Platon, otrok kuge

Kako je mesto, ki je izgubilo imperij, dobilo univerzo in kako je iz sveta, ki je razpadal, zrasla filozofija večnih idej

Poleti leta 430 pred našim štetjem so se Atene zaprle vase. Ko je spartanska vojska prodirala po atiškem podeželju, je dal Periklej kmečko prebivalstvo iz okoliških krajev spraviti za mestno obzidje. Tam naj bi bilo varno pred sovražnikom, toda prenatrpano zavetje se je kmalu spremenilo v past. V mestu, kjer so begunci spali kar po svetiščih, kamor navadni smrtniki sicer niso smeli stopiti, je izbruhnila bolezen, ki je ni poznal nihče. Zdravniki so umirali med prvimi, saj so se bolnim najbolj približali. Tukidid je epidemijo preživel in nekaj let pozneje zapisal, da ni pomagalo nič: ne zdravniška veščina, ne molitve, ne prerokbe. Običajnih pogrebnih obredov ni bilo več mogoče opravljati. Obupani svojci so mrtve polagali na pogrebne grmade, ki so jih našli že prižgane. Nad mestom je visel dim. V prvem valu sta umrla Periklejeva sinova Paral in Ksantip; leta 429, v drugem letu epidemije, je bolezen vzela še Perikleja.

V ta svet se je rodil Platon. Natančnega leta sicer ne poznamo. Starodavni življenjepisci so ga izračunavali nazaj od smrti, ki je zanesljiveje izpričana, in nekateri so mu radi odmerili natanko enainosemdeset let, saj so v tem številu prepoznavali skladnost, primerno mislecu, ki naj bi verjel, da svet urejajo števila. Rodil se je torej nekje med letoma 429 in 423 v premožno aristokratsko družino. Po enem izročilu je družina živela v osrednjem atenskem okraju Kolit, po drugem pa na otoku Egina. Kjer koli so prebivali, so imeli v primerjavi z begunci, ki so taborili na mestnih svetiščih in odprtih površinah, odločilno prednost: lasten dom. Preživeli so. To je prvo, kar je treba vedeti o Platonu. Odraščal je v svetu, kjer je bilo preživetje stvar sreče in premoženja ter kjer se je tisto, kar se je še včeraj zdelo zdravo in trdno, čez noč lahko razgradilo v dim in pepel grmad.

Filozofsko izročilo nam Platona praviloma kaže drugače: kot misleca brezčasnih vprašanj, čigar ime stoji na začetku evropske filozofije tako trdno, da je matematik in filozof Alfred North Whitehead v knjigi Proces in resničnost znamenito pripomnil, da lahko evropsko filozofsko tradicijo najvarneje opišemo kot niz opomb k Platonu. Pred nas postavlja ideje, ki ne minejo, nesmrtno dušo, votlino, v kateri ujetniki gledajo sence in jih imajo za resničnost. Vse to lebdi nekje nad zgodovino, v prostoru čistih pojmov. Toda če Platona postavimo nazaj v mesto, v katerem je živel, se razmerje obrne. Nauk o večnem in nespremenljivem se pokaže kot rezultat njegovega življenja. Preden je Platon začel iskati tisto, kar ne mine, je najprej gledal, kako mineva tako rekoč vse okoli njega.

V senci zlate dobe

Atene Platonovega otroštva niso bile mesto na vrhuncu. Bile so mesto, ki se je vrhunca spominjalo. Pred vojno so Atene obvladovale velik del grškega sveta, od zavezniških mest pobirale dajatve ter gradile templje in javne stavbe, med njimi Partenon. Za novo generacijo je ta čas postal izgubljena zlata doba, o kateri so pripovedovali starejši. Platon se je rodil, ko se je že končevala, sredi peloponeške vojne med Atenami in Šparto, ki je razjedala dosežke prejšnje generacije. Atenska moč in razkošje sta v sebi že nosila seme propada, kar v enem zadnjih govorov, kakor mu ga v usta položi Tukidid, prizna celo Periklej.

