Onkraj politike strahu
Kako prekiniti cikel negativne mobilizacije in znova najti skupno smer
Slovenija je v zadnjih desetletjih izpeljala več zahtevnih projektov, ki so presegali strankarsko logiko. Najbolj izpostavljeni so verjetno osamosvojitev, vstop v Evropsko unijo, prevzem evra in soočanje s pandemijo. Nobeden ni bil lahek in nobeden ni potekal brez sporov, a v ozadju je vsakokrat obstajal skupen cilj, glede katerega je bilo doseženo dokaj veliko soglasje. Ker pa po dosegu teh ciljev nove, enako povezovalne vizije nismo oblikovali, se zdi, da smo vmes nekoliko izgubili smer. Temeljno družbeno vprašanje “kam gremo” je postopoma zbledelo in prepustilo prostor veliko ožjemu in bolj pragmatičnemu vprašanju – “kdo bo vladal”.
Trenutna politična pat pozicija po zadnjih volitvah, ki ne ponuja hitrih in očitnih izhodov, je zato morda ravno prava priložnost, da ta trend obrnemo. To je trenutek, ko si lahko znova zastavimo tista globlja vprašanja, ki sicer v dnevni politiki ne pridejo v ospredje: Kakšno državo si sploh želimo? Kakšno družbeno okolje želimo imeti v Sloveniji? Kaj so naše osrednje vrednote? Kdo so naši vzorniki in česa si ne želimo? Takšna vprašanja seveda nimajo enostavnih odgovorov, vendar prav zato zahtevajo širši razmislek, ki presega vsakokratne politične delitve.
Strankarska politika tovrstnih tem ne bo odpirala, saj se ji v političnem sistemu, kot ga imamo, preprosto ne obrestujejo. Zato moramo takšno debato zagnati sami in z njo ustvariti miselno ter idejno okolje, ki mu bo morala slej ko prej slediti tudi politika, pa naj si to želi ali ne.
Razpad skupne resničnosti
V zadnji predvolilni kampanji je postalo očitno, da je prevladujoči mehanizem slovenske politike postala negativna mobilizacija, pri kateri oba pola svojo energijo črpata iz strahu pred nasprotnikom in ne iz lastnih programov ali vizij. Takšen pristop sicer uspešno proizvaja visoko volilno udeležbo in ognjevite kampanje z občutkom usodnosti, hkrati pa neizogibno poglablja polarizacijo, ki jo akterji nenehno obžalujejo in znova poustvarjajo.
Obe strani nosita breme resnih očitkov, ki segajo od razumevanja države kot lastnine do domnevnih povezav s tujimi obveščevalnimi operacijami, vendar volivci teh prekrškov ne kaznujejo. Vsak tabor namreč vidi afero nasprotne strani v vsej njeni razsežnosti, medtem ko lastne napake relativizira ali celo spregleda. Psihologija ta pojav pojasnjuje z identitetno zaščitno kognicijo, kjer ljudje ne branijo več resnice, ampak zgolj občutek pripadnosti svojemu političnemu taboru, kar vodi do nekritičnosti do lastnih in pretirane histerije do tujih napak. Pri tem seveda ne gre nujno za enakovrstne ali enako težke kršitve, temveč za skupen vzorec selektivnega zaznavanja in presojanja dejstev, ki dolgoročno spodkopava zaupanje v skupni prostor razprave.
Ta dinamika se posebej jasno kaže v starostnem preobratu na zadnjih volitvah, kjer so najstarejši volivci množično podprli eno stran, najmlajši pa drugo. Razlog za to diametralno nasprotje dosedanjim vzorcem ne tiči le v politični vsebini, temveč močno v medijskih kanalih, saj generacija televizije in generacija interneta isto politično realnost doživljata skozi povsem različne filtre. Znotraj najmlajše generacije se hkrati kaže še en razkol, tokrat po spolu, kjer mlada dekleta v povprečju volijo vse bolj levo, mladi fantje pa vse bolj desno. Takšen večplasten razpad skupne resničnosti pomeni globok strukturni premik, ki bo odločilno zaznamoval prihodnje politično desetletje.
Vrednote kot politično orodje
Izhoda iz te situacije ne smemo iskati v lovljenju idealnega razmerja na klasični politični lestvici levo-desno, ampak drugje. Najbolje v globljih vrednotah, ki jih je Evropa razvijala stoletja in predstavljajo preizkušeni temelj za sobivanje različnih ljudi na skupnem ozemlju. Zelo poenostavljeno bi temeljne vrednote lahko strnili v univerzalnost in nedeljivost človekovih pravic, toleranco do različnosti znotraj ustavnih okvirov, temeljit nadzor, delitev oblasti in vladavino prava, kakovostne javne storitve, socialno državo in svobodno podjetniško pobudo.
