Populistični diskurzi o Romih

Levi in desni populizem v razpravah o položaju Romov v Sloveniji

V razpravah o položaju Romov v slovenski družbi se pogosto razkrijeta dva vzorca mišljenja, ki ju lahko razumemo kot levi in desni populizem. Oba temeljita na poenostavitvi zapletenih družbenih procesov, pri čemer prvi gradi na moralni skrbi za žrtev, drugi pa na moralni paniki pred domnevno grožnjo. Čeprav se zdita diametralno nasprotna, sta v resnici zrcalni sliki istega mehanizma: vsak na svoj način odpravlja potrebo po resni analizi in dolgoročni politiki.

Levi populizem v središče postavlja državo in večinsko družbo kot glavna krivca za socialno izključenost. Romi so v tem okviru razumljeni predvsem kot žrtve sistemskih krivic – getoizacije, diskriminacije, zgodovinskega zanemarjanja. Takšna razlaga ima svojo utemeljitev, saj opozarja na realne neenakosti in institucionalne napake, a težava nastane, ko postane samoumevna in totalna. Popoln prenos odgovornosti na sistem iz posameznikov odvzame vsakršno agencijo in ustvarja vtis, da spremembe niso mogoče brez celostne preobrazbe družbe. Tako se razprava premakne iz polja politike v polje morale, kjer šteje predvsem pravilna drža, ne pa izvedljivost ukrepov. Problem se razume kot simptom krivičnega sveta, ne pa kot konkreten izziv, ki zahteva prilagojene in merljive rešitve.

Na drugi strani desni populizem deluje na nasproten, a podobno poenostavljen način. V ospredje postavi kulturo, red in odgovornost ter iz problematike naredi vprašanje volje in značaja. Romi so tu pogosto predstavljeni kot nosilci “drugačne kulture”, ki se ne želi vključiti, zato naj bi bila rešitev v nadzoru, pogojevanju pomoči ali celo v izključitvi. Tak pristop gradi na občutku ogroženosti večine in ignorira dejstvo, da so številni romski problemi posledica strukturne revščine, šibke infrastrukture in pomanjkljivega dostopa do izobraževanja. Tako ustvarja vtis, da bi bila družba zdrava, če bi “problematične” skupine preprosto disciplinirali. Rezultat je moralna gotovost brez empirične podlage – tokrat v imenu reda in zaslug, ne pa pravičnosti.

Skupni imenovalec obeh pristopov je nezmožnost, da bi družbene pojave razumeli kot večplastne in spreminjajoče. Levi populizem vidi ljudi kot žrtve sistema, desni kot nosilce moralne napake; v obeh primerih pa izgine posameznik s svojimi konkretnimi okoliščinami, ambicijami in protislovji. Oboje ohranja obstoječe stanje, ker se namesto iskanja pragmatičnih poti zateka k simbolnemu obračunavanju: eni z “nepravično državo” in “večinsko družbo”, drugi z “neprilagojeno manjšino”.

Če naj bi politika dosegla kaj več od moralnega zgražanja ali samoopravičevanja, se mora vrniti k izhodišču: kako v konkretnih krajih, s konkretnimi ljudmi in omejenimi viri doseči spremembo, ki jo je mogoče izmeriti in vzdrževati. To pomeni sprejeti, da ni enega vzroka in ene rešitve, temveč zapleten preplet zgodovine, ekonomije, kulture in osebnih izbir. Takšen pristop ni spektakularen in ne prinaša takojšnje moralne satisfakcije, a je edini, ki presega logiko populizma – na levi ali na desni.

Dober zgled, kako se takšne kompleksnosti lotiti strokovno in preudarno, ponuja priročnik Romske družine: Priročnik za razumevanje etične prakse v socialnem delu in drugih pomagajočih poklicih v podporo slovenskim Rominjam in Romom (Zaviršek idr., 2019), dostopen na dLib.si. Delo izhaja iz dolgoletnega terenskega in interdisciplinarnega dela z romskimi družinami ter razgrinja, kako se lahko etično, strokovno in človeško presežejo stereotipi, institucionalni predsodki in poenostavitve, ki jih hranita tako levi kot desni populizem.

Priročnik na primer izrecno poudarja, da strokovnjaki ne smejo sprejeti “kulture” kot izgovora za kršenje človekovih pravic. Ko so socialni delavci dovolili otroško poroko, ker so menili, da gre za “kulturno navado”, so ravnali neetično in v nasprotju z zakonodajo. Obenem pa knjiga, ob polnem priznanju zunanje diskriminacije, zahteva tudi etično in strokovno intervencijo znotraj skupnosti – spremembo škodljivih norm in praks, ki jih ni mogoče opravičiti s sistemsko izključenostjo.

Razprava o romski skupnosti nas tako opominja, da družbene težave ne zahtevajo več moralnih stališč, ampak več znanja, potrpežljivosti in natančnega razumevanja konkretnih razmer.