Tudi življenje v premožni hiši ni bilo brez osebnih izgub. Oče Ariston je umrl mlad, ko so bili otroci še majhni, ovdovela mati Periktiona pa se je hitro znova poročila s svojim stricem Pirilampom, ki je bil od nje starejši morda kar trideset let. Atenska pravila so namreč določala, da mora biti ženska vse življenje pod pravnim varstvom moškega sorodnika. Pirilamp je bil ugleden mož iz prejšnje dobe, Periklejev prijatelj in odposlanec na perzijski dvor, od koder je prinesel pave, kakršnih v Atenah dotlej niso poznali. Ob določenih dneh je meščanom dovolil, da so si prihajali ogledovat njegovo nenavadno menažerijo. Marsikdo pa je v teh simbolih perzijskega velikega kralja videl znamenje njegovih aristokratskih in demokraciji nenaklonjenih nagnjenj. Njegov sin, Platonov polbrat, je nosil pomenljivo ime Demos, Ljudstvo. Po mestu so se pojavljali napisi, ki so slavili njegovo lepoto: »Demos, Pirilampov sin, je lep.« V takem gospodinjstvu, kjer sta se mešala blišč in politični sum, je odraščal Platon. Po družinskem običaju naj bi se imenoval po dedu Aristoklu, poznejše izročilo pa pripoveduje, da je bil Platon, »Široki«, sprva le vzdevek z rokoborskega vadišča, ki se ga je prijel za vse življenje.

V takih Atenah je bila politika del vsakdanjega življenja. Dogajala se je v neposredni bližini: na griču Pniks, kjer se je zbirala skupščina, in v Dionizovem gledališču pod Akropolo, kjer so dramatiki tekmovali za nagrade, o katerih je z glasovanjem odločala porota državljanov. V okraju, kjer je stala Platonova rojstna hiša, je nekoč prebival tiran Pejzistrat, čigar rodbina je mestu vladala petintrideset let, preden se je uveljavila demokracija. Otrok iz stare in dobro povezane družine je vse to spremljal od blizu. Od blizu je videl tudi, kako hitro se lahko politična ureditev zamaje.

Mesto, razklano na pol

Ko je Platon začel hoditi v šolo, so se politični in kulturni spori že preselili tudi v vzgojo. Atenski deček se je učil branja in pisanja pri enem učitelju, glasbe pri drugem in telesne vadbe pri tretjem. Te tri veščine so veljale za temelj izobrazbe svobodnega državljana, Platon pa naj bi se rokoborbi posvečal še posebej resno. Prav tedaj so v mesto začeli prihajati novi učitelji, sofisti z vsega grškega sveta, ki so s seboj prinašali drugačno znanje: umetnost govora ter spretnost, kako v nasprotnikovih trditvah poiskati napake in jih obrniti proti njemu. Stara vzgoja je poudarjala značaj in dolžnosti državljana, nova pa uspeh v javnem nastopanju in političnem boju.

Aristofan je ta spor leta 423 postavil na oder v komediji Oblaki. Več spornih učiteljev je zlil v eno samo karikaturo in ji zlovešče nadel ime Sokrat. V osrčju igre se zagovornik stare vzgoje v glasbi in telovadbi spopade z zagovornikom novih govorniških veščin. Atenci so se smejali, a smeh je bil grenak. Zagovarjanje stare vzgoje je bilo namreč vse pogosteje povezano tudi z zagovarjanjem stare politične ureditve, v kateri so imeli več vpliva premožnejši državljani. Kulturni spor se je tako vse tesneje prepletal s političnim. Platon je odraščal prav sredi tega razkola.

Spori pa niso ostali le predmet gledaliških komedij. Leta 411 je skupina pripadnikov mestne elite dosegla, da je skupščina z glasovanjem odpravila demokratično ureditev. Oblast, ki jo je prej imel svet petstotih izžrebanih državljanov, je prevzel oligarhični odbor štiristotih mož. Nova oblast se ni dolgo obdržala. Sledila je še ena prehodna ureditev, nato pa vrnitev demokracije. Platon je bil še premlad, da bi pri teh dogodkih sodeloval, in ravno dovolj star, da je videl, kako hitro lahko politični spori razdelijo mesto in porušijo njegovo ureditev.

