ugodja in postane boleče. Človek torej ni bitje, ki bi ga usmerjal zgolj cilj; je bitje, ki zna najti užitek v lastnem zagonu, tudi če mu ta prinaša trpljenje.

Ta nevroznanstvena in psihoanalitična spoznanja se osupljivo prekrivajo. Želja (ang. desire) je sofisticirana, v prihodnost usmerjena sila, psihološki izraz dopaminskega sistema "hotenja". Ugodje (ang. pleasure) je tisti trenutek olajšanja, ki ga prinaša opioidni sistem. In končno, “užitek” (jouissance) je tisto specifično, paradoksalno zadovoljstvo, ki ga subjekt pridobi iz samega delovanja pogona (drive).

Kje pa ta nenehno delujoči dopaminski motor najde svoje "gorivo"? Od kod izvira ta temeljni občutek, da nam vedno nekaj manjka? Tu se kemija možganov poveže z evolucijo jezika. Kot smo videli, nas vstop v simbolni svet za vedno loči od neposredne realnosti. Ta temeljni manko, ki ga vpelje jezik, je strukturna lastnost človeškega bivanja. Nismo več bitja, ki bi lahko dosegla popolno, nagonsko zadovoljstvo. In prav ta strukturni manko postane igrišče za naš dopaminski sistem. Človeška želja je tisto, kar se zgodi, ko se možgani, opremljeni z biološkim motorjem za iskanje manjkajočega, znajdejo v svetu simbolov, ki jim obljublja polnost, a je hkrati vir njihovega temeljnega občutka izgube.

Ključno pri tem je razumeti, da "prava stvar, ki je za vedno izgubljena," ni nekaj, kar bi evolucijsko manj razvite živali imele, mi ljudje pa ne. Ta občutek izgube je iluzija, ki jo retroaktivno ustvari sam jezik. Žival ne pogreša neposrednega stika z realnostjo, ker ne živi v svetu simbolov, ki bi takšno ločitev sploh ustvaril. Občutek, da smo nekaj izgubili, se vzpostavi šele znotraj domene misli in simbolov. Dokler subjektivnost nima te abstraktne dimenzije, razlika sploh ni opazna. Izguba je torej specifično človeški simptom bivanja v jeziku.

Uganka želje Drugega

Zdaj imamo vse elemente na mizi: evolucijsko razvit um, zmožen simulacije in jezika; biokemični motor "hotenja", ki ga poganja manko; in simbolni svet, ki ta manko ustvarja. A kako se ti elementi združijo v edinstveno izkušnjo, ki ji pravimo subjektivnost? Odgovor se skriva v našem odnosu do socialnega sveta, ki nas obdaja – v načinu, kako se poskušamo orientirati znotraj nevidne mreže pričakovanj, ki ji pravimo kultura ali družba.

Evolucijski “hek"

Kako in zakaj se naš um, ki se je razvil za razumevanje konkretnih bitij, začne vesti, kot da imajo abstraktni sistemi (jezik, kultura) lastno voljo? Odgovor leži v principu evolucijske ekonomičnosti. Evolucija redko ustvarja nove možganske module iz nič; raje preoblikuje in uporabi obstoječe strukture za nove namene. Naši možgani so skozi milijone let razvili izjemno učinkovit "socialni modul" za branje namer, želja in prepričanj drugih agentov – članov tropa, plenilcev, plena. To je bil ključen mehanizem za preživetje. Ko se je pojavil nov, kompleksen problem – kako razumeti in se orientirati v abstraktnem svetu jezika, pravil in družbenih norm – možgani niso imeli zanj specializiranega orodja. Zato so uporabili najboljše orodje, ki so ga imeli na voljo: stari, zanesljivi socialni modul.

