Je danes vroče? Na prvi pogled je odgovor preprost. Pogledamo na termometer, ki pokaže 31 stopinj Celzija. Toda ta številka sama po sebi ne pove veliko. Je takšna temperatura za ta kraj in ta čas leta običajna? Se podobni dnevi pojavljajo vsako poletje ali je nekaj, kar je bilo pred desetletji redkost, postalo zdaj precej bolj pogosto?
Prav takšna vprašanja so v središču nove spletne strani Podnebnik.org, ki zna trenutno temperaturo postaviti v zgodovinski kontekst. Če, denimo, pokaže, da je bila povprečna temperatura v Ljubljani v zadnjih 24 urah med najvišjimi petimi odstotki primerljivih dni od leta 1950, dobimo informacijo, ki je sam pogled na termometer ne more dati. Poleg tega, koliko je vroče, izvemo tudi, kako nenavadna je izmerjena temperatura.
Osnovni prikaz temelji na podatkih merilnih postaj Arso, podrobnejši del Podnebnika pa analizo razširi na 18 slovenskih lokacij, od Kopra do Kredarice, in več podatkov, od temperature do padavin in suše. Za Ljubljano dolgoročni izračun pokaže jasno otoplitev. Posamezen vroč dan sam po sebi še ne pove veliko o podnebnem trendu, ko pa sedanje razmere umestimo v desetletja podatkov, lahko vidimo, ali se je celotna porazdelitev temperatur sčasoma premaknila.
Podnebnik je razvila skupnost Sledilnik, znana predvsem po projektu Covid-19 Sledilnik. Tokrat skupina prostovoljcev različnih strok spremlja proces, ki poteka precej počasneje od širjenja virusa med pandemijo. Podnebne spremembe poskušajo prikazati skozi vremenske podatke iz krajev v naši okolici, ki jih poznamo in jih lahko neposredno občutimo.
Poglobljene analize temeljijo na podatkih ERA5-Land Evropskega centra za srednjeročne vremenske napovedi. Gre za tako imenovano reanalizo, računalniško rekonstrukcijo preteklega vremena, v kateri so meritve in satelitska opazovanja z meteoroloških modelov združene v prostorsko in časovno skladen niz podatkov.
Takšen pristop ima seveda tudi omejitve, ki jih Podnebnik podrobno pojasni. Nazoren primer je Kredarica, kjer meteorološka postaja leži na 2514 metrih, nadmorska višina ustrezne mrežne celice modela pa znaša le 1307 metrov. Zaradi te razlike je treba izračunano temperaturo popraviti za kar −7,85 stopinje Celzija. Na strani pojasnijo, kako so do popravka prišli in v katerih razmerah je lahko manj zanesljiv. Podobno previdno ravnajo pri statističnih analizah: kadar podatki ne omogočajo dovolj zanesljive ocene trenda, ga preprosto ne prikažejo.
Prav odločitev, da negotovost jasno pokažejo, se dotakne enega ključnih nesporazumov v podnebni razpravi. V vsakdanjem govoru negotovost razumemo kot priznanje, da nečesa ne vemo. V znanosti pa je del samega opisa vednosti. Pove nam, kako natančna je neka ocena, katere vrednosti so glede na razpoložljive dokaze bolj ali manj verjetne ter česa podatki še ne dovoljujejo zanesljivo trditi.
Eden najbolj znanih primerov je vprašanje, za koliko se dolgoročno segreje podnebje, če se koncentracija ogljikovega dioksida v ozračju podvoji. Leta 1979 je skupina znanstvenikov ocenila, da je odgovor med 1,5 in 4,5 stopinje Celzija. Približno takšen razpon je veljal več desetletij, kar so kritiki podnebne znanosti navajali kot dokaz, da stroka podnebnega sistema ne razume dobro in ne napreduje.
Toda dejstvo, da je razpon tako dolgo ostajal skoraj enak, ne pomeni, da se znanje ni povečevalo. Izboljševali so se modeli in meritve, poglabljalo se je razumevanje podnebnih procesov, vse več smo vedeli tudi o podnebju v daljni preteklosti. Eden najpomembnejših virov negotovosti so ostajali oblaki, ki Zemljo glede na svojo vrsto in višino lahko bodisi hladijo bodisi segrevajo.
Kako se bodo ob segrevanju spreminjali, je težko natančno zajeti v globalnih podnebnih modelih, saj številni procesi nastajanja oblakov potekajo na precej manjših prostorskih skalah, kot jih modeli lahko neposredno prikažejo. Vse to dodatno znanje dolgo ni omogočilo bistvenega zoženja končnega intervala ocene, prav to širšo znanstveno negotovost pa so podjetja in interesne skupine fosilne industrije izkoriščali za sejanje dvoma in odlaganje ukrepov.
Leta 2020 je velika mednarodna skupina raziskovalcev združila tri večinoma neodvisne vrste dokazov: razumevanje podnebnih procesov in povratnih zvez, izmerjeni zapis segrevanja v zadnjem stoletju in podatke o preteklih podnebjih planeta. Vsaka od teh poti sama zase dopušča širok razpon vrednosti, skupaj pa se medsebojno omejijo: skrajne vrednosti, ki jih dopušča ena vrsta dokazov, so težko združljive z drugima. Raziskovalci so tako ocenili, da obstaja približno 66-odstotna verjetnost, da bi podvojitev koncentracije ogljikovega dioksida dolgoročno podnebje segrela za 2,6 do 4,1 stopinje Celzija.
Čeprav že spodnji del tega razpona kaže na precejšnjo občutljivost podnebja, je znanstvena negotovost dolgo služila kot argument, da je z ukrepi smiselno še počakati. Toda iz same negotovosti tak sklep ne sledi. Znanost pove, katere vrednosti so glede na razpoložljive dokaze bolj ali manj verjetne in kje ostajajo nerešena vprašanja. Kaj bomo ob takem razponu možnosti storili, pa je vprašanje tehtanja tveganj. Zahteva, da negotovosti pred ukrepanjem ne sme biti več, ni znanstveno načelo, saj znanost popolne gotovosti praviloma sploh ne more ponuditi.
Takšna odprtost uporabniku omogoča, da ne vidi le končne številke, ampak tudi, kako je nastala in kako zanesljiva je. Prav to je morda najpomembnejša lekcija Podnebnika. Na vprašanje, ali je danes vroče, namreč ni težko odgovoriti. Težje in zanimiveje je ugotoviti, kako nenavadno je to, kar merimo, kako se je spreminjalo skozi čas in s kolikšno gotovostjo lahko iz podatkov sklepamo na prihodnost. Dobra znanost se ne odlikuje po odsotnosti negotovosti, ampak po tem, kako natančno jo zna opredeliti in kako jasno izraziti.