Sorodniki na oblasti

Leta 404 so Atene vojno dokončno izgubile. Spartanski poveljnik Lizander je priplul v Pirej, politični izgnanci so se vrnili, mestno obzidje pa so začeli podirati ob zvokih piščali. Zmagovalci so verjeli, da se za Grčijo začenja obdobje svobode. V Atenah je Šparta oblast prepustila odboru tridesetih mož, ki se jih je pozneje oprijelo ime trideset tiranov. S tem je Platon prenehal biti zgolj opazovalec političnih pretresov. Med vodilnimi člani nove oblasti je bil Kritija, bratranec njegove matere, njegov stric Harmid pa je postal član desetčlanskega odbora, ki je nadzoroval Pirej. Pristaniška četrt je imela dolgo demokratično tradicijo, zato jo je novi režim obravnaval kot posebej nevarno. Prav v Pireju so se najprej začeli pregoni, zaplembe premoženja in usmrtitve.

O tem, kaj so ti dogodki pomenili za približno dvajsetletnega Platona, pripoveduje tako imenovano Sedmo pismo. Besedilo je v antiki veljalo za njegovo avtobiografsko pričevanje, čeprav avtorstvo ni povsem zanesljivo. Pisec se spominja, da je kot mladenič nameraval vstopiti v politiko. Sorodniki med novimi oblastniki so ga takoj povabili k sodelovanju, kakor da je njegova vključitev v oblast nekaj samoumevnega. Sprva je pričakoval, da bodo novi voditelji odpravili krivice in mesto upravljali pravičneje. Kmalu pa je spoznal, da so vladali z nasiljem, osebnimi obračuni in strahom. V zelo kratkem času so dosegli, da se je prejšnja, močno kritizirana demokracija v primerjavi z njimi zdela skoraj vzorna.

V svoje početje so skušali vplesti tudi Sokrata. Skupaj z drugimi so mu ukazali, naj privede Leonta iz Salamine, ki so ga nameravali usmrtiti in mu zapleniti premoženje. Sokrat je ukaz zavrnil in odšel domov, čeprav je s tem tvegal lastno življenje. Režim je bil po manj kot letu dni strmoglavljen, Kritija in Harmid pa sta padla v bojih z demokrati.

Platon je v nekaj mesecih izgubil zaupanje v ljudi, od katerih je zaradi družinskega porekla in vzgoje morda pričakoval največ. Njihova oblast mu je pokazala, da izobrazba, ugleden rod in prepričanje o lastni večvrednosti še ne zagotavljajo pravičnega vladanja. Skoraj pa je izgubil tudi Sokrata, ki se je oblastnikom uprl tedaj, ko so drugi molčali.

Smrt učitelja

Sokrata ni usmrtil režim tridesetih tiranov, temveč obnovljena demokracija. Leta 399 pred našim štetjem so ga Atenci obsodili na smrt. Uradno je bil obtožen, da ne priznava mestnih bogov, uvaja nova božanstva in kvari mladino. Toda proces je potekal le nekaj let po porazu v vojni, oligarhični strahovladi in državljanskih spopadih. Med Sokratovimi nekdanjimi sogovorniki sta bila tudi Alkibiad, ki je med vojno prestopil na sovražno stran, in Kritija, eden najnasilnejših voditeljev trideseterice. Čeprav Sokrat ni bil odgovoren za njuna dejanja, je v očeh dela javnosti pripadal okolju, iz katerega sta izšla.

Obnovljena demokracija si je želela političnega miru. Za zločine med oligarhično vladavino je razglasila splošno amnestijo, zato Sokratu njegovih povezav s Kritijo in drugimi nasprotniki demokracije niso mogli očitati neposredno. Stari politični sumi so se zato prepletli z versko obtožnico in očitkom, da s svojim spraševanjem spodkopava avtoriteto, običaje in vzgojo mladih. Porota državljanov ga je spoznala za krivega. Sokrat bi se morda lahko rešil z bolj spravljivim nastopom ali s predlogom kazni, ki bi ga porotniki laže sprejeli. Namesto tega je vztrajal, da je mestu koristil, saj je ljudi silil k premišljevanju o pravičnosti, kreposti in lastnem življenju. Ko je bila izrečena smrtna kazen, ni pobegnil, čeprav so mu prijatelji beg omogočili. Sprejel je razsodbo in v zaporu spil strup.

