Nikolaj Kopernik - napačen razlog za pravo revolucijo
Kako je tihi kanonik z geometrijo spodmaknil tla pod nogami človeštva
V Bologni ni bilo časa za akademsko sanjarjenje. Konec leta 1496 je bilo mesto prežeto s strahom. Po italijanskem polotoku je pustošila vojska francoskega kralja Karla VIII., s seboj pa je prinesla še nekaj hujšega od mečev – novo, strašljivo epidemijo, ki so jo domačini imenovali “francoska bolezen”, mi pa jo danes poznamo kot sifilis. V tem ozračju negotovosti, kjer je smrt prežala na vsakem koraku, so se prebivalci za odgovore obupano ozirali v nebo. Morda še nikoli dotlej ni bila potreba po zanesljivih astroloških napovedih večja. In prav v tem kaotičnem mestu najdemo triindvajsetletnega Nikolaja Kopernika, ki uradno študira kanonsko pravo, v resnici pa večino časa preživi kot sostanovalec in pomočnik profesorja astronomije Domenica Marie Novare.
Novara ni bil zgolj mestni astrolog, ki bi za denar sestavljal horoskope, ampak ugledni univerzitetni učenjak, eden osrednjih akterjev v takratni “vojni astrologov”, ki je pretresala severno Italijo. Bil je tudi prvi, ki je mlademu Koperniku pokazal, da Ptolemajeve tabele ne ustrezajo denjanskemu stanju na nebu. Deveti dan marca leta 1497 sta skupaj opazovala zakritje zvezde Aldebaran za Luno, kar je bilo prvo znano astronomsko opazovanje, ki ga je Kopernik kdaj zabeležil. Razlika med napovedano in dejansko lego Lune je bila očitna. Za Kopernika je bilo to razodetje: nebo se ni obnašalo tako, kot so pričakovale več kot tisoč let stare knjige.
A pravi strup za astronomsko samozavest je prišel od drugod. Le nekaj mesecev pred Kopernikovim prihodom v Bologno je tamkajšnji tiskar izdal uničujočo kritiko: Disputationes adversus astrologiam divinatricem, dvanajst knjig, v katerih je humanist Giovanni Pico della Mirandola sistematično raztrgal temelje astrologije. Picov argument je bil preprost, a brutalen: kako lahko astronomi trdijo, da poznajo vpliv planetov na človeško usodo, če se ne morejo zediniti niti o tem, kje ti planeti so? Ptolemajevi geocentrični modeli so postajali vse bolj zapleteni in nenatančni. Astronomi niso znali z gotovostjo določiti niti vrstnega reda planetov; nihče ni vedel, ali sta Merkur in Venera bližje Zemlji ali Soncu. Če je tako negotov že red na nebu, kako naj potem astrologu zaupamo, da ve, kaj nam denimo prinaša lega Marsa?
Picova kritika ni bila zgolj tehnična, temveč globoko humanistična. Kot avtor slavnega Govora o človekovem dostojanstvu je zavračal idejo, da bi bila človeška volja vnaprej vklenjena v mehanične vplive zvezd. Takšna astrologija je bila zanj nevarna prav zato, ker se je sklicevala na naravni red, ki pa je bil – kot je pokazal – matematično in empirično nestabilen. Če naj bo človek res svoboden, potem nebo ne sme biti neprosojna sila usode, temveč razumljiv naravni red. Astrologija, ki se sklicuje na vplive zvezd, ne da bi znala pojasniti njihove lege, zato ni le slaba znanost, ampak tudi slaba filozofija.
Za mladega Kopernika Picova kritika ni bila znak, da je astrologija nesmiselna, ampak poziv k reformi. To je ključni trenutek, ki je v poenostavljenih zgodovinah znanosti napačno predstavljen: Kopernik ni želel uničiti starega sveta, ampak ga je nasprotno želel rešiti. Motila ga je “pošastnost” obstoječih modelov, ki so bili polni čudnih matematičnih prijemov in ad hoc rešitev. Verjel je, da je Bog ustvaril vesolje kot popoln, harmoničen mehanizem, in da je naloga astronoma, da ta red odkrije ter s tem utiša skeptike, kot je bil Pico. Paradoks kopernikanske revolucije je torej v tem, da se je začela iz konservativnih nagibov. Kopernik je iskal trdnost in gotovost, ki bi povrnila ugled astronomiji. Ni slutil, da bo v iskanju te “popolne ureditve” moral spodmakniti točko, ki je človeštvu dajala občutek stabilnosti – mirujočo Zemljo pod nogami.