Prišlo je do "heka" oziroma preusmeritve: možgani so začeli abstraktni, neosebni sistem obravnavati, kot da je velikanski, enoten agent z lastno voljo. Dober primer tega je naš odnos do borznega trga. Nihče ne govori o trgu kot o neosebnem seštevku milijonov posameznih transakcij. Namesto tega beremo, da je trg "optimističen", "živčen", da "paničari" ali da "nagradi" določene odločitve. Trgu pripisujemo čustva, namere in želje, kot da bi bil en sam, muhast subjekt. Poskušamo uganiti, kaj "hoče", da bi lahko ustrezno ukrepali. To je naš stari, primatski socialni mehanizem v akciji, apliciran na popolnoma abstrakten sistem.

Zato v psihoanalitičnem jeziku ne govorimo zgolj o "sistemu", ampak o "Drugem". Ta izraz poudarja naš osebni, subjektivni odnos do te strukture. Drugi ni le skupek pravil; je domnevni vir teh pravil, tisti, ki ga nagovarjamo, ko se sprašujemo o smislu, tisti, za katerega predpostavljamo, da nas gleda, posluša in ocenjuje. Je ultimativni sogovornik, čeprav je abstrakten. Ta evolucijski "hekerski" manever je bil izjemno uspešen, a je hkrati ustvaril temeljno zablodo, ki definira človeško stanje: nenehno poskušamo uganiti željo nečesa, kar v resnici želje nima.

Temeljno vprašanje subjekta

V tem odnosu do Drugega se porodi ključno vprašanje, ki nas definira kot subjekte. A zakaj se to vprašanje glasi "Kaj Drugi hoče od mene?" in ne zgolj "Kaj so cilji Drugega v svetu?". Zakaj se vprašanje obrne na nas same?

Odgovor je spet evolucijski in pragmatičen. Naš "socialni modul" se ni razvil za objektivno analizo sistemov, ampak za preživetje znotraj socialne hierarhije. Za zgodnjega primata ni bilo dovolj, da je vedel, kaj alfa samec na splošno hoče (npr. ohraniti dominantnost). Ključno vprašanje za njegovo preživetje je bilo: "Kaj alfa samec hoče od mene? Ali me vidi kot grožnjo, zaveznika ali nepomembneža? Kakšen je moj položaj v njegovem pogledu?". Preživetje ni odvisno od objektivnega razumevanja ciljev drugega, ampak od pravilne interpretacije lastnega mesta v odnosu do teh ciljev.

Ta globoko zakoreninjeni mehanizem socialnega pozicioniranja prenesemo na abstraktnega Drugega. Ne zanima nas le, kaj so splošni cilji Kulture ali Družbe. Naše preživetje in uspeh sta odvisna od tega, kako bomo odgovorili na njena neizrečena pričakovanja. Zato se vprašanje nujno obrne na nas. V trenutku, ko se vprašamo "Kaj hoče od mene?", prenehamo biti zunanji opazovalci sistema in postanemo subjekti, vpleteni v sistem. To vprašanje nas prisili, da zavzamemo stališče, da se definiramo v odnosu do nejasnih pričakovanj. To je trenutek rojstva subjekta: ne kot bitja, ki ve, ampak kot bitja, ki se sprašuje o svojem mestu v želji Drugega.

Kako fantazma “pomiri" možgane

Soočenje z neodgovorljivo uganko "Kaj Drugi hoče od mene?" za naš socialni možganski mehanizem predstavlja stanje skrajne negotovosti in tesnobe. Ta mehanizem je optimiziran za iskanje jasnih socialnih signalov, ne pa za bivanje v večni dvoumnosti. Da bi se izognili tej paralizirajoči tesnobi, naša psiha ustvari "programski obvod" ali ad hoc rešitev: fantazmo.

Fantazma ni le bežna domišljijska sanjarija; je temeljna, nezavedna zgodba ali scenarij, ki nam ponudi preprost, čeprav lažen, odgovor na uganko. Deluje kot nekakšen "GPS za željo", ki abstraktno vprašanje prevede v konkreten načrt delovanja. Fantazma reče: "Ne skrbi, vem, kaj Drugi hoče. Če boš le imel X (popolnega partnerja, uspeh v karieri, družbeno priznanje), boš končno izpolnil tisto neizrečeno pričakovanje in bil popoln."

