Onkraj »zaupanja v znanost«: kognitivni mehanizmi odpora in strategije komunikacije v medicini
Prispevek na 13. slovenskem srečanju o klinični farmakologiji, ki ga je organiziralo Slovensko zdravniško društvo, Sekcija za klinično toksikologijo v sodelovanju z UKC.
Povzetek
Zdravniki se pogosto sprašujejo, zakaj izobraženi pacienti zavračajo cepljenje ali verjamejo teorijam zarote o farmacevtski industriji. Intuitiven odgovor – da gre za pomanjkanje informacij – vodi v neučinkovite strategije. Članek na podlagi kognitivne in socialne psihologije pojasnjuje tri mehanizme, ki povzročajo odpor do medicinske stroke: iluzijo razlagalne globine (ljudje precenjujejo svoje razumevanje kompleksnih pojavov), narativno kognicijo (teorije zarote ponujajo zgodbe z jasnimi krivci, medtem ko resničnost te strukture nima) in identitetno-zaščitno kognicijo (prepričanja so oznake pripadnosti skupinam, ne le opisi resničnosti). Podatki Eurobarometra 2024 kažejo, da Slovenija izstopa po negativnem mnenju o znanstvenikih, Evropska družboslovna raziskava pa kaže nadpovprečno dovzetnost za teorije zarote in njeno povezavo z nižjo precepljenostjo. Članek zaključuje s praktičnimi pristopi za zdravnike: razumevanje pred prepričevanjem, pomen faktografske natančnosti pri naslavljanju specifičnih argumentov ter prepoznavanje mej pri pacientih, ki niso pripravljeni na dialog.
Ključne besede: teorije zarote, zaupanje v zdravstvo, kognitivne pristranosti, komunikacija z bolniki, dezinformacije
Uvod
Ella Al-Shamahi je danes priznana evolucijska biologinja in voditeljica dokumentarne serije Human na PBS. Njena pot do znanosti pa je bila vse prej kot preprosta. Kot osemnajstletna muslimanska misijonarka se je vpisala na University College London z jasnim ciljem: dokazati, da se je Darwin zmotil. Kot veliko drugih kreacionistov je verjela, da znanstveniki bodisi lažejo bodisi so tako pristranski, da napačno interpretirajo podatke. Edini način, da ovrže njihovo teorijo, je bil, da sama pregleda dokaze.
Zgodilo se je nasprotno. Postopoma, skozi leta soočanja z dokazi, ki jih ni mogla ovreči, je morala priznati, da se je motila. Trenutek, ko je končno sprejela resničnost evolucije, pa ni bil osvobajajoč, ampak ga je občutila kot žalovanje. Sprejetje evolucije ni pomenilo le sprejetja znanstvene teorije. Pomenilo je izgubo skupnosti in večine prijateljev ter odpoved dogovorjene poroke (Al-Shamahi, 2025).
Njena zgodba razkriva nekaj bistvenega o naravi človekovega odpora do znanstvenih dejstev. Kot sama zapiše: »Te solze so bile odziv, oblikovan v paleolitiku. Ni nam usojeno, da bi zlahka zapustili svoje pleme, kajti v času, ko so bile jame prvovrstna nepremičnina, je zapustitev plemena pomenila smrtno obsodbo.« Njen odpor ni izviral iz pomanjkanja informacij, temveč iz dejstva, da so bila njena prepričanja prepletena z njeno identiteto, njenimi odnosi in njenim mestom v svetu.
To spoznanje je ključno za razumevanje, zakaj pacienti zavračajo medicinsko stroko. Pogosto se zdi nerazumljivo, da izobraženi ljudje zavračajo cepljenje ali verjamejo, da farmacevtska industrija skriva zdravilo za raka. Intuitiven odgovor je, da gre za pomanjkanje informacij, ki bi ga odpravilo ustrezno izobraževanje. Vendar ta pristop pogosto ne deluje. Prepričanja namreč niso le kognitivne vsebine. So del posameznikove identitete, njegovih odnosov in njegove pripadnosti skupinam. Ko zdravnik pacientu predstavi dokaze o varnosti cepiv, ne naslavlja le vprašanja o cepivih. Morda naslavlja pacientovo identiteto kritičnega misleca, njegovo pripadnost skupnosti, ki cepivom nasprotuje, ali njegovo zaupanje v svet, ki se je že večkrat izkazal za nezaupanja vreden.
