Nevidni pesek v vaših žilah
Kako delci PM2,5 tiho krajšajo življenja v Sloveniji
Ste se kdaj vprašali, kaj se zgodi z zrakom, ki ga vdihnete, ko se sprehajate ob prometni cesti, ob hišah z neustreznimi individualnimi kurišči ali v bližini nekaterih industrijskih obratov? Odgovor se skriva v delcih, ki so skoraj 30-krat manjši od človeškega lasu. Ti nevidni drobci, znani kot PM2,5, so tako majhni, da jih naša dihala ne morejo ustaviti. Namesto da bi jih izkašljali, potujejo neposredno skozi pljučne mešičke v krvni obtok. Predstavljajte si jih kot fin, oster prah, ki potuje po vaših žilah in ob tem poškoduje njihovo občutljivo notranjo površino.
Ta proces v telesu povzroča počasno, a vztrajno razdejanje. Ko delci vstopijo v kri, sprožijo oksidativni stres in sistemsko vnetje. Telo te delce zazna kot tujke in sproži imunski odziv, ki nenamerno pospeši nabiranje oblog v žilah, torej aterosklerozo. Učinki onesnaženega zraka segajo celo do sprememb v sestavi holesterola: tisti “dobri” holesterol HDL, ki bi nas moral ščititi, zaradi izpostavljenosti postane funkcionalno okvarjen in ne zmore več učinkovito čistiti maščob iz žilnih sten.
Da to niso le teoretične grožnje iz daljnih dežel, potrjujejo tudi domače raziskave. Strokovni direktor Interne klinike Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana prof. dr. Zlatko Fras je včeraj 23.1. na 13. srečanju Sekcije za klinično farmakologijo Slovenskega zdravniškega društva predstavil podatke, da število hospitalizacij zaradi srčnih infarktov v Sloveniji tesno sledi vrhovom onesnaženosti zraka. Zanimivo je, da se srce na slab zrak ne odzove nujno v tistem trenutku, ko so zunaj najslabše razmere, ampak se zapleti pogosto pojavijo z zamikom 3 do 7 dni. Podatki iz nekdaj močno onesnaženih območij, kot je bilo Zasavje, kažejo, da je bila tam razširjenost srčno-žilnih bolezni občutno višja od slovenskega povprečja, kar je jasen opomin, da umazan zrak neposredno vpliva na dolžino življenja.
Raziskave so pokazale tudi zanimivo povezavo med onesnaženjem in nekaterimi zdravili. Statini, ki jih večina pozna le kot sredstvo za zniževanje holesterola, imajo tudi tako imenovane pleiotropne učinke, kar pomeni, da delujejo na več načinov hkrati. Ne zmanjšujejo le nastajanje in kopičenje odvečnih maščob v žilah, temveč delujejo tudi kot “notranji ščit”, ki gasi vnetja in stabilizira žilne stene pred poškodbami, ki jih povzroča umazan zrak. Obsežna južnokorejska študija z več kot milijon udeleženci je pokazala, da so imeli starejši ljudje, ki so jemali statine, za 17 do 20 odstotkov nižje tveganje za možgansko kap, čeprav so dihali enako umazan zrak kot ostali. Vendar strokovnjaki opozarjajo, da statini niso čudežna tabletka, ki bi nam dovoljevala brezbrižnost do kakovosti zraka.
Čeprav uradni standardi pogosto sporočajo, da majhne količine delcev niso nevarne, so priporočila Svetovne zdravstvene organizacije dokaj stroga. Ta je leta 2021 priporočeno letno vrednost PM2,5 znižala na 5 mikrogramov na kubični meter, medtem ko zakonska meja v Evropski uniji ostaja pri 10, kar je dvakrat več. Zgolj za občutek: zadnje dni so vrednosti v Ljubljani med 50 in 110 mikrogrami na kubični meter. Biološko gledano pa ni praga, pod katerim bi bili popolnoma varni, zato se v stroki vse glasneje pojavlja razmislek, da bi morali biti podatki o kakovosti zraka v našem neposrednem okolju jasno vidni in dostopni na aplikacijah kot tudi na prikazovalnikih na javnih krajih. Prav javno prikazovanje trenutnih koncentracij delcev PM2,5 bi najverjetneje lahko močno pripomoglo k večji osveščenosti prebivalstva.
Kaj lahko glede tega storimo sami? Nekaj preprostih ukrepov lahko občutno zmanjša našo izpostavljenost. V dneh z visoko onesnaženostjo, ki jih lahko spremljamo prek aplikacij in spletnih strani za kakovost zraka, se je smiselno izogibati dolgotrajni telesni dejavnosti na prostem, zlasti ob prometnicah. Prezračevanje stanovanja je najbolje opraviti takrat, ko je promet redkejši, če je to glavni lokalni vir onesnaženja, ne individualna kurišča ali industrija. V zaprtih prostorih lahko kakovost zraka izboljšamo z zračnimi filtri s HEPA-tehnologijo, ki učinkovito zadržujejo drobne delce. Pri vsakdanjih poteh se izogibajmo hoje in kolesarjenja tik ob glavnih cestah, saj koncentracije delcev že nekaj deset metrov stran občutno padejo. Ne nazadnje pa ni odveč poudariti, da dolgoročna rešitev ni v individualnem izogibanju, temveč v sistemskih ukrepih za čistejši zrak, kar pomeni tudi državljansko angažiranost pri zahtevah po strožjih okoljskih standardih.