Te temeljne evropske vrednote v slovenskem parlamentu trenutno nimajo dovolj doslednega zagovornika. Pri tem se selektivnost kaže na različne načine na obeh političnih polih. Levi pol jih na nekaterih področjih širi in poglablja, drugje pa kljub glasnemu poudarjanju strpnosti pogosto izključuje tiste, ki se ne strinjajo z vsako podrobnostjo njihovega prepričanja. Mehanizem, ki ga danes pogosto opisujemo kot kulturo izključevanja, lahko duši svobodno debato učinkoviteje kot katera koli cenzura, ker deluje od znotraj: ljudje sami utihnejo, preden jih kdo utiša. Številni, ki resnico in dialog cenijo višje od političnih parol, se tako hitro znajdejo v položaju, ko so zgolj zaradi drugačnega mnenja označeni za moralno sporne.
Desni politični blok se sooča z zrcalnim problemom. Svobodo posameznika v določenih primerih pogojuje s poslušnostjo in vnaprej določenim pravilnim razmišljanjem. Institucije neodvisnega nadzora oblasti, svobodne medije in preglednost vladanja namesto kot nujno civilizacijsko pridobitev dojema zgolj kot nadležno oviro, ob morebitnem volilnem porazu pa včasih odpira tudi dvome v sam demokratični proces. Takšno ravnanje presega običajne taktične manevre in pomeni neposredno erozijo demokratičnih temeljev. Civilizacijske vrednote so tako postale zgolj instrument, ki ga oba bloka izkoriščata izključno takrat, ko jima to politično ustreza.
Glasovi brez posluha
Slovenija ima hkrati močno tradicijo podjetništva in bogato zgodovino skrbi za pravične delovne pogoje. Za uspešno državo sta oba vidika neprecenljiva in bi morala delovati z roko v roki, saj se med seboj naravno dopolnjujeta. Vendar se zdi, da tudi na področju gospodarstva v zadnjem času prepogosto izgubljamo tisti nujni občutek za sodelovanje in medsebojno razumevanje, namesto iskanja ravnovesja pa se dialog prevečkrat umika enostranskim pogledom.
Direktor slovenske podružnice globalnega farmacevtskega podjetja, ki pri nas ravnokar vlaga milijardo evrov, je investicijo pojasnil s tradicijo znanja, tesno povezanostjo med akademsko sfero in industrijo ter ekosistemom, v katerem se različni deležniki še vedno slišijo. Hkrati pa kot izziv izpostavlja majhnost našega okolja, s čimer dobronamerno opozarja, da je naša prihodnost odvisna predvsem od ohranjanja teh prednosti, ki se lahko hitro izgubijo, če bo namesto iskanja skupnih rešitev znova prevladala politična razdvojenost. Podobno razmišlja fizik, ki s podjetjem razvija programsko opremo za fuzijske reaktorje in sodeluje s CERN-om. Njegovo sporočilo prav tako poudarja nujnost stabilne dolgoročne strategije, ki bi presegala vsakokratne volilne cikle in strokovnjakom omogočala nemoteno delo v dobrobit celotne družbe.
Na nedavnem srečanju gospodarstvenikov s politiki je eden od vodilnih gospodarstvenikov v imenu številnih podjetnikov, kmetovalcev in menedžerjev izpostavil občutek nerazumevanja in pomanjkanja pravega dialoga. Pri tem ni imel v mislih zgolj vprašanj regulacije ali obdavčitve, temveč predvsem splošen odnos, ki ga je mogoče zaznati v javnem prostoru ob naslavljanju tistih, ki ustvarjajo in sprejemajo tveganja. Ta distanca večinoma ne izhaja iz slabih namenov posameznikov, temveč je prej logična posledica politične dinamike, ki svojo retoriko prepogosto gradi na iskanju nasprotij namesto na iskanju stičišč. Takšno pomanjkanje posluha na obeh straneh ustvarja nepotrebne napetosti in krha medsebojno zaupanje.
Čeprav ti glasovi prihajajo iz različnih sfer gospodarstva, se združujejo v iskanju predvidljivosti, zaupanja, spoštovanja do ustvarjalnega dela in dolgoročne usmeritve, ki bi preživela naslednji volilni cikel. Pri tem ne uporabljajo jezika leve ali desne politike, temveč opozarjajo na nujnost nečesa veliko bolj temeljnega, kar prepoznamo vsi, četudi za to nimamo vedno uveljavljenega imena.