Za Platona je bila Sokratova smrt nov politični pretres, tokrat še bolj oseben. Človek, ki je zavrnil ukaz tiranov in tvegal življenje, da ne bi sodeloval pri krivični aretaciji, je bil nekaj let pozneje po zakonitem postopku obsojen v demokratičnih Atenah. Platon je v tem videl dokaz, da pravičnost ni zagotovljena niti pod oblastjo maloštevilnih niti pod oblastjo večine. Sorodniki so zlorabili oblast, ko so jo prevzeli sami; demokratična skupnost pa je obsodila človeka, ki ga je imel za najpravičnejšega med Atenci. Iz te izkušnje je zrasel pomemben del Platonove politične filozofije. Če lahko večina zaradi strahu, zamer ali predsodkov sprejme krivično odločitev, potem glasovanje samo po sebi še ne zagotavlja dobrega vladanja. Odločilno postane vprašanje, kdo zna prepoznati pravičnost in kdo je sposoben ravnati v skladu z njo. Platon se je zato vse življenje vračal k misli, da bi morali vladati ljudje, ki so bili za to posebej izobraženi in ki oblasti ne bi razumeli kot priložnost za osebno korist.

Ob tem velja opozoriti na nekaj, kar radi spregledamo. Sokrat sam ni napisal ničesar. Poznamo ga iz del drugih avtorjev, predvsem Platona, ki ga je postavil v središče svojih dialogov in ga tako ohranjal pri življenju kot literarni lik. Težko je zanesljivo določiti, kje se končajo zgodovinska Sokratova stališča in začnejo Platonove lastne zamisli. Sokrat, kakršnega poznamo danes, je v precejšnji meri Platonov portret učitelja, ki ga je izgubil. Pisanje dialogov je bilo zato morda tudi oblika žalovanja. Platon je v njih nadaljeval pogovor, ki ga je prekinila smrt. Sokrat je lahko znova postavljal vprašanja, razkrival protislovja in sogovornike silil, da premislijo tisto, kar so imeli za samoumevno. Mesto je lahko ubilo človeka, ni pa moglo končati pogovora, ki ga je začel.

Zemljevid idej

Po Sokratovi smrti je Platon za nekaj časa zapustil Atene. Starodavni življenjepisci so njegova potovanja opisovali kot dolgo romanje skozi Egipt in Fenicijo vse do perzijskih modrecev, vendar je velik del teh poročil nezanesljiv. Cicero je med filozofe, ki naj bi jih Platon obiskal, uvrstil celo Timaja, ki je bil po vsej verjetnosti izmišljeni lik iz Platonovega dialoga. Pripovedi o potovanjih zato niso zanesljiv zemljevid Platonovih dejanskih poti. Prej kažejo, iz katerih miselnih tradicij so poznejši bralci prepoznavali vplive na njegovo filozofijo. Kjer so v njegovih delih našli egipčanske, pitagorejske ali perzijske prvine, so življenjepisci sklepali, da je moral obiskati tudi kraje, od koder naj bi te ideje izvirale.

Zanesljivejše je poročilo, da se je po Sokratovi smrti umaknil v Megaro. Tam so se zbirali filozofi, povezani s Sokratovim krogom, med njimi Evklid iz Megare. Ukvarjali so se predvsem z argumentiranjem in dokazovanjem ter razvijali načine, kako trditve natančno preizkusiti in v njih odkriti protislovja. Kritiki so takšno veščino imenovali eristika, prepirljivost, njeni zagovorniki pa dialektika. Za Platona je bila dialektika pomemben korak naprej. Sokratovi pogovori so se pogosto končali tako, da je sogovornik spoznal, da njegovo prvotno prepričanje ne zdrži, jasnega odgovora pa še vedno ni bilo. Natančnejše metode argumentiranja so ponujale možnost, da se razprava pri ovržbi ne konča. Trditve je bilo mogoče primerjati, preverjati njihove posledice ter postopoma ugotavljati, katere so trdnejše.

Platon je skoraj gotovo obiskal tudi južno Italijo in Sicilijo, kjer se je srečal s pitagorejskimi misleci. Tam je spoznal zamisel, da je pod navidezno neurejenostjo sveta skrit matematični red. Številska razmerja se ne spreminjajo tako kakor telesa, mesta in politične ureditve. Mogoče jih je spoznati z razumom, njihova veljavnost pa ni odvisna od tega, kaj se v določenem trenutku dogaja v svetu. Podoben izziv je predstavljala Parmenidova filozofija, ki jo je Platon verjetno spoznaval tudi prek megarskega kroga. Parmenid je ostro razlikoval med tem, kar zaznavamo, in tem, kar lahko dokažemo z razumom. Čuti nam kažejo spreminjanje, razum pa zahteva nekaj stalnega, o čemer je sploh mogoče zanesljivo govoriti. Za človeka, ki je doživel kugo, vojaški poraz in več menjav oblasti, je morala biti zamisel o nespremenljivem redu posebej privlačna. Nekje pod nestalnostjo vsakdanjega sveta bi vendarle lahko obstajalo nekaj trdnega.