Slovenski kontekst
Podatki Eurobarometra iz leta 2024 kažejo, da Slovenija izstopa po negativnem mnenju o znanstvenikih (European Commission, 2025). Med 27 državami EU je Slovenija edina, kjer skoraj polovica vprašanih (47 %) meni, da izraz »ozkogledi« dobro opisuje znanstvenike – daleč najvišji delež v celotni EU. Hkrati 43 % Slovencev verjame, da zdravilo za raka obstaja, a ga komercialni interesi skrivajo, 40 % pa je prepričanih, da so viruse izdelali v vladnih laboratorijih z namenom nadzora nad svobodo ljudi.
Študija Regazzija in sodelavcev, objavljena leta 2023 v European Journal of Public Health, je na podlagi podatkov Evropske družboslovne raziskave (ESS) za obdobje 2020–2022 analizirala povezavo med teorijami zarote in cepljenjem v 17 evropskih državah (Regazzi et al., 2023). Raziskovalci so razvili »indeks zarotništva« – numerični kazalec, ki meri verjetnost, da posameznik pripada skupini, ki verjame v teorije zarote. Slovenija se je uvrstila nad evropsko povprečje, v skupino s Hrvaško in Portugalsko, čeprav pod ravnijo Bolgarije in Severne Makedonije. S trditvijo, da majhna tajna skupina nadzoruje svetovno politiko, se je strinjalo 50 % slovenskih anketirancev, s trditvijo, da znanstveniki manipulirajo z dokazi, pa 38 %. Ključna ugotovitev za zdravstvo je povezava s cepljenjem: med Slovenci, ki verjamejo v teorije zarote, je cepljenje proti covidu-19 zavrnilo 46 %, med tistimi, ki ne verjamejo, pa 31 %.
Iluzija razlagalne globine
Ko pacient razloži, zakaj verjame, da cepiva povzročajo avtizem, pogosto ne govori kot nekdo, ki mu primanjkuje informacij, temveč kot nekdo, ki je prepričan, da razume. Rozenblit in Keil (2002) sta dokumentirala fenomen, ki sta ga poimenovala »iluzija razlagalne globine«. V seriji eksperimentov sta udeležencem najprej zastavila vprašanje, kako dobro razumejo delovanje vsakdanjih mehanizmov, kot so zadrga ali splakovalni mehanizem. Udeleženci so svoje razumevanje ocenili visoko. Nato sta jih prosila, naj dejansko razložijo, kako ti mehanizmi delujejo, korak za korakom. Po tej vaji so ocene opazno padle – udeleženci so ugotovili, da razumejo manj, kot so mislili.
Ta iluzija pojasnjuje, zakaj se napačne razlage pogosto zdijo bolj prepričljive kot pravilne. Ko nekdo sliši, da cepiva povzročajo avtizem, je razlaga strukturno preprosta: en vzrok, ena posledica, časovna bližina. To sproži občutek razumevanja. Ko pa ista oseba sliši dejansko razlago nastanka avtizma – kompleksno interakcijo genetskih, epigenetskih in okoljskih dejavnikov – je razlaga strukturno zapletena in ne sproži občutka razumevanja, čeprav je pravilna.
Fernbach in sodelavci (2019) so pokazali, da imajo ljudje z najekstremnejšim nasprotovanjem gensko spremenjeni hrani najmanj dejanskega znanja o genetiki, a najmočnejše prepričanje v svoje razumevanje. Ta ugotovitev ima neposredne posledice za klinično prakso: strategija podajanja več informacij pogosto ne deluje. Pacient, ki je prepričan, da razume, ne potrebuje več podatkov, temveč nekaj, kar bo nadomestilo občutek razumevanja, ki mu ga daje napačna razlaga.
Narativna kognicija
Človeški možgani so evolucijsko prilagojeni za pripovedovanje zgodb. Ob zaznavi zaporedja dogodkov samodejno iščemo vzročno povezavo, akterjem pripisujemo namene (Gottschall, 2012). Pripovedi imajo značilno strukturo: protagoniste in antagoniste, jasno povezane vzroke in posledice, razviden smisel. Resničnost te strukture pogosto nima. Bolezni nimajo zlonamernih povzročiteljev, epidemije nimajo jasnega začetka in konca, stranski učinki zdravil niso posledica nikogaršnjega namena.