Ko je “grdo” hujše od “napačnega”
Ko govorimo o Koperniku, si radi predstavljamo, da ga je gnala obsedenost z novimi podatki ali natančnejšimi meritvami. V resnici pa je bila njegova primarna motivacija estetska, skorajda umetniška. Bolj kot napake v napovedih leg planetov ga je motila “grdota” ptolomejskega sistema. Ptolomaj je namreč za uskladitev teorije z opazovanji uvedel t. i. ekvant – točko v praznem prostoru, okoli katere se planet giblje enakomerno, a ta točka ni središče kroga. Za Kopernika je bil to “monstrum”, matematična goljufija. Ptolomaj je s tem prekršil sveto pravilo antične fizike: da se nebesna telesa gibljejo v popolnih krogih in s stalno hitrostjo okoli središča teh krogov. Kopernik je bil v tem pogledu bolj papeški od papeža; želel je biti bolj “starinski” od Ptolomaja in vrniti astronomijo k čistosti aristotelske fizike.
Ptolemajev sistem je deloval kot zapletena ura, ki sicer kaže pravi čas, a le zato, ker je polna dodatnih zobnikov, skritih vzmeti in improviziranih popravkov. Ekvant je bil takšen skriti mehanizem: omogočil je pravilne napovedi, a za ceno odpovedi ideji, da je gibanje neba samo po sebi preprosto in enotno. Za Kopernika to ni bila zmaga natančnosti, temveč poraz razuma.
Kopernika pa ni gnal le odpor do “grdega”, temveč tudi globoko simbolno razumevanje Sonca. Bil je otrok renesančnega neoplatonizma, ki je v Soncu videl podobo Najvišjega dobrega, vir svetlobe, razuma in reda. V znamenitem odlomku De revolutionibus skorajda zapoje himno Soncu: “Kdo bi v tem najlepšem templju to svetilko postavil na drugo ali boljše mesto, kot je tisto, od koder lahko hkrati osvetljuje vse?” Zanj Sonce ni bilo zgolj nebesno telo, temveč Um in Vladar, ki mora sedeti na kraljevem prestolu v središču sveta, ne pa krožiti kot služabnik okoli Zemlje. Matematična nujnost heliocentričnega sistema se je pri Koperniku ujemala s teološkim dostojanstvom kozmosa, v katerem je imel vsak element svoje pravo, smiselno mesto.
Poleg astronomije je Kopernik obvladoval tudi povsem posvetne, gospodarske zadeve, saj je bil upravitelj cerkvenih posesti in finančnih zadev v rodni Varmiji. V zgodovino ekonomije se je vpisal s formulacijo pravila, ki ga danes poznamo kot Greshamov zakon – čeprav ga je izrazil več desetletij pred angleškim financnikom Thomasom Greshamom: “Slab denar izpodriva dobrega.” Kot upravitelja gospodarskih zadev ga je bolelo, ko so vladarji kovali denar z manj srebra, kar je povzročalo inflacijo in kaos na trgu. Enak “monetarni” princip je prenesel na nebo. Ekvanti in matematične goljufije so bili zanj kot ponarejen denar – “slab denar”, ki je izpodrival “dobri denar” božanske popolnosti. Kopernik ni prenesel nereda ne v denarnici ne v vesolju. Njegova revolucija je bila v resnici poskus sanacije popolnosti neba.
Da Kopernik ni bil zaprašen knjižni molj, temveč tudi mož dejanj, dokazuje epizoda iz časa poljsko-tevtonske vojne. V letih 1519–1521, ko so tevtonski vitezi vdrli v Warmijo, so številni kanoniki zbežali na varno, Kopernik pa je ostal na gradu Olsztyn in prevzel organizacijo obrambe. Osebno je urejal straže, poljskemu kralju pošiljal prošnje za svinec in topove ter grad uspešno obranil pred obleganjem. Ta podoba Kopernika – moža na obzidju, ki z eno roko vodi obrambo, z drugo pa ponoči računa tirnice planetov – razkriva značaj, ki je povsod iskal red. Tako na bojnem polju kot na nebu.