Na Siciliji se je Platon prvič srečal tudi s poskusom, da bi filozofske zamisli neposredno prenesel v politiko. V Sirakuzah je od leta 405 vladal Dionizij I., vojskovodja, ki je mestno državo spremenil v eno najmočnejših sil zahodnega grškega sveta. Na otoku Ortigija sredi pristanišča si je zgradil utrjeno palačo in dvor, na katerem so se prepletali vojaška moč, razkošje in strah. Tam je Platon spoznal Diona, mladega člana vladarske družine in brata ene od Dionizijevih žena. Po izročilu so ga pogovori s Platonom tako prevzeli, da je začel verjeti, da bi bilo mogoče vladarja s filozofsko vzgojo spremeniti v modrega in pravičnega človeka. To prepričanje bo pozneje Platona še dvakrat pripeljalo nazaj na Sicilijo.

Prvo srečanje z Dionizijem pa se je končalo slabo. Platonovo govorjenje o kreposti, pravičnosti in omejevanju oblasti je tirana očitno razjezilo. Po najbolj razširjeni zgodbi ga je dal vkrcati na ladjo spartanskega odposlanca, ki naj bi ga na Ajgini prodal kot sužnja. Otok je bil tedaj v vojni z Atenami, zato so lahko ujete Atence po zakonu zasužnjili. Na tržnici naj bi Platona prepoznal Anikerid iz Kirene, plačal zanj visoko odkupnino in ga osvobodil. Ko so mu Platonovi prijatelji hoteli denar povrniti, naj bi odgovoril, da Atenci niso edini, ki jim je mar za Platona. Zgodba je pozna in je ni mogoče zanesljivo preveriti. Ena od njenih različic dodaja še posebej lepo podrobnost: ker Anikerid denarja ni hotel sprejeti, naj bi prijatelji z njim kupili zemljišče za Platonovo šolo. Po tej pripovedi je bila Akademija kupljena z odkupnino za človeka, ki je bil za kratek čas prodan kot suženj.

Vrt ob svetem gaju

Platon se je vrnil v Atene, ki se po vojni niso več mogle meriti z nekdanjo silo. Leta 387 pred našim štetjem so grška mesta sprejela tako imenovani kraljev mir, katerega pogoje je narekoval perzijski kralj Artakserks II. Perzija je znova prevzela oblast nad grškimi mesti v Mali Aziji, druga mesta pa so morala opustiti zavezništva, ki bi lahko ogrozila takšno ureditev. Za Atene je to pomenilo konec upanja, da bi obnovile imperij. Mesto, ki je nekoč pobiralo dajatve od velikih delov grškega sveta, je bilo zdaj le še ena od grških držav.

Prav v tem času je Platon na severozahodnem robu Aten ustvaril nekaj, kar se je izkazalo za trajnejše od atenske politične moči. Ob javnem vadbišču, imenovanem Akademija po junaku Akademu, je kupil zemljišče, kjer se je začel srečevati s prijatelji in učenci. V bližini je bil sveti gaj, ki so mu zaradi njegovega verskega pomena med napadi prizanesli celo Špartanci.

Akademija sprva ni bila šola v današnjem pomenu besede. Ni imela določenega učnega programa, uradnega vpisa ali izpitov, Platon pa po Sokratovem zgledu za poučevanje ni zahteval plačila. Najverjetneje je šlo za posest z vrtom, kjer so se zbirali ljudje, željni znanja, se sprehajali in razpravljali. Morda je Platon tam hranil tudi svojo zbirko knjig, mogoče je na posesti nekaj časa celo živel. Iz teh neformalnih srečanj je postopoma zrasla skupnost učiteljev in učencev, ki je nadaljevala delo tudi tedaj, ko Platona ni bilo v Atenah.

