Ovca, ki se je ne bojimo več

Dolly je pred tremi desetletji sprožila moralno paniko pred kloniranjem, njen pravi pomen pa se danes kaže v regenerativni medicini.

Zunaj je bilo mrzlo, ustrezne opreme za prevoz vzorcev pa niso imeli. Eden od raziskovalcev je zato epruvete grel kar v žepu srajce, sodelavka pa jih je med vožnjo zataknila za naramnico modrčka. V teh skromnih okoliščinah se je julija 1996 rodila ovca, ki je kmalu zatem vznemirila ameriškega predsednika, Vatikan in svet.

Na inštitutu Roslin blizu Edinburgha so iskali učinkovitejši način izdelovanja zdravil. Ovce so že znali gensko spremeniti tako, da so v mleku proizvajale zdravilne beljakovine, a postopek je bil nepredvidljiv. Ko so februarja leta 1996 propadle celice, pripravljene za poskus, jim je ostala le zaloga zamrznjenih celic mlečne žleze šestletne ovce. Zamisel, da bi kot nadomestilo uporabili prav te, se je večini zdela nora, saj so bile celice odrasle živali že močno specializirane.

Pri takšnem kloniranju raziskovalci iz jajčne celice odstranijo njen dedni zapis, nato pa vanjo prenesejo jedro druge običajne celice telesa. Če se tako sestavljena celica začne deliti, se lahko razvije v žival z enakim dednim zapisom, kot ga je imela celica darovalka.

Prav to so poskusili tudi v Roslinu. Jedro celice mlečne žleze so prenesli v jajčno celico brez lastnega dednega zapisa in jo z električnim sunkom, ki je posnemal signal oploditve, spodbudili k delitvi. A postopek je bil zelo neučinkovit, saj je iz več sto poskusov nastala ena sama brejost.

Petega julija leta 1996 se je v hlevu na škotski kmetiji rodila ovčka z belo glavo. To je bilo pomembno zato, ker je jajčna celica prišla iz ovce s črnim obrazom, jedro pa iz celice mlečne žleze ovce pasme z belim obrazom. Dollyjina bela glava je bila tako dokaz, da je njen razvoj vodil dedni zapis iz celice mlečne žleze, ne iz jajčne celice. Samo ime ovčke pa je bilo interna šala raziskovalcev, povezana z izvorom celice in country pevko Dolly Parton.

Tri desetletja pozneje stoji Dolly preparirana v vitrini edinburškega muzeja, kjer številni obiskovalci ne vedo več, zakaj je bila nekoč tako pomembna. Ni bila namreč prvi klon, saj so živali iz zarodnih celic klonirali že pred njo. Prav tako ni bila gensko spremenjena, čeprav so jo mnogi razumeli tako. Njena posebnost je bila drugje: postala je prvi sesalec, kloniran iz jedra odrasle, že specializirane celice.

Vse celice telesa nastanejo iz ene same oplojene jajčne celice. Skoraj vse imajo ista dedna navodila, a se usmerijo v različne naloge. Dolgo je veljalo, da je ta pot enosmerna: ko celica postane kožna ali živčna, so druge možnosti zanjo zaprte. Dolly pa je pokazala, da ta zaprtost ni nujno dokončna. Okolje jajčne celice je jedro odrasle celice preuredilo in ga vrnilo v stanje, iz katerega je bil spet mogoč razvoj celotnega organizma.

A svet je v Dolly videl nekaj drugega. Ko je februarja leta 1997, tik pred objavo v reviji Nature, novica prišla v javnost, so se na škotsko kmetijo zgrnili novinarji, Bill Clinton je sklical bioetično komisijo, časopisi pa so pisali o diktatorjih, ki bodo klonirali vojske svojih dvojnikov.

Ob vsej medijski pozornosti se je izgubilo bistvo dosežka. Rojstvo Dolly ni pomenilo, da je kloniranje ljudi tik pred vrati. Postopek je bil preveč nezanesljiv in bi pri človeku zahteval nesprejemljivo tveganje. A za vzbujanje moralne panike natančni podatki o odkritju niso pomembni, saj jih preglasijo močne podobe. Jurski park, gensko spremenjena hrana, miš s človeškim ušesom na hrbtu in Dolly so se v javni domišljiji združili v eno samo grozo o znanstveniku, ki prestopa mejo med naravnim in umetnim.

Privlačno je pomisliti, da se ljudje ob novostih vedno prestrašijo, pozneje pa se izkaže, da po nepotrebnem. A zgodovina je bolj zapletena. Ko se je leta 1978 rodila Louise Brown, prva deklica, spočeta z zunajtelesno oploditvijo, so časopisi pisali o epruvetnih otrocih in Frankensteinu, postopek pa je kmalu postal običajen del medicine. Včasih pa je previdnost upravičena. Leta 1974 so molekularni biologi sami začasno ustavili najbolj tvegane poskuse z rekombinantno DNK, torej z umetnim spajanjem dednega materiala iz različnih virov.

Pri Dolly problem ni bila previdnost sama. Javna pozornost se je skoraj v celoti usmerila k izdelovanju človeških kopij, ključno spoznanje pa je ostalo v ozadju: odraslo celico je mogoče vrniti v zgodnejše razvojno stanje.

Desetletje pozneje si je Šinja Jamanaka postavil drzno vprašanje: če zna jajčna celica jedro odrasle celice vrniti na začetek, katere molekule to omogočajo? Dolg seznam možnih dejavnikov je skrčil na štiri. Ko jih je vključil v odraslo kožno celico, se je ta vrnila v pluripotentno stanje, iz katerega lahko nastanejo skoraj vsi tipi telesnih celic. Leta 2012 je Jamanaka skupaj z Johnom Gurdonom prejel Nobelovo nagrado.

Iz te zmožnosti reprogramiranja celic se je pozneje razvila tudi ena od ključnih smeri regenerativne medicine: ustvarjanje bolnikovih matičnih celic iz kožnih ali krvnih celic, iz katerih lahko nato vzgojijo, denimo, živčne ali srčne celice za proučevanje bolezni. Isto načelo odpira tudi možnosti, ki so še pred kratkim zvenele kot znanstvena fantastika, denimo raziskave, kako bi bilo mogoče jajčne celice in semenčice pridobiti iz navadnih telesnih celic. S tem se odpira konkretna dilema: kje se konča zdravljenje neplodnosti in začne izbiranje lastnosti potomcev?

Ironija je skoraj popolna: javnost se je bala pošasti, ki se nikoli ni prikazala, daljnosežnejši pomen Dolly pa se je začel razkrivati drugje. Panika in pozaba sta pogosto dve fazi istega mehanizma. Družba se vznemiri ob dramatični podobi, ko napovedana katastrofa izostane, pa zanimanje ugasne, pogosto ravno takrat, ko se resnične posledice šele začenjajo.

Dolly se danes ne bojimo več. A to še ne pomeni, da smo razumeli, kaj nam je pokazala. Podoba klonirane ovce je izgubila moč, njeno resnično sporočilo pa postaja iz leta v leto pomembnejše: identiteta celice ni usoda.

https://www.delo.si/mnenja/kolumne/ovca-ki-se-je-ne-bojimo-vec