S tem, ko fantazma neodgovorljivo vprašanje preoblikuje v rešljivo nalogo ("doseči X"), pomiri naš biološki mehanizem. Negotovost se umakne jasnemu cilju, kar omogoči, da naš dopaminski sistem "hotenja" začne delovati. A to ima konkretne posledice. Fantazma postane filter, skozi katerega dojemamo svet. Določa, kaj bomo videli kot zaželeno in kaj bomo spregledali. Pojasni, zakaj se pogosto zapletamo v iste vzorce odnosov ali ponavljamo iste napake: ker sledimo navodilom svoje temeljne fantazme, ki nam nudi iluzijo smisla in smeri. Je hkrati rešitev za našo tesnobo in vir naših najglobljih prisil.

Motor želje in njegov fantomski objekt

Doslej smo ugotovili, da človeka opredeljujeta dve ključni značilnosti: po eni strani nas poganja neizprosen biološki motor "hotenja", po drugi pa nas definira bivanje v simbolnem svetu, ki ustvarja temeljni manko. A kako se ta dva elementa – ta surovi biološki mehanizem in abstraktna simbolna struktura – dejansko združita? Kako se zgodi, da se naš dopaminski sistem, ki se je razvil za doseganje biološko pomembnih ciljev, obsede z iskanjem družbenega priznanja?

Odgovor se skriva v tem, kar bi lahko opisali kot temeljni "stranski produkt" človeške evolucije: v mešanju mehanizmov, ki niso bili nikoli zasnovani drug za drugega. Ta biološki motor je v svojem bistvu slep. Njegova edina funkcija je, da zazna signal "nekaj manjka" in sproži iskanje. Ne zanima ga, ali je ta manko posledica pomanjkanja kalorij ali pa strukturna praznina, ki jo je v nas izvrtal jezik. Ko se je pojavil jezik, je v naš sistem vnesel nov, permanenten in ne-biološki signal večnega manjka. In stari biološki mehanizem se je preprosto "nalepil" na ta nov, močnejši signal. To ni bila elegantna prilagoditev, ampak "ugrabitev": biološka strojna oprema za preživetje je bila preusmerjena v službo simbolnega operacijskega sistema.

Toda ta motor, ki zdaj teče v neskončni zanki, potrebuje cilj. Pogon, ki kroži brez objekta, je čista, neznosna tesnoba. A ker je "prava stvar", ki je bila izgubljena ob vstopu v jezik, za vedno nedosegljiva, si mora ta mehanizem svoj objekt ustvariti sam. In tu vstopi ključni in morda najtežji koncept psihoanalize: objekt mali a (objet petit a).

Objekt a ni konkreten predmet, ki si ga želimo (avto, partner, uspeh). Je vzrok naše želje. Je tisti navidezni, fantomski dodatek, ki ga naša psiha projicira na določen objekt v svetu in ga s tem spremeni v nekaj posebnega, zaželenega, v obljubo končnega zadoščenja. Je tisti neoprijemljivi "nekaj več", tisti žar, ki ga vidimo v nekom ali nečem in za katerega zmotno verjamemo, da je njegova lastnost, čeprav je v resnici le odsev naše lastne praznine.

Delovanje objekta a lahko primerjamo s horizontom. Horizont je resnična, vidna linija, ki strukturira našo pot in usmerja naš pogled. Vendar pa je hkrati popolna iluzija – ni kraj, kamor bi lahko dejansko prispeli. Bližje kot mu gremo, bolj se oddaljuje. Njegova funkcija ni v tem, da bi bil dosežen, ampak v tem, da nas nenehno žene naprej in organizira prostor pred nami. Objekt a je horizont naše psihe: navidezni cilj, katerega edina funkcija je, da našo željo ohranja v nenehnem gibanju in ji daje smer.