Ko se ljudje soočijo z resničnostjo, ki nima narativne strukture, jo poskušajo vanjo vtisniti. Če nekdo zboli, mora obstajati razlog. Če otrok razvije avtizem kmalu po cepljenju, mora biti cepivo vzrok. Če pandemija prizadene svet, mora nekdo za tem stati. Teorije zarote so privlačne, ker ponujajo narativno strukturo tam, kjer je resničnost nima: virus ni naključna mutacija, temveč biološko orožje z jasnim povzročiteljem; farmacevtska industrija ni kompleksen sistem, temveč zarotniška skupina z jasnim namenom.
Douglas in sodelavci (2017) so identificirali tri vrste potreb, ki jih teorije zarote zadovoljujejo: epistemične (potreba po razumevanju), eksistencialne (potreba po varnosti in nadzoru) in socialne (potreba po pozitivni samopodobi). Za zdravnike to pomeni, da pri komunikaciji s pacienti tekmujejo proti zgodbam, ne proti dejstvom. Posredovanje pravilne informacije brez alternativne pripovedi pušča praznino, ki jo pacient zapolni z isto ali drugo zarotniško zgodbo.
Identitetno-zaščitna kognicija
Pripadnost skupini je temeljni pogoj človeškega psihološkega delovanja. Kahan (2017) je dokumentiral presenetljivo ugotovitev: višja znanstvena pismenost ne zmanjšuje polarizacije pri kulturno občutljivih temah, ampak jo lahko celo poveča. Razlog je v tem, kar imenuje »identitetno-zaščitna kognicija«: ljudje z višjimi kognitivnimi sposobnostmi so boljši pri iskanju argumentov za stališča, ki ustrezajo njihovi skupini. Inteligenca in izobrazba torej nista zaščita pred pristranostjo – lahko sta njeno orodje.
Ko nekdo izjavi, da ne zaupa cepivu, morda ne izraža le mnenja o varnosti cepiv, temveč izraža pripadnost skupini, ki cepivu ne zaupa. Spremeniti prepričanje bi pomenilo izdati to skupino, ogroziti odnose in postaviti pod vprašaj lastno identiteto. To je bila cena, ki jo je plačala Ella Al-Shamahi, in to je cena, ki je večina ljudi ni pripravljena plačati.
Pristopi h komunikaciji
Pri komunikaciji s pacienti, ki zavračajo strokovna priporočila, je prvi in najpomembnejši premik v cilju. Intuitiven cilj je prepričati pacienta, da se moti. Ta cilj je pogosto nerealen in kontraproduktiven, ker pacienta postavi v obrambni položaj, v katerem bo svoje prepričanje branil še bolj odločno. Alternativni cilj je razumevanje: kaj pacient verjame, zakaj to verjame, kakšne potrebe mu to prepričanje zadovoljuje. To ni zgolj taktika, temveč izraz spoštovanja do pacienta kot osebe, ki ima razloge za svoja prepričanja, tudi če so ti razlogi napačni.
Praktično to pomeni več poslušanja in manj govorjenja, postavljanje odprtih vprašanj (»Kaj vas skrbi pri tem zdravilu?« namesto »Zakaj ne zaupate zdravilu?«) in parafraziranje pacientovih besed za potrditev razumevanja. Ta pristop se morda zdi neučinkovit, saj pacient še vedno verjame, kar je verjel. Vendar se je nekaj spremenilo: vzpostavil se je odnos, ki je predpogoj za sprejem informacij.
Raziskava Costella in sodelavcev (2024), objavljena v reviji Science, je prinesla pomembne rezultate. Testirali so učinek pogovorov z jezikovnim modelom GPT-4 na prepričanja ljudi, ki verjamejo teorijam zarote. Ugotovili so, da je pogovor v povprečju zmanjšal prepričanja za približno 20 % in da je ta učinek trajal vsaj dva meseca, tudi pri ljudeh z globoko zakoreninjenimi prepričanji. Ključni dejavnik učinkovitosti tega pristopa ni bila zgolj empatija, temveč faktografska natančnost, prilagojena posamezniku – sistem je lahko odgovoril na specifične argumente, ki so jih udeleženci navajali. Ta ugotovitev je hkrati spodbudna in zahtevna: spodbudna, ker kaže, da dejstva lahko dosežejo ljudi; zahtevna, ker zahteva natančno poznavanje specifičnih argumentov, s katerimi pacient utemeljuje svoje prepričanje.