Regiomontanusovo darilo in geometrijska nujnost
V Bologni je Kopernik naletel na knjigo, ki mu bo spremenila življenje. To je bilo delo nemškega matematika Johannesa Regiomontanusa in njegovega učitelja Georga von Peuerbacha z naslovom Epitome in Almagestum Ptolemaei, natisnjeno v Benetkah leta 1496 – istega leta, ko je Kopernik prispel v Italijo. Regiomontanus je bil tedaj že skoraj dve desetletji mrtev, a njegove ideje so živele naprej. V knjigi Epitome je sistematično povzel in kritično komentiral Almagest, temeljno delo antične astronomije. Vendar ni šlo zgolj za razlago tradicije. V zadnjih knjigah je pokazal nekaj, česar Klavdij Ptolemaj sam ni izrecno poudaril: da je mogoče posamezne geometrijske elemente planetnega gibanja – deferente, epicikle in ekscentre – matematično preoblikovati in med seboj zamenjevati. Na prvi pogled tehnična opomba je za Kopernika pomenila namig, da astronomski modeli niso dani enkrat za vselej, temveč so odprti za radikalno prenovo.
Naj pojasnimo. V Almagestu se gibanje vsakega planeta opiše kot kombinacija dveh krožnih gibanj: manjšega epicikla, ki se vrti okoli točke na večjem deferentu. Prav ta geometrijska sestava omogoča razlago retrogradnih zank, ki jih planeti občasno opisujejo na nebu. Johannes Regiomontanus je pokazal, da je mogoče ti dve komponenti matematično zamenjati: tisto, kar je bilo prej deferent, lahko postane epicikel, in obratno. Gre za čisto geometrijsko transformacijo, ki ne spremeni ničesar, kar bi lahko opazovali na nebu. A za Kopernika je odprla vrata k nečemu večjemu.
V Ptolemajevem sistemu se je namreč zdelo, kot da ima gibanje zunanjih planetov vgrajeno posebno, skoraj skrivnostno komponento, tesno povezano z gibanjem Sonca. Saturn, Jupiter in Mars so imeli epicikle z natanko enoletno periodo – enako, kot jo ima Sonce v svojem navideznem kroženju okoli Zemlje. Za Ptolemaja je bila ta koincidenca zgolj empirično dejstvo, uporabno za napovedi, a brez potrebe po globlji razlagi. Za Kopernika pa je postala uganka: zakaj bi imeli trije različni planeti vgrajeno isto »sončno« periodo?
Ko je Kopernik uporabil Regiomontanusovo transformacijo in pri zunanjih planetih zamenjal vlogi epicikla in deferenta, se je zgodilo nekaj presenetljivega. Tista domnevno planetarna, a v resnici sončna komponenta – enoletni epicikel – se je pri vseh treh planetih hkrati zlila v eno samo skupno krožnico. Če zdaj Sonce postavimo v središče in Zemlji pripišemo kroženje okoli njega, skupna krožnica nenadoma dobi jasno interpretacijo: postane tirnica Zemlje.
To ni bila več zgolj estetska poenostavitev ali eleganten matematični trik. Šlo je za geometrijsko nujnost, ki jo je Kopernik prepoznal kot dokaz. Z eno samo potezo – s premikom Zemlje iz središča sveta – je hkrati pojasnil prej nerazložljive zanke v gibanju Marsa, Jupitra in Saturna. Kar je bilo prej razdeljeno med tri različne epicikle, se je zdaj združilo v eno samo komponento: gibanje Zemlje. Kopernik je s tem izrekel nekaj za svoj čas nezaslišanega: naša matematika je pametnejša od naših oči. Čeprav vidimo Sonce vzhajati in čutimo, da Zemlja miruje, nam matematična nujnost pove, da nas prav ti občutki varajo.
Da bi razumeli, kako radikalen je bil ta korak, se moramo spomniti, kako absurdna je bila ideja gibanja Zemlje za “zdrav razum”. Če se Zemlja vrti z vrtoglavo hitrostjo, so se spraševali takratni učenjaki, zakaj kamen, ki ga spustimo z vrha stolpa, ne pade daleč zahodno od vznožja? Zakaj ptic ne odpihne z neba? Zakaj oblačila na vrvi ne plapolajo v stalnem vzhodnem vetru? Kopernik ni imel fizikalnega odgovora na ta vprašanja – nanj je moral svet počakati do Galileja in Newtona. Proti neizpodbitnemu pričevanju čutov ni imel ničesar razen geometrije.