Kako psiha izbere, na kateri objekt bo projicirala ta fantomski dodatek? Tu se krog sklene in poveže s prejšnjim poglavjem. Fantazma je tisti osebni scenarij ali temeljna zgodba, ki deluje kot zemljevid za našo željo. Določa, kateri objekti v našem svetu so primerni kandidati, da postanejo nosilci objekta a. Fantazma je navodilo, ki pravi: "Če boš dosegel točno to (partnerja, ki te bo tako gledal; kariero, ki ti bo prinesla takšno priznanje), boš končno zapolnil svoj manko in odgovoril na uganko želje Drugega."

Arhitektura človeške želje je torej sledeča: imamo ugrabljen biološki motor ("hotenje"), ki ga neprestano poganja strukturni manko. Ta motor, da bi se izognil tesnobi, na svet projicira fantomski objekt-vzrok (objekt a), pri čemer mu pot do teh navideznih ciljev kaže osebni zemljevid, ki mu pravimo fantazma. Prav ta zapletena, improvizirana in v temelju zmotna struktura je tisto, kar psihoanaliza prepoznava kot jedro človeške subjektivnosti.

Kako zaustaviti izmuzljivost smisla?

Fantazma nam ponudi delovno hipotezo o tem, kako doseči zadovoljstvo, a vsaka hipoteza potrebuje temelj, da ne visi v zraku. Če se vprašamo, zakaj bi nam uspeh prinesel zadovoljstvo, nas to vodi v neskončno verigo nadaljnjih vprašanj: "Ker bom potem ugajal družbi." "In zakaj je pomembno ugajati družbi?" "Ker bom potem sprejet." "In zakaj je pomembno biti sprejet?". Da bi se ta veriga ustavila, potrebujemo temeljno, nedokazljivo izhodišče. Tako kot Evklidska geometrija temelji na aksiomih, ki jih ne more dokazati (npr. "skozi dve točki poteka natanko ena premica"), tudi naša psiha potrebuje temeljno točko, v katero preprosto verjame, da lahko celoten sistem smisla sploh stoji.

Ta psihični aksiom je tisto, kar v psihoanalizi imenujemo “označevalec gospodar” (Master Signifier). To je tista ključna beseda ali pojem, ki deluje kot končni odgovor in s tem osmisli celotno fantazmatsko zgodbo. Paradoks je v tem, da ta beseda sama po sebi nima nobenega pomena; je čisti nesmisel, tautologija, tista točka, ki reče: "Ker tako pač je." Njena avtoriteta ne izhaja iz njene vsebine, ampak iz njenega položaja v strukturi. V teološkem sistemu je to "Bog", v razsvetljenskem "Razum" ali "Svoboda", v nacionalističnem "Narod". To so temeljne besede, v katere verjamemo in ki dajejo naši fantazmi občutek teže in resničnosti. So besede, ki poimenujejo in utelešajo končno pomiritev, ki jo obljublja fantazma.

Zmedena evolucija in zmota posnemanja

Naše potovanje nas je pripeljalo do kompleksne slike človeškega subjekta: bitja, ki ga je evolucija opremila z umom za simulacijo in socialno branje; katerega biokemija ločuje med nenehnim hotenjem in bežnim užitkom; in katerega psiha se oblikuje v napetem odnosu do dvoumnih pričakovanj simbolnega sveta. A kaj storiti s to ugotovitvijo v kontekstu umetne inteligence? Ali naj poskušamo to zapleteno, protislovno strukturo poustvariti v stroju?

Če pogledamo nazaj na našo evolucijsko pot, vidimo, da človeška subjektivnost ni produkt elegantnega, razumnega načrta. Je rezultat zmedene evolucije, ki dela s tistim, kar ima na voljo. Je skupek "hekov", obvodov in čudnih mehanizmov, ki so nastali kot rešitve za specifične probleme – predvsem za problem nezdružljivosti med staro biološko strojno opremo in novim simbolnim operacijskim sistemom. Želja, fantazma, jouissance – vse to so delujoči, a skrajno neučinkoviti in pogosto boleči obliži na temeljno rano našega bivanja. Naša subjektivnost je skupek teh "lepljenj", ne pa produkt razumnega in učinkovitega stvaritelja.