Tisto, kar že imamo
Spodbudno pa je, da Slovenija v resnici že premore vse temelje, ki jih potrebuje za uspešen preboj. Odločitve globalnih podjetij za naložbe pri nas ter uspehi domačih inženirjev in raziskovalcev na svetovnem trgu so predvsem odraz družbene kulture, ki iskreno ceni znanje, natančnost in iznajdljivost. Ko slovenski znanstveniki in znanstvenice dosegajo v svetovnem merilu pomembne rezultate, to dokazuje, da naše okolje še vedno zna prepoznati in podpreti talent ter inovativnost. A ta dragoceni ekosistem ni povsem samoumeven; da bi uspeval in rasel še naprej, potrebuje predvsem stabilnost ter skrbno, dolgoročno podporo.
Najprej gre za obnovo zaupanja med državljani in državo, pri čemer naj država deluje predvsem kot zanesljiv in učinkovit partner. Namesto razprav o velikosti državnega aparata se lahko osredotočimo na tisto, kar vsi resnično potrebujemo: kakovostne javne storitve, odzivno upravo in šolstvo, ki spodbuja samostojno razmišljanje. Takšno zaupanje se najbolj naravno gradi v stabilnem sistemu, ki vsem ustvarjalcem omogoča mirno dolgoročno načrtovanje, podprto s predvidljivim ter premišljenim zakonodajnim okvirom.
Nato gre za negovanje resnice kot skupne dobrine. To vključuje univerze kot odprta stičišča argumentirane razprave, kjer iskanje razumevanja prevlada nad enosmernimi prepričanji. Prav tako zajema medijski prostor, ki ob nujni hitrosti informiranja ohranja zavezanost strokovnosti in poštenosti, ter politično kulturo, v kateri sprememba mnenja ob soočenju z novimi dejstvi velja za vrlino in znak osebne zrelosti. Ob tem je pomembno, da kot družba razvijamo odpornost in znanje za prepoznavanje zavajajočih informacij, saj s tem varujemo kakovost našega skupnega odločanja in krepimo medsebojno zaupanje.
In nazadnje gre za spoštovanje do ustvarjalnosti na vseh ravneh, od znanstvenih laboratorijev do kmetij in gledališčnih odrov. Ko se strokovnjaki in ustvarjalci odločajo o svoji prihodnosti, njihova odločitev redko temelji zgolj na finančnih razlogih. Veliko pomembnejši je občutek, da domače okolje razume in ceni njihovo delo ter jim nudi spodbudne pogoje, v katerih lahko svoj potencial polno razvijejo in tako prispevajo k skupnemu napredku.
Izhod iz neskončnega dne
Naslavljanje teh izzivov bi bilo vsekakor preprostejše, če bi obstajala ena sama, idealna politična rešitev. Vendar se moramo zavedati, da naše trenutno medijsko in politično okolje pogosto nehote poudarja razlike namesto iskanja skupnih točk. Narava sodobnih komunikacijskih kanalov hitreje širi čustvene odzive kot poglobljene razmisleke, v javnem prostoru pa nam prepogosto zmanjka prostora za umirjen dialog. Zato trajnih sprememb in rešitev ne moremo pričakovati zgolj od enega samega volilnega dne, temveč so te lahko predvsem plod našega skupnega, potrpežljivega prizadevanja in aktivnega državljanstva.
Izhod iz te zanke verjetno ni v nenehnem iskanju novih političnih obrazov ali ustanavljanju vedno novih strank. To seveda ne pomeni, da so naše temeljne vrednote izginile, temveč le, da potrebujejo trdnejši temelj – takšnega, ki presega zgolj strankarske okvire in postane osnova našega skupnega sobivanja. Potrebujemo prenovljen družbeni dogovor o osnovnem medsebojnem spoštovanju, ki ga ohranjamo ne glede na to, kdo trenutno vodi državo. To vključuje zavedanje, da je oblast predvsem odgovornost, da se do najboljših rešitev pride s sodelovanjem ter da mora biti dobrobit posameznika vedno osrednji cilj vsake politike.
Čeprav evropski razsvetljenski in demokratični projekt ni brez pomanjkljivosti, nam še vedno ponuja najboljši okvir, znotraj katerega lahko izzive rešujemo z razumevanjem in dialogom, ne da bi ob tem prevladali zgolj najglasnejši. V filmu Neskončni dan se protagonist zbuja v isti dan, dokler ne spozna, da ponavljanja ne bo prekinil s čakanjem na drugačne okoliščine, temveč s spremembo lastnega pristopa. Tudi naša družba se pogosto zdi ujeta v podobno časovno zanko. Prekinemo jo lahko takrat, ko uvidimo, da demokracija ni zgolj pasivno čakanje na idealnega zmagovalca volitev, temveč naše skupno, vsakodnevno prizadevanje. Pozitivne vizije za prihodnost namreč ni treba izumljati povsem na novo, saj že tiho živi v marsikaterem posamezniku in institucijah, ki vsak dan dobro opravljajo svoje delo. Treba jo je le prepoznati, jasno ubesediti in vzeti za svojo.