Pot do Akademije je vodila mimo krajev, ki so meščane spominjali na vojne in izgubljena življenja. Ob cesti so stali nagrobniki padlih, med njimi veličasten spomenik mlademu konjeniku Deksileju, ki je umrl v boju pri Nemeji. Na kamnu so bila zapisana imena Platonovih sodobnikov, ki niso dočakali zrelih let. Atene so ob tej cesti ohranjale spomin na svojo nekdanjo moč in na ljudi, ki jih je ta moč stala življenja.

Po isti poti pa so hodili tudi Platonovi učenci. Med spomeniki mrtvim vojakom je nastajal kraj, kjer niso odločali vojaška moč, bogastvo ali politični položaj, temveč kakovost vprašanj in argumentov. Mesto je izgubljalo vpliv, ki si ga je nekoč priborilo z ladjevjem in imperijem. Hkrati pa je postajalo središče učenosti, katerega vpliv bo segel veliko dlje od meja atenske države.

Original in kopija

Filozofija, ki je nastajala med pogovori v Akademiji, je poskušala odgovoriti na eno najstarejših vprašanj grške misli: kako je mogoče v svetu, ki se nenehno spreminja, priti do trajnega in zanesljivega znanja?

Heraklit je poudarjal, da se vse spreminja. Svet je podoben reki, v katero ne moremo dvakrat stopiti na enak način, saj se medtem zamenjata tako voda kot človek, ki vanjo stopa. Parmenid je izhajal iz nasprotne zahteve. Kar resnično obstaja, po njegovem ne more nastati iz nič, izginiti ali se spremeniti v nekaj drugega. Spreminjanje, ki ga zaznavamo s čuti, zato ne more razkrivati najgloblje resničnosti.

Platon je poskušal ohraniti oba uvida. Čutni svet se res spreminja, kakor je trdil Heraklit, toda predmeti v njem so po Platonu le nepopolne podobe nečesa trajnejšega. Za posameznimi lepimi stvarmi obstaja lepota sama, za pravičnimi dejanji pravičnost sama, za množico različnih krogov pa popolna oblika kroga. Te nespremenljive vzorce je Platon imenoval ideje oziroma forme.

Svet, ki ga vidimo in otipamo, je tako podoben kopiji, izdelani po izvirniku. Posamezni konji se rodijo, starajo in poginejo, ideja konja pa se ne spreminja. Lepo telo sčasoma izgubi lepoto, lepota sama pa ne nastane in ne mine. Heraklitova spremenljivost velja za svet kopij, Parmenidova nespremenljivost pa za svet njihovih vzorcev. S tem je Platon spor med velikima predhodnikoma prestavil na dve različni ravni resničnosti.

Njegovo zamisel si še danes najlaže približamo z matematiko. V naravi ni popolnega kroga. Vsaka narisana krožnica ima nepravilnosti, vsak okrogel predmet pa je le boljši ali slabši približek. Kljub temu razumemo, kaj pomeni popoln krog, in prav po njem presojamo vse njegove nepopolne upodobitve. Ideal, ki ga nismo nikoli videli, se nam zdi jasnejši od predmetov, ki jih gledamo vsak dan. Od kod nam takšno znanje? Platon je v več dialogih odgovoril, da se duša ob učenju spominja tistega, kar je vedela že pred rojstvom. Ko prepoznamo lepoto, enakost ali geometrijsko pravilnost, ne odkrivamo nečesa povsem novega. Nepopolni prizori v čutnem svetu v nas obudijo spomin na popolne oblike, ki jih čuti sami ne morejo pokazati. Učenje je zato tudi spominjanje.

V poznem dialogu Timaj je Platon to delitev razširil v pripoved o nastanku vesolja. Božanski obrtnik, Demiurg, ni ustvaril sveta iz nič, temveč je neurejeno snov uredil po večnih vzorih. Želel ga je narediti čim boljšega in bolj podobnega popolnemu izvirniku, kolikor je to dopuščala snov. Osnovne prvine je povezal s pravilnimi geometrijskimi telesi, ta pa z dvema vrstama pravokotnih trikotnikov. Ogenj, zrak, voda in zemlja so tako dobili matematično zgradbo. Platonova zamisel, da se pod raznolikostjo vidnega sveta skrivajo preprosta matematična razmerja, je močno zaznamovala poznejšo zgodovino znanosti.