Do Kopernika je veljala tiha delitev dela: fiziki (filozofi) so povedali, kakšen je svet v resnici, astronomi pa so zgolj računali. Njihovi modeli so bili matematične fikcije – orodja za napovedovanje, ki niso nujno odražala realnosti. Kopernik pa te ločnice ni sprejel. Pri njem matematična eleganca ni ostala na ravni računa, ampak je postala kriterij resničnosti. Če je sistem geometrijsko nujen, potem mora biti tudi fizično resničen. S tem je Kopernik matematiziral naravo – nebo ni več božanski eter, kjer veljajo druga pravila, ampak prostor, kjer vlada geometrija. In kar je še pomembneje: spremenil je status opazovalca. Opazovalec ni bil več abstraktna točka, iz katere gledamo svet, ampak je bil opazovalec sam del vesolja, ki ga preučuje. To pa je imelo posledice, ki so segale daleč onkraj astronomije.
Red, ki je ubil smisel
Kopernik je bil prepričan, da je s svojim sistemom razrešil probleme glede nejasnosti v astronomiji in da bo Cerkev njegovo delo sprejela z odprtimi rokami. Končno je namreč odgovoril na Picov izziv: vzpostavil je trden, nespremenljiv red. V njegovem osončju planetov ni bilo več mogoče poljubno prestavljati. Merkur je bil najhitrejši, zato je moral biti Soncu najbližje; Saturn je bil najpočasnejši, zato je moral biti najdlje. Razdalje in hitrosti so se prvič v zgodovini ujele v harmonično celoto, v “verigo”, ki je povezovala stvarstvo. V predgovoru k De revolutionibus je Kopernik to izrazil s ponosom: “V nobenem drugem razporedu ne najdemo tako zanesljive harmonične povezave med velikostjo orbite in njeno periodo.” Verjel je, da je s tem utrdil temelje za zanesljivejšo “znanost o zvezdah”.
Poleg tega je imel v rokavu še enega močnega aduta – praktično koristnost. Leta 1514 je bil namreč povabljen, da sodeluje pri reformi koledarja na Lateranskem koncilu. Cerkev je imela hudo težavo: julijanski koledar je zamujal, Velika noč se je nevarno pomikala proti poletju, kar je rušilo liturgični red. Papež Leon X. je razposlal vabilo “vsem teologom in astronomom visokega slovesa”. Kopernik je bil eden redkih, ki so se odzvali. A njegov odgovor je bil strateško prefinjen: koledarja ni mogoče popraviti, je dejal, dokler astronomi povsem ne razumejo gibanja Sonca in Lune. S tem si je kupil alibi: njegovo dolgoletno, samotno preučevanje neba ni bilo heretično brezdelje, ampak nujna priprava za služenje Cerkvi. Hkrati pa je potihoma nakazal, da ima prav on rešitev, ki jo Cerkev potrebuje. Verjel je, da bo papež njegovo knjigo pozdravil kot orodje za rešitev krščanskega časa, ne kot grožnjo krščanski dogmi.
Toda v tem triumfu se je skrivala velika ironija. Kopernik je želel rešiti astronomijo in z njo astrologijo, a je staremu ustroju svetu v resnici zadal smrtni udarec. Celotna logika astrologije je namreč temeljila na strogi ločitvi med “zgoraj” in “spodaj”. Zgoraj je bilo nebo – popolno, božansko, nespremenljivo področje, ki vpliva na nas. Spodaj je bila Zemlja – minljiv, pokvarljiv svet, ki sprejema vplive. Zvezde in planeti so vplivali na človeške usode prav zato, ker so bili onkraj – večni in nedosegljivi. S tem, ko je Kopernik Zemljo izstrelil med planete, je to dualnost izbrisal. Zemlja je postala le še eno nebesno telo, planet med planeti. Če je Zemlja na nebu, potem ni več “spodaj”. In če smo vsi na nebu, zakaj bi Mars vplival na Zemljo bolj kot Zemlja na Mars? Kopernik je rešil geometrijski red, a je nehote izpraznil metafizični smisel vesolja. Svet je postal urejen, a hladen in brezbrižen.