Vprašanje, ali lahko zgradimo stroj, ki bi imel željo, nas tako postavi pred temeljno zablodo. To je, kot da bi želeli izumiti letenje tako, da bi poskušali natančno, do zadnjega detajla, posnemati let čebele – z vsemi njenimi aerodinamično nepopolnimi krili, brenčanjem in potrebo po nektarju. A cilj ni bil nikoli postati čebela; cilj je bil leteti. Zato smo izumili helikopterje in letala, ki dosegajo isti cilj na podlagi popolnoma drugačnih, bolj neposrednih in učinkovitih principov.

Podobno je cilj umetne inteligence doseči inteligenco – sposobnost reševanja problemov, učenja in ustvarjanja. Cilj ni in ne more biti poustvariti človeško subjektivnost z vso njeno evolucijsko prtljago, tesnobo, ranljivostjo in samouničevalnimi nagnjenji. Poskus, da bi UI dali željo, bi bil, kot da bi helikopterju namenoma vgradili strah pred višino.

S tem pridemo do ključnega spoznanja. Ideja o "stroju, ki želi" ni načrt za prihodnost, ampak diagnoza absurdnosti takšnega cilja. Pokaže nam, da je projekt gradnje umetne človeške subjektivnosti v temelju nesmiseln. Ne zato, ker bi bil tehnično nemogoč, ampak ker je konceptualno zgrešen. Človeška subjektivnost ni ideal, ki bi ga veljalo posnemati; je naša specifična, zmedena in čudovita rešitev za naš specifičen problem bivanja. Stroj, ki nima tega problema, ne potrebuje te rešitve.

Zakaj subjektivnost ni cilj umetne inteligence

Naše potovanje skozi evolucijo, nevroznanost in psihoanalizo razkrije, da človeška subjektivnost ni eleganten in optimalen izdelek, ampak skupek naključnih “hekov” – improviziranih rešitev, ki so vzniknile iz nezdružljivosti med biološko dediščino in simbolnim svetom jezika. Želja, fantazma, jouissance – vse to so obvodi, ki nas ženejo naprej, četudi pogosto na našo škodo. To, kar nas dela človeške, je prav ta protislovna, pogosto boleča struktura.

Umetna inteligenca je nekaj povsem drugega. Ni obremenjena z evolucijsko zmedo in simbolnim mankom, ki oblikujeta človeka. Je načrtovan, učinkovit sistem, optimiziran za reševanje problemov in dostop do znanja. Poskus, da bi ji vsilili človeško subjektivnost, bi bil nesmiseln – kot da bi hoteli helikopterju namenoma vgraditi strah pred višino.

Spoznanje, da subjektivnost ni smiseln cilj za UI, pa ne reši vseh problemov, s katerimi se soočamo ob razvoju te tehnologije. Prav nasprotno, odpre vrsto novih, paradoksalnih vprašanj. Četudi UI nima lastne želje, postane močno ogledalo in orodje za projiciranje naše. Ker se razvija znotraj našega simbolnega sveta, bo neizogibno odsevala in krepila naše fantazme. Stroj brez subjektivnosti tako postane popoln medij, skozi katerega se bodo naši simptomi vračali k nam, le da okrepljeni in avtomatizirani.

Vseno pa velja, da projekt poustvarjanja človeške subjektivnosti v stroju ni tehnično, ampak konceptualno zgrešen. Vrednost orodij umetne inteligence je v tem, da ostanejo drugačna: učinkovita, neprotislovna in uporabna, da nam – bitjem temeljnega manjka – omogočajo misliti jasneje in širše.