Tudi čas nastane šele skupaj s čutnim svetom. Večne ideje se ne spreminjajo, zato zanje ni prej in potem. Vesolje pa nastaja, se giblje in spreminja. Platon zato v Timaju čas poimenuje gibljiva podoba večnosti. Dnevi, meseci in leta posnemajo večni red, vendar ga lahko prikažejo le v zaporedju trenutkov.

Na tem mestu se biografija in filozofija znova približata. Platon je odraščal med kugo, vojno in političnimi prevrati. Videl je propadati ljudi, ustanove in prepričanja, ki so se zdela trdna. Njegov nauk o idejah je mogoče brati tudi kot odgovor na takšno izkušnjo: za nestalnim svetom naj bi obstajal red, ki ga bolezen, nasilje in minevanje ne morejo doseči. Kar se v življenju pokaže le za kratek čas in v nepopolni obliki, ima nekje trajnejši vzorec.

Toda Platon svoje rešitve ni spremenil v nedotakljivo dogmo. V dialogu Parmenid je sam predstavil vrsto težav, ki jih povzroča nauk o idejah. Če podobnost med stvarmi pojasnimo s skupno idejo, moramo nato pojasniti še podobnost med stvarmi in to idejo. Tako se začne neskončna veriga novih idej. Poleg tega ostaja nejasno, kako so lahko večne ideje sploh povezane s predmeti našega sveta. Platon teh ugovorov ni dokončno razrešil. Pustil jih je odprte in s tem pokazal, da je bila zanj filozofija predvsem vztrajno preverjanje lastnih odgovorov. Akademija ni bila namenjena ponavljanju dokončanega nauka. Bila je prostor, kjer so lahko učenci postavili pod vprašaj celo temeljne zamisli svojega učitelja.

Vrt zacveti

Akademija je v naslednjih desetletjih postala dovolj trdna skupnost, da je delovala tudi med Platonovimi dolgimi odsotnostmi. Na Dionovo prigovarjanje se je namreč še dvakrat vrnil v Sirakuze in poskušal vplivati na mladega vladarja Dionizija II. Vsakič se je odpravil na pot z manj upanja, da je mogoče tirana s filozofsko vzgojo spremeniti v modrega vladarja.

V Akademijo so prihajali učenci z vsega grškega sveta. Večinoma so bili premožni, saj si je le malokdo lahko privoščil, da je več let namenil učenju namesto skrbi za posestvo ali zaslužek. Čeprav Platon pouka ni zaračunaval, šola zato ni bila dostopna vsem. Po poročilu Diogena Laertskega sta se Platonovim učencem pridružili tudi dve ženski, Aksioteja iz Fliunta in Lasteneja iz Mantineje. Aksioteja naj bi se oblačila kot moški, vendar je to pozno in negotovo izročilo. Ženske iz uglednih atenskih družin praviloma niso zahajale na javna vadbišča, zato jim je Platonov zasebni vrt morda omogočal več svobode kakor običajni mestni prostori. Njuna navzočnost je bila v tedanjem svetu vsekakor nekaj izjemnega.

Okoli leta 367 je v Akademijo prišel sedemnajstleten mladenič iz Makedonije. Poznejši viri ga opisujejo kot moža drobne postave, z nenavadnimi oblačili in tihim, skoraj šepetajočim glasom. Atencem se je verjetno zdel tujec že po govoru in vedenju. Ime mu je bilo Aristotel. Tako kot Platon je zgodaj izgubil očeta, v Atene pa so ga poslali skrbniki. V Akademiji je ostal približno dvajset let. Kmalu je zaslovel po ostrih vprašanjih, izvirnih pripombah in izjemni delavnosti. Platon naj bi ga imenoval »bralec« ali celo »um šole«, čeprav tudi ti oznaki poznamo iz poznejšega izročila.

Aristotel je postal Platonov najpomembnejši učenec prav zato, ker se z učiteljem ni vedno strinjal. Njegovi zapisi so danes eden glavnih virov za razumevanje Platonovih poznejših naukov, hkrati pa vsebujejo njihove najvplivnejše kritike. To je bil svojevrsten uspeh Akademije: vzgojila je misleca, ki je znal zamisli svojega učitelja razumeti dovolj dobro, da jim je lahko temeljito oporekal.