Strah pred posmehom
Kopernik je svojo “nevarno idejo” desetletja skrival. Ne zaradi strahu pred grmado, kot radi mislimo, ampak zaradi strahu pred posmehom. Bal se je, da bodo njegovi matematični dokazi pretežki za “praznoglavce”, ki bi “raztrgali” njegovo teorijo. Sam je to povedal naravnost v predgovoru k De revolutionibus: “Matematika je pisana za matematike.” Vedel je, da bo njegova knjiga za večino nerazumljiva; a upal je, da bo tiste, ki jo lahko razumejo, prepričala. Da njegov strah ni bil paranoja, dokazujejo besede samega Martina Luthra. Leta 1539, še preden je knjiga uradno izšla, je Luther o Koperniku v svojih namiznih govorih zabrusil: “Ljudje poslušajo nekega novega astrologa... Ta norec želi obrniti celotno umetnost astronomije na glavo!” Za vodilne ume tistega časa Kopernik ni bil nevaren heretik, ampak preprosto bedak. Zato so njegove ideje sprva krožile le v tankem rokopisu, Commentariolusu (“Mali komentar”), kratkem povzetku novega sistema, namenjenem ozkemu krogu zaupanja vrednih bralcev.
Kako globok je bil njegov strah, nam razkriva detajl, ki ga je v rokopisu glavne knjige odkril zgodovinar Owen Gingerich. V osnutku De revolutionibus je Kopernik sprva pošteno navedel antičnega astronoma Aristarha s Samosa, ki je že v 3. stoletju pr. n. št. predlagal, da se Zemlja giblje. Toda preden je rokopis poslal v tisk, je Kopernik celoten odstavek o Aristarhu lastnoročno prečrtal. Zakaj? Gingerich domneva, da je šlo za humanistično kalkulacijo: v renesančni retoriki je bila izvirnost visoko cenjena, sklicevanje na predhodnika pa bi lahko oslabilo videz radikalne novosti. A morda je bila zadeva tudi bolj prozaična. Aristarha so že v antiki obtožili brezboštva. Povezovanje s takim prednikom bi Kopernikovi knjigi lahko škodovalo. Prečrtani Aristarh tako ostaja nema priča Kopernikove notranje stiske – bil je revolucionar, ki je svojo revolucijo poliral do zadnjega trenutka, da bi bila čim manj nevarna.
Da je velika knjiga sploh ugledala luč sveta, se moramo zahvaliti mlademu, vihravemu protestantskemu matematiku Georgu Joachimu Rheticusu. Ta se je leta 1539 veliko tvegal, ko je kot luteran obiskal katoliškega kanonika v deželi, sovražni protestantom. Pojavil se je na Kopernikovem pragu v Fromborku in starega, omahljivega mojstra prepričal, da je čas zrel. Dve leti je bil njegov prvi in edini učenec, prepisoval je tabele in uredil rokopis za tisk v Nürnbergu. Brez Rheticusove mladostne energije bi De revolutionibus verjetno ostala v predalu.
A tik pred ciljno črto se je zgodila “izdaja”, ki je za stoletja zaznamovala branje revolucionarne knjige. Ker je moral Rheticus zapustiti Nürnberg, je nadzor nad tiskom prevzel luteranski teolog Andreas Osiander. Osiander se je ustrašil radikalnosti besedila. Zdelo se mu je preveč arogantno trditi, da je to resnica. Zato je na lastno pest, ne da bi avtor vedel, dodal nepodpisan predgovor. V njem je bralce miril: “Ne skrbite, te hipoteze niso nujno resnične, so le računski pripomoček.” Osiander ni ravnal iz zlobe, ampak iz previdnosti – in iz prepričanja. V srednjeveški astronomski tradiciji je bila to standardna retorika: astronomi računajo, filozofi razlagajo resničnost. Ironija je v tem, da je Kopernik sam verjel v fizično resničnost svojega sistema, medtem ko je Osiander menil, da je to nevarno trditi. Ko je Kopernik na svoji smrtni postelji leta 1543 končno dobil v roke prvi izvod svoje knjige, menda ni mogel več brati. Umrl je, ne da bi vedel za Osiandrovo potvorbo – in ne da bi vedel, da bo njegov “računski pripomoček” povzročil eno največjih revolucij v zgodovini znanosti.