Vse navedeno predpostavlja pacienta, ki je pripravljen na dialog. Obstajajo pa tudi pacienti, ki niso pripravljeni na dialog in ki vsak poskus pogovora interpretirajo kot napad. V teh primerih je na mestu spoštljivo nestrinjanje: jasno in mirno izraženo strokovno stališče, nato pa prenehanje prepričevanja. Zdravnik ni dolžan neskončno ponavljati istih argumentov. Dolžan je ponuditi najboljšo možno oskrbo in jasno izraziti svoje strokovno mnenje. Kar pacient s tem naredi, je pacientova odgovornost.
Sklep
Zdravniki niso izolirani od širših družbenih procesov. Protiznanstveni diskurz, ki ga srečujejo v ambulantah, ne nastaja tam, temveč prihaja iz družbenih omrežij, organiziranih gibanj in političnega diskurza. Zdravniki so na sprejemni strani problema, ki ga niso povzročili in ki ga sami ne morejo rešiti.
Razumevanje mehanizmov je predpogoj za učinkovit odziv, ne pa njegova garancija. Tudi ko razumemo, zakaj pacient verjame dezinformacijam, ga morda ne moremo prepričati. Cilj ni nujno sprememba mnenja, temveč ohranitev odnosa, ki omogoča nadaljnjo oskrbo.
Zgodba Elle Al-Shamahi ni le zgodba o ceni resnice, temveč tudi o možnosti spremembe. Ella je spremenila svoje prepričanje, čeprav jo je to stalo skoraj vsega. To je bilo mogoče, ker je imela v sebi nekaj, kar je bilo močnejše od potrebe po pripadnosti: radovednost, poštenost in pripravljenost slediti dokazom. Te lastnosti so rezultat vzgoje, izobraževanja in zgledov – in nekaj, kar lahko zdravniki izkazujejo s svojo prakso in pripravljenostjo na potrpežljiv dialog.
Literatura
Al-Shamahi, E. (2025, 22. september). I’m a former creationist. Here’s why ‘follow the science’ failed. The Washington Post. https://www.washingtonpost.com/opinions/2025/09/22/muslim-missionary-evolutionary-biologist-human/
Costello, T. H., Pennycook, G., & Rand, D. G. (2024). Durably reducing conspiracy beliefs through dialogues with AI. Science, 385(6714), 1222–1227.
Douglas, K. M., Sutton, R. M., & Cichocka, A. (2017). The Psychology of Conspiracy Theories. Current Directions in Psychological Science, 26(6), 538–542.
European Commission. (2025). Special Eurobarometer 546: European citizens’ knowledge and attitudes towards science and technology. Directorate-General for Research and Innovation.
Fernbach, P. M., Light, N., Scott, S. E., Inbar, Y., & Rozin, P. (2019). Extreme opponents of genetically modified foods know the least but think they know the most. Nature Human Behaviour, 3(3), 251–256.
Gottschall, J. (2012). The Storytelling Animal: How Stories Make Us Human. Houghton Mifflin Harcourt.
Kahan, D. M. (2017). Misconceptions, Misinformation, and the Logic of Identity-Protective Cognition. Cultural Cognition Project Working Paper Series, No. 164.
Regazzi, L., Miani, A., Castaldelli-Maia, J. M., & Damiani, G. (2023). Conspiracy beliefs and COVID-19 vaccination in 17 European countries: Evidence from the European Social Survey. European Journal of Public Health, 33(Suppl. 2), ckad160.
Rozenblit, L., & Keil, F. (2002). The misunderstood limits of folk science: An illusion of explanatory depth. Cognitive Science, 26(5), 521–562.
Sestavek je bil izvorno objavljen v:
13. slovensko srečanje o klinični farmakologiji: varna uporaba zdravil : zbornik prispevkov : Domus Medica, Ljubljana, 23. januar 2026
Ljubljana : Slovensko zdravniško društvo, Sekcija za klinično toksikologijo : Univerzitetni klinični center, Center za klinično toksikologijo in farmakologijo, 2026. ISBN - 978-961-7092-87-5 COBISS.SI-ID - 260966403