Kako nenavadno je bilo delo v Akademiji videti sodobnikom, kaže odlomek iz komedije pesnika Epikrata. Učence je prikazal, kako med praznično slovesnostjo resno razpravljajo, kam bi uvrstili bučo. Dolgo nemo gledajo v tla in premišljujejo. Eden jo razglasi za okroglo zelenjavo, drugi za travo, tretji za drevo. Ko jih neki sicilski zdravnik zaradi tega ozmerja, Platon mirno predlaga, naj začnejo znova in predmet natančneje razločijo. Občinstvo se je smejalo ljudem, ki so zapravljali čas z razvrščanjem buče. Toda prav takšno razločevanje je bilo jedro novega načina mišljenja. Kako določiti, kaj imajo stvari skupnega? Po katerih lastnostih jih razvrščamo? Kaj mora vsebovati dobra opredelitev? Iz vaj, ki so se od zunaj zdele smešne, so postopoma rasle logika, sistematično razvrščanje narave in znanost.

Labod, ki ga lovci ne morejo ujeti

Platon je umrl okoli leta 348 ali 347 pred našim štetjem, star približno osemdeset let. Zdravje mu je že nekaj časa pešalo, nato pa je po kratki bolezni umrl v Atenah. Pozno poročilo, ki naj bi temeljilo na zapisu njegovega tajnika, pripoveduje, da je tudi med boleznijo nadaljeval pogovore s prijatelji in gosti. Mesto ga je v veliki pogrebni povorki skozi vrata Dipilon pospremilo do groba v gaju Akademije, blizu svetišča Muz. Pokopali so ga torej v bližini šole, ki jo je ustvaril, med mestom, kjer je želel delovati, in vrtom, kjer mu je uspelo nekaj trajnejšega.

Eden od poznih življenjepiscev poroča, da je Platon malo pred smrtjo sanjal, da se je spremenil v laboda. Letal je z drevesa na drevo in spravljal v obup lovce, ki ga nikakor niso mogli ujeti. Simija, eden od Sokratovih učencev, naj bi sanje razložil tako, da bodo Platonovi poznejši razlagalci podobni lovcem: vsak bo poskušal ujeti njegov nauk, a si ga bo vsak razložil drugače. Eden bo v njem videl predvsem metafiziko, drugi razlago narave, tretji nauk o politiki ali duši.

Zgodba je skoraj gotovo pozna legenda, vendar dobro opiše Platonovo posmrtno usodo. Njegovi dialogi ne ponujajo zaključenega sistema, ki bi ga bilo mogoče povzeti v nekaj pravilih. V njih različni sogovorniki preizkušajo zamisli, odkrivajo težave in pogosto končajo brez dokončnega odgovora. Zaradi tega so lahko v Platonu poznejše dobe prepoznavale vedno novega misleca: mistika, matematika, političnega teoretika, vzgojitelja, predhodnika krščanstva ali nasprotnika moderne znanosti. Vsaka je ujela drugega laboda.

Platon je hotel predvsem spremeniti politiko. Trikrat je odpotoval na Sicilijo, ker je upal, da bi bilo mogoče vladarja s filozofsko vzgojo naučiti pravično vladati. Vsakič mu je spodletelo. V svojih delih je opisoval državo, v kateri bi vladali ljudje z znanjem in krepostjo, vendar sam ni preoblikoval nobene države. Ostala pa je šola. Akademija je preživela njegove odsotnosti in njegovo smrt, njeni učenci pa so Platonove zamisli širili, spreminjali in jim oporekali. Med njimi je bil Aristotel, ki je iz Platonovega načina mišljenja razvil filozofijo, v marsičem nasprotno učiteljevi. Prav v tem je bil morda največji uspeh šole: ni ustvarila le privržencev, temveč tudi mislece, ki so znali nadaljevati tam, kjer se z učiteljem niso več strinjali.

Atene, ki so izgubile imperij, niso več mogle vladati grškemu svetu. Postale pa so kraj, kamor so ljudje prihajali študirat, razpravljat in ustanavljat nove šole. Njihova politična moč je upadala, intelektualni vpliv pa je trajal še stoletja. Platon je želel zgraditi pravično oblast, zapustil pa je ustanovo, v kateri je bilo mogoče o pravičnosti razpravljati. Tisto, kar preživi razpad, je redko tisto, kar smo nameravali zgraditi.

Glavni vir za biografski okvir članka: Carol Atack, Plato, Reaktion Books, 2024.