Kepler in zlom krogov
Zgodba bi se tu lahko končala, a kopernikanski prelom s tem še ni bil izčrpan. Prepričanje v geometrijsko jasnost in nujnost nebesnega gibanja je zahtevalo še zadnje, odločilno dejanje. Kopernik je umrl v prepričanju, da je z vrnitvijo Sonca v središče rešil božanske kroge. A pol stoletja kasneje je Johannes Kepler, njegov najbolj zvest duhovni naslednik, ugotovil, da revolucija ni končana. Kepler je vzel Kopernika zares – bolj zares kot Kopernik sam. Verjel je v fizično realnost sistema, ne zgolj v njegovo matematično priročnost. A ko je poskušal Kopernikove kroge uskladiti z natančnimi meritvami danskega astronoma Tycha Braheja, je trčil ob zid.
Problem je bil Mars. Njegova tirnica se preprosto ni želela ujeti v krog, ne glede na to, koliko je Kepler prilagajal parametre. Osem let je preživel v boju z Marsom, v “vojni z Marsom”, kot je sam poimenoval svoj magnum opus. In končno je moral storiti nekaj, nad čemer bi bil Kopernik zgrožen: opustil je krog.
Matematika, tista ista neizprosna sila, ki je Kopernika prisilila, da premakne Zemljo, je Keplerja prisilila v še večjo bolečo prilagoditev. Da bi rešil pojave, je moral uničiti tisto, kar je bilo Koperniku najsvetejše: popolnost kroga. Ugotovil je, da se planeti gibljejo po elipsah. To spoznanje ga je bolelo; elipsa je bila zanj “voz gnoja” v primerjavi s čistostjo kroga. A bila je resnična. In kar je bilo še huje: planet se po elipsi ne giblje enakomerno, ampak hitreje, ko je bližje Soncu. Krog in enakomerno gibanje – dvojna svetinja antične astronomije – sta padla hkrati.
To je bil trenutek dokončnega rojstva moderne znanosti: spoznanje, da vesolje ni dolžno ustrezati naši predstavi o lepoti. Kopernik je želel rešiti kroge, a je sprožil plaz, ki jih je uničil. Keplerjev prvi zakon – da so planetne orbite elipse s Soncem v enem od gorišč – je bil prva matematična resnica o nebu, ki je bila povsem nova. Ni je našel v starodavnih knjigah, ni je prevzel od nobene avtoritete. Izsilila jo je narava sama, skozi opazovanja, ki so bila pretrdovratna, da bi se jim upiral.
Pogum uma
Kaj je torej prava dediščina tihega kanonika? Morda jo je najbolje ubesedil Johann Wolfgang von Goethe: “Od vseh odkritij in mnenj nobeno ni imelo večjega učinka na človeški duh kot Kopernikov nauk. Komaj je bil svet spoznan za okroglega in zaključenega, že so od njega zahtevali, naj se odpove velikanskemu privilegiju, da je središče vesolja.”
Kopernikova veličina ni bila v tem, da je z očmi “videl” novo vesolje – tega ni mogel, saj paralakse zvezd v tistem času ni bilo mogoče zaznati. Njegova veličina je bila v tem, da je zaupal očem uma. Upal se je postaviti po robu najbolj očitnemu dejstvu našega vsakdana – tlem pod nogami. To je zahtevalo posebno vrsto poguma: ne poguma pred zunanjimi sovražniki, ampak pred lastno intuicijo.
Kopernik nam je vzel prepričanje, da smo središče vesolja, a nam je v zameno dal nekaj drugega, morda še pomembnejšega: dokaz, da je človeški um zmožen preseči človeške oči. Postali smo bitja, ki znajo izračunati lastno nepomembnost v vesolju. Morda smo res le bežni prebivalci majhnega planeta, ki kroži okoli Sonca, a hkrati smo bitja, ki znajo razumeti red nebesnih gibanj. In v tem paradoksu – da lahko nekaj tako majhnega dojame nekaj tako velikega – se morda skriva prava veličina Kopernikove revolucije.
Literatura
Gingerich, O. (2004). The Book Nobody Read: Chasing the Revolutions of Nicolaus Copernicus. New York: Walker & Company.
Gingerich, O., & MacLachlan, J. (2004). Nicolaus Copernicus: Making the Earth a Planet. Oxford: Oxford University Press.
Szczeciniarz, J.-J. (1998). Copernic et la révolution copernicienne. Paris: Flammarion.
Westman, R. S. (2011). The Copernican Question: Prognostication, Skepticism, and Celestial Order. Berkeley: University of California Press.