Osebne preference zdravnikov ob koncu življenja

Mednarodna študija razkriva, da zdravniki zase želijo nadzor, lajšanje simptomov in v več kot polovici primerov tudi možnost, da sami odločijo o trenutku svojega slovesa.

V reviji Journal of Medical Ethics je bila nedavno objavljena študija, ki preučuje osebne preference zdravnikov glede zdravstvene oskrbe ob koncu življenja. Raziskava, v katero je bilo vključenih 1157 zdravnikov iz osmih jurisdikcij v Severni Ameriki, Evropi in Avstraliji, je preverjala, katere medicinske postopke bi zdravniki izbrali zase, če bi se znašli v situaciji neozdravljive bolezni. Med sodelujočimi so bili splošni zdravniki, paliativni zdravniki in različni specialisti, ki pogosto skrbijo za bolnike ob koncu življenja.

Raziskovalci so zdravnikom predstavili dva zelo konkretna scenarija. Prvi je opisoval človeka z napredovalim rakom z zasevki, ki ima po ocenah največ še dva tedna življenja, s hudimi bolečinami, a še vedno polno razsodnostjo ter dostopom do paliativne oskrbe. Drugi scenarij je prikazoval človeka z napredovalo Alzheimerjevo boleznijo, ki svojih bližnjih ne prepozna več, ne more komunicirati, odklanja hrano in pijačo, prav tako pa ima na voljo paliativno oskrbo. Zdravnike so vprašali, katere možnosti zdravljenja in pomoči bi izbrali zase v takšni situaciji.

Rezultati kažejo, da bi se velika večina vprašanih zdravnikov v opisanih okoliščinah odločila proti uporabi postopkov za ohranjanje življenja. V primeru napredovalega raka ali Alzheimerjeve bolezni bi oživljanje (CPR) kot dobro možnost zase ocenilo manj kot pol odstotka vprašanih, mehansko predihavanje pa manj kot en odstotek. Tudi hranjenje po sondi bi kot primerno možnost zase izbralo le približno 3,5 % zdravnikov. Podatki kažejo na izrazito usmerjenost k izogibanju invazivnim posegom v stanjih z slabo prognozo.

Namesto podaljševanja življenja z medicinskimi aparati bi velika večina sodelujočih zdravnikov dala prednost lajšanju simptomov. Več kot 90 % vprašanih je v obeh scenarijih navedlo, da bi si želeli intenzivno lajšanje simptomov z zdravili, tudi če bi to pomenilo tveganje za pospešitev smrti. Visok delež zdravnikov, in sicer skoraj 60 % v primeru raka, je kot dobro možnost zase ocenil tudi paliativno sedacijo, postopek, pri katerem se bolnika z zdravili globoko uspava do nastopa smrti, da se prepreči trpljenje.

Raziskava je preučevala tudi stališča do asistirane smrti. Približno polovica vprašanih zdravnikov je navedla, da bi evtanazijo ocenili kot dobro ali zelo dobro možnost zase, tako v primeru napredovalega raka (54,2 %) kot v primeru Alzheimerjeve bolezni (51,5 %). Poleg tega je 33,5 % zdravnikov odgovorilo, da bi razmislili o uporabi zdravil, ki so jim na voljo v okviru njihovega poklica, da bi sami končali svoje življenje. Ti deleži nakazujejo, da velik del zdravnikov v določenih okoliščinah vidi možnost nadzorovanega konca življenja kot sprejemljivo izbiro zase.

Pomemben dejavnik pri oblikovanju teh stališč je zakonodajno okolje, v katerem zdravniki delujejo. Študija je pokazala znatne razlike med državami; v Belgiji, kjer je evtanazija uzakonjena, bi jo zase izbralo kar 80,8 % zdravnikov (v primeru raka), medtem ko je v Italiji, kjer ta praksa ni dovoljena, ta delež znašal 37,9 %. Statistična analiza je potrdila, da so zdravniki iz držav z zakonito možnostjo evtanazije ali pomoči pri samomoru verjetneje naklonjeni tem možnostim tudi v osebnem življenju. Zdravniki v jurisdikcijah, kjer sta evtanazija in zdravniška pomoč pri samomoru legalni (npr. Belgija, Kanada), so imeli trikrat večjo verjetnost, da bi evtanazijo izbrali zase, v primerjavi z zdravniki iz držav, kjer je to prepovedano. To nakazuje, da lahko družbene norme in pravni okvirji vplivajo na osebne preference posameznikov v stroki.

Opazne so bile tudi razlike glede na specializacijo in osebna prepričanja. Specialisti paliativne oskrbe so bili v primerjavi s splošnimi zdravniki in drugimi specialisti manj naklonjeni evtanaziji in pomoči pri samomoru, pogosteje pa so kot dobro možnost zase izbrali paliativno sedacijo. Prav tako so bili zdravniki, ki so se opredelili kot neverni, bolj naklonjeni asistirani smrti v primerjavi s tistimi, ki so verni (npr. zdravniška pomoč pri samomoru 64,6 % vs. 38,1 %, evtanazija 71,8 % vs. 40,1 %). Raziskava tako osvetljuje raznolikost pogledov znotraj zdravniške stroke in poudarja, da na odločitve o koncu življenja vplivajo tako strokovne izkušnje kot osebne vrednote in okolje.

Rezultati raziskave odpirajo nelagodno vprašanje: zakaj bolniki ob koncu življenja pogosto prejemajo agresivno zdravljenje, ki bi ga njihovi zdravniki zase zavrnili? Avtorji opozarjajo na “moralno stisko” zdravnikov, ki morajo zaradi pritiskov svojcev, pravnih okvirov ali organizacijske kulture izvajati posege, ki se jim osebno zdijo nesmiselni. Študija prav tako izpostavlja presenetljivo pripravljenost zdravnikov na evtanazijo v primeru demence, čeprav zakonodaja v večini držav tega ne dopušča zaradi vprašanja privolitve v tistem trenutku. To kaže na globok strah pred izgubo avtonomije in dostojanstva, ki ga zdravniki – morda prav zaradi poznavanja poteka bolezni – občutijo še močneje kot laična javnost.

Kot kažejo rezultati te raziskave, zdravniki, ki se zavedajo meja medicine, zase ne želijo “boja do zadnjega diha”. Želijo si nadzor, lajšanje simptomov in v več kot polovici primerov tudi možnost, da sami odločijo o trenutku svojega slovesa. Ta razkorak med njihovimi osebnimi željami in klinično realnostjo, ki jo nudijo pacientom, je eden najpomembnejših etičnih izzivov sodobnega zdravstva.

Mroz, Sarah, et al. “Physicians’ Preferences for Their Own End of Life: A Comparison across North America, Europe, and Australia.” Journal of Medical Ethics, Jun. 2025, doi:10.1136/jme-2024-110192.